V. leto.
V Gorici, prosinec 1884.
I. zvezek.
K casti svetega Bonaventure
pesenca in molitev.
(Iz latinskega.)
1.
O slava reda, luč svetil.
Očak in učenik častit,
Ko zvezda znad megli migljaš
V	življenju moder, v nàuku.
2.
O sveti dušam našim ti, Razsveti Černe zmot temè In ognja serafinskega Zažgi nam v persih plamen živ.
3.
V	škerlat oblečen, blag pastir Volcé podiš, ovce loviš,
V	edini zašle hlev dobiš,
Na dobro pašo vodiš jih.
4.
O sveti dušam našim ti, Razsveti Černe zmot temè In ognja serafinskega Zažgi nam v persih plamen živ.
5.
Bog Oče, stvarnik vseh stvari, Bog Sin, odrešenik svetš,
In Duh. sedmerodarni Bog,
Naj hvaljen bode v vékov vek.
6.
O sveti dušam našim .ti, Razsveti Černe zmot temè In ognja serafinskega Zažgi nam v persih plamen živ,
Prosi za nas, sveti Bonaventura!
Da bomo vredni obljub Kristusovih.
Molimo.
Bog, ki si svoji Cerkvi svetega Bonaventuro, spoznavavca svojega in škofa, dal učenika častitljivega, dodeli milostivo, da ga pri Tebi pobožnega posredovavca vedno imeti zasluži. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
—! **-• HHH' *“<v—
Svetega Bonaventure,
cerkvenega učenika serafinskega, življenje in dela.
Poleg svetega očeta Frančiška in njegovega čez vse druge slovečega sinu svetega Antona Padcvanskega je najimenitniši svetnik pervega serafinskega reda veliki cerkveni učenik, škof in kardinal, sveti Bonaventura. Ali znan je le bolj učenim ljudem, ker je zlasti mej takimi se gibal, ko je živel na tem svetu; njegovo življenje tudi nima mnogo čudovitih dogodeb, ki bi mikale pripro-sto ljudstvo. Vender je to življenje tako polno lepili čednosti, tako polno nevtrudljive delavnosti za čast božjo, da mora veseliti vse prave otroke svetega Frančiška in prijatelje reda njegovega, ako vsaj nekoliko natančniše morejo spoznati tolikanj velikega svetnika. Dobro poznati pa ga more le tisti, kedor njegova dela, spise njegove, ne enkrat prebere, temuč bere in zopet bere. Ali ti spisi, vsi v latinskem jeziku, so tako mnogi in obširni, da je dandanašnji le malo ljudi, ki bi jih bili prebrali od konca do kraja, in ker so večinoma učena dela, zlasti duhovnikom namenjena, tudi niso vsakemu primerna niti razumljiva, bodisi da bi se tudi prestavila v njegov jezik. Vender je marisikaj v njih lahko umevno in koristno tudi preprostemu bravcu in to mu bo tudi koliker toliko pripomoglo, da bo nekoliko natančniše poznal našega svetnika. Zato smo se namenili tako popisati njegovo življenje, da bomo poglavjem pristavljali, koliker bo kazalo, kaj primernega iz del njegovih. Poverhu tega bodo imeli pobožni bravci v tem letniku cel njegov spis o čudežih svetega Frančiška prosto poslovenjen, s čimer hočemo ob enem častiti očeta ter 'oznanjati moč njegovo pri Bogu in povikševati tistega njegovih sinov, ki je največo učenost znal združiti z najpriserčnišo, serafiusko pobožnostjo.
— 3
Fervo poglavje.
Mladost svetnikova.
Srečni kraj, kjer je bil rojen sveti Bonaventura, se imenuje Bànjoréa ter je majhino vender škofijsko mesto v negdanji papeževi deržavi blizu toskanske meje. Oče mu je bil Janez Fi-danca, mati Marija Ritella; kaker poročajo neketeri letopisci, oba plemenitega rodu in znamenitega bogastva. Drugi pisatelji sicer ne omenjajo teh posvetnih prednosti; vsi pa so ene misli glede njiju lepega življenja in, prave kerščanske čednosti.
Tema zakonskima torej se je rodilo leta 1221 dete, ki je bilo pri svetem kerstu po očetu imenovano Janez.
To dete je nevarno zbolelo v pervi mladosti. Roditelji so bili v veliki skerbi. Ali koliker so si prizadevali, vse je bilo videti zastonj ; zdravniki so tako sodili, da Janezek ne bo več zdrav na tem svetu, smert da je vže namahnila nanj koso, le nekaj dni še, pa bo odletel plemeniti popek, preden se razpiše. Lahko si je misliti, kako so take napovedi strašile in begale vbogo mamico, ki je gotovo sè vso serčno ljubeznijo ljubila svojega dobrega sinčka. Ali mati ne obupa, ko obupa vse. Ljudje ne morejo pomagati ; vedno pa lahko pomaga Bog. In kaj stori dobra mati, ko prosi za svoje dete? Pač prosi sama, kar najlepše ve in zna; ali sama njena prošnja, ta se ji ne zdi zadosti, tudi druge skuša nagovoriti, da ji naj pomagajo. Tako je storila tudi našega Janezka mati, Marija Ritella.
Tisti čas je bila svetost vbožca Kristusovega, Frančiška Asiškega, v veliki slavi po katoliškem svetu, zlasti po Italiji jo bilo vse polno njegovega imena, njegove hvale. Ko je torej nekega dne Ritella potopljena bila v molitev za ljubljenčka svojega, začuti v sercu kaker neko navdihnjenje, da bi tega svetega moža, Frančiška Asiškega, si pridobila, da ji on izprosi milosti, ki je tolikanj želi. In kaj se zgodi P Kaker po naključju ali v resnici po na-redbi božji pride sveti Frančišek sam skozi tisto mesto, Banjoréo, — tako pripovedujejo sicer le poznejši pisatelji, ki jim pa vender ko pobožnim in nikaker ne lažnjiviin ljudem po pravici smemo verjeti, — in bodi si da je bil čez noč prav pri Fidančevih ali pa v keteri drugi hiši, Ritella mu je potožila britkost svojo ter ga jokaje prosila, da bi molil za dete. Obljubila je tudi, ako ozdravi, da ga hoče darovati njegovemu redu.
— 4 —
Svetniku se je žena v serce smilila; kar le more, jo lepo tolaži in rad ji izpolni prošnjo. Oddalji se nekoliko ter na kratko pa goreče moli za otroka, kleče na tleh. Mej to molitvijo ni neverjetno, da mu je Bog razodel namene, ki jih je imel z otročičem ; ko je namreč vstal, ter zopet stopil k malemu bolniku, je pobožnega ob enem in veselega obraza prerokoval o njemu velike reči. In ko je nato povzdignil čezenj desnico, da ga blagoslovi se znamenjem svetega križa, ozdravi deččk ta trenotek. Sveti Frančišek se zahvali Bogu in obernivši se vnovič k otroku vesel zakliče: „0 bo.na ventura! O dobra sreča, o dobra sreča!“ Od tega časa je ohranil Janezek ime Bonaventura in terdno zdravje ga je spremljalo ves čas do konca življenja njegovega. .
To čudežno ozdravljenje omenja sveti cerkveni učenik sam v predgovoru k „življenju svetega Frančiška" s temi besedami : „Po priporočevanju in zasluženju svetega Frančiška v otročjih letih, kaker se še živo spominjam, rešen smerti iz žrela, bojim še, da se ne bi zadolžil z nehvaležnostjo, ako bi molčal ter ho označeval hvale njegove." V manjšem popisu življenja Frančiškovega dostavlja tudi, da se je mati z obljubo zavezala sv. Frančišku.
Tako v letih otročje nedolžnosti Bogu posvečen je bil sveti Bonaventura od mladega ravno tako plemenite duše kaker lepega telesa, prav angelju podoben po sercu in po obličju. Ljudje so se mu zato ne le čudili, ne le radi so ga imeli, temuč tudi spoštovali so ga in celo, ako je koga svaril in opominjal, njemu ni zameril nihče, z veseljem se je sprejela iz njegovih ust vsaka beaeda.
Verhu tako ljubeznjivega značaja, ki mu je pridobival serca vseh, ki so ga poznali, je dobil ta blagi mladenič še mnoge druge darove od svojega Boga, zlasti bistro glavico in čudovito terden spomin. In te dragocene darove je vže od perve mladosti, kakor si le misliti moremo, vestno in dobro obračal. Tako je torej naglo napredoval v vseh človeških znanstvih tadanjega časa in ko je imel 16 ali 17 let, se je vže težko mogel kedo tudi izmcj stariših ž njim meriti v vednosti in učenosti.
Z učenostjo in splošno izobraženostjo je tudi kerščanska popolnost enakomerno rastla v sercu tega plemenitega mladeniča; saj je skerbela namreč zanj pobožna, dobra mamica, ki mu je po-gostoma klicala v spomin, komu se ima za Bogom zahvaliti za zdravje in življenje in kaj je ona obljubila v njegovem imenu. Poterjevali pa so v sercu njegovem ljubezen in spoštovanje do re-
— 5 —
da serafinskega tudi prelepi zgledi, ki jih je imel dan na dan pred očmi, zgledi namreč mnogih imenitnih, bogatih in učenih mož, ki so zavoljo Boga se odpovedali posvetni slavi ter veseli objemali križ radovoljnega vboštva in ponižne pokorščine. In ravno to, ker je videl toliko v znanstvu slovečih učenjakov vstopati v red svetega Frančiška, je poleg obljube materine zlasti nagibalo tudi njega, da se je odločil za ta stan. To poterjuje sam v nekem pismu, ki se nahaja mej njegovimi deli, kjer tako govori:	„Nikar se ne
čudi, ako so bili manjši bratje od začetka preprosti, neuki ljudje; to mora celo poterditi tvojo vdanost do reda. Kar se mene tiče, jaz ti povem vpričo živega Boga, da me je pripravila k temu, da sem izvolil življenje svetega Frančiška, ta misel, da to življenje ni delo človeške modrosti, temuč Kristusovo. In ker se dela Kristusova ne zmanjšujejo, iz tega se vidi, da je božja ta reč, ker se tudi modri niso šteli za ponižane, ko so se pridružili tistim preprostim ljudem. “
Koliker se more še soditi dandanašnji, je bilo najberž drugo polovico leta 1238, sedemnajsto leto življenja njegovega, ko je bil sprejet v frančiškanski red, pod vesoljnim predstojnikom bratom Elijem. V keterem samostanu rimske okrajine je prebil leto po-skušnje ali novicijat, kedo je bil učitelj njegov, kako je tačas napredoval v kerščanski popolnosti, o vsem tem nam stari pisatelji ničeser niso sporočili. Niti kedaj se je zavezal sè slovesnimi obljubami.ne vemo; verjetno pa je, da se je zgodilo to po tadanji navadi berž ko je poteklo za poskušnjo odločeno leto, ob času, ko je vladal red generalni minister anglež Hajmon.
