Zabavne stvari.
Obramba
zarad razlage mojega imena
v 9. listu letošnjega „G-lasnika."
Za trdno sem mislil, da jaz sem edini pravi Slovenec; al moj največi častivec — moj k um — me razglaša po svetu za Nemca, — on, ki mi je dal že toliko „živenia", toliko hrane slajše od konjske in volovske krvi, — on, ki me je napajal s sokom bistrega svojega duha — ta nesrečnež me izdaja ves zakopan v prašnate foliante, in ljubi srčniše „Anne Babi" — švicarsko dundasto babelo, nego mene flet-nega fantiča, kteri sem muhin dundo in komarov ded, — ta presneti jezikoslovec mi ne da veljati niti kore-nike niti pritikline slovenske, — jaz ubogi brencelj, o kterem je moj kum večkrat rekel, da živim preveč v božjem strahu, sem na enkrat švicarsko - bavarsk ,,bremsele". Gorje vam, južni Sokolci, da niste me klicali obad, kakor me imenujejo nesrečni Hrvati, Cehi in Srbi in še nekteri drugi „Slovenie". Ime obad bi mi tudi ljubše bilo, ker v moji naturi tiči neizmerna želja obadati ljudi in živino.
Kot dundo muhin in ded komarov imam slavno rodoslovje, in če že o muhi moji vnukinji pravi slavni Rimljan: „et muscae inest bilis", kako bi jaz ne bi se maščeval nad svojim filologom? !
Dokazal bodem toraj iz bukev najučenejših jezikoslovcev od Isidora do Muysa, da nisem pritepen Švicar ali Bavarec,   marveč kranj sko-slo vensk rojak.
Korenika mojega imena je: brn ali brnk. To sem se naučil iz Miklošiča (str. 47). Moja navada je, da rad brnim, brenčim (po polski: brzmim), zato so me ljudje začeli imenovati: brencelj, „tabanus strepitans, susurrans."
Ker je zibelka prededa mojega stala v lepi kaš-mirski dolini, kakor brata Nemca: brama, tedaj imam ž njim enako ime. Tam sva oba v lepi slogi brnila, brenčala in „brumala"; le v Evropi je moj brat nemčak postal ošaben, ker je leta 1848. avanciral do „Reichsbremse", in celo nepristojno okoli pomazi-ljenih glav in posvečenih oseb brenčal, in dvnaste obadal. Odkar v Ljubljani živim, sem prav pohleven — prav umno poznamovanje za nemško besedo: hoflich, ker meni ubogemu Slovenčeku je le dopuščeno v hlevih, ne pa v belih dvorih.
Brat nemčak: brame, brame, bremse, brem-
162
šele mi je reberce stri, tudi jaz sem se v staroslovan-skem prajeziku zval: bramkaras, kakor se lahko bere v lemberških letopisih, pozneje brankar, bran-kar, in ker zavoljo splošnega preganjanja ali „pre-ganiania" je moj brenk zmirom slabejši postajal, zato sem spremenil rodega gutturalca k v mehkejši c, in brenčeči gromeči r v milejši I, in celo glasnik a seje prekopicnil v e. Postal sem iz bramkara bren-celj, kakor Franzel iz Franka.
Moj lepi glas seje ljudem tako dopadal, da so stari Slovenci celo orgle in bobenj imenovali: brenčalo.
Kakor moja unukinja muha je bila ljubimka Bel-boga Svetovitova, tako jaz največi prijatel Perunov, kteri samo ne pere (ferit), temoč tudi brni, brenči, zato so ga stari Slovenci tudi imenovali: Bram, Bran, kakor Grki svojega Zeusa: @QO[iiog7 figovtcuog, Rimljani: Brontes itd.
Moje ime je sorodno z grškim /?LL^co, latinskim fremo, in nemškim brame, brume.
V  Ljubljani sem zelo omedlel; zgubil sem vampič, in iz tolstega Staroslovenca bramkara postal sem suhi brencelj, pa saj se drugim stvarem tudi taka godi; stari Slovenci so nekdaj še imeli ostri: „ž e n 1 e c", mladi Slovenci že imajo precej topi „žalec"; nekdaj so stari Slovenci imeli mastni četrtek in p en te k, sedaj imajo že medli „petek" in^cel6 „patek."
V  nekterih krajih po Stajarskem me celo imenujejo: frecelj, ker več močno ne brnim, temuč še le frnim, kakor ljudje tudi ne znajo več buče ti, temuč le že medlo fučkati.
Toliko sem moral za obrambo reči, da me moji rojaci ne bodo več imeli za „sumnega" ali švicarsko-bavarskega pritepenca. Moja korenika je tako slovenska, kakor bhran indijanska, Pqs[jig) grška, fremo latinska, brume nemška. Da so mi Slovenci r pred e postavili, tega nisem jaz kriv, kakor ne vreteno in vrata, ktera se vrtita ne pa vretita. Da so mi reberce štrli in da več ne brmim in ne bremčim, kakor še poljski ,,chrzascz brzmi v trznie", temuč le brnim in brenčim, tudi tega nisem kriv sam, kakor dosti drugih besed ne, v kterih je ti namesto m-a stopil.
Vendar še nastroj , kteri moj glas posnema, in se veli: brumda, brumba, brumbica (Maultrommel), ima prvotni m. Branim si še tudi svoj sufiks: elj. Ako je prijatelj to, kar prijatar (kakor se še na Stajarskem kraj Mure sliši), sem tudi jaz brencelj, brenkar ali brencar.
Nič mi ne zamerite, moj dragi prijatelj; le kar naravnost v slovensko-nemški besednjak me postavite, ako ste že prišli do mojega imena kot poštenega domačina, ne pa tujca.    Da ste mi zdravi!
Vaš
ponižni sluga Brencelj Obadovič.
163