ŽIROVSKI OBCASNIK ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ŽIROVSKEM, LETNIK XL (2019), ŠTEVILKA 49 VSA ŽIVA BITJA SMO DEL NJE. VODA. ŽIROVSKI OBCASNIK ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ŽIROVSKEM Žiri 2019 Kazalo ŽO 48 UVODNIK 5 Aleš Dolenc: Referendum 1969 je preteklost. O cem glasujemo danes? 9 Miha Naglic: Kratka vsebina tega zvezka INTERVJU: DR. PETRA LEBEN SELJAK (1959), SLOVENSKA FIZICNA ANTROPOLOGINJA IN ŽIROVSKA DOMOZNANKA 11 Miha Naglic: Clovek se rodi in umre: na to, kdaj in kako, pa nima nobenega vpliva INTERVJU: ALEŠ BIZJAK (1973), DIREKTOR DRUŽBE POCLAIN HYDRAULICS V ŽIREH 27 Miha Naglic: Smo del korporacije, ki je v svoji niši svetovni vodja INTERVJU: GREGOR ŽAKELJ (1976), OBLIKOVALEC 34 Maja Justin Jerman: Dobro oblikovanje je za dobre narocnike OB PETDESETLETNICI ŽIROVSKEGA REFERENDUMA V LETU 1969 43 Marija Stanonik: Žiri v precepu novih obcinskih meja 56 Alojz Demšar: Žirovska pot iz samostojne obcine cez Logatec v Škofjo Loko 76 Alojz Demšar: Podpisniki zavrnjene peticije za referendum o obcinski pripadnosti leta 1961 87 Alojzij Pavel Florjancic: Pristanek na Luni in žirovski referendum 89 Vincencij Demšar: Žiri: »Joj, kam bi dev«? 92 Toncka Stanonik: O naših obcinah 94 Franc Temelj: Voda tece po dolini 95 Janez Žakelj: Samozavest in pripravljenost na sodelovanje 96 Milka Bokal: Besedna družina klekelj v slovenskih slovarjih ŽIROVSKA PODJETNOST 104 Petra Leben Seljak: Clani Obrtne zadruge Žiri v letih 1908–1929 in 1936–1939 NA ŽIROVSKEM NEKOC – RAZISKAVE IN SPOMINI 132 Petra Leben Seljak: Priimki na Žirovskem skozi stoletja (1500–1850): 3. Priimki na C in C: od Cankarja do Crnologarja NOVA TROFEJA MUZEJA ŽIRI: CESARSKA LISTINA 1840 141 Alojz Demšar: Žirovska cesarska listina – prvih 179 let 143 Jedert Vodopivec Tomažic: Zašcita, konserviranje in restavriranje cesarske listine za trško obcino Žiri iz leta 1840 151 Jure Volcjak: Podelitev treh letnih in živinskih sejmov trški obcini Žiri v letu 1840. Transkripcija in prevod listine. DNEVI EVROPSKE KULTURNE DEDIŠCINE (DEKD) 2019 V ŽIREH 154 Alojz Demšar: Geološko popoldne v Jarcji Dolini in v Žireh 159 Maja Justin Jerman: Brezniška barufa UTRINKI IZ ZGODOVINE SMUCARSKIH SKOKOV NA ŽIROVSKEM 164 Miha Šimnovec: »Srecen sem in vesel, da sem lahko skakal v Žireh« (Matti Nykänen, 2010) 169 Oto Giacomelli: Prekletstvo Mattija Nykänena 170 Andraž Kopac: Nordijski center Poclain Žiri je dograjen PRILOŽNOSTNI ZAPISI, OBLETNICE IN NEKROLOGI 173 Andrej Seljak: Zgodbe iz spomina in vsakdana 187 Janez Potocnik: Pustolovšcina / Cez mejo maja 1957 193 Viktor Žakelj: Ivan Gluhodedov – ljubitelj vsega lepega 196 Franc Temelj: Le spomini še živijo (Anton Beovic 1942–2019) V SPOMIN: LOJZE GOSTIŠA (1923–2019), UMETNOSTNI ZGODOVINAR 198 Matjaž Kmecl: Hvala, Lojze Gostiša! In cast Tvojemu delu! 200 Viktor Žakelj: Dedi in vnukinja 203 Miha Naglic: Žirovski fragmenti v spominih Lojzeta Gostiše ODMEVI NA ŽIROVSKI BESEDNJAK 212 Alojz Demšar: Žirovski besednjak v Ljubljani 214 Zdravko Mlinar: Sociolog o Žirovskem besednjaku LIKOVNA PRILOGA: AKADEMSKA KIPARKA KATJA BOGATAJ 217 Stane Kosmac: Katja Bogataj PESMI 225 Patricia Goodrich: Tri pesmi UVODNIK Aleš Dolenc Referendum 1969 je preteklost. O cem glasujemo danes? Referendum o zamenjavi obcine, v katero smo spadali davnega leta 1969, je vsekakor zanimiv za proucevanje zgodovine, tedanjih odnosov, razlicnih mnenj in pogledov, mogoce se iz zgodo-vine (izjemoma) celo kaj naucimo. Zgodovino sicer cenim in spoštujem, poskušam jo razumeti v kontekstu tistega casa. Toda moja službena funkcija mi bolj nalaga ukvarjanje s sedanjostjo in prihodnostjo, od preteklih dosežkov se ne da živeti. Menim tudi, da se je svet precej spremenil, zato proucevanje referendumskega izida za prihodnost Žirov nima prav posebnega pomena, razen za študij takratnih družbenih odnosov in psiholoških pro.lov tedanjih agitatorjev. Petdeset let svetovnega razvoja je povzrocilo, da so razdalje in geografske znacilnosti postale nepomembne. Svet se spreminja z neverjetno hitrostjo, krivulje kljucnih podatkov so ponorele. Predvidevati prihodnost ali napovedovati trende je zelo nehvaležno. Kakšni bodo svet, Slovenija in Žiri cez 50 let? Edini pošten odgovor je: Nimam pojma. Upam le, da ne pride do kakšne katastrofe in da bosta kolicina in vpliv zdrave pameti na daljši rok zmagala. Bistvena vprašanja o tem, kako živeti bolje, pa so in bodo ostala. Tudi pred 50 leti smo se spraševali o boljših, kvalitetnejših pogojih za življenje. Zamenjale so se le vprašalnice. Takrat smo se spraševali, kje in pod katero upravo nam bo bolje; danes so vprašanja, kako delovati, kaj moramo delati za boljši jutri, kaj je dobro; predvsem pa bi se morali vprašati, kaj spremeniti oziroma popraviti, da nam bo še boljše. Na vsa ta vprašanja mora nekdo sproti, pametno in pravilno odgovarjati, zato je treba postaviti tudi vprašanje: Kdo? Po moje je eno pomembnejših vprašanj, kakšna bo kadrovska struktura Žirov v nadaljnjem razvoju. Tako kot v podjetjih je tudi za vsako skupnost najpomembnejše vprašanje pravih kad­rov. Vse odlocitve, ki jih sprejemamo in jih bomo sprejemali, nastajajo v naših glavah. Odvisne so od našega znanja, splošne razgledanosti, odprtosti duha in izkušenj. Vec ko bo vsega tega, boljše bodo naše odlocitve. Nasprotno pa nas lahko omejujejo naša zaprtost, ozkoglednost, za­verovanost vase, politicna in ideološka omejenost. Da bo prvega cim vec in drugega cim manj, se moramo odpreti in poskrbeti za prave ljudi na pravih mestih. Naša lokalna politika mora biti usmerjena v to, kako cim vec mladih sposobnih ljudi zadržati v domacem kraju, pa tudi v privabljanje dobrih kadrov od drugje. Danes se ves svet ukvarja s težavami migracij, s tem pa se bomo morali soociti tudi v Žireh. Ta cas so za del politike v Sloveniji zelo aktualne, škodljive in nevarne imigracije, torej priliv tujcev. Ti naj bi ugonobili naš narod, nam odvzeli delovna mesta in unicili kulturo. Dejstva, da se nam brez tuje delovne sile v enem tednu usmradijo stranišca, obstanejo vsa vecja gradbena dela ali se ustavi ogromno tovarn, gladko spregledajo. Tudi zmagovite športne ekipe za mednarodna tekmovanja samo cistokrvni slovenceljni nismo sposobni sestaviti. Tudi v preteklosti so v Žiri prihajali priseljenci. Vprašajmo se, ali so nam res prinesli to, cesar se danes nekateri tako bojijo. V prihodnosti, ko se bodo Žiri starale, bo za normalen razvoj kraja nujen priliv mlajše delovne sile. Dvomim, da jo bomo našli le v Sloveniji. Ni pa seveda vseeno, kdo prihaja. Moramo storiti vse, da bodo Žiri zanimive za mlade izobražene ljudi, ki bodo tu videli potenciale za nadaljevanje svoje poklicne kariere in ki bodo iskali mirne in prijazne kraje za svoje družine. Žirovci smo v preteklosti dokazali, da zmoremo v svoje okolje sprejeti tudi tujce. Bolj sem skepticen glede slovenske in evropske politike, ki to vprašanje jemlje zelo ideološko namesto pragmaticno. Del politike – zanimivo, da tisti del, ki išce svoj vrednostni sistem v kršcanstvu – bi vse migrante takoj poslal tja, kjer so bili doma, cetudi tam doma nimajo vec. Ceprav so obiskovalci božjih hramov, ne slišijo Boga, še njegovega trenutnega predstavnika na Zemlji ne. Bolj pomembno se jim zdi nabiranje politicnih tock s hujskaštvom. Njihov edini izracun je ostati vsaj blizu oblasti (korita). Drugi, levi del politike, pa bi nenadzorovano povabil na socialni turizem vse od kraja. Na prvi pogled sicer plemenito, toda ta izracun se žal ne bo izšel. Cakajocih na to povabilo je mnogo prevec. Migracije bodo naše dejstvo v tem ponorelem svetu, ali mi to hocemo ali ne. Žal najmocnejše svetovne družbe vodijo psihopati, ki ne dajejo prav veliko upanja, da bi se to umirilo. Svet se bo v naslednjih desetletjih krepko premešal. Bi pa veljalo resno razmisliti o pametni politiki na tem podrocju. Taki, ki bo zadržala vsaj del pametnih in pridnih ljudi, ki sta jih nesreca ali iskanje možnosti za boljše življenje pognala od doma in bodo preckali Slovenijo; taki, ki jim bo ponudila pravo vkljucitev v našo družbo, tako da ne bodo odrinjeni in potisnjeni v gete, v katerih se lahko razvije pravo rastišce za razne skrajne ideje. Seveda mora proces teci v obe smeri. Poskrbeti moramo vse potrebno za vkljucitev v našo družbo, spoštovanje naših navad, jih nauciti našega jezika ter jih seznaniti z našimi navadami in kulturo. Od njih pa mo-ramo tudi zahtevati, da se aktivno potrudijo to sprejeti, ob tem pa še vedno lahko negujejo svoj jezik in kulturo. Preprican sem, da se moramo še vec ukvarjati z obrnjenim tokom migracij, torej emigraci­jami. Žiri so v preteklosti že doživele mocno izseljevanje, to se ne sme ponoviti. Ce nam bodo odhajali mladi, perspektivni in pridni, nam ne bo pomoci. Ne domišljajmo si, da jih bo zaus­tavila »komanda«, ravno tako ne trkanje na vest, ohranitev korenin, nadaljevanje tradicije in podobne pravljice. Tega mladi nikoli v zgodovini niso kaj prida poslušali in upoštevali, danes in v prihodnosti pa še manj. Ustvariti jim moramo takšne okolišcine, da jih bodo življenje, delo in ustvarjanje v naših krajih zanimali, da bodo tu videli perspektivo in možnost za nadaljnji razvoj. Kakšni pa so ti pogoji? Varno in zdravo okolje imamo, vsaj primerjalno v Sloveniji, z Evropo še bolj. Bodimo pre­vidni, da ne naredimo kakšne neumnosti, bodimo aktivni, da to še izboljšamo. V naši kotlini ne more biti prostora za umazano industrijo, pa naj ta prinaša še take dobicke. Visoke cene nafte so povzrocile, da smo se vrnili na ogrevanje z lesom. Toda ali je les (in razne odpadke) res treba kuriti v slabih peceh, s slabim izkoristkom, brez vseh .ltrov in tako unicevati lepa zimska jutra? Bomo na tem podrocju zmogli s kombinacijo palice in korencka izrazito privatni interes podrediti skupnemu dobremu? Zdravje je gibanje. Lepa narava je za ta namen odlicna, ni pa dovolj. Nova telovadnica bo prava pridobitev. Ko gre kaj narobe, mora biti zdravstveno varstvo cim bolj pri roki. Osnovno zdravstvo je razmeroma dobro urejeno, sedanji župan je tu dobil nekaj bitk. Bodimo pozorni, da nam pridobljenega v imenu racionalizacij ne vzamejo. Zdi se, da bomo dobili tudi neke vrste dom za ostarele. Tocka vec v našo korist. Ljudje morajo nekje živeti. Žirovci sicer niso dali domorodske izkaznice nikomur, ki ni zgradil hiše z lastnimi rokami, toda to je preživeto. Podjetja v Žireh moramo skupaj z obcino zaceti razmišljati o gradnji stanovanj, pa ne socialnih, ampak kadrovskih. Zagotovo jih bomo rabili (upam!). Ko se je v naših krajih koncal socializem, se je koncala tudi gradnja družbenih stanovanj. Razmišljam še o eni vecni žirovski problematiki, naši povezanosti z zunanjim svetom. Smo in bomo ostali med hribi. Do nas še dolgo ne bo avtoceste in železnice, glavne prometne žile nas bodo obšle. To je dejstvo, ki ni le slabo. Seveda bomo še naprej bili bitko za boljše cestne povezave. Ampak vedno bomo nekje bolj zadaj. Ne bi smeli pozabiti na infrastrukturo za prenos informacij. Nihce ne ve, kaj nam bo razvoj prinesel, v casu obcinskega referenduma 1969 se ni­komur ni sanjalo o mobilnih telefonih, internetu ali Facebooku. Je kdo junak, ki zna napovedati, kaj bo cez petdeset let na tem podrocju? Vendar v Žireh ne bi smeli ponoviti napake, kakršno smo naredili takrat, ko smo malo zaspali ob internetni revoluciji. Cisto prepozno smo dobili opticno povezavo s svetom, še danes ima prevec domov preslabo internetno povezavo. Tega ne smemo vec prepustiti zgolj zasebni iniciativi. Obcina bi si morala zadati za cilj, da bi bili tu med najboljšimi na slovenskem podeželju. Stephen Hawking je v svoji zadnji knjigi Kratki odgovori na temeljna vprašanja, preden se je poslovil od tega sveta, zapisal: »V naslednjih petdesetih letih bo najpomembnejša digitalna povezava s svetom.