Tri naslednja leta se je učil Bonaventura modroslovja, kaker se misli, v mestu Orvjetu. Sveti Frančišek namreč, dasiravno jo zidal red na podlago ponižnosti, vender ni imel nigdar tega namena, da naj bi bratje njegovi zanemarjali nauke in zakopavali talente, ki so jih prejeli od Gospoda. Zato je vže On sam odperl šole v redu ter učitelja postavil mladim redovnikom svetega Antona. In ker je odločil v vodilu, da naj bratje, izprašani in po-terjeni od svojih vikših, oznanjujejo ljudstvu besedo božjo, iz tega se vidi očitno, da jih je hotel zavezati tudi k učenju ; saj se brez čudeža pridigarstvo drugači ne more opravljati, kaker gre.
Te namene svetega vstanovitelja je mladi Bonaventura imel vedno pred očmi. Z velikim veseljem se je torej učil ; modro-slovje mu je bilo tudi najlepša prilika, poskušati bistroumnost, ki mu jo je Bog dal, ki jo je tudi vedno obračal le k temu cilju in
— 6 —
koncu, da bi čedalje bolj spoznal svojega stvarnika, čedalje bolj se povzdignil v ljubezni do njegove neskončne dobrote. Vže tedaj so se pač začeli lesketati neketeri žarki tiste čudovite luči, ki se ji je pozneje svet začudil v spisih njegovih. Učitelji kaker tovariši v učenju so se le čudili nad tako glavo ; pa ob enem jim je bil v veliko spodbujenje, ko so videli, da ga tako redki darovi niso delali prevzetnega in ničemernega, temuč ravno nasproti le vedno skromnišega in ponižnišega. Kako lepe nade so se budile torej vsem, ki so poznali tega krasnega mladeniča tista tri leta, ko se je učil modroslovja!
Vsi veseli so sklenili nato predstojniki, da ga pošljejo v Pariz, kjer so tiste čase najbogatejše se razcvetale' vse razne, zlasti bogoslovne vednosti ; tam je namreč bilo slavno vseučilišče, od koder so po besedah samega svetega Bonaventure kaker iz obilnega vira izhajali v velikem številu, da napoje sè svojim znanstvom cel svet. škofje in nadškofje in drugi cerkveni dostojanstveniki.
V 21. letu je bil Bonaventura, ko je prišel v Pariz, v visoke šole. Tedaj je učil tam z nenavadnim vspehom slavni Aleksander Aleški, tudi on 'ponižnega reda frančiškanskega, imenovan zavoljo terdnosti dokazov njegovih in gotovosti nauka „nepobitni učitelj14 (doktor irrefragabilis). Anglež po rodu, je vže preden je bil v redu, bogoslovje učil v Parizu in ves svet tako rekoč ga je čislal in častil vsled preobširnega znanja njegovega.
Tako imenitnega in slovečega učitelja je našel torej Bonaventura v Parizu — kolika sreča zanj ! ali sreča in veselje tudi za učitelja, ki je dobil tako dobrega, tako vrednega učenca. Koliko radost je v resnici imel Aleksander nad Bonaventurom, kako ga je ljubil in častil, to lahko posnamemo iz besed, ki jih je večkrat ponavljal o svetem mladeniču. „Zdi se mi“, je djal, »kaker bi Adam ne bil grešil v Bonaventuri4*, kaker bi Bonaventura ne bil zapadel izvirnemu grehu in nasledkom njegovim. Ta hvala, iz ust tako veljavnega in modrega, moža, tehta, dasi tako kratka, več, kaker bi gdo drugi mogel povedati z mnogimi besedami in popisi.
Tri leta je bil Bonaventura učenec Aleksandrov, to je od 1242 noter do smerti učiteljeve, 21. velikega serpana 1245. Malo prej ko je poslednjemu vgasnila luč tega življenja, je videl svojega najljubšega gojenca pripuščenega mej tako imenovane bakalàr-je ali bakalàvreje, to je tiste, ki so imeli pravico očituo učiti druge. To je bila tolikanj veči čast za učenca in za učitelja, ker je imel Bonaventura komaj 24 let, ko so mu dovolili doktorji slavnega
7 —
vseučilišča v samostanu njegovega reda očitno razlagati sveto bogoslovje. Tam so ga poslušali namreč ne le mladi frančiškani, te-muč tudi mnogi drugi redovniki in drugi, duhovni in svetovni ljudje. In tolika se je pokazala njegova učenost, da se je sploh mislilo, kaker bi mu bila vlita od Boga, ne pridobljena s človeškim trudom. Res je sveti Bonaventura vedno Boga prosil razsvetljenja, ali zraven se je tudi trudil in učil sč vso pridnostjo; saj je vedel, da Bog ne podpira lenih in zanikernih, temuč le temu daje, ko ga prosi, podporo in pomoč, kedor tudi sam stori pošteno, kar je v njegovi moči.
Vže od pervih let svojega redovnega življenja je z veliko marljivostjo prebiral bukve svetih cerkvenih očetov; tudi je bil vže v novicijatu začel izpisovati si iž njih, kar se mu je posebno lepo in znamenito zdelo. Ali ker je pozneje sprevidel, da rokopisi, iz keterih je zajemal, niso bili brez pomot, se loti vdrugič tega dela in gotovo čez sto raznih spisov svetih očetov je prebral in preučil, izbiraje iz njih izreke, ki so se mu zdeli najlepši in najpripravniši v boju zoper sovražnike Gospodove. To je bil tudi poglavitni namen tega njegovega dela, da si nabore namreč zdatnega orožja, puščic, ki bi jih imel vedno pri rokah, keder bi ga ali čast božja ali zveličanje duš na boj klicalo zoper greh in krivoverstvo. Zato je imenoval zbirko ^faretra", kar se pravi v slovenščini tul, ter pomeni posodo, kjer so imeli spravljene puščice nekedanji strelci, ki so z loki streljali ; ravno tako je v tem spisu pripravil sveti Bonaventura sebi in drugim veljavne izreke, da bi ž njimi, kaker sam pravi v predgovoru, pobijali starega sovražnika in v beg podili.
•Tudi še neke druge spise je sestavil, kaker sodijo učeni, vže v tistem času:	Samogovor (Soliloquium), O ljubezni
(Amatorium),.0 zaničevanju sveta (De contemptu mundi),
O štirih poglavitnih čednostih (De quatuor virtutibus cardinalibus), tudi kratek začetek razlage štirih knjig izrek Petra Lombarda.
* *
*
Za zgled, kako je sveti Bonaventura v mladosti kaker prid-/' na čebelica nabiral lepe izreke svetih cerkvenih učenikov in drugih modrih mož, naj jih stoji tukaj nekoliko iz T u 1 a I. knjige, 25. poglavja:	„0 teh, ki se uče“.
— 8 —
Hieronym. in Originali super Mihaeam:
Ne misli, da s tem dopadeš Bogu, če besede, to je, pisma njegova bereš ; tedaj namreč hasnijo pisma bravcu, keder se izpolni v djanju, kar se bere.
Isidor. de summo bono (lih. 3. c. 8. sent. 5.) :
Dober bravec bo pripravljen bolj da izpolni, kar bere, kaker da ve; manjša kazen je namreč za to, če se ne zna, kar bi se želelo, kaker če ne izpolniš, kar znaš.
Idem in synonymis (c. 16.):
Uči se, kar ne znaš, da ne boš učitelj brez koristi ; prej bodi poslušavec, potlej učenik.
Augustinus in sermone (1. de annuntiat. Dom.) :
Mnogo jih nahajamo, ki zelo zanemarjajo pravico, po modrosti pa jako hrepene; te uči sveto pismo, da se ne more priti do tega, kar žele, drugači, kaker da se izpolnjuje to, kar zanemarjajo ; sin — pravi — ako hrepeniš po modrosti, derži se pravico in Bog ti bo dal modrost.
Idem de trin. (lih. 1. c. 2.) :
Kedor to bere, naj, kjer jo ravno tako gotov, dalje gre z meno, kjer je ravno tako negotov, naj poprašuje z meno, kjer spozna svojo zmoto, naj se verne k meni, kjer spozna mojo zmoto, naj mene pokliče k sebi.
Bernardus super cantica (serm. 36. ante med.):
Vedi v keterem redu, s ketero pridnostjo, s koterim namenom je treba znati vsaketero stvar. V keterem redu — da se prej navadiš to, kar je potrebniše k zveličanju. 8 ketero pridnostjo — da se bolj goreče učiš to, kar je močneje glede ljubezni. S keterim namenom — da se ne učiš zavoljo prazne slave ali iz radovednosti ali kaj takega, temuč le k spodbujenju sebi in bližnjemu, in Bogu k časti.
Seneka v pismu {76. v začetku) :
Tako dolgo se je treba učiti, kako imaš živeti, dokler živiš.
— 9 — •
Nekateri čudeži, ki so se zgodili po smerti svetega očeta Frančiška.
(Popis svetega Bonaventure.)
I. O moči njegovih svetili ran.
V čast vsegamogočnega Boga in svetega očeta Frančiška! Začenjamo s čudeži, ki nam kažejo čudovito moč presvetih ran Kristusovih ter se povikšuje ž njimi čast odrešenikova. Izvolil si je večni Bog človeka, Frančiška po imenu, in vtisnil njegovemu telesa znamenja, ki poprej še nikoli nobednemu niso bila vtisnjena, znamenja terpljenja božjega Sinu: Frančiškovo telo je postalo enako telesu Križanega. Kateri jezik bi mogel Vredno hvaliti tega služabnika Božjega? V križu Gospodovem so bile vse njegove želje, v njem je bilo vse njegovo hrepenenje. V svojem sercu je imel že od začetka svojega spreobernjenja vtisnjeno znamenje svetega križa, in da bi križal tudi svoje telo je oblekel spokorno obleko, da, kaker je duša njegova oblekla Gospoda križanega, bi tudi njegovo telo obleklo orožje svetega križa, s katerim naj bi se vojskovala truma bratov njegovih za Gospoda. In precej s počet-ka, ko se je jel vojskovati za Križanega, se jo pokazala čudežna moč svetega križa nad njim: njegova zamaknjena ljubezen ga je vpodobila križanemu Jezusu tako v mislih, kaker v željah in v djanju. In najvišji kralj je vtisnil v svoji milosti mesu svojega izvoljenega zastavo svojega križa, da bi bilo s tem svetim znamenjem počeščeno telo njegovo, ki je gorelo v ljubezni do Križa. Ne samo oni, ki so jih videli in so tipali te svete rane, so nam verjetne priče tega čudežnega dogodka; tudi čudežne prikazni po Frančiškovi smerti in moč teh svetih ran nam odjemljejo vse dvojbe.
1.
