Od pluga do krone. Zgodovinski roman iz minulega stoletja. Preprostemu narodu Jakiob Bedének. V Ljubljani 1891. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Rojakiom. V obče nisem prijatelj dolgočasnim predgovorom, toda ondu, kjer mora biti predgovor, bodi! Prav tukaj se mi je zdelo potrebno nekaj vrstic, predno začnem pripovedovati. Opisal sem Vam, dragi rojaki, življenje slavnega možá, ki se je porodil v drugi polovici minulega stoletja v leseni hiši pod slamnato streho na Zagorici v moravški župniji, možá, ki se je, zapustivši domačo hišo, po izredni učenosti in nadarjenosti svoji vzpel na častno mesto c. kr. podpolkovnika pri topništvu; cesar ga je pa povišal za barona. Slavni možjé so kakor repatice, ki se nam pokažejo le ob svojih časih. Kakor imajo Francozje le jednega Napoleona Vélikega, Avstrija le jednega Radeckega, takó imamo Slovenci v tem zmislu le jednega takó slavnega možá, ki se je dvignil od pluga do krone. Ta mož je bil Jurij Veha, domá iz Zagorice, kesneje po vsi Evropi znan za silno učenega matematika, c. kr. podpolkovnik v 4. topniškem polku: baron Jurij Vega. Opiral sem se pri tem delu na životopis njegov, katerega je priobčil g. Fridolín Kavíii, c. kr. častnik, v «Organ der militar-wissenschaftlichen Vereine» pod naslovom i. Gear g Freiherr von Vega-» po raznih ondu naštetih slovenskih in nemških virih^ in na razne podatke, s katerimi mi je jako ljubo postregel g. prof. Franc Hauptmaiin v Gradci. Obema gospodoma izrekam tu za njijino ljubeznivost presrčno javno zahvalo ! bedënek, Od pluga do krone, 1 Da sem se sploh lotil romana, k temu me je nagibalo dvoje : prvič Slovence seznaniti s preslavnim rojakom našim, česar je mož izvestno popolnoma vreden, ter mu na tak način postaviti živ spomenik v srci národovém ; drugič pa sem hotel ž njim odpreti oči zlasti tistim kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajó v šole. S tem pa še nikakor ne trdim, da bi bilo že treba v šole tiščati vsakogar, kdor se doma le šest resnic nauči brez težavo. Ne, le tisti pojdi v mestne šole, kdor je resnično nadarjen, izredno nadarjen, kar se navadno pokaže že v domači šoli. Da ne bode vsakdo baron, kdor gré s kmetov v mestne šole, umeje se samó po sebi, vender mislim, da bode vsakdo izvestno zadovoljen, komur se posreči priti do boljšega kruha, nego bi ga bil jedel domá. Če to dosežem, zadovoljen bodem. V to pomozi Bog! Na Dunaji meseca septembra 1890. F'isatrelj. Prvi del. I. Leto 1763. po Kristovém rojstva se je bližalo koncu, ko se pričenja naša povest. Ker je časa dovolj, opravkov pa nič posebnih, pojdimo po Dunajski cesti iz Ljubljane proti Savi. Prijazne vasi z belimi, pa tudi počečkanimi hišami in senčnimi vrtovi ostajajo za nami ob levi in desni stráni. Predno bi si kdo mislil, že smo v Kras nji, jako prijazni vasi ob vznožji Limbarske gore. Okrepčavši se, hajdimo dalje. Pot nas privede v moravsko okolico blizu podružnice sv. Križa na primerno višavo. Dolga hoja nas je utrudila, prav nič ne bode torej napačnega, če zavijemo v gozd in se ondu nekoliko oddahnemo. Jesen je sicer že v deželi, solnce pa vender še prav čutno pripeka z jasnega nehá. Grozdna senca se nam bode izvestno jako prilegla. Daleč ni več na Zagorico. Predno se onda oglasimo, poravnajmo tu v gozdu trudne kosti nekoliko po mehkem mahu in rjavkastem resji. Ha, kakó se nam prilega! Nad nami razprostira stoletni gozd svoje veje; ne daleč od nas je ravnokar izluščila šoga kostanj in kričeč zletela dalje. «Oh, ko bi ti mogel do živega!» vzklikne deček, ki v tem trenutku skoči izza grma in se milo ozira za odletelim ptičem. «Kje si pa doma, dečko?» vprašamo- radovedni devetletnega čvrstega fanta v prteůih hlačah, katere drži preko hodniône srajce le jedna prerámnica, spredaj in zadaj s eveki pripeta v hlačni rob. Bos je in golomeč. Na glavi ima potlačen ilobuk; za njim pa petelinovo jíeró. Deček obstoji pred nami, prekriža za sabo roke in nas ogleduje zvedavo. «Kje si pa domá?» moramo ponoviti. «Ondu-le na Zagorici.» «Čegav si?» «Vehovčev.» «Kakó ti je ime?» «Jurče!» «Kaj pa delaš tu v gozdu sam? Ali se ne bojiš ciganov in rokovnjačev?» «Nič! Ptičem nastavljam. Tášico' bi rad ujel.» «Kakó neki loviš tašiee?» «Na ščurke. K sosedu sem šel pónje, kjer jih imajo vse živó, da jim vso noč ne dajó pokoja. Janeza sem naprosil, naj mi preskrbi jednega. Takoj je prižgal tresko in jo pomolil v kot pod klop pri peči. Kakor bi bilo treščilo mèdnje, šinilo jih je zajedno najmenj deset izpod peči, in šli so na vse kraje. Največjega sem ubral za bedro, in moj je bil. Tašica ima ščurka silno rada. Povem Vam, da bi se dala petki-at ujeti nánj in ne le jedenkrát. Videli bodete, da bode skoro moja. Ali jo slišite?» «Cik, cik, cik,» čuje se nežen glasek iz leščevja. Lani smo jo imeli vso zimo. Ujel sem jo nekega jutra — okolo vseh Svetih je že bilo ■— na našem vrtu pod bez-govim grmom. Mokraje bila, kakor miš, ker seje ravno prej skopala pri vodnjaku v koritu in zató ni mogla leteti. Kàr klobuk sem poveznil nanjo, in skupaj sva bila. Takó se nam je privadila, da je vselej priletela na mizo po drobtine, naj smo kosili ali južinali. In po hiši, no, tam je preteknila vse kote !» «Cik, cik, cik,» oglaša se rdeče vrata tagica v leščevji. Dečku se pričnó rjave oči žareti. «Vsak čas bode moja,» zašepetal je. ■«Kakó pa ji nastaviš?». «Kakó le? Na veliki jezik v hišici privežem škripača čez trebuh, da brca na vse pretege. Tašica ga ugleda že od daleč. Jedenkrát, dvakrat cikljá okolo hišice, potem skoči nánjo, zopet pocikljá, in že je v hišici. Tedaj pa zmaje veliki jezik, ako že ni skočila nánj, in izproži nastavo. Vratca na pol odprta se zapró in tašica je naša.» Deček steče h grmu, kjer je imel nastavljeno, tleskne z rokami in zavriska, da leti kàr skozi ušesa: «I-juhuhu! Jo že imam, jo že imam! Joj, kakó lepó je pod vratom rdeča, po glavi zelenkasta, na perutih pa pisana. To je pa ,oii'. Dve petici je vreden, kakor krajcar. Oh, ali ga bodo zopet mati veseli! Sedaj moram pa kar hitro domóv.» Mali ptičar stisne hišico z ujetim ptičem pod pazduho in hiti domov, da bi ga komaj veter dohajal. Že od daleč se sliši, kakó kliče mater, krepko žensko, ki stoji na pragu in kliče pute. «Mati, ali jo vidite, kakó je lepa ! In pa ,ón' je ! V gozdu sem ga ujel, kjer smo spomladi grabili. Saj veste, kohko jih je bilo. Ker ste nedavno rekli, da bi letos tudi radi imeli katero, šel sem jih lovit.» «No, že prav. Le v hišo jo nesi in izpùsti jo, da bode pobirala drobtine in muhe, » pravi mati in odide med kuretino, ki leti od vseh stranij skupaj, Jurče pa stopi v hišo. V tem prijoka Micika, Jurčetova kakih sedem let stara sestra, v hišo in sede k peči. Nad očesom ji teče kri iz glave. «Kaj pa jokaš, Micika?» vpraša Jurče, ki je ravnokar tašici odprl hišico. Tašica je zletèla naravnost na mizo, obrnila se proti Jurčetu, priklonila se mu in mu pocikljala nekoliko. Micika ne odgovori ničesar, paô pa so začne jokati na ves glas. «I, kaj pa ti je vender?» vpraša jo brat in spravi hišico pod klop, nató séde k sestri. Ugledavši nje krvavo čelo, prestraši se. «Ali si padla?» «O — ne. Oko — me — boli. Močilnikarjev Nemec, ki pase na vrtu, zagnal je kamen váme.» «Kaj pa si mu naredila?» «Nič, prav nič! Náte, pravi, da je jezen, ker si ga na sv. Mihela dan obigral za vse gómbe. » «Kaj to, če sem ga, drugi so pa mene kesneje. Poglej, še s hlač sem jih moral porezati. Toda to nič ne dé, za delavnik so cveki tudi dobri. Rob se prebode s pipcem, pre-ramnica se vtakne skozi luknjo, vánjo pa cvek, in dobro je!» «No, in to je bilo že zadosti, da se me nisi preveč ustrašila, ko si me ugledala takó revnega. Toda ne misli, ljuba Meta, da se Bog vé kakó smilim samemu sebi. Ne, prav nič ne; udal sem se v to, kar mi je Bog namenil, in prav zadovoljno in srečno živim, morda bolje, nego bi bil kje v uradu ali na graščini. Kaj hočem? Za nogo, katero sem daroval cesarici Mariji Tereziji, prejel sem ves svet v last. » «O, Matevž, vender bi te bila rajši videla v katerimkoli stanu, nego takega ! Kakó si bil vender zal dijak v šesti šoli, najboljši korenjak med vsemi,» toži sestra Meta. «Bil sem, bil, toda kaj pomaga? Danes me še senca ni. Sedemnajst let je minilo o sv. Petru, ko nas je šlo več šestošolcev na šentpetersko predmestje k mesarju po bob. Sedeli smo v gostilni pri poliči, in prav dobro se nam je godilo. Pri slabi luči niti zapazili nismo, da je bila ura že polnoči. Še danes ne vem, kakó se je primerilo, da smo se kar nenadoma pričeli tepsti z mesarskimi hlapci. Zdajci je pa tudi že stala vojaška patrola v hiši. Luč je ugasnila kakor bi jo bil veter pihnil, hlapci in dijaki pa pri oknih iz hiše. Tudi jaz sem stal že z jedno nogo na oknu, z drugo na klopi, kar me nekdo zgrabi, rekoč: ,Stoj, naš si!' Drugo jutro sem stal pred polkovnikom, ki me je meril od nog do glave, nató pa vprašal: ,No, kaj pasmo?' ,Gospod,' rekel sem, ,če bi še res sami ne vedeli, kaj ste, rekel bi, da ste polkovnik !' Jezno zareži polkovnik: ,Kaj sem, že sam vem, ali tebe sem vprašal, kdo in taj si!' ,Takó, takó, oprostite, gospod polkovnik, maček mi roji po glavi. Dijak sena, Sestošolec!' ,Takó, takó, le rajši reci, da si bil dijak, ako te še kdo vpraša!' Sedaj bodeš pa vojak! Tudi cesarici je treba v denašnjih. hudih časih izobraženih ljudij pri vojski. Dijakom skoro itak ne moremo do živega, ako jih ponoči ne zasačimo pri pretepu v gostilni. ,Kakó se pišeš?' ,Matej Kopriva!' ,No, jezik imaš res prav koprivast. če hočeš sam sebi dobro, ostani prostovoljno pri nas, sicer bodeŠ moral. Poročiti bi moral namreč tvojemu rektorju, kako in kje so te dobili naši ljudje. Da te zaradi tega zapodé iz šole, sam veš, in da te mestni magistrat k nam potisne, to ti menda tudi ni neznano. Vsekakor je torej častneje, ako ostaneš sam pri nas, nego da bi te magistratni beriči semkaj gonili.' Kaj sem hotel? Vrag me je imel v kleščah, iz katerih se mi ni bilo izpuliti. Rekel sem torej: ,Náte me, da me ne bodo beriči semkaj vlačili.' Takó sem se povojačil. Preoblekli so me in vedli k zastavi, da sem takoj prisegel. Že drugi dan sem odšel z vojašldm oddelkom na Dunaj k topništvu, kjer sem bil kmalu za ognji-čarja; prejel sem, česar sem iskal!» IV. Na sv. Jakopa nedeljo, prav tisto nedeljo popóldne, ko je Metin brat Matevž v Ljubljani dijakom razlagal zanimive dogodke iz viharne svoje minulosti, sedela je Vehovka na Zagorici s tremi hčerami: jednajstletno Mico, devetletno Jerico in sedemletno Polonico na vrtu pod hruško «nàstranko», ki se je začela že trebiti na pravo radost živahnim otrokom. Pod milim nebom mlada usta namreč ničesar ne pričakujejo željneje, nego prvega sadja. Oj, kakó je dobro, bodisi še takó piškávo, nič ne dé, samó da le nekoliko diši po zrelem. Hladilen vetrič je pihal po drevji, in pri tej priliki je cep-nila z nástranke pogostoma črviva hruška, za katero so se deklice kàr spopadle^ četudi bolj iz živahne nagajivosti, nego iz zavidne objesti. Oče Vehovec pa je bil odšel po južini z Mihevcem in nekaterimi sosedi v goro les ogledavat. Nekako sredi popóldne je bilo, ko se začuje na vasi krik in vrišč, in že priteče Mihevčeva Mieika na Vehovčev vrt vsa zasopena pravit: «Vašega očeta pa domov nesejo!» zaukaže duhovnik. Mihevec in Vehovka prineseta, kakor jima je naročeno, in ona jame bolnika umivati. Vehovec izpregleda. Mrzla voda, namešana s pravim vinskim kisom, vpliva jako blagodejno na Jernejeve živce. Medleče njegovo oko se ujame z njenim očesom in ubogi ženi se zdi, kakor da ji je posijal žarek zlatega solnca skozi gosto nakopičene megle. «Oh, Jernej, saj nas ne bodeš zapustil, jeli, da ne?» vzklikne žena in zdrsne ob posteči na kolena k móžu, ki niti za trenutek ne odmakne očesa od nje. To okó pa je bilo že nekako motno in vdrto, obraz smrtnobled, nos šiljast. Duhovnik, videč, da tukaj ne gré tratiti časa, stopi k Ve- hovki, potrka ji na rame, rekoč: «Lenka, jaz mislim, da bi najprej poravnali z Bogom, potem šele drugo.» Bolnik razume gospodove besede in namigne, da tudi sam žeH takó. Lenka in Mihevec odideta iz hiše. Cerkvenik pristavi stol k postelji in tudi odide v vežo. Izpoved se pričné in sicer izpoved brez besed, pač pa z nepopisnimi znamenji srčne žalosti. Solze bridkega kesanja rosé bolniku zagorela lica in izražajo, česar jezik ne more povedati. Skala je namreč vzela Vehovcu tudi govor. Po prejeti odvezi pridejo domačini v hišo, kjer pokleknejo ob klopéb. Bolnik zaužije poslednjo popotnico, zajedno mu pa tudi nekoliko odleže — vsaj na videz. Bila je poslednja moč, ki se je še jedenkrát pokazala v telesi, zjutraj še takó čvrstem. Vehovec se ozrè na svojo ženo in jezik se mu razveže: «Lenka, vse kar sva si pridobila, izročam tebi, slu-bi za otroke, pošteno živite, tudi — — —.» Hotel je dvigniti roko, kakor bi hotel blagosloviti jokajoče mater in hčere — toda ni je mogel. Omahnila mu je, in mož je zasopel prav globoko. «Luč mu držite!» pravi duhovnik videč, da so prišli poslednji trenutki, in pristopi z molitvenikom v roki k postelji. «Dvigni se, krščanska duša, iz tega sveta v imeni Bogà vsemogočnega očeta, ki te je ustvaril ; v imeni Jezusa Krista, sinů Bogá živega, ki je záte trpel in te odrešil; v imeni svetega Duhá, ki te je posvetil! Izročam te, dragi brat, vsemogočnemu Bogů, čegár stvar si, da se, kadar přebiješ smrt za pokoro človeških slabostij, zopet vrneš k Bogu, stvarniku svojemu, ki te je naredil od prsti. Osreči ga, o Grospod, z obličjem svojim in ne spominjaj se njega nepremišljenostij, katere sta provzročale slepa strast in slast hudega poželjenja! Če tudi je grešil, vender ni nikdar tajil Bogd Očeta, Sina in sv. Duha, temveč jih je vedno molil kot jednega trojedi-nega Bogá, ki je vse ustvaril.» Vehovec se dvigne, rad bi rekel še nekaj, toda ne more. Poslednje moči ga zapuščajo, mož omahne na blazine in iz nova zasope globoko. «Jernej umira!» vzklikne mati klečeča poleg postelje. «Sladko ime Jezus, Marija in sv. Jožef, bodite mu na pomoč!» Bolnik obleži. Duša se je dvignila iz telesa proti nebeškim višavam, in Jurče, kateremu se v Ljubljani niti sanjalo ni, kaj se godi domá, nima očeta. «Ali imate kàj desák pri hiši, Lenka?» vpraša kmalu potem Mibevec, kije po materini želji začasno gospodaril pri hiši. «Na odru jih dobiš, le gôri pojdi pónje.» Mihevec jih res hitro izpusti z odra, kolikor jih treba za mrtvaški oder in za poslednjo svojino, katero vzame človek s seboj, kadar se seli v črno jamo ■—■ za krsto. Vehovec, zjutraj še zdrav in vesel, ležal je zvečer na mrtvaškem odru. Ob vzglavji mu je brlela svetilka, napolnjena z lanenim oljem. Bic je gorel v nji. Na mizi je stala sklediea z blagoslovljeno soljó in šop lesene slame povezan za omelo, tičal je v nji. S tem šopom je vsakdo, ki je prišel molit, nekoliko pobrskal po soli in poškropil mrliča; potem je pokleknil in izmolil nekaj očenašev za dušo rajnikovo. Nedelja večer je za obiskovanje mrličev na kmetih kakor nalašč. Kar gré že količkaj pod vrh in kar je že doraslo in se postaralo, sniđ.e se pri mrliči. Možje navadno posedejo okolo mize, kjer jim je připravljen poln krožnik tobaka. Vsakdo si smé nabasati pipioo, kolikorkrat se mu ljubi. Tudi nekaj treščie leži po mizi, s katerimi si kadilci prižigajo trdo natlačene pipice. Vsakdo porabi priliko, da bi se ga do dobrega nakadii, in kaj bi se ga tudi ne, saj se smi-t tako redkokdaj oglasi na Zagorici! Prvi izmed, vasovalcev pri mrliči je bil «mrtvaški ptič» moravške župnije, Javoršekov Jaka. V hišo stopivši poškropi mrliča, poklekne k peči in izfnoli Tes rožni venec za dušo rajnikovo. Ko je to opravljeno, pogleda fo gospodinji in jo vpraša^ ali imajo že varuha pri hiši. «Ne še,» odgovori Lenka, ki imá od samega joka že vse rdeče oči. «Bodem pa jaz za varuha,» refe Jaka in gré précej za mizo v kot, iz katerega se več ne gane, ako ga ne prisili kàj nujnega. Javorâkov Jaka je bil fant pri sedemdesetih letih in junak od nog do glave. Služil je svoje dni pri topništvu. Štirinajst let ga ni nihče videl domà. Ko je potem prišel domóv in zopet prijel za matiko, prepričal se je, da se je v tem dolgem času popolnoma odvadil težkega poljskega dela. Vrgel je torej matiko h rok in rekel: «Za kmeta nisem več!» Nató se je vrnil k vojakom. Prišel je k generalu za jahača in slugo in je ostal pri njem do generalove smrti. Potem je prišel k drugemu, k tre^'emu, vedno v jednakem poslu. Povsod so ga radi imeli, ker je bil poslušen, zvest in vedno vesel. Posebno je pazil, da se ni nikjer zameril kuharici. Zató ji je rad donašal sádaj drv, sedaj vodé, sedaj kàj drugega. Zató je pa tudi obliznil pogostoma boljši kos, kateri bi mu sicer ne bil prišel nikdar pod zob. Toda kaj se hočel Vsaka stvar ima svoj konec. Tudi Jaki so jela leta potekaiti čimdalje hitreje — vsaj zdelo se mu je tako — in predno se je nadejal, prinesel mu je čas šesti Icriž na hrbet, in general grof Daun, pri katerem je služil napósled in se udeležil ž njim vred boja pri Kolinu, rekel mu je: «Jaka, dosti bodi! V hišo za invalide te pošljem, kjer se ti bode dobro godilo do smrti. Nekaj imaš sam, nekaj dodam jaz, nekaj pa cesarica, da bodeš lahko živel do smrti!» Jaka na prvi hip kar verjeti ni mogel, da je že res toliko star. Ko si pa polagoma izračunja na prste, spožná. da so ga že za cesarja Kaťola VI. vzeli na vojsko, da je stal že leta 1717. pod vrhovnim poveljem cesarskega generala princa Evgena pred Belim Grradom in zažigal topove. Na sv. Eoka dan zjutraj na vse zgodaj so se tedaj sprijeli in predno je zvonilo poldne po sosednjem Banatu in Sremu, priborila si je cesarska vojska 200 topov, devet konjskih repov (t. j. zastav turških generalov) in 20.000 Turkov je obležalo na bojišči južno od Belega Grada. Drugi dan je odprla tudi belograjska trdnjava svoja vrata, in princ Evgen je dobil ondu zopet 600 topov in neizmerno veliko drugega blagâ, streliva in živeža. «Presneta kapa,» misli si Jaka, ko se domišlja sedaj vseh teh že davno minulih slavnih dnij, «saj smo se res postarali! Kdo bi si bil mislil!» V invalidišče pa venderle ni hotel, nego rajši je naprosil generala, ali ne bi morda hotel napraviti takó, da bi šel, kamor bi se mu ljubilo in bi povsod lahko dobival tiste krajcarje iz cesarske blagajnice. General Daun mu je izkazal tudi to prijaznost, in Jaka se je s šestdesetimi leti svojimi nekega jutra prikazal v roj-stvenem kraji. Za kmetsko delo je bil sedaj še veliko menj nego prej, sicer se mu pa tudi ni bilo treba mučiti v potu svojega obraza za ljubi kruhek. Imel je petice! Kako trden je bil v denarnem oziru, ni vedel nihče; trdili pa so, da bi lahko kupil katerikoli dom, ako bi ga veselilo. Tudi za vino je rad dajal, če je prišel v dražbo kmetskih poštenjakov, katera mu je ugajala. O takih prilikah je rad razkladal razne dogodke iz vojaškega življenja in ni posebno strogo ločil resnice od laži. Človek, dela vajen, težko je brez opravila, že zaradi dolgega časa, če bi mu tudi ugajalo vse drugo. Tudi Jaka je jel premišljati, česa bi se lotil, da bi imel kàj stalnega posla. Nekega dné mu šine nekaj primernega v glavo, in Jaka se odpravi k cerkovniku v Moravče, s katerim sta svoje dni skupaj Ici'ave pasla, in ga vpraša, ali je kàj žejen. «O, to pa to,» pravi cerkovnik, «pijem pa vedno rad, če le imam!» «Hajdi, pojdeva k Detelji na poliček!» pravi Jaka, in obá odideta. Cerkovnik je spotoma ugibal, kakšen svetnik je danes, ker je takó srečen dan. Vino ju skoro razgreje in jima razveže jezik. Jaka si podprè glavo, pogleda cerkovnika v oči in vpraša: «Tone, kdo pa vam po fari mrliče straži, kadar koga smrt zgrabi ? Prepogostoma sicer ne mrjó pri vas, ker obilo repe, sejete in imate dobro vodó, toda —^^ «Kdo nam mrliče straži, praviš? Menda nihče, ali pa povsod domači sami. Zakaj pa vprašaš?» «Zató, da sem zvedel. Jih bodem pa jaz, če mi pri gospodu dekanu privoščiš dobro besedo. Vidiš, nekaj opravka mora imeti človek, da mu ni dolgčas. Meni bi bil ta-le posel še najbolj všeč. Smrti se ne bojim, ker sem jo na vojski gledal v pregroznih podobah. Kjer bodem zaslišal mrtvaški zvon, tjakaj pojdem. Druščine z mrličem ne bodeva pogrešala. Podnevi bodo dohajali molit otroci, ponoči pa odrasli ljudje.» Takó je postal Javorškov Jaka «mrtvaški ptič» mo-ravške fare. Hiša pri Vehovci se je polagoma napolnila do posledr njega kotiča. Po opravljeni pobožnosti so posedli možje najrajši okolo mize, fantje po klopeh od mize proti durim, in če je bilo treba, tudi na mali klopi pri durih, pod katero je stalo korito za sekanje surovine. Nad klopjó je visel sklednják in pod njim žličnjak 5 na drugi stráni mrliča, po klopèh in okolo peči, posedle so žené in dekleta. Kmalu se je razvnela govorica, seveda najprej o ponesrečenem Vehovci, nató o vremeni, o žetvi in setvi in kar je drugega dela navadnega o tem času. Kadar je pa opešal govor, skrbel je Javoršekov Jaka, da se jim ni dremalo. Ne dolgo in imel je glavno besedo, kar pa ni ôuda, kajti jedini Je bil v Vsi moravški fari, ki je premetel toliko svetá, da je videl celó «Prementezarsko državo» in «Sardinca». Mnogo je doživel, mnogo je vedel povedati. Znal je pa tudi jako gladko govoriti. Takó verjetno se mu je vezalo, da pogostoma sam ni vedel, ali govori resnico ali ne. «Jaka, ali nam bodeš nocoj kàj zapel?» vpraša v kotu pri peči sedeča Košakulja in pomežikne sosedam svojim. «Nič,» odreže se Jaka, «glas sem pozabil domá. Nocoj si bodete morali že brez mene pomagati.»- Dekleta ga res ne prosijo, kdo vé kakó, nego začno popevati same. Možaki pa jamejo polagoma govoriti o političnih stvareh, kajti že takrat so bili pradedje naši prav takó premeteni politiki, kakeršni smo dandenašnji njih potomci. Posebno je bil Jaka ptič, da mu ga daleč okolo ni "bilo jednakega. Silno veliko je vedel povedati o vojski. Dasi ni čital nobenih tiskanih novin, vender ni bil nikdar brez novic. Berači so mu jih donašah od vseh vetrov. Kar se je v tisti dobi novega zgodilo po sveti, vse mu je bilo znano, sevéda dostikrat napačno, kar ga pa ni motilo posebno. Nikdar ni mogel povedati novice, da ne bi pohvalil vojaškega stanů, za katerega je še vedno živel z dušo in telesom. «To je stan,» rekal je po navadi, «v katerem človek brez posebnih težav doseže kàj prida, ne da bi se moral posebno ubijati.» Jaka je ob takih prilikah navadno mislil ná-se, ker je prišel celó do generala. Ker so fantje dobro vedeli, da se Jaka posebno rad hvali z vojaščino svojo, hoteli so ga nocoj prijeti od te strani. Ker pa Jaka mlečnozobim fantom ni rad odgovarjal, najeh so si Mihevca, da ga je on dregnil namesto njih. Bekel je : «Jaka, tebi se je hudó godilo pri vojakih, jeli, ker nisi kotel ostati ondii?» «Kdo pravi to?» vzpnè se Jaka v kotu. «Žive svoje dni mi ni bilo takó dobro, kakor tedaj, ko sem gledal iz cesarske suknje. Pečenka mi je ostájala, in vina nisem pogrešal nikoli. Denarja pa sem imel, kakor vrag toče U «Jaka, ti tolikanj veš, ker si obredel veliko sveta in si bil vedno pri generalih in samih večjih možeh,» prilizuje se mu kovač, močán idedec zabohlega obraza, gostih obrvij in sajastega nosů, «kaj praviš, ali nam res hudič točo dela in nam takó kruh jemlje? Gospod Jurij nas sicer učé, da je toča šiba božja, s katero nas Bog opleta za pregrehe in hudobnosti, toda jaz mislim po svoji kovaški pameti, če bi nas Bog res hotel tepsti ž njo, izpustil bi jo le po polji tistih, ki so ga razžalili, nikdar pa ne tudi po polji zvestih svojih služabnikov. Ali je že kdo učakal med nami, da bi bil oče nabil vse ?voje otroke, ako se mu je zameril le jeden ?» «Kovačj ti govoriš, kfikor otrok, ki še nima pameti! Zapomni si, da moraš tudi ti, čeprav se igraš z ognjem in neusmiljeno vihtiš kladivo, verjeti vse od kraja, kar te u.čé gospodje, ker je to krščanska tvoja dolžnost. Kaj bi rekli dekán, ali ^a gospod Jurij, ako bi zvedeli, da si takšen neverjeten Tomaž? Da ima pa hudič res točo v oblasti, pravil mi je moj general sam; zakaj bi se pa sicer tolikanj brigal za copernice, če bi ne bil gospodar ledenim lešnikom, katere mu izdelujejo copernice? Toča je izdelek zgolj žive coper-nije in zato grozno strupena, da je niti vragov želodec ne prebavi. Toda pustimo to ! Prva leta, dokler sem moral opravljati komisno plužbo, jesti menažo in komis ter k topovom hoditi na stražo, res ni bilo kàj prida. Zlasti straža pri topovih mi je preklicano pi'esedala. Zató sem si jo pa tudi lajšal, kar se je dalo. Neko poletno noč me zmaga spanec. Odpravim se nekoliko od topov, kjer je stala poštena ograja. Ondu sedem, naslonim se nekoliko na verejo in zaspim. Toda vrag je že vselej človeku za petami, kedar se ga najmenj nadeja! Stotnik je prišel straže pregledovat. Ker me ne najde pri topovih, pričné mè klicati: ,Straža!' ,Le kliči, dokler hoáeš, ko se naveličaš, bodeš pa Behal', mislim si in se niti ne ganem, dokler me stotnik sam ne zapazi. Ko me vpraša, zakaj sem pustil topove, odrežem se mu: «Gospod stotnik, sami vidite, da mi ne odnese nobenega, ako pride samó jeden, ker bi mu bil pretežák; in če jih pride več, tedaj bi pa jaz nič ne opravil proti njim.» Stotnik je to naznanil polkovniku in ta je précej spoznal, da nimam kisle repe v glavi. Vzel me je k sebi in tedaj se mi je mahoma obrnilo na bolje. Ko sem že okolo štiri leta nosil ijavo suknjo, šine mi nekega dné prava misel v glavo, da bi morda tudi iz mene utegnilo biti še kàj višjega, če bi se zapisal v šolo. Toliko sem takoj spoznal, da je pri vojakih vsakomur odprta pot do generala, če le kàj zná in ni tnalo. Oglasim se toraj, in vzpremó me najprej med tiste, ki niso znali še ničesar druzega, nego stražiti topove, donašati strelivo, obračati topove, basati jih in kar je še drugih takih opravil. Spomládi smo imeli koncem šolskega leta očitno izpraševanje. Polkovnik sam, ki se je kesneje povzdignil do generala, prišel je k izpraševanju, da bi se prepričal, kaj znajo njego-^i topničaiji in bombardirji. Ko pride vrsta náme, vpraša me polkovnik: ,No,' pravi, ,ti mi bodeš pa povedal, kaj je kanón ali top. Misli si, da si predstrelec, in tvoj tovariš bi te vpraSaJ, rekoč: ,Ljubi moj prijatelj, opiši mi vender svoj top.' Kaj bi mu odgovoril. ,Grospod polkovnik,' rekel sem, ,presneto bi ga izpovedal, kaj se vtika v moje stvàri! Rekel bi mu: ,Tepec, jezik za zobmi, kaj te briga moj top!' «Vidite, takó sem se mu bil odrezal, in kakor se mije zdelo, bil mu je odgovor tudi všeč, kajti rekel je pribočniku, naj si zapiše moje ime. Že drugi dan sem odšel od baterije zopet k njemu za slugo, kjer se mi je godilo še izdatno bolje, nego prvič; ker sem bil bolj študiran.» «Ali res nisi vedel polkovniku povedati, kaj je top, ali mu le nisi hotel?» vpraša radovedno Mihevee. «Kaj ne bi vedel, kaj je top, ko sem bil malone pol leta v šoli!» zavrne ga Jaka nekoliko užaljen. «No, če veš, pa povej!» nadleguje ga nagajivi kovač. «Top — top ■— i kaj bode? Vsaka luknja, katero obkroža kovina, imenuje se top!» odreže se Jaka. Možje se spogledajo, češ, ali je res ali ne, kovač pa zareži: «Jaka, ne bode taka! tedaj bi moral biti tudi ključ tvoje veže top.» Grozen grohot nastane po kovačevih besedah, le Jaka se drži moški. «Kaj pa je granata, Jaka, kakšna je?» vpraša nekdo tam doli za vrati. «Grranata — hm, kakšna je? Okrogla je in luknjo ima. Zapomni si, da je vse, kar ima luknjo, granata.» «Kakó. pa zopet mešaš, prej si pa trdil, daje to kanón,» zavrača ga Mihevee. «Kdo pravi to? Jaz? Nikdar ne! Okolo luknje, katero ima kanon, rekel sem, jnora biti kovina. Vidiš, to je razloček, tehten, velik in bistven razloček, katerega ti, ki nisi nikdar nosil cesarske suknje, niti ne umeješ, Mihevee! Dà, le glej me, res je takó ! Javoršekov Jaka tudi nekaj vé ; veliko sretá je obredel.» Takó in jednako sta potekla oba večera pri mrliči. Predno bi si kdo mislil, bila je ura polnoči, in vasovalci so jeli drug za drugim škropiti in odhajati. Drugo jutro je Bedének, Od pluga do krone. 4 prišel mizar in vzel mero po mrliči za poslednjo hišico, se-stoječo od šestero podolžnih in dveh pokončnih desák, kamor so ga položili Y torek zjutraj. Pod glavo so mu dali ličja, na katerem bode počival. Mati in hčere so stale ob odprti krsti, kamor so ravnokar položili očeta. «Sedaj poslednjič poglejte njega dobri in ljubi obraz, otročiči moji!» pravi jokajoča mati, «saj ga ne vidite nikdar več! Kar vam danes vzame črna jama, tega "vam ne more dati ves svet! — Bog ti daj večni mir in pokoj!» takó se obrne uboga vdova proti mrliču, «tam gori pa prosi za nas Boga, da nas združi v nebesih, ko nas je sedaj takó nenadoma ločil na zemlji.» Možje poveznejo pokrov na krsto in jo zabijejo. Kakó grozna je odmeval sleharni udarec po zapuščeni hiši ! Možje privežejo krsto na nosila, štirje jo zadenejo na ráme in se odpravijo ž njo proti župni cerkvi v Moravče. Vaščanje in vaščanke, kakor tudi drugi sorodniki razvrsté se za nosilci po dva in dva. Poslednji med pogrebci je hodil Javoršekov Jaka, ki se nikakor ni mogel iznebiti misli: «Glejte si no, takó trden in v najboljših letih, pa ga je pobrala kar zviš-komal Kdo bi si bil mislil!» V. Dve mogočni reki, Dunava in Sava, prva od severa, druga od zapada, valita kalne svoje valove proti prestolnici srbski, ki se dviga ob njiju sotočji na primerni višini in se prostira proti jugu po hrbtu njenem in po obéh rebrih. Ta prestolnica je denašnje kraljevo mesto Beli Grad, v katerem je teklo svoje dni več krvi, krščanske in turške, nego v kateremkoli mestu dežele srbske, celó na Kosovem ne, dasi se je ondu zrušilo nekdaj toli slavno cesarstvo srbsko. Kadar se je vnel s Turki boj, bila je belograjska trdnjava vselej krvavo zapletena vánj, in tudi tukaj ji bodi primerno mesto! Belemu Gradu nasproti, dobro četrt ure hoda proti severu, leži slavonski Zemun. Ondu se kroji Dunav na dve strugi, katerih glavna drži ob ogerskobanaški stráni, postranska pa ob sremski stráni ter rabi zajedno parobrodstvu med Behm Gradom in Zemunom. Le-tá stranska struga se izliva pod belograjsko trdnjavo v Savo, valečo od zapada svoje valovje, in hiti ž njo še nekaj metrov daleč, da se združi zopet z glavno strugo svojo. Orta, kjer se mešata savska in dunavska voda, vidi se prav natanko, kakor bi bil kdo ondu brazdo vrezal. Nad to brazdo in med obema strugama dunavskima je otok, ki je ob povodnji ves pod vodo, sicer pa je podoben trikotniku. Bilo je o sv. Mihelu tistega leta, ko so pokopali Ve-hovea. V družbi naših znancev dijakov m je izpremenilo marsikaj, kar je bilo odločilno za vse življenje. Francek iz Voklega se je za silo izučil, da bode pozneje kdaj sposoben za župana v šentjurski fari in je ostal domá, kjer je kme-toval izdatno radovoljneje, nego seje učil v Ljubljani. Nande je dovršil četrti gimnazijski razred; kar se očetu, bivšemu graničarskemu častniku in tedaj, oskrbniku dolske graščine ponudi lepa služba v senčnogozdnem Sremu. Še tisto jesen se je preselil iz Dola v Zemiin za upravitelja kraljevemu posestvu, spravil zajedno tudi Nandeta po njegovi izrecni želji h kraljevemu gozdarstvu za vajenca. Ondu je bil mladenič v sremskih zelenih hrastovih gozdih to, kar je jelen v goščavi sive gore — v prosti prirodi nje prosti sin! Učen je bil dovolj za tisto službo in za vsa gozdarska opravila; izkušnje si bode pa pridobival vsak dan več. Nande Živkovič bi bil sicer že po dovršeni tretji šoli rad zaměnil knjige i* s puško, ali tedaj ni hotel njega oče ničesar slišati o tem. Sedaj je dobila stvar ves drugačen obraz, odkar je bil on sam upravitelj kraljevih domén v Sremu s sedežem v Zemunu. Sedaj se mu ní bilo bati za Nandeta, da bi mu danes ali jutri spodrknilo na zeleniK stezicah gozdarstva. Zató mu je sam dal na izbero, da lahko zameni zatohlo šolo z zelenim gozdom, ako je še njegova želja. Preselili so se, in o sv. Mi-helu je bil Nande že kraljev gozdarski vajenec v Sremu. Po kosilu na Mihelevo nedeljo sedita Nande in mati njegova v hladni veži in zobljeta sladko grozdje. Nista še dobro obrala vsak svojega grozda, kar pride Nandetov prijatelj, lovec Janoš, ki se je povsod laskal in přikupoval Nandetu ter izpregovori : «Klanjam se Vam, gospá. No, ali se nisi pripravljen, Nande?» «Takoj bodem,» odgovori mladenič in odide v sobo, da se napravi, zajedno pa Janošu ponudi stol. Mati porine pred Janoša krožnik z grozdjem, rekoč: «Daj, zoblji!» «Hvala, gospá, pil sem ravnokar vino, in grozdje mi potem ne ugaja; morda nekoliko pozneje.» «Kakor ti drago,» odgovori mati in odide za sinom v sobo. «Nande,» pravi mu, «ne hodi mi z Janošem, rajši ostani pri meni. Vselej se bojim záte, kadar si v njega druščini. Kam pa sta se namenila?» «K logarju pojdeva, kjer imajo danes zaroko. Dorica logarjeva in oskrbnik Ivo se zaročita. Obljubil sem staremu logarju in moram tjà. Le nikar se ne bojte záme, kakor ste se bali v Dolu! Kolikrát bi bil šel ondu v poslednjih počitnicah rad s fanti na vas pod h'po, ali nikoli me niste pustili. ,Ubili te bodo', trdili ste vedno!» «No, ali ni bilo prav? Kaj hoče dijak ponoči med kmetskimi fanti na vasi ? Lepega in za življenje koristnega bi se ondu izvestno ne bil naučil.» «Ali sedaj, ljuba mati, sedaj je to vender vse drugače. Saj nisem več dijak, temveč gozdarski uradnik v kraljevi službi, kjer bodem, kakor mi je nedavno obljubil ravnatelj kraljevih, gozdov, skoro stopil na višjo službo, ker se mu zdim zadosti spreten in tudi dovolj poučén. Drugega ne potrebujem nego izkušnje. Kadar si prisvojim tudi te, moja bode prva višja služba.» «Saj prav to je, da se takó silno bojim záte, kadar te vidim v družbi Janoševi I Sam dobro veš, da i on preži na tisto višjo službo, katere se nádeješ. Veruj mi, da bode poskusil marsikaj, kakó bi te izpodrinil. Jako mlad si še in ne poznaš svetá, kakó je hudoben in zvit. Za piškav oreh, če si ga more pridobiti, izdal in prodal bi najboljšega brata svojega. Janoša pa le poglej v oči in takoj moraš spoznati, da ni odkritosrčen in dober. Saj je dovolj, da je ciganske krvi. Varuj se ga, kakor modrasa!» «Nič se ne bojte, mati,» pravi Nande in odide v vežo, kjer ga že Janoš nestrpno čaka. «No, ali sta dognala, kar sta imela?» vpraša licemerni Janoš sladko; ko ga pa nihče ne opazuje, strupeno pogleda starikavo upravitelj ico. «Že,» odgovori Nande, «in sedaj lahko odrineva, če ti je všeč.» «Kaj bi mi ne bilo, saj sem vender zató prišel. Veš kaj, Nande,» pravi Janoš, ko prideta iz mesta, «na otoku so cigani. Predno greva h gozdarju, prepeljiva se tjà, da nama ciganka srečo pové.» «Pojdi, pojdi!» zavrne ga Nande. «Ko bi ciganka vedela za srečo, povedala bi jo sama sebi.» «Prijatelj, to je di'ugače! Sama sebi ciganka ne more povedati sreče, kakor si zdravnik v hudi bolezni ne more pomagati samemu sebi. če je že ti nečeš slišati, pojdi z mano, da jo vsaj jaz zvem.» «Ce te veseli, že grem; za Salo je marsikaj dobro.» Odvežeta čoln in s krepkimi rokami veslata proti ciganskemu otoku. Tam je stal ciganski šator ; okolo in okolo so tekali goli in umazani otroci, posedali cigani ; nekaj dalje od šatora so čepele razcapane čmolase ciganke okolo ognja, kjer se je pripravljalo šele kosilo, danes izredno kesneje, nego sicer. Prav na stráni pod vrbovim grmom je sedela sama mlada ciganka, pila droženo žganje iz čutare, katero je imela na vrvici okolo vratů in razkladala kvarte po tleh. Igrala si je ž njimi, s tekočino iz čutare pa zalivala spomine, grenke spomine na očetov dom tam daleč gori na Gorenjskem, v Strmolu. Ondu je preživela krasno in nežno mladost Maruška, kateri se je Se čudil ves ondotni svet, hči imovitega graičáka Viterha.