« Svet se še vedno vrti okoli denarja, in tako bo tudi naprej. Menjal bo sicer obliko, vsebine pa ne. Žirovci vemo, da je denar treba zaslužiti, in to z delom, trgovino ali ustvarjalnostjo. Osnova za vse je uspešno gospodarstvo. Lastniki, direktorji, vsi vodje in drugi odgovorni smo dolžni razmišljati o tem, kako pripeljati, dobiti, razviti ali kako drugace pridobiti posle z vec dodane vrednosti, z vec vgrajene pameti, ter se za to tudi prizadevati. Ni dovolj, da le posnemamo druge, le pridnost ne bo dovolj, biti moramo boljši in drugacni. Trenutno stanje je kar solidno, vecina podjetij dobro posluje, brezposelnosti prakticno ni (vsaj za tiste, ki hocejo delati in so pripravljeni prijeti za delo, cetudi ni vedno v popolnem skladju z njihovo koncano izobrazbo). Upamo, da tudi Alpina najde pravega lastnika, ki bo vedel, kako naprej razvijati bogato znanje in izkušnje. Ob tem se moramo zavedati, da je že danes, jutri pa zagotovo, naša konkurenca cel svet. Izdelati moramo izdelke ali razviti storitve in oboje znati tržiti tako, da bomo uspešni po vsem svetu. Vedno sem se boril proti razmišljanju, da je cisto dovolj, ce znamo tudi mi narediti izdelek, ki ga znajo tudi drugi. Vem, da ga znamo, problem ni v tem. Žal ga znajo tudi mar-sikje drugje, in to ceneje. Mi moramo razvijati izdelke ali storitve, ki jih drugje ne znajo (tako dobro), biti moramo drugacni, boljši in posebni. Svetu moramo ponuditi nekaj vec in to znati prav prodati. Gospodarstvo je tekma, da ne zapišem kaj mocnejšega. Mi se moramo truditi, da smo v tej tekmi boljši, mocnejši, spretnejši in hitrejši. Moramo biti na strani zmagovalcev, ne poražencev. Ne enaki, ampak boljši. In moramo delovati, trenirati in se izobraževati tako, kot to pocnejo zmagovalci. Zmagovalci v gospodarstvu so praviloma tudi lastniki, zato podpirajmo in spodbujajmo domace lastništvo in imejmo do njega odgovoren odnos. Domace lastništvo ni le .nancna naložba, ocenjena samo s kratkorocnimi dobicki. Ker sem tudi direktor kmetijske zadruge, še nekaj besed o kmetijstvu. Rad bi napisal kaj optimisticnega, pa ne znam saditi rožic tam, kjer ne morejo rasti. Vendar cisto crno vendarle ni. Kmetijstvo že dolgo nima vec vodilne, niti pomembne vloge v naši obcini. Razvoj se bo nadalje-val v smeri zmanjševanja števila kmetij in povecanja obstojecih, ki bodo še vztrajale. Zagotovo pa naše razmere ne dopušcajo, da bi od kmetijstva živelo vec kot nekaj družin. Priložnost pa vseeno vidim v vse mocnejšem trendu po zdravi prehrani. Osnova za tako prehrano pa je le to, kar zraste v naši bližini, na naši zemlji. Za kmetije, ki se bodo tega posla znale pravilno lotiti in izdelati celo verigo trženja do koncnega potrošnika, je prostor tudi pri nas. Imamo kar nekaj dobrih nastavkov. Najbolj verjetno ne bo zadošcalo, da bi kmetija živela le od tega, vendar del dohodka vseeno bo. Tako bomo ohranili našo lepo pokrajino. Pred petdesetimi leti so šli naši starši na referendum. Danes nam ni treba. Pa bi vseeno iz zgoraj napisanega glasoval, proti cemu sem in kje je moj glas za. Sem proti vsem fanatizmom in skrajnostim, verskim, ideološkim, skrajnim idejam in njihovim mesijam. Današnji cas ni podoben casu, v katerem se je dogajal obcinski referendum, žal je bolj podoben dvajsetim in tridesetim letom preteklega stoletja. Prevec je avtoritativnih in agresivnih voditeljev, ki so prepricani, da je edini prav njihov, v imenu njihove resnice je dovoljeno vse, prevec se slišijo in prevec imajo somišljenikov (tudi pri nas), njihova govorica je zelo podobna takratnim casom. Vcasih so vpili po pivnicah, danes civkajo na Twitterju. Ponujajo zelo eno­stavne rešitve za kompleksne probleme, le Jude so zamenjali migranti. Tisti, ki jim pritrjujete, se spomnite, da v koncentracijska taborišca niso pošiljali samo Judov. Naslednji so bili tisti, ki so mislili s svojo glavo. Proti zaprtosti, zaplankanosti. Proti delitvam na naše in vaše, opredeljene in neopredeljene. Poti usode so nas umestile v potovanje skozi isti prostor in cas, išcimo skupne tocke, prispevaj-mo k izboljšanju naše skupnosti, spoštujmo in cenimo razlike, ne delajmo pa iz njih problemov. Za enakopravnost in proti enakosti, da ne bodo naše gospodarstvo in družbeni odnosi kot v Orwellovi Živalski farmi. V svojem okolju moramo storiti vse, kar zmoremo, da bodo naše prihodnje generacije imele cim enakopravnejše možnosti za zdravstveno oskrbo, varnost, vzgo­jo, izobraževanje, ukvarjanje s športom in kulturo ne glede na premoženjski status. Znebiti pa se moramo »fovšije« do uspešnih in komunisticne ideje o enakosti vseh, ne glede na njihova prizadevanja in rezultate dela ali ustvarjanja. Za mocna žirovska podjetja, za uspešne podjetnike, za cim vec domacega lastništva podjetij, in naj bo to lastništvo cim bolj porazdeljeno. Le tako bodo dobicki lahko uporabljeni za razvoj domacega kraja. Za postopen in premišljen razvoj, za evolucijo, proti revoluciji, tudi tisti »kontra«, ki nekatere v socializmu pridobljene družbene pravice želi vrniti v 19. stoletje. Za strpnost, tudi sprejeti drugacne in drugace mislece. Za ohranitev zdravega okolja, pitne vode in dobrega zraka. Naj v Žireh ostaneta prevladujoci barvi zelena in modra. Predvsem pa glasujem za cim vec pameti. Privabimo jo v naše kraje, ne odganjajmo je stran. Žiri, julija 2019 Pripis urednika: Aleš Dolenc je to besedilo napisal za razdelek ob polstoletnici žirovskega referenduma 1969. Zaradi širine in aktualnosti njegovega razmišljanja pa sem se v soglasju z avtorjem odlocil, da ga objavim kot uvodnik v ta zvezek ŽO. Miha Naglic Kratka vsebina tega zvezka Avtor uvodnika je ekonomist Aleš Dolenc, direktor družbe M Sora. To besedilo je napisal za razdelek ob polstoletnici žirovskega referenduma 1969. Zaradi širine in aktualnosti njego­vega razmišljanja pa je postavljeno na zacetek zbornika. Sledijo trije intervjuji. Prvi je s .zicno antropologinjo dr. Petro Leben Seljak, našo dolgoletno sodelavko, ob njeni 60-letnici. Drugi je z inženirjem in menedžerjem Alešem Bizjakom, direktorjem družbe Poclain Hydraulics, ob 70-letnici njene predhodnice, družbe Kladivar Žiri. Tretji pa je z Gregorjem Žakljem, ki posta­ja s svojimi deli vse bolj prepoznaven na slovenski in mednarodni oblikovalski sceni. S prvima dvema sem se pogovarjal Miha Naglic, z Gregorjem Maja Justin Jerman. Sledi razdelek z zapisi ob 50-letnici legendarnega žirovskega referenduma v letu 1969. Nje­govo ozadje v svojih prispevkih temeljito orišeta ddr. Marija Stanonik in dr. Alojz Demšar. S priložnostnimi zapisi sodelujejo publicist Alojzij Pavel Florjancic, zgodovinar Vincencij Demšar, pisateljica Toncka Stanonik, fotograf in muzealec Franc Temelj in župan Janez Žakelj. Slovaropiska Ljudmila Bokal pa doda temu razdelku posebno noto z razpravo o pojmu klekelj, s posebnim ozirom na rabo tega pojma v Žireh in bližnjih klekljarskih središcih. Sledita dve študiji dr. Petre Leben Seljak. Prva pomeni dopolnitev našega poznavanja žirovskega obrtništva v prvi polovici 20. stoletja. Na podlagi dokumentov nam prikaže, kdo so bili clani Obrtne zadruge Žiri v letih 1908–1929 in 1936–1939. Sledi tretje nadaljevanje v seriji Priimki na Žirovskem skozi stoletja (1500–1850). V prvih dveh je prikazala priimke na A in B, to pot so na vrsti tisti na C in C: od Cankarja do Crnologarja. Listina, s katero je cesar Ferdinand leta 1840 podelil tedanji žirovski obcini sejemske pravice, je po mojem mnenju najbolj imenitna listina iz žirovske zgodovine od tistih, za katere sploh vemo in se nahajajo v Žireh. Veljala je za izgubljeno, potem pa jo je leta 2018 po zaslugi pokoj­nega Antona Beovica pridobilo Muzejsko društvo Žiri in pomeni novo trofejo našega muzeja. Dr. Jedert Vodopivec Tomažic piše o tem, kako so jo v Arhivu Slovenije strokovno zašcitili, konservirali in restavrirali. Njen kolega dr. Jure Volcjak je poskrbel za transkripcijo in prevod te listine. Naš kolega dr. Alojz Demšar pa piše o zanimivi usodi listine v njenih prvih 179 letih. Zdaj že tradicionalni Dnevi evropske kulturne dedišcine (DEKD) so bili na Žirovskem tudi letos zelo bogati in raznoliki. Pišemo o dveh od treh dogodkov. Alojz Demšar popiše geološko popoldne v Jarcji Dolini in Žireh, Maja Justin Jerman pa »Brezniško barufo«. Smucarski skoki so v Žireh že vec desetletij najbolj prepoznavni zimski šport. Letos so priza­devni športni delavci dogradili Nordijski center Poclain Žiri, o njem piše Andraž Kopac. Športni novinar Miha Šimnovec pa o tem, kako je leta 2010 na žirovski skakalnici tekmoval tudi veliki Matti Nykänen. Rojak Oto Giacomelli, ki velja za enega najvecjih poznavalcev tega športa v Sloveniji, nam razloži, kaj je bil vzrok velikih ekscesov, po katerih je bil ta .nski šampion poznan skoraj tako kot po svojih zmagah. Sledijo priložnostni zapisi, obletnice in nekrologi. Andrej Seljak in Janez Potocnik se spominjata, kako sta v letih 1956 in 1957, nezadovoljna s svojim položajem doma, predrzno pobegnila cez mejo in pri tem doživela vsak svojo malo odisejo. Kralev Andrej iz Žirovnice jo je sklenil v Kali-forniji, kjer živi še zdaj, Potocnikov Janez z Dobraceve pa v Nemciji. Viktor Žakelj je svoja zapisa namenil trem ustvarjalnim osebam; enega slikarju Ivanu Gluhodedovu, drugega umetnostnemu zgodovinarju Lojzetu Gostiši in njegovi vnukinji Bronji Žakelj, ki je letih 2018–2019 zablestela kot nova zvezda na slovenskem literarnem nebu. K boljšemu poznavanju rojaka Lojzeta med Žirovci sem nekaj pripisal tudi podpisani. Franc Temelj pa se v zelo osebnem zapisu spominja svojega sodelavca in prijatelja Antona Beovica. Oba – Gostiša in Beovic – sta umrla v letu 2019. Kot urednik sem si vzel pravico objaviti dva clanka, ki dokumentirata predstavitev moje letošnje knjige Žirovski besednjak v Knjigarni Konzorcij v Ljubljani. Gre za priredbo nagovorov, ki sta jih ob tej priložnosti imela dr. Alojz Demšar in dr. Zdravko Mlinar. Žirovski obcasnik se to pot ponaša tudi z novo pesniško trofejo. Razkrilo se nam je, da je ameriška pesnica in vizualna umetnica Patricia Goodrich po materi žirovskega rodu. Za zacetek spoznavanja njenega opusa objavljamo tri njene pesmi dvojezicno, v izvirniku in slovenskem prevodu. Tudi to pot imamo likovno prilogo. Galerijo ŽO smo odprli mladi kiparki Katji Bogataj, predstavlja jo Stane Kosmac. Veliko je tudi fotogra.j, zato uživajte v branju in gledanju. INTERVJU DR. PETRA LEBEN SELJAK (1959), SLOVENSKA FIZICNA ANTROPOLOGINJA IN ŽIROVSKA DOMOZNANKA Miha Naglic Clovek se rodi in umre: na to, kdaj in kako, pa nima nobenega vpliva Dr. Petra Leben Seljak pri svojem delu. Nekaj ga opravi na terenu, nekaj pa doma. / Foto: Polona Mlakar Baldasin, 2007 Rod in mladost Petra, zdaj si že tako dolgo v Žireh, da te imamo Žirovci za svojo. Prva leta tvojega življenja pa so tekla v Škofji Loki, v Vincarjih in ob Selški Sori. Kako se je zgodil tvoj prihod na ta svet, kateri so tvoji prvi spomini? Rodila sem se pravzaprav v Postojni, ker je bil oce takrat, leta 1959, zaposlen na Inštitutu za raziskovanje krasa. Mama, ki je po izobrazbi farmacevtski tehnik, pa je delala v postojnski bolnišnici. Sem pa tam živela le dobro leto, potem so me poslali v Škofjo Loko k starim staršem. Kot najemniki smo živeli na »Placu«, pri Savniku. Kmalu zatem je oce dobil službo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, in ko sem dopolnila tri leta, smo se preselili v Vin-carje. Starši so kupili staro Žagarjevo hišo, ki je stala med livarno LTH in hišo Petra Con.dentija (vila Anka). Bila je del nekdanje Krevsovine in pravzaprav dedišcina mojega oceta, Krevsovega Acija. Oce je nato dobil Humboldtovo štipendijo in odšli smo v Heidelberg. Starši so bili tam dve leti, jaz pa le prvo leto: potem so me poslali domov v Vincarje, ker sem šla jeseni 1965 v prvi razred. V tem casu so starši zaceli graditi tudi novo hišo, s staro mamo sva spali v skupni spalnici, centralne kurjave še ni bilo, jaz pa sem staršem pisala, kako je lepo, ker se na stropu in stenah blešcijo kristalcki (ledeni). Odrašcanje je bilo idilicno, verjetno podobno kot v Žireh. Vincarje so (bile) namrec na kmetih: makadam­ske poti z gabrovo živo mejo, pod hišo potok in Sora, stara hiša, lesena drvarnica, obrasla s slakom (v kateri si je uredil dom moj stari oce Konrad), za njo latrina, kurnik, vrt. Otroštvo zaznamujejo spomini na staro mamo Francko, ki me je vzgojila, saj so bili starši zaradi službe bolj malo doma: mama