Sveti oče papež Gregorij IX., ki mu je sveti Frančišek že poprej prerokoval, da bo povzdignjen k apostoljski časti, je mislil serafinskega očeta prišteti svetnikom božjim. Preden je pa to storil, mu pride v serce nekaka dvojba, ali je pa bila Frančišku tudi v resnici vtisnjena stranska rana. Neko noč tedaj, tako je pripovedoval papež sam jokaje, se mu prikaže Frančišek v spanju. Obraza je bil nekako resnega, in ko očita papežu dvoj bo njegovo, vzdigne desno roko, razkrije stransko rano ter zahteva od njega
— 10 —
posodo, da bi prestregel va njo iz rane tekočo kri. Sveti oče da zahtevano posodo, ki se je napolnila s kervjo tekočo iz stranske rane do verha, kaker je bilo očitno videti. In odslej je bil papež tako goreč častivec svetih ran Frančiškovih, da ni nikaker terpel, da bi bil kedo ošabno kaj govoril zoper ta čudežni dogodek ali pa ga černil in zmanjševal ; ostro ga je pokaral, kedor je to storil.
2.
Neki manjši brat, ki je daleč okrog slovel ko pridigar, je bil za terdno prepričan o resnici Frančiškovih ran. Nekega dne pa je začel prav po človeško sam pri sebi prevdarjati in preiskovati ta čudežni dogodek in loti se ga dvojba. Huda vojska nastane v njem, ki terpi več dni. Zdaj pa se mu prikaže v spanju sveti Frančišek ; noge njegove so bile blatne, na obrazu se mu je brala ponižnost in poterpožljivost, ali vender je bil svetnik videti nekoliko resnoben in nevoljen. „Kakšna vojska je ta, ki jo vojskuješ", mu reče, „kakove so te dvojbe tvoje? Poglej mojo roke in moje nogo". Brat pogleda in vidi prebodene roke, rane na nogah pa ne vidi zaradi blata. „Odstrani blato" pravi sveti Frančišek, „in spoznaj znamenja žrebljev". Ko prime sč vso častjo svetnikove noge, se zdi bratu, da je blato odstranjeno in da se dotika z rokami svetih ran. Ko se prebudi, se razjoka in z obilnimi solzami ter očitno izpovedjo vmije svoje poprejšnje dvojbe.
3.
Neka pobožna in imenitna gospa v Rimu si je izvolila svetega Frančiška za svojega zavetnika. V skriti izbici, kjer je opravljala svoje pobožnosti, je imela svetnikovo podobo naslikano. Ko je nekega dne pred to podobo molila ter jo opazovala, vidi da nima ran; zelo žaluje zaradi tega in se čudi. Čudno to pač ni bilo; slikarjih ji ni bil naredil. In ko tako nekaj dni skerbno premišljuje, kaj da bi bil vzrok te pomankljivosti, se nekega dne naenkrat pokažejo na	podobi	čudovita	znamenja,	kakor so bila
navadno naslikana na	drugih	podobah	svetnikovih. Zena stermi
in pokliče naglo svojo pobožno	hčer ter	jo vpraša,	če je bila podoba do zdaj brez ran.	liči ji	zagotovi	in priseže,	da podoba nc-
kedaj ni imela ran, zdaj pa da jih ima. Ali, ker je človek tak, da večkrat dvoji nad resnico, se je lotila serca te gospe zopet dvojba, da je podoba mogoče da že spočetka imela rane. Ua bi pa
— 11 —
poprejšen čudež ne izgubil svoje moči, ga je božja modrost poter-dila z drugim: podobi so izginilo naenkrat zopet rane in brez njih je ostala zanaprej.
4.
Blizu Ilerde v Kataloniji se je prigodilo, da je šel po poti neki mož Janez z imenom, ki je bil pobožen častivec svetega Frančiška. Pri poti so čakali tolovaji, ki so namerjali vsmertiti ne sicer njega, ki ni imel nobenega sovražnika, ampak tovariša, ki je šel ž njim ter mu je bil prav podoben. Zdaj poskoči eden tolovajev k Janezu in ker je mislil, da je on sovražnik njegov, mu vseka več smertnih ran, tako da ni bilo več upanja, da še ozdravi. Zakaj s pervim vdarcem mu odseka skoraj vso ramo in roko, z drugim vdarcem pa mu je vsekal tako globoko persno rano, da je iž nje puhteči dih vgasnil šest skupaj zvezanih sveč naenkrat. Rane so jele gnjiti in tako močno so dišale, da še žena ni mogla prestajati zraven njega; zdravniki so tedaj terdili, da je nemogoče ozdraviti ga. Ker ni bilo več človeške pomoči zanj, se oberne Janez z naj večo pobožnostjo do svetega Frančiška, ki ga je tudi klical na pomoč skupaj z Marijo devico, ko mu je sekal tolovaj rane. In glej, pri postelji zapuščenega vbožca stoji naenkrat manjši brat, ki je prišel k njemu, kaker se je zdelo Janezu, skozi okno. Po imenu pokliče Janeza ter mu reče:	„Ker si imel zau-
panje do mene, zato te bo Bog rešil.“ Ko ga bolnik vpraša, ke-do je, mu odgovori, da je Frančišek. In hitro pristopi k njemu, mu odveže povoje in pomaže, kaker se je zdelo bolniku, rane njegove z mazilom. In precej, ko je čutil bolnik prijeten dotikljej svetih rok, ki jim je bila dana z ranami našega Odrešenika zdravilna moč, izgine gnjiloba, meso se ponovi, rane zacelijo in zdrav je bil, kaker pred napadom tolovajskim. Nato izgine sveti oče Frančišek. Ko se čuti Janez zdravega, poje na ves glas hvalo Bogu in svetemu Frančišku, ter pokliče ženo svojo. Le-ta prihiti naglo, ali ko vidi njega stoječega, ki je mislila, da ga bodo že drugi dan pokopali, jame vsa prestrašena od stermenja vpiti, tako da skliče vso sosesko skupaj. Ko priletijo sosedje, mislijo da jo Janez zblaznil in ga hočejo se vso silo nazaj v posteljo položiti. Ali Janez se brani in jim zagotovi ter pokaže da je popolnoma zdrav. In zdaj še le stcrmijo in kaker bi bili vsi prišli iz uma mislijo, da vidijo prikazen, ko vidijo njega popolnoma zdravega, ki so ga videli malo poprej vsega ranjenega in vsega gnjilega. „Ni-
— 12 —
kar se ne bojte*, jim reče nato Janez, „in nikar ne mislite, daje vse to le prikazen, kar vidite, zakaj ravno kar je odešel sveti Frančišek in z dotikljejem svojili svetih rok mi je ozdravil rane." Naglo se je razglasil ta čudež in od vseh strani je prihitelo ljudstvo in vsi spoznajo v tem tako očitnem čudežu moč svetih ran Frančiškovih ter se veselijo in hvalijo svetnika, ki mu je Kristus vtisnil znamenja odrešenja človeškega rodu.
5.
Y Potenciji, mestu v Apuliji, je živel neki duhovnik, z imenom Kogerij, častitljiv gospod in kanonik v veliki cerkvi. Ves bolehen gre nekega dne, da bi molil, v cerkev, kjer je bila podoba svetega Frančiška, predstavljajoča ga z ranami, in jel je dvojiti nad tem preča-stitljivim čudežem, kaker da bi bilo to nenavadno in nemogoče. In ko mu blodijo te misli po glavi, čuti naenkrat na dlani leve roke pod rokavico vdarec ter ob enem sliši šum, kaker bi bil ne-kedo spustil puščico. Prestrašen potegne nato rokavico doli, da bi se prepričal o resnici tega, kar je videl in slišal. In res zagleda na dlani roke rano, kaker bi ga bil nekedo vstrelil s puščico in strašna vročina je puhtela iž uje. Kar je bilo pa prav čudno, rokavica je bila cela. Dva dni je kar naprej vpil in erjul zaradi strašnih bolečin, ki jih je terpel, in razodel je slehernemu, ki je prišel blizu, kakšne dvojbe da je imel. Zagotavljal je in prisegal, da veruje, da je sveti Frančišek v resnici dobil svete rane ter da .so mu prešle vse dvojbe. Ponižno prosi svetnika, da bi mu skozi te svete rane pomagal, in potoki solza podpirajo te njegove prošnje. In, o čudo ! ko je odložil nevernost in je bila zdrava njegova duša, ozdravelo je tudi njegovo telo; bolečine so pojenjale, vročina se ohladila in rana izginila popolnoma brez sledu. Gospod je postal prav pobožen in vedno jo bil vdan prijatelj manjših bratov. Ta čudež je bil poterjen s prisego in na zapisnik je pritisnil škof svoj pečat.
------------
Snicrt svete matere popisana od svetega sinu.
Do solz giuejo človeka mile besede,, s keterimi popisuje sveti Avguštin v devetih bukvah svojih izpovedi*) s tisto gorečo ljubez-
*) Izpovedi imenuje 3V. Avguštin popis svojega življenja.
. — 13 —
nijo, ki mu je lastna, zadnje trenutke svoje preljube matere Monike. Tu vidimo največo žalost blagega serca združeno se vzvišeno, kerščansko vdanostjo v voljo božjo. Prijeten duh prave pobožnosti puhti iz besed svetega škofa ter napolnjuje serce z nekako nebeško tolažbo.
Ali da bodo jasne okoliščine, v keterih seje godilo, kar nam pripoveduje slavni cerkveni učenik, moramo prej nekoliko omeniti iz prejšnjega življenja njegovega.
Sveti Avguštin je bil rojen leta 354 po Kristusovem rojstvu v Pagasti, majhinem mestu rimske Afrike. Mati mu je bila katoličanka Monika, oče pa ajd; ali pred smertjo se je po prizadevanju svoje svete žene tudi on spreobernil in kerstiti dal. Avguštin je bil sprejet v mladosti mej katehumene, to je tiste, ki so se pripravljali za sveti kerst. Ali toliko slabih lastnosti je kazal, da se niso upali svotega kersta mu podeliti. Stariši so ga poslali v šole, najprej v bližnje mesto Madavro, potem pa v glavno mesto dežele, Kartago. Tukaj je zabredel mladenič v pohujšljivo življenje ter se dal vjeti v zanjke manihejskih krivovercev. Lahko si mislimo žalost vboge matere. Neprenehoma joka in moli za svojega zašlega sinu. Ali ko je nekdaj, prelivaje vroče solze, prosila nekega učenega škofa, da bi ž njim se pogovarjal, ji je rekel : »Pojdi od meno! Kaker resnično živiš, nemogoče je, da bi se pogubil sin toliko solz." —
Avguštin je postal učenik govorništva v Kartagi in je bil vedno v zvezi z inanihejci. Vender, koliker več je premišljeval njih nauke, toliko bolj jo dvojil, da bi se našla pri njih resnica, zlasti, ko mu eden naj imenitniših na neka vprašanja ni vedel kaj odgovoriti. Takrat se jim je bil v sercu vže odpovedal.
