KNJIŽEVNOST
PAVLE ZIDAR: OCE NAŠ. S svojimi dosedanjimi literarnimi stvaritvami si je Pavle Zidar že izoblikoval mesto v mlajši slovenski povojni pisateljski generaciji; na svoj zanimivi in izvirni profil prozaista je opozoril predvsem s svojo prvo zbirko novel Soha z oltarja domovine in s svojim prvim romanom Sveti Pavel, ki oba pomenita pomemben dosežek v naši povojni literaturi, saj sta z izjemno pisateljsko prepričljivostjo, svojevrstno oblikovno in stilno zasnovo, predvsem pa z izvirnim, samoniklim izpovednim novumom pomembno dopolnila podobo naše povojne proze, umetniško učinkovito osvetlila nekatere boleče probleme naše polpreteklosti in predvsem tematsko obogatila naše literarno snovanje, zakaj zdelo se je, da sta kmetstvo in njegova zapletena socialna in moralna problematika skoraj že izginila iz območja naše zavesti, Zidar pa je tej temi uspešno dal spet tisti pomen, ki ji glede na našo socialno strukturo tudi gre. Predvsem roman Sveti Pavel pomeni v tem kompleksu zanimiv dosežek, saj je moralno-politična in eksistenčna protislovnost kmetiškega življa v prvih letih po vojni spregovorila v njem z veliko umetniško elokvenco in v plastičnih orisih presvetlim marsikak neljub družbenopolitičen pojav v teh letih zmot in pomot. In mimo te izpovedne ostrine odlikujejo Sveti Pavel še izredna pisateljska intenziteta, plastika posamičnih segmentov dela in s človečnostjo prežar-jena notranja izpoved.
Oče naš* je nadaljevanje Svetega Pavla, zakaj zgodbo zastavlja prav tam, kjer jo prvi roman končuje. S tem je že precej povedano: Zidar skuša tematiko in problematiko pravega romana samo še razširiti, jo poglobiti in jo osvetliti še z drugih gledišč. Tako vodi fabulativno še naprej zgodbe zagorjanskih vašča-nov, ustavlja se tudi ob nadaljnji zaporniški usodi skrivača Debevca, predvsem pa si prizadeva z nekakšno sintezo licentiae poeticae in historično objektivnostjo pokazati odnos med kmetom in oblastjo v času naše povojne zgodovine, ki je za kmeta najusodnejši, v času zadrugarstva in prepuščanja kmetove najelemen-tarnejše lastnine, zemlje, oblasti. V to vodilno nit romana se vpletajo še nekatere folkloristično obarvane scene (predvsem velika scena obsmrtnega bedenja), ki pa skušajo živo ponazoriti kmetovo eksistenčno problematiko. Ze iz tega skopega orisa je razvidno, da je fabulativna plat drugega Zidarjevega romana dosti bolj nekompaktna, razbita, kakor pa velja to za Sveti Pavel, da ima celota sicer določen logični skupni imenovavec, da pa je to tudi vse in da so posamični deli romana nanizani drug ob drugega brez neke strogo notranje strukturalno-vsebinske potrebe, brez tiste zakonitosti, ki jo mora imeti že po znanih literarnoteoretičnih ugotovitvah sleherni roman. Tako se zdi Oče naš bolj ciklus tematsko povezanih novel kakor pa strnjeno in po logičnih zakonitostih grajeno romansko tkivo.
Druga pomanjkljivost Zidarjeve knjige pa je njena šibkejša izpovedna faktura, ki še zdaleč ne dosega Svetega Pavla, čeprav je glede na svoj namen, glede na svoje ambicije zastavljena dosti bolj široko in skuša zaobseči širše doživljajsko območje. Še posebej opazno je to v dveh pasažah, ki sta v svoji osnovi sicer res zgolj formalni eksperiment, a se po namenu bistveno vključujeta v izpovedno tkivo Zidarjevega teksta: to sta obe mesti, kjer v dognanje romana samega neposredno stopa avtor s svojimi opazkami in svojimi problemi,
* Pavle Zidar: Oče naš. Obzorja 1967.