* Nekega dné so prišli na očetov grad glumači. Jeden izmed njih je znal čarati in je MaruŠki zar čaral, da je neko noč, ko je grozno grmelo in treskalo, pobegnila ž njim^ Hodila sta od mesta do mesta, iz dežele v deželo. Maruška se je hotela posiliti za igralko. Ali že pri prvem nastopu ji je izpodletelo za vedno. Nekega jutra je ostala sama s tremi lačnimi otročiči, in niti skoijice kruha jim ni imela dati. Grlumača je vzela noč. Z vehko težavo in s krvavimi nogami se je vrnila iz gorke Italije na prija^iuo Gorenjsko na očetov dom, kjer je pokleknila pred očeta in ga solznih očij in povzdiguj enih rok prosila oproščenja. Toda graščák jo je dal z biči iztirati iz gradů. Maruška pograbi otročiče in gré. — Kam ? Bog vé ! Od grozne potrebe so ji ponarli otroci drug za drugim, iu ona sama je našla končno zavetje v — ciganskem taboru — grajska hči strmolskega Viterha ! Ker je znala dobro mešati kvarte, izročile so ji ciganke vedeževanje, katero je šlo tedaj * Popačeno iz nemškega: Dietrich. še vse bujneje t cvetje nego dandanes. Svet je bil takrat prav takó radoveden in babjeveren kakor je sedaj;, četudi ni bil še toli premeten. Marnška je videla lovca že od daleč. «Le pridita mi, bedaka,» mrmrá sama v sebi, «posebno ti, ki si večji cigan nego je uboga Maruška, vama bodem že srečo povedala, da vaju bode po udih stresala še tri dni po smrti.» Hitro pobere razstresene kvarte, vtakne jih v nedrije, potegne krepko iz čutare in zakřičí: «Holali, halihalo, lovska kri, onamo !» «Že zopet je pijana, prekleta baba!» pravi Janoš na pol glasno. «Ali jo poznaš?» vpraša Nande nekako sumnjivo. «I Bog varuj, od kot le? Ne več, nego toliko, ker sem jo že večkrat srečal in vedno pijano.» Stopita pred Maruško. «Ali bi nama povedala srečo?» vpraša Janoš. «Sreča se ne dá prisiliti, pač pa jo lahko pobereš na cesti, ako prideš v ugodnem trenutku k nji,» modruje ciganka in pogleda došla lovca izpod čela. «Pokaži mi roko, mladi prijatelj,» obrne se nató proti Naudetu, četudi se niti oglasil ni. Nande iztegne roko, in ciganka zasleduje dolgo časa poteze po dláni; končno pravi: «Ubožna nevesta v daljni deželi ti bode zvesta, toda kaj je to? Kri! Za Boga, nič kot sama srčna kri!» Maruška premeša kvarte in jih razloži. «Bože moj, zopet sama gorka srčna kri! Lovec, tvoja kri bode tekla ! Ljubica, katero dobiš, ostane ti res zvesta, vender pa ne bodeš izdihnil v nje rokah duše svoje. Zàl, da ti ne morem poročiti lepšega!» Nande se na ves glas zasmeje ciganki, dasi ga stresa po vsem životu. «Kaj pa mêni poveš, modra Simbilja?» vpraša Janoš. «Pokaži roko, ti pasji sin ciganske rodovine ! » zabavlja Maruška, čimdalje bolj pijana, «pokaži mi roko, da vidim, kaj te čaka.» Eadostno ji pomoli roko, kakor bi mu hotel kdo zlate šteti nánjo. Toliko da jo Maruška pogleda, že kliče: in (irethorik-»; denašnja sedmi in osmi razred — tedaj «Ne mati, ni treba. Vam bodem že povedal, kaj iu kakó se mi je pripetilo. Ukrešite luó^, pa vam najprej nekaj pokažem, kar sem dobil v Ljubljani pri patru Jožefu za Vas in za dekleta, in kaj seje določilo o meni.» Vehovka vzame kresalo, netilo in ožvepleno prejo ter kreše luô, Jurče pa smukne v hram in prinese v popir zavito škatljico. Mati ukreše, netilo pričné tleti, žveplena nit se vname in od nje borova treska, katero so zateknili v pri-moê. Jeli, dragi bralec, da ne veš, kaj je bil primož? Jako preprosto stojalo je bil, sestoječe od treh delov: spodnji del je bila štirioglata lesena plošča, v katere sredi je stala navpična preslica kot drugi del ; ta je bila na gorenjem konci okovana z železom, ki je bilo semtertjà upognjeno in zopet zavito, kamor so se trske vtikale, in to je bil tretji del. Takšen primož je rabil kakor roka ; držal je namreč borovo tresko toliko čaša, dokler ni dogorela. Poleg treskâ so pa tudi svetili z lanenim oljem, z bučnim in bukvičnim oljem, kar je namreč komu hodilo ceneje. Olja so nalili v železno svetilko «leščerbo», in to so aH obesili na vrvico, visečo od stropa ali pa so jo postavili na lesen svetilnik, podoben rez-Ijanemu valjarju, kateremu so rekli «levštik». Pri Vehovci je torej gorela treska v primoži. Jurčetu se je zdela taka svečava že nekoliko zastarela, in zató je rekel materi, če prižgó leščerbo, pokaže jim nekaj lepega. Radovedne, kakor so ženske vedno, vprašajo vse štiri zajedno: «Kâj?» «Vi le luč prižgite, jaz bodem pa odprl škatljico in videle in čudile se bodete, to vam povem.» «Iles bi rada vedela, kaj bode,» pravi mati in prižge leščerbo. Jurče odprè škatljico in vzame iz nje štiri sreberne svetinjice. «Jej, jej, kakó sq lepé! Ali so sreberne? Po čem pa so?» glasi se iz vseh ust. Mati Jurčeta ostro pogleda in pravi: «Fant, če je to res srebró, povej, kje si jih dobil? Po poStenem poti je težko verjetno, po nepoštenem pa še menj, ker si naš!> Jurče pogleda materi v oči in reče: «Prav pošteno so prišle v moje roke, pater Jožef mi jih je dal. ,Štiri leta,' dejal je, ,hodil si mi k maši streč, tri šestre in mater imaš, kakor si pravil, ná, za vsako leto po jedno svetinjico Matere božje čistega spočetja. Srebeme so in blagoslovljene. Daj jih domá ženskam, da jih bodo branile zlk.' Tudi mije rekel pater Jožef, naj le kar nart^vnost pridem k njemu v konvikt, kadar minejo počitki, da bodem imel vse brezplačno in to zató, ker sem se v šoli jako dobro učil.» «No, Bog bodi zahvaljen, da bodeš preskrben z vsem potrebnim in v dobrih rokah, kjer se mi ne bode bati, da bi te izpridili,» pravi dobra žena vesela, in gré po večerjo. Sestre pa si v tem že pripravijo pisanih trakov, na katere privežejo svetinjice, Konec počitkov je Mihevec zapregel in Jurčeta zopet peljal v šolo. Obema je bilo nekako milo ves pot, ker se je Jurče do sedaj vedno vozil z očetom. Blizu Ljubljane sta že, ko oplazi po daljšem molku strije Mihevec z bičem nekoliko po konji, kakor bi mu hotel odgnati nadležno muho in pravi: «Ali se káj bojiš latinskih šol? Pravijo, da so silno hudé.» «Prav nič se jih ne bojim, saj se lahko učim,» odgovori Jurče. «Sedaj se bodem pa še lože, ker bodem imel pri gospodih knjig, kar se mi jih bode ljubilo. Pater Jožef mi jih je že obljubil. Posebno pa v računstvu! Kadar še nekoliko dorasem, rekel je, in pridem v višje šole, učil me bode, kakó se merita zemlja in nebó, česar menda ne zna vsakdo, kdor izdela latinske šole. «Da imaš dobro glavo, pokazal si res; le glej, da prejetih talentov ne zakoplješ, kakor se bere o evangeljskem móži. Će se ti bode kdáj kudo učiti, spomni se le samó nas domá, kakó nam je gárati od zgodnjega jutra do pozne noči, da nam pot kar curkoma lije po životu in — še nimamo ničesar. Iz težka si priborimo tolikanj, da se prerivamo od leta do leta in da poravnavamo opravke. Pomisli pa tudi veselje, katero nam napraviS vsem, kadar bodeš v Moravčah pri Sv. Martinu pel novo mašo! Le nič se ne boj!» «O saj se ne!» «Omeûil sem ti le, ker se mi je zdelo, da si šel letos nekako nerad z dóma. Nič ni bilo tistega veselja in nesti'p-nosti, kakor druga let^. Posebno od matere si se ločil kàj težko. Kakó ti je bilo treba prigovarjati, kakor staremu konju vkreber.» «Saj veste, kakó je mater očetova smrt pobrala, prav bojim se zanje. Kaj pravite, strijc, ali bodo učakali, da se izšolam ? Kakor se rad učim, toda ko bi védel, da mi umró prej, obrnil bi se kar tu-le sredi ljubljanskega polja v mo^ ravško faro. Pomagal bi jjm delati vsaj toliko časa, dokler še živé, in jim kolikor toliko daljšal življenje.» «Jurče, dobro srce imaš, in povem ti, ako bodeš ves čas takó spoštoval mater, dal ti bode Bog posebno srečo. Mati res ne bodo večno živeli, kakor nibče ne, ali jutri jih tudi še ne pokopljemo, ako je božja volja. Saj so vender nekaj let mlajši od mene, in jaz, ako Bog dá, nádejem se, da bodem vsaj še dvajset let otepal kostanj in ga pobiral.» Strijc Mihevec se je pri teh besedah ozrl na drugo stran in si je otrl solzne oči. Zdelo se je staremu poštenjaku, da bode bolehna sestra iz težka učakala Jurčetove nove maše. Toda čemii bi pravil to in težil srce dijaku^ ki se je toli težko ločil od ljube matere? V Ljubljani izroči strijc Jurčeta z vso prtljago vred konviktu očetov «zavitarjev», kakor so ljudje jezuvitom tedaj rekli po deželi in jim ponekod pravijo še dandanes. Povabili so ga v obednico, kjer so mu postregli z maj oliko dolenjca in kosom belega kraha, kakeršen je prišel Mibevcu le tedaj pod zóbe, kadar je bil na cesti in si je moral po gostilnah iskati hrane. «Da te vender!» misli si strijc, «fantu se bode že sedaj godilo bolje, nego nam doma. Mesó bode jedel in vino pil, mi pa krompir žulimo. Kaj šele bo!» Prva leta, ki jih je naš Jurče prebil v konviktu, niso bila kàj zanimiva. Le toliko povemo, da je dobil precèj tovarišev, višjih in jednakih, večinoma sinove iz boljših rodbin. Tudi plemičev je bilo dokaj. Da se v tako mešani družbi ni pogrešal prepir in recimo naravnost, tudi buške med dijaki, razume vsakdo, kdor vsaj nekoliko pozná življenje dijaško. Plemiči, dasi ne vsi, gledali so meščanske in kmetske sinove kolikor toliko postrani, če jih že niso popolnoma prezirali, zlasti kadar so mogli brez njih pomoči izdelovati naloge, kar se pa ni dogajalo prepogostoma. Cesto se je moral ta in óni ponižati in prositi zaničevanega kmeta, da mu je pomagal s svojim razumom. Med takimi tovarši je bilo prijateljstvo utrjeno, dokler so bivali v kolegiji, pozneje pa se je pozabilo kàj rado. Nekaka izjema v tem oziru je bil mladi Veha, katerega so imeli tudi plemiči izredno radi, to pa ne tolikanj zaradi mirnega in potrpežljivega značaja, kakor zaradi njega izredno bistre glavé, s katero je moral sedaj temu, sedaj ónemu pomagati iz zadrege. Vabili so ga redno tudi k svojim borbam, katere so izvrševali s hrastovimi méči in drogovi. Veha je tudi tukaj pokazal, da ima prav takó spretno roko, kakor bister um. Dostikrat je dobil ta ali óni tako krepko pod rebra, da mu je kàr sapo zaprla in da je vrgel drog daleč od sebe, češ: «Veha ti je ptič na vse strani!» Ko je bil Veha v osmi šoli, tedaj iilozofija imenovani, nadzirali so dijake pater Jožef in dva brata omenjene družbe, Bedének, Od pluga do krone. 5 klerik brat Ignacij, še mlad gospod, ki se je pripravljal na duhovski stan, in brat Odile, kateremu je bilo skrbeti za hišni red. Ta mož je bil pri dijakih nekaj takega, kar -je bil tiste čase pri vojakih korporal, le da ni nosil palice. Vse se ga je balo, rad ga pa ni imel nihče. Bil je silno strog, vender pa navadno precèj pristranski, toda ne iz hudobnosti, temveč iz raznih predsodkov, izvirajočih iz njega rojstva in vzgoje. Brat Odilo je bil sin obubožanega nemškega plemiča in s tem, mislim, povedal sem vse. Plemenitaškim ^ijakom je navadno izpregledaval velike in male kozle, preprostim dijakom pa niti jednega ne, kajti ti bi po njegovih mislih niti ne smeh bivati med plemiči. Do cela drugačen od Odila je bil brat Ignacij, mladenič okolo šestindvajsetih let, ponižnega srca in učene glave. Kjerkoli je mogel, branil in zagovarjal je zatožene dijake, ne gledé nató, ali so gospodskega aH kmetskega rodu. Njemu je bilo samo do duše in glave, vse drugo mu je bilo postranska stvar, danes ali jutri črviva gniloba. Prav to ga je pa dostikrat razdvajalo s «hišnim profosom», kakor so imenovah dijaki Odila", poravnavala 3ta se potem v sobi patra Jožefa. Soba patra Jožefa je lepa in prostorna, četudi opravljena silno oskromno. Iz nje se vidi na vrt in odtod na Grad. Ob oknu stoji miza z raznimi knjigami učene vsebine. Največ je matematiških. Ob mizi stoji pater Jožef, suhoten, toda prijazen gospod. Učenost in ponižno modrost kaže vsaka poteza duhovitega obraza njegovega. Iz prijaznih očij mu sije nenavadna ljudomilost. Njemu nasproti ob drugi stráni okna stoji brat Ignacij, po sobi pa hodi brat Odilo, mogočno, kakor bi imel on prvo besedo in ne pater Jožef. Brat Odilo je suh, dolg kakor treska in v letih, ko se človeku zdi vsq neumno, kar počenja živahna in vročekrvna mladina nepremišljenega; v tistih letih, pravim, y katerih nekateri ljudje sami pozabijo, da so bili kdàj mladí. «Brat Ignacij si nikakor ne dá dopovedati, da je po hišnem redu strogo prepovedano, gojencem potuho dajati. Ali ni res takó?» vpraša Odilo in se ustavi pred Ignacijem. «Ne spominjam se nobene pregrehe v tem oziru, in če sem venderle kàj zakrivil, nisem storil tega nalašě ali iz nagajivosti, verujte mi, brat Odilo,» zavrne Ignacij ponižpo. «Potuho ste dajali, kadar ste mogli, pa utajite, če morete. Sicer se pa tudi radi vtikate v stvari, katere Vam pogostoma niso nič mari. Ali ni res; takó?» toži Odilo dalje. «Kaj naj bi bilo res? Govorite določneje!» «Vprašate tudi še? Ali ste res tako kratkih mislij ? Kaj pa je bilo to, ko ste pred štirinajstimi dnevi Vehi utiho-tapili večerjo, ko sem bil vender določil z dovoljenjem česti-tega patra Jožefa, đa ostane ob kruhu in vodi, á? Toda to Se ni bilo zadosti. Tudi luč ste mu preskrbeli v samotno celico, čeprav sem določil, naj ostane brez luči. Pri njem ste tudi ostali vso noč. No, kaj pravite nató ? » «Vse je res!» odgovori' Ignacij pogumno. «Storil sem to, ker je bil Veha kaznovan po krivem. Storil sem dalje, ker je Veha najposlušnejši in najpridnejši naš gojenec in — ker je bil napaden. Videl sem, kakô ga je bolelo vedno zba-danje barona Jabolkarja, naj kmet ostane pri plugu in naj se ne vriva med gospôdo in naj se ne ubija z matematiškimi nalogami, katerim niti duhovito plemstvo ni kos ! » «Zgolj otročje zabavljice, kakeršnih bi niti ne smeli trpeti v našem konviktu,» opomni pater Jožef. «Res je otročje táko besedičenje,» povzame neustrašni Ignacij, «ali če ga mora poslušati človek dan na dan, moral bi imeti tudi Jobovo potrpežljivost.» «No, še zagovarjajte jih, ta je lepa!» posmehne se brat Odilo. «Kaj pa je bilo pri kosilu drugega, kaj pri večerji in kaj pri zajutrku, nego očito zbađanje, ki se jé kazalo povsod, kjer je bilo količkaj prilike? Videč, da je Vehova potrpežljivost večja, nego zlobnost njegova, prevrne mu poln tintnik na dolgo vrsto težavnih računov, če§, ná, pečat nánje. Kdo bi se čudil, ako je tedaj tudi Veho minila potrpežljivost, da je zgrabil črtalo, s katerim je kresnil barona po glavi, da se je pokazalo nekaj Itrvi. Veha j^ bil zató kaznovan, baron ne! Takšno ravnanje se mi je zdelo krivično.^ «Brat Ignacij, znano Vam mora biti, da Vam nikakor ne pristoji ocenjati, ali je naložena kazen pravična ali ne. Udom naše družbe poglavitna dolžnost je brezpogojna poslušnost. Vaše ravnanje diši že po goli upornosti proti redovnim pravilom našim,» posvari pater Jožef mladega klerika. «Dovolite mi, čestiti pater, da zinem še jedno na svojo obrambo. Da ^em storil kàj vpričo gojencev, imela bi vsa stvar res nekoliko upornega lica. Tako je pa ostalo vse na tihem, in razven mène, Vehe in grofa Barbota, ki je Vehi najboljši prijatelj, živa duša o tem ni slutila ni trohice! Kako in kje se je brat Odilo poučil, tega ne vem.» «Kakó sem se poučil, to je moja skrb, in Vas prav nič ne briga. Ali jako bi mi ustregli, če bi mi povedali, kaj sta vso ljubo noč počela z Veho v célici?;» «Veste kaj,» odgovori mu Ignacij in sled nejevolje se mu pokaže na lepem jasnem čelu, «vprašanje je prvič predrzno in drugič — naravnost rečeno •— nesx'amno! Će pa hočete že res vedeti, kaj sva delala ondu, rečem Vam^ da sva računjala logaritme, in jutranja zora naju je opozorila le prezgodaj, da se bliža konec kazni. » «To je vse prav in lepó,» povzame pater Jožef, «toda morali bi vsaj meni kàj povedati.» Ignacij na to upravičeno opazko ne vé odgovoriti ničesar, zato pa reče tem hitreje Odilo: «Kàj takega se meîida bratu Ignaciju ne zdi potrebno, ker itak povsod veljá le njegova. Če pojde takó dalje, skoro učakamo, da bode v hiši veljavno le to, kar bode odobril gospod Ignacij. Minuli teden so gojenci, njemu v nadzorstvo izročeni, v spalnici po rožnem venci še dolgo uro lovili ,slepe miši', nikar da bi bili šli po hišnem redu k počitku.» «Tudi ni povsem moja krivda, če se je mlada kri pregrešila proti hišnemu redu. Kakor veste, imel sem tisti večer drugo važneje opravilo, in zató mi ni bilo možno gojencev osebno nadzirati, ali so v propisani minuti pod odejo ali ne. Ako so se pa nekoliko pokratkočasili ob troških olja in svetilke, kdo jim zameri? Smrtnega greha ni storil nihče, in zató je stvar izvestno oprostna.» «čudno je, da se godé nerednosti vedno le v Vašóm oddelku ! Niti za jedno še ni izginil sled, in že je druga na vrsti,« nadaljuje brat Odilo neusmiljeno. «No, kaj pa še veste, brat Odilo?» vpraša pater Jožef, kateremu je začela prenapeta strogost hišnega reditelja tudi že presedati. «I kaj le? Sinoči je bila v spalnici, katero nadzira brat Ignacij, nedostatna šala z Rodetom. Pa jo utajite, če morete, Ignacij, he? Saj imate za svoje ljubljence srce vedno odprto na iztežaj!» «Oh, moji ljubljenci!? Moji ljubljenci so vsi ljudje, ki vestno izpolnujejo svoje dolžnosti, ne gledé nató., ali so doma v gradu ali pa pod slamnato streho. Drugačnih ljubljencev nimam. Toda če misHte sinočno buškanje grofa Tuijačana, katerega je Rodé prijel nekoliko prekrepko, ker je neprestano zbadal Veho, končno pa tudi Rodeta samega jel naganjati z vatlarjem, reči Vam moram, da ni vredno go- voriti o tem; kaj takega se dogaja med razposajenimi dijaki vsak dan.» «Takó? Le huškanje pravite razbojniškemu napadu, v katerem je divji in moôni B,odè Tuijaěana malone zadavil? Ali ga res ni tiščal za vrat?» «Žál, da je res takó. Ali Turja&n naj bi ne bil pričel dražiti. Najmenj desetkrat ga je prosil Rodé, naj ju pusti na miru, toda vedno zastonj. Se posmehoval se mu je! Končno je Eodetu nasvetoval, naj gresta v moravSke bribe po kostanj. Kar ga bode Veha naklatil, naj ga Rodé pobere in znosi očetu, da ga bode prodajal. Ondu, rekel je mladi gospodič, Vama je dostojen prostor. ti lenoba gospodská, reče Rodé, ,da bodeš vedel, kakšne ježíce ima kostanj, potazem ti jih,' in že ga je imel pod sabo. Kdo, vprašam, kdo je pričel m dal povod?> «Brat Ignacij, poldičite mi Rodéta semkaj,» ukaže pater Jožef; Odilo pa jame z velikanskimi koraki sobo meriti. Ignacij odide in se vrne z omenjenim gojencem. Rodé je bil krepko razvit mladenič, bolj zagorelega lica, črnih las, čmkastih in svetlih očij. Štel je osemnajst let in močan je bil kakor Grolijat. «Ali veste, zakaj sem Vas dal poklicati?» vpraša ga pater Jožef. Odilo obstoji pri oknu, «Zdi se mi, ne vem pa venderle ne,» pravi Rodé odkritosrčno. «Kar se Vam zdi, utegne že pravo biti, in vender niste videti, da bi se kesali sinočnje svoje surovosti. Kaj Vam res ni žal?» «O seveda mi je in še prav hudó, da ga nisem ge bolje potlačil tega pre vzetnika tuijaškega, ki nam noč in dan ne dá miru. » «Zató se pa ves teden ne smete geniti iz sobe, raz ven, kadar bodete morali po opravku. Rad Vas imam. Rodé, to dobro veste, grešiti pa vender ne smete na mojo naklonjenost, če Vam je sploh kàj do nje. Tudi sošolci Vas ljubijo. AU vse to Vas še nikakor ne- upraviôuje, da bi sramotili zavód.» «Nisem Vas mislil žaliti, gospod profesor, niti zapraviti prijaznosti Vaše. če sem se pregrešil, prosim, oprostite mi!» «Ali mi obljubite, da se bodete poboljšali?» «Ako bode le mogoče.» «Ali nečete poskusiti, da bi z grofom Tuijačanom in baronom Jabolkarjem živeli prijazno? Privoščite jima lepo besedo!» «Gospod profesor, poln koš, poln naranien koš lepih, najlepših besed naj jima prinesem, naj jih stresem pred njiju, škoda truda!» «In vender bi ïni jako ustregli, če bi Vi prvi poskusili pot sprave,» nagovarja dalje pater Jožef. «Napad Vas je bil v našem koaviktu nekaj izrednega, nezaslišanega.» «Res,» pravi Rodé ponižno, «ali dokler Turjačan ne prosi Vehe oproščenja, ker ga je žalil, ne bode slišal lepe besede, grde pa tudi ne! Ogibal se ga bodem !» «Ce bi gledali nató, ne prišli bi nikdar do konca-, nekdo mora začeti,» povzame besedo Odilo. «Veha izvestno ne!» poudari Rodé in pogumno pogleda Odila. Pater Jožef migne z roko ; Rodé se prikloni in odide naravnost v dijaško sobo, ker se mu je velelo, da mora ostati ves teden domá. V dijaški sobi so stale mize vzporedno druga za drugo po sredi. Pri vsaki je bilo prostora trem gojencem. To je bila zajedno tudi učna dvorana, kjer so se morali gojenci zbirati, kadar niso bili v šoli, kakor tudi vsi tisti, ki so morali za svojo upornost ostati domá, kadar so se šli drugi izprehajat ali na vrt igrat. Tudi danes je že več takih grešnikov v dvorani, dočim drugi gojenci na vrtu žogo bijejo. Vsi, kar jih «študira», udeležili so se kolikor toliko sinočnega poboja. Prvi je Veha, zajedno pa tudi jedini, ki je ostal prostovoljno v sobi. Ondu pri mizi sedi jednoindvajsetletni mladenič, lep, čvrst in same ljube Številke piSe. Bavi se zopet z logaritmi. Poleg njega leži Šestilo, črtalo, nekaj svinčnikov in vse polno popirja, porisanega z geometrijskimi podobami. Veha se ukvarja že z višjo matematiko, s katero je pričel po navódu patra Jožefa in s pomočjo brata Ignacija že v peti šoli, sevéda le zasebno. Prav to se je pa grofu Turjačanu in baronu Jabolkarju grozno kadilo pod nos. Kmet, ki je po njiju mislih zabit z drinovim klinom, naj bi v matematiških vedah prekosil razumnega plemiča stare korenine! In vender ju je, pa ge kakó! Oba, Turjačan in Jabolkar, prekoračila sta sila težko «oslovski most», ko se je Veha že pečal s sferiško trigonometrijo. Tam doli v kotu se vrti baron Jabolkar in opleta s hrastovim mečem po zraku, kakor bi hotel komu glavo odsekati in trebuh prebosti, če bi se dalo. Časih se silno za-ničljivo ozrè na Veho. Nedaleč od Jabolkarja se muči grof Turjačan z latinskimi klasiki | v sprednjem delu sôbe pri oknu pa sloni grof Barbo in nepopisno milo gleda gori na ljubljanski grad, kjer zlato solnce takó razkošno razsipa svoje žarke. Silno ga je jezilo, da mora čepeti domá zaradi takó «gnile gospôde», kakor sta po njega mislih grof Turjačan in baron Jabolkar. «Hvala Bogu, da si tukaj !» zakliče Barbo Rodétu, ko stopi le-tá ves razvnet v sobo. «Ne veš, kako mi je bilo pustó, samemu tu-le ,študirati'. Z Veho danes ni nič;, čepi ti kakor svoje dni Arhimed pri svojih krogih in trikotnikih, z gnilo gospođo se pa ne pečamo!» «Lepo te prosim, pusti ju na miru, saj veš, da neseta vsako besedo Odilu na nos,» pomiruje Rodé prijatelja. «Naj jih nosita, naj nas črnita, meni Odilo itak ne bode škodoval veliko. Zal, da mu nisi sinoči bolje prerahljal kostij, ko si ga že pestil. Že se mi je skrčila pest pod odejo, in jedna noga je bila tudi že izpod nje. Kar vidim, da si ti planil nánj. Naj le Bogá zalivali, da ni prišel mêni v roke!» «Potrpimo še te dni, saj je potem itak vsega konec in vsak pojde svoj pot, kakor in kamor nas bode veselilo,» tolaži Rodé prijatelja Barbota. «Dà, pojdemo,» pravi ta, «toda ne, da ne bi zapustili ,profosu' spominka, kakei-šnega še ni učakal, odkar nadzira gojence. Zanašam se na tvojo in Vehovo pomoÔ, splob na vse, kar nas je v jedni spalnici. Kaj bode, to bodeš že videl.» človeku dostikrat pomaga slučaj, kadar se ga najmenj nádeje. Nekaj takega se je prigodilo tudi grofu Barbotu. Dbgodki, o katerib smo govorili v tem poglavji, bili so vzrok, da je pater Jožef še tisti teden izpremenil nadzorstvo pri gojencih. Ignacijev oddelek je namreč s spalnico vred izročil Odilu, da bi vsaj še nekoliko pokristijanil «podivjano drubal», predno se razleti križem sveta. Odilov oddelek pa je prevzel bi'ât Ignacij. «To je kakor nalašč!» pravi grof Barbo iň si mane roke. «Odilo nadzornik naše spalnice, strela božja, ali se mi more lepše narediti?! To pa to, Veha, dobro me zapomni, da nas ta ne pozabi, dokler bode še haljo nosil!» Poslednji večer se približa, in gojenci so vsi skupaj pri večerji. Že jutri jih raznese veter na vse strani in kdo vé, kdaj in koliko se jih zopet snide v življenji? Nekako malobesedna je nocoj dijaška naša družina, zlasti óna, katero je poslednji čas nadziral brat Odilo. Hitro, kakor še nikdar ne, odide po večerji v spalnico. Spotoma gré grof Barbo kakor navadno z Rodetom in Veho. «Nocoj ga bodemo, da nas bode pomnil,» pravi Barbo, «če se le vidva ne skujata.» «Kaj se nam še more zgoditi? Izpričala so spisana, nihče jih ne bode popravljal. Čuj ta torej. Vse-je pripravljeno; in razven Turjačana in Jabolkarja tudi vse dobřo poučeno. Kadar pride Odilo v spalnico gledat, ali smo že vsi v postelji, danes izjemno ne bode luči. Ti, Veha, upihneS jo takoj, kadar ti dam znamenje, kajti tvoja postelja je svetilki najbližja. Ti Rodé pa, ki si najmočnejši, hiti naravnost k posodi, ki je polna vode, dvigni jo kvišku in storij kar ti poreče lastna pamet. Drugi tudi storé svojo dolžnost.» Nikdar še niso biU gojenci, katerih je bilo v tem oddelku blizu dvajset, takó hitro pod odejo, kakor nocoj. Ja-bolkarju in Turjačanu kàr ni hotelo y glavo, kam se jim takó mudi. Grof Barbo se je najdalje obiral. Ko je bilo že vse v postelji, vzame Barbo najmočnejšo platneno rjuho, katero je le mogel dobiti in jo razprostrè sredi sobe kaka dva koraka od vrat; nató sam smukne pod odejo. «Veha, luč pihni!» pravi grof Barbo in za dve sekundi je že temno, kakor nikdar osorej, kajti luč Je morala po hišnem redu goreti toliko Časa, da se je nadzirajoči brat prepričal, ali so gojenci vsi v spalnici in spodobno pod odejo ali ne. Toliko da je Veha, ki je šel luč pihat, zopet v postelji, zaslišijo se zunaj dobro znani koraki brata Odila; zajedno se tudi že vrata odpró in zapró. «Kdo je ugasnil luč?» vpraša brat Odilo. Vse tiho ; le na treh posteljah zaškripljejo deske, kakor kadar se človek z jedne straní obrne na drugo, ali pa kadar vstaja. Takoj nató je slišati, kakor da je kdo zaklenil vrata in potegnil ključ iz ključavnice. «No, ali se nihče ne bode oglasil?» vpraša Odilo, kateremu pa glas ni več takó zavesten kakor prej. «Tudi prav, bode že jutri pokazala preiskava, in gorjé —» Dalje trat Odilo ne more govoriti, kajti zazdi se mu, kakor da zdajci ne čuti tal pod seboj, iij predno fci si mislil, leži na tleh, kakor je dolg in širok. Zajedno se vlije nánj grozna ploha, in tudi treskati začne od vseh stranij, .kajti čevlji le kàr frčé po zraku tja, kjer leži Odilo. Siromak si ne vé pomđgati drugač'e, kakor da jame na vse pretege klicati na pomoč. Zopet smrtna tihota v spalnici, le tu pa tanj smukne kd,o proti svoji postelji in pod odejo. Zunaj se začujejo mnogi koraki. Ljudje iz vsega konvikta vró proti spalnici, ali kako vánjo. Pater Jožef ukaže hitro prinesti drug-ključ in pa luč. Ko odpró, pokaže se jim žalosten prizor. Brat Odilo čepi na tleh na pol v rjuho zavit, s katero se je branil čevljev, od vseh stranij letečih vánj. Moker je bil kakor mig. «Oj, oj, uboge moje kosti!» tarna mož in izkuSa vstati. Pater Jožef se ugrizne v ustni, zasuče se na peti in izgine. Brat Odilo pa stisne pest in se zagroiži: «Le počakajte!» ter odide. Po tihem mu je vsak privoščil, kar je izteknil, na glas ga pa nihče ni utegnil pomilovati, ker si je vsak dal opraviti kàj drugega. Kakor je rekel grof Barbo, takó se je zgodilo. Dijaki so dobili drugo jutro izpričevala, v katerih ni bilo niti najmanjšega sledů o ponočni nevihti. Ostala je na izrecno željo patra Jožefa v spalnici. Kar se dostaje Jurija Vehe, dovršil je z odUko studije na liceji. VII. Kokošar Hribec je prinesel teden dnij pred dogodki, s katerimi smo završili prejšnje poglavje, iz Ljubljane na Zagorico k Vehovčevim jako važno novico, da pride drugi teden v soboto proti večeru študent domóv. Da je šla taka novica kakor ogenj po vasi, verjetno je tembolj, ker Jurčeta že dve leti ni bilo na Zagorico. Hodil je na Dolenjsko s prijateljem grofom Barbom, katerega je podpiral v matematiki. Da je Jurče navzlic ljubezni, ki ga je vezala na rojstni dom, ob počitkih rajši bival na Dolenjskem pri prijatelji, to je provzročalo dvoje. Prvič želja, da bi kolikor moči spoznaval domovino svojo, drugič pa lepa prilika, da bi spo-polnjeval matematiške študije. Na gradu so imeli precejšnjo knjižnico, in Veha se je nádejal, da dobi ondu matematiških knjig, ki mu do sedaj še niso prišle pod roko. Tudi letos ga je vabil Barbo s sabo na dolenjski grad po takó izvrstno dovršeni osveti, ali Veha mu je odgovoril: «Prijatelj, letos pa res ne morem! Poslednje leto je in tedne, kar jih še imam, moram že prebiti v domači družini. Saj če Bog dá, videla se bodeva že še na tem ^vetu. Ti greš k vojakom, jaz k inženérjem. Prošnja za dotično službo je že odšla h guberniju. Pater Jožef me je izredno dobro priporočil, ven-derle ne vem, ali bode kàj!?» «Zakaj bi ne bilo?» začudi se grof Barbo; «ali nisi premlel vse velike matematike s pomočjo patra Jožefa, da bi lahko zvezde prešteval, in ali nisi prebil odličnega izpita iz nje? Kaj ti torej še treba, kakor jedino le prakse? Predno minejo počitki, videl Tjodeš, da je služba tvoja. Veselilo me bode, če bi me morda mogel še kàj obiskati te počitke^ kateri naju uvedó med svet, tebe v domovini, mene Bog vé kam v tujino. K topništvu mislim iti. Moji vrstniki, plemiči, vstopajo navadno h konjici, kjer se ponašajo s svetlimi jeklenimi oklepi, odičenimi s srebrom in zlatom. Vidiš, mene ne veseH kàj takega. Za konjika sem se tudi preveč učil. Ondu že zadošča, da je človek domá iz dobre rodovine, da nima nikdar kače v žepu in pa da se zná podpisovati, pa ga hitro poviĚajo. Pri topništvu je treba že nekaj več znati, nego hruške peči, in ondu bodem poskusil svojo srečo.» «Bog ti daj skoro marěalsko palico,» pošali se Jurča. Prijatelja si sežeta v roke in se razideta. Proti večeru zažend otroci na Zagorici grozen krik : «Vehovčev študent gré, že gré!