je delala v turisticni agenciji Transturist, oce v Ljubljani, precej casa pa so mu vzeli tudi smucarski skoki. In pa spomini na bratranca Janeza Novosela, ki je živel pri nas in mi je bil kot starejši brat, ter na edino prijateljico Marto, saj drugih otrok moje starosti v Vincarjih ni bilo. Spominov je nešteto in prav vsi so lepi. Bila sem edinka, po eni strani so me ujckali, po drugi pa ne. Eden od prvih spominov je npr. ta, da so me z bratrancem Janezom posadili na vlak in sva odpotovala v Pulj, kjer so takrat živeli njegovi starši. Stara sem bila kake tri ali štiri leta, Janez pa 12 let vec. Spomin je povezan z eno vrecko, ki jo Janez mece skozi okno, v njej pa je moj »drek«. Takole sva v Pulj potovala nekaj let in tam preživela mesec dni, v »o.cirskem« bloku blizu arene. Pravzaprav so skoraj vsi prvi spomini povezani z Janezom, ki sem se ga držala kot klop, ce se je le dalo. Spomnim se, da sva hodila po zaledeneli Sori. Ko sem ga nekoc zasledovala, pa sem padla v na novo zabetonirano greznico, zaradi cesar imam kriv nos. Z vidika fizicne antropologije, ki je tvoja osnovna stroka, je poreklo pomembno, zato nam povej kaj vec o svojih prednikih … Žal o svojih prednikih še zdalec ne vem toliko kot o prednikih svojega moža in vecine Žirovcev. Prišla sem le do praprastaršev, ker sem znesena z vseh vetrov in je iskanje po arhivih precej zahtevno. Locanka sem samo cetrtino, po stari mami Ani Pecher (1900–1944). Pa še to ne povsem, Locanka je bila njena mama Klotilda Deisinger (vendar je njen stari oce Jurij prišel v Loko iz Bavarske), Anin oce Konrad Pecher pa je bil rojen na Ceškem. Bila sta trgovca, trgovino sta imela na vrhu klanca pri obcini, kjer se zavije v Poljansko dolino. Anica se je primožila na Krevsovino, kjer so imeli mlin, moko pa so tudi prodajali. To je na Novem svetu pri športni dvorani Poden; na otoku sredi Sore, v Krevsovih Benetkah, je balinišce. Anin prvi mož Anton Komatar je kmalu umrl, mlada vdova pa se je porocila s Francetom Lebnom (1898–1934, por. 1927), sinom mesarja Franca Lebna iz Ljubljane. Lebni so živeli na Poljanski cesti, mesarijo pa so imeli v Plecnikovih arkadah na tržnici. Mesar je bil že moj prapraded Janez Leben, po pripovedovanju se je v Ljubljano priselil iz Bizovika. Za zdaj nepreverjen je tudi podatek, da je imel Janez poleg mojega pradeda Franca še sina Janeza Lebna (1868–1931), ki je bil duhovnik v Vrsnem, pri njem je deloval kot kaplan pesnik Simon Gregorcic. Po mamini strani sem pa pol Gorenjka in pol Štajerka. Stara mama Francka Burja (1902–1991) je bila najstarejša hci Janeza Burje in Marjete Kelbl, Katricnkova z Bohinjske Bele. Po njenem Srecanje izseljencev v Smederevsko Palanko (1941–1945) v Žireh, 6. 7. 1958; tretja z leve sedi Petrina stara mama Francka Jesenicnik, roj. Burja. rojstvu so odšli na Koroško v Admondt, nato so kupili kmetijo v Žihpolju (Maria Rain), po plebi­scitu leta 1920 pa so se vrnili na Bohinjsko Belo. Moj praded Janez Burja je bil v Žihpolju župan, Francka pa je bila tako kot sestre deležna dobre izobrazbe, hodile so v samostansko šolo v Admon­dtu. Potem pa je v rosnih letih spoznala mojega starega oceta Konrada Jesenicnika (1892–1966, rojen v Paki pri Vitanjah, sin žagarja Martina Jesenicnika in Ivane Potocnik). Od nje je bil 10 let starejši, zelo ceden na pogled, v Žihpolje je prijahal v lepi uniformi na belem konju (bil je Maistrov ali Malgajev borec). Nic cudnega, da ji je zavrtel glavo, tako da je z njim pobegnila. Oce ju je ujel in primoral Konrada, da sta se porocila. Živeli so na razlicnih koncih, ker je bil Konrad .nancar, med drugim okoli leta 1922 tudi v Žireh, stanovali so pri Kamšku v Novi vasi. Nato v Mostah pri Žirovnici, kjer je bila rojena moja mama, od leta 1937 v Karlovcu v Škofji Loki, med vojno so bili izseljeni v Smederevsko Palanko. Francka in Konrad sta imela tri hcere: Zoro, Ivo in najmlajšo Heleno, mojo mamo, ki so jo v Srbiji zaceli klicati Lela. Bližnjih sorodnikov imam bolj malo: sama sem edinka, po mamini strani imam bratranca Janeza (sin Zore, por. Novosel) ter sestricni Meto (Janezova sestra) in Christiane (hci Ive, por. Burkhardt), po ocetovi pa sestricno Anamarijo (hci Janeza Lebna) in tri polbratrance (sinovi ocetove starejše polsestre Nuše Komatar, por. Guzelj). Tvoj oce je bil torej dr. France Leben (1928–2002), za Locane Aci, sicer pa ugled­ni slovenski arheolog. Je bil on tisti, ki je v tebi vzbudil nagnjenje oziroma ljubezen do arheološke snovi oziroma do »brskanja« po fizicnih in duhovnih sledovih preteklosti? Ja in ne. V osnovi je znacajska lastnost, ker rada odkrivam neznane stvari in ustvarjam kaj novega. Sem pa na sreco živela v okolju, ki je te moje danosti spodbujalo. Dolgo nisem vedela, kaj bi rada bila, sem pa vedela, kaj ne bi bila: ekonomistka, pravnica, zdravnica. Vedno me je zanimalo vec stvari, bi pa na prvo mesto postavila raziskovanje, za kar ima zasluge tudi moj oce, ki me je od mladih let jemal s seboj na teren, na arheološka izkopavanja. Z okostnjaki se tam nisem srecala, ker se je oce ukvarjal z mlajšo kameno dobo, sem pa oprala precej crepinj in kamnitih orodij. Še vecji vpliv pa je imel bratranec Janez, ki me je okužil s pustolovskim branjem že v predšolskih letih. Prvo ctivo so bili njegovi stripi (Plavi vjesnik in Zvitorepec), nadaljevala sem s Karlom Mayem in Julesom Vernom, še vedno so moje najljubše knjige detektivke (za prvo žep­nino sem si pri desetih letih kupila zbrana dela o Sherlocku Holmesu). Drugo podrocje mojega zanimanja je narava. Menda sem že kot otrok takoj zjutraj naredila en obhod okoli hiše, da bi videla, katere rožice so zrasle na novo. Rada sem imela tudi živali, vendar le pernate (imela sem svojo kuro, rjavo grahko) in kosmate, golazni pa ne. Zelo zgodaj sem se seznanila tudi s kostmi, ker so cloveške stegnenice ležale kar na strehi našega kurnika: ded Konrad, ki je bil po koncu druge svetovne vojne zaposlen kot lovski cuvaj, jih je našel v Gorajtah (prikrito povojno grobišce) in prinesel domov, ker so prišle prav bratrancu Janezu pri študiju medicine. Najljubše knjige mojega otroštva so bile po-leg že omenjenih Neznalcek, Doktor Jojboli, Monika potuje na Madagaskar ter Karik in Valja. Zlasti slednja, ki opisuje, kako sta se Karik in Valja pomanjšala na velikost bolhe (recimo) in se nato morala temu prilagoditi ter preživeti: obleke sta si izdelovala iz cvetnih listicev in pajcevine, itd. Ker sem vedno rada tudi risala, sem po gi­mnaziji omahovala med arhitekturo, slavistiko, biologijo in arheologijo, na koncu je prevladalo naravoslovje. Za to, da sem antropologinja, ima pa res zasluge moj oce, ker brez njega ne bi vedela, da ta študij sploh obstaja. Arheologi ocetove generacije so namrec med drugim imeli predavanja tudi pri Božu Škerlju, utemeljitelju slovenske antropologije. Jaz sem pa študirala pri njegovi naslednici Zlati Dolinar Osole, ženi arheologa Franca Osoleta. Na moje veliko veselje je poklic zelo interdisciplinaren, ucenju in presenecenjem ni nikoli konca. Edina ne­gativna lastnost je ta, da se z njim v Sloveniji precej težko preživljaš, v tujino me pa nikoli ni vleklo. Zato imam veliko sreco, da je mož Petra s staro mamo Francko Jesenicnik, roj. Burja (1902– 1991), mamo Heleno Leben, roj. Jesenicnik (roj. 1929) in bratrancem Janezom Novoselom (roj. 1947, sin Mata Novosela in Zore, roj. Jesenicnik); 28. 2. 1960, verjetno na vrtu loškega gradu. Gimnazija Škofja Loka, 1. a razred leta 1973/1974. Z leve sedijo: Igor Majnik, Iztok Reya, Staš Mlakar, Marko Cankar, Ivo Kavcic in Jože Prezelj. Spredaj stojijo, z leve: Tilka Bogataj, Jožica Lotric, razrednik Franc Giacomelli, Nives Bešter, Anica Podobnik, Irena Simonic, Majda Puhar, Minka Ferlan, Marja Kemperle in Danica Potocnik. Zadaj stojijo, z leve: Zdravko Bogataj, Dušan Seljak, Petra, Cirila Vrhunc, za njo Marjeta Potocnik, Tilka Sever, Jožica Gortnar, Mario Thaler, Martina Brence, Irena Lušina, Marija Tušek, Roman Blaznik, pred njim Mira Benedicic, Milan Tušek, Polona Jelenc, Martin Miklavc in Mira Gaser. pripravljen »sponzorirati« vse moje raziskave, tako antropološke kot tudi tiste, ki se nanašajo na žirovsko zgodovino. Med tvojimi sorodniki po Lebnovih je tudi dr. Stanko Leben (1897–1973), imeniten, a žal že precej pozabljen slovenski intelektualec, romanist, avtor prvega celovitega prevoda Don Kihota v slovenšcino … Ko je umrl, ti je bilo komaj 14 let, in vendar: Si ga kdaj srecala v živo, kaj so ti o njem povedali drugi? Moj praded, ljubljanski mesar Franc Leben (1872–1907), je imel tri sinove: Stanka, mo-jega deda Franca in Maksa (1901–1964), ki je ostal doma. Oce je strica Stanka omenjal le mimogrede, nasploh o svojem otroštvu ni veliko govoril: oceta je namrec izgubil pri petih letih, mamo pri petnajstih, umrla je v Auschwitzu. Od leta 1939, ko je pri desetih letih zacel hoditi v gimnazijo v Ljubljani, je oce stanoval pri stricu Maksu. Kadar je šel na obisk k stricu Stanku, se je moral z njim pogovarjati v italijanšcini in francošcini, z njegovo ženo pa v nemšcini. K Maksu smo še hodili na obisk, imel je dve hcer­ki, Neli in Joni, Brionko. Pri Stanku, ki ni imel otrok, pa jaz nisem bila nikoli. Za prekinitev stikov je bila morda kriva smrt Stankove žene Marije, Maše, sestre Vladimirja Bartola. Druga Stankova žena Breda pa je bila sestra Lidije Cigoj, moje profesorice biologije na loški gimnaziji. Kako pa se je zgodilo, da je Locanka pos­tala Žirovka? Jaz to sicer že vem, nekateri od najinih bralcev pa gotovo še ne. Zato kar sama povej. Le kaj bi bilo lahko drugega kot ljubezen? Z Dušanom, ki je mimogrede tudi tvoj bratra­nec, sva se spoznala septembra 1973, v prvem letniku gimnazije, ko so oba »vtaknili« v 1. a razred, v podmornico. Zdaj se me še na oble­tnicah mature ne more znebiti. To je bil prvi športni razred na loški gimnaziji, vendar je bilo športnikov malo, kakih šest, vidnejše uspehe sta dosegla smucarka Jožica Gortnar in smucarski skakalec Zdravko Bogataj. Športni razred so tako zapolnili z nešportnimi dijaki, v glavnem iz Selške doline, šest nas je bilo Locanov, trije iz Poljanske doline, iz žirovskega konca so bili poleg Dušana še Ivo Kavcic, Kamškov, pokojni Marko Cankar s Sela in Tilka Bogataj s Fužin, v drugem letniku se nam je pridružila še Nuša Krolnik, Žirovec pa je bil tudi naš prvi razre­dnik Franc Giacomelli, profesor matematike. V nasprotju z nekaterimi najinimi sošolci sva midva postala par šele po maturi, hodila šest let in se porocila septembra 1983, takrat sem torej uradno postala Žirovka. Zakaj znacajsko greva skupaj, pa verjetno najbolje ilustrira naslednje dejstvo, ki se vsem do zdaj seznanjenim zdi skrajno cudaško, nama pa je povsem razumljivo, saj se ve, da je dolžnost pred zabavo. V casu študija se med tednom nisva videla niti enkrat (tudi na pijaco ali v kino nisva šla), ceprav sva obiskovala sosednji fakulteti, ki sta samo nekaj metrov narazen: Dušan strojno, jaz pa biotehni­ško, prostori oddelka za biologijo so bili takrat v stavbi Filozofske fakultete na Aškercevi … Stroka Kaj je pravzaprav tvoja stroka – biologija, arheologija ali nekaj v povezavi z obema? Nekaj vmes in še kaj zraven, v osnovi pa bio­logija. Nerada recem, da sem antropologinja, ker potem vecina ljudi misli, da sem družboslovka. Pojem antropologije je namrec zelo širok, saj je to veda o cloveku, cloveka pa se da proucevati z vec vidikov. Tako je tudi antropologov vec vrst. V Sloveniji zdaj prevladujejo družboslovci (socialni antropologi, kulturni antropologi itd.) in zdi se mi, da je antropologija postala izrabljan pojem, saj so na nekdanji FDV predavali celo predmete z naslovom Antropologija vojne, Antropologija turizma, Antropologija spola ipd. Po tej logiki bi tudi medicini lahko rekli antropologija bolezni. Prvotna antropologija, ki so jo kot znanost utemeljili konec 19. stoletja, pa je moja zvrst antropologije, ki proucuje cloveka kot živo bitje, del narave. To je biološka ali .zicna antropologija. Po osnovni izobrazbi sem diplomirana biologinja, med po­diplomskim študijem pa sem se specializirala za biologijo cloveka, ki ima tudi vec poddisciplin, saj