Glasnik SED 50|3,4 2010 11 2 Knjižne ocene in poročila Katja Škrlj* »Spomini žensk so v funkciji humanizacije zgodovine. Zgodovina je brez duše – opira- joč se na statistiko lačno požira regije, drža- ve in kontinente, ne ozirajoč se na krike po- žrtega posameznika. Ali je treba poudariti, da je zgodovina popolnoma gluha za krike žensk?« (str. 15), se v uvodu knjige sprašu- je Marijana Čanak. Skupaj s kolegicami je uredila in v knjigi s pomenljivim naslovom A što ću ti ja jadna pričat … objavila re- zultate oral history projekta »Životne pri- če žena u Vojvodini«. Knjiga je zadnja v nizu knjig, ki jih je v omenjenem projektu izdalo združenje Ženske studija i istraži- vanja v Novem Sadu (www.zenskestudije. org.rs) in s katero so želeli obeležiti deseto obletnico svojega obstoja. Raziskovalke so iskale odgovor na vprašanje, kako se je oblikovala večkulturna skupnost v V oj- vodini in kaj so k temu procesu doprinesle ženske. Večina sodelavk na projektu so bi- le študentke alternativnega visokošolskega študija, ki ga izvaja omenjeno združenje. Kot poudarjajo urednice v uvodu, namen projekta ni bil samo praktično usposablja- nje mladih raziskovalk in raziskovalcev o metodologiji ustne zgodovine, temveč tudi vzpostavitev kontinuitete med starejšimi in mlajšimi generacijami žensk, saj po mne- nju avtoric te v današnjem izobraževalnem sistemu ni. Mlade ženske iz različnih na- cionalnih skupin so tako spoznale predho- * Katja Škrlj, univ. dipl. zgod. in soc. kult., mlada raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 2, E-pošta: katja.skrlj@zrc-sazu.si SVENKA SAVIĆ, VERONIKA MITRO, SARA SAVIĆ, MARIJANA ČANAK (UR.): »A što ću ti ja jadna pričat …« Životne priče žena; Futura publikacije (Ženske studije i istraživanja), Novi Sad 2008, 590 str. dne generacije, s katerimi so ob beleženju njihovih življenjskih zgodb vzpostavile neposredno vez. Kot poudarja Marijana Čanak, so spomini žensk nekakšne dialo- ške biografije, nastale v posebnem odnosu med zgodovinarko (intevjuvanko) in njeno sogovornico. To je svojevrsten antipoden odnos: zgodovinarka posluša v sedanjosti, sogovornica govori v preteklosti, zgodo- vinarka dogodke doživlja posredno, so- govornica neposredno, zgodovinarka je nosilka znanstvene (zgodovinske) resnice, sogovornica pa svoje emocionalne resnice; ob koncu pogovora/intervjuja sta obe spre- menjeni in obogateni. Iz življenjskih zgodb žensk, rojenih med letoma 1910 in 1980, odsevajo turbulentni časi z ozemlja nekdanje Jugoslavije: dve svetovni vojni, različne migracije, razpad države in vojne v devetdesetih letih. Ome- njene politične spremembe so spremeni- le tudi nacionalno strukturo prebivalstva V ojvodine – od prevladujoče madžarske in nemške na začetku, do prevladujoče srbske ob koncu stoletja. Poleg opisanih makro- procesov so na življenje žensk vplivali še drugi dogodki, kot so nastanek Antifaši- stične fronte žensk (AFŽ) in praznovanje Dneva žena – 8. marca, racija madžarskih fašistov, izvedena proti Srbom, Židom in Romom v Vojvodini (1942), nacionaliza- cija, Informbiro (1948), samoupravljanje v 50. letih, študentske demonstracije leta 1968, spremembe ustave leta 1974, Titova smrt in razpad Jugoslavije, sankcije med- narodne skupnosti proti Srbiji, kriza na Kosovu in intervencija NATA. Ti politični in zgodovinski dogodki so v življenjskih zgodbah žensk prepredeni s povsem inti- mnimi momenti iz otroštva, šolanja in po- klicnega življenja, s pripovedmi o soprogih oziroma partnerjih, ljubezenskem in tudi spolnem življenju, novih vlogah, ki jih pri- našata materinstvo in vzgoja otrok, pa tudi z zgodbami o materialnem stanju družine, odnosih v družini, vprašanju enakoprav- nosti v družini in na poklicni poti, prostem času, vprašanjih vere in vlogi Cerkve, itd. Poudarek je bil na ključnih trenutkih njiho- vih življenj, kot jih vsaka pripovedovalka doživlja sama, na njenih najsrečnejših