> Nato prično tudi sosedje in sosede hiteti na prag. Ženske prekrižajo roke na predpasniku, možaki pa podpirajo podboje. Celó kovač ustavi meh, odloži kládivo, obriše si z žuljavo roko pot s čela in stopi na prag kovačnice, «G-lej ga no, kakó se je potegnil!» pravi Košakulja ugledavši Jurčeta in ga s prstom pokaže svojemu móžu, slo-nečemu poleg nje. «Brke si je tudi pustil,» pravi kovač, «ta že ne bode pel nove maše; odzvižgal jo bode, naj jo že kjerkoli. Človek, ki misli na duhovski stan, ne nosi brk in se ne oblači takó gospodski, kakeršen je Vehovčev škrijc.» «Kovač, ti si prehud; zaradi brk in svoje gospodske obleke je Jurij še vedno l^ko gospod, če bi ga namreč veselilo,» pravi Javoršekov Jaka. «No, sevéda, tebi ga je treba zagovarjati, ker si se sam vse svoje, življenje cigánil po svetu in zapravljal mladost, nikar pa da bi bil domá delal. Ta je prav tvoje vrste. Ali je to lepo, da se je dolgi dve leti ali pa še delj ob počitkih potepal po svetu in hodil Bog ve kje, ko bi bil rajši prišel domóv ob ajdovi setvi pomagat?» «Kovač, kakeršen mož, takšne besede,» pravi Jaka. «Jurij se ni potepal. Na Dolenjsko je hodil z nekim grofom, s katerim sta skupaj v šoli, da sta se na grofovem gradu skupaj učila. Sicer pa, kovač, ti imaš grozno strupen jezik, s katerim ljudi po nedolžnem obiraš. Ôemù obrekuješ študenta? Kaj imaš od tega?» «Kaj ima pa njegova brezzoba mati, á, da mi že šest let ni dala nobenega krajcarja zaslužka? Ali je to krščanski?» «Delaj, kakor se spodobi, pa ti bodo ljudje takó skupaj nosili, da niti podelati ne bodeS mogel in računaj, kar je prav, pa te bodo z delom kàr zasipali. Ali ti delaš na pol slabše, kakor vsak drugi kovač, računjaš pa — kolikor ravno potrebuješ. Vidiš, takó ne gré, ljudje niso bedáki!» S tem je Jaka kovača takó v živo zadel, da mu je kar sapo zaprl. Vender pa se ni botel še podati, zató je rekel: «Vsak po svoje! Veš kaj, Jaka, pustiva študenta in daj mi rajši pipico tobaka. Pošel mi je že popóldne, fanta ni pri rokah, da bi pii šel pónj, brez njega sem pa od sile težko. Rajši brez kruha, nego brez tobaka.» «Ná, le nabaši,» pravi Jaka in mu pomoli mošnjo vstrojeno od mačkove kože. Jurij je dospel v tem na domači vrt, kjer mu prihité vse tri sestre naproti. Veselo svide'nje, in vender so se sestram oči solzile : ^No, ali si vender prišel na pregled, mislile smo že, da te ne bodemo več videle,» nagovori ga najmlajša, Poloniea. «Bog bodi zahvaljen, da vas le vidim vse zdrave in čvrste,» odgovori Jurij. «Kje so pa mati?» Dekleta zaženó iz nova jok, in Micika, najstarejša, devetnajstletna deklica pravi: «Oh, jnati, uboga mati so v postelji, kakó so te pričakovali željno, kar povedati ne morem. Vedno so popraševali, kdaj prideš. Ti ne veš, kakó te imajo radi! V hramu ležé.» Jurij gré v hram, kjer je*ležala bolnica. Oh, kakó se ga je razveselila! «Ali si vender prišel, izgubljeni sin,» pravi mu nežno očitaje. «Kolikokrat sem mislila, ali si še takšen, kakeršnega sem te izročila* v Ljubljani božjemu ■usmiljenju ! Ali nisi še zatajil Sogá in vere, kar se dandanes takó pogostoma čuje o mladih ljudéh, ki so ravno dovršili šole. V oči mi poglej, Jurij! Ne, ne, že vidim, da nisi še zaj)ravil vere, katera ti je bila poleg dobre glave jedina dedščina iz očetove hiše!» Uboga mati seže s koščeno roko po Jurijevi. Joj, kakó ga jp pretreslo! Ta nekdaj takó krepka roka je sedaj le kost in koža — oh, ta ljuba roka, s katero ga je učila delati znamenje svetega križa, s katero gaje nosila in vodila po hiši in po vrtu! . . . «Vidiš, Jurče,» nadaljuje polagoma mati, « skoro pojdem za očetom. Vedno sem prosila Boga, da bi mi dal živeti vsaj toliko časa, dokler ne bodeš ti preskrbljen. Če pa m božja volja, zgodi se, kakor Bog hoče.» «Oh, mati, saj nas še ne bodete zapustili; pozdravili se bodete še. Jaz vam prinesem planinskega mahii in tavžent-rož; takšna voda'vas izvestn» pozdravi.» «Jurče, záme ni nobenih rož yeč na svetu in nobenega mahù, kakor tisti, ki mi porase v Moravčah na grobu. Jedino čisto veselje, kar sem ga užila, bilo mi je z vami, otroci, in še to sem delila z rajnim očetom vašiip. Prav sinoči se mi je sanjalo o njem, da mi je prišel na vrtu naproti in me vprašal, ali skoro pridem. ,Skoro,' rekla sem, ,le toliko še potrpi, da pride Jurče domóv.' Nató sem se vzbudila.» «Mati, nič se ne bojte. Če je božja volja, imel bodem dobro službo, predno bode sveti Mihel v deželi. Prosil sem že. «Kakó, ali ne misliš iti za gospoda?» «Ne, mati! Ne čutim potrebnega poklica za ta stan, pa tudi zgovornosti nimam, ki je duhovniku potrebna vsaj takó, kakor kmetu motika.» « Jíirče, rada bi te videla v zlatem plašči pred oltarjem, že zaradi vzveličanja duše tvoje in pa, da bi bil lože vzel k sebi Polonieo, ki je bolj slabotna in prešibka za kmetska delo. Toda — siliti te nečem, ker vem, da prisiljena stvar ni kàj prida, najmanj pa še prisiljen duhovnik. Obrni se, kamor veS in znaš, da prej dobiS kos kraba, z dóma ti ga pač ni upati, vsaj dobrega ne. Odkar so oče umrli, gre vse rakovo pot. Ako se jaz pozdravim vsaj nekoliko, gledala bodem takoj, da se Mieika omoži na dom. PeterčeV Jaka jo vidi jako rad in všeč bi mi bil, ako bi imel le kàj več dote. Vender bi ne bil napačen fant, če bi le ne tiščal takó slastno za pijačo. Ke rečem, da bi bil morda neroden, ali sicer zapravljiv, le domóv ne vé, kadar sedi pri poliči. Vidiš, Jurče, tak Človek pa ni za kmeta, ki ima take oskromne dohodke, da se dostikrat niti ovsenjaka ne sme najesti do sitega, če si hoče kàj prihraniti.» Takó mati. Na svetu je pa že takó, da se zareSenega kruha maj več použije, in tudi k Vehovcu std prišla drugi dan, v nedeljo popoldne Peterčev oče in sin Jaka snubit. Domá sta doljila bolno maier, kateri se je tolikanj obrnilo na bolje, da je vstala in v kožuh zavita sedela v hiši pri peči. «Hváljen,» zagodrnjá med durimi stari Peterca, čokast možiček, in prepusti kljuko Jaki, ki mu je takoj za petami. «Ali ste sami domá, varujete se, kaj ne da?» Jakove oči se ujemó z Micikinimi, ki sedi z Jurijem vred pri materi. Povedati je treba, da je vedel Jurij o snubačih že v soboto zvečer, ker se mu je Micika zaupala in ga je zajedno naprosila za priprošnjika, če bi se mati morda kàj upirali. «Amen,» odzdravijo domačini, Micika pa pristavi : «Dá, varujemo se. Sédita; danes, ko je čas, bodeta kàj povedala.» Soseda sedeta za mizo, kàmor se jima pridružita tudi Jurij in Micika. Razgovor priônè stari Peterca z materjo, rekoč: «Lenka, ali si se tudi ti kvišku spravila, danes, ko je nedelja?» «Dà, kaj pak; nekaj bolje mi je. Ležati sem se itak naveličala od sile, da ti ne morem povedati. Oh, ti ne veš, kakó je dolgočasno kmetskemu človeku, ki mora ob velikem delu ležati na postelji ! Pšenico imamo še vso na polji, ajde pa še niti zrna ne vsejane. Kar je trdega sena, tudi je še vse zunaj na senožetih, kakor ga je Bog ustvaril. Sama ne vem, kaj bode, če pojde takó dalje.» «Ues, povsod se ti pozná, da nimaš gospodarja pri hiši, tega je treba, tega in dragega nič, Lenka! Gospodinja si sicer prav vzorna, toda kaj hočeš reva v postelji! In pa -tudi staramo se že. Mladih močij nam bode treba vpreči, naj one vlečejo, mi, starine, jim bodemo pa pomagali po svoji moči. Človek ni železen! Nekaj časa gára in vleče; iál, da ga mine tako zgodaj, s čimer se je ponašal v mladosti.» «Prav praviš, gospodarja grozno pogrešamo na vse strani,» pravi Vehovka. «Pomagali bi si že še, ko bi bil človek vsaj zdrav, takó je pa silen križ.» «Lenka,» vzpnè se Peterca, «če me vse ne moti, moram ti res reči, da ti drugega ne kaže, nego gospodarstvo izročiti mlajšim rokam. Čemů, vprašam te, mučila bi se vender še •dolgo in skrbela, kakó bode tu, kakó tam. Vsa čast tebi in tvojim dekletam ! Pridne ste in poštene, nič vam ni reči ! Ali vender vidiš sáma, da zemljišču brez možá pri hiši ne bodeš kos ! Res da gruntec ni velik, ali gospodarja vender pogreša na vse strani. Zató sem pa dejal, da bi ne bilo napačno, ko bi izročila dom Miciki, ker ste sina v šolo dali, in se izvestno ne bode pulil zanj, kaj ne, da ne, Jurče?» «O jaz že ne; tudi ga ne maram, če bi ga za mano lučali,» odreže se Jurij. «Ves svet bode moj, pa bi se pulil -za tako beraštvo! Naj ga le ima, komur drago!» «Vidiš, Lenka, ako ga pa Micika prevzame, treba ji l)ode pomočnika, gospodarja, na čegar krepka pleča se bode liedének, Od pluga do krone. 6 naslanjala v hudih in dobrih časih. Naš Jaka mi je rekel, da praT rad pride k vam, ako mu daš Miciko.» «Ničesar nimam proti temu — ali saj sam veš, kakó je. Stvar je vredna premisleka. Dolgá res ni kdo vé kaj pri hiši, toda dve dekleti sta še za Miciko, ki bodeta tudi kdaj vprašali po doti. » «No, Vehovka, če nimaš drugih skrbij, sporazumemo se lahko, saj moj ne bi prišel prazen k hiši. Tristo goldinarjev dobrega denarja mu obljubim za doto, skrinjo žita, deset svežnjev prediva, kravo in veliča bode tudi prignal s sabo, kadar bi skrinjo vozili. Priden in varčen je tudi, to moraš reči, čeprav se časih rad pomudi v veseli družbi. Toda vse to ga bode minilo, kadar vidi, da gré za njega žulje. Primaruha, kakšen veseljak sem bil jaz, dokler sem junačil. Nikjer me ni bilo vgnati. Ko sem se pa oženil, bilo je vsemu konec, kakor bi me bili ubili, in še dandanes se rijem dalje. Ako bi ga le Micika hotela, pa je dobro.» Vehovka upré žalostno okó v hčer, ki ji sedi nasproti pri mizi, in jo vpraša: «No, kaj praviš?» «Meni je všeč, naredite, kakor veste, da bode prav, » reče Micika vsa rdeča. «Če mi Jurij grunt prepusti, Jaka bi mi bil za gospodarja že všeč.» «Rekel sem že, da ga ne maram ne sedaj in ne kes-neje, ker sem si z božjo pomočjo sam pripravil tak gruntec, kakeršnega nima vsa fara,» pravi Jurij. «Doti bi že moral še primekniti kak krajcar,» povzame zopet mati, «saj veš, da tristo goldinarjev ni kdo vé kaj. Saj storiš dobro njemu samemu, ako ga dobro podpreš précej iz prva. Jaz ne bodem dolgo. Mlada dva bodeta gospodarila, kakor jima pripravimo ; lahko, če dobro, — iz težka, če se jima bode treba boriti za vsak grižljaj.» «No, no, mati, takó hudo ne bode,» pravi nató Jaka. «Delal bodem rad, kar bo v moji moči in z Vami bom tudi ravnal lepo. Micika mi je že iz davna najljubša v vsi fari, in vedno si mislim, ako se imata dva zakonca rada, takó rada, da se bolj imeti ne moreta, bati se jima pač ni hudega življenja. Da sem bil do sedaj znan veseljak, naj Vas nilçari ne plaši, nepoštenosti vender še nisem zakrivil nobene.» «Mati, če je takó, le dovolite v imeni božjem,» prigovarja tudi Jurij, ker je sinoči Miciki obljubil, da bode zanjo govoril pri materi, ako bi se branila Peterčevega. «Za Jero se že kje dobi prostor, in za Polonico bodem skrbel jaz, da pride v mestu do kruha.» «No, če pa misliš tudi ti, ki si študiran, da bi bilo prav, bodi torej y imeni božjem,» pravi Vehovka in se žalostno nasmehne. Jaka vstane na migljaj starega Peterce in gré v vežo po sodček vina, katerega sta snubača prinesla s sabo, toda pustila v veži, češ : če bi le nič ne bilo, da se ne osmodiva preveč. Ko se Jaka povrne s sodčkom, pravi Peterca: «Micika, saj imate kàj posode pri hiši, prinesi, prinesi kak bokal in kozarec, da zamočimo zaroko, kakor se spodobi^ in se pomenimo dalje.» Micika gré in prinese bokal, čist kakor kristal, kozarec, hleb domačega kruha in zopet odide. Peterca odmaši sodček in natoči poln bokal granatastordečega dolenjca, katerega je zjutraj po maši kupil v Moravčah pii Detelji. Detelja se mu je začudil in ga je silno zvedavo pogledal: «Peterca, kaj boš s tohkanj vinom?» «I kaj drugega, izpili ga bomo,» dejal je Peterca na kratko in odšel. Tudi Vehovčeva Micika je bila v nedeljo zjutraj v cerkvi in tudi ona je vprašala po maši pri Detelji, ali imajo kaj klobas. Ko jih je dobila, odšla je hitro in vesela domóv, kakor še nikoli. Domá jih 6* je pristavila z jecmenèkom vred k ognju-, đa bi se pa ne izdala, kupila je jedno več, nego jih je bilo treba, ter jo je razrezala v ječmenček, češ, ker je Jurij domá, mora biti ječmenček že nekoliko boljši. Poln bokal se je utrinjal na mizi v žarkih popoldanskega soinca, katero se je polagoma bližalo zatonu. Peterca prime prvi za kozarec in pravi: «Lenka, prvo čašo, polno in suhó,* na tvoje zdravje ! Bog te poživi!» Mož zvrne ukusno vino v grlo, da ga niti kapljice ne ostane v kozarci. Ko naliva drugo, odpró se duri, in Micika pride z lesenim krožnikom polnim lepih mesenih klobas in ga postavi na mizo. Nato seže pod strop, kjer so zataknjeni noži in vilice, vzame štiri vilice in dva noža, ter razdeli prve po mizi, pred vsakega po jedne; jeden nož je dobil stari Peterca z opazko: «Oča, Vi, ki ste najstarejši, razrežite jih, » drugega pa mati pri peči s celo klobaso vred, ker i'eva ni mogla k mizi priti. Posebnega kozarca pa mati ni dobila, ker bi se ji bilo kàj takega silno za malo zdelo, češ, že sedaj me ločijo od mize, kaj še le bode ! Pila je mariveč iz skupnega kozarca, kadar je prišla vrsta nánjo. Peterca ji sam nese poln kozarec k peči, rekoč: «M, Lenka, vsekaj ga in naprej napij !» «No, če že ni drugače,» pravi ženica, «Bog vama daj, ženin in nevesta, svoj blagoslov, brez katerega bi bil ves vajin trud zastonj. Eada se imejta in varujta se prepira. Nikari si ne očitajta napak, pa bodeta lahko živela.» «Lenka, kaj si bodeš pa izgovorila za kót?» vpraša skoro nató Peterca. «Moj Bog, kaj bi si izgovarjala.' Moj kót je že izgovorjen. Tamkaj v Moravčah, kamor me skoro ponesó, tam ga dobim, iz katerega me sedem let izvestno ne bode preganjal nihče. Drugega mi ni treba. Kar bodem še potrebo- * Pomeni, ěašo do dna sprazniti. vala do smrti, to mislim bodem itak dobivala pri hiši, ne da bi si morala Sele izgovarjati. Ali ni res, Micika, kaj praviš, Jaka?» Micika zajoka, Jaka pa si položi roko na prsi in pravi : «Prav res je, mati, nič se Vam ni bati!» «Jeri in Polonici bodete spoznali, kar je prav, kedar pojdete k pismom,» pravi bolna žena in pri tem je tudi ostalo. Tri tedne potem dojde iz Ljubljane veliko in na široko zapečateno pismo na Zagorico. Glasilo se je na Jurija Veho. Cesarski guverner mu je poslal dekret, v katerem ga imenujejo za c. kr. inženeija pri brodarstvu ob Savi in Dravi z letno plačo šest sto goldinarjev dunajske veljave. «Juhej!» vzklikne Jurče, «sedaj smo pa na konji!» VIII. Po Ljubljanici je priplaval lepega pomladanskega dné leta 1780. čoln z žganim apnom in se ustavil pred Vodnimi vrati, kjer je mitničar Klein zahteval propisano mitnino. Brodnik, velik hrust, močan kakor hrast', plavih las, modrih očij in rdečih lic, seže v žep, da odpravi sitneža mitničarja, hlapec njegov pa privezuje čoln. Zdajci stopi iz Selanove gostilne čvrst in zal mladenič, opravljen po najnovejšem kroji. Pod pazduho ima nekako mapo, v kateri je obilo črt, trikotnikov in računov. Kakor je videti, mudi se mu precèj hudo, kajti mladenič hiti naragjtost proti Ljubljanici, kjer že čaka čoln nánj, in se odpelje proti Prulam. Tudi naš brodnik zapusti svoj čoln in polagoma stopa proti Se-lanu. Pred hišo se ustavi, stisne pest, zagrozi se ž njo mladeniču na Ljubljanici, zaškriplje z zobmi in zakolne: «Voda ga vzemi, prekletega škrijca! Že žopet je bil tukaj! Ako mi res Ančiko pretrapi, da me pusti, gorje mu! Kakor se mi zdi, posluša jako rada njegovo čvekanje, katerega se je naučil iz bukev, da lože slepari — postopač nesramni ! Primar uha, naj mi le kàj poskusi pri Ančiki, pa bode videl, kdo je Petelinov Janez iz Podpeči!» Rekši se zasuče na peti in gré naravnost k Selanu v gostilno, nekoliko, da si priveze dušo, še več pa, da vidi dvajsetletno domačo hčer Anico Selanovo, katera je bila takrat cvet ljubljanskih deklet. Ni čuda, da si je marsikdo ondu osmodil možgane, dasi mu Anica nikakor ni dajala posebnega povoda. Kot krčmarjeva hči bila je in je morala biti prijazna z-vsakim gostom. Da je pa tega rajši pogledala lepši, nego ónega, kdo bi ji zameril! Ko stopi Janez v krčmo, najde zalo Anico sámo. «Eavno prav,» misli si «sedaj-le ji povem, kar ji gré. Le počakaj !» «Kaj pa bo dobrega, Janez?» .nagovori ga Anica, naproti mu gredé. «Polič vina mi prinesi, za drugo se že še pomeniva,» «Kaj praviš, Anica,» pričné Janez, ko je ljubljenemu dekletu napil, «kaj praviš, ali sem poštenjak ali ne, jaz Petelinov Janez iz Podpeči?» «Kaj pa da, Janez, ves od nog do glave ; kolikor te je!» odgovori Anica, ne vedoč, kaj prav za prav nameija. V tem pride krčmar Selan, pristen Krakovec stare korenine. Tudi tega pokliče Janez pit in ga takisto vpraša: «No, Selanov če, ali Vam je znan moj dom? Ali veste, koliko oral imam barjà, koliko gozda, koliko govedi, dróbnice in koliko nažanjem vsako leto? Ali veste, koliko vsako leto živega apna v Ljubljano zvozim in koliko prodam opeke?» «Res, imovit si, Janez, pravi mož si daleč na okolo,» pohvali ga Selan in prisede. «Kaj ne da, pijanec in kvartopirec tudi nisem ? Deklet in žena tudi ne sleparim, kakor je to navada nekaterih ěkrij-cev.» Pri teh besedah Janez strupeno pogleda Anico, katera se pa za vse njegovo naStevanje ne méni kàj prida. «Vse je res, kar praviš, Janez,» potrdi Selan. <(No, če je takó, če mi vse to priznavate sami, zakaj pa me torej némate bolj v čislih? Zakaj pa hočete obesiti svojo hčer ónemu vetemjaku, ói^emu ,ženirju,' ali kar je že, ki se že vse leto plazi okolo vode, ki vedno piSe, riše in na ,rešpetlin' gleda po Ljubljanici, storil pa ni doslej še nič pametnega? Ves svet že govori, da je njegova, da bode menda jeseni že poroka, in vender sem se vedno nadejal, da bo^ Anica kdaj moja žena, ki mi bo gospodinjila na Podpeči.» «Janez, dekleta ne obešam nikomur, ne tesbi ne komu drugemu. Nikdar je ne bodem silil, tega vzemi, ónega pùsti'. Dvajset let ima, razumna je zadosti; kar si izvoli in kakor si postelje, takó bode spala,» reče Selan. «Anica,» obrne se sedaj Janez naravnost proti nji, ki je že precèj nerada poslušala poslednje besede, «aU več ne pomniš, kakó sva se imela rada, ko sem bil jaz še prav ubožen bosonog deček, sosed tvoj, prednQ smo se preselili v Podpeč? Vidiš, jaz nisem pozabil ničesar! Zakaj se me ogiblješ in škrijca bolj ceniš nego mene, starega prijatelja? Saj veš, da sem pošten kakor čisto zlató]» «Janez, kakó si vender čuden!» zavrne ga Anica. «Kar sva se pogovarjala neumna otroka, menda vender ne bodeš. imel za resnobo ? Povedati ti moram, da ne cenim možá po njega imovini, temveč po tem, kakó mi je pri srci. Zveza za življenje ni šala, in trikrat je treba premisliti, predno —» «Saj to je ravno, kar me takó silno žali, ker misliš, da sem večji malopridnik, nego je škrijc, kateri ti je sédel v srce! Kaj ne da, sram bi te bilo iti na kmete za gospo- dinjo, ker želiŠ biti gospá in nositi široka krila in imeti bele roke!» Takó zabavlja razdraženi Janez. Anici se po teh žalečih besedah jezno zabliskajo oči in obrvi se ji krčijo. Ponosno se postavi prédenj, uprè roke ob kolk in pravi osorno: «Čemú si me prišel zbadat? Kedo in kaj ti daje pravico, klicati me na odgovor? Kdaj sem ti le koHčkaj obljubila, da bi smel takó govoriti z mano? Ker nisi tat, razbojnik, zapeljivec, zapravljivec in kvarto-pirec, zató meniš, da bi te morala že vzeti. Takó, sedaj si zvedel, kar si hotel ! Drago nam bode vsem, ako ostanemo, kakor smo bili, na kàj več pa nikar ne misli.» Anica se zasuče in odide v drugo sobo. Janez plača in seže v roke Selanu, ki je poslednji čas le molčal, ker ni hotel odgnati dobrega gosta. Nato odide v mesto apno prodajat. Mladenič, kateri se je ob Janezovem prihodu odpeljal po Ljubljanici in zaradi katerega je nastala pri Selanu taka nevihta med starimi prijatelji, bil je naš znanec Jurij Veha inžener brodarstva. V minulem stoletji je Ljubljanica zaradi slabega strmca in zatorej tudi zaradi prepočasnega teka malone ob vsakem deževji in vsako jesen in vsako pomlad čez in čez poplavila barjè in delala ondotnim ljudem grozno neprilike. Gosposka in cesarski inženerji so si belili glavo, kakó bi se dal tok reki izboljšati, in sklenili so strugo iztrebiti, kolikor bi se dalo. Da bi pa dobili pravo podobo nje struge in strmca, naročilo seje inženerju Vehi, naj nivelira vso strugo po barji in okolo mesta, t. j. naj z orodjem, kateremu se pravi padokaz, zvé, kakšna je lega sveta, po katerem si je Ljubljanica izkopala strugo. Kmetje, ki niso ničesar umeli o niveliranji, niso se kàj prida ogrevali za inženerje, kateri so na raznih krajih ob Ljubljanici nastavljali svoje dioptre in zapisavali razlike v nadmorski površnim. Petelinov Janez iz Podpeči je pa kar brez ovinkov zabavljal temu novotarstvu, češ, da s tem nikdar ne bodo osušili barjà, če bodo na «re-špetline» gledali po divjih racah. «Struge ji je globlje treba,» rekal je Japez, «pa bode vse dobro ...» Med vsemi inže-nerji mu je bil najbolj v želodci mladi Veha, in skrivaj mu je tudi dostikrat hudo nagajal. Večkrat so kar čez noč izginili količi, katere so zabili podnevi inženerji v zemljo, in nikdo ni vedel, kam so prešli. Janez jih je populil in pometal v vodo. Sovraštvo mu je jelo polniti srce, odkar je spoznal, da je Anica res od dné do dné Vehi bolj naklonjena nego njemu ali kateremukoli drugemu gostu, dasi je dekle prikrivalo svojo ljubezen, kolikor se je dalo. Ko je namreč Veha nastopil cesarsko službo, prišel je k Selanu na hrano. Mlado deklico je obšlo nepopisno čustvo, ko je ugledala mladega izobraženega moža, katero se je polagoma izpremenilo v živo ljubezen. Tudi Veha ni ostal hladen. Ze sta si neko popóldne, ko ju je ugoden slučaj samá pustil v gostilni, segla v roke in obljubila živeti le drug drugemu, kar zapazi oče Selan, da je njegova Anica neprimerno ve-selejša in živahnejša, odkar zahaja mladi inžener semkaj na obed. Selan. je bil poštenjak, ter je ob prvi ugodni priliki hčerko prijel, ker so mu tudi ljudje že jeli šepetati na ušesa, naj pazi na Anico — kaj je z mladim inženerjem. «Oče, nepoštenega nič in tudi ne bo, pač pa sva se obljubila vzeti, ako je božja volja. On ni takšen., da bi se dobrikal le zaradi kratkega časa in šale uganjal ; Veha je resen mladenič, ki bi se nikdar ne drznil, šaliti se z manoj. Jaz ga imam pa tudi tako rada, da vzamem njega ali pa nobenega.» «Dekle, stara si dovolj, pametna si bila tudi vedno. Pazi náse in varuj se sramote, drugega ti ne rečem.» Bog vé, kdo je povedal Janezu, da stari Selan nima nič proti temu, ako postopa mladi inžener za njegovo hčerjo. Smrtno je začel sovražiti Veho, ali ta se ni kaj prida menil za Janezovo sovraštvo in je neutrudno delal dalje. Ni se plašil groženj Petelinovih, kateri mu je že obetal, da utegne Veha celo kobacati po Ljubljanici, ako ga dob; na pravem kraji in o pravem časU. Petelinov Janez tisto popóldne ni razpečal vsega apna, kar ma je dálo porod, da, ai šel zveëer domar, temreè je zavil na Stari trg k «zeleni lipi», ki je bila tedaj tudi jako cenjena gostilna. JSTajrajši bi bil sevéda zavil k Selanu, ali po denašnjih dogodkih mu ni dalo. Vsaj nekoliko mora pokazati Anici, kakó je hud. Pri Selanu je bila nocoj, kakor vsak večer, polna hiša pivcev, meščanov, uradnikov in trgovcev. Hazdelili so se na več miz, in to ne načelno, kakor se to godi dandanes po mestih. Ne, tako ošabni naši predniki še niso bili, nego v gostilni so se lepo družili vsi stanovi, kakor so tavno prihajali. Takó so se nocoj slučajno sešli pri jedni mizi mestni Anton-Skrinar, JelovSek, podobar Ko sta, trgovec Rodi in mesar Štrukelj. Poslednji, ki je prisedel k tej družbi, bil je mladi inžener Veha. Stfdnik Skrinar je privedel s sabo nocoj gosta, došlega iz Hrvaške. Bil je njegov neljak, soroden mu po ženi, ki je bila prava sestra mladeničeve matere. Sodnik Skrinar predstavi gosta zbrani družbi: Ferdinand ZivkoviČ^ kraljev hrvaški gozdarski komisar, ter temu potem mšteje po imenih vse navzoče gospode pri mizi. Ko pride do Vehe in ga tudi imenuje, Ferdinand vstane, Veha pa tadi. «Strela božja, ako me okó ne vara,» vzklikne Hrvat, «ti si Jurij Veha, s katerim sva štiri leta stanovala skupaj!» «In ti si, k^ ne da, Nande, tisti poredni ííande, ki mi je dostikrat delal toliko preglavice zaradi moje neotesanosti!» «Nič ne dé, prijatelj ! Hudega ti nisem nikdar želel, če sem te časih nekoliko poskušal likati. No, kako se ti pa sedaj godi? V cesarski službi si, kakor mije pravil strijc Skrinar.» «Ees, prav zadovoljen bi bil, ko bi me le ne zavidali tako nestrpno ! Ali vražji je današnji svet ! Ker se nosim primemo stanu in ne bodim raztrgan, jeli so me že pisano gledati, češ, odkod pa jemlje, če ne krade? Neumnost! Drugega itak ne potrebujem, nego knjig. To redno življenje je pa mojim razuzdanim tovarišem pravi trn v peti. Ker ne maram ž njimi, zlasti ne z nekaterimi zadolženimi plemiči, ki so moji tovariši, zapravljati, jeli so me črtiti in mi v službi nagajati, kolikor je mogoče. In vender jim bom pokazal, da sem jim vsem kos, vsem od kraja do konca ! Če jim kdo dvigne Ljubijaničin strmec, dvignem ga jaz, ne da bi se hvalil, nego zató, ker se najtemeljiteje bavim s to stvarjó. Vsi ostali moji tovariši bi bili pač sposobnejši, dvigniti strmec pri sodu vina, nego pri počasi tekoči Ljubljanici.» «Da bodeš res ukrenil in izteknil kàj posebnega, ver-jamen ti rad, ker te že poznam izza mlada. Da pa imaš tudi sovražnike, katerim si na poti, ne bi verjel. Meni se je prav tako godilo v Sremu, in velika sreča, da sem odšel smrti, kateri me je lažniv prijatelj že potisnil v naróčaj.» V tem trenutku se odpró duri, in tolpa ciganskih godcev stopi v hišo. Ustavijo se takoj pri durih, kjer posedejo okolo velike zelene peči in prično ubirati godala. Največji pa se je napotil od mize do mize s šopom kvart v rokah, da^ bi pravil srečo ljudem. Če je čakala res tolišnja sreča dotičnikov, ki so mu držali razprostrto roko na ogled in potem iz njegovih zamazanih kvart pozvedavali bodočnost svojo, ni nam znano, pač pa smemo zatrditi, da je cigan sam že dve mizi obral s posebno dobrim uspehom ; potem se je obrnil k tretji. «Častita, gospôda, ako izvolite, pové Vam nevedni pravi egiptovski cigan srečo, razodene Vam bodočnost, ki je sedaj še prikrita Vašim očem!» Nande ga pogleda nekoliko od strani in pravi precèj trdo in osorno : «Egiptovski slepar, če hočeš, povem pa jaz tebi preteklost; tvojo in morda še koga drugega — brez kvart in brez vsakih ceremonij, le reci, če hočeš?» «O tri sto vragov,» zakolne egiptovski cigan prav po gorenjskem, «grobovi se odpirajo, in volčje jame izbruha-vajo žrtve svoje!» Hipoma vrže ob vriščeči godbi svojih tovarišev kvarte po tleh in izgine skozi vrata v temno noč, kakor bi ga bil veter odnesel. Vse ostrmi, nihče si ne upa ziniti, celó ciganskim godcem obstanejo loko vi na strunah. Nande in Veha pa planeta kvišku in za begunom. Ali kje je že bil! Ne sluha ne duha ni pustil za seboj. Mladeniča se vrneta, v tem pa se zmu-zajo drug za drugim tudi ostali cigani skozi duri. Kdor je bil zunaj, ni se vrnil, in naj bi mu bilo ostalo kdo vé kaj v hiši. «Kaj sta pa imela s ciganskim prerokom, da sta mu takó nenadoma zaprla sapo ?» vpraša sodnik Skrinar svojega strijčnika Nandeta. «Samo nekaj zasebnega, stari dolg, ki še ni poravnan in morda sedaj tudi več ne bode. Ciganski prerok je bil svoje dni lovec na kraljevi doméni v Zemunu, kamor sem prišel za gozdarskega vajenca. Ker se mu je zdelo, da bi mu utegnil bit na poti do prve višje stopinje, na katero je čakal že iz težka, dasi je bilo v oblakih zapisano, ali jo kdaj doseže ali ne, sklenil me je odpraviti. Porabil je prihko, ko sva bila o sv. Mihelu skupno na zaroki pri našem logarji. Prišel je póme na dom, sladkal in dobrikal se mi je ves pot, napijal mi, da sem malone res izgubil pamet in tudi zavednost. Zvabil me je ob polnoči pijanega skozi gozd, kjer smo imeli izkopane volčje jame, vodil me k njim takó, da sem se pogreznil v jedno. Sam nisem vedel, kdaj mi ni bilo več tal pod nogami, in že sem bil na dnù jame v najbližnji soseščini velikanskega ondu ujetega volka. Zajedno se je pa že tudi posvetilo na vi-hu jame, in začul sem glas starega gozdnega paznika Joče, ki meje klical po imeni. Vkresal je hibtro ogenj, zapalil nekaj brstja, katerega je po slavonskih gozdih povsod dosti, in klical: ,Gospod Nande, ali ste še živi ? Jaz, stari Joca, sem tukaj in Vas bodem izkusil rešiti.' ,Še nekoliko,' zakličem mu iz jame, ,toda kakó dolgo bom, zavisno je od volka, kateremu delam druščino. Jako poželjno se ozira náme, in kakor ogenj se mu svetijo oči.' Joca odseka hitro nekaj smerekovih vej, poveže jih z vrvico, konec priveze za bližnje drevó in mi vrže zvezane reje v jamo. Takoj nato jame guliti brstja in smerečja na ogenj, da zažge grozno grmado, s katero plaši volka, dokler me ne reši. Kadar mi je pomolil vejo, rekel je : ,Sedaj pa le dobro pazite. Podam Vam vejo, po kateri si pomagate iz jame. Volk se tudi požene za Vami, da bi Vas ravsnil. Imejte torej ogrnjeno suknjo, da zgrabi njo, kadar ravsne po Vas ; ona Vas reši.' Kakor je paznik računjal, takó se je zgodilo. Joca posveti nad jamo z gorečo butaro, kar volka silno oplaši, in pravi: ,Seđaj-le!' Poženem se po veji, volk me niti ne opazi, takó je zbegan. Šele ko sem nekoliko od tal, požene se ves divji za mano in hlastne po meni. Zgrabil je res le mojo suknjo, mesó sem mu pa srečno odnesel iz jame. Suknjo je volk, kakor sem zvedel pozneje, raztrgal na drobne kosce. ,Ali ste se kàj pobili?' vpraša me Joca, ko sem bil zunaj. ,Menim, da ne, vsaj ne boli me nič, ustrašil sem se ujete mrhe res.' ,Kaj pa sedaj/ vpraša zopet Joca in se praska za ušesi, jdomór hoditi Vam ne kaže. Mati bodo sicer nekaj ur v grozmh skrbéh, toda jaz jih že potolažim. K meni pojdeva, kjer se bodete nekaj časa prikrivali ljudem, ki naj le mislijo, da Vas je volk požrl. Qorjé pa njemu ! Na, mojo vero, še živi stari pravični Bog nad nami, ki bode kaznil vnebo-vpijočo krivico! Nekaj dnij ga le pustimo, naj se raduje zlodejstva svojega, potem pa mu potegneva krinko z obraza.' «Odšla sva domov,» pripoveduje ISfan.de dalje, katerega poslušajo takó zvestó, da pozabijo celo na pijačo. «Ali drugo jutro se mi je godila slaba. Mrzlica me je jela tresti, in kàr v postelji mi je bilo ostati. VrU naš Joca je bil tudi tej kmalu kos. Natočil mi je čašico pelinovega soká, katerega sem moral izpiti v dušku; dalje je zmèl pol pesti tavžentrož na štupo in mi jo je zmešal v vino. Kmalu se je mrzlica poslovila od mene. Tisto dopóldne še je hitel Joca tudi k moji materi v Zemun, da ji poroči, kakó in kje sem. Ljudje, ki so videli mater dopóldne še vso brezupno, stikali so glave drugi dan, ker je bila takó udana. Niti jokala ni več po izgubljenem sinu. Pač pa je zahajala vsak dan k meni ti gozd, dobra duša, Bog ji daj nebesa! Lažnivemu Janóšu, kateri je baš prej pobegnil od tod, jela so goreti tla pod nogami, odkar je slišal, da v jami ni bilo druzega od mene, kakor raztrgane cape. Čevljev in kosti ni bilo najti. Janoš, pretkani lovec, vedel je dobro, kaj to pomeni, in nedolgo nató ga je vzela noč, še predno sva mogla z Joco izvršiti svoj naklep. Da bi utegnil biti pri ciganih, zdelo se nam je vsem, vender pa so nekateri trdili, da je šel morda preko Save v Beligrad k Turkom.» Sedaj se je zdelo sodniku Skrinarju, ki je Nandeta uvedel v družbo, primerno, dodati nekaj besed. Rekel je: «Oprostite, gospodje, da Vam nisem že prej naznanil vzroka, ki je strijčnika privedel v mojo družino. Čisto navaden je, mladenič potuje namreč po svetu, da se pouči, kakó je drugod v njega stroki. Odtod si ogleda tukajšnje bližnje gradove na Igu, v Polhovem Gradci, v Smledniku, na Fužinah, Rakovnik in morda tudi Šneperk in Postoj ino na Notranjskem, potem se pa vrne v Slavonijo na svojo službo.» «No, to je lepo in prav, da si mladi gospod svet ogleda in se ga uči spoznavati na svoje oči,» pritrdi trgovec Rodé; «kaj je namreč dandanes človek, ako ni bil dalje nego od Ljubljane do Šiške ? Nič, vsak berač ga lahko oslepari, kadar in kjer se mu ljubi, ako nanese govorica na kàj drugega, nego kakó se domá hruške pečejo. In zlasti gozdarski uradniki morajo poznati svet in njega običaje, da zvedó, kakó drugod njih tovariši oskrbujejo gozde, kakó gojé in redé divjačino in takó dalje.» «Kaj pa je človek dandanes, ako ni bil dalje, nego od Ljubljane do Šiške?» te besede trgovca Rodéta so zadele nekoga v naši družbi globoko v srce in so se mu ondu takó vkoreninile, da se jih ni mogel iznebiti. Mladega inženerja Veho so namreč popolnoma prevzele. «Dà, svet, svet je moje bodoče zemljišče,» rekel sem domá, ko smo se z materjo za bodoče gospodarstvo pogajali, in to zemljišče moram vender kolikor toliko spoznati. Hočem ga! S tem bodem pa tudi silno ustregel svojim zavistnikom, ker se jim umaknem s poti. Jaz ne maram kruha in ga tudi ne morem jesti, da bi mi teknil, ako gami zavidajo. Naj gaj edó drugi!» Takó modruje Veha v sebi, ko dvigne podobar Kosta čašo in napije Nandetu na srčno rešitev, na srečno izvršitev poučnega potovanja in na srečni povrat v slavonsko domovino. Po napitnici se obrne Kosta k Vehi in pravi: «Ti, prijatelj, tudi tebi ne bi bilo odveč, da bi kolikor toliko poskusil svet, če hočeš biti kàj prida v življenji svojem. Vsaj nadarjen si dovolj. Poslovi se od domače zemlje za nekaj let, saj ti ne uteče. Našel jo bodeš ge vedno, kakor si jo zapustil. Med Francoze pojdi, ondu imajo velike in za brodarstvo kakor nalašč ustvarjene reke. Ondu se bodeš izobrazil kàr naj-popolneje; lahko se vzpneš do primerne visoke službe, katero ti bode tukaj izpodkopavala zavist.» «Ees je, gospod Veha, tudi jaz sem popolnoma KostoVih mislij,» pritrdi trgovec E,odè. «Letâ je mojster v svoji stroki, bodisi v tej ali óni, kdor kaj sveta poskusi.» V" takih pogovorih je potekel gostom večer in predno bi si bil kdo mislil, bila je ura deset, ki je vse brez razločka spodila domov. Veha in Anica sta si segla med vrati v roke, želela si lahko noč, in vrata so se zaprla za mladim inženerjem, ki je spremil Nandeta in sodnika Skrinarja domóv, nató pa tudi sam šel nemudoma spat. Stanoval je v Krakovem pri Tončku, nedaleč od Selana v prvem nadstropji, v sobi, ki je imela po tedanji navadi železne križe v oknih. Proti polnoči nastane v Ljubljani grozen vrišč, po zvonikih bije plat zvoná in od vseh krajev vró ljudje v Kra-kovo, kjer sika iz Tončkove hiše in strehe plamen skozi okna in proti nebu. Vse hiti gasit, kar more. Ženske in dekleta prinašajo vode ; moški svet brani sosedne hiše kolikor se dá. Med vsemi se najbolje odlikuje po svoji spretnosti in neustrašnosti Petelinov Janez iz Podpeči, ki nocoj izjemno ni šel domóv, temveč se je blizu svojega čolna kar po travi položil, ko ge je ob desetih vrnil od «zelene lipe». Prej nego bi bil jabolko snedel, zaspal je Janez na pristanišči zelene Ljubljanice, in tudi njega je vzbudil šele ljudski krik in vik. Hitro je planil kvišku in hitel na kraj nesreče. Ondu najde med drugimi dekleti in ženami, ki so donašale vodo od bližnjih vodnjakov, tudi Selanovo Anico, toda brez škafa, vso zbegano, vso obupano. Ko ga ugleda, pozabi ves popoldanski prepir, steče k njemu, zgrabi ga krčevito za roko rekoč: «Oh kje je, Janez, Veha? Njegova soba sicer še ni v ognji,. ali dolgo ne bode, da se je plamen polasti, stopnice v hiši že gore, njega pa ni nikjer videti.» «Kaj vem, kje je,» odgovori Janez moški, «saj si ga izvestno videla še kesneje nego jaz!» V tem hipu vzdrami Veho, ki je do sedaj popolnoma mirno spal v sobi Svoji, vriš in piš ljudij ter pokanje goreče strehe in podiranje Ifesenih gorečih stopnic. Veha plane iz postelje in k durim, katere kar more hitro odprè, zajedno pa tudi že zaloputne. Grozen prizor je ugledal zunaj — vse nami-eč je bilo že v ognji. Od durij hiti k oknu, in oj ti nesreča — zamreženo je, križi so na vse strani. Veha se upira vánje, stresa in stresa jih, pa vse zastonj. In vender ni bilo zastonj. Ljudi je s tem opozoril na grozno nevarnost, v kateri je bil ravnokar: ali zadušiti se ali pa živ zgoreti. Prva ga je ugledala Selanova Anica in na ves glas zajokala, videč, kako se trudi, da bi se rešil. «Še je živ!» vzklikne prestrašeno deklé, «ali kdo ga reši iz zaprte sobe?» Nihče se ne oglasi, ker se vsak trudi, kakó bi sosedne hiše obvaroval požara. «Za Boga svetega,» kliče Aniea, «ali res ni nikogar, ki bi si upal rešiti inženerja? Pristavite mi lestvico k oknu in dajte mi močno sekiro v roke, jaz sáma razbijem okrižje ! Sekiro in lestvico mi prinesite, ali nihče ne sliši?» «Kaj boš ti, revše nezmožno, kjer tíeló odrasel možák ne opravi ničesar, ako ni posebno trdnega duhá in telesa! Jaz vem, kakó so trdni óni-le križi. Nihče bi jim iie bil kos, nego Petelinov Janez iz Podpeči, kateri je prej tukaj delal in vlačil iz hiš na vse pretege, » razlaga star Krakovec in še pristavi: «Grlejte, že je jelo leteti raz streho!» «Janez, Janez, kje si? Sto goldinarjev ti odštejem še danes, če hočeš, le njega mi reši!» kliče obupna Anica — Beclének, Ođ pluga do krone. 