V devet in dvajsetem letu se odloči, da gre v Rim. Kaj ga je k temu naklonilo, nam pripoveduje v šestih bukvah svojih izpovedi s temi besedami: „Ne zato sem hotel iti v Rim, ker mi je bil od prijateljev, ki so me k temu pregovarjali, obljubljen tamkaj veči dobiček in veča čast, akoravno me je nagibalo tudi to ; pa največi in skorej edini vzrok je bil ta, ker sem slišal, da študirajo mladeniči tam mirniše in da jih derže v redu ; da ne pridrevijo, kadar jih je volja, prederzno v šolo, ketere učenik ni njihov učenik, da celo brez privoljenja učenikovega nikomer ni dovoljen vhod. V Kartagi pa nesramna razposajenost učencev ne pozna nobenih meja. Prederzno pridrevijo notri in motijo, kaker divjaki, red, ki ga je vstanovil sleherni učenik v prid svojih učencev. S čudno to-
— 14 —
postjo delajo marsikaj, kar močno žali, kar bi se tudi po postavi
kaznovalo, ako bi jih ne varovala navada...........Te navade tedaj,
keterili se jaz, ko sem se še učil, nisem navzel, sem bil zdaj kot učenik primoran pri drugih prenašati, in zatorej mi je bilo ljubo, da grem tja, kjer se po spričevanju vseh, ki so za to vedeli, niso godile take nerodnosti."
Ko se je odpravil k morju, da bi se odpeljal v Rim, ga je jokaje spremila mati Monika. Lepo ga je prosila naj ostane v Kar-tagi, ali pa tudi njo vzame seboj ; bala se je namreč, da bi tamkaj še bolj ne zabredel v grehe ter bi se spreoberujenje njegovo se bolj ne zakasnilo. Ker se brez njega ni hotela verniti, jo zvijačno pregovori, da gre prenočevat v neki svetemu Ciprijanu posvečen kraj, ne daleč od morja ; on pa se je po noči skrivaj odpeljal. Tako ravnanje je globoko ranilo materino serce, ali, ljubezni do sina ni zaterlo v njej.
V	Rimu ne najde sicer mej učenci tistih nerodnosti, zavoljo keterili je šel iz Kartage ; vladala je pa druga razvada, ki ga je navdajala s tolikim studom, daje kmalu zapustil slavno mesto, ter se preselil v Milan. Prigodilo se je namreč dostikrat, da so učenci v trumah zapuščali učenika in odhajali k drugim, ter tako ogoljufali onega za plačo, ki so mu jo bili dolžni. Imenuje jih „nezveste ljudi, ki zavoljo ljubezni do denarjev zaničujejo pravico. Take ljudi je sovražilo moje serce."
Ko so se tedaj iz Milana obernili do mestnega glavarja rimskega, da bi jim na deržavne stroške poslal učenika govorništva, se je poganjal za to službo tudi Avguštin in jo s pomočjo manihej-cev, s keterimi je še zmirom občeval, tudi dobil.
V	Milanu je prišel v dotiko sè svetim škofom Ambrožem, h kateremu gaje serce močno vleklo; poslušal je rad njegove pridige pa le bolj zavoljo sloveče zgovornosti Ambroževe. Manihejcem se je bil tu popolnoma odpovedal, katoliške vere pa vender še ni hotel sprejeti, ker je imel še mnogo dvojbà ; obupal je že skoraj, da najde kedaj resnico.
V	tem dušnem stanu ga dobi mati njegova, ki je zapustila Afriko, odpravila se na nevarno morje in hitela, najberže v družbi drugega sinu svojega Numidija, brata Avguštinovega, za izgubljenim vender ljubljenim sinom.
Milost božja pa je že močno terkala na njegovo serce. Avguštin da slovo priležnici, ki jo je do tedaj imel, ter jo pošlje nazaj v Afriko ; priderži pa pri sebi sinu Adeodata, ki ga je imel
— 15 —
od nje, mladeniča petnajstih let, ki je vže takrat, kaker pravi Avguštin sam, prekosil v bistroumnosti marisiketorega starega in učenega moža. Ali vmerl je v mladosti.
Leto 387 je storilo konec solzam in žalosti svete Monike ; zakaj v tem letu, velikonočno nedeljo, se je dal Avguštin ob enem se svojim prijateljem Alipijem in sinom Adeodatom kerstiti; kerstil ga je sveti Ambrož. Nepopisljivo je bilo veselje svete Monike. — Kerščen je premišljeval Avguštin z materjo in sinom ter z mladeničem Evodijem, someščanom, ki se jim je pridružil v Milanu, kam naj bi se obernili, da bi bolje in lažje Bogu služili ; naposled sklenejo verniti se v Afriko. Odpravijo se na pot, ali ko pridejo v mesto Ostijo, blizu Rima, kjer se reka Tibera izliva v morje, zboli sveta Monika in vmerje. Njeno smert torej popisuje sveti Avguštin tako-le :
I.
Ko je tedaj napočil dan, ko se je imela ločiti iz tega sveta, dan, znan Tebi, nam skrit, se je prigodilo, kaker se mi zdi, po Tvoji skrivnostni naredbi, da sva stala jaz in ona sama naslonjena pri oknu, iz keterega se je videlo na vert poleg hiše, kjer sva stanovala. To je bilo v Ostiji pri Tiberi, kjer sva se, oddaljena od množice, po težavah dolzega popotovanja pripravljala na vožnjo po morju. Sama tedaj, sva imela mej seboj sladke pogovore; po-zabivši preteklo in misleč na prihodnje, popraševala sva se pred Teboj, ki si resnica, kakšno je pač prihodnje, večno življenje svetih, keterega „oko ni videlo, uho ni slišalo in v serce človeku ni prišlo." Odperla sva usta svojih sere nebeški vodi Tvojega studenca, studenca življenja, ki je pri Tebi, da bi si, poškropljena z njo vsak po svoji razumnosti, tako vzvišeno reč kaker koli misliti zamogla. — — — — —
Ti, o Gospod, veš, da mi je tako le rekla tisti dan, ko sva o tem govorila, ter se je nama mej pogovorom studil ves svet in njegovo veselje : „Moj sin ! kar se mene tiče, nima zame življenje nobenega veselja več. Ne vem, kaj naj še tukaj delam in zakaj sem še tu, ker je minilo vse moje upanje na tem svetu. Želela sem še nekaj časa živeti samo zavoljo tega, da bi pred smertjo videla tebe katoliškega kristijana. Gez mero mi je Bog dodelil to milost, ker te vidim služabnika njegovega, ki ne mara za srečo tega sveta. Kaj (naj) delam še tu?"
Ne spominjam se več dobro, kaj sem ji na to odgovoril. Pre-
— 16 —
teklo je mej tem komaj pet dni, ali vsaj ne dosti več, kar zboli za merzlico. Mej boleznijo pade neki dan v hudo omedlevico, da je bila nekaj časa brez zavesti. Hiteli smo k njej ; pa kmalu se je zopet zavedela ; pogledala je nas okoli stoječe, mene in mojega brata, ter rekla: „Kje sem bila P “ In ko je videla, kako sva bila od žalosti pobita, je rekla . „Ali bosta tukaj pokopala svojo mater ?“ Jaz sem molčal in vstavil solze ; moj brat pa je govoril nekako, da želi, da bi ne vmerla na plujem, ampak v domovini, kaker da bi to bilo tolaživniše. Ko je pa to slišala, ga je kaznila s plašnim pogledom zavoljo takih misli; ozerla se je name in rekla: „Glej, kaj govori 1“ In kmalu potem nama reče : »Pokopajta to telo kjer koli ; ne delajta si zavoljo njega skerbi ; samo to vaju prosim, da se me spominjajta pri altarju Gospodovem, kjer koli sta.“ In ko je to pojasnila z besedami, koliker ji je bilo mogoče, je obmolknila in bolezen njena se je shujšala.
Jaz pa sem premišljeval Tvoje darove, nevidni Bog ! ki jih poldadaš v serca Tvojih vernih, ki prihaja iz njih tako čudoviten sad. Veselil sem se in se Ti zahvaljeval, ker sem se spominjal, kako skerbna je bila zmirom zavoljo svojega groba, ki si ga je izvolila in pripravila poleg trupla svojega moža. Ker sta namreč živela v veliki ljubezni mej seboj, je želela, kaker že človeško serce težko zapopade, kar je božjega, to srečo pomnožiti še s tem, da bi ljudje mogli enkrat reči, da ji je bilo dano po dolgem popotovanju na morje, pridružiti prahu svojega moža svoj lastni prah v enem in tistem grobu pod zemljo. — Kedaj je bila izginila po Tvoji veliki milosti ta nečimernost iz njenega serca, ni mi bilo znano, in čudeč se, sem se veselil, da mi je to tako razodela, akoravno se vže pri onem pogovoru pri oknu, ko je rekla : „Kaj čem še tu ?“ ni pokazalo, da bi želela vmreti v domovini. Slišal sem pozneje, da se je enkrat, ko sva bila vže v Ostiji iu ko mene ni bilo zraven, z materino prijaznostjo pogovarjala z nekimi mojimi prijatelji o zaničevanju tega življenja in o sreči smerti, in ko so se oni čudili te žene kreposti, ketero si jej dal Ti, ter jo prasali, se li ne boji pustiti svojega telesa tako daleč proč od svojega rojstnega mesta, tedaj jim je odgovorila: „Nič ni oddaljeno od Boga; tudi se ni bati, da bi poslednji dan ne vedel, kje me obuditi od mer-tvih." — Deveti dan torej njene bolezni, v šest in petdesetem njene in tri in tridesetem letu moje starosti se je ločila ta bogaboječa in pobožna duša od telesa.
— 17 —
IL
Zatisnil sem ji oči in neizrekljiva žalost se je zbirala v notranjem mojega serca, ter se razlivala v solzah ; toda, na ostro povelje mojega duha so vstavile moje oči svoj studenec in ga posušile, ali silno hudo mi je bilo pri tem vojskovanju. Ko je pa ona izdihnila svojo dušo, je začel dečak Adeodat glasno jokati, toda, od nas vseh prisiljen, je vmolknil. Tako je bilo, po glasu mladeniškega serca, premagano in k molčanju prisiljeno tudi v meni, kar je bilo otročjega in kar se je razodevalo v solzah. Dozdevalo se nam je nespodobno, to truplo s tarnanjem in solzami častiti, ker se tako dostikrat objokujo nesreča nekakova rajnikih ali tako rekoč njih popolno vničenje ; ona pa ni vmerla nesrečno, tudi ne popolnoma ; tega nas je za terdno prepričalo njeno življenje in njena nehlinje-na vera.
Kaj je tedaj bilo, kar me je navdajalo s toliko notranjo žalostjo, druzega, kaker nova rana, ki sem jo prejel po tako naglem razterganju presladke in Ijubeznjive navade uajunega skupnega življenja? Veselilo me je sicer spričevalo njeno, ker me je v svoji zadnji bolezni, ko sem ji stregel, ljubeznjivo imenovala dobrega, in omenila z veliko ljubeznijo, da ni slišala nigdar iz mojih ust zbadljivih, terdih ali zaničevavnih besed, ki bi jih bil izgovoril proti njej. Toda, moj Bog, ki si nas vstvaril ! kaj je bila čast, ki sem jo ji skazoval, v primeri s tem, kar je ona zame storila P Ranjena je bila tedaj moja duša, ker ji je bila odvzeta tolika tolažba, in tako rekoč raztergano moje življenjo, ker je bilo njeno in moje življenje eno življenje.