se lahko ukvarjaš z živimi ljudmi ali pa z mrtvimi (evolucija cloveka, genetika, avksologija itn.). Ker sem izbrala mrtve, bi me najbolje opisali z besedo skeletna antropologinja, vendar ta termin ne obstaja. Ker skeleti izvirajo iz zgodovinskih obdobij, moram poznati tudi osnove zgodovine, demogra.je, medicine in vsega, kar je povezano z okolišcinami, v katerih so v preteklosti živeli ljudje. Ta znanja pridobiš naknadno, v okviru rednega študija smo v t. i. antropološkem blo­ku imeli le tri nebiološke predmete: paleolitik, kulturno antropologijo in statistiko. Posebnost tvojega poklica je, da znaš brati iz kosti. Kaj vse pa lahko ugotoviš iz ostankov skeletov in drugih najdenih predmetov? Jaz pregledam samo kosti, interpretacija predmetov je stvar arheologije, je pa sinergija obeh strok veliko bolj izpovedna. V bistvu je antropološka analiza okostja zelo podobna detektivskemu delu: opazovanje, potrpežljivost, natancnost in sklepanje, dedukcija. Rezultati so odvisni od tega, v kakšnem stanju so kosti. V idealnem primeru lahko napišem kar nekakšen življenjepis, osteobiogra.jo: dam oceno spola (samo pri odraslih skeletih, ker se spolni znaki na skeletu razvijejo šele v puberteti), oceno starosti ob smrti (biološka starost skeleta, ki je približek kronološki), povem, kakšen je bil clovek na pogled (oblika glave in obraza, telesna višina in konstitucija), kaj je bil vzrok njegove smrti, katere bolezni je prebolel, ali je bil v sorodu z nekom, ki je npr. pokopan v sosednjem grobu, pa tudi to, ali je bil desnicar ali levicar, in s kakšnim poklicem se je ukvarjal. Žal pa teorija ni praksa, idealnih primerov je zelo zelo malo: okostja so najveckrat nekompletna, kosti so polomljene, vecina ljudi pa ni v življenju pocela nic posebnega in je umrla zaradi kratkotrajne bolezni, ki na kosteh ni pustila nobenih sledov. Ob pogledu v tvojo bibliografijo se vidi, da se vecina naslovov zacenja z besedama »antropološka analiza«. Kako ta navadno poteka? Pri delu ne rabim veliko pripomockov. Glavno je v glavi, v rokah pa le šcetka, šiviljski meter in drsece šestilo (šubler), vcasih tudi povecevalno steklo. Najprej pridem na teren, kjer med arheološkim izkopavanjem opravim osnovno analizo, in ce so kosti slabo ohranjene, tudi kakšno izmerim. Krhke in preperele kosti namrec pri dvigu skeleta iz groba razpadejo na košcke, ki se jih ne da vec sestaviti. Navadno je ta, preliminarna terenska analiza, najveckrat kar edina. Sem namrec v svobodnem poklicu, ker sistematiziranih delovnih mest za .zicnega antropologa v Sloveniji ni, denarja za kasnejše dodatne antropološke analize pa tudi ne. Taka, prava antropološka analiza, je dolgotrajna: vse kosti najprej operem (na »umazanih« kosteh precej pomembnih stvari ni vidnih), ko so suhe, jih zlepim (navadno so polomljene, predvsem lobanje), sledi podroben popis okostja na sed­mih listih. Na prvem listu je opis skeleta: katere kosti so ohranjene in v kakšnem stanju so. Na drugem listu je popis opisnih spolnih znakov: pregledam jih 20–30, vsakega ovrednotim po petstopenjski lestvici. Na tretjem listu je popis kazalcev starosti, na cetrtem so mere kosti (od 50 do 100 parametrov), na petem je popis zobovja (karies, obraba, posebnosti v obliki in izrašcanju, ...), na šestem je popis patoloških posebnosti in kazalcev telesne aktivnosti, na sedmem pa popis znakov, ki se dedujejo. Potem vse skupaj vnesem v racunalnik, sledi statisticna analiza in interpretacija dobljenih rezultatov. Antropološko analizo najprej naredim na ni­voju grobišca, da vidim, ali je mogoce skelete v kakršnem koli smislu razvrstiti v skupine, npr. po spolu, starosti, telesnih znacilnostih, dednih znakih. Nato pa še primerjam razlicna grobišca med seboj. Take analize so zamudne, za obdelavo enega skeleta lahko porabim en dan ali vec. Seveda pa tudi manj, ce je od njega ostalo bolj malo. Doktorsko disertacijo, v kateri sem obdelala okoli 800 bolj slabo ohranjenih okostij, sem delala skoraj pet let. Terenske analize so pa hitre, tam lahko obdelam tudi do štiri skelete na uro, ker pregledam veliko manj stvari in si zapišem samo osnovne podatke (spol, starost, telesna višina). V svojih glavnih študijskih nalogah si op-ravila antropološko analizo skeletov iz treh srednjeveških arheoloških najdišc: v diplomski iz cerkve sv. Miklavža z Otoka pri Dobravi (blizu Kostanjevice), v magistrski tiste iz Kranja, v doktorski disertaciji pa grobišca Bleda in okolice. Kakšna je tedaj antropološka slika srednjeveških Dolenjcev in Gorenjcev? O Dolenjcih na splošno ne morem reci nic, ker je obdelanih premalo grobišc, pa tudi skeleti so v slabem stanju. O zgodnjesrednjeveških Go-renjcih pa to, da so živeli v ugodnih življenjskih razmerah (na skeletih ni bilo skorajda nobenih patoloških sprememb in nobenih kazalcev stres­nih situacij, pricakovana življenjska doba je bila za tisti cas med višjimi) in da so jedli hrano, ki ni povzrocala zobne gnilobe. Primerjava tele­snih znacilnosti potrjuje tezo zgodovinarjev in jezikoslovcev, da je prvi val Slovanov prišel s severnega dela Evrope, saj so blejski Slovani po videzu najbolj podobni tistim z najdišca Košice na Slovaškem. Nekoliko mlajše grobišce v Kra­nju pa nakazuje na vkljucenost drugega toka Slovanov, ki je prišel iz jugovzhodnih obmocij. Kakšna pa je bila razlika med staroselci v teh krajih in Slovani, ko so se priselili? So bili slednji res vecji od prejšnjih? Res. Skeleti iz zgodnjesrednjeveških staroslo­vanskih grobišc (7. – 11. stoletje) so po telesni višini in konstituciji dokaj »uniformi«, homogeni. Skoraj vsi Slovani, tako tisti z Bleda kot tudi tisti s Ptuja, so bili visokih in krepkih postav. Ce vržemo vse v en lonec, je bila povprecna telesna višina pri moških 169,7 cm, pri ženskah pa 159,3 cm, kar ni veliko manj kot danes. Predslovanske skeletne serije so bolj raznolike, heterogene, zaradi cesar povprecne vrednosti ni vredno racunati, ker nam pokaže izkrivljeno sliko. Kljub nekaterim visokim posameznikom, ki spominjajo na Slovane, prevladujejo osebe manjše postave. Medtem ko je bilo v pozni antiki kar 40 % moških in žensk manjših od 164 cm (moški) oziroma 153 cm (ženske), je bilo med Slovani takih le 10 % moških in 15 % žensk. Visokih moških (nad 170 cm) je bilo med Slovani skoraj polovica, najvišji je doslej meril 187 cm; v pozni antiki pa le cetrtina in nihce od njih ni meril vec kot 175 cm. Se pa podatki seveda dopolnjujejo z novimi raziskavami, ki kažejo, da gre pri visokih ljudeh na etnicno mešanih grobišcih iz casa preseljevanja ljudstev vecinoma za pripadnike germanskih plemen (v ta, t. i. nordidni tip se uvršcajo tudi Slovani), majhne ljudi pa za zdaj povezujemo s staroselci. Ceprav ne moremo trditi, da so bili cisto vsi staroselci majhni, verjetno so obstajale razlike med plemeni. Kakšni so bili ljudje v železni dobi, pa za zdaj še ne vemo, ker imamo iz tega obdobja na voljo predvsem žgane grobove. Antropologi pregledujemo tudi te, vendar pa iz njih ne izvemo veliko. Kakšne so pravzaprav glavne razlike med nami in ljudmi iz davnih casov? Bistveni razliki sta dve, v demogra.ji in stopnji kariesa. Zaradi napredka v higieni in zdravstvu se je podaljšala pricakovana življenjska doba ob rojstvu, v glavnem na racun nižje umrljivosti v otroštvu. Pred demografsko revolucijo, ki se je zacela pred dobrimi sto leti, je bilo med vsemi umrlimi 60 % otrok, od tega 20 % novorojenc­kov. Visoka je bila tudi smrtnost žensk, ki so umirale mlade, ob porodih. Seveda pa so ljudje tudi takrat lahko docakali 70 let ali vec, le da je bilo takih posameznikov nekoc precej manj kot danes. V preteklosti so bile demografske zakonitosti podobne, kot so danes v nerazvi­tih deželah, oziroma nekoliko boljše, saj še ni bilo prenaseljenosti. Druga razlika je v stopnji zobne gnilobe, saj v srednjem veku niso poznali precišcenega sladkorja, ki je glavni kariogeni faktor. Otroci niso imeli gnilih zob, ravno tako ne odrasli, mlajši od 30 let, starejši pa praviloma le enega ali dva zoba. V slovanskih populacijah je bila stopnja kariesa pri odraslih ljudeh naj­vec 4 % (število karioznih zob glede na število ohranjenih zob). Višjo stopnjo smo ugotovili le v nekaterih poznoanticnih skeletnih serijah: za zdaj velja, da je posledica mehke mocnate hrane, ki se je lepila na zobe, in/ali hrane, ki je vsebovala vec sladkorjev (med, suho sadje). Bi bile pa razlike v stopnji kariesa lahko deloma tudi dedno pogojene. Na katero od najdb oziroma analiz doslej si najbolj ponosna? V 35 letih sem pregledala že veliko okostij, natancno jih sicer nisem nikoli preštela, na oko pa jih je okoli 7000 (5000 iz arheoloških grobišc in 2000 iz prikritih povojnih grobišc). Kljub temu pa imam le dva »kapitalna ulova«, po katerih bi lahko posneli danes tako popularne forenzicne nanizanke (npr. Kosti, v originalu Bones, po scenariju kanadske .zicne in forenzicne antropologinje). Prvi primer je skelet hunskega bojevnika, odkrit leta 2000 na Ptuju. Gre za edino tovrstno najdbo v Sloveniji, izjemen pa je tudi z antropološkega vidika, saj nam je skelet odkril kar nekaj neobicajnih stvari: mladenic, star okoli 20 let, je imel namensko preoblikovano lobanjo (obicaj so prakticirali tudi Goti), bil je jezdec, zgornje sekalce pa je uporabljal kot pomožno orodje (verjetno za mehcanje in pripravo tetive za lok). Druga najdba je skelet gobavca, odkrit v Kranju na grobišcu Lajh leta 2009. Tudi tu gre za edino tovrstno najdbo v Sloveniji in eno redkih v svetu iz casa 5. in 6. stoletja. Doslej je prevladovalo mnenje, da so gobavost v Evropo zanesli šele križarji z Bližnjega vzhoda. Res so se v tistem casu pojavile epidemije, posamezne gobavce pa so našli že prej, zlasti v Egiptu, za casa rimske zasedbe pa tudi v Veliki Britaniji. Tja naj bi bolezen z vzhodnih dežel zanesli rimski legionarji, pa tudi ta »Kranjcan« je najbrž prišel od tam, saj skelet kaže nekatere znacilnosti, ki so pogostejše pri azijskih populacijah. Analizi obeh okostij sta bili objavljeni bolj mimogrede, v celoti pa bosta šele takrat, ko bodo svoje delo opravili tudi arheologi (Hun je v cakalnici že 15 let). Kar se tice objav, mi zato za zdaj najvec pomeni mednarodna, v kateri sem opisala stanje antropologije v Sloveniji.1 1 MARQUEZ-GRANT, N., FIBIGER, L. (ed.), The Routledge Handbook of Archaeological Human Remains and Legislation. – Routledge: London, New York, 2011. Arheolog dr. Ivan Turk, ki je raziskoval Divje babe nad dolino Idrijce (kot študent pa s profesorjem Osoletom tudi Matjaževe kamre; jaz jim pravim »najstarejša hiša na Gorenjskem«) in našel slovito neandertalcevo pišcal, ni bil deležen veselja, da bi našel tudi tisto, kar je najbolj zavzeto iskal – kosti teh praljudi. Kakšna najdba bi pa tebi najvec pomenila? Najdba kakršnega koli okostja, ki ne bi bilo obicajno in bi imelo veliko posebnosti ter pa-toloških sprememb. Poleg tega pa še taka, ki je zagotovo ne bom dobila v roke – skelet cloveka, za katerega bi brez dvoma vedeli, da je bil dvo­spolnik, hermafrodit. Zanesljiv kazalec spola je namrec le analiza DNK (pa še to ne vedno, ce sklepamo po športnikih), ki pa je bistveno dražja od antropološke in se uporablja le izjemoma. Še pri živih ljudeh vcasih na pogled ne vemo, kakšnega spola je kdo. Ne morete si predsta­vljati, kakšne težave imamo šele antropologi, ki dolocamo spol po kosteh. Ženske in moški imamo namrec bolj ali manj enaka okostja, na nobenem ne piše, kaj je bil. »Hudic se skriva v podrobnostih« – zato pregledamo veliko spolnih znakov, najbolj zanesljivi so na medenici, ker je ženska prilagojena porodu, moška pa ne. Redkokdaj cisto vsi znaki na okostju kažejo na moškega oziroma žensko, sem ter tja pa se najde tudi tak skelet, za katerega pri najboljši volji in znanju ne moremo dati ocene spola. Ali so vsi spolni znaki neznacilni, vmesni (stopnja 0 na lestvici od +2/supermoški do -2/superženska), ali pa je pol moških in pol ženskih. Ali so to morda dvospolniki? V zadnjih letih se kot raziskovalka pogosto pojavljaš na krajih vojnih in povojnih pobo­jev. Delala si tudi v Hudi jami, pa v grobišcu Romov, pobitih v soteski Iške pod Krimom, in še