7 prijatelja, s katerim se je popoldne takó srdito sprla ravno zaradi — njega. Janez res sliši Anico, pusti vse delo in priteče ves potán k nji. Ko ga dekle ugleda, ponovi svojo ponudbo, Janez pa pravi: «Ce bi bilo še mogoče, storil bi Človeško dolžnost brez denaija, ali kakor vidiš, že leti s strehe, in sedaj križe lómit hoditi, bilo bi toliko, kakor hiteti v smrt. Vsakogar, kdor bi si sedaj upal tjaka.] gôri, pokopala bi streha, ali pa bi ga pobilo goreče tramovje, in mesto jednega, bi imela dva mrliča. Ali ti je to takó malo? Treba je počakati, da. se streha udere, potem, če dotlej ne pregori strop, ali če ga ogenj ne posili pri durih, ki jih pa tudi že od vseh krajev oblizuje plamen, utegnemo ga rešiti, prej pa nikakor ne.» «Oh, že vidim, da ste sáme stare babe, ne pa možje, ki hlače nosite in se ponosno ob prsa bijete, kedar ni potreba. Daj mi lestvo in sekiro, jaz ga rešim ali pa poginem ž njim, le da vas osramotim. Brž, daj mi, česar potrebujem.» «Nič ne bodeš!» zagrmi Janez, in oči se mu grozno zabliskajo, «jaz ga pojdem rešit, da mi ne bodeš očitala, da te je kdaj ,stara baba' snubila, katero si s košem odpravila. Jaz ga rešim, če ga le kdo, razven Bogá!» «Ti, Janez?» vzklikne Anica, «ne, Janez, ti ne!» Jela se je bati zâ Veho, da bi mu Janez morda ne bil kàj nakanil. «Zakaj ne jaz, saj si me še malo prej sama klicala? Ali nisem poštenjak, ali sem morda cigan?» vika Janez pla-metečih očij in stiska pesti. «Ne, ne, Janez, poštenjak si od nog do glave,» izgovarja se Anica iu mu gleda v oči. «Poglej jih, nihče nima srca, nego le ti, in le ti ga utegneš rešiti. Vidiš^ Janez, tamkaj je lestva, sekiro ima pa ondu-le sosed v rokah. Hiti, prosim te, hiti, vidiš. Vehe že ni več pri oknu!» «Ne hôdi, Janez, po tebi bode,» svaré sosedje, «čemu pogubiti dvoje ljudij, ako jednega človeka ni mogoče rešiti.» «Janez hiti, vse ti dam, kar hočeš, samó" reši ga. Janez, vse, ali si slišal, za ženo me dobiš, če rešiš inženerja, na Boga ti prisegam ; da te vzamem, toda le reši ga!» Anica se zgrudi nezavestna na obrežje Ljubljaničino, kjer se zopet zavé, toda trese se po vsem životu. Janez je vse dobro slišal, kar mu je obetala Anica, in kakor razdražen lev plane po najbližjo lestvo, pristavi jo k oknu, kjer se je prej Veha trudil s križi, iztrga najbližjemu gledalcu težko sekiro iz rok in hiti kar po dva klina prestopajoč kvišku, ko od strehe že leti na vseh krajih. Gori dospěvši, oklene se Janez z nogami dobro lestve in pričné s sekirinimi ušesi tako silno tolči po trdnem okrižji, da se že pri četrtem udarcu prevrne v §obo. Zdajci izpusti sekiro na tla in zleze v sobo, iz katere se že vali gost in omamen dim. Pri durih najde Veho nezavestnega na tleh. Janez ga zadene na ráme in hiti skozi okno ž njim na lestvo in odtod na tla. Nese ga na pristan ob Ljubljanici ter ga položi pred Anico na zeleno trato, nató pa zopet takoj hiti na pogorišče. Anica poklekne poleg nezavestnega inženei^'a na travo, sklene roke in vzklikne: «Rešen je, čast Bogu! Rešen je, ali — za kako céno ! Vender, k^j hočem, da le on živi, kaj jaz! Kaj je moja sreča proti njega življenju! Ali, kaj poreče, kadar zvé, za kakšno ceno sem ga rešila iz ognja —?» Ogenj so v tem sčasoma pogasili, in Selan videč, da ni nobene nevarnosti več za njegovp hišo, dá nezavestnega Veho prinesti vánjo, kjer mu določi v nadstropji sobo z dvema oknoma. Drugo jutro pošlje Anica nemudoma na Za-gorico po sestro Polonico, naj se takoj v Ljubljano odpravi k'bratu in prevzame postrežbo pri bolniku. Strah in izredna 7* soparica, iz katere se je izcimila nezavest, položili sta mladega inženeija za nekaj tednov na bolniško posteljo, kar je mestni zdravnil?, takoj drugo jutro prorokoval bolniku. Zategadelj, bržkone pa še iz katerega važnejega vzroka, poslala je Anica po Polonico domóv, s čimer je zajedno zavezala tudi hudobne jezike. Polonica, kmetsko dekle, pride v Ljubljano, kjer naj bi pri bolnem bratu, katerega kuba vročinska bolezen, prevzela postrežbo, kakeršna se spodobi gospodski izobraženemu človeku. Saj bi bila rada, vse rada, ali kaj, če ne zna streči gosposki ! Na veliko srečo jo potolaži v tej stvári brat Jurij sam, rekoč: «Polona, kakor znaš, takó pa naredi, saj smo domači, in meni bode vse prav.» Seveda se je Anica veliko trudila, da bi Polono hitro navadila njenega posla, kar se ji je tudi popolnoma posrečilo, kajti Polona je bila prav tako dobre glave in zlatavrednega spomina, kakor brat Jurij, zató so ljudje že domá govorili: «Polonica ima Jurijevo glavo.» Predno je minilo šest tednov, bil je Jui-ij že na nogah, Polonica in Anica sta se pa takó spoprijaznili, da bi bila šla druga za drugo v ogenj. Kar je zvedela jedna, povedala je drugi, in ni je bilo skrivnosti med njima, razven óne, da je bil Jurij Aničin ženin — do požara. Ker je požar brez Jurijeve vednosti te vezi popolnoma uničil po Aničinih mislih, molčala je i ona o tem in — trpela. Dà, grozno trpela, temveč, ker ji je očitala vest, da bi bil Janez Jurija morda rešil za drugo ceno, ko bi bila ravnala bolj premišljeno. Presrčne žalosti zaradi tega Čina se pa nikakor ni mogla iznebiti. Od dné do dné, čim krepkejši je prihajal Jurij, tembolj so bledela njena lica. Polonica jo je tu pa tam povpraševala, kaj ji je, da jo mori takšna žalost, ali Anica ji je vedno odgovarjala: «Nepoštenega ali celó sra-iQotiiegři prav nič, pač pa nekaj jako hudega, bolestnega, o čemer bodeš že še slišala. Oh, kako si ti srečna, draga moja!» vzdihne nesrečna Anica in pritisne prijateljico náse. Potem pa reče hitro, kakor bi hotela govoriti o drugih stvaréh: «Sicer pa, veš kaj, Polonica, saj mi ne zameriš, ako ti povem resnico : za kmetsko gospodinjo bi ti ne bila kàj prida. Ne trdim, da bi bila morda preslaba, ali ne zadosti razumna, temveč tudi meni se zdi, da imaš nekaj res gosposkega na sebi, kar bi ti na kmetih le skazo delalo, toda v mestu ti utegne še na hvalo priti. Mislila sem že, da bi ne bilo napačno, ako bi se učila na primer kuhati in šivati, kar je vsaki pošteni gospodinji v mestu neizogibno potrebno. S kuho, kakor veš, opraviti je le dopóldne in zvečer in še tedaj le nekatere ure. Če ti je po volji in je brat zadovoljen, lahko ostaneš pri nas z bratom vred, ne da bi zahtevali plačila. Zató, kar bodeš pomagala pri hiši, imela bodeš stanovanje in hrana. Dopóldne in zvečer bodeš pomagala v kuhinji, kjer se bodeš učila, popóldne pa bodeva skupaj šivali, pletli in vezli. Ali si zado volj na ? » «Oh, kaj bi ne bila!» vzklikne Polonica, «saj se mi izpolnijo najskrivnejše želje! Uganila si jih, kakor da sem ti jih razodela sama. Z bratom sva že pred leti o tem govorila, ko je dovršil šole; vse mi je obetal, sedaj je pa menda pozabil na vse, kali.» «Temu se nikar ne čudi, brat je tako preobložen, da dostikrat ne vé, česa bi se prijel. Mislim, da ne bode imel ničesar proti temu, če kàr ostaneš in že jutri pričneš svoj posel. » «Kakor ti drago, vender bi nerada ostala brez njegovega dovoljenja!» omeni Polonica. «Vse to prepusti meni,» pravi Anica, in pri tem je tudi ostalo. Išla Kresni dan popóldne leta 1780. je sedela Vehov-čeva Polonica na Selanovem vrta za hišo, v zeleni z gabrijem obsajeni lopi in šivala. Ravno je hotela zložiti in spraviti šivanje, kajti solnce je bilo že blizu zatonu, kar ugleda pred sabo med uhodom jako dragega prijatelja, hrvaškega gozdarskega uradnika Nandeta. Rdečica jo oblije do ušes, in ko bi on ne rekel: «Srečne oči, da te najdem samo,» iz-vestno bi za sto goldinarjev ne vedela, kaj odgovoriti. «Ali si kàr sama, Polonica,» vpraša Nande dalje inje tudi že pri nji, kjer jo ujame za desnico, katero ji krepko stisne. «Dolgo, dolgo že sem želel govoriti pametno besedo s teboj na samem, in danes se mi izpolni ta želja. Polonica, nekaj časa že se poznava, in reči ti moram, da te imam čimdalje rajši. Grlej, Polonica, ali ^e mi hočeš popolnoma zaupati, ali hočeš biti moja žená?» Polonica je rdeča kakor kri, ne reče pa ničesar. Nande ne govori dalje, nego ji pogleda s oelo dušo v oči, kjer njemu odseva vse, kar ji je govoril ravnokar. Z desnico jo objame in pritegne náse. «Za vedno moja, Polonica?» vpraša Nande veselo. «Za vedno!» dahne ona. «To se še ne vé tako dobro,» mrmrá v pólmraku za uto skriti cigan Janoš, ki je poslušal ves pogov/ji'. Priklatil se je bil k uti proti večeru po vrtéh iz tega namena, da bi morda pozvédel, kje imajo pri Selanu skrit denar, kje prekajeno svinjino, kje perilo, kajti vseh teh stvárij vedno potrebujejo cigani. Janoš jih je hotel poiskati, in sicer najprej v Selanovi gostilni, ker je bila zunaj mesta in torej ni bil v toliki nevarnosti, da bi ga zasačili kakor r mestu. «Ljubše bi mi bilo seveda, ko bi se bila ta dva rajši menila o skritih noTcik, nego o zakladih srca. Toda tudi osveta je neka vredna. Zaradi tega kletega škrijca, ki je ušel volčjemu žrelu, moral sem pobegniti iz tolikanj priljubljenih logov sremskih. To mu moram poplačati tako, da ga bode še huje bolelo, nego če bi mu bil volk ud za udom trgal z živega telesa.» Rekši se cigan izgubi. Drugo jutro je videl sosed cigana iz Poloničine sobe skočiti skozi okno. Soba ta- je bila pritlična, na dvorišči, in okno ne omreženo. Delavni ljudje, katerim je pripadala tudi Polonica, vstajali so v minulem stoletji, kakor dandanes, poleti s solncem vred. Cigan je to vedel in je porabil priliko, da se je zjutraj na vse zgodaj zmuznil v sobo in le dve minuti pomudil ondu. Mhče ga ni opazil, ko je lezel v sobo, sicer bi se mu bila slaba godila. Sosed, ki ga je videl, kakó je skočil skozi okno, tekel- je takoj k Selanu pravit, ali ker v sobi niso pogrešili ničesar, zató se tudi za cigana niso bi-igali dalje. Popóldne se pripodé čez bistriške planine od Kamnika doli sivi težki oblaki, po katerih čudno vrši. Niti četrt ure ne traja, in toča se vsuje nad Ljubljano in po Ljubljanskem polji, debela kakor dobri lešniki in gosta kakor grah, kadar ga vejejo na podu. Vse pobije do čistega, oklesti drevje in po nekod tudi omajè; zelenjadni vrtovi po Krakovem so takó razdejani, da se niti ne pozná, kaj je raslo na njih. Take nevihte niso še pomnili, zató so ji pa tudi iskali posebnega vzroka. No, za vzrok niso bili pradedje naši nikdar v zadregi in tudi tu so ga imeli kàj hitro pri rokah. Co-pernice so napravile točo ! Te vere so se držali predniki naši takó zvesto, kakor se mi dandanes zvesto oprijemljemo nasprotnega nauka, da je vera na copernice prazna vraža. Sploh so dajale copernice v minulem stoletji razburjeni domišljiji neizobraženega človeštva silno veliko posla. Zató pa tudi gorjé copernici, t. j. goijé ženski, katero so sumničili čarodejstva in jo zaradi tega prijeli! Vsaka je bila izgubljena. Naj se je še takó sklicavala na svojo nedolžnost, naj jo je dokazovala še tolikanj prepričevalno, na natezalnici je ven-derle govorila vsaka takó, kakor so želeli nje sodniki, in grmada ji ni odšla. Drugo jutro gré cigan Janoš k mestnemu sindiku Ludoviku pl. Eadiču, kateremu objavi, da vé v Ljubljani zsi, copernico, ki je napravila včerajšnjo točo. Na svoje oči jo je videl popoldne, ko je jahala na metli po oblakih in se np, metli zopet skozi dimnik vrnila domóv. Sindik je kar ostrmèl, dasi je po navadi malo verjel ciganom, ta objava se mu nikakor ni zdela nezmožna. Toča je bila napravila grozno škodo daleč na okolo, zakaj bi ne bilo copemice v obližji ? Zató nekako slastno popraša cigana : «Kam se je vračala izpod oblakov?» «V Selanov dimnik je drknila po brezovi metli, da se je vse kadilo za njo.» «Kaj, k Selanu? Ni mogoče, saj ondu vender ni starih bab?» čudi se sindik Radič. «Ljubček moj, ta je bosa! Vraga si videl, ne pa copernice. Selanova gostilna mi je dobro znana, Anica tudi; vender ne trdiš, da je ona co-pernica?» «Bog ji daj zdravje in dolgo življenje, ta že ne. Ali ondu v hiši je še drugo deklè, iz hribov doma, prav od tam, kjer je največ copernic, le-tá uči se pri Selanu kuhati in šivati, in to sem videl. Tudi kvarte so mi povedale, da je deklè — res čarovnica. V postelji ima skrit cèptèc, svinjski koren, kresilno gobo in šibo od brezove metle. Primite jo in prepričajte se o tem sami, kar sem Vam povedal. Več ne vem, ali menim, da sem Vam tudi vstregel.» Nato cigan odide. Sindik gré s strážním načelnikom in jednim redarjem nemudoma k Selanu, kjer odločno zahteva, da se mu pokaže, kje spi tisto deklè, ki je prišla iz kribov semkaj. Selanovi se s Polonico vred grozno prestrašijo, kajti hišnih preiskav so se bali tiste čase še izdatno bolj, nego se jih boje pošteni Ijudjé dandanes. Komisija gré naravnost k postelji, kjer dvigne plevnico, pod katero res najdejo vse štiri stvari, kakor jih je naštel cigan. Ž njimi je bilo dokazano, daje Polonica res čarovnica, in vzeli so jo s sabo ter odpeljali na Trančo.* Kakó je prišla Polona na Trančo, vedela ni povedati nikomur, kajti spotoma že na stopnicah so jo zapustile moči od zgolj strahu, da jo imajo za copernico, da jo izvestno obsodijo na grmado. Nezavestno so jo prinesli biriči v ječo, katero je slabotno razsvitljala majhna lina, zavarovana z okrižjem. Ondu so jo položili na trdo leseno klop, zaprli težke železne duri za njo in jo prepustili sami sebi in — božjemu usmiljenju. Dolga ura je že potekla od dogodkov, ki so iz poštenega dekleta kàr hipoma napravili čarodějko, ko se Polona vzbudi iz nezavesti, katera jo je obšla na stopnicah. Kakor iz hudih sanj se splaši, mane si oči in se začudeno ozira. Kar vidi, to je pač ne more osrčevati, kajti obkoljajo jo zgolj začrnele stene in zatohel vzduh. Razven * Tranča je tila neprijazno, jako staro poslopje t dve nadstropji, namenjeno najhujšim zločincem. Viselo je na velikem oboku med drema hišama pred Čevljarskim mostom, na kraji, ki se zôve še danes «Pod Trančo». Kdaj ao jo pozidali, to se ne ve, že stai-a LjuTjljana jo je pomnila iz starodavnosti. Blizu Tranče stanovati ni bilo prijetno, kajti z nje doli se je neprestano glasilo stokanje in kričanje jetnikov, katere so pretepali in trpinčili biriči. Kdor je imel pa kàj pod palcem, jedel in pil je tudi ondu lahko dobro. — Prof. Vrhovec : «Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih.» široke klopí, kamor so jo položili biriči, ni nobenega pohištva v ječi. Poleg klopi v kotu stoji kameniten širok čok, v katerega so vkovane težke verige s sponami za roke in noge. Groza jo strese, ko ugleda te nenavadne stvari, oberoč se prime za glavo in zaplaka takó žalostno, tolikanj milo, da bi se je usmilil kamen: «O moj Bog, kje sem, kaj se godi z mano, kaj sem zakrivila, Oče nebeški, da me pokoriš takó silno? Ti, branitelj in čuvar nedolžnosti. Tebi se izročam. Ti me ne bodeš zapustil?» Dočimje nesrečna žrtev človeške hudobnosti prvo noč prebila v ječi takó, da se ne dá popisati, pač pa čutiti, so-stavljal je sindik Radič zatožbo proti Poloni, pisal povabila mestnim sovètnikom z opazko, da je seja tem važnejša, ker imajo na Tranči ujeto copernico, ki je napravila včerajšnjo grozno hudo uro, torej naj se je izvestno jutri dopóldne udeleže vsi. Res SB zberó vsi mestni očetje v sodni dvorani z mestnim sodnikom na čelu. Mestni sodnik Anton Skrinar zaséde prvomestnikovo mesto. Mož je danes izredno bled in s tresočim glasom ukaže biriču, naj privede jetnico. Dva sodna hlapca pritirata nesrečno Polono v dvorano in jo posadita na zatožni ali takozvani čarovničin stol, ki je bolje podoben gajbi za teleta ali ščetinasto žival nego stolu za ljudi. «Kakó ti je ime?» vpraša jo mestni sodnik, ki je v navadnem življenji sicer poznal zalo Polonico, toda je tukaj ni smel poznati za ves svet ne ! «Polona,» odgovori deklè j okaje. « Gegava si in od kod?» nadaljuje sodnik. «Vehovčeva iz Zagoriee.» «Katere vere?» «Krščansko- katoliške. «Kaj so tvoji roditelji?» Deklici iz nova zarosé očí. Domislila se je ljubega očeta in matere, ki sta oba že v črni zemlji. «Pošteni kmetje so bili na Zagorici pri Moravčah. Čvetero otrók nas je bilo, in vse so nas vzredili pošteno.» «Ali veš, kaj je našla včeraj komisija v tvoji postelji? Zgolj pripomočke za čarodejstvo! Kje si jih dobila? Zlasti cèptèc je jako nevaren pomoček, s katerim se preslepi človeško srce. Kje si dobila stvari, s katerimi si provzročila predvčerajšnjim tako grozno točo, kakeršne se živa duša ne spominja v Ljubljani?» «Za Boga svetega, jaz da bi Vam bila napravila točo? Jaz preprosto deklè,^ ki niti pisati ne znam ? Bog mi je priča, da sem nedolžna!» «čemu pa rabiš stvari, katere smo našli v tvoji postelji?» vpraša nató sindik. «Prav tako malo sem vedela zanje, kakor za svojo smrt, ali za to, da pride komisija pome in me proglasi za copernico. Verujte mi, gospodje, če bi bila res čarodějka in s hudobo v zvezi, izvestno ne bi bila čakala, da me přimete in vlečete na Trančo. Ali se Vam np zdi to zadosti jasno?» Mestni očetje se spogledajo, ne reče pa nobeden nič, ker se bojé drug drugega. «Cemû si torej rabila ôûe stvari?« izprašuje sodnik dalje. «Vprašajte tistega, ki mi jih je dejal v posteljo, vedel bode že, čemu se rabi taka reč, ali pa vprašajte tistega, ki me je naznanil za čarodějko, kar je storil bržkone jeden in isti človek. Ôemù, to ve le Bog nebeški.» «Pisar zapiši, da zatoženka zanikuje vse od kraja. Dokazi so tukaj, kaj hočemo več? V postelji smo dobili čarodej ske pomočke, okolo Ljubljane pa vpije pobito strneno polje po osveti v nebesa. Predlagam, da se čarovnica izroči krvniku, kateri naj jo najprej zadavi, potem žéle sežgé in raztrosi pepel po vetru,» pravi sindik. Polonico izpreleti smrten strah. «Umoriti me hočete, krivičniki, ne da bi mi dokazali, česar ste me obdolžili in obsodili ! Ali verujete na vsemogočnega Boga v nebesih ? Ali se ne bojite, da Vas pobije z gromom in bliskom zaradi vnebovpijoče krivice, ki mi jo mislite storiti? Zakaj pa me hočete umoriti? Kaj sem Vam storila zalega?» Uboga Polo-nica je tolikanj zbegana, da ne pozná niti vsakdanjega gosta pri Selanu — Skrinaija med sodniki svojimi. Sodniki se zopet spogledajo, jeden izmed surovih biričev pa reče: «Zato, ker si čarovnica in venderle mlada in lepa. Ce bi bila stara in grda, morala bi živa na giinado.» Na to surovo šalo Polona ne odgovori ničesar, temveč le z velikimi očmi plaho gleda svoje morilce, kakor bi hotela reči : «Ali res ni med vami poštenjaka, ki bi se usmilil po nedolžnem preganjane deklice?» V tem trenutku se rije mladenič skozi ljudi, ki so prišli poslušat, stopi oblastno pred sodnika Skrinarja in pravi z mogočnim in odločnim glasom: «Jaz ugovarjam obsodbi!» Vsak izmed navzočih je imel pri čarodejskih obravnavah pravico, kadar se ma je sodba zdela krivična, objaviti svoj ugovor, storil pa tega ni skoro nihče, ker ugovor navadno ni koristil, pač pa se je dotičiyku pripetilo prav lahko, da so ga samega obdolžili čarodejstva, češ: «Ker tako dobro veš, moi'aš tudi prizadet biti,» in marsikdo je moral tako na grmado. Izredno pozornost je torej vzbudil ugovor mladeniča, večini povsem neznanega. «Čemu se le mladi' tujec poteza zanjo?» vprašujejo poslušalci radovedno. Če bi bih pa videli hvaležni in srčnomili pogled, katerega je prejel tujec iz Po-loninih očij za to junaštvo svoje, razumeli bi bili takoj, kaj je mladega tujca spravilo na nevarni pot. Mestnemu sodniku pade od začudenja že spisana riiZ-sodba iz rok. Vse pričakuje, da zapové sodnik zdajci zgra biti nesrečnika, ki se mu je drznil postaviti po robu. Vender nič tega. Mirno in skoro očitaje vpraša: «Nande, kaj kočeš?» «Ugovarjam razsodbi!» vzklikne mladenič še jedenkrát, ter zajedno zgrabi že spisano, na mizi ležečo razsodbo, pretrga jo na pol in vrže sodnikom pred noge. «Pobijte ga!» zapové sindik Radič navzočim beričem, «zakon je prelomil, ker je raztrgal sodniško razsodbo: vsak ga smé, kdor ga hoče ! » Mestni sodnik Anton Skrinar prebledi, ali zavesti ne izgubi. Po bliskovo plane med biriče, ki že izdirajo sablje, da bi posekali Nandeta, in zakliče: «Stojte!» «Kaj pa je to, vprašam sedaj jaz? Kaj se vtika gospod mestni sodnik v moje-pravice? Ukazal sem hudodelca, ki nas je vse hudo razžalil s svojim ugovorom in osmešil, ker je raztrgal že spisano razsodbo, na mestu posekati, da se zadosti žaljeni pravici in denašnjim običajem. In to, kar ukazujem kot mestni sindik, zakon Vam je vsem!» Stari Eadič je vzkliknil te besede mladeniško navdušen ter zajedno šel raz sodni oder v dvorano. Ondu se postavi mestnemu sodniku nasproti. Moža se merita srdito, zmaga pa venderle sodnik Skrinar. Nekako zasmehljivo meri svojega starega nasprotnika, rekoč: «Mladeniška navdušenost Vas je danes zavedla odločno predaleč, velecenjeni gospod sindik ! Odkdaj pa je veljavna razsodba, dokler je niso podpisali gospodje sovètniki in je ni potrdil deželni knez ? To bi bil k večjemu spis, za katerega se plača forint globe, ako ga kdo nalašč raztrga. Takó govori zakon, ali ne?» Stari Eadič gleda nekako hudo iznenádejan svojega nasprotnika; kàj takega se ni nádejal. V tem pa tujec že zopet reče na ves glas : «Bodi razsodba veljavna ali ne, jaz ji ugovarjam!» «Na podlagi katerega prava?» vpraša sodnik Skrinar zopet kolikor moči hladnokrvno. «oNa podlagi resnice in pravice!-» odgovori mladenič. «Deklé je nedolžno, kakor gotovo je Bog v nebesih! Jaz imam dokaze za to ! » «Ti, ti?» vzklikne ■ sodnik, in samemu prisije žarek upanja, da mu bode morda res mogoče oteti nesrečno deklico. «Govori, kakšne dokaze imaš?» veli dalje. «Dovolite, da privedem semkaj možá, ki vam jih navede. » Nande se obrne in mig-ne nekomu. Izmed poslušalcev se pririje z leseno nogo pi'ed sodnike stari naš znanec Matej Kopriva. Mestni gospodje so ga vsi poznali, ker se je malone vsako leto po nekaj tednov mudil v Ljubljani. «Ta-le mož vam pové, kar je slišal sinoči na svoja ušesa v gostilni pri ,Cuku' v Trnovem.» «Pisar, zapiši izjavo v zapisnik,» ukaže mestni sodnik. «Matej Kopriva, kaj veš, da bi bilo v zvezi z zatožeuko? Govoi-i?» «Gospodje, častiti svetovalci, kar Vam povem, to je gola in sveta resnica. Ničesar ne pridenem, ničesar ne opustim. Kar sem videl na svoje oči in slišal na svoja ušesa, tega se bodem držal. Sedel sem sinoči, kakor večkrat po osmih zvečer, pri ,Čuku' in pil polič vina. Kar prideta v sobo dva Hrvata, katera sem pa na prvi pogled spoznal za dva preoblečena cigana. Sedla sta k drugi mizi, kjer sta se skoro jela pogovarjati jako živahno. Večji izmed njiju, katerega je manjši klical za Janoša, govoiril je svojemu znancu hrvaški, ëeè, da bi jaz ne I'azumel, kaj se menita. Pripovedoval je, kakó mu je v Ljubljani nekdo, katerega je že davno mislil na ónem svetu, pokvaril ves načrt. ,Predvčerajšnjim,' pripovedoval je, ,zasledil sem ónega, ki sem ga že nekdaj v Sremu pahnil v volčje jame, da ima tukaj ljubico. Takoj sem mu sklenil jedno zagosti, po kateri prijDleše morda celó na grmado — ta ljubeznivi moj nasprotnik, ki je jedini vzrok, da nisem sedaj tam doli v Slavoniji gozdarski pristav. Ljubico sem mu sklenil pogubiti, in sicer tako, da potegne morda tudi njega za sabo, ako se bode' le preveč potezal zanjo. Prijavil sem jo mestnemu sindiku za čarodějko. Da stvar dokažem, vtihotapil sem se pri Selanu včeraj zjutraj v sobo pri tleh, o kateri se mi je zdelo, da bi utegnila biti njena spalnica, ter sem ji podteknil v posteljo cèptèc, nekaj svinjskega kórena, kos suhe ki-esilne gobe in Sibo od brezove metle. Popóldne, ko mi je hudič sam prihitel na pomoč, kajti, kakor veš, rožljala je grozna toča po Ljubljani, šel sem k sindiku in sem mu objavil copemico, ki je naredila denašnjo točo. To ti povem, da se mi je vse izteklo po želji. Deklé so takoj vzeli s seboj in jo zaprli, ker so v nje postelji dobili stvari, katere sem ji podtelinil, jedino iz tega vzroka, da bi jo na podlagi dobljenega lahko obsodili za čarodějko. On se bode potezal zánjo in takó bržkone tudi sam vteknil vrat v zanjko.' Nató sta Hrvata hitro izpila in odšla, meni pa vsa stvar ni hotela iz glave. Vso noč sem se nemiren premetaval po postelji. Ná, vraga, kar zvem danes, česar gem se bal. Res ste jo obsodili to nedolžno golobico, ki še ni živemu človeku storila za las žalega, dobrega pa že veliko.» «Odkod poznaš zatoženko?» vpraša sindik strogo. «Moj Bog, kdo bi ne poznal Vehovčeve Polone iz Za-gorice, najlepšega dekleta v vsi moravški župniji! Oh, in kakó dobi'ega srca je bila! Vselej, kadar sem priberačil tjakaj, dobil sem dvakrat več, nego drugod, čeprav so bila tudi dekleta pri hiši.» «Biriči, kvišku in hitite v ciganski tabor na trnovske pašnike! Précej mi privedite cigana Janoša, da se dokaže resnica,» veli sodnik Skrinar ; «Matej, ti lahko odstopiš. Će si lagal, vedeli te bomo že kje iskati, ako si pa govoril resnico, dobro ti!» Matej odide in se postavi zopet med poslušalce. Nan-deta pa sindik, kot sumnjivega človeka, ki se brez potrebe vtika v sodne stvaii in kot hudodelca, ki je razžalil sodišče, pridrži vsaj toliko časa, da se dokaže, ali je pričal, Matej prav ali ne. Za dobre pol ure se vrnejo beriči s poročilom, da ciganov ni več na trnovskih pašnikih; noč jih je vzela. Kam so se obrnili, biriči niso mogli zvedeti. «Kaj sedaj?» obrne se sodnik do zbranih mestnih sovètnikov, «dveh razsodeb, kateri si do cela nasprotujeta, vender ne moremo izreči v jednem dnevi ! Kaj mislite, gospod sindik Eadič?» «Res ne gré. Sicer pa mislim, da bi bilo umestno, ko bi zločinca, — ondu-le mladega človeka mislim, ki je menda Vaš strijčnik, gospod sodnik, — pričeli strogo izpraševati, ker ni prave subjektivne priče tu, cigana mislim, od katerega je izšlo vse, kakor ste čuli samí.» «Zgodi se, toda šele jutri. Prosim gospode sovètnike, naj se jutri zjutraj ob osmih potrudijo semkaj, da doženemo stvar. Oba zločinca dam zapreti in ju dobro čuvati.» Polono in ž njo vred tudi Nandeta, ker se je predrzno pregrešil proti zakonu, odvedó biriči vsakega posebe v ječo. Nandě ni prav nič iznenádejan, kajti vedel je, kaj ga čaka, ako se uprè krvavemu sodišča. Pozno zvečer zapustí mestni sodnik Skrinar svoje stanovanje in gré na Trančo k Nandetu. «Predrznež, kaj si storil, da greš vtikat vrat v zanj ko za kmetiško dekiè, ko bi ne pogrešal izobraženih bogatih mestnih nevest?» «Strije, ljubim jo in moral sem jo rešiti,» odgovori Nande. «Ali imaš že pismo v žepu, da si jo res rešil? Ali ni tem bolj verjetno, da bodeš tudi ti obsojen, ker si razžalil sodišče? Ali veš, da verjamejo sodniki tebi in Mateju na besedo, če cigana ne bode? Vse to pomisli. Stari Radič bode zahteval strogo obsodbo, to mi je povedal že danes, in od tega človeka ne pričakuj milpsti. Jutri ne morem ničesar več storiti zate, páč pa ti lahko pomagam še danes. Ná zavitek praška, človek mahoma po njem zadremlje in trdno zaspi. Ko odidem, pokliči paznika. Ndcoj je na vsi Tranči le jeden, vsi drugi so šli na šentjanževico. Naroiži mu, naj ti preskrbi večerje in vina. Steklenico dobrega vina in čašo sem ti prinesel že sedaj, da ne bodeš žejen. To popij sedaj i dočim odide paznik po večerjo, vsuj v čašo spalni prašek in počakaj, da se paznik vrne. Ka ti izroči večerjo in pijačo, natóči hitro čašo vina, da ne zapazi prej praška, in mu jo ponudi, naj jo spije za šentjanževico, kar bode izvestno storil prav rad. Toliko, da ima vino v želodci, že se mu tudi spanec obesi na obrvi, ki bodo vedno težje in težje. Vpričo tebe ga bode zmagalo, in spal bo do jutra. Ta trenotek porabi in pobegni. Več ti ne morem storiti.» «Strijc, tudi to je preveč! Ne ganem se od tod, ako ne gre z mano nevesta moja, Polonica. Rajši ž njo vred na grmado, nego brez nje po svetu misleč, da bi jo bil menda vendarle rešil grozne smrti, če bi se bil prav potegnil Bedënek, Od pluj^a do krone. 