in najtravmatičnejših življenjskih obdobjih, izpolnjenih in neizpolnjenih dekliških že- ljah in sanjah ter vprašanju, kako danes gleda nase kot na žensko in kako na svo- je preteklo življenje, ter kaj bi, upošteva- joč svoje življenjske izkušnje, priporočila hčerkam in vnukinjam. Kratkemu predgovoru sledi še nekaj splo- šnih podatkov o poteku projekta, dokumen- tiranju življenjskih zgodb ter statistični po- datki o intervjuvancih (leto in kraj rojstva, kraj bivanja, izobrazba, poklic, zakonski stan, število otrok) in intervjujih (datum nastanka intervjuja, oseba, ki je spraševala, transkribirala in naredila redakcijo inter- vjuja). V knjigi je predstavljenih samo 47 iz precej obširnejšega korpusa življenjskih zgodb (172), za katerega urednice pravijo, da je najobsežnejši korpus podatkov, prido- bljenih z metodo ustne zgodovine v Jugo- vzhodni Evropi, in se še povečuje. Na kon- cu knjige so objavljene še kratke biografije urednic in vseh sodelujočih na projektu. Ker so se najprej osredotočali na starejše ženske, je bilo največje število sogovornic rojenih v 20., 30., in 40. letih 20. stoletja. Največ žensk je imelo višjo izobrazbo in je v svojih pripovedih veliko prostora name- nilo načinu, s katerim so se uspele izšolati in pridobiti poklic, ter o tem, kdo in kako jih je na tej poti spodbujal in oviral. Zgod- be so glede na letnice rojstva žensk razde- ljene v devet dekad. Poklicni statusi žensk so v vseh dekadah skoraj enakomerno po- razdeljeni od gospodinj, različnih delavk in uradnic, do univerzitetnih profesoric in umetnic. Večji del knjige sestavljajo pripo- vedi žensk iz V ojvodine, v večini opremlje- nih s fotografijo pripovedovalke, z osebnim imenom, letom in s krajem rojstva. Nekate- re zgodbe so zaradi zaščite pripovedovalke in njenih osebnih podatkov objavljene brez fotografije in pod izmišljenim psevdoni- mom. Urednice so vsako dekado poimeno- vale z lastnostjo, ki je to generacijo žensk najbolje opisala in definirala. Pripadnice dekade 1910–1919 so Graditeljice, dekade 1930–1939 Korijatida, dekade 1950–1959 Dobrotvorke, itd. To pa je praktično tudi edina interpretacija intervjujev v celotni knjigi. Preostanek knjige je namenjen zgolj zgod- bam pripovedovalk, seveda v dialogu z Glasnik SED 50|3,4 2010 11 3 Knjižne ocene in poročila Katja Škrlj Knjižne ocene in poročila Kaja Širok* raziskovalko, čeprav je njena prisotnost potisnjena ob rob. Do glasu so prišle torej ženske: z vso svojo subjektivnostjo in njim lastno pripovedjo so vrednotile zgodovin- ske in politične dogodke ter svoja življenja ob omenjenih dogodkih. Tudi Alessandro Portelli, italijanski zgodovinar in enfat terrible ustne zgodovine, zagovarja opi- sani pristop, ker naj bi pripomogel k de- mokratičnosti zgodovinopisja. Preusmerja namreč pozornost od velikih dogodkov in zgodovinskih osebnosti na posameznika oziroma »malega, navadnega« človeka. Zbrano gradivo je tako bogato in razno- vrstno, da iz njega težko povlečem neke splošne značilnosti življenjskih zgodb ali posameznih starostnih skupin. Ključni de- javnik pri izboljšanju družbenega položaja žensk je bilo izobraževanje. Najbolje so ga lahko izkoristile generacije žensk, ki so od- raščale v socializmu in so dosegle uspehe v znanosti, umetnosti in politiki. Starejše generacije so izobraževanje zaradi slabših materialnih razmer, oddaljenosti od šole, vojn, nerazumevanja družine ali prevelikih obveznosti v zakonskem in družinskem življenju končale že na osnovno- ali sre- dnješolski stopnji. Mlajše ženske, rojene v 50. letih, pa so opisovale težave, ki so jih imele, ko so se odločale za najvišje poli- tične funkcije, kot so vstop v parlament ali kandidatura za župansko mesto oziro- ma graditev akademske kariere. Veliko so ženske pripovedovale tudi o svojem zaseb- nem, intimnem življenju. In če se na prvi pogled zdi, kot da se je položaj žensk iz generacije v generacijo linearno