Ko je bil tedaj vstavljen jok onega dečaka, je prijel Evodij psalterij ter začel peti psalm, na keterega smo odgovarjali vsi iz cele hiše : „Vsmiljenje in sodbo Ti bom prepeval, o Gospod !“ Ko so pa slišali, kaj se godi, je prišlo mnogo bratov *) in pobožnih žen ; in mejtem ko so one, keterih posel je bil, po navadi osker-bovale truplo, sem se podal jaz na pripraven kraj ž njimi, ki so menili, da me ne sinejo zapustiti, in sem govoril ž njimi o rečeh, ki so bile času primerne in z mazilom resnice sem hladil žalost, Tebi znano. Oni pa niso o tem nič vedeli, poslušali so me pazljivo, misleči da ne čutim bolečin. Toda pred Tvojimi ušesi, ko me nihče od njih ni slišal, sem grajal mehkost svojega serca in sem vstavil
*) to je, kristijanov.
— 18 —
navale žalosti ; za nekaj časa je ponehala, pa se me je zopet sč vso silo polastila, vender ne tolikanj, da bi se mi bile solze vderlei ali da bi se mi bil spremenil obraz ; sam jaz pa sem vedel, kako mi je stiskalo serce. In ker mi je bilo zelo neprijetno, da imajo čez mene toliko oblast te človeške reči, ki morajo priti po postavnem redu in vrejenju človeške natore, sem obžaloval svojo žalost z novo žalostjo in podvojena otožnost me je terpinčila.
Glej, truplo so nesli k pogrebu in spremili smo ga in vernili se brez solz. Se celo mej tistimi molitvami, ki smo jih povzdigovali k Tebi, ko je bila zanjo opravljena daritev našega odrešenja in je mertvaška truga, po navadi tistih krajev, stala pri grobu, preden so jo vanj položili,	še	celo mej temi molitvami se	nisem jokal ;
bil sem pa cel dan silno	žalosten v	svojem sercu in	omamljenega
duha sem Te prosil, kolikor mi je bilo mogoče, da bi potolažil mojo žalost. Pa tega nisi storil, da bi mi, kaker se mi dozdeva, s tem edinim zgledom v spomin vtisnil, kolika je moč navade še celo v taki duši, ki se	ne	zmeni več	za prazne besede.
Prišlo mi je tudi	na	misel, da	bi se šel kopat,	ker sem sli-
šal, da se kopel zato po gerški besedi „balaneion“ imenuje (latinski) „balneum“, ker prežene dušno žalost. Glej, tudi to pripoznam Tvojemu vsmiljenju, Oče sirot! da sem se kopal; toda, tak sem bil pozneje, kakeršen prej, preden sem se kopal : zakaj grenkoba moje žalosti ni zapustila mojega serca. Potem sem šel spat, in ko sem se zbudil, opazil sem, da se je moja žalost zelo zmanjšala. In ko sem bil tako sam v svoji postelji, sem se spomnil, da so resnične besede Tvojega Ambroža : Ti si namreč Bog, stvarnik in vladar sveta,
Ki z lučjo oblačiš dan lepo,
Z odejo kriješ noč temno,
Da sen ljudi sladak krepčd ;
Da ude onemogle mir,
Počitek vrača delu spet,
Iz truda vstane duh otet,
In strahu in togi vpade vir.
Zdaj sem zopet začel misliti na Tvojo služabnico, na njeno sveto in pobožno življenje in njeno ljubeznjivo in voljno obnašanje do nas, na njo, ki mi je bila tako naglo odvzeta ; in začel sem jokati pred Tvojim obličjem zavoljo nje in za njo, zavoljo sebe in za se. In odperl sem potoke solz, ketere sem prej zaderževal, da se vlijejo kolikor hočejo, in položil sem jih pod svoje serce in po-
— 19 —
čivalo je v njih ; zakaj tam so	bile Tvoje	ušesa	iu ne ušesa	kakega človeka, ki bi bil krivično	sodil moje	solze.	— Iz zdaj,	o Go-
spod, se obtožujem tega v svojih spisih. Naj jih bere gdor koli in razlaga kaker koli, in če najde kaj greha v tem, da sem objokoval mater kratek kosec ure, mater, ki je odmerla mojim očem, ki je toliko let zame jokala, da bi živel v Tvojih očeh, naj se mi ne posmehuje, marveč, če ima veliko ljubezen, naj se joka zarad mojili grehov k Tebi Očetu vseh bratov Krista Tvojega.
Zdaj, ko je moje serce ozdravljeno od tiste rane, zarad katere bi mogla biti grajana telesna mehkočutnost, pa prelivam Tebi, naš Gospod, za Tvojo služabnico drugačne solze, ki izvirajo iz duha, pretresenega od premišljevanja nevarnosti, pretečih sloherni v Adamu vineijoči duši. Akoravno	je ona, oživljena	v Kristusu,	in če
tudi ne še ločena od mesa, tako živela,	da se	hvali Tvoje	ime v
njeni veri in njenem življenju, si vendar ne upam tenditi, da bi od tistega časa, ko si jo prerodil v kerstu, ne bila prišla iz njenih ust beseda, nasprotujoča Tvoji postavi. Rečeno je bilo od resnice, Tvojega Sinu: „Gdor pa reče svojemu bratu norec, bo kriv peklenskega ognja." In gorje tudi hvalevrednemu življenju ljudi, ako ga preiščeš Ti brez vsmiljenja ! Ker pa ne preiskuješ pregrehe z oj-strostjo, zaupljivo pričakujemo, da nam prizaneseš. Gdor koli pa Ti našteva svoja dobra dela, kaj Ti našteva druzega, kaker darove Tvoje ? O da bi ljudje sami sebe spoznali iu ki se hvalijo, da bi se v Gospodu hvalili!
Tebe pa, moja hvala iu moje življenje, Rog mojega serca, pozabivši za en čas njena dobra dela, za ketera se Ti z veseljem zahvaljujem, Tebe prosim zdaj odpuščanja njenih grehov ! Vsliši me po zdravilu naših ran, po njemu, „ki je vmerl na križu, ki je na desnici božji, ki tudi prosi za nas.“ Vem da je skazovala vsmi-ljenje in da je svojim dolžnikom iz serca odpustila dolgove; odpusti ji tudi Ti njene dolgove, če si je ketere nakopala v tolikih letih po prerojenju v zveličavni vodi. Odpusti ji, o Gospod ! prosim Te, odpusti ji, ne hodi ž njo v sodbo. Naj vsmiljoiije prevlada pri sodbi, zakaj resnične so Tvoje besede in vsmiljenje si obljubil vsmiljenim. In da so bili vsmiljeni, to si jim dal Ti, k i se boš v s mi lil, koger se hočeš v s militi iu boš vsmiljenje s kazal temu, koger se boš vsmilil.
Upam, da si vže storil, za kar Te prosim, vendar prosto-voljne daritve m oj ih u s t n a j T i d o p a d e j o, o G o-spod! Zakaj, ko se je približal dan njene smerti, ni skerbela, da
— 20 —
bi bilo njeno truplo se slovesnostjo pokopano ali z dišečim mazilom maziljeno, tudi ni želela imeti lepega spominika ali groba v domovini. Kaj tacega nam ni naročila, samo to je bila njena želja, da bi se je spominjali pri Tvojem altarju, keteremu je služila sleherni dan, prepričana, da se tam daruje sveta daritev, po keteri je bil izbrisan rokopis postave, ki nam je bil nasproti, po keteri je bil premagan sovražnik, ki šteje naše pregrehe, iskaje, kaj nam bi naj očital in nič ne nahajaje v njemu, v keterem zmagujemo. Gdo mu bo poverini nedolžno (prelito) kri? Gdo poplačal kup, s keterim nas je odkupil, da nas daruje njemu ? Na to skrivnost našega rešenja jo oklenila Tvoja služabnica svojo dušo z vezjo svete vere. Nihče naj je ne pripravi ob Tvojo pomoč. Naj se ne vrine vmes lev in zmaj, ne se silo, ne se zvijačo ; zakaj ona ne bo odgovorila, da ni ničeser kriva, da bi je ne vtegnil prepričati zviti tožnik in bi mu ne zapadla ; ampak odgovorila bo, da so ji bili odpuščeni grehi od njega, keteremu nihče ne poverne tega, kar je On za nas dal, ne dolžan.
V	miru naj tedaj počiva z možem, pred keterim in po keterem ni bila zaročena z nobenim in keteremu jo služila, prinašajo Ti sad v poterpljenju, da pridobi Tebi tudi njega. In dodeli, Gospod moj Bog ! dodeli Tvojim služabnikom, bratom mojim, Tvojim sinovom, gospodom mojim, keterim služim sè sercem, z besedo in sè spisi, da Se bodo vsi, ki bodo to brali, spominjali pri altarju služabnice Tvoje Monike in Patricija, negdajnjega njenega moža, po keterih si mi, neznani kako, dal to življenje. Spominjajo naj se s pobožnim duhom, v tej minljivi luči, mojih starišev in mojih someščanov v nebeškem Jeruzalemu, po keterem hrepeni na popotovanju Tvoje ljudstvo od izhoda do vernitve, da ji bo to, za kar me je prosila v zadnji uri, obilniši spolnjeno z molitvijo mnogih po moji izpovedi in mojih prošnjah.
---------------------
Drugi izreki brata Egidija.
V	predlanskem letniku tega časopisa je stalo nekoliko o življenju brata Egidija, tretjega izmej pervih tovarišev sv. Frančiška. Vlani so se nadalje natisnila „poglavja raznih naukov in spodbud-ljivih izrek44 tega zveličanega brata, in s tem je končano tako imenovano „Cvetjiče sv. Frančiška14 (Fioretti di San Francesco).
—- 21 —
Ali poleg tega se je ohranilo v starih knjigah o blaženem Egidiju še marisikaj, kar se nam zdi vredno branja in premišljevanja. Zato smo sklenili tudi letos še neketere izreke tega preprostega in ob enem modrega tovariša našega svetega očaka ko prijetno in spodbudno berilo ponuditi častitim bravcem ; ako bodo brali premišljeno in k sercu si vzeli besede zveličanega starčka, brez skerbi smo, da ne bodo ostale brez sadu in koristi.
1.	O pridiganju.
Oznanjevavec besede Božje je postavljen od Boga, da bi bil luč, zerkalo in zastavonosec božjemu ljudstvu. Blager tistemu, ki tako vodi druge po pravi poti, da sam ne jenja po njej hoditi, in tako k teku vabi, da sam ne jenja teči, in tako drugim pomaga k bogastvu, da sam ne oboža zavoljo tega. Mislim, da dober pridigar bolj govori sam sebi, kaker drugim. Meni se zdi, da gdor hoče voditi duše grešnikov, se mora zelo bati, da njega samega drugi slabo ne bi vodili. In neki brat muje rekel: »Kako je to?“ On pa mu odgovori : „Oberni proč svoje oči, da ne bodo gledale ničemernosti. Tisti, kateri govorijo, ne zapopadejo, in tisti, kateri poslušajo, ne razumejo". In negdo ga je vprašal:	»Kaj je boljše,
pridigati ali delati ?" Temu je odgovoril :	»Kateri si več zasluži,
tisti, ki sam gre na božjo pot k sv. Jakobu, ali tisti, ki drugim pokaže pot do sv. Jakoba ? Mnogo vidim, kar ni mojega, mnogo slišim, kar ne razumem in mnogo govorim, kar ne storim ; 'tedaj se mi dozdeva, da človek ne bo zveličan, samo če gleda, govori in posluša".