8 zanjo, Strijc, ali ž njo prost, ali pa ž njo vred na grmado, drugega si ne volim!» «Nande, ne vem, ali bi se ti čudil ali te pomiloval, ker ne pomisliš težavnega mojega stališča. Sam záse sem popólnoma prepi'ičan, da je dekle nedolžno in zaradi tega naj gré v božjem imeni s tabo, kamor ji drago. Tretja ječa od tu je njena célica. Srečno hodita v novi dom in bodita srečna. Ob Ljubljanici pod Trančo vaju bode čakal čoln. Sédita vánj, in voda vaji nesi brez šuma in trušča, kamor in dokler se vama zdi umestno. Vender dalje nego do Fužin se ne vozita po Ljubljanici, temveč pojdita rajši peš do Zaloga. Ondu so malone vsak dan ladje, ki plavajo do Zagreba in Siska po Savi. Tamkaj sédita na ladjo in rešena bodeta.» Dobremu strijcu se zarosí oko, dalje ne more govoriti. Poslovi se od strijčnika in bitro odide. Kake pol ure pozneje zaSkripljejo zopet vrata Nande-tove ječe in vánjo stopi jetniški paznik, mož zabuhlega obraza in rdečega nosů, znamenje, da ne more videti vina — pred seboj namreč. «Ali si morda gospod želi večerje in morebiti poliček dobrega vinčka, à?» vpraša birič priliznjeno, vedóč, da če pojde po večerjo in pijáčo, tudi njemu ne odide kozarec vina. «Dà, res, prav ustregli bi mi, ako mi kàj prinesete,» pravi Nande in mu dá dvajsetico. Birič odide in se ne vrne takó hitro, kakor bi si kdo mislil.- Ves drobiž, kar mu ga je dal krčmar pri «zeleni lipi» iz dvajsetice za Nandetovo večerjo in pijačo, smuknil je njemu v žep, zgjedno privoščil si je mož tudi dobro večerjo in bokal vina. Za dobro uro, okolo jednajstih, primaje se paznik z večeijo — mrzlo pečenko in poličem vina v Nandetovo célico, «No, če se Vam ljubi, ga stisnite kozarec na čast sv. Janeza, katerega danes povsod proslavljajo s šentjanzevicami. » «Oh, kaj bi ga ne!» pravi paznik že nekoliko vinjen, «saj sem ga takó potreben,» in rèsk, Óaša stoji prazna na klopi. «Ali ga znam, kaj?» mrmrá pijanec in seopoteče. Zajedno se mu pa že tudi zàénè dremati. «Gospod, veste kaj, zaspanec me sili; žal da ne-smem zaspati ! Povejte mi kàj, zakaj so Vas vteknili, da mi přeženete zaspanec. Nekoliko že smem posedeti, zaradi tega se Tránča še ne podere, četudi že visi na vse kraje, kaj ne da ne?» To so bile poslednje besede, katere je izpregovoril paznik. Sedel je, trdno zaspal in jel smrčati kakor medved v brlogu. Nande nekako plaSno gleda, kako vpliva prašek, potem pa bitro vzame pazniku ključe. Tretje duri takoj najde. Vedóč, da spi jedini stražnik, ki je danes tukaj, spanje pravičnega, niti ni kàj prida pozoren. Hitro odpre duri zatohle ječe, vzame luč iz hodiiika in posveti v Poloničino ječo. Na tleh pod oknom vidi ljubljeno nevesto svojo spečo. Tudi v ječi se spi dobro, toda ne vedno ! Nande jo vzbudi. Polonica skoči kvišku, zardi se, ko ga spozna, zajedno pa se ga oklene, rekoč: «Oh, Nande, ali si prišel pome, da me oslobodiš tega groznega kraja? Beživa, beživa od tod, povem ti, da je grozno!» «Dà, draga duša, póte sem prišel, da zbežiš, in sicer še to uro, ta trenutek! Mudi se nama, kajti dolg pot naju čaka.» Ze sta zunaj. «Semkaj v kot se stisni,» pravi Nande, «takoj se vrnem, nekaj sem pozabil. » Kolikor mu dopušča gosta tema po ozkih stopnicah, hiti g&ri v ječo, kjer ga čaka večerja in vino. Niti ne zmeni se zánjo, pač pa si zadene spečega paznika in hajdi ž njim doli pred uhod, kjer ga položi na kamenito klop poleg vrat. «Tu-le počivaj, da te vzbudi petelin ob jutranji zori!» Nandě zaprè težka železna vrata, zaklene jih in vtakne ves šop klji;čev spečemu pazaiku v žep, potem pa hiti s Po-lonico nekoHko korakov niže, kjer res najdeta trden čoln privezan. Odvežeta ga in se izročita valovom zelene Ljubljanice. X. Velikanski trud, po katerem se je odlikoval Petelinov Janez pri požaru, ni ostal brez nasledkov. Kakor je bil Janez sicer trden, — ali sila je le sila — neprimerni napór razvnel je tudi njegovo kri, da je vse teklo po njem. Janez, že izza mlada vajen vročine in potů, ni se kàj prida varoval in se je preUadil. Hoté ali nehoté je moral prositi takoj zjutraj brodnika, da ga je peljal po Ljubljanici domóv in da je mesto njega v mestu razprodal apno. Šest tednov se Janez niti ni genil iz postelje 5 visel je takórekoč na nitki med življenjem in smrtjo. In ko je vender zopet vstal, kako je oslabel ! Da bi áel v Ljubljano in morda celo k Selanu, na to mu ni bilo niti misliti. Anica bi se ga morala iistrašiti, takšen je bil. Ostal je torej nekaj dny/domá, kjer je dobro jedel in pil, le kàj malega delal in se obilo izprehajal. V štirinajstik dneh pa je bil že zopet malone prejšnji korenjak, vsaj na videz, ako že ne dejanski. «Sedaj se pa že smem poka?;ati v Ljubljani,» pravi Janez, ko se ogleda v polnem škafu vode «snedli me ne bodo več,» In odšel je. Prva pot bila mu je k Selanu, k Anici. Bilo je po-póldne, in Anica je sedela sama v hiši, ko je ustopil. Oh, kakó se je izpremenila ! Žalostni dogodki od požara semkaj so skora popolnoma potrli čvrsto in pog-umno deklè. Bleda in objokanih očij je sedelà pri mizi, šivanje počivalo ji je v narSčfji-f^ Nemo je zrla skozi okno. Kar se zaslišijo v veži znani ji težki koraki, kakerânih 9e ni slišala osem tednov. «Moj Bog!» vzklikne vsa preplašena, «kaj bojie, Janez je tukaj ! » Janez vstopi, takoj za njim pa tudi stari Selan, na katerega ^edinega niso prav nič vplivali hudi dogodki poslednjih dnij; Selau pozdravi Janeza in ga povabi, naj sede, kar Janesz tudi stori, K mizi gré, kjer šiva Anica, in ji molčé seže v roko. «Kaj se ti zdi, Anica, ali nisem vsaj toliko vreden kakor on? Lahko rečeiii, da sem tako dokazal svojo moško veljavo, kakor bi je morda niti on sam ne bil. Kaj praviš? Ali mi ne odgovoriš ničesar?» Anica res ni vedela, kaj bi odgovorila. Ali v tem hipu pride Veha, ki je tudi že zapustil bolniško posteljo in gostoljubno Selanovó hišo, preselivši se v novo stanovanje. Danes se je namenil prvič zopet priti k Anici, da se ž njo in očetom dogovori zaradi bodoče poroke. Ne sluteč, kdo je v hiši, hiti Ý sobo in nevesti svoji naproti, toda Anica se mu umakne — prvič, od kar ju je združila ljubezen. Veha ostrini in uprè svoje žareče okó v Anico, ki stoji žalostna, bleda in popolnoma potrta pred njim. Od Anice se ozre na svojega rešitelja, potem pa na očeta Selana, rekoč: «Kaj se je tu zgodilo? Anica, kaj ti je?> «Jurij,» pravi stari Selan, «za rešitev tvojega življenja iz požara žrtvovala je Anica svojo ljubezen in sama sebe. Obljubila se je drugemu in le za to ceno si bil rešen.» «Kaj je storila Anica? Ne umejem Vas, ali pa se mi blede,» vpraša mladi inžener začuden in zvedavo pogleduje drugega za drugim. «Iz ljubezni do tebe je žrtvovala, kar ji je bilo najljubše. Nihče je ni silil, kakor le grozna nevarnost, v kateri si bil-, da te reši, obljubila je rešitelju tvojemu svojo roko. Ali si razumel?» «To je storila?» vpraša inžener. «To je storila?» poudarja iz nova, «ko bi bil slutil kàj takega, planil bi skozi duri na goreči hodnik in stopnice, ne giedé na to, ali se rešim ali zgorim! Na mojo vero, rajši nego pa čakal, da se jedino bitje, katero ljubim, takó žrtvuje zame! Ali so res moški na svetu, ki le za táko ceno pomagajo svojemu bliž-njiku?» obrne se Veha silno zaničljivo do Petelinovega Janeza. Janez plane kvišku. V srce ga je zadelo to očitanje. «Kdo pravi,» zakriči srdit in tolče ob mizo, «kdo pravi, da sem šel za to ceno po Vas v ogenj? Ali nisem bil takoj pripravljen, ko me je Anica pozivala na rešitev? Da pa ne porečete, kako sem samogolten, razsodi Anica sama, na koga jo veže večja dolžnost.» Anica se strese po vsem životu in ne da bi se kaj pomišljala, hipoma odgovori s tresočim glasom: «Izvestno náte, Janez, kajti ti si tvegal življenje zánj ; tvoja boS^^m!» To dâ Janezu zopet prvotni pogum. Obrnivši se do Vehe, jako zaničljivo pravi: «Sovražim Vas, ker ste škrijc, postopač, človek brez pravega namena ! Dokažite mi, ki pravite, da ste inženBr, da res kàj znate, da ste res človek na svojem mestu, in prostovoljno se odpovem Anici, ker sem prepričan, da Vas ima izdatno rajši od mene! Dokler mi pa tega ne morete, ne umaknem se Vam za ves svet!» «Za Boga svetega!» vzklikne inžeijer nejevoljno, «kakó naj ti dokažem? Z nivehranjem Ijubljaničine struge te vender ne morem rešiti smrti! Kaj misliš?» «Štiri leta že merite vodo okolo mesta in po barji, rišete in pišete ter gledate na rešpetlin,» nadaljuje Janez, «videti pa ni ničesar, in vsako pomlad in vsako jesen nam zaliva Ljubljanica barjè, da nikamor ne moremo. Dajte, storite kàj! Ako s pomočjo svojih rešpetlinov in računov odpeljete Ljubljanico le }edno pomlad in jedno jesen z barjà, odkrijem se Vam in porečem.) da ste res učenjak in mož na svojem mestu, dà celó Anico Vam odstopim za tako ceno.» «Ali res ne zahtevaš več?» vpraša inženir Veha. «Tukaj moja roka! Veljâ! Oče Selan, Vi ste priča, da se Janez odpove vsem pravicam do Anice, ako se mi posreči le^e^no pomlad in ^jjno jesen, ali recimo, le ^^no leto obvarovati barjè povodnji!» «Ne bo4te Vam mogoče!» zatrdi Janez iz nova in neverjetno gleda mladega inženeija. «To bodi moja skrb,» reče Veha, «samo da pogodba veljâ!» Nató se priporoči in odide. «Kaj pa da veljá,» roga se Janez, kije tudi vstal. «Saj ne boSe mogel zvršiti tega,» mrmrá odhajajoč sam záse, «in če bi res mogel — no, potem je več vreden, nego mi vsi, kar nas prebiva na barjíť» Dva dni pozneje je imel Vega s svojimi postrežniki, ki so • mu nosili mersko orodje, opravila za Gradom. Stal je nekako tam, kjer je bil med Gradom in Golovcem svet najvišji. Jako lep razgled se mu je odpiral pred sabo na Prule, dalje po strugi ljubljaničini, ki se vije med baijem, za sabo tja dôli za Gradom proti Stefanji Vasi ; tu se mu je videl svet danes posebno nizek. Veha se obrne še nekolikokrat sedaj naprej proti barju, sedaj nazaj proti Božjemu Grobu in mrmrá komej umevno: «Strela božja, tu-le bi se dalo napraviti, česar zahteva Petelinov; svet mora biti pri Božjem Grobu venderle. nekaj čevljev nižji, nego na barjif kar bi popolnoma zadoščalo, da bi se voda hitreje odtekala in zató ne utegnila preplavljati barjà, jazven ob hudih nalivih. Ali troški, ogromni troški, kdo bi jih dovolil ! Vse. se jih bo^'Q zbalo^ in vender bi bilo to jedino, kar bi moglo barjè rešiti v^nega poplavljenja, da bi je bilo moči osuševati. Tu dôli bođ^e treba pričeti niveliranje, sevéda je treba posebnega dovoljenja od guvernerja. No, ako je gospodom res kàj do tega, da se barjé osuâi, dovoliti morajo! Ce se mi pokaže strmec, kakor se ga nádejam, in ako potem gubernij dovoli prekop od tu-le, od ovinka Ljubljanice pa doli k Božjemu Grobu, tedaj je dobroy in baijè je rešeno!» Še tisto popóldne se oglasi Veha pri guvernérjř^in gà prosi dovoljenja, da bi smel pričeti niveliranje za Gradom ob vznožji Golovca proti Božjemu Grobu. «Čemii?» vpraša guvernér. «Da zvem, koliko je Božji Grob nižji od Prul. Če se mi vresniči, kar se mi šele dozdeva, tedaj je razrešeno, kako bi se osuševalo tarjè.» «Kako to mislite?» «Od Prul, kjer se Ljubljanica iz močvirja zavija v mesto, pa do Božjega Groba in od tam dalje, kamor in kakor nam pokaže di^ópter^ izkopljemo prekop, po katerem se boSja Ljubljanica odtekala hitreje, ker prvič naravnost in drugič z večjim strmcem, nego okolo mesta.» «In Vi se hočete lotiti takó velikanskega, dragega dela, ki niti niste hodili v posebne šole! Dragi moj, svet bi se nama smijal, ako bi slišal, kar ste mi povedali ravnokar. Ne rečem, da bi se ne dalo zvršiti, ali za to potrebujete dveh móž, katerih prvi bi moral biti že dobro izvežban v takih delih, kak^ršnega pa sedaj ni pri gubernij^ in katerih drugi bi moral imeti potrebni drobiž za kopanje prekopa!» «Ekscelenca, vse se bodg dobilo! Za prvega moža že vem, četudi še nisem govoril ž njim, drugi se pa najde sam, kadar bodo tehniške priprave dovršene in se pričné kopanje. Prepričali se bodete, da govorim resnico.» «Veselilo me bode, ako se motim. Ali pomislite le ogromno delo, katero bi provzročilo kopanje. Pomislite samo, * Orodje za niveliranje. koliko je za Grradom svet višji mimo Prul in Božjega Groba in vse to bi bilo treba preriti in prekopati. To skoraj ni mogoče ! » «Ekscelenca, tehniku je vse mogože in tudi nam se posreči, da napravimo Ljubljanici odtok za Grradom.» S tem se konča razgovor, in od guvernerja gré Veha k staremu znancu, jezuvitu Grrubarju, kateremu razloži svoje misli. «Kolumbovo jajce !» vzklikne G-rubar radostno. «Menda smo bili Tes vsi kàr od kraja slepi, kaj li, da že davno nismo ugledali tega, kar se je sedaj odkrilo Vašim očem. Prav, Veha, prav, vidite, to je ideja, vredna zlatega denarja ! Ako Vam je po volji, ponudim se Vam takoj za pomočnika, ki Vas bode podpiral pri težavnem delu.» «Ne za pomočnika, temveč za načelnika vsemu podjetju sem Vas prišel prosit! Za mojstra bodite, prosim Vas, kajti tudi uradno bode le Vam izročeno, kakó izvršiti prekop. Saj ga ni možá v vsi deželi, ki bi ga mogel takó^ kakor Vi ! Jaz Vam,{^merim in niveliram svet, po katerem naj se napravi prekop, vse drugo pa prepustim vam.» «Kako naj si mislim Vaše besede. Veha? Nekako čudne se mi zdé?» vpraša Grubar zavzeto. «Kako le?» odgovori Veha, «če Vam drago, takó, da primem za popotni les in grem po svetu. Ogledati si ga mislim in se poučiti, kako drugod živé, kakšne so jim navade, kaj delajo in kako se zabavajo. Službovanje v domovini mi je začelo mrzeti, ne, da bi me ne veselila, temveč ker se mi od i'aznih Strang mečejo polena pod noge. Drugi naj streljajo kozle, kak^ršnekoli, nič ne dé, moji najboljši izçlelki pa veljajo komaj toliko, da jih vržejo med listine in zapró v zatohle omare. Dx'agi gospod, takó-lé so mi zamorili v teh petih letih, kar služim pri inženerjih brodarstva, vse veselje do daljše vztrajnosti. Kaj naj še pričakujem tu, kjer veljá ^'edino le gospôda, ako moja dela že kàr naprej nimajo nobene veljave? Pač bi moral biti tepec, ko bi hotel še dalje valiti Sisifovo skalo ! Ne boš, Janez, Jurče pojde, kamorkoli že, ali od tod moi^m; kar nič več me neče trpeti! Prav danes je zopet dvojil guvernér o moji zmožnosti, da bi mogel zvršiti prekop, češ, kaj bodeš, revše, ker nimaš šol za to! In vender, verujte mi, gospod, da imam vse delo in ves prekop takó živo vpodobljen v duši, da že vidim, kako podi voda bistre valove po njem. Žal, da moja višja gosposka ničesar ne umeje, ali pa neče umeti!» «Ne oporekam Vam, če je takó, kakor ste mi pravili 5 z zavidnostjo izhaja človek še najbolje, ako se ji umika, kjer more, ali pa — če jo s sijajnimi vspehi pobija, da se umika sama bleda od jeze! Vender pa možá, kak^ršen ste Vi, ne bo'^ zatrla niti zadušila.» «Izvestno, nikdar ne, pač pa se bodlem vedno trudil koristiti domovini in pa rojakom svojim. Da mi bod:ç. pa to možno, moram od tod, kjer mojemu duševnemu naporu ne privoščijo potrebnega prostora, da bi se razvil, kakor bi se rad.^> Grubar je hotel še nekaj omeniti, pa je moral nemudoma oditi po opravkih. Hlapec ga je prišel klicat. Veha se poslovi in obljubi, da pride zopet. Še tisto popoldne se oglasi Grubar pri guvernêrji, katerega opozori na velikansko Vehovo idejo. Svetuje mu, naj Vehi nemudoma izroči niveliranje med Gradom in Golovcem od ovinka Ljubljanice v Prulah do Božjega Groba ali do Most, aH do koder že, kjer se mix bode zdela zemlja ugodnejša za vodotok. «Ekscelenca, ideja je silnega pomena ^a naše potomce, katerim se bodb posrečilo barjè popolnoma osušiti, kadar ga jílů. ne Ibo^lt^ veČ stalno zamakala voda.» «No, če Vi trdite kàj takega, moram že verjeti, Vehi pa res nisem mogel navzlic najboljši volji ne; deček se mi zeli nekako veternjaški, vsak trenutek bi uvedel kàj novega. To vender ne gré. Kaj bode tak mladenič brez izkušenj in brez prave vednosti, ako odštejemo tisto matematiko, katere se je naučil pri jezuvitib.» «Ekscelenca, in prav ta matematika ga dvigne na stopinjo, kamor bi se sicer nikdar ne vzpel. Da mu ne zaupate posebno, temu se ne čudim, ker ga Vam črné od vseh stranij, ker ga ne morejo prekositi. Ako pa želite, prevzamem jaz vrhovno vodstvo, akotudi sem trdno prepričan, da bi Veha prekop dovršil prav takó dobro.» «Mislite?» «Dà, prepričan sem! Veha je najnadarjenejši uradnik, kar jih ravnokar službuje v notranji Avstriji. Skoda bi bilo, ekscelenca zanj, ako bi ga pregnali v tujino, ko takih močij takó silno pogrešamo v domovini.» «Ha, jeden gré, drug ali celo' dva driiga prideta za njim. Ljudij ne pogrešamo.» «Res je to, ekscelenc^a, ali oba dva, ki utegneta priti za Veho, ne bodita mu skupaj v tehničnem oziru sezala niti do pasa, kaj šele, da bi ga dosezala,» zagovarja Grrubar po krivem toženega prijatelja. «Ako pride torej do tega, da se jame izvrševati sedaj samó namerjani načrt, smem se torej zanašati na Vas, ljubi G-rubar, je li?» «Popolnoma, ekscelenca,- mož beseda ostanem, če mi le Bog zdravje dá. Naročite torej Vehi neutegoma, da pričné potrebno niveliranje.» S tem se je končal razgovor. Ze drugi teden so majali kmetje in gospoda z glavami, zvěděvši, da hoče Veha Ljubljanico za Gradom napeljati k Božjemu grobu. «Ta človek je prismojen,» trdil je sedaj Petelinov Janez kar naravnost in navadno pristavljal: «Le klanec si oglej pameten človek, ki se dviga za Grradom, pa takoj spozna, da je zopet vse merjenje zastonj, kakor že toliko let. In tak hlačar, tak nepridiprav, takšen tat božji, ki zapravlja, Bogù dneve, cesarju pa denar, ozira se po Se-lanovi Anici! Ne bodeš je imel, ne, le brez skrbi mi bodi, da ne, dokler ti ne šine kàj pametnejšega v glavo, kakor napeljavati Ljubljanico za Gradom k Božje^iu Grobu.» Da niso vsi ljudje tako ostro sodili novega podjetja, zlasti ne tisti, ki so bili nekoliko dalje po svetu, nego od Ljubljane do Šiške, umeje se samó ob sebi, toda bilo jih je jako •malo. Prav tako liumevno je tudi, da je pa vender mnogo takega nepotrebnega besedičenja prišlo Vehi na ušesa, kar mu je še bolj užalilo bivanje med rojaki. Glavni udarec v tem oziru pa je dobil nekega večera v Selanovi gostilni, kamor je še vedno zahajal, od Petelinovega Janeza in tistega biriča, katerega je Nande pri begu pijanega prinesel pred Trančo. Po končanem napornem dnevi — niveliranje za Gradom do Božjega Groba in dalje proti Mostam je bilo že do malega dovršeno •—■ pride Veha ves upehan k Selanu in si nai-očl polič vina in nekaj večerje. Ondu je sedelo okolo mize v kotu že več pivcev nižje vrste, med njimi Petelinov Janez in jetniški paznik iz Trance. Govorica v družbi se je sukala okolo poslednjih dogodkov na Tranči in o mladi copernici, katera jim je izginila iz Tranče pri zaprtih durih kakor kafra. «Ptičje moral biti tisti Hrvat, ki vam jo je tako lepo upihal, da niti sledů ni pustil za sabo,» pravi Petelinov Janez |)iriču. «Kaj bode ptič, prav nič ne, takó se nam lahko izprazni vsa Tranča, ne da bi bil kdo le količkaj kriv,» reče birič in zvrne kozarec váse. «Kakó to? Ali meniš, da smo taki bebci, kakor ti?» zabavlja vinjeni Janez biriču. Le-tá pa tudi bud, da se ga drzne kdo imeti za bebca, plaije kvišku, priduši se, da bi se bil lahko kàr nakrižem pokazal ogenj in pravi: «Jaz labko govorim, ker sem imel prav sam tisto noč službo na Tranči. Će bi bil poleg mene še kdo ondu, rekel bi, da ju je morda dotičnik izpustil. Ali če vam povem, da sem bil sam, smete mi že verjeti. Čarodějka je dvignila oba in šla sta — Bog vé kam. Ves večer ni bilo razven jetnikov žive duše ondu. Proti jednajsti uri mi pride na misel, da bi morda novi gost, ki se je šele zvečer kàr posilil v ječo, rad kàj jedel. Grem gori, odprem ječo in ga vprašam. Prav ustregel sem mu, joj, kakó se me je razveselil! Dal mi je dvajsetico, naj mu prinesem zánjo mrzle pečenke in polič vina; ,kar dobiš nazaj, bodi tvoje,' rekel je, ,saj itak vem, da mi gré jutri za glavo.' Jaz grem k ,Zeleni lipi', ondu sam nekoliko povečerjam, dobro vedoč, da se mojemu gostu ne bodfe kàj posebno mudilo za večerjo. Ko se najem in napijem, jo nesem tudi njemu. Na moje veliko 2iačudenje jo bil jako dobre volje, da ga je celó meni privoščil kozarček. Nató ga zapustim, dobro zaklenem^, odidem doli, zaklenem tudi velika vrata, potem pa se z dobro vestjó po klopi položim pred Trančo. Ponoči sem dobro videl — okolo polnoči je moralo biti, kakó so letali hudiči okoli Tranče po zraku. Ni trajalo dolgo, in frfotala je ž njimi vred tudi mlada copernica na brezovi metli, na kateri se je izmuznila skozi malo lino iz ječe. Že so jo hoteli odvesti hudiči, kdo vé kam, kar se jim ustavi, da ne gré in ne gré brez njega, ki se je dal zapreti zai'adi nje. ,Kaj nam do njega,' ugovarja jeden izmed hudičev, ,ta še ni naš.' ,Ali moj je,' odreže se pikro copernica in česne z metlo hudiča po debeli buči, da se je kar potreslo. Videč, da ni drugače, izpusti se jeden hudičev na tla, ^une v vrata, ki se mu takoj odpró, gré v Trančo po Hrvata, in ga privede doli. Nató se vrata zopet zapró in — završčalo je, in izginili so. Živ krst jih ni več videl. Sedaj pa še reci, Janez, če bi kaj izdala naša paznost! Z ovsem si podpri oči in z golo sabljo stoj na straži, pa ti še uide; copernica je copei'nica.» Ostali gostje so kàr ostrmeli, in celo Petelinovemu Janezu je birič jezik zavezal, kajti to, kar je joravil birič, veijel je sam od besede do besede. Bodisi kakorkoli, da se je stvar takó ugodno rešila, bilo je po volji zlasti mestnemu sodniku, kateri bi se bil morda zardel, ali bi bil vsaj v zadregi za veljaven izgovor, ako bi ga bil drugo jutro vprašal sindik Eadič, kje ima zatoženca. In to bi bil Radič tudi storil, ko bi mu ne bil dotični paznik povedal že zarano, kaj je doživel ponoči, kakó so namreč prišli hudiči jetnika oslo-bajat. Ko je opravil pri Radiču, šel je k sodniku in od tod nazaj na Ti-ančo. Da je izostalo strogo izpraševanje in da tudi grmade ni bilo treba pripravljati, umeje se samó po sebi, kajti tudi v Ljubljani niso sežigali copernic, predno jih niso imeli. Le dva človeka sta vedela, kje sta ubežnika, in ta sta bila: sodnik Skrinar in inženjer Veha, katerega je Skrinar takoj drugi dan poklical k seoi in ga poučil, kakó in kaj. To je bilo tudi vzrok, daje bil nocoj Veha popolnoma miren vpričo biričevih čenč. Tudi, ko je Anipa, ki je bila v tem Vehi nasproti čimdalje hladnejša, přisedla k njemu in mu pošepetala: «Ali ga slišiš, kaj čeljusta?» mahnil je Veha samó z roko, rekoč: « Pusti ga, saj ne vé, kaj govori!» Anico, ki je sama verjela, da je bila Polona čarodějka, ujezila je ta malomarnost silno,- ker se nikakor ni mogla iznebiti štrahů. kaj bi bilo, ako bi se učeni Veha nekega dné tudi poprijel čarodejstva, in ta neumnost ji je kalila dosedaj čisto ljubezen. Veha je opazil, da Anica ni več tisto njegovo deklè, in to mu je bilo — celo nekako po volji. Da ne ostane v domovini, sklenil je že zatrdno ; kar ga je skrbelo do nocoj, bilo je le to, kaj poreče Anica. Videčemu jo tako hladno, odvali se mu težak kamen od srca. «Jutri grem po svetu, Anica, kaj praviš na to?» «Kaj hočem reči? Jaz na tvojem mestu bi naredila prav takó; s tem se saj ljudem umakneš izpred očij,» pravi Anica. Veha je sicer pričakoval kàj drugega, vender so mu bile takó hladne in resnične besede jako po volji. Zato je pa tudi on sklenil, da se poslovi trezno. Rekel je: «Anica, predno grem, oprostim te še dane besede in obljubljene zvestobe. Vzemi si, kogar te veseli, in srečna bodi ž njim. Višja roka je posegla med naju in razdrla srčno vez. Ni jaz ni ti ne moreva kaj zato. Iz kraja sem se nadejal, da pojdeš z mano tja, kjer mi odkažejo vsaj takšen kos kruha, kak^ršnega sem imel tu; kajti dosti bi ga imela oba, meni pa vsaj ne bodo letela polena pod noge. Pozneje pa sem se prepričal, da bi ne šla rada, in — siliti te ne morem in nečem. » «Res, Veha, ne šla bi rada od očeta, Bog vé kam, na tuje. Povsod je dosti deklet, in lahko jih dobiš na vsak prst 4eset, ne le jedne. Pozabila te pa vender ne bom. Pač pa bi bila malone pozabila nekaj drugega. Pismo ti je došlo od nekod; čakaj, takoj ti ga prinesem.» Anica odide. Veha pa premišlja, kdo bi mu bil pisal. Anica se vrne s pismom, katero Veha takoj odpečati in prebere. «Kakor nalašč,» vzklikne Veha. Nató bere polglasno: «Ljubi moj ! Zvedel sem, da ti kruh, ki ga ješ, ne diši posebno in da se moraš navzlic svoji spretnosti boriti z grdo zavistjo. Obesi inzenêrja na kol in pridi k nam. Pri topništvu dobé ljudje tvoje vi'ste, ki so izborni matematiki, že v tornistru tudi maršalsko palico, le da je še ne vidijo. Res, pridi semkaj, tukaj te čaJia sreča. Nádejam se, da té vrstice niso zastonj in te srčno pozdravljam tvoj bivši sošolec in vedno Na Dunaji, sv. Jakofa đan 1780 zvesti piijatelj grof Barbo, podporočnik. » «Grof ima prav,» mrmrá Veha sam zase, «topništvo je pravo mesto mojim naporom. Ondu, kjer velja krogli v zraku preračuniti pot, ne bodo mi prečili namer. Dà, dà, pojdemo za grofom Barbotom. » «No, kaj si zvedel, da takó premišljaš?» vpraša ga Anica po tihem. «Povem ti le, ako mi obljubiš, da nikomur ne zineš besede, najmenj pa onimle,» odgovori Veha. «Nikomur, Bog mi je priča,» odgovori Anica. «K topništvu pojdem, nič več me ne bodeš videla.® «Nikar se ne šali, prosim te!» «No, bodeš že videla, zdrava!'» «Saj se še vidiva?» «Nikdar več!» Veha odide. Anica sede k mizi v kotu. Petelinov ji napije in zajedno vpraša: «Kaj pa je dobil?» «Nič ne vem drugega, nego, da pojde prostovoljno k topništvu,» odgovori deklè, ne meneč se za svojo obljubo. «Kaj? Prostovoljec bode? Saj sem vam vedno pravil, da je postopač in nič prida. Anica, sedaj pa še jeden, bokal?» Na Veliki Šmaren dan tistega leta sta sedela blizu Zemuna ob Savi v trsni lopi Nande in Polonica in se živo razgovarjala. «Ali me res ljubiš nad vse, Polonica draga?» «Kaj vprašaš? Ali misliš, da bi bila šla sicer s tabo tu doli med tuje ljudi?» ; ondu, trdili so «gospodje», ostaja vse, kar vozi tjà iz teh krajev. Jako postrežni ljudje so tam, dobra ukusna in jako cenena kuhinja se tudi dobi, in zabava po dovršenih opravkih kakor tudi po kosilu je posebno zanimiva. Kadar kdo izmed njih potuje v Trst po opravkih, vselej ostaja tamkaj in se vedno izvrstno kratkočasi. «Prav hvaležen sem Vam, gospodje, dg. mi greste tako na roko, saj bi res ne védel, kam bi se obrnil v Trstu, da bi ne prišel v kremplje pesoglavûem, ki človeka živega oderó in golega domov pošljejo, kakor so dostilu'at pripovedovali moj rajni oče. Kakó je vender lepo, če ima človek povsod dobre prijatelje, ki ga varujejo škode. Natakarica, še jeden bokal, ker so gospodje takó prijazni z mano, zabitim kmetom!» «Grospodje» se na videz nekoliko upirajo, češ, da ne potrebujejo nobene nagrade za svojo prijaznost, kajti to je vender dolžnost vsakega človeka, da obvaruje svojega bliž-njika škode, kjer more. Če pa zato vino že mora biti na mizi, se mu tudi ne bodo upifali. In kozarec jame krožiti, da je veselje. «Kdaj pa mislite odriniti v Trst?» vpraša končno nekdo izmed družbe mimogredé Vehovea, da sploh kaj izpregovori, ko začné govorica že nekoliko pešati. «No, če Bog dá srečo in zdravje, bodoči ponedeljek zjutraj zgodaj. Naložil bodem prekajene svinjine, klobas in fižola, in sicer za poskušinjo, da vidim, kakó bode. Za prvo vožnjo sem si volil nalašč takó trpežno blago, da ne bodem imel sitnosti ž njim ali celo izgube, če bi ga ne mogel spraviti v denar,» odgovori Vehovec odkritosi'čno. «Pametna je ta! Kaj pa laški, ali kàj znate?» vpraša ga drugi. «In nemški?» ponovi vprašanje v drugem zmislu tretji. «Ničesar ne znam, ne laški, ne nemški, vender si pa upam do Trsta, ki ni še na konci sveta, izbaiati s svojim domačim jezikom. Ali ne ? Saj Trst vender ni še v Ameriki ! » VehovČevih znancev jeden izvleče v tem zavitek kvart iz žepa ter jih dvakrat, trikrat izpusti med prste, rekóč: ■«Ali jih vržemo nekoliko, da nam bode krajši čas?» «Le,» odgovoré vsi zajedno in tisti, ki je vprašal, jame mešati kvarte, dá jih dvakrat dvigniti, nató jih razdeli, in igra odgovori namesto majorja predsednik. Ravnokar sem čul veselo novico, da sta se gospod nadporočnik Pauer in moja hči, sestra gospoda majoija Vege, pred nekolikimi trenutki kar potihem brez naše vednosti' — zaročila.» Splošno začudenje v veseli družbi. Predsednik nadaljuje: «Ker sta oba polnoletna, zato jima pač ne gré ugovarjati, in jaz predlagam, da se zaroka tu še jednoč javno zvrši pred nami. Novozaročencema napijem s polno kupo, naj ju Bog poživi še mnogo let zdrava in zadovoljna do pozne starosti. Kakor mili mi nevesti iz srca privoščim blagega in junaškega moža, katerega si je izvolila, takó presrčno mije žal, da se loči naše hiše, kjer smo takó srečno živeli devet let. Ker me Bog ni oblagodaril z lastnimi otroci, pohčeril sem tebe, draga moja, zanašajoč se, da nam,a bodeš na stare dni v tolažbo. Ker se je pa to sedaj drugače zasukalo, bodisi takó ! Da mi ne pojdeš prazna od hiše, obljubim ti tukaj vpričo váe te prečastne gospode, da ti odStejem na dan poroke, katera bodi po vajini želji že v štirih tednih, deset tisoč cesarskih cekinov, s pogojem, da naju vzameta s seboj v prestolno dunajsko mesto, drugih deset tisoč pa dobita po najini smrti. Jaz, kakor tudi moja žena bi ne mogla živeti brez Polonice, zlasti ne tukaj v turškem obližji, takó se nama je priljubilo to srčnomilo deklè. Vam pa, gospod nad-poročnik, častitam od vsega srca, da ste dobili takega angelja za nevesto. Bog vaju poživi mnogo, mnogo let!» XVII. Turški boji, katerih smo izkusili Slovenci izdatno več, nego naši sosedje Nemci in Lahi, bili so vselej grozni in strašni. Zapisani so ostali s krvavimi črkami v zgodovini našega národa. Še groznejše pa so bile stvari, ki so se pripovedovale iz tistih bojev. Najmanjša novica brez vsakega pomena je narasla spotoma v naši deželi takó grozno, da se je koža jezila tistim, ki so jo slišali. Pozvedoval sevéda ni nihče, ali je resnično, kar se pripoveduje od vasi do vasi ali ne, in čemu tudi? Ljudje so takó govorili in pravili dalje, kakor govoré in pripovedujejo še dandenašnji, za resnico pa se brigaj tisti, kdor posluša, če mu je že tolikanj do nje. Takšno novico je prinesel jeseni letat 1789. zagoriški kovač iz Ljubljane. V Ljubljani je slišal pogovor o generalu Laudonu in Belem Grradu, katerega je vzel Turkom. Mož je tudi slišal, da so Turki ujeli nekaj cesarskih vojakov, predno je Beli Grad padel, in da so jetnikom porezali glave in jih nateknili po trdnjavskem nasipu na drogove. Domóv přišedši, védel je kovač že prav izvestno, da je bil med ob-glavljenci tudi Vehovčev částnik. Vehovko je ta sáma na sebi ne neverjetna novica grozno potrla. Ne, ker se je morda danes ali jutri zanašala na bratovo pomoô, temveč ker gaje ljubila in bi ga bila rada videla vsaj še jedenkrát. Na Vehovca je novica o svakovem žalostnem konci vplivala izdatno menj, nego je bilo pričakovati. Saj ga itak ni bilo nikdar blizu, odkar je on gospodar pri hiši in toliko da se ga je še spominjal, zlasti sedaj, ko se mu je godilo dobro, kajti vožnja v Trst, kamor je že dvakrat naložil po dva vozá, obnesla se mu je vselej izborno, in mož si je več prislužil, nego je mislil. Živež, zlasti boljši, spravljal se je od naše strani v Trstu vedno lahko in dobro v denar, ker vožnja ni stala toliko, kakor iz druzih dežela in pa, ker bližnja okolica tržaška navadno niti toliko ni pridelala, kar je potrebovala sama zase. Čuda torej ni, da je imel Vehovec že po jednoletni vožnji skupaj vsoto, s katero bi bil lahko poplačal malone ves dosedanji dolg pri kovači ; toda tega ni storil, ker je že jel trgovski računjati. Četudi so bile obresti po deset od sto na leto navadnemu kmetu res previsoke, vendar si je Jaka v svoji premetenosti izračunjal, da mu glavnica, katero ima v rokah, skoro na mesec prinaša te odstotke. Naj torej dolg le pstane še vsaj toliko časa, da bode imel še več pod palcem in mogel po poravnanem dolgu tržiti v Tx'st. No, misel ni bila napačna, če bi bil Jaka, kakor se spodobi opreznemu podjetniku, jemal v poštev tudi nevarnost vsakojake izgube. Kovač pa tedi ni silil na plačilo, ker mu je bilo Vehovčevo posestvo za to vsoto še Vedno zadosti dober porok. V tej dobi se snide Jaka na poti v Trst na Opčini v gostilni, kjer je navadno napajal, z jednim tistih prijaznih ljubljanskih gospodov, s katerimi je v Ljubljani izpraznil marsikak bokal vina in dostikrat kvartal večinoma z dobičkom. «Oho, prijatelj, kaj pa je Vas semkaj zaneslo?» vpraša Vehovec Ljubljančana, kateri ga je takoj klical pit, ko je Vehovec stopil t hišo. «Po opravku sem prišel tu gori,» odgovori Ljubljančan. «Pa menda vender ne iz Ljubljane; nekoliko daleč bi bilo semkaj po opravkih,» pristavi Vehovee. «O kaj še, iz Trsta sem se pripeljal semkaj. Ali ne ostajate v Ljubljani pri ,Zeleni žabi', da me niti pogrešali niste? Saj sem že skoro pol leta v Trstu.» «Takô?» začudi se Vehovee, «pogrešal