^h^k 176 >¦—
                    Vseh mrtvih dan
ep jesenski  dan.    Lctnemu  č-asu nenavadno  eisto je nebo.    Niti jednega oblaeka, niti jedne meglicc ni na sirnem oboku.    Samo zlato solnce se iz-prehaja  tam gori  in  zre  tožno v tožni  svet.    Koliko izprcmembe!  Gola sta log in dol,  hrib in plan,  golo drevje, cvetje zamorjeno, usehlo.    Opustošena je vsa narava.    A tudi žarkega solnca moč ni veo tista kakor v poletji, tudi njc-govi žarki so le mrkli in slabi.
Y lopo opravljenej sobi glej mlado gospo sedee nemo na mehkem naslonjači. Pri delu je, tako vsaj nam kaže šivalna mizica pred njo in pa orodje šivalno v roci. A delati ne morc. Bolest jo mori vidno, vabi jcj svitle solze na lepa lica, a ona dela, da jej zastajata roci pri delu. Kaj ncki je zalej gospej, ki jej izvestno ne manjka ničesar, ki se jej — tako vsaj kaže oprava sobina in njena — ni treba boriti za obstanek, za življenje vsakdanje?
S stolpa sini done zvonovi. Tako žalostno ubrani so jim mili glasovi, tako tajno pretresujoč lijo se po dolgih mestnih ulieah, lijo skozi ozbiljao okao raladej gospej v stanovanje, v žalostno njeno dušo.
Vseh mrtvih dan! In spomini, ti spomini . . .
SL-ečna jo bila nekdaj gospa Lada. V ljubega moža skrbnem varstvu in zlatega deteta najprijetnejšej družbi je živela lepe, lepe dni. Ali čudno, nestalno je vse na zcmlji! Kakor se izprcminjajo po vetnem zakonu narave zlati easi krasne spomladi iu prijaznega poletja prijazne ure ter na njih mesto stopi vsako leto tožna jeseu, prav tako so se tudi njej zamenili lepi dnevi srečnega življenja s tož-nimi, britkimi ...
Poldnigo leto vže poeiva Ladin mož v hlnduem grobu. Oj koliko solz je prelila ob njegovej smrti, koliko žalosti je pretrpcla! — Ali eas — zdravnik je zacelil deloma vsaj to rano. Da-si jej je izkopala nemila smrt zenico iz jednega očesa, iz obeh jej ni! Se je imela mlada gospa jeden zaklad, ki bi ga ne bila dala za vse zakladc ua sveti, imela je — dete svoje. Zal otrok je bil njeu Milančck. Ko je umrl očo, zvršil je bil tretje leto svoje starosti. A po marsičem zdel so je mnogo, nanogo starejši. Kako gladko in lepo je govoril, kako razurueu, kako pviden ia poslušen jo bil! Kolikorkrat sc je ozrla dobra mati vanj, razjasnila so se jej veselja materina lica.
A tudi to veselje in jeditio tolažbo vzela jcj je kruta smrt. Nedavno uinrl jej je Milanček, njea sinček. ki jej je bil najljubši, najdražji ... Jn zdaj je sama v širnem svetu! Kaj jpj mladost, kaj bogastvo, če je izgubila najljubše, najdražje oboje!
Vseh mrtvih dan!                                               "•
Kako lepo je danes na pokopališei! Pri cvetu dehti evet na grobeh in lučica gori pri lučiei in nebrojne tolpe Ijudstva puhte k Bogu svoje molitve za nadzemsko srečo prerano jina umrlih svojeev . . . Tudi gospa Lada je vže bila danes na pokopališei. Z rosnim oeesom je položila ondii zala venca na draga jej grobova in pomolila molitevco za svoja ljuba. Potem se je vrnila domov, kjer jo vidimo, kako si hote v delu utolažiti bolest svojo.  Ali zaman! S st61pa sim doue zvonovi.
Tako žalostno ubrani so jim mili glasovi, tako tajno pretresujoe lijo se po dolgih mestnih  ulicah,  lijo. skozi  ozbiljno  okno mladej  gospej  v stanovanje, v žalostno
njeuo dušo.
Vseh rartvih dan!  In spomini, li spouiiiii . . .   '     .       .        .        —M.—   .