2.	Kako seje zaderžati ob času duhovne su hot e.
Dobra družba je človeku kaker zdravilo, in slaba družba kaker strup. Drevesa, ki stojijo ob poti, mimogredoči včasih se železom ranijo in ne pustijo, da bi sadje dozorelo ; tako škoduje mej svetom prebivati. Negdo je rekel bratu Egidiju : »Kaj bi mogel storiti, da bi okusil kako sladkost od Boga ?" Ta mu je odgovoril :	»Ti je li vdihnil Bog kedaj dobro voljo ?" »Dostikrat" mu
odgovori oni. Nato mu brat Egidij večkrat zaporedoma glasno reče te-le besede :	»Zakaj nisi varoval tiste dobre volje, in peljala bi
te bila do veče dobrote". Neki drugi mu je rekel : »Kaj hočem storiti, ker sem tako suhoten in nepobožen?" Temu je šaljivo odgovoril: »Nikar ne moli: nikar ne prinašajte daru k altarju. Ke-der močna povodenj razdere strugo in vodotok mlinski, si prizadeva malinar polagoma popraviti, kar je razderto ; in ravno tako,
— 22 —
keder mlinski kameni ne meljeje dobre moke, ne razbije jih precej z velikim kladivom, temuč popravi jih polagoma in popolnoma klepaje jih z majhinim kladivom, dokler so popravljeni. Redovniki so poklicani od Boga k molitvi, ponižnosti in bratovski ljubezni ; pa gorje tistim, ki so zgubili poželenje po lastnem dobrem in hočejo previsoko letati".
3.	Brat Egidij želi, da bi se tam, kjer se muje prikazal Kristus, postavila cerkvica, ter zato r ju j e, kako se mu je po tej prikazni vera spremenila v
poznanj e.
Enkrat je pravil brat Egidij z veliko gorečnostjo nekaterim svojim prijateljem, kako se mu je tisto leto, ko se je sv. Frančišek preselil s tega sveta v nebeško domovino, Kristus blagovolil prikazati bdečemu očitno, s telesnim bleskom prečudne svitlobe, večkrat, skozi petnajst dni, v kraju Cetonskem ; tedaj je eden izmej bratov rekel bratu Egidiju :	„Jaz bi hotel, da bi na tistem kraju,
kjer je Kristus tako milostivo blagovolil se prikazati, naredila se majhina cerkev iz lepega kamenja in vglajenega." In brat Egidij mu je rekel :	„0 kako prav ti govoriš ! zakaj mnogo cerkev je
bilo zidanih na krajih, kjer se niso godile tako velike reči, lcaker tamkaj." In drugi mu je rekel : „Pa kako bi se imenovala tista cerkev ?" Odgovoril je : „Imenovati bi se morala binkoštna, to je, cerkev sv. Duha." Nato ga eden vpraša : „Ali veruješ ti, da je prišel sv. Duh po apostoljskih časih še kedaj v koga tako, kaker je prišel v aposteljne ?" In on je odgovoril: „0e častim samega sebe, moja čast nič ni.“ In brat mu je rekel : „Ti praviš, da ti je Bog odvzel vero, povej mi, ako ti je ljubo, če imaš upanje?" Brat Egidij mu je odgovoril : „Gdor nima vere, kako bo imel upanje?" Nato reče brat: „Ali imaš upanje, da boš dosegel večno življenje?" On je odgovoril: „Ne veruješ, da more Bog dati zastavo večnega življenja, komer je njemu ljubo ? Pa ne govorimo več o tej reči." Mislil je oni brat, da mu je zavoljo tega to rekel, da bi se ne bil zamaknil tamkaj v pričo njega.
Tudi je rekel brat Egidij, da je bil štirikrat rojen. „Pervič“, pravi, „sem bil rojen od moje matere po mesu ; drugič v zakramentu svetega kersta ; tretjič, ko sem vstopil v ta red ; četertič, ko mi je izkazal Gospod milost svoje prikazni." In gori omenjeni brat mu je rekel : „Ako bi šel jaz v daljnje kraje ter bi me vprašali, če te poznam, ali bi rekel lahko tako-le : Dva in trideset let
— 23 —
je, kar je bil rojen brat Egidij, in pred rojstvom je imel vero, po rojstvu pa je zgubil voro.“ Brat Egidij mu je odgovoril : «Kaker si rekel, tako je res, vender nisem imel poprej vere tako dobro, kaker bi jo bil moral imeti, temne samo tedaj, ko mi jo je Bog vzel. In gdor bi jo imel tako popolnoma, kaker bi se morala imeti, Bog bi mu jo vzel zase. Vender sem potem imel, kar sem zaslužil, da bi se mi navezala verv okolu vrata in bi me zasramovanega vlačili po vseh ulicah tistega mosta.“ In oni mu je rekel :	«Če
nimaš vere, kaj bi pa storil, kè bi bil mašnik ter bi hotel peti slovesno mašo, kako bi zapel: «Verujem v enega Boga ?“ In veselega obraza mu je odgovoril z glasnim petjem : «Poznam enega Boga, Očeta vsegamogočnega".
4.	Da moramo imeti vsmiljenje tudi s tistimi, ki po pravici ter pi j o, in kako nespametna je prevzetnost.
Brat Egidij je tožil enkrat zastran obleganja nekega mesta, ter je močno obžaloval ne le grozovitost oblegovavcev, temuč tudi nevarnost obleganih. In ko je rekel, da so ti milovanja vredni, je dostavil še te-lo besede :	„Vender pa je hotel Bog, da bi se pre-
bivavci tistega mesta pokorili in ponižali, ker so večkrat dovolj grozovito ravnali se sosedi, nad katerimi so prevladali." Nato mu je rekel neki redovnik : «Ce je Bog to hotel, kaker ti praviš, jih ne smemo milovati, marveč veseliti se moramo, da so kaznovani, zakaj vsaki človek mora svojo voljo zravnavati z voljo božjo". Brat Egidij je odgovoril : «Postavimo, neki kralj je zapovedal, da, če se gdo tako in tako pregreši, naj se mu glava odseka ali naj ga obesijo, in sin tistega kralja bi tako hudobijo storil in bi ga po povelji kraljevem peljali, da bi bil kaznovan, kaker je gori povedano ; ali misliš, da bi bilo ljubo kralju, ako bi se ljudje veselili in klicali: Veselimo se, kralj pelje svojega sinu k smerti ? Nikaker bi se ne dopadlo kralju tako veselje, temuč neljubo bi mu bilo. Tako je" pravi «tudi pri tej reči." — Drugikrat mu je negdo rekel : «če me gdo hvali zavoljo kaj dobrega, tudi takega, kar nimam, se zato napihujem v sercu". Temu je rekel : «Kè bi bil gdo zelo vbog, ves ranjen in bled, v naj slabši in vmazani obleki in popolnoma bos, pa bi k njemu prišli ljudje ter bi rekli : «Zdrav, gospod ! ker si čudovito bogat, krasen in lep in imaš kaj dragoceno obleko in obuvalo !" Ali ne bi bil neumen, ki bi se mu dopadla taka hvala in bi se zares takega mislil, kaker bi mu pra-
— 24 —
vili, dasiravno bi vedel za gotovo, da je tista reč povsem drugačna ?“ —
5.	Kateri redovniki so Bogu ljubi, kateri neljubi.
Izmej vsili redov in rodovnikov nekateri dopadejo Bogu in nekateri mu ne dopadejo. Tistih, kteri dopadejo Bogu, so dve verste, ena se imenuja versta ljubečih, druga dopadajočih. V versti ljubečih pa so vsi veliki služabniki božji, ki sami sebe ljubijo sè željo, da bi eden drugemu dopadli zavoljo Boga. Ti ljubeči imajo štiri oči ; eno oko vedno gleda, kaj je bolj všeč volji in dopadljivosti Gospoda Boga ; drugo vedno gleda na bližnjega, da je vedno ž njim v miru in mu daje lep izgled ; drugih dvejuh gleda eno naprej, drugo nazaj. Tisto, ki je spredaj, gleda, kaj ima pričakovati od vsega, kar stori, tisto pa, ki je zadaj, opazuje, če je delo, katero stori, dopadljivo Gospodu Bogu. In tako gleda sprednje oko naprej in zadnje gleda nazaj, in te dve očesi sodite dela.
Druga versta se imenuje dopadajočih, ki so vsi tisti, kateri se varujejo, da ne rečejo ali storijo komu kaj britkega, in če jim drugi delajo britkosti, sami postanejo služabniki tistih, ki jih tepejo iz popolne in serčne volje ; ti hodijo do pravičnosti in ne prestopijo meje pravice, da bi odgovor dajali komu. Te dve verste ste všeč Gospodu Bogu,
Tisti redovniki pa, ki živijo v nesterpljivosti in prepiru zavoljo časnih reči in se za dobre imajo ne zavoljo dušnega dobička, temuč zavoljo varnosti, ti so vsi nedopadljivi Bogu ; pa iz te ne-dopadljivosti se morejo verniti k dopadljivosti, ako se skesajo, spovejo in za naprej varujejo. Pa gledajo naj, ker toliko časa bi mogli v hudem ostati, da bi se jim zaperla vrata milosti in bi bili verženi izmej rešenih. In predstojniki, učeniki bogoljubnosti, pridigarji in duhovni so zato postavljeni od Boga, da bi znali duše vleči k zveličanju in da bi to bolj goreče želeli in po tem bolj hrepeneli, kaker vino ali vodo piti, keder so naj bolj žejni, in da bi terpeli za duše. Taki imenovani učeniki, pridigarji in duhovni imajo vsi dopadajenje Gospoda Boga. Ysi imenovani učeniki, pridigarji in duhovni pa, kateri bolj hrepenijo po hvali in časti, kaker pa želijo duše vleči k zveličanju, ti so vsi nedopadljivi Bogu, pa iz te nedopadljivosti se morejo verniti k dopadajenju božjemu, ako se spovejo in se potem varujejo. Tender pa lahko taki ostanejo in zaprejo se jim vrata vsmiljenja in so pahnjeni izmej izve-ličanih.
— 25 —
Lakomni oskerbnik.
Rabdn Maver, opat fuldski, pozneje nadškof mogoški (Mainz), imeniten kaker po učenosti tako tudi po pobožnosti, je bil v sveti ljubezni vdan vbogim dušam v vicah, ter si je mnogo prizadeval, da bi jim pomagal v njih terpljenju. Zlasti je vkazal v sporazum-Ijenju sò svojimi redovniki, da naj se, keder gdo izmej njih vmer-je, skoz trideset dni razdeljuje mej vboge jed in pijača, ki bi jo bil oni dobival, ako bi bil.še živ. Ali samostanski oskerbnik, Ede-lard po imenu, človek bolj skerban za posvetno blago kaker pa za terpljenje družili, on, ki bi bil imel po svoji službi zvesto izpolnjevati opatovo povelje, ni se menil zanj ; opuščal je razdelitev ali popolnoma, ali pa jo je odlašal na poznejši čas.