Vas res nisem in kakó tudi, ker je druščina prijaznih gospodov pri ,Zeleni žabi' vedno tako obila, da posamičnika niti pogrešati ni. Kaj pa delate v Trstu, če smem vprašati?» «Tudi tega še ne veste?» čudi se sedaj Ljubljančan. «Trgovec sem tukaj, in prav dobro se mi godi. Veliko ti-go-vino z živežem in deželnimi pridelki sem pričel, ki mi gré, hvala Bogů, prav dobro izpod rok. Tržaški trgovec takoj naroči bokal prosekovca in pričné Vehoveu na dolgo in široko razkladati o velikih uspehih, ki bi se dali v Trstu doseči z domačini pridelki. «Drugega mi ne treba, nego stalnega in zanesljivega zakladatelja iz naših krajev.» «No, no,» pravi moški Jaka, «če hujšega ni, temu se že pomaga. Koliko pa bi potrebovali na teden blaga?» «Najmenj po štiri voze, kakor so Vaši.» «Hm, hm,» praska se Jaka za ušesi, ki ni mislil na toliko potrebo, «to mi je sevéda že nekoliko preveč, po dva vozá na tri tedne bi Vam pa lahko dovažal, če bi Vam bilo moje blago po volji?» « Oglejva si ga, » reče trgovec in vstane. Možá odideta iz hiše. «Blago Vaše ni napačno, prav takega si želim. Če mi ga hočete redno dovažati, tedaj ste moj mož in plačam ga Vam rad po četrtini bolje, nego bi ga razpečali povsod drugje. Toda zanesti bi se moral na Vas. Potem pa še nekaj. Jaz imam veliko trgovino po morji, katera zahteva dostikrat-veliko denarja kar hkrati; o takih prilikah je treba malenkosti za nekaj dnij popolnoma pustiti v nemar. To se pravi po domače, Vi bi morali biti dovô^ trdni,, da bi o takih prilikah, kadar gi-é véliki moj denar po morji, pripeljano blago tudi lahko nekaj časa dali na upanje.» «Tudi to bi se dalo napraviti,» pravi Vehovec in se potrka ob telovnik, pod katerim ima pripasan jermen za novce, «saj hvala Bogu še nismo takó pri konci.» «Saj bi ne bilo zastonj,» nadaljuje trgovec, «kadar bi se to primerilo, nagradil bi Vas z nekaterimi odstotki več, nego samó z dolžno glavnico, kakor je tukaj red pri trgovcih. Ako ste torej moj mož, pa udarite!» Trgovec pomoli belo svojo roko Vehovcu, ta udari, in pogodba je sklenena. «Pa takoj daijes zapeljite k meni, ker sem se na svoje oči prepričal, da imate jako čedno blagó. Meni je poglavitna reč, da spravim, kar morem lepega blaga skupaj, ker imam le veliko gospodo, kateri prodajam, in ta je jako izbirčna. Menim, da bodeva oba dobro izhajala,» končá trgovec in poravna račun, za oba, kar ga v Vehovčevih očeh dvigne še izdatno više. «Šmencana reč,» misli Vehovec sam v sebi in si mane roke od samega veselja, «Jaka, ti si pa res srečen človek ! Kakor se prestopiš, povsod zgolj sreča in dobri ljudje, ki ti gredó na roko. Će pojde takó dalje, kmalu bodeš prva oseba v moi'avški fari in še za župana te izvolijo.» V Trst přišedši, Vehovec izloži, kar je pripeljal, trgovec spravi blagó v skladišče in plača Vehovca. Do vinarja mu je odštel, za kolikor sta se pogodila. Vehovec je res potegnil četrtino več, neg-o bi bil izkupil drugod za svoje blagó, in to ga je tako priklenilo na novega trgovca z nevidnimi močmi, daje sklenil odslej zaldadati jedino tega trgovca i blagom, in naj drugi svoje blagó dobivajo, odkoder bočgo. Ko pa trgovec, ki je bil, mimog-redé bodi omenjeno, še samskega stanů, Vebovca celó povabi na večerjo v gostilno pri Jadranskem morji», le-ta res že ni več védel, kam bi si zapisal toliko gostoljubnost tržaškega trgovca. Saj je imel tudi že opravila z drugimi, pa ni bil nobeden, kar jih pozná, še takó prijazen ž njim. Navadno so mu jako suhoparno odšteli denar, kar mu ga je šlo za pripeljano blagó in se dalje niso brigali zánj. Tu pa taka prijaznost! Pri večerji je prišlo še več drugih gostov, ki so posedli okolo mize, kjer sta večerjala naša znanca. Kakor svoje dni v Ljubljani, bili so tudi v Trstu tisti gospodje nad mero prijazni z Vehovcem, ki je jel zaradi tega jako radodarno dajati za vino. Ko je bila družba že nekoliko dobre volje, pravi trgovec, če bi za kratek čas ne vrgli nekoliko kvart. «Kaj pak da,» pritrdi mu Vehovec, «nam vsaj prej večer poteče; le kar brž začnimo!» Igrali so zopet -ijednomdvajseU, menda zató, kakor so rekli, ker to igro Vehovec že zná in se mu je ne bode treba učiti. Jaka je iz začetka dobival; in ker so igrali precèj visoko, imel je že nekaj precèj drobiža pred sabo. To mu je dalo tak pogum, da je jel predrzno staviti, hoteč dobiti Se več. Dvakrat, trikrat že je potegnil večje vsote na «jednoindvajset», kar se sreča, ki ni nikjer takó nezanesljiva, kakor ravno pri igri, izprevrže, in predno bi trenil, šel je ves dobiček rakom žvižgat. «To pa vender ni nič, da bi človek ves ljubi večer tlako delal,» misli si Jaka. «Blizu trideset goldinarjev sem bil že na dobičku, in sedaj je šel ves po vodi, da sem srečno zopet tam, kjer smo začeli pred dobro uro. To ni nič ! Trideset goldinarjev, četudi takó lahko pridobljenih, ne izpustim, kar takó, in nazaj morajo priti, veljaj, kar hoče!» Vehovec začné podvajati stavo, češ: «Prisilil te bodem, sreča sleparska, da mi povrneš mahoma, kar si mi iz prva naklonila takó laskavo, potem pa zopet vzela takó tihotapski ! » Toda sreča je bila še izdatno svojeglavnejša od Jake in se ni dala prav nič prisiliti. Kakor so padle kvarte, padle so takó, da je bil Jaka na izgubi. Predno je bila ura polnoči, izgubil je vse, kar je danes iztržil za blagó. Ostali so ipu le Se novci, kar jih je imel iz dóma s seboj, in Bog ve, ko bi igralci ne bili končali, ker pri Vehovci niso čutili káj prida denarja, ali bi ne bili Vehovcu pobrali še tistega. Takó mu je vsaj ostalo za' prenočišče in za pot, da je mogel domóv. Blizu tristo goldinarjev je zaigral. Joj, kako ga je pekla ves pot vest, in kar po nobeni ceni se ni mogel iznebiti skrbi: «Kaj pa poreče domá ona, ko se brez denarja vrneš iz Trsta? Joj, joj mene!» Takó je vzdihoval Jaka tem pogosteje, čim bolj se je vélika cesta bližala kraju, kjer je bilo treba zaviti proti dómu. Tolažil se je, da žena morda niti ne opazi, da je prišel brez denarja, in če pa, poreče ji, da je dal blagó na upanje dobremu prijatelju. Ne smemo pozabiti, da si je igralna družba takoj, ko je odšel Vehovec spat, razdelila priigrani denar, kajti bili so vsi od kraja, sleparji, ki so imeli zaznamenovane kvarte, na katerih so že med prsti čutili, kakšen list pride. Ko bi bil naš Jaka to že tedaj védel, ko je zaigral prvi večji denar, zasukalo bi se bilo morda marsikaj drugače in marsikaj bi bilo izostalo, kar je bilo le posledica strásti, katera se je vzbudila Jaku. Na svojo največjo nesrečo se je pa mož vrhu vsega še tolažil, rekoč: «E, kaj pa je, če sem jih izgubil, drugič jih pa zopet priigram, še več, saj so gospodje petični. Danes meni, jutri tebi, kakor je zapisano na pokopališči. » Ravno se je Velipvec pripravljal, da bi zopet peljal blagó v Trst, ko pride kovač k njemu. «No, kakó je, Jaka, ali gré dobro?» nagovori ga. <çNo tako, bo že,» odgovori Vehovec, «vedno je Se boljša, nego bi se ukvarjal z zemljo, s «To je pa prav kakor nalašč,» nadaljuje kovač. «Skox'o bodem potreboval večje vsote. Menim, da ti sedaj ne bode težko vrniti, kar sem ti posodil svoje dni. V štirih tednih, kaj ne da, bodeš lahko spravil tistih šeststo in nekaj čez?» Šmencaj vender, kakó so Vehovca pogrele kovačeve besede ! Ko bi mu bil vsaj kàj rekel, predno je bil posled-njič v Trstu, pa bi že še bilo, ali sedaj, po nezgodi, ki ga je zadela v Trstu, ne, sedaj nikakor ni mogoče, sicer bi moral takoj pustiti vso trgovino. Toda kaj storiti? Zaupati se mu, kaj ga je zadelo? Oh, Bog obvaruj, za ves svet ne! Kaj bi le ljudje rekli, kaj žena, če bi zvedeli! «Ves kaj, kovač,» pravi po kratkem premišljanji Jaka, «prav neugodno si mi prišel denar odpovedat, ker ga tako nedopovedno potrebujem za trgovino. In pa, zaupno ti rečem, niti vsega domá nimam, temveč velik del ga leži po svetu pri ti'govcih, katerim sem prodal blagó na upanje. Daj, preloživa še za nekaj časa, da vsaj dobim denar za izupano blagó. Ce ti je res taka sila, saj si lahko pomagaš drugače.» «To že, ali ne kar takó; kàj meniš, da mi ga kdo posodi brez odstotkov?» odgovori kovač. «Pisma in hoja h gosposki tudi nekaj vzamejo. Ker že govorim o pismih, prišlo mi je na misel, da za poslednjih dvestoinpetdeset goldinarjev tudi še nimava nič pisma. Če bi te hotel čakati še dalje, zgodilo bi se to le takó, da se tudi ta dolg postavi v pismo in vsa vsota vknjiži na tvoje posestvo. Drugače bi res ne mogel čakati. Gasi so hudi in jako nevarni. Saj si čul, kaj se godi na Francoskem; kdo mi je porok, da tudi pri nas ne začne vreti in pokati na vseh krajih? Ob takih ôasih mora človek gledati, da spravi v varnost, kar ima. Saj kakor trgovec sam dobro veš, da mora biti človek oprezen, in bolje je, drži ga, nego lóvi ga ! » Takemu modrovanju se Vehovec niti ugovarjati ni upal. Molčé je prikimal z glavo in samó vprašal: «Kdaj pa bi rad šel pismo delat?» «Čim prej tem bolje,» odgovori kovač, «bodisi kar jutri. Storim ti to samó zato, da ne porečeš: ,Kovačjetak, pa titk'!» Drugi dan prideta naša možá k gospóski delat novo dolžno pismo, v katero naj bi se po kovačevi želji vzprejel ves dolg z zastalimi obresti vred. Prvega in drugega posojila obresti so bile poravnane do sv. Mihela ; kar se jih je od tedaj nateklo, te so še na dolgu in se bodo danes prištele glavnici. Dalje se Vehovcu obrok podaljša za leto dnij, da si lahko priskrbi denarja. Novo dolžno pismo, katero se zajedno vknjiži na Vehovčevo, do tedaj čisto posestvo, glasi se na 695 glavnice in 208 goldinarjev ter nekaj krajcarjev lOodstotnih obrestij, katere se v okroglem številu 210 goldinarjev postavijo v pismo, torej skupno na novo glavnico devetstoinpet goldinarjev! Vehovca je stresla groza, in zdelo se mu je, kakor da mu je kovač s tem pismom vrgel zanjko okolo vratů. Grroza ga je bilo tolikega dolgá v dobrih petih letih, in to tem več, ker v regnici gotovine ni prejel več, nego 625 goldinarjev, in še od te se je marsikaj poizgubilo za razne troške, katerih je vedno dovolj pri takih posojilih. «•Sedaj pa le hitro zopet na cesto, » modruje sam v sebi Vehovec, «čim prej bodem v Trstu, tem prej zaslužim novce in tem prej se vrnem domóv, da iz nova nakupim, kar se v Trstu lahko prodaja in rado jé.» In potem pa še nekaj: Kaj, če se mu morda sedaj posreči zopet priigrati poslednjič zaigrane sto take? Oh, kakó mu, srce utripa pri tej nesrečni misli! Vehovec celó po tihem obljubi, da bi potem nikdar več ne pogledal igre. Trgovec ga je že pričakoval ter mu po ovinkih naznanil, da so mu včeraj ladje z grških otokov in iz Dalmacije pi'ipeljale čudovito veliko blaga, za katero je moi'al malone do dnà izprazniti svojo blagajnico. Ker pa popolnoma prazen ne more ostati, zató bodi Vehovec tako dober in ga za denašnje novce počakaj do druge vožnje; tedaj že dobi za obe skupaj. Našemu Vehovcu po poslednji izgubi taka tolažba ni káj po volji, vender ne reče ničesar, ker mu trgovec obljubi, da plača blagó izdatno bolje, nego bi ga mogel kje drugje spraviti v denar. Takoj mu odleže, ko trgovec opomni: «Poslednji večer ste bili pri ,Jadranskem morji'jako nesrečni; zaradi tega Vam pa ni še treba obupati. Kar ste tedaj zaigrali, pridobite si na srečen dan lahko dvakrat toliko. Le poguma pri igri ne izgubite, nekaj drobiža je treba, da vztraja človek tudi ob izgubi, dokler se sreča ne obrne.» Hej to so bile prave besede Vehovčevemu srcu ! Saj si pod milim Bogom ni želel ničesar srčneje, nego kolikor moči hitro pridobiti zaigrano vsoto. Komaj je čakal večera, še težje pa trenutka, da se igra prične. Ali ta nocoj ni bila tako navdušena, kakor posleijnjič, ker je trgovec svoje so-trudnike — sleparje opozoril že prej, da denašnja piška nima kàj prida peaya. Končni izid je bil majhen dobiček, jako neznaten proti prejšnji velikanski izgubi, in mOž je šel jako nezadovoljen spat. Zatrdno je sklenil, da nakupi blagá za ves denar, kar ga ima še domá, da ga prepelje semkaj in z dobičkom spravi v denar; takrat potegne tudi za denaSnje blag-ó denar od trgovca. S tako vsoto oborožen bode še jedenkrát poskusil srečo Svojo. Mora jih dobiti nazaj tistih zaigranih tristo goldinarjev, veljaj, kar hoče, saj je rekel trgovec, da mora dobiti pri igri, kdor ima zadosti poguma in denarja, da lahko vztraja! In ta trgovec se mu zdi takó izkušen mož. On mora to vedeti! «Koliko pa imamo že denarja, ljubi mož?» vpraša skrbna žena, ko se Vehovec vrne s pota. Le-tega polije rdečica in, dasi je bil na tako vprašanje danes ali jutri pripravljen, v prvem trenutku je venderle v nemali zadregi, kaj bi odgovoril. Naposled pravi: «Kdo vé kaj še ne in prav v tem trenutku ne, ker imam v Trstu jako veliko blagá razupanega.» «Kako pa, da daješ na upanje tujim Ijudém, katerih niti ne poznaš?» posvari ga nemilo iznenádejena žena. «Ker je takó navada pri trgovcih in ker se takó blagó prodaja precèj bolje, nego za gotovino,» odgovori nekoliko razjarjeni mož. «Pazi, da nas tvoja prevelika zaupnost ne pripravi na beraško palico! Po velikih mestih tiči v lepih suknjah mnogo velikih sleparjev. Rajni oče so nam pripovedovali to dostikrat in so se jih tudi skrbno ogibali sami. Jaka, prosim te, bodi oprezen in pazi na denar, kajti bojim se, predno mine leto, bode ga nam treba. Kovač se je proti nekemu pobahal, da nas lahko vsak čas zapodi od hiše — ako bi ga ne plačali, in jaz se tega človeka še vedno bojim, akotudi praviš, da je tvoj najboljši prijatelj!» «Kaj prijatelj!» zarenči razdraženi gospodai', «leto dnij nam niti lasu ne more skriviti, kajti nad gosposko tudi kovač še ni in ondu je takó zapisano.» Zopet je bilo treba naložiti v Trst, in Vehovki je bilo ob moževem odhodu nepopisno tesno pri srci. Kar ni se mogla zdržati joku: «Bog te varuj nesreče!» pravi jokajoča žena, ko sta si z možem pred odhodom segla v roke, «srečno VÓZÍ7 dobro opravi in kmalu se vrni!» «Bom že,» odgovori Vehovec. Nató poženeta z najem-Bikom, ki spremlja ob drugem vozu Vehovca v Trst. Tjakaj dospěvši, zapeljeta takoj pred prodajalnico Vehovčevega trgovca, ki je bila pa danes zaprta, kakor že več dnij. «Kje pa je trgovec?» vpraša Vehovec prvega, ki mu pride iz hiše naproti. «Kateri trgovec?» začudi se óni. «I no, ta-le tukaj, kateremu sem blagó dovažal!» pojasnjuje Vehovec. «O tega sleparja mislite,» pravi zaničljivo Tržačan, «Bog vé, kje že zopet slepari ljudi. To ni bil trgovec, nego jako premeten slepar, ki je mnogo ljudij oškodoval za večje in manjše vsote. Ali ste morda Vi tudi kàj prizadeti? Noč ga je vzela pred dobrim tednom in živ krst ne vé zánj.» «O ti premilijonski slepar!» vzklikne Vehovec in prebledi. «Oh, kje so moji prašiči, moja slanina, maslo in pre-kajene klobase!» «Vse to je poprodal, kakor je mogel, pol za denar, pol zastonj, ker se mu je neki silno mudilo.» «Kje naj iščem krvavo zasluženega denarja, več nego poltretjesto goldinarjev?» tarna obupno Vehovec. «Na to Vam pa ne vem nič pravega odgovoriti, » pravi pomiluje Tržačan in odide po svojih opravilih. Vehovec kar verjeti ni mogel, da bi bil človek, njegov rojak, res takšen cigan, kakor se tu kaže in bi tako nesramno osleparil poštenega človeka, kateri ga je tolikrát napojil v Ljubljani in v Trstu. Kar v glavo mu ne gré, da bi bilo res takó, zató gré v hišo k hišniku vprašat, kje so ključi do prodajalnice ; morda se vender še kàj najde od upanega blaga. «Tu-le so,» odgovori hišnik, «najti utegnete pa kvečjemu pajčevine; vse drugo je razprodal, predno je šel.» Vehovec se je skoro prepričal, da je hišnik govoril resnico. «Kako pa, da takega sleparja ni prijela gosposka, predno je izginil?» vpraša končno. «Prav takó bi Vas jaz lahko vprašal, zakaj ste takemu sleparju zaupali toliko blaga,» odgovori hišnik in nadaljuje: «Vi niste slutili, da je slepar, gospóska tudi ne. Šele ko so jeli ljudje, ki so imeli dobiti denar, vpraševati po njem, zvedelo se je, kakšen ptič je, in tedaj je bilo že prekasno.» Vehovec je spoznal, da je po toči zvoniti prepozno. Ni mu kazalo drugega, nego z denašnjim blagom zapeljati na trg in ga ondu prodati po tržni ceni, kar mu je šlo vrlo izpod rok. Do večera je imel že oba Ýozova prazna, Y žepu pa gotovine nad tristo goldinarjev. Nepopisno so se mu smilili novci, katere je odnesel slepar, s katerimi bi imel danes blizu sedemsto goldinarjev in če bi priigral še ónih tristo nazaj — tisočak v žepu! Oh, oh, kdo bi si mislil! Zvečer je Vehovca kar samó zaneslo v že znano gostilno pri ^Jadranskem morjif. Nekoliko se mu je žarilo upanje, da morda ondu najde bridko pogrešanega in tolikanj zaželenega prijatelja, kateri ga je takó nezaslišano osleparil za denar. Najemnik je ostal, kakor navadno, v prvi sobi med preprostimi pivci, Vehovec, ki je bil v tej gostilni za gospoda in so ga tudi vsi takó klicali, stopal je moški v tretjo sobo, kjer so se navadilo zbirali kvartopirci. Že jih je bilo polno omizje in gost tabakov dim je stal po, sicer precèj velikem prostoru. Vehovec ogleduje góste pri vseh mizah, ali znanega trgovca ni nikjer, pač pa ugleda pri mizi v kotu njegove prijatelje in svoje znance — igralce. Nemudoma se obrne do njih. Lé-ti ga pozdravijo z glasnim: «Oho, glej ga no, dobro došel, gospod Vehovec, no, kakó pa je?» in kar je več takih prijateljskih vzklikov. Vehovec séde na ponuđeni stol in vpraša brez vsakega daljšega uvoda: «Kje Bedénekj Od pluga do kcone. 15 pa je nocoj gospod trgovec, da ga Se ni?» Naredil se je, kakor bi še ničesar ne védel o izgubi, katera ga je zadela. Glasen grohot mu je kratek, toda soglasen odgovor ; potem pa pravi nekdo: «To Vam je bil ptič, ta je znal, no, ta jih je nasmukal, vsakega je ožél, kdor seje družil ž njim! Noč ga je vzela, in izginil je brez sledů. Niti pozdrava za Vas ni pustil, takó ge mu je mudilo. Menda vender tudi Vam ni kàj unesel?» «O kaj še,» odreže se Vehovec, katerega začenja biti sram, da bi tem Ijudém razglašal svojo škodo. Sicer je bilo pa vsako prikrivanje odveč, kajti lopovi so si bili vsi bratci, in kjer je kdo izmed njih koga osleparil, vedela je za to vsa družba, saj se je vender ob tem živila in pa od slepar-jenja pri igri. S Tržačani pri igri ni bilo nič več opraviti, ker so jih že povsod poznali ; živa duša ni hotela več igrati ž njimi. Torej jim pač ni kazalo drugega, nego loviti tujce v svoje zanjke in jih skubiti do kože. «G-ospod Vehovec, novo igro imamo danes na mizi; banka se ji pravi. Silno je zanimiva in lahka, vsak otrok jo umeje, da jo je le jednoč videl, nêse pa tudi veliko, komur je sreča mila.» «Morda se ti nocoj povrne, kar si zaigral óni večer,» pravi zapeljiv notranji glas Vehovcu, in to mu je bilo zadosti, da se niti menil ni za svarečo vest, ki se mu je oglasila jako krepko, rekoč: «Ali ne veš, kaj ti je rekla ona, ko si odhajal z doma, da pazi na denar! Kovač gá bode o letu osorej zahteval! Pomisli, kaj poreče žena, pomisli, kaj bode iz otrok, ako danes zaigraš poslednjo gotovino, ki jo še imaš.» «Ne bodi neumen,» oglasi se zopet zapeljivi glas, «če dobivajo drugi, zakaj bi ti ne, zlasti ker je nova igra. Saj pravijo, da kdor prvič igrá káko igro, navadno dobi. Le poskusi torej, pogum velja, brsiZ denaija pa tudi nisi, da bodeš lahko vztrajal.» Žal, zapeljivi glas je zmagal in Vehovca takó preslepil, da ni videl drugega nego le kvarte pred seboj in lep kiip pravih rmenih zlatov sredi naize, kjer je namreč ležala «banka», svojina tistega, ki je delil kvarte. Dolgo ni bilo, in Vehovec je v velikih skrbéh podprl glavo in izpuščal zlat za zlatom iz žepa v banko. Žal, brez najmanjšega uspeha. Mrzel pot ga obhje, šumeti mu jame po ušesih . . . Končno pride vrsta tudi nánj, da bi dal banko. Kar mu je §e ostalo denarja, vse vrže na mizo in igra se pi-ičné iz nova. Nihče ne zine besedice, čuje se jedino težka sapa Vehovčeva. Glej, vse, vse do poslednjega krajcarja mu je pobrala nesrečna banka iz žepa, telovnika in iz pasů. Suh sedi pri mizi-kakor kresilna goba. «Kaj je vredna vsa moja konjska oprava s konji in vozovoma vred?» vpraša s hripavim glasom Vehovec igralce. «Meni ne več nego tristo goldinarjev,» oglasi se za Vehovcem stoječi krčmar, ki je ostalima dvema igralcema z dogovorjenimi znamenji tu pa tam storil káko uslugo. «Dajte jih sèm in vsa vprega je Vaša, toda s tem pogojem, da ostane moja, ako Vam do jutri pred odhodom vrnem denar.» «Dobro, gospodje so priča,» pravi debeli krčmar in odšteje Vehovcu tristo goldinaijev dobrega denarja. Vehovec vrže vsega zajedno v banko in igra dalje srepih očij in potnega čela . . . Najemnik, ki je spremljal Vehovca v Trst, čakal je drugo jutro zastonj gospodarja svojega. Konji so bili že d^vno nakrmljeni, Vehovca pa le še ni bilo od nikoder. In 15» prav takó je bilo opoldne in zvečer. Najemnik je slutil nesrečo in šel po mestu, morda mu pridô kje na sled. Pred mestno hišo stoji gruča kolikor toliko preplašenih ljudij, med katere se pomeša tudi najemnik. Vtopljenca imajo pred sabo, katerega so ravnokar potegnili iz moija. Pogled nánj in srce pretresajoči vzklik: «Jezus, Marija, moj gospodar!» bilo je vse, kar se dá spraviti iz najemnika. Vtopljenca odnesó na pokopališče, kamor ga najemnik jokaje spremi. Ker niso prav nobenega denarja dobili pri njem, mestna oblast tržaška pač ni vedela, ali ima posla tu s hudodelstvom, z nesrečo ali samomorom. Ko mrliča natanko pregledajo, opusté misel na hudodelstvo, ker ne najdejo niti najmanjšega sledů, ki bi kazal na zločin. Ker je bil ponesrečenec tujec, zató se tržaška mestna oblast ni brigala kdo ve koliko, da bi strogo dalje pozvedovala po vzrokih njega smrti. Pokopali so ga, in s tem je bilo vse končano. Najemnik je zvedel čudne stvari o svojem gospodaiji, ko se je vrnil v gostilno pri . Krčmar mu je brez ovinkov poročil sinočnji dogodek, kako je Veho-vec strastno igral in ko je že zaigral vso gotovino, prodal krčmarju vozova in konje z opravo vred; v poslednji soti je polna soba prič, ki so to videle in slišale. Ko je gospodar zaigral tudi to vsoto, planil je kakor divji kvišku in v temno noč. Znanci njegovi so se spogledali in rekli: «Zmedlo se mu je, hitimo za njim, da se ne zgodi nesreča.» — «Res so takoj vstali vsi,» pravi krčmar dalje, «in hiteli za tvojim gospodarjem, katerega pa že ni bilo nikjer videti.» Tu je krčmar lagal, kakor je bil dolg in širok, kajti niti jeden igralcev ss ni genil z mesta, temveč šele kake pol ure, ko so si že razdelili prisleparjeni Vehovčev denar. Tudi krčmar je dobil svoj del. Prav takó je lagal krčmar dalje, rekoč: «Kar se tiče kónj, oprave in voz, to je vse moje; tvojemu gospodarju sem iz gole prijaznosti odštel šeststo goldinarjev. Ker sem pa poštenjak, ne maram, da bi me po vaši deželi morda vlekli čez zobe, češ, vozova in konje mu je vzel. Če mi torej vdova v štirih tednih vrne teh šeststo goldinarjev in kar bodo konji v tem času zajedli, dam ji zopet vse, sicer bi moral pa gledati, da dobim drugače svoj denar.» Najemniku torej ni kazalo drugega, nego peš iti domóv. «Kje je pa ,on'' ostal z vozovi in konji?» bilo je prvo vprašanje, s katerim se je mlada Vehovka obrnila do najemnika. «Miea, nikar se preveč ne ustraši, več ga ne bodeš videla, v Trstu so ga pokopali pred dobrim tednom!» In najemnik ji pričné nadrobno razlagati, kaj je doživel v Trstu z Vehovcem pred prodajalnico ubežnega trgovca, dalje, kakó je bilo, ko je našel Vehovca že mrtvega, in kaj mu je povedal krčmar. Mlada žena ga posluša kakor odrevenela, sapa ji je čimdalje težja, pred očmi se ji temni, mrzel pot jo polije in kar na mestu se seséde. Prenesó jo v hišo in položé na posteljo, ker obleži sirota za dolgih šest tednov. Vender je pa menj tarnala, nego bi bilo misliti, pač pa je pogostoma molila : « Oče nebeški, zgodi se Tvoja volja ! Le toliko moči Te prosim, da bi mogla nositi butaro in ne omagala pod njo ! » Ko je mlada vdova že toliko okrevala, da ji ni bilo treba nič več podnevi iskati postelje, prišel je nekega dné v hišo kovač in ji po daljših ovinkih naznani, da mu bode o svetem Mihelu treba denarja. Ker si ga ne vé iskati drugje, kakor ondu, kjer ga ima, zató se ji pač ne bode zdelo čudno, ako ji vsega zajedno odpové. «Koliko pa sta imela skupaj?» vpraša vdova z drhtečim glasom. «Devetstoinpet goldinarjev,» odgovôri kovač na kratko. «Moj Bog in oče nebeški, devetsto goldinarjev ! » vzklikne Vehovka, in solzé jo polijó. Milo, kakor še nikdar ne v življenji, zjoka se pred kovačem. Kamen bi se omečil, kovačevo srce pa je ostalo trdo, kakor jeklo. Molčé je odšel. Kam naj se obrne zapuščena vdova po toliko denarja, ko hiša več nima gospodarja ! Saj bi ga ji živ človek ne zaupal v denašnjib. nevarnih časih, dobro vedoč, da bi mu ne mogla iz lahka opravljati obrestij, kajti pridelki se potrebujejo večinoma domá, in za prodajo ostaja le malo. «Ko bi vsaj brat še živel, ^ misli si uboga žena, «morda bi on rešil dom, kamor bi potem na stare dni lahko prišel na počitek. Ali tako ji je uničeno vse upanje in ubožica si ne ve pomagati. čas hitro teče, in predno bi si kdo mislil, mine leto, in kovač se oglasi s pismom v roki pri Vehovčevih po denar, o katerem je dobro védel, da ga ne dobi. Vehovka ga prosi povzdignjeniK rok in solznih očij, naj se je usmili že zaïadi nedolžnih otročičev in naj še nekoliko potrpi za denar, saj mu ne odide. Kovač se ne dá omečiti niti za lais in odgovaija na vse prigovarjanje in na vse prošnje solzne žene vedno le jedno in tisto ; «Vsota je že sedaj tolika, da se pokrije le iz težka, kaj pa še, če bi se ji morale od leta do leta pripisovati obresti? Naka, res ne morem, tudi ko bi hotel, ne!» In mož gré in toži, prosi rubeži in javne dražbe. Vse to doseže in že si na skrivnem mane roke, da mu morda prav za slepo ceno pripade Vehov-čevo posestvo, po katerem ga je že davno obšla želja. Že je napravljal v duhu načrt, kam bi potem postavil kovačnico, kakó bi si razdelil in pripravil polje, koliko bi se dalo brez škode posekati y gozdu in požgati v oglje. Dan javne dražbe pride in Vehovki ne pusti srce, da bi na rojstnem domu ^Joslušala, kako se bodo pulili zánj. Zató je šla z otroci k strijcu Milievcu, kjer je ostala ves čas javne dražbe. Kovaô je računil, da« ne pride kàj prida ali celó nič kupcev, da bi mu po nepotrebnem dražili tolikanj zaželeno posestvo ; Vehovčev dom mu utegne ostati prav za slepo ceno, morda celó samo ■za dolg, ki ga ima ondu vknjiženega. Toda mož se je grozno ukahil v svojem računu. Predno še se je pripeljala sodna komisija, zbralo se je ondu denarnih mož od blizu in daleč, da so se komaj ogibali drug drugemu. Javne dražbe so bile v tisti dobi jako redke, javna varnost ne ravno velika, in kar je bilo razumnih gospodarjev, spoznal je pač vsak, da je denar še najbolje naložen v posestvu. Zató so se pa možaki pri dražbi jako živahno poganjali za dom, na katerega je prežal kovač že več let. Predno je minila nra, prignali so ga na tri tisoč goldinarjev in poslednji, ki je toliko obljubil zánj, bil je Močilnikar, sosed Vehovčev, češ, da ne bode treba zapuščeni vdovi z otroci hoditi po svetu kruha prosit. Za to ljudomilo misel ga je kovač prav, kar je mogel, strupeno pogledal od strani, predno je odšel; posestvo je pa res ostalo Močilnikarju, ki je takoj kupnino odštel v gotovini, in dražbe je bilo konec. Močilnikar gré takoj nató k Mihevcu, kjer najde jokajoče mater, okolo nje pa žalostne otrdčiče. «Potolaži se, Mica,» nagovori jo poštenjak, «saj ni tako hudo, kakor si morda misliš. Kovaču smo ga izpulili iz rok, ko se ga je že oprijemal od vseh stranij, kakor s kleščami.» Žena se ozre v soseda, in žarek upanja ji prisije. Morda vender še ni vse izgubljeno! Ako je le kovač odpravljen, potem ima vender še upanje, da ji morda ostane kàj malega. Rada bi bila vprašala po uspehu, toda bala se je, da ne bi slišala kàj celó pičlega. «Kaj meniš, za koliko smo ga spravili?» pride ji sosed naproti. Veiiovka zmigne z ramami, češ, kaj vem. «Pomisli,» nadaljuje sosed, «za tritisoč goldinarjev, kaj praviš nató?» «Kdo pa je dal toliko?» vpraša ona. «Jaz,» odgovori sosed in še pristavi: «Sedaj se ti ne bode treba potikati po svetu in živeti ob miloščini tujih ljudij. Ostane ti še nekaj več nego čistih dvetisoč goldinarjev, ako ne želiš ostati na posestvu in se dalje pečati ž njim. Če bi si pa volila poslednje, lahko mi povrneš kupnino in posestvo ostane zopet tvoje.» Žena premišlja, napósled pa pravi : «Eada, na vso moč rada bi ostala na očetovom dómu, ali odkod bi sirota vzela toliko denarja, da bi ga vrnila? Najmenj tisočaka bi mi bilo treba. Ne, Močilnikar, hvala ti lepa za prijaznost, le obdrži si posestvo in srečnejši bodi na njepi, nego smo bili mi. Veseli me, da je prišlo tebi v roke in ne kovaču, ki je menda mojega rajnega možá le iz tega namena spravil v dolg, da bi mu tem lože vrat zavil. Da se mu grda nakana ni posrečila, to me veseli prav iz srca. Jaz ostanem z otroci pri strijci; v kočo pojdemo gostovat, denar mi pa že strijc naloži kje varno, da bodo otroci po moji smrti tudi kàj imeli. Kdo pa mi je porok, da bi toliko dobili, če bi ostala na posestvu ž njimi? Bomo se že preživeli z božjo pomočjo, saj bodo otroci od dne do dne ti-dnejši. Takó se vsaj kovaču umaknem s poti.» «Kakor misliš, da bode prav!» odgovori Močilnikar, «tvoja glava, tvoj svèt. Stara si zadosti, pametna in izkušena tudi. Delaj torej, kakor veš in znaš, le mi kesneje nikdar ne očitaj, da sem te jaz spravil z dóma. Se nekaj ti rečem. Leto dni bodi kup med nama odprt, in če bi si želela v tem letu nazaj na domovje, kar poroči mi, in tvoje bode zopet.» «Ne, sosed, hvala ti iz nova, premisleka mi ni treba. Kar sem sklenila, to je, kajcor bi bilo pribito, in nobena reč me ne odvrne od'storjenega sklepa! Le srečno uživajte posestvo!» S tem je bil razgovor končan. Kaj pa kovač ! Jezno je vdribal s kladivom tisto popóldne po nakovalu, da se je slišalo daleč po vasi. Nedopovedno ga je jezilo, da se mu je Vehovčevina speljala takó pred nosom, ko je že mislil, da je njegova. In prav ta Močilnikar, na katerega niti računil ni, da bi se utegnil tudi puliti zánjo, prav ta mu jo je speljal ! No, to je preveč, ko je imel takó-rekoč že vse v rokah! Ko bi bil morda nekaj let prej pognal dom na boben, ko po svetu Se ni bilo takih zmed, kakor so dandanes, ko se mora človek res bati za to, kar ima, ako ni naloženo v zemljišči, obneslo bi se mu bilo vse bolje. V tem trenutku stopi Javorškov Jaka v kovačnico. Prišel je tobak prižigat. Ponudil ga je tudi kovaču, kateri se pa danes niti zmenil ni zánj. «No, kaj pa ti je, da se ti niti kaditi ne ljubi?» vpraša ga ves iznenádejan Jaka, «ali ti morda Vehovčev gruntec še vedno" roji po glavi, ki se ti je takó nenadoma izmussnil iz rok? Jeli?» «Molči mi, saj te nisem vprašal!» zareži kovač in ga jako grdo pogleda. «Le glej me, kakor hočeš,» nadaljuje Jaka, «ne bojim se te prav nič ne. Tega mi pa tudi ne moreš utajiti, da si silno grdo naredil z Vehovko in njenimi otroci, ko si jih hotel pognati po svetu, le da bi bil ti sédel na gorko. Sram te bodi, kovač. Večkrat sem ti že povedal v zóbe, da te ni nič prida; da si pa tak malopridnež, kakeršnega si se sedaj pokazal, tega bi ne bil verjel. Vsi fari si na sramoto!» «Kdo te je klical semkaj, ti vojaški cigan stari? Spravi se mi izpred očij, da te ne vidim, sicer ti ne bode dobro! Odkar si se potikal pri Vehovôevih, tadi nisi nié boljâi, nego ves Vehovski rod, da véš. Sedaj pa le glej, da se izgubiš !» «Kaj si 1'ekel!» vzklikne razžaljeni Jaka. «Take poštenjake, kakor so ravno Vehovčevi, drzneS se ti ometavati z blatom, ti, ki odiraš ljudi do belih kostij, ti, ki si s hudičem v zvezi, sicer bi ne mogel takó ravnati in toliko denarja imeti, ti, ki nikdar nisi pri celi maši in še pri tisti najrajši ostajaš zunaj cerkve, ti, ki od malopridnih fantov domá nakradeno žito po slepi ceni kupuješ, ti, ...» To je bilo kovaču venderle preveč, kaj takega se mu ni drznil vender še nihče očitati v zobe. Bliskoma vtakne železo v ogenj, skoči na Jako, zgrabi ga in na vso moč iz kovačnice porine, rekoč: «Ven, pravim ti!» Jaka, na kaj takega ne pripravljen in zbok velike starosti že precèj okoren, spotakne se, prileti z glavo na prag in — obleži; po pragu se pa pocedi rdeča kri. Kovač osupne, skoči k njemu ter ga začné dvigati in tresti, toda brez uspeha. Jaka je bil sicer .