marsikje. Je delo na grobišcih, ki so še v živem spominu, drugacno od tistih, ki so iz starih casov in že davno pozabljeni? Ni, okostje je okostje, delo je rutina. Med kostmi ljudi, ki so umrli pred 100 leti ali pa pred 1000 leti, ni prav nobenih razlik. Poleg tega so za mojo generacijo tudi povojni poboji oddaljena preteklost. Malo drugace je bilo le na dveh gro­bišcih Romov, kjer so bili med žrtvami otroci, v grob so zmetali tudi osebne predmete (lonce, dežnik), ubili pa so tudi pse. Tam se res zaveš, da gre za nameren poboj civilistov, družin. Vendar to odmisliš, podobno kot morajo to storiti tudi zdravniki, policisti ipd. Je pa njim nedvomno težje kot meni, saj casovnega odmika ni. Na Žirovskem doslej zunaj obeh pokopališc še nismo naleteli na kako vecje grobišce. To pomeni, da jih sploh ni? Zagotovo so, ce niso bila unicena zaradi naravnih nesrec ali kakšnih drugih posegov. Le najti jih bo treba, kar pa bo težko, ker nimamo nobenih indicev, ki bi bili podlaga za arheološke raziskave. Jaz bi najprej pogledala za Žirkom, kjer so bile odkrite nakjucne najdbe iz pozne antike. Še starejša naselbina pa je bila verjetno v Žirovskem vrhu, na lokaciji, za katero je v urbarjih 17. stoletja še izpricano pozabljeno ledinsko ime Gradišce. Bi bila tudi s tvojega vidika zanimiva okostja naših prednikov, pokopanih v stari žirovski cerkvi in na pokopališcu ob njej? Seveda, ker nikoli ne veš, kakšen zaklad te kje caka. Vendar pa ne pricakujem prav veliko, ker je bilo pokopališce delno uniceno ob gradnji hiš, okostja so bila poškodovana tudi pri pokopih v že obstojece grobove, od kosti pa ni prav veliko ostalo tudi zato, ker so ležale na poplavnem obmocju. Take izkušnje sem namrec pridobila ob raziskavah drugih novoveških pokopališc, npr. ob farnih cerkvah v Kranju in Poljanah. Je delo v grobišcih, kjer prideš v neposredni stik z ostanki umrlih, le tehnicno in znan­stveno opravilo ali pa te oddaljena bližina njihove smrti zapelje tudi v razmišljanje o naši umrljivosti? Izkljucno znanstveno opravilo, antropologi gledamo na kosti podobno kot arheologi na lonce ali kakšne druge grobne pridatke. Sem biologinja, pa tudi po znacaju nisem introspek­tivna. Clovek se rodi in umre: na to, kdaj in kako, pa nima nobenega vpliva. »Life is life.« Žirovsko in osebno V zadnjih petnajstih letih smo te spoznali tudi kot žirovsko domoznanko. Zacela si z raziskovanjem zgodovine hiš, zdaj raziskuješ priimke. Knjiga hiš na Žirovskem (2010), ki sta jo napisala skupaj z Lojzetom Demšar­jem, je bila in ostaja vajin »veliki met«. Je na vidiku še kaj podobnega? Knjiga, v kateri so opisane vse hiše na Ži-rovskem in navedeni njihovi lastniki (nazaj do leta 1500), je res pionirsko delo, in sicer zaradi metodologije, ki omogoca povezavo današnjih kmetij z vpisi v urbarjih in terezijanskem kata­stru, ko kmetije še niso imele hišnih številk. Le da se meni ne zdi »veliki met«, ker bi bila lahko boljša, ce bi imela vec casa za njeno pripravo. Zaradi datuma izdaje, ki je bil vezan na 40. oble­tnico Muzejskega društva Žiri in na .nancna sredstva, pridobljena na državnem razpisu, sva jo morala z Lojzetom precej na hitro napisati, v enem letu. V njej zato ni veliko napisanega o ljudeh, saj nisva imela casa pregledati vseh župnijskih evidenc, pa kakšne zatipkane napake se tudi najdejo. Knjiga, ki jo pripravljava zdaj, bo s tega vidika boljša, po obsegu pa približno enaka. Piševa Knjigo hiš Poljanske doline I. (delovni naslov, opisane bodo hiše na obmocju poljanskega urada loškega gospostva), z njo se ukvarjava že tri leta, najmanj eno leto ali dve pa se še bova. Sva pa medtem naredila tudi še kaj drugega, s Tonetom Koširjem sva sodelovala pri knjigi Dedišcina župnije Šentjošt, opisala sva tudi vasi Selo in Setnica, kmetije na obmocju osliškega urada loškega gospostva, napisala vec krajših prispevkov za Žirovski obcasnik in Lo-ške razglede, pripravila kakšno predavanje itn. Si tudi ena najvidnejših clanic ekipe, ki je po letu 2005 na novo postavila žirovski muzej. Kaj bi morali po tvojem še narediti, da bi bil ta muzej še boljši? Mislim, da smo mi kot amaterji in prostovoljci naredili vse, kar smo lahko. Vsaj kar se vsebine tice, pa tudi za promocijo bi potrebovali nove, mlajše moci, seznanjene z novimi tehnologijami. Dolgorocna rešitev pa bi bila samo ureditev Nekje na Norveškem poleti 2011: z leve Kalina, Bojana, Petra, Uši in Dušan statusa muzeja, tudi .nancno, za kar si že dlje casa neuspešno prizadevamo. Nekoga bi bilo treba redno zaposliti z namenom, da bi popisal žirovsko dedišcino in sistematicno iskal in zbiral predmete. Danes jih je morda še kaj, cez 20 let jih pa zagotovo ne bo vec, saj se stare hiše rušijo, predmeti pa kurijo in mecejo v smeti. Clani Muzejskega društva Žiri jih žal ne moremo rešiti, ker o takšnih posegih nismo obvešceni. Pogrešam podporo krajanov: na naš poziv za zbiranje starih fotogra.j, ki smo ga pred leti objavili v Žirovskih stopinjah, so se npr. odzvali samo Žnidarckovi. Projekta virtualnega muzeja nam zato ni uspelo uresniciti, materialni bo pa, kot vse kaže, stagniral. V letu 2020 bomo zaznamovali 40-letnico izhajanja ŽO. Imaš kot ena najbolj stalnih sodelavk kak predlog, kako bi to naredili in kaj storiti, da bi ŽO po vseh teh letih malo pomladili in osvežili? A me spet nagovarjaš, da bi sprejela mesto urednika? Žal ga ne bom, ker mislim, da se s tem ne bi nic rešilo, kvecjemu umiranje Žirovskega obcasnika bi se morda za nekaj let zavleklo. Žirovski obcasnik je tvoj otrok oziroma otrok prvotne uredniške ekipe, ki se je sestavila po nekem neverjetnem nakljucju: toliko entuziastov razlicnih in ravno pravih pro.lov ene generacije v majhnem kraju. Ko bo odnehala ta ekipa, ki vztraja le zaradi tebe, nadomestila nimamo: Nace ne bo vecno založnik, Toncka tudi ne lektorica in Stane ne likovni urednik. Seveda bi lahko najeli zunanje sodelavce, vendar ti ne bodo delali skoraj ali cisto zastonj. Ceprav sem najmlajša v uredniški ekipi, sem tudi jaz že stara, zato sem tudi na vrsti za intervju. Razen tega mi manjka širina, ki jo zahtevajo uredniško delo, pridobivanje avtorjev ter pisanje uvodnikov. Potrebne socialne mreže nimam, za urednika pa imam prevec avtorski pristop: to so mi povedali, ko sem pred leti kandidirala za mesto urednika pri založbi Modrijan. Ce bi sprejela mesto urednika, bi se koncalo tako, da bi Žirovski obcasnik izhajal v samozaložbi (dokler bi), vse prispevke bi kar sama napisala in cisto vsi bi bili domoznanski. Moral se boš sprijazniti, da je Žirovski enkratnik2 samo eden, ko boš omagal ti, bo tudi Žirovski obcasnik. Razen ce bi nam ga uspelo prekrojiti po vzoru Loških razgledov in Železnih niti. V kar pa ne verjamem, saj imajo v Škofji Loki in Železnikih na voljo širše zaledje in vec .nancnih sredstev, v obeh krajih pa imajo v nasprotju z Žirmi urejen tudi status muzeja. Na zacetku najinega pogovora sva rekla, da znaš brati iz kosti. Sicer pa vemo, da si tudi strastna bralka knjig in ena najbolj stalnih obiskovalk žirovske knjižnice. Kaj vse bereš in kako? Berem vse, razen knjig za samopomoc in duhovno razsvetljenje ter knjig v stilu Petdeset odtenkov sive. Omenila sem že svojo strast do detektivk, druga je bila dolgo casa znanstvena fantastika, poleg te pa tudi pravljice (zlasti ru­ske in tiste, ki jih je zbrala Božena Nemcova). Berem za sprostitev in zabavo, resnosti imam cez glavo dovolj v strokovni literaturi, se pa seveda ne izogibam poljudnoznanstveni. Knji­ga mora imeti zgodbo, ta mora teci, pa jezik mora biti berljiv. Ce je prevod slab, jo odložim, ravno tako, ce je v njej prevec tiskarskih napak. Berem hitro, po diagonali: kadar sem v zagonu in nimam na urniku nic drugega, lahko tudi dve knjigi na dan (vcasih sem tri, zdaj me pa zacnejo boleti oci). Trudim se tudi, da bi pre­magala odpor do branja slovenskih klasikov, ki so se mi priskutili v casu šolanja. In sicer zato, ker so bile vse obvezne knjige ena sama tragika, žalostnih zgodb pa ne maram. Raje sem brala Jalna, zlasti Bobre: hcerka Kalina je dobila ime po Zorni Kalini (Redkozoba Šcuka ni prišla v poštev, Košata Jelka in Jezerna Roža pa tudi ne), ta pa po grmu kalina, tako da je v njenem imenu malo domišljijske zgodovinske literature in malo biologije. Zelo cenim Branka Gradišnika, tako kot pisatelja, še bolj pa kot prevajalca. Cisti užitek je brati njegovo serijo 2 Žirovski enkratnik (Zbornik o Mihu Naglicu, uredniku Žirovskega obcasnika) je naslov knjižice, ki je izšla na pobudo Mihove sopotnice Olge Voncina leta 2012 ob Mihovi 60-letnici v omejeni nakladi 49 izvodov. V lasti jo imajo torej poleg Miha le avtorji prispevkov, to pa so njegovi sorodniki, sošolci in sodelavci. Strogo zaupno, tudi zaradi besednih bravur. Pa tudi njegov prevod Tolkienovega Gospodarja prstanov, ki ni nic slabši od originala: brala sem oba (original pred prevodom), še rajši pa Gradišnikov slovarcek, v katerem pojasnjuje, zakaj in kako je prevedel dolocene besede. Malo me spominja na Roalda Dahla, tudi on je eden od mojih priljubljenih avtorjev, najbrž zaradi speci.cnega, malo bizarnega humorja. Zdaj bom pa nehala, drugace bo šlo v nedogled. Samo še Bronjo Žakelj naj omenim, saj si želim, da bi njena izjemna knjiga izšla malo prej, ko smo se spopadali z Bojanino boleznijo. Ko greš peš skozi žirovsko mesto z enega na drugi konec, od doma na Dobracevi do knjižnice v Starih Žireh in nazaj, te spremlja tvoj pes. V družini ste tudi sicer ljubitelji živali … Smo, in to vsi. Clan našega krdela je pikardijski ovcar Uši. Dobila sem ga za 50. rojstni dan, da me spravi od hiše, ker bi drugace ticala samo za racunalnikom in v knjigah. V primerjavi z Dušanom namrec nisem kakšen velik športni navdušenec, ceprav sem precej smucala, dokler so bili otroci majhni. Podobno kot ti sem bolj sprehajalne oziroma pohodniške sorte. Pred Ušijem smo imeli Hipi (bobtail, staroangleški ovcar), bila je hci Kare, ki sem jo dobila za 15. rojstni dan, moj prvi pes pa je bil mešanec Runo. Imela sem tudi zlatega hrcka, ki je bil na eno oko slep, po prihodu v Žiri macke, morske prašicke, skobcevke, akvarijske ribice, hišne kunce in podgane, tacas pa imamo poleg Ušija le indijskega pitona in miši. Piton je od Kaline, ki zakljucuje študij veterine. Gregor, ki ne živi vec z nami, ima malega šnavcerja Taza (ter ženo in dva otroka). V Jarcji Dolini imamo pa še kure in himalajske koze ter macke. V Žiri si, kot receno, prišla iz Škofje Loke, ki je eno najstarejših mest na Slovenskem. So tudi Žiri že mesto? Uradno so, neuradno pa … Kako Žiri doživljaš ti? Jaz še vedno pravim, da sem iz Vincarjev in ne iz Škofje Loke; ce ne recem, da sem iz Ce bo šlo vse po nacrtih, se bodo takšni osli pasli tudi v Jarcji Dolini. Nacionalni vzrejni center avtohtone pasme poitujskih oslov (Asinerie du Baudet du Poitou, pri kraju Dampierre-sur-Boutonne); cilj odprave v Francijo leta 2018. Žirov, tocneje z Dobraceve. Po duši nisem mešcanka, ampak vašcanka. Zato ne presene-ca, da se v Žireh zelo dobro pocutim, saj sem obkrožena z naravo, ki je na sreco še dovolj neokrnjena, pa tudi stanje potokov se je po ureditvi kanalizacije bistveno izboljšalo. Kako doživljam Žiri, v primerjavi s Škofjo Loko? Locani so zelo ponosni na svojo preteklost in tradicijo, pri Žirovcih pa tega obcutka nisem dobila (glej tudi odgovor na prejšnje vprašanje o žirovskem muzeju). Clani muzejskega društva s(m)o seveda izvzeti, vendar smo žal že sami po sebi muzejski eksponati, podmladka ni. Zaradi tega doživljam Žiri kot kraj, ki nima identitete oziroma odnosa do preteklosti (ce izvzamem cevljarstvo in cipkarstvo, ki pa sta dokaj mlada pojava s konca 19. stoletja). Kar pa ni nic cudnega, saj so današnje Žiri nastale v casu gradbenega »booma« po koncu druge svetovne vojne z združitvijo štirih nekdanjih vasi: Žirov, Stare vasi, Nove vasi in Dobraceve. Zgodovinsko gledano torej niso mesto, na žalost pa so izgubile tudi identiteto vasi, za katero se zdi, da jo v manjši meri ohranjajo le gasilska društva. Menim, da prevec ljudi ceni tisto, kar je novo in veliko in moderno. Premalo ljudi pa je ponosnih na tisto, kar je staro in lepo in je dedišcina preteklih rodov. Pa to ne velja le za Žirovce, tudi Vincarjev moje mladosti ni vec, povozil jih je Unitech ter novogradnje. Žal je zavladal duh kapitalizma (neoliberalizma) in potrošništva in le upamo lahko, da ne bo unicil še našega planeta in s tem tudi nas. Druga od tvojih pogostih poti je z Dobra-ceve v Jarcjo Dolino, kjer še živi tvoja tašca in moja teta Polda. Kaj vse pocnete v nekdanji Svetletovi bajti in okoli nje? V glavnem delamo, tako nam ni treba na pocitnice na kmete, pa še kulturno krajino vzdržujemo. Pripravimo tudi kakšen piknik. Živine nimamo vec, razen že omenjenih kur in himalajskih koz. Poleti kosimo (Dušan) in grabimo (jaz), spomladi in jeseni delamo drva (Dušan) in butarice (jaz), saj imamo v dveh hišah kar tri kmecke peci, pa tudi centralno kurjavo Skupaj so že 20 let: veterani žirovske »kraljevske« plesne skupine, boljših polovic na fotogra.ji žal ni. Z leve: plesni ucitelj Anže Dobrajc (Studio Ritem), Sreco Gaber (in Mateja), Mitja Galicic (in Silva), Dušan Sedej (in Biba), Miha Naglic (in Olga), Aleš Dolenc (in Nina), Dušan Seljak (in Petra), Tone Eniko (in Vilma); slikano v galeriji muzejske stavbe (Stara šola), 2. 