Rozka Štefan Marian Piechal APOSTROFA Tvoj grb, o mesto veliko, brez kraja, ni dinamo in niti ne povreslo, ne dimnik, rdeč od isker in ves sajast, temveč le majhen čoln in krhko veslo. Ne izogiba se te zgodovina, s krvavimi sledmi v tvoj tlak vgrajena; trud mnogih rok življenje tu navija z bombažastimi nitmi na vretena. Ne tlak — klavirske tipke pod korakom se vdajajo; kot na pritisk pedala zveni grozeča marseljeza v zraku. 2e grška Nike je na ladji stala. Nad zmedo dvigaš z veslom se kot s krilom! Tvoj kljun je rezal vseh neviht besnenje. Nekoč ljudje si vzamejo plačilo, nekoč odvijejo z vreten življenje. In v svoje roke zgrabijo to veslo in v jambor spremene. In iznenada: zapluj, kakor krilata Nike, vesna, zašumi, veter, in zapihaj v jadra! (Krik iz mesta, 1929) 98 99 Poljski pesnik Marian Piechal MED POTJO Ljudje, tisoč devetsto petega rojeni, mar se je res tako zelo spremenil svet? Najbrž sem se le jaz — jaz sem odrasel zemlji za vso to dobo svojih tridesetih let. Jesenski veter skoz kosti mi še ne piha, a že so črke zame kakor žeblji krste. Še sem kot pljuča dne, iz mene prešlost diha, a že izpod peresa smrt mi brizga v vrste. Zdaj mi je toliko od zibke kot do groba. Straši me v trnje ulitih črk ujeti svet. V besedah, v knjigah moja prava je podoba — a kaj z menoj čez trideset bo let? (Srebrna tehtnica, 1936) O, blažene bakterije, nikrobi in bacili, ki ste srce mu in arterije ugonobili! O, blagoslovljena sušica, ki pljuča nam razkraja, in mrzlica in še vročica in smrt, ki osvobaja! Izružil svoje dneve do zadnjega je zrna, že v strok svoj ga kot pleve je vzela krsta črna. Piš spremlja skoz vejevje jesenske ga aleje, neutrudna straža — drevje — nanj zlato listje seje. Ptič zadnjo himno zacvrkoče s povešenimi krili, duha upora nam izroča a truplo mrtveca gomili. POGREB TOVARIŠA Rozka Štefan Ves širni svet kot onemel je, oblaki se podijo mimo. S pogreba gremo, silno žejo si s svetlim prosom solz gasimo. Nad grobom bela je megla in vetrn pokoj razvešen; vsak delček je umrlega zdaj že svoboden, rešen! (Altengrabow, 1939) PISMA SINU Na vsaki reki, ki naju loči, vetrov jesenskih lok spet igra. Ločitev Pomisli, sinko, če iz železa bil bi, prezrla bi me ta rja. Ločitve najine pesem umljivo pomeni vsak moj tuzemski korak, solze kot glasovi posamezni v pesmi so svetle zvezde, vpisane v mrak. Zlati napis prebiram na nebu in vem za resnico, ki v njem se blešči: nastal sem iz misli, sanj, hrepenenja, kot drugi iz ognja, telesa, krvi. In vem, da nekoč me srp časa odreže kot klas, in kot zrno zaseje me v tla, iz mojih kosti napravi piščalko, vetrovom nad polji jo k ustnam poda. Četudi mi ogenj v žilah ugasne in kri in telo mi sprhnita v pepel, ne bo vsega, sinko, pokrila me zemlja — saj v tebi in v pesmih naprej bom živel. (Iz razdejanja, 1939—1945) 100 Poljski pesnik Marian Piechal POET Prišel je čas boja, čas preizkušnje, pripravljaj, pero, za novi se trud, paraj s konico — sence zadušne, kopiji svoj stih kot zlato bi iz rud. S trdno vezjo na svet me prikleni, da z deli bom v sebi sij razplamtel, naj izpove me jezik ognjeni, preden mi roka razpade v pepel. Stihi sovragom naj bodo kot gadi, drugom iz njih naj upanje sveti, pesem naj sužnost kot oven napada, plamen dejanj in misli naj neti. Naj me navdihnjenje vsega presveti in samoljubja do kraja očisti, da bom ves tak, kot je v snežnih zametih jesensko drevo z odpadlimi listi. (Septembrski epilog, 1954) * * Kje ste, nenadna, silovita, kot vod pomladnih bujni viri, nekdanja čustva, sanje, upi, kje ste ljubezenski nemiri? Fotografiji, nekaj pisem, list vinske trte — misel išče ... Ljubezni davne obledelo, uvelo, sivo pogorišče. Ko gledam mrtvih črk ugaske — spomin je v stare čase segel — prebiram kot sledi jih sveže ljubezenskih stopinj na snegu. Glej, pravkar mlad par razigrano hiti po poti zasneženi. Kako je ona Njej podobna! Kako je on podoben meni! (Slavčja pesem, 1954) 101 102 Rozka Stefan AGATON Bil je tako občutljiv za lepoto, da je videl povsod samo grdoto. Na primer: velblod! Lahko bi bil lep, ko bi ne imel grbe. Zato je bil za njega, Agatona, tem bolj grd, grši od navadnega velbloda, ker ga je videl na ozadju tistega lepega iz domišljije: brezgrbega! Tako je resničnost v primerjavi z domišljijo za njega, Agatona, izgubljala na vrednosti, bila je osiromašena — osiromašena zaradi domišljije! (Govorica molka, 1958) ZEMLJA O velika zemeljska obla ti si kot vinski grozd hrano pijačo strup skriva tvoja notranjost poživljajočo vsebino sončen sen močen polet ko spominjaš na grozd majhen planet (Govorica molka, 1958) HODIM V SENCI Hodim v senci kače sikajo divje Hodim v soncu senca za mano se vije 103 Poljski pesnik Marian Piechal Očitati mi imajo kaj neprestano Ali bo tako še tedaj ko ne bo več sence za mano (Govorica molka, 1958) ZMAGA Vsak dan zvali se name z novim kamnjem pozabljenja vsak teden z novim gruščem pozabljenja vsak mesec z novo skalo pozabljenja vsako leto z novo goro pozabljenja izpod katerega izvira ozek potoček rastočega pesniškega vrenja (Govorica molka, 1958) UČIMO SE O kamenje poljsko borno OD KAMENJA v molčanju tako zgovorno kalavec kremen granit kako bohoti vaša bit stoinstoletij grmade so stisnile v vaše se sklade navzven nična bedna stvar a znotraj kak silen žar 104 Rozka Štefan o kakšen naboj energije vsak kamen molče v sebi krije da najdeš pomen ki je v njih potreben je tih navdih treba je tehtati v glavi da najdeš ključ ki bo pravi da nekdaj ob neki zori ti kamen bo spregovoril kamen tačas in te dni z molčanjem skrivnostnim molči v dojetni obliki biva vsebina nedojemljiva nespremenljiva zre v nas in čaka da pride njen čas od kamnov učimo se znanja zgovorne modrosti molčanja Prevedel J. Menart PESNIŠKA Kdo jo podpisal je? IZKAZNICA Lechon? Mar Nonvid?* Ali sibirski piš iz katorge? S čim? Z zlatim leskom jasnega ščipa? Ali s prelitim znojem očeta? * Dva znana poljska napredna pesnika. 105 Poljski pesnik Marian Piechal Ali mar s solzo matere moje, v nitko življenja njenega vpito? Ta nit zdaj veže moje besede. In v njih se skriva ščepec soli. Prevedel Janez Menart