živ, toda zavedal se ni. Kmalu so se naleteli ljudje, kar jih je v prvem trenutku zvedelo o nezgodi v kovačnici, katero je kovač sevéda takó zasukal na svojo korist, kakor bi se bil Jaka Sam spotaknil in padel. Hitro so poslali ranjencu po gospoda, in po zdravnika. Le-ta ga pregleda in zmaje z glavo: «Dvajsetletnemu bi morda ne škodovalo, njemu pa utegne prinesti smrt.» V tem trenutku se povrne Jaku tolikanj zavest, da na zdravnikovo vprašanje, kakó se je pobil takó hudo, določno odgovori, da ga je kovač na vso moč treščil ob prag, kjer je takoj obležal nezaveden. Navzlic vsi zavednosti se mu je pa vender že poznalo na obrazu, da ne bode dolgo. In res, drugo jutro ga je poferala smrt^ Jsovača so pa zaprli. Mož tudi ni več uživál zlate slobode. V Ljubljani na Tranči je izdihnil swjo ubogo dušo še predno mu je bila dognana krvava pravda, v kateri je vztrajno tajil vse od kraja do konca. XVIII. čas beži čudovito hitro in človek se postara, da sam ne ré, kdaj in kakó. Tudi kralji in cesarji niso izvzeti. I njim zaréže čas gubé starosti v čelo in lica, in tudi njim pride smrtna ura, kakor najširomasnejšemu prosjaku. Smrt pobira vse od kraja, ne gledé, kaj ima kdo na glavi: ali zlato krono, škofovsko kapo ali raztrgan slamnik; vsak ji je dober in vsak mora ž njo! Tudi pruskemu kralju Fricu Vélikemu so dné 17. avgusta leta 1786. leta potekla in šel je za Marijo Terezijo, kateri je storil toliko zla. Za njim je prišel na pruski prestol Friderik Viljem II., ki se je takoj prijel politike in spletkarstva svojega prednika. Vidéč, kako se je Avstrijcem vojna sreča v turških bojih zopet obrnila na dobro, sklenil jo je sam skaziti, kolikor bode mogoče. Avstrija se pa njegovih nazorih nikakor ne sme pomikati izza prirodnih mejâ savskih in dunavskih na jugu, in on s cesarjem Jožefom toliko časa ne more biti dober prijatelj, dokler bode le-tá gledal po turških pokrajinah. Da bi kàr najhitreje zopet vrnil Turkom Beli Grad in več drugih mest ob Savi in Dunavu, sklenil je zvezo z Angleži in Nizozemci, hujskal Poljake in Madžarje proti Avstriji, in ko mu vse to ni še prineslo zaželenega uspeha, preplavil je s svojo vojsko Slezijo, kakor se je naučil od svojega prednika. Cesar Jožef je bil na smrtni postelji, ko so mu sporočili ta novi nesramni napad pruskega kralja. Ukazal je: «Pokličite mi Laudona iz Belega Grrada, on se mi zdi moŽ, ki ošabnost prusko zavrne t dostojne meje!» Avstrijska vojska, kije bila razprostrta od hrvaške meje ob Savi in Dunavu preko Erdelja do Bukovine, dobila je še tisto jesen ukaz, odriniti na Moravsko, kjer se ji bode zbirati za bodočo Slezijsko vojsko. Laudoij se je nemudoma dvignil proti severu iii si je Novi Tičin na Moravském odločil za glavni tabor. V tem pa se oglasi smrt na Dunaji v cesarski palači. Prišla je po cesarja Jožefa dné 20. februvaija n90. leta. Prestol je zasedel njega brat Leopold IL, dosedaj veliki vojvoda in gospodar na Toskánskem. «Kaj bodele-tá?» zmajevali so ljudje neverjetno z glavo ob njega prihodu. «Prav takó, kakor da je priâel mali zemljak na graščino za gospodarja. Saj ne bode umel gospodarstva ! Lahko mu je bilo dosedaj tam doli na Laškem v Tos-kani pravičB-o vladati nekolikim tisoč prebivalcem, Id so bili vrhu tega vsi jedne vere in jedne národnosti. Ali tukaj pri nas je to vse drugače!» Tako so govorili ljudje. Leopold IL, Jožefov naslednik, storil je mnogo, česar so ljudje željno pričakovali, mnogo pa je ■tudi pustil pri starem, — kar jih je jezilo. No, vender lahko umevno, kajti: «Vsem ljudem na svetu niti Bog ne ustreže, kaj šele cesar?» Triinštirideset let mu je bilo, ko je nastopil vladařstvo v Avstriji. Prvo, kaï je odpravil^ bile so listine o vedenji cesarskih uradnikov^ le-tem uvedene na veliko Skodo. Takoj za temi so prišli na vrsto davki. Cesar Jožef je uvedel, da mora za pravočasno nabiro davkov skrbeti vsaka občina posamič in solidarno, t. j. vsi občani so porok, da se davki plačujejo o pravem času in da jih poravnavajo vsi. Tu je bil pi'iden in varčen gospodar odgovoren za zanikarneža in malo-pridnika. Leopold je to odpravil. Eazpustil je tudi po Jožefu uvedene, m posvetnem modroslovnem temelji ustanovljene vélike državne seminarje za vzgajanje duhovščine kot nekake vrste državnih uradnikov, ki so morali v prvi vrsti vprašati okrožnega glavarja, ali smejo izpolnjevati, kar se jim je ukazovalo iz Rima ali ne. Škofov, katerim je bil Jožef prepovedal, da okrožnic papeževih ne smejo objavljati brez privoljenja gosposkinega, pa tudi Leopold ni oprostil. Prav takó so morali škofje vsako pastirsko pismo prej predložiti guberniju v pregled, predno 80 ga razposlali po , župnijah. Toda pustimo to in vrnimo se rajši k Laudonu, katerega je rajni Jožef iz Belega Grada prestavil na Moravsko z vojsko vred, katera se je nepopisno naudušena ozirala na sivolasega junaka, vodeôega jo od zmtige do zmage. Ničesar si Laudonova vojska, zbrana pri Novem Tičinu, ni želela bolje, nego pokazati ošabnemu Frideriku Viljemu, kaj vzmore pod Laudonovim vodstvom. Ali — človek obrača, Bog pa obrne. Laudon je bil že vse pripravil za bodoči veliki boj med Prusi in Avstrijci, kar ga zgrabi neTsega dné huda mrzlica in vrže na bolniško posteljo, katere ni več zapustil. Stari junak, ki je tolikrát gledal smrti v bledi obraz, spoznal je, da se mu bližar smrtna ura. Prijel je namreč nekega dné svojega zdravnika jako odločno, naj mu odkritosrčno pove, kakó in kaj bode ž njim, če bo treba umreti, ali kali. Zdravnik mu odgovori prav tako odkritosrčno, da mu ni več rešitve. Laudon se te novice nikakor ni ustrašil, pač pa mu je bilo jako žal, da mu ni dano umreti na bojišči kakor junaku, kjer je bil vedno posebno srečen. Povsod so frčale svinčenke okolo njega, kakor čebele po cvetoči ajdi, in le jedenkrát je bil ranjen. Drugi pot se je razletela svinčenka iz puške ob nožnicah njegove sablje, in nekje drugje izbila mu je topniška krogla sabljo iz rok in jo takó skrivila, da ni bik več za rabo. Dné 14. junija 1790. leta je umrl v Novem Tičina na Morayskem. Pokopan pa je bil v Hadei-s-dorfu blizu Dunaja na svojem posestvu. Šest tednov kesneje, dné 27. julija, upadel je tudi pruskemu kralju ošabni grebén-, le-tá, ki se je spomladi še bakal, da je prekasno misliti na mir, kadar je pruski kralj že na bojišči, dejal je sedaj, sam videč, da bodeta v najhujšem slučaji Avstrija in Rusija skupno prijeli za orožje proti Turku: «Vredno ni truda, da bi se Avstrija in Prusija pretepali zaradi Turka, če se povod prepiru dá odpraviti iz lepa,» kakor je bila to presrčna želja miroljubnemu Leopoldu že od prvega dné, ko je zasedel cesarski prestol. Friderik Viljem se je pomiril dné 27. julija z Avstrijo, potem se je kmalu sklenil mir tudi s Turkom dné 4. aprila 1791. leta proti temu, da odstopi Avstrija Turku vsa mesta ob Dunavu in Savi, kar jih je priboril Laudon. To je bil prvi žalostni nasledek Laudonove smrti; Avstrija bi niti pedi zemlje ne bila ustopila ne na severu ne na jugo-iztoku, če bi bil ta mož še živel. Na njega mesto so prišli nezmožni ljudje in ti so delali, kakor se je zdelo Prusom prav. Prav tako niso bdi Francozje, čimdalje bolj prešerni, več zadovoljni z zmedami domá, temveč so jih izkušali raztrositi po vsem svetu. Zlasti v Belgiji, ki je bila tedaj pod našim cSsarjem, in na Ogerskem so našli svojim prevratm'm nazorom posebno vlažno zemljo. Novi nauki o človeški prostosti, o tajitvi Bogá, o razrušitvi vsega dosedanjega Teda, gnali so povsod čudovito hitro kali, ki so hitele kvišku kakor konoplje. Tudi pri nas se .ni pogrešalo ljudij, ki so bili se-véda skrivaj jako naklonjeni novim nazorom in so hvalili Francoze za razumne in pametne ljudi. Ob takih okoliščinah pač ni čuda, da sta se naš cesar Leopold in pruski ki-alj Friderik Viljem zopet sprijaznila iû dogovorila, da bode najbolje skupno postopati proti uporniškim naukom, ki silijo iz Francije po vsem svetu, sicer se jima utegne tudi zgoditi. kakor francoskemu kralju Ludoviku XVI., ki je bil poročen z Leopoldovo sestro, Marijo Antonijo. Tega so namreč imeli uporniki ujetega v njega gradu z vso družino njegovo. Leopoldu se je ujeta kraljeva družina jako smilila, in že je hotel francoskim upornikom napovedati vojsko, da jo oprosti, kar mu dojde od Marije Antonije pismo, naj za Boga ne dela tega, sicer bi izdatno pospešil žalostno usodo kraljeve družine, Francozje bi jib kàr pomorili: kralja, kraljico in oba otroka. Tako se je pa še vender nadejati, da se sčasoma vse obrne na bolje. Leopold, ki je bil sploh miroljuben človek, ustopil je toraj od boja, mogel se pa ni zdržati, da ne bi poslal francoskim prekucuhom pisma, v katerem je določno terjal, naj nemudoma postavijo kraljevstvo v svoje pravice. Grrohotaje so odgovorili v Parizu temu cesarskemu pismu in se rogali cesarju, naj bode vesel, ako ga oni pusté pri miru. Takó se je vse vrtelo po svojem dosedanjem tira, in predno bi se bil kdo nádejal, počil je po Dunaji glas: cesarja ni -večI Umrl je nagle smrti dné 1. marca 1792. leta ob trek popóldne. Ljudje, ki so natančneje poznali cesarjevo bližnjo okolico, trdili so, da so jo podkupili prekucuhi in prostozidarji, da je cesarja zastrupila. Dokazana ta trditev ni ! Leopold je imel šele 45 let, ko je umrl, in ta trenutek so porabili francoski uporniki. Prisilili so ujetega kralja Lu-dovika, da je napovedal Avstrijcem boj, kar se je res zgodilo dné 12. aprila 1792. leta. Novi vladar, Leopoldov sin cesar Franc, katerega so Francozje klicali na boj, imel je šele 24 let, vender pa je bil jako praktičen mož, kajti živel je od svojega šestnajstega leta vedno na cesarskem dvoru na Dunaji in je imel priliko videti, kake napake je delala vlada za cesarja Jožefa in koliko se je moral truditi Leopold v obeh letih, kar je bil na cesarskem prestolu, da je vsaj nekoliko popravil mnogo skaženega. Vse to si je Franc dobro za- pomnil in se je zvesto ravnal po tem. Takó si je pa tudi že pridobil ljubezen raznih narodnostij, živéčih v Avstriji, na katero se je v poznej&ih letih sklicaval tolikrát in nikdar ne brez uspeha. «Dobro,» rekel je cesar Franc, ko so mu prebrali pismo francoskega kralja, v katerem mu je bil boj napovedan, « če že mora biti, pa bodi ! Jaz nisem začel, truditi se pa hočem, da skoro zatarem ljudi, ki toli nezaslišano zlorabijq zlato prostost človeštva !» Cesarju se pač ni zdelo, da je bil tu začetek tistega velikega boja, s katerim so Francozje dvajset let nadlegovali Evropo in Afriko, v katerem je padlo na stotisoče mladih krepkih ljudij od afrikanskih puščav gori do ruskih planjav, kjer je tako žalostno poginila Velika Napoleonova vojska. Ko bi bil cesar Franc v svoji dobi'osrčnosti naprej védel za vseh dvajset let, koliko krvi se bode prelilo po svetu, težko da bi se bil odločil za boj ali pa bi ga bil takoj pričel toli silno, da bi bil vdušil Francoze z uporniki vred, predno so se pokazali na bojišči. Takó pa ni zbral kaj prida ljudij, kakor tudi ne njegov zaveznik pruski kralj Friderik Viljem IT.j ker sta se oba nádejala, da bodeta imela opravila le z nevežbano druhaljo, ne pa z rednimi vojald, in za take ljudi je kmalu dosti prave vojske. Vrhu tega je bila pa združena vojska avstrijsko-pruska silno neokretna in počasna, ter je imela tudi popolnoma nesposobnega vojskovodjo, pruskega genei-ala, vojvodo Ferdinanda Brunsviikega, ki se je bahal, da pohrusta Francoze na Mslem želji, potem se jim je pa komaj sproti branil. Dné 6. novembra 1792. leta je stalo v Belgiji 14.000 móž naše vojske, katerim sta zapovedovala saksonsko-tešinski vojvoda Albert in general Cler-fayt, 80.000 Francozóm nasproti. Da so bile moči tako različne, vzrok so bili Prusi, ki" so se pred časom umaknili in nas pustili na cedilu. To ni bilo nič novega in se je potem dogajalo še večkrat, kajti pruski kralj je svoj plašč vedno obračal po vetru, kakor mu je bolje kazalo. Da smo bili v bitki pri Jemappes (Zemap) tepeni, to ni čuda; tedaj se je odkrhnila Belgija od Avstrije za vselej ! Francozje so se razširili po Nemškem na vse kraje, Iger se skoro tu pa tam seznanimo natančneje ž njimi. Evropskim vladarjem so bile krvoločne ostudnosti, katere so uganjali prostozidarji pod krinko upornikov in pre-kucubov na Francoskem, že dolgo tm v peti. Ko se je pa dné 21. januvarja 1793. leta v křvi zavalila glava kra^a Ludovika XVI., moža Marije Antonije, iz pod velike sekire, giljotine imenovane, rekli so vsi vladarji z malimi izjemami : «Zadosti je krvoločnosti zapeljane drubâli, storimo jim konec !» Angleži so stopili na čelo in so zajedno odprli na iztezaj svoje blagajnice, rekoč: «Tu-le je denar, kar ga bode treba za boj, da užugamo razuzdanost!» Okolo Angležev so se zbrali vsi drugi evropski vladarji, le Švedi, Danci, Turki in Švicarji so rekli, da jih nič ne briga prevrat na Francoskem. Avstiija je prevzela na kopnim vrhovno voditeljstvo, na morji pa Angleži. Potrebni denar so pa dajali, kakor smo že slišali, večinoma le Angleži in to tem rajši, ker je njim, kakor tudi Španjolcem in Nizozemcem francoska republika napovedala boj. Angleži so si mislili: «Več psov je zajčja smrt; čimveč nas pojde na jFrancoza, tem lože ga bodemo!» Dné 1. marca 1793. leta so trčile zvezne čete na Francoze pri AldenhoveniL; načelnik jim je bil cesarski maršal princ Koburi-an, kateremu so priredili divizijskega generala nadvojvodo Karola, cesarjevega brata, ki se je slavno obnesel, dasi je bil še jako mlad. Nekako okolo dveh popóldne so jeli Francozje pritiskati od vseh stranij, zlasti na njegovo divizijo, v kateri je bil tudi major Vega s svojimi baterijami. Štirinajst topov je imel. S temi je hitel Vega, kar je le mogel, Bedének, Od pluga flo krone. 16 na bližnjo višavo, kjer jih je primerno razpostavil in tako ročno ter takó silno jel bruhati grom in .strelo na spodaj vedno bliže predirajoče Francoze ^ da so kar križem cepali. Pustil jim ni niti toliko časa, da bi bili mogli rabiti svoje topove, kakor bi se bilo spodobilo. Le dvakrat so jih nabili in zapalili na naše, potem jim pa ni kazalo drugega, nego zavpreči in se umekniti, kajti Avstrijci so jim jeli od vseh stranij hudo pribijati za pete. Nadvojvoda Karol, prav tisti, ki je kesneje takó silno naklestil Napoleona pri Asparnu, je za,pazil, daje prišla francoska konjica na levem krilu V nered. Bliskoma je bil že s svojimi konjiki med njo, in sekali so sovražnike takó neusmiljeno, da so morali pobegniti. Ta zmaga je vplivala tudi na središče in desno Icrilo francosko takó grozno, da so se jeli Francozje povsod umikati, in predno je bila noč, bili so naši vojaki gospodarji ondu. Odtod se je obrnila naša vojska pod glavnim vodstvom generala konjice grofa Wurmserja proti Strasburgu, da izpuli Francozom Alzacijo. Predno pa je mogel v Strasburg, moral si je prisvojiti trdnjavo St. Louis, ki je zapirala sotesko pred Strasburgom. Trdnjava je stala na renskem otoku nasproti hagenauškega gozda. Bila je neki takó trdna, da se je zdela Francozom nepremagljiva. Našinci so prišli pred sotesko sredi meseca oktobra in so jeli dné 17. oktobra 1793. leta oblegati trdnjavo; popolnoma so jo obkolili in napravili zakope in baterije okolo nje. Dné 10. novembra so pričeli naši topni-čarji, katere je vodil Vega, streljati na trdnjavo in metati bombe, toda nič ni bilo videti pravega uspeha. Kakor pred štirimi leti pri Belem Gradu, takó so padale tudi tul^aj večinoma vse bombe, granate in krogle prekratko, ali pa na taka mesta, kjer niso delale posebne škode. Vzrok temu je bil vojni načrt obleganja, katerega so naredili inženerji, na čelu jim general baron Lauer, sami in po svoji pameti razdelili topove in havbice. Za Vego se pri izdelavanji načrta nikdo ni menil, zató je pa ta čakal, da pride njegova ura, v kateri zopet pokaže, kaj zná. Bilo je pa takó-le: Dné 12. novembra 1793. leta so sedeli generali in štabni částniki obležnih čet ob stoloravnateljstvu generala barona Lauerja, ki je bil ondu četni poveljnik in zajedno kot in-ženér vrhovni voditelj namerjane oblege, pri kosilu, in govorica se je pletla, kar je popolnoma umevno, kakó bi se bilo najbolje poprijeti obleganja, da bi bilo skoro kàj uspeha. Inženérju-generalu baronu Lauerju je bilo dobro znano, kaj j'e učinil Vega pri Belem Gradu, da je dobil trdnjavo v roke in nánj se je sedaj Lauer zanašal. Ko so se že slišali razni nasveti, izpregovori Lauer sam : « Vse je hvalno, kar ste mi nasvetovali, slavni gospodje. Dovolité, da i jaz rečem nekaj, da čujete moje nazore o tej stvari. Kolikor so meni znane te utrdbe, povem Vam odkritosrčno, da se zanašam jedino le na poveljnika obležnemu topništvu, majorja Vego. Ne pešci, ne konjiStvo in ne inženerska četa ne more trdnjavi do živega, pač pa topništvo; gospod Vega, ako si upate jutri s svojim orožjem prisvojiti trdnjavo, obetam Vam tukaj vpričo vseh, potegniti se za Vas pri Njega Veličanstvu cesarji, da dobodete križec Marije Terezijinega reda.» Večjega plačila in lepše odlike Lauer Vegi pač ni mogel obljubiti, kajti v našem cesarstvu je red Marije Terezije najvišji vojaški red. Obseza tri razrede: viteški križec, ko-mandêrski križ in veliki križ. Z vsakim teh je v zvezi nekaj letnih dohodkov in to: 800 goldinarjev s prvim, 1500 goldinarjev z drugim in 3000 goldinarjev s tretjim na leto. Vrhu tega povzdigne že viteški križec odlikovanca v ba-ronski stan. Podeljuje se zgolj častnikom jedino le za velike zasluge na bojišči, katere so si pridobili dovršivši iz svojega nagiba izvirajoča hrabra dela, iz katerih prihajajo vojski, 16* državi ali pa cesarju velike koristi, ali pa tudi za take nasvete, po katerih drugi izvršujejo take plodovite hrabre čine. Ne odločuje pa niti rojstvo ali plemeniti stan, ne rane, prejete na bojišči, ne dolga in častna služba na vojski, ne višje priporočilo, temveč le osebna hrabrost, bister um, točna razsodnost v važnih trenutkih in junaški pogum, ki se ne ustraši pogledati v oči tudi bledi smrti, kadar je treba. Lç tisti, kdor ima taka svojstva, smé se nádejati, da dobi to odliko in da bode vitez reda Marije Terezije. Kakó so Laueijeve besede razvnele našega mïijorja, to si lože mislimo, nego popišemo. Vega, ves navdušen zâ vsako vzvišeno stvar, obljubil bi bil na generalovo vprašanje tudi brez nádeje na najvišjo odliko, kar bi pripuščale njegove moči, in te vender niso bile slabe! Kaj šele sedaj! Odločno in navdušen odgovori generalu: «Dà, gospod general, obljubim Vam vse, česar želite, ako mi dovolite, da razpostavim topove in havbice* po svoji previdnosti. Zlasti mi nič kaj ne ugajajo desetfuntne havbice po baterijah, kakor so razpostavljene na črteži. Rad bi jih dal od ondot prepeljati v sporednici na desnem krilu, odkoder bi si upal prav v kratkem času mesto popolnoma razdejati z granatami.» Greneral in drugi častniki se spogledajo, češ, glejte si, glejte, sedaj mu že načrt ni po volji, ki ga je vender izdelal sam baron Lauer, general pri inženerjih, rekel pa le nihče ni ničesar. General niti pojasnila ni zahteval za Vegove besede in mu je takoj dovolil, da smé razstaviti topništvo okolo trdnjave, kakor se mu prav zdi. Vega še tisti trenutek vstane, priporoči se in hiti v zakope, kjer pričné na vse strani razpolagati, kakor se mu * Havbice so bili topovi z večjo otlino nego jo imajo topovi jednake velikosti, katera se je na konci, kamor so vlagali smodnik, nekoliko zožila v drugo krajšo za smodnik. Metali so iz njih. graijate. zdí potrebno. Najprej si preskrM delavcev od inženerjev, ki mu še tisto popóldne napravijo baterijo za tri havbice. Ravno ko se je dobro zmračilo, dovršili so delalci baterijo. Sedaj skliče major svoje ljudi ter gré osebno ž njimi po havbice, ki so stale v drugi, njemu nepriliSni bateriji ter jih prepelje v novo baterijo; od tod hiti na planoto, kjer je stalo vozovje s strelivom ter dá tudi tega toliko pripeljati v zakope, kolikor se je nádejal potrebovati streliva za jeden dan. Ob desetih zvečer je bil dovoz dovrSen in ob četrt na jednajst ponóči je počila prva havbica, in goreča granata je zletela čez reko Ren v mesto. Od sedaj so vrščale granate druga za drugo v mesto vso noč in vse dopóldne drugega dné. Opóldne že so prišli iz mesta možje z belo zastavo prosit, da bodi zadosti, radi se hočejo podati s trdnjavo in posadko vred, ker imajo že zadosti škode. "Vega jim je namreč mesto s svojimi granatami nekoliko razsul, nekoliko po-žgal. Morda bi ne bil takó hitro dosegel svojega namena, ko bi ne bil ravnal po svoji glavi, teniveč po propisih in navodilih., tedaj obstoječih pri topništvu. Tudi tu je jemal izdatno več smodnika, nego ga je bilo propisanega. Dalje je tudi havbice nameril za nekaj stopinj višje, nego so določevali propisi. Le takó se mu je torej namera zwšila toli dobro. Naprošeno premirje se je dovolilo oblegancem, in drugi dan, dné 14. novembra, odprli so v trdnjavi vrata, kjer je prišlo 107 francoskih částnikov, 4300 vojakov in 111 topov naši vojski v roke. Greneral Lauer je ostal mož beseda in je priporočil na najvišjem mestu majorja Vego za viteški križec reda Marije Terezije, in tedanji vrhovni poveljnik topništvu, general Munk, spisal je Vegi jako laskavo izpričevalo, v katerem je popisal natanko, kar smo našteli tu gori, kako je namreč general Lauer Vegi obljubil, da se potegne zánj i. t. d., če mu osvoji trdnjavo. Podpisala sta se oba generala in osem částnikov. S tem izpričevalom se je obrnil major Vega res do kapiteljna reda Marije Terezije s prošnjo, da bi ga vzpre-jeli v ta red, ker je osvojil ti^dnjavo St. Louis, katero dejanje spada med tista, ki jih prepisujejo redovni statuti. Redovni kapitelj je tudi soglasno priznal Vegi viteški križec za osvojitev trdnjave St. Louis, in priznanje se je predložilo cesarju, vélikenra mojstru tega reda, v potrdilo in izvršilo. O tem zve velik dostojanstvenik, čegar soproga Vege živega ni mogla videti- ko ji soprog pové, zakaj se gré, skoči gospa od jeze bleda kvišku in sikne: «iV^ sme ga dobiti! Kakó, to bodi tvoja skrb, ali toliko ti rečem, da, če dobi ta kmet Terezijin red, ne pokažem se s tabo nikdar več na cesarskem dvoru!» Ubogi dostojanstvenik, kaj si hotel? Ni ti kazalo drugega, nego nastopiti hinavski pot v cesarjevo kabinetno pisarno, kjer si skrivaj, sevéda zopet s pripomočjo dobrega prijatelja, pregledal izpričevala hrabrosti in razsodnosti ter dokaze bistrega uma Veginega. Ondu si našel na veliko za-dovoljnost svojo, da osvojitev trdnjave St. Louis vender ne more biti veljaven povod odlikovanju s Terezijinim redom, ker Vega tega ni storil iz svojega nagiba, temveč šele, ko ga je Lauer opozoril na to: Vega je torej po nazorih teh dveh ^poštenjakov» storil jedino le svojo dolžnost, nič več, nič menj, kar je vsak poštenjak storiti dolžan. Za taka dejanja se pa ne daje viteški križec reda Marije Terezije. Prav tako, kakor sta Vegova sovražnika, katerih imen zaradi še živečih sorodnikov ne moremo objaviti, iskala tu dlake v jajci, prevarila sta dobrosrčnega cesarja Franca, da jima je res verjel. Zató Vega ni dobil že priznanega reda, pač pa je bil ž njim odlikovan general pri inženéijih, baron Lauer. To je bil silen udarec, zmožen ugonol^iti človeka! Vegova krepka in neustrašna duša je prebila tudi to krivico. Vrli major je hitel dalje s cesarsko vojsko, da se mu kje drugje ponudi častna prilika, osramotiti svoje tajne sovražnike, ki so izdatno nevarnejši, nego očitni, kajti le-teb. se že še odkrižaš takó ali tako, ker jih vidiš, ónim ogniti se je pa jako težavno, ker pod cvetjem skriti prežé na svojo žrtev! Videč, da na podlagi dosedanjega svojega vojskovanja ne bodo dosegli uspehov, izpremenili so Francozje vojevanje; zlasti so silili njih vojskovodje, ker jim je šlo — za glavo. Direktorij v Parizu, ki je stal na Želů republiki, poslal je' namreč vsakega generala, ki je izgubil vojsko, brez milosti pod giljotino, kar dotičnikom ni bilo kdo vé kakó prijetno. Zató so sklicali vse moške od 18. do 25. leta, ki so bili zdravi in sposobni za orožje, pod zastave, iii general Carnot je te ogromne množine novincev urejal, vežbal in pošiljal na bojišča. Takó je francoska vojska na Nemškem v nekaterih tednih čudovito narastala. Cesarska se pa ni ne le prav nič pomnožila ; temveč je bila še od meseca do meseca manjša. Vzrok temu ■ so bili sebični nemški knezi s svojimi četami, ki so obljubili, da se bodo v zvezi s cesarjem vojev9,li proti Francozu, sedaj so pa jeli odpadati drug za drugim. Na čelu vsem tem veternjakom je bila zopet Prusija, ki je prva odrekla cesarskemu maršalu poslušnost in sklenila na svojo roko s Francozi pri Baselu mir leta 1795. Povod temu pruskemu odpadu je bila tretja razdelitev in popolni poraz poljskega kraljevstva, katerega je Rusija jako očito pospeševala, Prusija pa prežala, da bi ji ne odšel nje delež. Ko so druge nemške državice videle, kakó se vêde Prusija proti svojemu zavezniku cesarju, postajale so tudi čimdalje mlačnejše in so se jele polagoma umikati z bojišča ajii pa po pruskem vzgledu na svojo roko sklepati mir s Francozi. Izbrani knez iz Pa-lacije se je celó drznil preiťaenitno rensko trdnjavo pri Mannheimu prepustiti Francozom, in prav ta trdnjava je bila tako-rekoč ključ v južne pokrajine tedanjega rimsko-nemškega cesarstva. Da, taki so bili tedaj cesarjevi zavezniki ! Cesarju pač ni kazalo drugega, nego se zanašati jedino le na svoje ljudi. V tej zavesti je odrinil tudi cesarski general konjice grof Wurmser proti Moguncu in Mannheimu, kjer je reka Ren ločila cesarsko in francosko vojsko. Na videz vse poletje ni bilo kàj prida videti zanimivih priprav ne v našem in ne v francoskem taboru; kdor bi pa šel tisto poletje v cesarski tabor, začudil bi se bil, kakó skrbno seje zlasti avstrijsko topništvo pripravljalo za bodoči boj. Topništveni častniki so bili ž^ davno jedini v tem, da je treba vsekakor osvojiti mannheimsko trdnjavo, ako ^i hoče cesarska vojska obdi'žati one kraje. Toda kakó? Topovi in možnarji, kar so jih imeli s seboj, bili so takó preprosti, da jih je bilo uspešno rabiti le na najkrajše daljave. Svet okolo trdnjave je bil cesarskemu topništvu jako ugoden, to je spoznal major Vega takoj prvi dan, ko so došli tjà. V duhu si je tudi že poiskal mesta, kjer razpostavi velike obležne možnarje, iz katerih bode pošiljal bombe v trdnjavo. Ko pa začné računjati razdaljo tistih krajev, zlasti Eabensteina, ki se mu je zdel posebno ugoden za možnarje, in daljino^ do katere možnarji nesó, takoj spozná, da z dosedanjimi možnarji ne opravi ničesar. Toda odkod novih, boljših, ker jih celó na Dunaji nimajo? Major Vega je bil v nemali zadregi, in če je bil kdaj resničen pregovor, da Bog Slovenca ne zapusti, bil je sedaj, kajti bliskoma prešine majorja prekrasna, četudi na prvi hip malone neizvêdna misel : si mozna7-je sam, kakeršnih potrebuješ!» Toda kje in 8 čim? Pod milim nebom livarnico zidati, ne kaže, ker se prar nič ne vé, koliko bode časa in ali bi ga sovražnik pri tem važnem delu puščal pri miru. Verjetneje se mu je zdelo, da bi ga sovražnik nalašč prišel dražit, kakor hitro bi zvedel majorjevo nakano. Dalje pa tudi nima ljudij, iz-vežbanib v tej stroki. Kar mu pride mannheimski zvonar na misel, in major tleskne od same radosti z rokami, kakor bi bil počil z bičem. Dà, v Mannheimu jih vlije, kolikor jih bode potreboval, ondu se najde tudi vse za ta posel potrebno orodje, da pojde delo čvrsteje iz rok. Kakor je Vega določil sam v sebi, tako je poročil svojima generaloma Unterbergerju in Miinku, in glej, niti ugovarjala mu nista, češ, kaj bi to-le stalo novcev, in če se končno vse pokazí, da niti za rabo ne bode? Predobro sta oba poznala majorjeve zmožnosti, da bi bila le količkaj dvojila o namerjanem početji. Ko končno naznanijo Vegino misel še Wurmserju, potrka le-tá Vego po rami, rekoč: «Prav tako, gospod major, čestitam Vam na srečni misli in sem prepričan, da mi bode izvestno še letos prilika čestitati Vam jednoč na slavnih dejanjih, ki jih bodete na nje podlagi izvrševali z novimi možnarji. Ako Vam bode treba ljudij, na razpolago jih imate okolo in okolo vsake vrste ; blaga pa najdete med osvojenimi francoskimi topovi, katere ste saiùi pri St. Louisu priborili vojski naši. Le vzemite in topite, kar Vam drago. Bog Vam dàj srečo ! » «Ekscelenca,» izpregovori general Unterberger, «kaj pa, če bi naročili z Dunaja potrebno število ljudij, ki so v tem delu že popolnoma izvežbani?» «Kaj pravite, gospod major?» obrne se Wurmser k Vegi. «če bi bila moja veljavna, rekel bi, da ne. Vsega, česar bodem potreboval, nahaja se tukaj preobilo. Vrhu vsega se bojim, da bi mi dunajski veščáki, kakor hitro bi zvedeli o moji nakani, vsega ne pokazili s svojimi spletkami. Plavž, ki ga potrebujemo za talilo, nahaja se tudi in več za sedaj ne zahtevam.» «Kakor Vam drago!» poslovi se Wurmser, in pri tem ostane. Major Vega gré takoj med priborjene francoske topove, izmed katerih odbere toliko najbolj obrabljenih, kolikor ma jih utegne na videz zadoščati za dva nova možnarja. Dà jih razbiti in naložiti v plavž, iz katerega se skoro vali gost dim. Ko sta možnarja vlita, snide se komisija, obstoječa od generalov in částnikov topništva in inženerskega kora, da poskusi novino. Da bi bil uspeh prav očiten, postavijo jih v jedno vrsto z dosedanjimi možnarji in pričnó poskušati. Prvi strel iz starega šestdesetfuntnega možnaija ob petih funtih smodnika je vrgel bombo 980 sežnjev daleč; óni iz novega Vegovega možnarja ob okoliščinah, povsem jednakih, 1640 sežnjev, torej zk 660 sežnjev delj. In kakeršen je bil prvi strel in razlika med starim in novim možnarjem, takšni so bili vsi nastopni. Vega se je tu izkazal mojstra, kakeršuega še ni imela naša vojska. In kakšna je bila razlika starih in novih možnarjev? Kje je bil vzrok? V sestavi možnarjev in nikjer drugje! Stari možnaiji so imeli konec velike otline, kamor se je vlagala bomba, drugo precèj manjšo za smodnik, ki je imela kakor velika valjasto podobo. Novim je dal Vega veliko otlino, nekoliko daljšo mimo navadne, malo pa je pretvoril iz valjaste v óno pi'isekanega stožca tako, da je bila ožja plast na dnu možnarja, širja se je pa stikala z valjasto veliko otlino topokotno. Takó je odprl smodnikovim plinovom širšo cesto do bombe, k-atero so isti zategadelj tudi dvignili z večjo silo in —■ kar je čisto naravno —■ tudi dalje vrgli. Komisija je bila s poskusi popolnoma zadovoljna, in kaj bi tudi ne bila, saj sta nova možnarja prekosila nje najdrznejše nádeje. Skoro je prišel čas, ko se je Vegi ponudila prilika, svoja možnarja poskusiti v boji. Francozi so prekoračili dva dni pred Malim Šmarnom reko Ren in so, kakor smo omenili že prej, zasedli trdnjavo pri Mannheimu, katero je palaški knez prepustil francoskemu generalu Pihgriju. Naš general konjice grof Wurniser je pa hotel tudi imeti prav te utrdbine, in hud in vztrajen boj se je vnel zanje med cesarsko vojsko in Francozi. Major Vega spelje svoja nova možnarja na višavo Rabenstein, od koder takó dolgo meče bombe iz njiju v utrdbino, da se le-ta podá cesarski vojski. Nič menj nego deset tisoi Francozov so našinci zajeli v trdnjavi pri Mannheimu, kaj šele vojnega blagá in streliva ! Dober teden dnij je trajalo, odkar so se pričeli puliti za mannheimsko trdnjavo (dné 13. novembra 1795. leta) in dné 21. novembra so poročili Francozje cesarsld vojski, da se jim podadó z váem, kar je v trdnjavi. Grlavno zaslugo je imel pri tem zopet naš •rojak, major Vega, ki je vlil možnarje, iz katerih je bilo mogoče bombe metati v trdnjavo, kar bi se brez teh možnaijev nikakor ne bilo posrečilo na tolišnjo oddaljenost. Tukaj si je Vega že drugič zaslužil viteški križec Marije Terezijinega reda, kar se jasno vidi iz odličnega izpričevala, katero so IÛU podpisali ondu v boji stoječi generali in částniki, ki so zajedno omenili, da je to že drugo, če ne tretje zmagoslavno delo, vredno, da se odlikuje s križcem reda Marije Terezije, kateri je bil Vegi soglasno priznan že pred dvema letoma od slavnega kapitelja, pa mu je tedaj izostal iz neznanih vzrokov. Izpričevalo in druge potrebščine je poslal vojskovodja nemudoma na Dunaj kapitelju reda Marije Terezije, ki je imel v tisti bojeviti dobi na leto po več sej, v katerih je pretehtoval slavna dela neustrašnih junakov, če-li so vredna najvišje vojaške odlike — reda Marije Terezije, ali ne. Tajni nasprotnik Vegov je moral bržkone tudi sedaj noč iu dan po krtovo riti proti Vegi, da bi mu izpodjedel najvišjo odliko, katera se je i sedaj zavlelda izredno dolgo, končno pa je pravična stvar venderle sijajno zmagala, kajti v XLn. promociji dne 11. maja 1796. leta je priznal kapitelj zopet soglasno majorju Vegi viteiki krièec reda Marije Terezije, katerega mu je tudi nemudoma podelil véliki mojster tega reda, cesar