12. 2017. na drva. Zdaj smo v trendu, še pred leti pa so me prav cudno gledali, ko sem razlagala, kako .no je sedeti pri racunalniku ob gašpercku in poslušati prasketanje ognja. Imamo tudi njivo in dovolj negnojenih travnikov za nabiranje rož in zelišc. Pozimi pa hodimo k Poldi samo na obisk in uživamo sadove preteklega dela: se grejemo na peci ter pijemo domace cajcke in »jegermajstra«. Velikokrat nas pricaka njena legendarna ocvirkovca, vcasih se nam pridruži še kdo, npr. ti. Tolstoj je na zacetku Ane Karenine zapisal: »Vse srecne družine so si podobne, vsaka nes­recna družina pa je nesrecna na svoj nacin.« Najvecja nesreca, ki je doletela tvojo družino, je bila prezgodnja smrt hcerke Bojane. Kako si jo doživela? Si jo prebolela? To vprašanje lahko tudi spregledaš … Ja, našega soncka ni vec. Obcasno je bila sicer tudi nevihta, ampak res izjemoma. Pogrešamo njen optimizem, radoživost in energijo, saj je v družini poskrbela za zabavo. Preostali štirje smo namrec bolj samotarski in zabubljeni v svoj svet, verjetno smo se tudi zato lahko z njeno izgubo spoprijeli razumsko. Smrt je del življenja, Bojano nam je vzela prezgodaj, ni pa taka usoda doletela samo nas. Vedno bo del naše družine, gleda nas s fotogra.j, po njenih nacrtih smo preuredili tudi pritlicje, kjer si je nameravala ustvariti svoj dom. In ji na pokopališcu zasadili kraški vrticek, v katerega vabijo priprta vrata doma, ki obenem simbolizirajo odhod s tega sveta. Nagrobnik je po najini zamisli izdelal kamnosek Bortolato iz Pliskovice, v ta kraj je Bojana namrec rada zahajala. Z možem Dušanom bosta pocasi ostala sama. Kar pa ne pomeni, da vama bo dolgcas. Kolikor vem, sta vsak posebej in oba skupaj zelo dejavna. Nacrtujeta še kaj cisto novega? Saj sva že sama, ce ne štejem Ušija. Gregor je šel na svoje že pred leti, živi v Novem mestu. Kalina je bila pa v casu študija v Ljubljani: kje bo pristala, se še ne ve, v Žireh verjetno ne, ker je bolj popotniške sorte. Dolgcas nama res ni, nacrt je pa tak, da bova kar nadaljevala z do-sedanjimi aktivnostmi, saj v njih uživava. Sama se bom še vedno ukvarjala z domoznanstvom, izzivov je namrec še veliko, me pa skrbi, da vseh ne bom mogla realizirati: krstna, ledin-ska, krajevna in hišna imena, žirovski kovaci, serija knjižic hiš za vsako žirovsko vas (ker je bila Knjiga hiš razprodana, ponatisa pa ni v nacrtu). Antropologija gre pa pocasi h koncu, ker pojenjujejo .zicne sposobnosti, težko sem ves dan na kolenih. Ko bo šel Dušan cez nekaj let v penzijo, se bo lahko bolj posvetil športu, oba pa Jarcji Dolini, ce bova še pri moci in živa: od živali so v nacrtu še gosi, osel ali dva in alpake. Pasmo osla imava že vec let izbrano, prvic sva ga videla v živalskem vrtu na Dunaju, lansko leto pa smo si ga šli ogledat v Francijo. Je velik, rjave barve in dolgodlak, z »dredi«: po videzu podoben Ušiju ter škotskemu višavskemu govedu, tudi tega imava v nacrtu. Verjetno bova še šla na kakšno potovanje, tako kot do zdaj v lastni režiji. Naša potovanja so bolj naravoslov-no izobraževalna, poleg naravnih znamenitosti vkljucujejo tudi kakšno arheološko ali zgodo­vinsko tocko in cim bolj »odštekan« muzej. Pes gre vedno z nama, obicajno tudi Kalina, šotor je obvezen. Osnovni itinerar naredim jaz, Dušan pa vozi in poskrbi za nepricakovane dogodke, s katerimi me vcasih spravi ob živce, nam pa od vsega ostanejo najdlje v spominu. Stalnica bodo seveda ostala tudi naša (po)plesna druženja, saj je ples dokazano najboljša preventiva proti alzheimerjevi bolezni, pivo ima veliko vitamina B, vino resveratrola, oba pa še precej drugih koristnih snovi … Petra, hvala za ta pogovor. Naj se zgodi, kot praviš, in da bi se res še dolgo (o)srecevali! Pogovor je nastal na e-povezavi poleti 2019. INTERVJU ALEŠ BIZJAK (1973), DIREKTOR DRUŽBE POCLAIN HYDRAULICS V ŽIREH Miha Naglic Smo del korporacije, ki je v svoji niši svetovni vodja Aleš Bizjak, direktor družbe Poclain Hydraulics v Žireh. / Foto: Stane Kosmac Casi se res spreminjajo. V osemdesetih letih se je z glavne ceste na fasadi tedanje tovarne dobro videl velik napis Kladivar in zraven njega še kratica ZPS – Združena podjetja strojegradnje … Zdaj se iz vaše pisarne vidi cela vrsta zastav držav, v katerih so tovarne in druga podjetja globalne skupine Poclain Hydraulics (PH) – skupine, ki ji vaše podjetje pripada zdaj. Prosim, da nam jo za zacetek na kratko predstavite. Gre za mednarodno korporacijo v zasebni lasti, ki se ukvarja s hidravlicnimi pogonskimi sistemi, zdaj pa v skladu s pricakovanimi spre­membami na tržišcu vpeljuje tudi elektricne pogone. Njeni zacetki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so inovirali na podrocju mehanizacije dela in razvijali razne stroje, ki so olajšali težaško rocno delo. Poclain je znan po tem, da je izumil hidravlicni bager, kar se šteje kot ena pomembnejših inovacij prejšnjega stoletja. Inovativnost je tudi ena od pomembnih vrednot korporacije. Zdaj ima približno 2500 zaposlenih po vsem svetu, devet tovarn in vec kot 20 prodajnih enot. Kateri so glavni oziroma najbolj prepoznav­ni izdelki PH? In kakšen je vaš prispevek v tem naboru? Gre za hidravlicni sistem, s katerim prenašamo in krmilimo energijo v mobilnih delovnih strojih in industrijskih strojih. Sestavljen je iz hidravlicne crpalke, ventilov in hidravlicnih motorjev. Poclain je najbolj prepoznan po hidravlicnih motorjih, in tu v svoji tržni niši velja za svetovnega vodjo, vedno bolj pa trži celotne pogonske sisteme. V Žireh smo kompetencni center za hidravlicne ventile. To pomeni, da smo pristojni za razvoj, trženje in proizvodnjo. V Žireh proizvajamo tudi nekaj kljucnih sestavnih delov za preostali dve produktni skupini, crpalke in motorje. Za­radi svojega znanja v industrijskih hidravlicnih napravah smo prevzeli tudi vodenje trženja na celotnem segmentu industrijskih aplikacij. Direktor Aleš Bizjak v proizvodnem delu tovarne, ki jo vodi. / Foto: Stane Kosmac Kdo so lastniki oziroma voditelji skupine PH? Korporacija je v zasebni lasti, lastniki so iz Francije. Vecinoma gre za družinsko lastništvo in tudi glavni izvršni direktor prihaja iz te družine. Kako pa se žirovski oziroma slovenski »poclainovci« (izgovor: poklenovci) pocutite v tej pestri družbi, oznaceni s kratico PH? Mislim, da smo se precej lepo ujeli, za tem pa je kar precej trdega dela. Kot del korporacije, ki je v svoji niši svetovni vodja, lahko dostopamo do najvecjih in najzahtevnejših kupcev. Od tu naprej pa je vecinoma vse odvisno od nas samih, saj jim moramo biti sposobni ponuditi konkurencne in visokokakovostne izdelke, ki so za takšna tržišca zanimivi. Ti kupci so praviloma precej previdni in gradnja zaupanja traja dolgo. Z veseljem ugotavljam, da imamo v Žireh ekipo, ki je to zgodbo sprejela in dokazala, da lahko »igramo v tej prvi svetovni ligi«. Ko sem leta 1999 v sodelovanju s tedanjim direktorjem Milanom Kopacem urejal zbornik ob 50-letnici Kladivarja, sem o njem za Sobotno prilogo Dela napisal clanek z nadnaslovom Slovenski center hidravlike. Prav zaradi te oznake je urednik clanek objavil – ker je šlo za podjetje, ki je presegalo lokalni okvir in je nekaj osrednjega pomenilo tudi v slovenskem prostoru. Ima tak pomen tudi zdaj? Vsekakor lahko recemo, da smo najvecji center znanja na podrocju hidravlike v Sloveniji. Usposobljeni smo za globalni razvoj sestavin – ventilov, inženiringa zahtevnih hidravlicnih naprav, svetovanja in prodaje kupcem, smo tehnološki center avtomatskih preizkuševališc za hidravlicne sestavine in obvladujemo zahtevne industrijske procese proizvodnje naših izdelkov. Od vec kot 300 zaposlenih je skoraj tretjina takih, ki imajo najmanj izobrazbo inženirja. Ko ste 21. septembra 2017 z veliko slove­snostjo zaznamovali deseto obletnico PH v Žireh, je prišel tudi tedanji predsednik vlade in Direktor Aleš Bizjak, na plakatih za njim so stroji, v katerih so vgrajeni izdelki žirovske tovarne. / Foto: Stane Kosmac drugi ugledni gostje, tudi predstavnik francoske ambasade v Ljubljani. Poudarjeno je bilo, da predstavljajo nakup in poznejše investicije PH v Žireh eno vecjih francoskih naložb v Sloveniji. Vaše podjetje ima torej opazno vlogo tudi v krepitvi slovensko-francoskih odnosov in v gospodarskem povezovanju znotraj EU nasploh. Ste na to vlogo kaj ponosni? Zanimivo vprašanje. Raje bi rekel, da je naša naloga uspešno poslovati, in ce nam to uspeva, smo upraviceno lahko ponosni. Kre­pitev odnosov in pozitivno povezovanje bo potem bolj neke vrste prijetna posledica. Sicer pa smo aktivni znotraj Francosko-slovenskega poslovnega kluba, dobre odnose pa imamo tudi s francosko ambasado. Ce prav vem, jezik vsakdanje komunikacije znotraj PH ni francošcina, ampak anglešcina. To sicer ni v francoskem duhu, je pa nujno. Kako se v anglešcini znajdete zaposleni v Žireh? Slovenci smo glede angleškega jezika, tudi zaradi svoje majhnosti, dokaj dobri in tudi v Žireh je tako. Vecina komunikacij znotraj PH gotovo poteka na daljavo: e-pošta, telefonski pogo-vori … Koliko pa je poleg e-komunikacij tudi osebnih poslovnih poti iz Žirov v Francijo in obratno. In do drugih lokacij PH po svetu? Elektronska komunikacija ni vsemogoca. Še vedno velja, da ljudje bolje sodelujejo, ce se tudi osebno srecajo. Dejansko je poti kar precej in skoraj vsak dan je kdo iz Žirov nekje »zunaj« in nekdo iz drugih enot korporacije pri nas. To osebno povezovanje in sodelovanje tudi spodbujamo, seveda v racionalnih mejah. Dnevno operativno delo pa poteka preko raznih telekonferenc, e-pošte, telefonov, skupnega informacijskega sistema. Ima nekdo, ki je zaposlen v Žireh, možnost, da se za krajši ali daljši cas poda na delo na eno od drugih lokacij PH po svetu? Taka možnost se zdi mikavna zlasti za mlade, ki še niso vezani oziroma še nimajo svoje družine v naših krajih … Da, takšno delo v tujini spodbujamo in za­želeno je, da bi takšnih kandidatov imeli vec. Vendar Slovenci še vedno neradi odhajamo na delo v tujino, vec aktivnosti je v obratni sme­ri, ko iz tujine pridejo delat k nam. Prav zdaj imamo enega inženirja, ki sicer dela v našem podjetju v ZDA. Prejšnje vprašanje sem postavil tudi zato, ker vem, da si prizadevate, da bi se vec mladih odlocalo za zaposlitev v vaši tovarni. Kako rešujete problem pomanjkanja delavcev? Pomanjkanje delavcev je zelo relativna zade­va. Podjetje, ki ima dobro kadrovsko politiko in je aktivno na trgu delovne sile, si bo vedno lahko zagotovilo kakovostno delovno silo. Mi si prizadevamo biti takšno podjetje in sistema-ticno gradimo na pozitivni razpoznavnosti ter kakovosti dela z zaposlenimi. Tu gre za širši nabor aktivnosti od promocije v medijih do npr. uveljavljanja sodobnih vešcin vodenja in razvoja zaposlenih. Tudi nacin dela v industrijskih podjetjih se spreminja, manj je neposrednega dela s proizvodi, vse vec pa nadzora, upravljanja in izboljševanja procesov. To tudi pomeni, da bo manj ljudi s pomocjo avtomatizacije in ucinkovite