izboljše- val – od nepismene babice kmetice, preko hčerke delavke in meščanke do vnukinje univerzitetne profesorice, se knjiga konča z zgodbo najmlajše, ki pod psevdonimom Marta opisuje, kako jo je travma zaradi spolne zlorabe v otroštvu zaznamovala in ji preprečila šolanje in osamosvojitev. Tudi zato je urednica v uvodni besedi v projekt zbiranja življenjskih zgodb V ojvodink ko- mentirala: »Spominjanja ženk bi bila (…) poskus, da se človek prepozna v klavnici zgodovine, ki ni nikakršna »učiteljica ži- vljenja«, ampak krik in bes …« (str. 15). * Dr. Kaja Širok, univ. dipl. zgod. in italijanistka, znanstvena sodelavka, Visoka šola za dizajn. 1000 Ljubljana, Vojkova 63, E- naslov: kaja.sirok@vsd.si »V tem človeku ne prepoznam več svojega očeta, moj oče je sovjetska oblast.« Pavlik Morozov je leta 1932, v času ko je Stalin utrdil svojo moč v Sovjetski zvezi, ovadil oblastem očeta Trofima kot sovražnika par- tije in simpatizerja kulakov. Med sodnim procesom proti očetu, na katerem je tudi sam nastopal kot priča, je Pavlik zatajil svojega očeta in se oklical za otroka par- tije. Pri tem se je skliceval na organizacijo ORLANDO FIGES: Šepetalci. Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji; Založba Modrijan, Ljubljana 2009, 64 1 str., ilustr. pionirjev, steber gradnje novega, sociali- stičnega človeka in vezni element mladin- skega kolektivnega življenja. Organizacija, ki je izhajala iz predpostavke, da je mladež up nove države in tista, ki gradi dobrega sovjetskega državljana, je Morozovu omo- gočala kolektivno pripadnost. To ni bilo nič presenetljivega, saj so v pionirsko organi- zacijo sprejemali že sedemletne otroke, ki so z vzgojo h kolektivnemu višjemu cilju hitro postajali inštrument države in sred- stvo kontrole sovjetske družbe, predvsem znotraj zasebnega družinskega okolja. Pa- vlik je s svojim poslanstvom tako postal ju- nak lokalnih časopisov in zgled, iz katerega je črpala komunistična propaganda. Očeta so po procesu poslali v delovno taborišče in ga pozneje ustrelili. Septembra 1932, nekaj mesecev pozneje, so petnajstlet nega Pavlika Morozova neznanci, po vsej verje- tnosti svojci, pretepli do smrti. Dogodek je botroval nastanku kulta mla- dega Morozova – njegovo junaštvo je za pionirje postalo zgled, ki mu je bilo treba slediti. Sam Gorki je predlagal, naj se deč- ku postavi spomenik. Simboliziral je mo- del popolnega pionirja, novega človeka, ki je v imenu ljubezni do partije pripravljen poslati lastno družino v taborišče ali celo v smrt. Družino, temeljnega sovražnika nove dobe, je oblast interpretirala kot nazadnja- ško in nepotrebno. Človek nove dobe je na- mreč živel kolektivno življenje, namenjeno revolucionarnemu delu in partiji. Individu- alizem, ki ga je v očeh partije predstavlja- la družina, je bil na dolgi rok obsojen na propad. Propagirali so kolektivno življenje in ustvarjanje nove družbe. K njenemu oblikovanju je spadalo spodbujanje k ova- janju sovražnikov proletarskega razreda in odklanjanju družine. Ovajanje družinskih članov je tako postal model najvišje zvestobe partiji, zadnja preizkušnja, ki je potrjevala privrženost sovjetski oblasti in Stalinu. O Morozovu so pisali in peli pesmi, postavljali igre, sne- mali filme, ki so proslavljali kult pravega pionirja. Pavlik je kmalu dobil posnemo- valce, ki so želeli slediti svojemu idolu in se proslaviti kot dobri državljani. V nasle- dnjih letih je vedno več otrok iz politično- ideloških vzrokov prijavljalo svoje starše. Pionirji, ki so ovajali starše in sorodnike zaradi kraje žita in krompirja iz skladišč kolhozov, so potrjevali uspeh sovjetske propagande med mladimi, ki so v zameno za izkazano privrženost celo lahko letovali v pionirskem domu na Krimu. Sredi tride- setih let je bil kult Morozova že tako raz- širjen, da so pionirje, ki niso posredovali informacij o svojih družinah, obravnavali kot sumljive primere.