Franc. Krono vsemu Veginemu dejanju, vsej nadarjenosti njegovi in nevtrudni marnosti na bojnem kakor tudi na ved-nostnem polji pa je podelil cesar Franc s tem, da je majorja in profesoija matematike Jurija Vego dné 22. avgusta 1800. leta na podlagi svojeroino podpisane diplome povzdvignil v baronski stan v vseh c. kr. dednih deželah cesarstva. Vega je dobil i svoj grb, ki je imel podobo srčastega Ščita z gorečo granato, vrhu katere se je lesketala baronska krona. Resnično jako redek prizor v našem národu, da bi se človek od kmetskih rodite^ev, porojen pod slamnato streho, po svoji moči dvignil od pluga do krone! XIX. Nedaleč od Dunaja proti jugu je stala konec minulega in v začetku sedanjega sioletja preprosta kmetska hiša prav ob Dunavu, za hišo pa je tekel noč in dan na velikih čolnih stoječ mlin na šliri tečaje in stopg; dalje je bilá ondu stiskalnica za olje. Dela je bilo v mlinu vedno dosti podnevi in ponoči, za. dve osebi še skoro preveč. Mlinar, starikav mož blizo sedemdesetih let, bil je svoje dni, kadar je še drugje služil za hlapca, pač korenjak od nog do glave, ali sedaj so ga jele od dné do dné bolj zapuščati moči. Bil je vdovec. Jedino hčer, katero je imel s svojo rajnico, dal je lani svo- jemu hlapcu za ženo, ki je bil že tçê let v njegovem mlinu in mu je b^l še precèj po volji, čeprav bi si ga bil želel v marsičem drugačnega, zlasti odkritosrčnejšega. «Dokler bodem živel,» rekel je stari mlinar, « mleli in gospodarili bomo vsi skupaj, kadar pa umrem, potem naj se ukvarjajta mlada samá.» Dote hlapec JanoS tudi ni prinesel nobene, dasi je vedno trdil, daje imenitnih madžarskih roditeljev in da svoje dni podeduje tisočake. No, stari mlinar ni ravno kàj prida gledal po denarji, sicer bi hlapec Janoâ ne bil tako iz lahka z dekletom priženil domu in mlina. Starec je namreč umrl kmalu po poroki — mrtvega so ga potegnili iz Dunava. Ali se je mož ponesrečil, ali se je sam končal, ali ga je kdo drugi pehnil v vodo, živ krst ni vedel tega. Po smrti starega možá je prevzel JanoS gospodarstvo in mlin. Rad je zahajal po trgovskih poslih, kakor je rekel, zlasti na Ogersko, kjer so šli njegovega mlina izdelki posebno lahko in dobro v denar, četudi so mu jih Dunajčanje plačevali prav takó dobro. Toda kdo bi mu zameril, če jih je rajši pošiljal na Ogersko, saj je že védel zakaj. Razumel je tudi dobro trgovino s konji, katero je posebno živahno vzdrževal s cigani, dostikrat pa tudi sam odšel po opravkih tja doli, odkoder je nekega dné prignal jako lepega mladega konja. Z ljudmi ta Janos Nemet, kakor se je namreč pisal, ni bil káj posebno prijazen. Rajši se jih je ogibal, nego bi jih bil iskal. Celó ženi njegovi se je dozdeval nekako odtujen, odkar so ji pokopali očeta. Le kadar je barantal s cigani, izpremenil se je popolnoma; nekako domačega se je čutil med temi ljudmi. Semkaj k temu mlinu je prihajal major baron Vega večkrat na izprehod, bodisi peš, bodisi jež, in se je navadno tadi nekoHko pomudil, danes iz tega, jutri iz ónega vzroka. Nekega dné opazi zalega konja žlahtnega plemena na vrtu. Na prvi pogled mu je bil všeč, in pri tej priči je sklenil baron Vega, da mora biti konj njegov, veljaj, kar hoče. Toda prav takó, kakor si ga je Vega želel pridobiti, ljubil je krasno žival tudi mlinar Janoš; na prodajo mu ni bila za nobeno ceno. Skoraj bi bil dal rajši mlin nego konja od hiše, takó je bil zaverovan vânj. Ko se je nekega dné baron Vega, ki je bil v tem že povišan za podpolkovnika, zopet prazen, t. j. brez mlinarjevega konja vrnil domóv, našel je ondu svojega svaka stotnika Pauerja in ženo njegovo, baronovo sestro Polonico, sedaj jako elegantno gospó, na kateri -niti najmanjšega sledu ni bilo, da je bila porojona pod slamnato streho. Pač pa se ji je poznala jugoslovanska gospodska vzgoja, katere se pa Polonica ni sramovala prav nič. In čemu le tudi? Ali ni izobražena Slovenka, Hrvatica ali Svbinja vredna prav toliko, kakor izobražena Nemka? Dá, izvestno je! «Oho, glej. ju no, dobro došla !» pozdravi podpolkovnik svaka in sestro ter jima zajedno seže v roke. «Prav, da sta prišla zopet jednoč na pregled, saj vaju že dolgo večnost ni bilo pri meni. Skoro bi mislil, da se me morda ogibljeta. Odkar sta pokopala blagosrčna Srba — reditelja Poloničina — vedno se rajši držita domù.» «Dà, res sva se ga držala bolje, nego prej, ljubi brat,» povzame stotnikova gospa, «zaradi tega pa nikar ne misli, da bi te hotela prezirati.» «Le motiti te nisva hotela tolikrát pri tvojem pisateljskem delu,» spopolni stotnik-svak. «Kakó le moreš vedno tičati takó neprestano v številkah, to mi je popolnoma neumevno! če bi bile lepe povesti, ki bi jih noč in dan sestavljal in spisoval, ne čudila bi se, ali vedno in vedno v številkah, samih golih številkah brskati in potem še obetati po cekinu za vsako napako, kolikor bi jih kdo našel, no, to mi nikakor ne gré v glavo. In tudi zdravo ni. Rajši bi hodil večkrat na izprehod.» «Lahko ti je govoriti, ljuba moja, ker menda ne veš, kako kratko je naše življenje.» «No, baron, ti ga izvestno porabljaš, kar se le dá skrbno. Saj si še na bojišči nisi privoščil počitka! Moral si pač že veliko spisati v teh dvajsetih letih, kar se poznava, je li da?» vpraša radovedno svak. «Po številu ti ne bode imponiralo, kar sem spisal, pač pa po vsebini. Prvo delo, kakor še sam dobro véš, bila so i-Matematiska predavanjai>, ki so izšla leta 1782. Leto kes-neje sem izdal i-Logaritmisko-trigonometriske tablice-x v dveh delih, katere so mi res dale jako veliko in sitnega dela. Nato je prišlo blaženo leto 1784., ko so me povišali v nadporočnika, tedaj sem izdal i.Drugi del matematiskih predavanji>. Navadno sem se iz začetka skoro vedno tedaj pokazal v javnosti s kakem novim delom, kadar sem se uspel za jedno stopinjo više. Takó n. pr. so me imenovali leta 1787. za stotnika pri bombardirjih, in prav tedaj sem izdal in leto nató pa « Tretji del matematiskih predavanj-^. V Alzaciji, kjer smo oblegali trdnjavo St. Louis, dovršil sem dné 10. oktobra 1793. leta «-Ročno knjigo logaritmo-trigonometriskoy. Od vsega tega pa nisem imel drugega dobička, nego zadovoljno vest, da sem storil svojo dolžnost. Prvo priznanje me je doletelo leta 1794., torej leto kesneje, ko smo si osvojih St. Louis —» «Kjer so takó grdo naredili s teboj, da ti niso dali niti zasluženega plačila, priznanega križca Marije Terezije —» seže mu stotnik v besedo, toda podpolkovnik ga zavrne nejevoljen : «Pustiva to, kàj bi preiskovala, zataj ga nisem dobil. Na najvišjem mestu bodo že vèdeli, zakaj so mi ga pridržali.» «;Moj mož se je tedaj kar penil od sáme jeze, da se ti je domovina izkazala takó nehvaležno, ko si vender tO: liko storil zánjo s peresom kakor tudi z mečem v roci oziroma z možnarji v zakopih,» pritrdi sestra Vegina. «Véâ, Jmij, kaj bi bila jaz storila na tvojem mestu?» «Prav radoveden sem!» odgovori brat. «Nehvaležni domovini bi bila obrnila hrbet in rekla: ,Bog te obvaruj, išči si drugega, ki bode hodil za viâje glave po kostanj v žrjavieo. Verjemi, da bi te bil rad vzprejel vsak vladar še za višjega, nego si bil tukaj! Ali ni res takó, Pauer?» «Res je, kar govoriš, kajti popolnoma se ujema s tem, kar se je resnično zgodilo pred sedmimi leti — po bitvi pri Mannheimu — kjer je podpolkovnik, tedaj še major, vlival možnarje. Misli si, da je pruski kralj sam ponudil Vegi takoj generalsko službo in vrhovno poveljstvo vsemu topništvu, odkar je zvedel, kaka glava je, ki zná vlivati celó izborne možnaije?» «In ti nisi vzprejel ponudbe, katera bi bila našincem morda venderle vrgla desko s čela?» začudi se sestra neverjetno. «Ne in bi je tudi ne bil, če bi bil Prus kar naravnost maršalsko palico položil prédme. Prvič ne služim sebi na ljubo, temveč domovini in ta mi je Avstrija. Na- Pruskem bi torej ne imel iskati ničesar in Iji tudi ne védel, zakaj bi za nje nosil svojo kožo na prodajo. Tukaj pri nas je stvar popolnoma di-ugačna. Kar sem storil, storil sem na korist domovini, ne denar, ne za slayo, ne za visoke službe, kar je vse razvidno, ker nimam ni jednega ni drugega. Da bi videl domovino srečno, slavno in mogočno, in kolikor moči sem pripomogel k temu, to jedino me je vodilo pri vseh delih in — ljubezen do stvari, do vednosti sáme. Da sem res kàj storil, zató gré hTala jedino le mojim prednikom, ki mi niso metali polén pod noge, kakor se mi je to godilo v Ljubljani pri inženerjili. Drugič bi pa tudi zaradi tega ne bil prestopil v prusko vojsko, ker Prusom kar nič ne zaupam. Presamogoltni se mi zdé, ker povsod obračajo plašč po vetru, kakor jim bolje kaže. Kakó le bi se mogel jaz zanaSati nánje, če se niti moj cesar ni mogel, saj sam dobro véš, ljubi svak, kolikokrat so ga že pustili na cedilu, kedar-koli ni šlo več naravnost za njih koristi. Takim ljudem bi niti naslikan ne hotel služiti.» «Po pravici ti povem,» reče Pauer, «da bi jih devetsto devetindevetdeset izmed tisoč ne delalo takó, kakor ti, temveč bi bili šli vsi od kraja s trebuhom za kruhom. Res je, da človek marsikaj rad žrtvuje za domovino in skupno blagost, toda, če pa le ne vidi nikake zahvale, moral bi biti res pravi Job, da bi ne izgubil potrpežljivosti. Ti si jedini v tem častna in zajedno jako čudna izjema. Će bodeš i nadalje takó potrpežljiv, delaven in oskromen, bodo višji krogi kmalu jeli sekati drva na tebi.» «Ne, ne, motiš se, bratec moj. Takó daleč ne pride nikdar. ,Svaka sila do vremena!' Tega se mi ni bati, pač pa nádejati, da mi bode prilika, domovini še večkrat dokazati svojo ljubezen zlasti na bojišči, če me ne bodo morda doma pustili za profesorja, dočim se bodo pulili s Francozi. Prepričan sem, da Korzár ne bode iniroval prej, dokler ne spravi vse Evrope kvišku proti sebi — če namreč ne pade. » «Res nezaslišano srečo ima ta človek, kàj takega svet še ni učakal. Toliko da ima triintrideset let, že se je sam postavil Francozom za prvega konzula do smrti.» «O Bonapartu govorita, kaj ne da?» vpraša Polonica, katero je mladi in drzni francoski general jel zanimati, od Bedének, Od pluga do krone. 17 kar so njéga vojaki preko Italije pridigli v Avstrijo in tudi v nje slovensko domovino. Pauer pa reče: «Glej, ljubi svak, kar je v francoski vojski Bonaparte, utegnil bi biti ti v naši, če bi bil takó drzen, kakor si oskromen, da bi se namreč povsod sam silil v prvo vrsto ; vsaj učen si izvestno bolje nego Bonaparte in tudi kar se tiče vojskovanja, dokazal si že trila-at sijajno, da ga razumeS vsekdar dovršiti zmagoslavno!» «Pustimo to, dragi moj, saj poznaš razmere pri nas. Klicali so me le vselej tedaj, kadar je že voda tekla v grlo, naj ji stavim jez.» «Saj to je, kar sem hotel poudarjati, da bi se moral ti sam bolje vrivati tjà, kjer zeleni lovorika,» pravi stotnik. «Kaj še, to ni moja h&jYslÓ.Bij » odgovori podpolkovnik. «Poleg tega — na sramoto ti moram priznati, — da sem se v poslednjih letih tudi jiekako polenil, kajti iždaJ- sem le nekaj ,Razprav o raznih do sedaj še ne pojasnjenih zakonih gledé na privlačnost teles' in .Četrti del matematiskih predavanj,' ki obsegajo ,vodo in nje moi .■» «Kaj govoriš, da si se polenil?» začudi se stotnik, «o tem niti govora ni. Človek, ki na bojišči sredi vršečih kro-gelj poleg svojih vojaških stanovskih dolžnostij spisuje tudi vednostne knjige, to je res izreden človek, in čuditi se ni, ako si po vztrajnem boji nekoliko oddahne. Žalostno je vender, da svet take možé, kakor si ti, takó malo umeje; povej mi po pravici, ljubi brat, ah imaš že kakšno javno priznanje neutrudljive svoje marnosti?» «Sevéda, in še več, ne le jednega. Matematiško-fizikalno društvo v Erfurtu me je vzprejelo za svojega člana. Akademija koristnih vêd v Mogunci me je imenovala za svojega člana, takisto áta storili vednostni akademiji pruska v Bero-linu in češka v Pragi.» « Torej jedina ta izmed vseh drugih v domovini ! In kaj pa tvoja ožja domovina, tvoja ljuba kranjska dežela, ali imaš že vidno znamenje, da te čisla in spoštuje, izrednega tičenjaka prve vrste?» izprašuje nekoliko razgreti svak dalje. «Kaj pak da ga imam. Préccj ko sem bil povzdignjen za barona, zbral sem vseh svojih petnajst del in jih poslal deželnim stanovom kranjskim v dokaz, naj se izvolijo prepričati, da mi je bilo ves čas svojega življenja do tega, kakó bi bil vreden sin svoje domovine. Nató so me le-ti v seji deželnega zbora dne 26. novembra 1801. leta vzprejeli med deželne stanove in so mi poslali tudi dotično diplomo, kot vidno znamenje.» «Tudi to, dragi moj, gré na rovaš tvoje baronske krone, ne pa tvojih vzgledno učenih del, veruj mi! I tvoji rojaki se mi v tem oziru ne zdé prav nič boljši, nego so plemiči na svetu sploh, katerim je prva stvar plemenito rojstvo, poslednji pa plemenito srce in učena glava!» «Pustimo to,» pravi Vega. Drugi dan, dné 25. septembra 1802. leta, sedel je podpolkovnik malone ves ljubi dan pri svojih matematiikih nalogah in fizikalnih poskusih. Zlasti ga je nepopisno zanimala voda in nje moč. Proti večeru odloži baron Vega peró, vstane, stopa nekoliko po sobi, in potem obstoji. Mlinarjev konj mu je zopet v mislih. «Strela božja,» godrnjá podpolkovnik sam v sebi, «nocoj še mora biti živahna in plemenita žival moja. Sicer se je ciganski mlinar izjavil zadosti odločno, da mu konj ni na prodajo za nobeno ceno, toda jaz mislim, da ga že omeči denai', kadar ugleda primerno vsoto, da mi prepusti konja.» Podpolkovnik stopi zopet k mizi, potegne izpod nje predalo, kjer ima novce spravljene in vtakne za petsto goldinarjev zlatá v žep, zajedno pa se jako zadovoljno nasmiha 17* in si mane roke, rekoč: «Ti-le ga bodo podkupili, da bode konjiček še danes moj! Sedaj pa le brzo na pot!» Nedaleč od Janoševega mlina je taborila ta dan tolpa ciganov. Možaki cigani so zasedli konje in so se razkropili po okolici, ciganke z otroci pa so beračile od hiše do hiše. Tukaj so prosile nekoliko moke, ondu masla, slanine ali tudi prekajenega mesá. Saj je znano, da je ciganka zadovoljna z vsakim darom, le s slabim ne. Zató pa tudi rada pové srečo, ali jo maraš ali ne, ne vpraša dosti, samó da ji kàj daš, kar se ji prilega. Ce ni drugega, zadovoljna je tudi, ako ji dovoliš, da ti sme ostrgati pipo! Stara zanikarna ciganka je stopila tega dné ob mraku v Janošev malin ; na pragu v veži je srečala gospodarja, katerega je tákoj spoznala, četudi je minilo že nad dvajset let, odkar mu je poslednjikrat prorokovala ob sotočji Dunava in Save. On je pa ni spoznal. «Dober večer, dobri gospodar! Bog Vam daj sreče in zdravja!» pozdravi ciganka na pragu stoječega Janoša. «Baba, kaj bi rada takó pozno?» odzdravi Janoš ne ravno ljubeznivo. «Srečo Vam želim povedati, če mi privoščite košček zabele za večerjo.» «Sreče ne maram od tebe, imam jo tudi brez tebe, kolikor je potrebujem, glej, da se mi spraviš izpred očij, copernica. » « Janoš Nemet, takó nisi nekdaj govoril z modro Maruško ob sotočji Dunava in Save, ko si prišel z mladim tovarišem svojim vprašat za srečo.» Janoš se strese. Kaj je to? Odkod so copernici znani že davno pozabljeni dogodki? Srepo uprè svoje oči vanjo, toda zastonj, ne more si priklicati nje podobe v spomin : Čuda ni, kajti viharno življenje in obilo zaužito žganje sta postarali Maruši obraz in jo sploh razdejali, da bi je niti nje tovaršice ne spoznale po tolikih letih. Maruša je mislila Janoša z dotično opombo ugnati t kozji rog, ker je zvedela, kaj je tisto nož storil s svojim vrstnikom Nandetom Živkovióem, pač pa ji ni bil znan ugodni konec tistega zavratnega napada. Janoš se je pa prav zaradi tega ni več bal, ker je Nandeta kesneje živega našel v Ljub^ani. «čakaj, ti copernica grda, pokažem ti, kakó sem govoril,» razjezi se JanoS in se zažene proti ciganki s pov-zdignjeno roko, katera ji je bila naravnost namerjena na glavo. Pobil bi jo bil, ako bi se ne bil prav v tem trenutku pokazal podpolkovnik okolo ogla. Mlinar se vstavi, ciganka pa pobrusi pete in kriči še dolgo: «Le počakaj, ti skopuh neusmiljeni, saj tudi pri tebi ni še vsega konec ! Ce Bog dá, visel boš na vislicah, predno leto mine! Jaz, Maruša, katero si hotel tepsti, skrbela bodem za to!» Ciganka ga je sklenila ovaditi zaradi hudodelstva, zvršenega pred več nego dvajsetimi leti v Slavoniji. Ustavila se je. Šinila jej je misel v glavo: «Kaj pa hoče častnik takó pozno v mlinu ? » Radovednost ji ni dala miru, in četudi je bila že precèj daleč od hiše, vrnila se je zopet in postala pod oknom. Bila je že temna noč, in v hiši je gorela luč; pi'i mizi sedela pa sta mlinar in podpolkovnik baron Vega. Mlinarju je bilo videti, kakor bi težko sopel, kajti prsi so se mu dvigale, kakor mehovi. Iz tega smemo sklepati, da je šlo za stvar, od katere se mlinar nikakor ni hotel ločiti. «Ali hočeš štiristo goldinarjev v zlatu za konja?» vpraša podpolkovnik mlinarja. «Pomisli vender, da je- to jako lep denar. Na mojo vero, da si upam za to vsoto dobiti žival iz kateregakoli kobilišča, o kateri se bode védelo, kakšne krvi je, kar se pa pri tvojem konji nikakor ne more trditi z dobro vçstjô.» «Gospod preblagorodni, če ta konj ni prav take ali še plemenitejše krvi, kakor jih imate v cesarskih kobiliščih, naj se kar tu-le pogreznem na dno pekla in niti krajcarja ne maram zánj. Preblagorodnemu gospođu baronu je to le predobro znano, sicer bi ne tiščali takó za konjem, ki mi je od vseh stvarij najljubša stvar na svetu. Sicer pa jaz tudi poznam konje, saj sem imel izza mlada opravila ž njimi in to s kakšnimi!» Dalje Janoš ni razlagal, kakšni so bili tisti konji, s katerimi se je bavil v svoji mladosti — pri Močilnikarji na Zagorici in kasneje v ciganskem taboru, dokler se mu po-tikanje po svetu ni popolnoma pristudilo in je že malone v tridesetem letu stopil v preprost mlin na Ogerskem, kjer g'e je naučil za silo mleti. Nató je hodil od mlina do mlina, povsod se nekaj priučil, dokler ga končno sreča ni privedla blizu Dunaja na sedanji dom, kjer sta se sešla nekdanja pastirja, jeden v visoki cesarski službi in drugi posestnik hiše in mlina ter gospodar neštetim novcem. Dobro, da se nista spoznala in tudi ne spoznati mogla, ker sta le pored-koma občevala zaradi konja. «Pazi, kar ti sedaj-le povem,» pravi podpolkovnik in iztegne desnico preko mize: «Ali hočeš petsto goldinaijev v čistem suhem zlatu za konja? Takoj ti jih naštejem!» Baron seže v žep po zavitek zlatov, katere razpoloži po mizi v vrstah. «Ná petsto goldinarjev, jaz pa zajaham konja in mir besedij, če si zadovoljen ! To je pa tudi moja poslednja beseda, več ne dobiš niti bora ne ! » Mlinarju se je oko zarilo, kakor zvezda na nebu, ob pogledu tolikanj Čisto novega zlatega denarja. Rad bi ga imel, konja pa tudi nerad pusti od sebe. Kaj storiti? Končno zmaga lakomnost, in s tresočo roko seže po denarji. «Kùp je toi'ej sklenjen. Denar je tvoj in lahko ga spraviš, konja pa jaz takoj zajaham proti domu. Kje pa ga imaS?» «O prežlaktni gospod baron, taje dobro spravljen vsako noč. Prav na vodi, na Dunavu ga imam. Kakor veste, imam za hiSo mlin na čolnéb, ki je s hišo zvezan po bi-vi. Tik mlina pod tisto streho je majhna shramba, kjer sem dal napraviti jasli in postavil konja vánjo, ker sem se bal zanj. Ako Vam drago iti z menoj v mlin, prosim, če pa izvoHte počakati, privedem ga Vam pred vežna vrata.» «Radoveden sem na ta izredni ,konjak' in pojdem s teboj, da ga vidim na svoji oči. Hajdiva torej'.» Mlinar pospravlja zlate, podpolkovnik pa vstane. Ciganka pod oknom je pač videla, vse to, pogovora pa le ni umela. Neka slutnja ji je rekla, da se bodeta moža bržkone ločila in da pojde častnik iz hiše ter da ga mlinar vsaj sprem; čez prag, če ne dalje. Slabo bi se ji godilo, ako bi jo Janoš zalotil pod oknom. Zato ciganka ne pomišlja dolgo, temveč hitro zavije okolo ogla in skoči proti mlinu za hišo, kjer počene ne daleč od brvi v temen kot. «Takó, tukaj-le bodem menda zadosti varna,» mrmrá Maruša sama v sebi, «mozà pojdeta skozi vélika vrata na cesto, in kadar bode zopet mir pri hiši, mlinar pa v mlinu, pogledati hočem, ali kokoši mlinarjeve kàj trdno spe ali ne. Za Boga, kaj je to? Semkaj gresta, dobro da brez luči. Maruša, sedaj pa le mólči ; ako te mlinar opazi, vrže te v vodo.» «Joj mene, kakó je temno, da človek iz težka vidi takó daleč, kakor seže; kje pa se gré v tvoj imenitni konjak?» vpraša Vega jako dobre volje mlinarja, ki je bil kar hipoma prav kratkih besedij. «Kar naravnost po brvi, gospod baron, potem pa na desno,» odgovori mlinar, ki je stopal ťik za částnikom. «Ali je brv dobra, ali ima vse deske, kajti ne zlomil bi si rad noge,» nadaljuje baron. Sredi brvi kàr hipoma ni jednega možá. Podpolkovnik je padel v vodo, kjer j.e takoj izginil v kalnih valovih globoke reke. Dunav se je valil mirno svoj pot, ne menéč se za to, kar se je ravnokar zgodilo, mlinar je pa nató vso noô mlel, kakor navadno. Dné 26. septembra so potegnili dunajski ribiči utopljenega podpolkovnika iz vode, kar je po prestolnici vzbudilo silho veliko hrupa in povsod pravo pomilovanje. Baron Vega je bil povsod jako priljiabljen in čislan, ne le kot hraber in junaški částnik, nadičen s Terezijinim redom, temveč kot jeden najzvedenejših učenjakov v matematičkih strokah. Povsod se je govorilo, da je baron Vega sam skočil v vodo, videč, da ima na odločilnih višjih mestih mnogo prikritih sovražnikov, kateri izpodkopujejo noč in dan njegovo veljavo in mu tudi nasprotujejo, kjer se dá. Kakó pa so ljudje šele strmeli in pomilovali ubogega barona, ko je prišla štiri tedne po tem žalostnem dogodku stara ciganka k cesarski policiji na Dunaj in jela ondu gospodom pripovedovati nesrečo tistega večera. Vse je povedala po pravici, pozabila je le, da je prežala na mhnaijeve kokoši. Na čast ji bodi priznano, da jim res ni storila nič zalega, kajti sti'ah jo je takó prevzel, da je komaj čakala, kdaj bi se izgubila iz tistega strašnega kraja. Ker je ciganska tolpa drugo jutro že na vse zgodaj odrinila dalje in se je vrnila šele sedaj, ciganki torej ni bilo prej mogoče objaviti hudodelstva. «Ali dobro veš, da baron ni sam padel v vodo, ko bi se bil morda ^poteknil ob čem?» vpraša dotični uradnik. «O kaj še, gospod, takó dobro sem ju videla oba, kakor vidim sedaj-le Vas tukaj. Prav takó dobro sem tudi videla, kakó je sredi brvi mlinar částnika krepko sunil od strani, da je le-tá padel v vodo.» «Ali se je kàj branil?» «Kaj bi se branil, ker kàj takega niti mislil ni, četudi bi bil lahko opreznejži, ker je odštel dolge vrste samih novih zlatov v hiši na mizo, predno sta šla v mlin.» «Zakaj pa mu je dal denar?» «Bog vé zakaj? Dobro sem sicer vlekla na ušesa, slišati pa venderle nisem mogla ničesar. Veste, gospodje, oči mi že še služijo, oči, na ušesih sem pa že popolnoma pohabljena,» opravičuje se ciganka Maruša. Le-tem pa je bilo zadosti, in policijska patrola je odšla še tisti dan v Nemetov mlin po Janoša, kateri je nekoliko prebledel, ugledavši cesarske može javne varnosti v svoji hiši. Na čelu jim je bil višji uradnik v cesarski uniformi. «S čim Vam morem postreči, gospod komisar?» vpraša Janoš nekoliko boječe. «Pokaži nam najprej , kje imaš svoj denar skrit. Na sumu si, da se baviš z izdajanjem ponarejenega zlatega denarja,» pravi komisar. Janošu takoj odleže. Če je bil sploh v katerem hudodelstvu še nedolžen, bil je v tem. Denarja doslej še ni ponarejal, tudi ne takšnega izdajal. Nekako ponosen se potrka torej ob prsi, rekoč: «Gospod cesarski komisar, meni se ni treba pečati s ponarejenimi novci, imam že takih dovôlj, ki so izšli iz cesarskih kovnic. Da se prepričate, prosim, potrudite se za mano.» Oblastno stopa pred komisarjem do omare, v kateri ima spravljeno svojo gotovino — vso v zlatu in srebru. Komisar pregleda vse novce. Zlasti mu prija zavitek popolnoma novih zlatov — petsto goldinarjev vrednosti. Kakor mimogrede jih izpušča drugega za drugim med prsti iz roke v roko in pravi: «Še čisto novi so, kje sijih le dobil za toliko vsoto, mlinar?» Mlinar je pričakoval vsega prej, nego takega vprašanja, zató tudi ni vedel pravega odgovoriti. «Hm, moji so in pravi so tudi, drugo, mislim pa nikogar niô ne briga,» odreže ge nekako mogoôno, misleč, da komisiji tako še zobe najbolje pokaže. Toda komisar je bil hudomušen človek in §e je z mlinarjem, ki sedaj že ni več slutil kàj prida dobrega, še nekoliko igral, kakor mačka z miško, predno ga je zgrabil in izročil svojim ljudem. « Skoro bi bil prisiljeç verovati, da si res v zvezi s ponarejalci denarja, ki pod zemljo, po duplinah in po kletih ter starih podrtinah ponarejajo denaT, ko bi ne védel, da si ga delaš ponóči na Dunavu.» Mlinaiju je zopet nekoliko odleglo, kajti dasi tudi so bile dvoumne komisarjeve besede, tolmačil si jih je vender najugodneje. «!Ne le ponóči, tudi podnevi si ga delam, gospod komisar, na Dunavu, kajti v mojem nîlinu tekó kameni noč in dan in meljejo žito.» Komisar nese nekaj zlatov pod nos in pravi: «Mlinar, tvoje'^lató, zlasti to-le, ne diši prav nič po moki, pač pa po — smodniku. Kakó mi to razložiš?» & Gospod cesarski komisar se pač šalite z mano? Kakó li bi moji zlati dišali po smodniku, ker s smodnikom svoj živ dan nisem imel kàj prida opravka?» «Saj nisem rekel, da si imel ti s smodnikom kaj dela, temveč drugi, katerih so bili zlati, predno so prišli v tvoje roke.» Sedaj uprè komisar srepo svoje oči v mlinarja, da se ta kàr strese in prebledi, kakor zid. Komisar nadaljuje: «Pred štirimi tedni nekako so našli utopljenega pod tvojim mlinom topništvenega štabnega část-nika. Ali ti je morda kàj znano o njega smrti? Ljudje so, ki trdijo, da se podpolkovnik ni sam vsmrtil, da se tudi ni ponesrečil, temveč da ga je zlobna roka pehnila v vodo. Ali ničesar ne véš o tem?» «Kaj bi vedel, milostni gospod cesarski komisar? Slišal sem, kar so sploh govorili, da je častnik sam skočil v vodo, zakaj, se nisem brigal dalje,» odgovori bledi Janoš in se jame tresti, kakor trepetlika. Janoš Nemet, nesreča se je zgodila tik mlinař tvojega ; ker se mi zdi, da o tem več véš, nego hočeš, povedati, prisiljen sem te v imeni postave vzeti s seboj na policijo, kjer bodeš lahko v miru premišljal in se morda celó domislil, kakó se je zgodila tista nesreča. Biriča, uklenita in od-vedita gab Predno komisar odide, pride Janoševa žena vsa bela od moke iz mlina. Niti ae prestraši se, ko vidi svojega moža uklenjenega. «Saj sem slutila, da pride takó,» pravi mirno in še pristavi: «Tudi smrt mojega očeta ima ;ia vesti; če me bodete potrebovali, pa me pokličite, saj veste, kje semí Vesela sem, da mi ga spravite s poti, sicer bi bil morda on mene, kakor se je iznebil pred leti mojega očeta.» Žena se zopet obrne in odide v mlin. Komisar si pa zapomni nje besede in se z jetnikom odpravi na pot. Preiskovalni sodnik, moder mož, pričel je preiskavo zlasti gledé na nenádejano smrt rajnega mlinarja, katerega so nekega dné potegnili iz vode; pričel pa je zarad tega s tem predmetom, ker je imel tu jako zanesljivo pričo — ženo mlinarjevo, o kateri se do sedaj ni vedelo drugega, nego da je jako potrpežljiva in pobožna dušica, in da mlinar ž njo ravná jako grdo in surovo. Sodnik je sklepal iz tega, da žena izvestno ni lahkomiselno ali da bi si ohladila jezo, o móži izrekla tolikih obtožb. Povabili so jo torej za pričo. Ondu je mlinarica povedala več, nego je sodišče pričakovalo. Rekla je, da se je njen oče v poslednjem času ogibal svojega zeta, kjer se je mogel, dobro vedoč, da mu streže po življenji. Tudi nji je nekega dné rekel stari mož: ,Če bi me k^aj naSK mrtvega v yodi, misli si, da me je on potisnil vanjo, kar je nekóč že poskusil, pa mu je izpodletelo ob moji opreznosti in od tedaj se ga bojim.' — «Kes smo jih našli skoro na to mrtve v Dunavu pod mlinom in, to drugi dan, ko je bilo ponqči prav veliko dela, da so poleg vseh kamenov tudi še tekle stope in sta morala oba možá biti in delati vso noč v mlinu. Ko drugo jutro oôçta ni bilo^ obdolžila sem ga umora ; on pa je skočil vame in me jel daviti, da se še danes čudim, kakó sem se živa izvila njega rokam. Tedaj se mi je zagrozil, da ne pojdem živa iz hiše, če komu kàj zinem o svojih neumnostih, kajti takó je imenoval moje, žal, le preresnične besede.» «Videla ga nisi sáma, da bi bil vrgel očeta v vodo?» vpraša sodnik. «Ne, gospod!» odgovori mlinarica. «Kako' in na kaki podlagi si si upala svojega možá obdolžiti tolišnjega hudodelstva? Jedino le očetova slutnja, da bi mu utegnil zet storiti kàj žalega, vender še ne more biti odločilna, da bi obdolžili koga takega hudodelstva.» «Dà, gospod, res je takó ! Tudi bi ne bila storila tega, ko bi se ne bila nedavno prepričala na svoje oči, da je moj mož res morilec. Kdor ima srce, da pahne človeka v vodo, pahne jih brez pomisleka tudi več, ako je ravno treba. Tistega večera, ko so drugo jutro částnika potegnili iz vode, bila sem v mlinu. Jako temno je že bilo, ko slišim za hišo govorjenje. Moj mož je bil in še nekdo. Jaz stopim k linici, da bi videla, kdo prihaja. Sredi brvi je tujec mahoma izginil, in dobro sem slišala, kakó prestrašeno je vzkliknil. Takoj nató pa je plusknilo valovje in ga je zagreblo. Moj mož je ostal toliko časa na brvi, dokler se ni popolnoma prepričal, da je tujec res utonil. Nató je šele prišel v mlin mesto mene na ponočno delo. Takó se mi je studil, da ga niti pogledati nisem mogla in sem skrbela, da izginem kar naj-kitreje iz njega bližine.» Ciganka Maruša in mlinarica sta se torej malone soglasno izpovedali o groznem konci podpolkovnika barona Vege. To je sodišču popolnoma zadoščalo in pričela se je proti Janosu Nemetu krvna pravda zaradi dveh dokazanih zavratnih umorov. Iz začetka je mlinar tajil vse od kraja in se je gledé na smrt svojega tasta izgovarjal s tem, da to vender ni nič izrednega, ako mlinar utone, ki ima vse svoje življenje opravila na vodi. Grledé na drugi umor je trdil, da podpolkovnika tisti dan pri njem niti bilo ni. Ali tu je stopila stara ciganka prédenj in mu silno jezično in natančno dokazala, da je imeniten gospod prav tistega večera in v tistem trenotku prišel okolo ogla, ko jo je hotel pretepsti. Ona je zbežala, došli gospod pa je šel z mlinarjem v hišo, kjer sta v sobi dolgo časa sedela pri mizi. Preden sta odšla, naštel mu je částnik polno mizo zlatov, katere je mlinar po kratkem premišljanji spravil v žep. «Mislila sem se vama ogniti,» nadaljuje ciganka, «ako se skrijem za hišo, ker mi niti v sanjah ne bi bilo prišlo na um, da pojdeta v mlin in zató sem hitela na óno stran, kjer sem bila nema priča, kakó si ti, mlinar, v temni noči částnika sunil od strani, da se je kar opotekel in padel v vodo. Pa reci, da ni res. Moje stare oči so takó dobro navajene noči, kakor tvoje dneva, če morda ne še bolje.> To je bilo mlinarju preveč. Izdanega se je videl in to po pričah, o katerih niti slutil ni, da so na svetu. Na kolena zdrsne pred sodnim stolom krvnega sodišča, povzdigne roke in milo zastoče : «Milost, cesarski gospodje, milost ! Vse priznam, kar se mi očita, le jnilost mi izkažite ! Umoril sem svojega tasta, ker sem ga res svojeročno pehnil v vodo, ko je imel pri kolesi nekaj opravila. Želel sem si že iz davna biti njegovemu premoženju sam neomejeni gospodar. Umoril sem tudi štabnega částnika, ki je kupil konja od mene. Jako lepa žival Vam je bila, in od vsega srca sem jo ljubil. Podpolkovnik je sam kriv, da je prišlo takó daleč, kaj pa je vedno takó silil váme? Zakaj mi je poslednji večer naštel samili novih zlatov za petsto goldinarjev na mizo ? Hudič me je preslepil, in sklenil sem, zlato in — konja obdržati, podpolkovnika pa suniti v vodo, kar sem nekaj trenutkov nato tudi zvršil!» Krvno sodišče je obsodilo zatoženea zaradi teh dveh hudodelstev, kateri je sam priznal, na vislice. Obsojenec iz nova zastoče: «Milost, milost! Vse, kar hočete, storite z mano, le življenje mi pustite. Vse, vse, le umreti ne!» Takó je plakal strahopetni morilec, ki je bil zadosti brezsrčen, da je poslal človeka hladnokrvno na óni svet, popolnoma brez poguma pa, kadar je bilo treba dati svoje življenje za končano življenje drugih. Taki so vsi zavratni morilci, nekaka čudna zmes mačje in zajčje narave! Smrtna obsodba je šla k cesarju, ki jo je brez odloga potrdil; potem se je zadostilo človeški pravici. Stotnik Pauer je pustil vojaško službo in prevzel posestvo po svoji materi, kjer je s Polonico do sive starosti živel jako srečno in zadovoljno v družbi pridnih sinov in zalih hčerá. Kadar je Bonaparte kje zmagal, trdila sta Pauer in Polonica soglasno: <1. Jurija ni, on bi mu še uro navil!-p