Za poduk in kratek čas. Spominčica BNezabime". (Pripovedka iz SIot. goric.) (Konec.) Kakor je zaaao, se je kedaj begua s smrtjo kazBoval. Jednako ae je tudi Miroslavu prisodilo, da uaj aviBČeaka, iz puške v src^ zagaaaa, konča njegovo mlado življeuje. Miroslav je vz- prejel brez ugovora sodbo, ki se je nad ajim skleaila, svitli ceaar jo je potrdil. Jeden daa pred smrtjo še gredo trije ajegovi višji v ječo, da ga vprašajo še jedaokrat po pravem vzroku, in zvedo, zakaj je poatal begua. Še le sedaj jim Miroslav razloži vse. Giajeai ga zapustijo ia takoj ceaarju brzojavijo ljubezea, katero je Miroalav pokazal do roditeljev svojih. Peljejo ga aa morišče, atrelci že pomerijo puške avoje, da sprožijo ia koačajo življeaje, ki je tako iakreao ljubilo roditelje svoje. Kar aeaadoma pride ael a piamom. Takoj ga odpr6 ia aajdejo, da cesar aporoča to-le: ,,Miroalavu se življeaje pusti, zakaj bi se takšai umarjali, ki iskreao Ijubijo roditelje svoje; med tisočerimi zaajde se jedea tak junak. Miroslav mi je poprej verao alužil, slišal sem tudi o pobožaosti ia drugih ajegovih prelepib lastaoatih. Zatoraj sodbo prekličem ia ukažem ga aameetiti aa oao stopiajo, aa kateri ae je popred aahajal". Vaem poslušalcem so solze v oei stopile, ko ae je to cesarjevo pismo prečitalo. Vsi so dejali: Tako je prav. Odalej je imel Miroslav veselje, razložil je vso stvar celemu zbraaemu občiastvu. Pokazal je, vzemši od pra, apomiačico »aezabime" ter reče: ,,To je apomiačica moje dobre, rajae matere, ki je prva prirastla izaad groba; utrgal aem jo ia mi je odslej aajdražji gpomia. Težavao aem zapuščal avojo drago, dofcro mamico, ko aem odhajal k vojakom, a dejali so mi: ,,Siako, hodi v Božjem imeau, ker te Bog ia ceaar kličeta, ter ai vzami a aeboj spomiačico naezabime". To aem verao atoril. Radi tega sem poatal za aekaj dai begun, ker nisem dobil dovoljeaja bolae matere vsaj za jedea daa obiakati. Kljubu temu sem se pa takoj povrail, kar me je zasaoila sodba. Zatoraj hvala Bogu ia svitlemu cesarju za milost. Vi pa draga mamica, spavajte v miru, spomiačico, ki ste mi jo zapustili, aamreč: ,,Nezabime" gojil bodem vedao ia jo z gorečimi molitvami zalival, da ae usahae". To vam je, dragi mladi čitatelji, pripovedka o spomiačici: ,,Nezabime". Ozirajte se pogoato aa ajo iB ljubite roditelje avoje tako, kakor pobožai ia juaaški Miroalav. A. V. Smešnica 44. ,,Oj", tožl mlad mož prijatelju, Jako alabo sem zadel pri avoji žeai". — ,,Zakaj pa?" vpraša prijatelj, raaj je imovita ia pa še mlada". ,,To je", odvrae klaverao mož, ,,to je vae, toda ae bi bil je vzel, ko bi bil vedel, da je Ba eao oko — alepa". „0, to je", zategae prijatelj, ,,to je tvoja aesreča! Velika je v reaBici, ali za tvojo žeao še je večja, kajti če aisi videl tega poprej, dobila je za moža slepca, to pa Be aamo aa eno oko".