Zgodilo se je pa leta 830, da je nastala v samostanu fuld-skem neka kužna bolezen, ki je pobrala ne majhino število redovnikov. Rabàn, poln goreče ljubezni do teh duhovnih bratov, pokliče oskerbnika k sebi, ter mu priporoči zapoved, ki jo je bil dal, da naj se namreč skoz trideset dni jed deli mej vboge. „Skerbi zvesto", mu pravi, „da se v prid teh vbogih vernih duš, kaker je navada, moj vboge deli jed in pijača. Gorje tebi, če tega ne storiš ! velikega grehe se vdeležiš pred Gospodom, in huda kazen te bo zadela." Edelard obljubi sč vso natančnostjo izpolnjevati voljo svojega opata ; ali — ostalo je le pri besedah. Premagan od lakomnosti ne izpolni povelja ter pripravi tako rajnike brate ob veliko pomoč.
Ali Gospod Bog ne pusti nigdar brez kazni terdoserčnosti do ljubih duš v vicah ; to je Edelard kmalu skusil na strašan način. Ko je negdaj, zarad mnogih ppravkov, ki jih je imel kot oskerbnik, pozno po noči sam odešel v svojo celico, da bi legel spat, ga prime na samostanskem koru, skoz katerega je moral iti, tako huda bolezen, da pade v nezavednosti na tla ter se mej padanjem na več krajih, zlasti pa na glavi močno pobije. Na pol mertev leži tam notri do zornic, in ko pridejo redovniki ob navadni uri na kor, da opravijo svoje duhovne molitve, najdejo ležečega v kervi, da se vsem smili.
Precej ga varno vzdignejo ter odnesejo na posteljo v njegovo celico, kjer si skerbno prizadevajo, da bi ga spravili k zavednosti. Ko se jim to ros kmalu posreči, se vbogi oskerbnik oberne k njim, ter pravi s hripavim glasom : „Hitro tecite po opata; zakaj bolj je
— 26 —
pomoči potrebna moja duša, kaker pa moje telo.“ Ko pride opat, se mej zdihljeji in obilnimi solzami obtoži, kako je iz lakomnosti prelomil njegovo povelje ter tako ogoljufal rajnike redovne brate za zasluženje odločene milostiuje. „01i“, zakliče, ^pravična kazen me je zadela !“ In vpričo mnogih bratov začne pripovedovati, kako je videl prejšnji večer, ko je prišel do sredi kora, pred seboj redovne brate, ki so pred kratkim pomerii, polne nejevolje in jeze. Ti so se vei’gli nanj, ga poderli na tla ter bili se šibami, kričaje mu na uho pri vsakem vdarcu strašno očitanje : „Zanikernež ! tu imaš plačilo za skopost ; pa ta kazen ni še nič v primeri s tisto strašno kaznijo, ki te bo zadela čez tri dni, ko boš vmerl !“
Naj bo že, da je bila ta prikazen resnična, kaker meni zgodovinar, ki nam to povest pripoveduje, ali pa da je bilo to samo učinek vznemirjene vesti, ko potekó trije dnevi, Edelard v resnici vmerje. Prej vender prejme z velikim kesanjem svete zakramente za vmirajoče, tako, da so opat in redovniki terdno upali, da je storil srečno smert.
Raban je imel slovesno černo mašo za njegov dušni mir ; tudi je skozi trideset dni dal deliti mej vboge zanj odmenjeno jed in pijačo, bratom, pa je priporočal naj zanj molijo in dobra dela opravljajo. Vender, vse to ni bilo zadosti, da bi rešilo dušo njegovo terpljenja, ki ga je moral terpeti v vicah, kamer je bil obsojen zavoljo svoje lakomnosti. Zgodovinar namreč pripoveduje, da se je prikazal čez nekaj časa opatu Rabànu, bled in poln britkosti, ter ga je goreče prosil, naj ne odneha moliti zanj, da bi ga Bog kmalu rešil iz kraja, kjer neizrečeno terpi. „Vedi‘-, mu pravi, „da je Gospod Bog, karkoli ste storili za mojo dušo, vse razdelil mej duše redovnih bratov, ki so zavoljo moje skoposti ostali v vicah. Preden ni zadnji od njih v nebesih, jaz ne pridem in kraja kazni in terpljenja. ZatO te lepo prosim, oče moj, pomnoži svoje in svojih bratov molitve, podvoji milostinjo vbogim, da bo tudi meni prej prišel dan odrešenja/ — Opat rad stori, kar ga je prosil vbožec, in glejte, ko preteče mesec dni, vidi v prikazni dušo Edelardovo, ki se mu vesela zahvali za ljubezen, ki ji jo je izkazal, ter mu obljubi, da hoče v nebesih, kamer se zdaj vzdiguje, vedno prositi božjega blagoslova zanj in za cel samostan.
(Trithemius, L. 2., Vita Rabani Mauri).
27
Cerkvena, zlasti redovna jn misijonska naznanila.
Iz Rima. — Prečastiti pater generalni minister našega frančiškanskega reda so sklenili v glavnem mostu katoliške cerkve vstanoviti višje šole, kamer bi se pošiljali tisti mladi redovniki iz vseh okrajin serafinskih, naj si bodo ketere koli narodnosti, keteri bi domače šole svoje okrajine hvale vredno doveršili ter se mej drugimi posebno odlikovali po bistroumnosti, pobožnosti in gorečnosti za redovno deržanje. V teh višjih šolah bi se mogli pod skušenimi učitelji nadalje učiti tistih znanstev, za ketere bi vsaki zlasti veselje imel, ali za ketero bi ga vikši njegovi posebno sposobnega sodili. Tako bi se doseglo, da bi imel red sčasoma lepo število v resnici učenih mož, ki bi stali na poveršju dotičnih znanstev, in posamezne okrajine bi vesele bile, da bi imele take učitelje. — V ta namen pa je treba najprej obširnega, novega poslopja, tembolj ker bi pater generalni minister radi ob enem po-skerbeli tudi sploh za vso mladino tistih okrajin, ketere v današnjih okoliščinah ne morejo imeti doma potrebnih šol ; in ker se je bati, da bi vtegnili Lahi poslopje, kjer imajo p. generalni minister zdaj svoj sedež, vgrabiti redu, bo morebiti tudi njihovo in njih sveto-vavstva stanovanje se moralo narediti v novem poslopju, ki se ima v kratkem začeti zidati. Vže so v ta namen dali kupiti potrebno zemljo blizu lateranske velike cerkve. Ta zemlja pa stane obilo denarja, in predon bo poslopje gotovo, ga bo treba tudi še mnogo mnogo Yse to se bo moralo dobiti večinoma po milih darovih dobrih katoličanov, ki bodo hoteli ljubezen izkazati redu svetega Frančiška in s tem pospeševati rast in povzdigo učenosti katoliške sploh. Da bo na prošnjo sv. Frančiška, sv. Antona in velikega učenjaka našega svetega Bonaventure Bog obudil takih dobrotnikov, to hočemo zaterdno upati. Ako je tudi mej našimi čislanimi bravci kedo, ki bi vterpel kaj v tako blag namen, sveti Frančišek mu bo izprosil, tega se sme za gotovo nadejati, obilno povračilo ; prosimo torej te milostinje v imenu prečastitega generalnega ministra. Njih misel je tako lepa in. dobra, da moramo v resnici iz serca želeti, naj bi se le kmalu v djanje spremenila. Vseučilišče serafinsko (universitas seraphica) bo, kaker smemo po pravici prepričani biti, mnogo lepega sadu obrodilo redu ter ne malo koristilo tudi vesoljni sveti katoliški Cerkvi.
— 28 —
Od Zniirnc v Mali Aziji. — Zmirna je za 'Carjimgradom največe mesto v Turškem cesarstvu. Blizu tega slavnega mesta je kraj, ki se imenuje Budža. Tam so dali prečastiti generalni minister kapucinski sezidati obširen samostan, v keterem ima biti splošni mejnarodni novicijat za cel ta red svetega Frančiška. Vse je že dodelano; o porcijunkuli, 2. velikega serpana, so nadškof zmi-renski poslopje blagoslovili in na sv. Frančiška dan se je novicijat slovesno odperl. Vpričo sta bila o poslednji priliki poleg nadškofa zmirenskega tudi dva škofa kapucinskega reda. Preoblečenih je bilo devetnajst mladeničev, mej njimi devet bolgarskih Slovenov, ostali iz Italije in Tersta. Pod Turkom torej je našel častitljivi kapucinski red prostora za svoje poglavitno sčmenišče, namenjeno zlasti unanjim misijonom; iz mohamedanske Budže bodo, ako Bog da, izhajali delavci, ki bodo oznanjevali sveto katoliško vero po raznih delih sveta. — V Plovdivu (Filipopolju) na Južnem Bolgarskem pa hočejo vstanoviti p. general tudi mejnarodne šole za vse tiste mladeniče, ki bi se hoteli pripravljati, da vstopijo v kapucinski red. Ko se bodo tu naučili latinščine in kar je sicer treba, potem se bodo mogli sprejeti v novicijat v Budži.
S himalajskih gora v Indiji (Azija). — V Indiji so najvišji snežniki, ki jih ima naša zemlja, imenovani Himàlaja, to je. Snežno stanovanje. V teh velikanskih gorah čez 2000 metrov nad morjem stoji, kaker orlovsko gnjezdo obešeno nad prepadi, malo mesto Masuri (Mussoree), kjer se je letos na dan sv. Frančiška Serafinskega slovesno blagoslovil novi kapucinski samostan, dasi je vže nekaj časa, kar je dodelan ter je notri vže skoraj poldrugo leto novicijat in nekaj mesecev tudi že šole za klerike, ki so prestali poskušenjsko leto. Blagoslovljenje in nato slovesno veliko mašo so imeli apostoljski vikarij, kapucin Jakobi, keteri so pooblaščeni od generalnega ministra sami vstanovili ta novicijatni samostan. — Dežele, ki bi imele biti kerščanske, so zapodile redovnike; zdaj se množe in vkoreninjajo mej Turki in ajdi!
Egipt. — Krivi prerok (Mahdi) v Osrednji Afriki je 3., 4. in 5. listopada pobil egiptovsko vojsko, ki jo je vodil zoper njega anglež Hiks-paša; tudi potem so njegovi še semtertja v manjših bojih otepli egipčane. Angleži se pripravljajo novo, močnejšo vojsko zoper preroka. Kako in kaj je -z našimi misijonarji, jetniki prerokovimi, do zdaj (31. grudna) še nič ne vemo.