1046
ki imajo pravzaprav le bolj malo zveze s samo vsebino. Formalno nam ta princip vključevanja avtorjeve osebnosti ni prav nič neznan, saj ga je moč v literaturi dvajsetega stoletja (in celo v slovenski) pogosto srečati. Vendar so pričujoče avtorjeve interpolacije pomota že s stilnega gledišča, zakaj prav nič ne sodijo v bolj ali manj realistično tkivo romana in s svojim formalističnim preciozništvom slejkoprej samo zabrisujejo njegovo osrednje izpovedno hotenje. Še bolj pa nam postane to očitno, če skušamo analizirati miselno sporočilo teh interpolacij, ki pa ni samo izzivalno, ampak nam kaže Zidarjev notranji svet s take strani, kakršnega doslej sploh še nismo bili vajeni, saj je polno gneva na naše duhovne in politične razmere, ta gnev pa izpoveduje z nekakšno post-cankarjansko zajedljivostjo. Seveda z distanciranjem od Zidarjevih pogledov na trenutno situacijo slovenskega duha nihče noče avtorju odrekati pravice do njih, in čeprav se nam zdijo nekolikanj sporni, je razumljivo, da so temu nakljub zanimiva dimenzija naše resničnosti. Vendar pa načenjajo tak svet, tako problemsko območje, ki nima z romanom kot celoto nobenega opravka, in že zato je zagotovo ta del Zidarjevega teksta docela odveč; in bilo bi mnogo bolje, ko bi ta svet in to problemsko območje postala izpovedno središče kakega novega Zidarjevega besedila; v njem bi se lahko tudi celoviteje izrazila.
Ze omenjena strukturalna razrahljanost Zidarjevega romana pa napoveduje tudi osrednjo pisateljsko odliko pričujoče knjige: izredno literarno plasticiteto posameznih pasaž, notranjo intenziteto velikih podob (spet je treba omeniti tisti del obsmrtnega bedenja, ki ni povezan z župnikovimi disputi in razglabljanji o iskanju in neiskanju Boga) in precej domišljeno jezikovno podobo knjige. Tu je Zidar pokazal svoje pisateljsko znanje, saj je vsa sredstva, ki jih uporablja pri snovanju in omišljanju svoje literarne izpovedi, uspešno združil v eno samo skupno značilnost: kolikor je le mogoče približati življenjsko območje slovenskega kmeta bravcu, ga naslikati nazorno, z vso tisto hrapavostjo (ki uspešno niha med skrajnje grobim naturalizmom in nekolikanj privzdignjenim, sicer resda precej tradicionalnim, pa zato nič manj pristnim realizmom) in okornostjo, ki je lupina kmetovih notranjih eksistenčnih problemov. In še prav posebej se mu je posrečilo nekaj, česar v njegovih prejšnjih knjigah (razen morda rahlo nakazano v potopisu Karantanija) doslej še nismo srečali: to je uporaba ironije kot tistega stilnega in izpovednega pripomočka, ki lahko z večjo adekvatnostjo razgali bistvo neke reči, nekega pojava. Ta princip je Zidar vešče uporabil pri slikanju partijskega sestanka povojnih proletarskih aktivistov, ki skušajo svoje maloumne ideje narediti za edino pravo bistvo tega sveta. V vseskoz ironično predihnjenem, pa zato nič bolj filigranskem, nič manj krvavo resničnem orisu tega žalostnega obdobja našega socialističnega osvešča-nja je Zidar skoraj dialektično jasno razkril nekatera osnovna gibala toge samo-gibnosti naše aktivistične polpreteklosti in prav zategadelj sodi ta del teksta med vsebinsko in izpovedno najmočnejša mesta Zidarjevega besedila. Obenem pa je to tudi dokaz, da se je tematsko območje, ki ga načenja Sveti Pavel in deloma nadaljuje Oče naš, v Zidarju pravzaprav že sklenilo in je v tem območju avtor svoj pisateljski namen že do kraja izčrpal, pa četudi konec romana nikakor ne razodeva, da bi bil roman pravzaprav definitivno končan, saj je konec abrupten, da pušča enega bistvenih problemov, problem kmetovega prilagajanja novemu družbenemu redu, docela nerazrešen.
Tako je Zidarjev roman Oče naš pravzaprav nekakšno vmesno, prehodno delo, četudi glede na svoj namen to ne bi smel biti. Formalno je nekje na sredi
1047
med Zidarjevimi novelami in med njegovim prvim romanom, vsebinsko je nestrnjen in nekompakten, stilno pa pomeni zanimiv prelom v Zidarjevem dosedanjem snovanju in naznanja določen premik, tematski in oblikovni. Zal, vse kvalitete pričujočega teksta tega vtisa ne morejo zamegliti in tako ostaja Oče naš poleg Svetega Pavla bolj nekakšno dopolnilo kakor pa logično umetniško in izpovedno nadaljevanje zastavljene teme.
Borut  Trekman
1048