organi­zacije dela naredilo vec. Ustrezno se bo morala razvijati tudi miselnost ljudi, s tem pa ne trdim, da bomo potrebovali same inženirje. Kaj lahko za to, da bi se vec otrok odlocalo za tehnicne poklice, naredijo šole? Dva od vaših nekdanjih inženirjev – Martin Pivk in Marijan Žakelj – sta zdaj že vrsto let ravna­telja Šolskega centra Škofja Loka in Osnovne šole Žiri … Šole naj še naprej skrbijo za svoj ugled, naj gredo v korak s casom in se trudijo, da bodo zagotavljale dobre in ambiciozne kadre, ki bodo lahko gradili dobre kariere v podjetjih. Zato je veliko odvisno prav od podjetij, da potencialnim zaposlenim prikažejo, kako si lahko ustvarijo zanimivo življenje z delom v industriji. Tu pa ne gre nujno samo za tehnicne poklice. Z obema šolama seveda lepo sodelujemo. Zelo posreceno se mi zdi srecanje z mlajšimi osnovnošolci, ki Hidravlicna naprava zasnovana za pogon in krmiljenje ladijskih vitlov, izdelana v PH Žiri Hidravlicni ventil za krmiljenje dodatnega hidravlicnega Zahtevnejši kompaktni hidravlicni krmilni blok, izdelek PHpogona na tovornih vozilih, izdelek PH Žiri Žiri po obisku z risbami pokažejo, kaj jim je bilo Kako pa Žiri in Žirovce doživljajo vaši zanimivo, in te risbe nato razstavimo v jedilnici. Pomanjkanja delavcev najbrž ne bi bilo, ce bi bile place višje. Take pa najbrž ne morejo biti, saj cene vaših izdelkov doloca svetovni trg in razmere na njem. Kakšne so vaše place v primerjavi s placami v sorodnih tovarnah v bližnji okolici, ki jih je nenavadno veliko: Kolektor, Hidria, Eta, Polycom, LTH Ca­stings, Domel … Moramo biti konkurencni, in to velja tudi za trg delovne sile. Glede na opravljene primerjave ter kadrovsko zasedbo v našem podjetju ugota­vljam, da to konkurencnost zagotavljamo. Zelo pa je pomembno, da dvigujemo produktivnost dela in tu je z ustrezno organizacijo, vodenjem in avtomatizacijo še precej rezerve. Podobne proizvode konkurencno izdelujejo tudi v dr­žavah z znatno višjo ceno delovne sile. Vecja produktivnost pa je pogoj za višje place in te bodo v Sloveniji najverjetneje še naprej rasle. Se zavedate, da ste postali najvecja tovarna v Žireh? Alpina ima sicer nekaj vec zaposle­nih (poleti 2019 v Žireh in v Sloveniji okrog 370), vendar vecina teh dela v t. i. skupnih službah skupine Alpina, ki je prav tako kot PH globalna in zaposluje po svetu okrog 1500 ljudi. Ce pa se vprašamo, kateri je najvecji proizvodni obrat v Žireh, pa je to že vrsto let tovarna PH … Da, lepo je, da soustvarjamo industrijsko tradicijo v Žireh. Kakšen pa je vaš odnos do okolja, v kate-rem domujete in delujete, ne le v ekološkem, tudi v družabnem smislu? Na okolje smo zelo pozorni in smo zavezani k trajnostnemu razvoju. Na sreco naša tehnologija nima vecjih obremenjujocih vplivov na okolje. Kar se tice lokalne skupnosti, lepo sodelujemo z županom in se tudi dogovarjamo o prihodnjih skupnih projektih. Razmeroma dobro sponzo­riramo šport in razne prireditve. poslovni partnerji, ki prihajajo v naše mesto? So zanje Žiri še vedno »na koncu sveta«, kakor poje žirovska himna iz davnega leta 1952? Pri cemer ne gre le za ceste, ampak tudi za druge ozire … Zaznava »na koncu sveta« je bolj lokalne narave in lahko vpliva na koga iz bližnjih središc, da se težje odloci za delo v Žireh. Navsezadnje so Žiri samo pol ure oddaljene od avtoceste in manj kot eno uro od letališca. To za tujce ni nic posebnega, razen kadar se zmotijo in v Logatcu zavijejo v Idrijo in nato naletijo na strmo cesto proti Žirem. Sicer pa podjetje, kot je naše, potrebuje vecje zaledje kadrov, kot ga lahko ponudijo Žiri in dolina. Tu ne gre za neke lastnosti »lokalcev«, ampak za enostavno dejstvo, da vseh potreb­nih kompetenc ne moreš najti med omejenim številom ljudi v Žireh in bližnji okolici. Naše podrocje pridobivanja kadrov je približno do 50 km iz Žirov in s tem pokrijemo kar nekaj vecjih industrijskih centrov – Ljubljano, Kranj, Škofjo Loko, Idrijo, Postojno ... Skupina PH ima gotovo svojo razvojno vizijo, v okviru te pa ima svojo vlogo tudi slovenska tovarna PH v Žireh? Kam je usmerjen vaš pogled? Ima PH na svoji žirovski lokaciji v nacrtu še kakšno investicijo? Korporacija Poclain je usmerjena v rast in to velja tudi za podjetje v Žireh. Še naprej se nameravamo razvijati kot kompetencni center za ventile in hidravlicne naprave, ter kot proi­zvodna enota v skladu z industrijskim planom. V prihodnje pripravljamo širitev na obstojeci lokaciji, saj imamo že kupljeno zemljišce. Sedanjo površino naj bi povecali za približno tretjino. Vendar imamo za sedaj od korporacije potrje-no le namero. Želim si, da bi našo 75-letnico obstoja praznovali v novih prostorih. Zdaj pa reciva še katero o vašem življenju in delu. Ce prav vem, živite v Škofji Loki, ena od vej vašega rodovnega drevesa pa sega tudi na Žirovsko … Živim celo nekoliko proti Kranju, v vasi Sveti Duh, vendar se štejem za pravega Škofjelocana. Ocetova stara mama izhaja iz Opal nad Žirmi, tam se je reklo pri Laznarju. Tudi s Poljansko dolino sem nekoliko bolj povezan, stare starše po materini strani sem imel v Gabrku. Tam sem preživel kar precej lepih otroških trenutkov. Tudi zdaj, ko se vsak dan vozim mimo, se mi vcasih zbudi kakšen spomin. Kaj ste po stroki in od kdaj ste že v Kla­divarju oziroma PH? V takratnem Kladivarju sem se zaposlil maja 1999. Lahko recem, da sem tu že od prejšnjega tisocletja. Po gimnaziji sem šel študirat strojništvo, saj sem želel delati nekaj bolj oprijemljivega in pripomoci k ponovni oživitvi slovenske indu­strije, ki je bila v zacetku devetdesetih let precej na tleh. Zanimivo je, da sem se takrat odlocal med medicino in strojništvom. Leta 2005 sem zakljucil magistrski študij iz poslovodenja in organizacije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Takrat sem se usmeril predvsem na trženje med organizacijami. Kdo so zdaj vaši najožji sodelavci? Moji najožji sodelavci so vodje enot in seveda naša tajnica. Vaša naloga je, da vodite oziroma nadzirate delo v žirovski tovarni skupine PH. Kdo pa nadzira vas? Kako shajate s Francozi? Korporacija ima svojo vodstveno ekipo, t. i. CODIR. Eden od direktorjev, g. Stéphane Rakotoarivelo, je v tej ekipi pristojen za Žiri in produktno linijo ventilov in je tudi moj nadrejeni. CODIR pride enkrat letno tudi na pregled v Žiri. V korporaciji smo si zgradili kar lepo zaupanje. Tudi s kljucnimi ljudmi dobro sodelujemo, saj se vecinoma poznamo že precej dolgo. Seveda pa je uspešno poslovanje kljucnega pomena za nadaljevanje dobrega sodelovanja in vzdrževanja zaupanja. Kar nekaj casa pa je trajalo, da smo se privadili korporacijskemu nacinu delovanja in spoznanju, da pac nismo sami zase; enotnim pravilom, ki jih je treba ustrezno uveljaviti; vcasih za nas prevec birokratskim pristopom in pomanjkanju pragmaticnosti; pomembnosti mreženja. In ne nazadnje: kakšno je po vaši oceni prevladujoce vzdušje v tovarni in kakšni so odnosi med zaposlenimi? Trudimo se ustvarjati dobre odnose in vzdušje v delovnem okolju. Glede na to, da ljudje vecinoma radi ostajajo z nami in se mi ni treba ukvarjati z raznimi trenji, sklepam, da so razmere dobre. Ljudje kažejo dokaj visoko zavzetost, kar se kaže predvsem takrat, ko kaj zaškriplje. Kot vodja pa vidim še precej izzivov, ki so povezani tudi z modernimi nacini ucinkovitega vodenja ljudi pri delu in z našo ambicijo ustvariti najboljše podjetje. Vodenje ljudi, vkljucevanje, komuniciranje, reševanje problemov, vse to so teme, kjer se želimo sistematicno izboljševati in še naprej graditi zavzeto ekipo za ustvarjanje vrhunskih rezultatov. Pred leti (septembra 2016) ste pripravili dan odprtih vrat in obiskovalcem razkazali svojo tovarno in delo v njej. Ljudje so bili navdušeni. Imate v prihodnjih letih v nacrtu še kaj podobnega? Konkretnih nacrtov glede tega za zdaj ni­mamo. Vsekakor pa lahko pricakujete, da se bo kaj zanimivega še zgodilo. Naj se zgodi. Gospod Aleš Bizjak, hvala za pogovor. V imenu uredništva Žirovskega obcasnika vam želim, da bi tudi v prihodnjih letih uspešno vodili vašo družbo. Pogovor je nastal poleti 2019 po obisku v PH in na e-povezavi. INTERVJU GREGOR ŽAKELJ (1976), OBLIKOVALEC Maja Justin Jerman Dobro oblikovanje je za dobre narocnike Ko je za Žirovske stopinje nastajal intervju vse zaobjeti. Zato se je na kratko predstavil z Gregorjem Žakljem, mladim oblikovalskim kar sam. talentom, se je zaradi zanimivosti intervjuvanca Sem oblikovalec. Sliši se preprosto, vendar gradivo precej razrastlo. Zato smo se odlocili, je bila pot do tega naziva precej dolga. Kljub da ga v celoti objavimo v Žirovskem obcasniku. vsem nazivom, ki mi jih pripisujejo: kreativni direktor, art direktor, gra.cni oblikovalec, Ob tako raznovrstni dejavnosti in širini, ki ilustrator, mentor …, mi je ta beseda trenutno ju Gregor pri svojem delu izkazuje, je težko najbližja. Ce bi torej pravilno razložil besedo Gregor Žakelj / Foto: Urša Culiberg oblikovalec, bi bil najbližji »prevod« ustvarjalec oz. nacrtovalec. Nekje na poti sicer ugotoviš, da so nazivi tako ali tako brez vsakega pomena in da vedno delamo z ljudmi, in ne z nazivi – zelo podobna je na primer ugotovitev, da so izkušnje pomembnejše od vsega drugega. Nekoc upam, da bo dovolj, ko bom rekel, da sem samo Gregor Žakelj. Ko sem brskala po spletu, poslušala tvoje intervjuje, sem opazila, kako se svojih projek­tov lotevaš poglobljeno, skoraj poduhovljeno. Katera temeljna misel te pri tem vodi? Vse, kar ustvarim, mora biti boljše oz. drugacno od prejšnjega projekta. Kar je veliko težje, kot se sliši. To je edini nacin, da umirim svoj notranji nemir in mi daje motivacijo pri ustvarjanju. Zelo rad se s projektom ukvarjam, ga ponotranjim in poskusim cim bolje dolociti, v katero smer bo šla rešitev. To me tudi usmerja k raziskovanju in rešitvam, ki niso preproste in hitre. S tem presegam samega sebe in vedno znova spoznavam veselje pri delu. Najbrž ne gre za perfekcionizem, ampak za nekakšno globlje poslanstvo, ki ti ga delo predstavlja, nekakšna vzgoja srca? Cilj vsakega izmed nas bi moral biti, da delo opravi najbolje, kot je mogoce. To je neko posebno notranje zadovoljstvo – morda celo najpreprostejša oblika osebne rasti. Pravi perfekcionizem in stremljenje k temu je lahko zelo hitro nepotrebna izguba casa. Na tak nacin prevec dejavnikov vpliva na en projekt. Rad bi delal dobro, ce tega ne morem, izgubim prevec casa in energije. Prav cas pa je tista tankocutna višja sila, ki nenehno tece in nas opozarja na izgubo priložnosti, da bi naredil nekaj zares dobrega. Na svoji spletni strani imaš napisano »Dobro oblikovanje za dobre narocnike«. Kaj je zate dober narocnik? Ko vrsto let ustvarjaš za veliko razlicnih na­rocnikov, ugotoviš, da je dober narocnik vedno tisti, ki je že od zacetka iskren in ima veliko željo po delu. Iskrenost je bistvena. Enacim jo s predanostjo temu, kar narocnik ustvarja. Hkrati izkoristim, da se cim vec naucim o na­rocniku, produktu ali storitvi, kar mi pozneje pomaga pri komunikaciji z njim in pri snovanju pravilne smeri oblikovanja. Ob tem je zmeraj poudarjena še želja po delu. Projekte izvajam skupaj z narocnikom, in ne za narocnika, kar pomeni, da je rešitev skupna. Tako iznicimo možnost slabih enostranskih odlocitev. Ali mar to pomeni, da jih lahko tudi izbiraš? Lahko recem, da sem imel z vecino narocni­kov sreco. Je pa res, da sem zadnja leta postal malce bolj izbircen oz. strog do sebe. Delo in trud, ki ju vložim v vsak projekt, preprosto nista za vsakogar. Temu sicer ne recem ravno svoboda, bolj usmeritev/izbira, kaj želim delati in cesa ne. V duhu tega imam tudi jasen seznam, s katerimi podjetji ne želim sodelovati. Verjetno ni neumestno vprašanje, kaj je tisto, zaradi cesar nekega narocnika zavrneš? Kaj pretehta pri tvoji odlocitvi? Že na prvem pogovoru moram dobiti iskrene odgovore na dolocena vprašanja, ki se mi zdijo pomembna. Vsega se lotevam zelo osebno, na ta nacin ocenim, ali bomo lahko ustvarili nekaj eticnega z visokimi moralnimi standardi. Zavedam se, da ima moje delo lahko takojšen vpliv na ljudi in okolico, saj s sporocili hipno vplivamo na družbo. V duhu tega sem sicer vedno