Šoa. — To kraljestvo je, kaker je znano, nekako na pol odvisno od Albesinije; zato so morali misijonarji kapucini od tam
— 29 —
pregnani tudi od tod se vmekniti. Zdaj so se neketeri vernili in kralj M ene lik jih je prijazno sprejel ter jim dovolil pridigati tudi mej narodom Gala, koliker ga je njemu podložnega. Pa tudi mej neodvisnimi Gala ali Galajci se je vstanovila misijonska postaja, dober dan hoda od egiptovskega mesta Harar. — V tem (mohamedanskem) mestu je apostoljski vikarij galajski, 'pater Torén Kaànj (Taurin Cahagne), premagavši mnoge zapreke, kristijanom pridobil posebno pokopališče, da bodo mogli vmirati s tolažbo, da bodo njih trupla počivala v blagoslovljeni zemlji.
Zanzibar. — V tem vshodno-afrikanskem kraljestvu imajo misijon, kaker je znano, redovniki skupščine sv. Duha in sv. serca Marijinega. Ta misijon, ki je bil prej apostoljska prefektura, so povzdignili sveti oče 22. kimavca v aposteljski vikarijat, to je, misijonsko škofijo.
Siinbcbazija (v južno-zapadni Afriki). — Razna mala kraljestva, ki jih imajo tukaj zamorci, z veseljem odpirajo vrata katoliškim misijonarjem, francoskim redovnikom skupščine sv. Duha in sv. serca Marijinega. Letos so se veršile priprave za dve novi postaji, namreč v kraljestvu Ombandža, kjer vlada kralj Kil ul a, prijazen mož sedem in tridesetih do štiridesetih let, po evropsko oblečen, in v kraljestvu Ukvanjama (Ucuaniama), kjer gospoduje kralj Nani badi, lep mladenič kakih sedemnajstih let, obilo nadarjen in poln hrepenenja po nauku in omiki.
Severna Avstralija. — Avstrijski jezuiti, ki imajo cvetoč misijon v deržavi Južni Avstraliji, so vstanovili leta 1882 novo misijonsko postajo v Severni Avstraliji blizu mesta Pà-mersten (Palmerston). Kaker poročilo pravi so tamkaj domači zamorci zadosti nadarjeni ljudje, skoraj bolj evropejcem kaker afri-kanskim zamorcem jiodobni ; zlasti dečaki so prav bistre glavice ter znajo vsi dosti dobro angleški.
Melanezija. — Misijon na Novi Britaniji pred kratkim z veselim upanjem začet, je menda vže vničen. Ceraci so požgali misijonsko poslopje — vže zadnjič smo povedali, da je pogorelo— ter vgrabili misijonarjem celo obleko. Trije, dva mašnika in en brat, ki so bili vbežali na neki majhin otočič, so se s parno ladjo E spi e gl o 3. vinotoka pripeljali v Sidnij, glavno mesto njusavz-veljško v Avstraliji.
Samoansko otočje. — Vzadnjič smo povedali, kako grozo-viten vihar je divjal o veliki noči nad temi nesrečnimi otoki. Meseca velikega serpana je prišel še eden, ki jo pokončal, kar je
— 30 —
pervemu ostalo. Otočani so tako rekoč ob vse; misijonarji po zadnjem poročilu niso imeli več kaker še za 14 dni moke.
Zedinjene deržave v Severni Ameriki. — Tukaj se ima v kratkem obhajati narodni cerkveni zbor. Poslednji čas so bili nadškofje Zedinjenih deržav ali njih pooblaščenci v Rimu, da se posvetujejo zastran te imenitne zadeve.
Ekvadór. — Veselo naznanilo prihaja iz te južno-amerikan-ske republike. Katoličani so zopet dobili oblast v roke in perva reč, ki sp jo sklenili, je ta, da se ima zidati v glavnem mestu Kito (Quito) nova cerkev na čast presvetemu Sercu Jezusovemu, keteremu se je Ekvadór posvetil pod nepozabljivim predsednikom Gabrijelom Garsija Moréuo.
Čile. — Čilensko republiko smo zadnjič hvalili; ta pot je vže ne smemo več tako. Zmaga nad peruanci in bolivijani je menda napuh zbudila v sercih možakarjev čilenskih; posnemati hočejo, kar so začeli prusi, ko so francoze potolkli : vojsko zoper katoliško cerkev. Vže so vpeljali tako imenovan civilni zakon, ki se pri županu sklepa. Gospe glavnega mesta Sentjakopa (Santiago) so podpisale prošnjo zoper tako posvetno postavo ter jo nesle predsedniku, ali ta jih je odpravil z neketerimi pokloni.
Patagonija. — Sveti oče Leon XIII. so razdelili to obširno misijonsko polje v najjužniši Ameriki v en ap.ostoljski vikarijat, ki bo obsegal severno in srednjo Patagonijo, in eno apostoljsko prefekturo, ki ima obsegati južno Patagonijo z Maljvinskim ali Falj-klandskim otočjem in Ognjeno zemljo. 10. listopada se je odpeljalo tjakaj iz Turina 20 misijonarjev salezijanov gospoda Boška z desetimi sestrami Marije pomočnice.
Arhentinsko. — Boljši vspeh, kaker čilenke, so imele gospe v glavnem mestu arhentinske republike, Buénos Ajres. Potegnile so se za katoliško odgojevanje iu podučevanje mladine in starešinstvo te deržave je stoje poslušalo njih prošnjo ter ji popolnoma priterdilo.
---:-----OHO------------
Zahvala za vslisano molitev.
Iz Središča na Štajerskem:
Preserčua hvala prečisti D. Mariji za zopet dobljeno zdravje po smertui bolezni.
Iskrena čast in hvala sv. Antonu in sv. Frančišku za pover-
— 31 —
njeno zdravje, za srečen konec nadležne pravde in zato ker sem neoskerbljenega otroka v pošteno odgojo spravila.
Iz Sampeterske fare, vikarijata Y. na Goriškem:
Jaz sem bil bolan skoraj cela dva meseca. Ne sicer da bi bil ležal na postelji, vender delati mi ni bilo mogoče, ker me j c strašno zbadalo pod sercem in v persili, ko sem dihal, a če sem katero majhino delo začel, nisem ga mogel zmagati, ker se mi je bolezen potem še bolj pomnožila. Pač sem iskal pomoči pri zdravnikih ter sem rabil tudi zdravila, ali vse je bilo zastonj, meni ni bilo ž njimi nič pomagano ; zato sem jih potem popustil. Ker sem pa naročen na Cvetje ter sem ravno bral v 9. in 10. zvezku o raznih čudežih svetega Antona, sem se začel njemu priporočati in sč živo vero in terdnim zaupanjem prositi, da bi mi spet ljubo zdravje izprosil od Boga. V ta namen sem dal tudi za eno sveto mašo svetniku na čast in sam sem izmolil nekatere rožne vence. Pristavil sem zraven tudi, da naznanim v Cvetju, ako ozdravim. In res, hvala Bogu in svetemu Antonu Padovanskemu, nisem ostal zapuščen v tej nevarni bolezni ; v malo dneh se mi je zboljšalo in zdaj sem popolnoma ozdravel, da lahko opravljam svoja kmetiška dela. Zato bom hvaležen svetemu Antonu Padovanskemu vse svoje žive dni. — Y resnici, hvalimo in častimo svetega Antona Padovanskega zlasti mi Slovenci, ker je on tudi v naši domovini, na Goriškem, dalj časa prebival in verno ljudstvo učil, tako da ga bolj ko katerega drugega smemo imenovati našega domačega svetnika.
J. G.
Od sv. Benedikta na Spodnjem Štajerskem
Nedavno kupili so moj oče na Ogerskem, kake štiri ure od mesta Radgone, mladega, berzega konja. Veselje smo imeli vsi pri hiši nad konjičem.	Ker smo	se bali, da bi	nam ušel, pustili
smo ga še le tretji dan	prostega	na pašo.	Ali	komaj pride konj
na prosto, zažene se tako naglo po cesti, od koder so ga prignali, ter beži tako urno, da ni bilo upati, da bi ga dohiteli. Tekla sem jaz, sestra in dva brata za njim. Ali ker sem videla, da tečemo zastonj, obernem se jaz kar proti domu našim povedat, da nam je konjič ušol. Bala sem se pa pred očeta; zatorej postojim na cesti ter premišljujem, kaj mi je storiti. V hudi zadregi obernem se k sv. Antonu s	terdnim zaupanjem	in z	obljubo, da hočem
tudi jaz Njemu na čast	razglasiti	v Cvetju,	ako	se na njegovo pri-
— 32 —
prošnjo konj verne. In glejte, čez nekaj minut prihiti brat s konjem do mene ter na to hitro domov. Domači smo bili po tem vsi prav veseli, posebno pa jaz, ker sem spoznala, da se je na priprošnjo svetega Antona konjič vstavil, da so ga mogli prijeti. To se je namreč ravno v tem hipu zgodilo, ko sem se jaz sv. Antonu priporočevala ; tako sva se zmenile sè sestro, ketera je za konjičem tekla.	M. K., tretjerednica.
Iz "Vojnika pri Celju:
Zgubila sem neko reč, ki mi je bila prav ljuba, posebno ker som bolj vboga. Zatekla sem se k sv. Antonu, ker sem večkrat brala v Cvetju, kolikrat je že on v takih razmerah pomagal. Obljubila sem tudi, ako zgubljeno reč nazaj dobim, da bom to iz hvaležnosti do sv. Antona v Cvetju naznanila. In glej čudno pomoč! Na prošnjo sv. Antona sem bila vslišana ter sem tisto reč na čuden način nazaj dobila. Svojo obljubo s tem hvaležno izpolnjujem.	________________________ N. Z.
Priporočilo.
V	pobožno molitev se priporočajo:
v. č. gosp. Matevž Pire c, vikarij nadškofijske cerkve goriške, goreč razširjevavec dobrih slovenskih knjig in naš posebni prijatelj, rojeni leta 1805, vmerli 20. listopada 1883;
gospa Jožefa Lavrenčič, vmerla v Postojni ;
rajni tretjeredniki in tretjerednice kamniške skupščine: Frančišek (Jožef) òevka, Neža (Marija) Murnik, Elizabeta (Roza) Rak; trebelniške skupščine: Ana (Marija) Venó, Jožef (Franc) Lindič, Eliza (Marija) Zorc; goriške skupščine: br. Vincencij (Štefan) Peric iz Opatjega sela, sestre Hijacinta (Roza) Sgarbul iz Kormina, Frančiška (Katarina) Pahor iz Opatjega sela, Jožefa (Marija) Kaligaris iz Kormina, Marija (Ana) Daita iz Kormina ; iz drežniške podružnice: sestra Ana (Marija) Pavlin, kije bila polna žive, delavne vere, goreča častivka blažene Device Marije, možu zvesto vdana tovarišica, skerbna gospodinja, svojim otrokom dobra, vbogim pa vsmiljena mati. v nadlogah po-terpežljiva v bolezni vsa vdana v sveto voljo božjo, bila je kratko rečeno blaga duša in zares pobožna kristijana.
V	bratovsko molitev se priporoča neki tretjerednik v svojih dušnih stiskah.