pripravljen na nove izzive, ce le niso politicno obarvani. Delaš tako s tujimi kot domacimi narocniki. Je pri tem kakšna razlika? Delal si recimo za Nike, kakšna je bila izkušnja s to svetovno korporacijo? Verjetno si vsak v nekem trenutku želi delati za tujino. Podobno je bilo z mano in z veliko srece se je našlo nekaj zvenecih imen, kot so Nike, Carole Guevin, Wyze London, Lynne Franks itn. Kmalu sem spoznal, da so to drugi svetovi, cas pri njih tece neizmerno hitreje in treba je imeti veliko izkušenj, da projekt uspešno koncaš. To so svojevrstni izzivi, ki so povezani predvsem z logistiko, potovanji, premagovanjem casovnih ovir ipd. Delo pa je zelo podobno. Ce nekaj znaš, potem je vseeno, za koga in kje delaš. Veckrat niti nimaš obcutka, da delaš za korporacijo, saj so na drugem koncu vedno ljudje, s katerimi se pogovarjaš. Težava pri velikih sistemih je samo ta, da ni nujno, da se pogovarjaš s pravo osebo. Tudi kadar izhajaš iz zahteve, da vedno komuniciraš z odgovorno osebo, to ne pomeni, da je ta oseba na vrhu odlocevalne lestvice. To se je dogajalo pri sodelovanju z Nike, pri cemer smo delali z londonsko agencijo. Ce bi me znova vprašali za sodelovanje, bi verjetno odklonil ali pa se stvari lotil popolnoma drugace. Lahko bi rekel, da je to izziv, po drugi strani pa se jim raje izogibam, saj požrejo ogromno casa. Ce se vrnem še na drugi del tvojega slogana, me zanima, kaj je zate dobro oblikovanje? Kdaj veš, da je nekaj dobro? Imaš kakšne zglede dobrega oblikovanja? Naš svet se vrti okoli ugotavljanja, ali nam je nekaj všec ali ne. Morali bi se spraševati, ali je nekaj ustrezno ali ne. Na oblikovanje namrec vpliva veliko dejavnikov. Prav tako oblikovanje ne nagovarja vedno ciljne skupine, kateri pripadamo. Dobro oblikovanje je vedno odgovorno, mora reševati vprašanje eticnosti, vpliva na okolje in ljudi. Vedno se je treba zave­dati dolgorocnih ucinkov, ki jih lahko prinese. Kdaj pa kdaj mislim, da moja prednost ni v dobrem oblikovanju, temvec v predvidevanju in upoštevanju zgoraj napisanega. Odlocitve, ki jih sprejmem, so rezultat tehtnega razmisleka in preizkušanja vec usmeritev do koncne rešitve. Zase vem, da kadar srecam svoj »strah«, ki je neki notranji kompas, da grem spet cez vse svoje meje, je to dobršno zagotovilo za nastanek necesa dobrega. To je strah, ki ga ni mogoce nadzirati in tudi ne vem, kdaj se bo pojavil. V vsakem primeru gre za pravi strah, saj vecinoma sploh ne vem, ali bom dolocen projekt lahko izvedel. Dobra stran pri tem je, da strah izostri cute in popelje z glavo skozi zid, ce je to nujno. Ce prav razumem, je v tem primeru strah nekaj pozitivnega, kar pomaga pri ustvarjalnem procesu, tudi kot obet za dobro rešitev. Ali ga je kdaj prevec, ti strah kdaj poje dušo, kot pravi Fassbinder v svoji drami? Strah je custvo. Vsakršnih custev je lahko prevec ali premalo. Bistveno pa je, da jih sprej-memo in jim pustimo svojo pot v zacetnem procesu dela. Custva so velik del kreativnosti in umetnosti. Moj strah ni adrenalinski strah, mu je podoben, vendar se od adrenalinskega tudi zelo razlikuje, saj nima eksistencne note, pomaga preskakovati ovire, hkrati pa vem, kdaj je cas, da k stvari pristopim racionalneje. K temu so veliko pripomogle izkušnje. Mojo dušo unicujejo le neizvedeni projekti. Ob tem se zmeraj pocutim, kot da je z njim umrl del mene. Podobno je z uspešnimi projekti, v vsakem izmed njih živi moj del. Ob brskanju po sodobnih medijih sem opazila, da si potrpežljiv in skromen clovek. Kako se nauciš pocakati na pravi trenutek, ne za vsako ceno hiteti za uspehom? V primer-javi s siceršnjo, na prvi pogled zelo agresivno oblikovalsko sceno, je to precej neobicajno? Ego in s tem povezano agresivnost prerasteš v trenutku, ko zacneš delati dobro, se trudiš po najboljših moceh in si že nekaj dosegel. Šopirijo se vedno povprecneži, ki se samo tako lahko naredijo za kratek trenutek vidne. O meni govori moje delo. Tukaj sem predvsem zato, da to delo opravim dobro in da se zavedam, da moje delo ni nic vec vredno od dela, ki ga opravljajo drugi. Nekako se zavedam, da znam delati in da rad delam. Verjetno sem vse to pobral v zgodnji mladosti od dedka, ki mi je vedno govoril »dabr dilaj pa pridn bod«. Kot cevljar mi je tudi vlil veliko željo in spoštovanje do ljudi, ki delajo z rokami. To je še zmeraj moje vodilo pri vsakem projektu: nekje nekaj moram narediti z rokami, vseeno, kaj. To je tudi botrovalo temu, da sem vse svoje nagrade za delo, okrog 90 jih je, dal na stran in se raje posvetil deljenju znanja ter predavanjem. Skozi tvoje odgovore se lušcijo temeljne vrednote: skromnost, delavnost, vztrajnost, ki so v sodobnem svetu že malo iz mode. Izhajaš iz povsem drugacnih izhodišc in imaš Oblikovalec Gregor Žakelj pri delu. / Foto: Ciril Jazbec Gregor Žakelj v galeriji. / Foto: Urša Culiberg Bucno olje Kocbek / Foto: Matevž Kostanjšek G./ Foto: Urša Culiberg Crno milo, 4kidsandus / Foto: Urša Culiberg Pivo, Bad day is a good beer day / foto: Gregor Žakelj Longboard, Dtwo / Foto: Luka Kaše Predlog naslovnice za Žirovski obcasnik, avtor Gregor Žakelj Milo, 4kidsandus / Foto: Urša Culiberg pri tem uspehe. Predstavljam si, da tudi o tem govoriš na svojih predavanjih? Moja predavanja so svojevrstno popotovanje od zacetka do trenutnih spoznanj. Rad povem svojo zgodbo, govorim o tem, da sem samouk in koliko mi to pomeni. Razložim, da imeti manj pomeni vec. Govorim tudi o tem, da ce zmorem jaz, zmore kdor koli. Na koncu rad poudarim, da se vse da. Navdušila me je tudi misel na tvoji spletni strani, da »Verjamemo v slovenske produkte in slovensko oblikovanje, ki jih izvažamo tudi v epicentre svetovnih metropol«. Všec mi je, kako verjameš v slovensko pamet in znanje. Si obstranec s takimi nazori ali misliš, da se razmere vseeno popravljajo? Pri tem je treba najprej poudariti, da živimo v dobrem okolju. Slovenija je ena najlepših in zdravih držav. Verjamem v Slovenijo, živimo v deželi neverjetnih posameznikov, imamo strokovnjake za skoraj vsako stvar, ki so naj­boljši ali med boljšimi na svetu. Nimamo samo vrhunskih športnikov, temvec tudi znanstvenike, podjetnike, pridelovalce, torej razlicne pro.le ljudi. Žal se o tem premalo govori. Moja želja ni vec usmerjena v to, da bi delal za tuji trg. Želim si predvsem ustvarjati projekte, ki bodo slovenske blagovne znamke pripeljale na tuji trg. Veliko premalo se zavedamo, da je naša konkurencna vrednost prav okolica, v kateri živimo. Veliko premalo se zavedamo, kako srecno življenje imamo prav tukaj. V tvojem ustvarjalnem opusu se je nabralo lepo število oblikovalskih dosežkov, na kate­rega od teh si najbolj ponosen, je najbolj tvoj in bi ga rad predstavil žirovskim bralcem? Ce se vrnem bolj na svoj zacetek, je eden izmed najbolj osebnih ta, da sem vecni samo­uk. Ko sem davnega leta 1999 zacel svojo pot v agencijah, nisem prav dobro vedel, v kaj se spušcam, in skoraj nicesar nisem vedel o obli­kovanju. Vedel sem samo, da hocem postati oblikovalec. Takrat sem zacel prebirati enega izmed najvecjih svetovnih blogov o oblikovanju, Netdiver, ki ga je pisala Carole Guevin iz Kana­de. Bral sem ga vsak dan in se ucil o najboljših svetovnih oblikovalskih presežkih. Vecinoma sem si predstavljal, da mi nikoli ne bo uspelo postati tako dober. Dokler ni prišel dan, ko sem bil objavljen prav v tem istem spletnem casopisu. Da je zgodba še bolj neverjetna, sva s Carol postala prijatelja in 14 let pozneje me je prosila, ce ji lahko oblikujem nov logotip prav za ta blog. Predstavljajte si, kaj pomeni za fanta iz majhnega kraja sredi majhne države oblikovati za nekoga, ki ga je v bistvu naucil vsega, kar zna in ve o oblikovanju. To je skoraj pravljicna zgodba o tvojem samouštvu. Predvsem ta del, da nisi vedel, v kaj se spušcaš. Danes, ko veš, bi kaj naredil drugace? Cisto zares bi bil vesel, ce bi ugotovil, kaj želim delati v življenju, že veliko prej. Mogoce bi sicer to malo spremenilo mojo pot, vendar bi mi vseeno dalo nekaj let vec izkušenj. Nekaj izgubljenih let, ko sem taval med tem in onim, bi lahko izkoristil drugace. Hkrati pa se zavedam, da me je prav ta pot izoblikovala in še zdalec je nisem prehodil. Ce nadaljujem s prejšnjim vprašanjem, bi rad omenil še zgodbo s Kocbekom. Z Gorazdom sva se spoznala, ko sem bil mentor mladim podjetjem v okviru Spirita Slovenije/Goodbiz. Takoj sem zacutil zmožnosti, ki jih ima ta oljarna, katere korenine segajo v leto 1929. K meni je pristopil s težavo, da že tri leta hodi na najvecji kulinaricni sejem v Dubaj, vendar potrebuje drugacen pristop s svojim izvrstnim bucnim oljem. Potrebovali smo nekaj svojevrstnega za neusmiljeno okolje, kot je prestižni Dubaj. Med pogovorom z njim in raziskovanjem sem ugotovil, da je tradicijo oljarne vzpostavil že dedek Alojz Kocbek, ki je za oznacevanje svojega najboljšega bucnega olja uporabljal star platinasti žig. Znanje se je prenašalo iz roda v rod, pridelava olja pa se v skoraj 90 letih ni spremenila. Prav ta žig in zgodovina (ki jo sicer radi pozabimo) sta bila osnovna za oblikovanje serije crnih steklenic, pri tem so vsako rocno napihnili in izdelali v Steklarni Hrastnik iz najcistejšega stekla. Na steklenici, ki je v škatli iz starega stoletnega hrasta, je imitacija dedkovega žiga. S tem smo celotno zgodbo pridelave, Slovenije in tradicije zaprli v en sam izdelek. To je eden najlepših projektov, v katerih sem sodeloval v zadnjem casu, kar podkrepi tudi dejstvo, da Kocbekovo bucno olje strežejo v prestižni restavraciji At. Mosphere v najvišji stolpnici na svetu Burdž Kalifa v Dubaju, uporabljajo pa ga tudi naši najboljši Ana Roš, Janez Bratovž in Tomaž Kavcic. Kljub takim zgodbam pa vztrajam, da je moje delo konstantna igra in mora vkljuce­vati veliko zabave. Veckrat se odlocim za nove izzive in gradim svoje blagovne znamke iz ciste zabave: imam blagovno znamko longboardov, ustvaril sem pivo z najboljšim imenom »Bad day is a good beer day.« Itn. Zgodba s Kocbekovim bucnim oljem in tvojo vrhunsko steklenico je res navdihujoca. Verjetno je težko preseci take vrhunce, kako je nadaljevati po takih uspehih? Vsak nov projekt je nov izziv. Nekje so ti izzivi veliko vidnejši, kot so drugje. Vendar zame je vedno polno malih zmag, ki jih naredim ob vsakem projektu, pa naj bo velik ali majhen. Nimam navade sedeti na lovorikah in kaj hitro gledam naprej. Pomembno pri tej zgodbi je, da sva s Kocbekom dokazala, kaj vse se da in kako visoko lahko gredo slovenski izdelki. Na to sem najbolj ponosen in prav to je moja neskoncna motivacija. Ustvarjalne ideje na konkurencnem trgu morajo biti prodorne, kje se ti porajajo, od kod jih crpaš, ce je to sploh mogoce locirati oz. omejiti? Recimo raje, da morajo biti pravilne. Nimam se za blazno kreativnega, ceprav me drugi radi tako oznacijo. Svoje rešitve išcem na vseh možnih koncih in za vsako vem, kje se zacne. Vsaka potrebuje svoj cas, da dozori. Treba je vedeti, da je ideja samo delcek koncne rešitve. Veliko težja je izvedba rešitve in samo z dolgoletnim delom znam oceniti, ali bo nekaj delovalo ali ne. Svoje delo primerjam z rokodelstvom (craft), saj na koncu koncev vecinoma sedim, skiciram in preizkušam rešitve. Z rešitvijo ene ideje sem v povprecju zadovoljen pri sedmi verziji. To pomeni, da sem preizkusil vec možnosti in po­gosto samo zaradi ene malenkosti preoblikujem celotno zgodbo v nekaj, kar bo delovalo bolje. Že v junijskih Stopinjah si z naslovnico razkril, da se seliš v še bolj likovne vode, saj pripravljaš razstavo risb in kolažev. Ti je oblikovalski medij postal pretesen, te omejuje? Kaj te je napotilo k risbi in kolažu? Ilustracije in gra.ke, v širšem pomenu be-sede, so bile vedno del mene. Ceprav so vedno nekje na stranskem tiru, jih poskušam vzgajati, kolikor mi cas dopušca. Ta zelo oseben pristop ne bo prerastel oblikovanja, je pa res, da gra.ko in ilustracijo veckrat uporabljam pri projektih. Moje umetniško izražanje, ce temu lahko tako recem, mi daje posebno svobodo, saj v svojem izraznem jeziku nima jasnih zakonitosti in sporocilnosti, tako kot jih ima oblikovanje. Je cisti odraz trenutnega stanja, eksperiment, pri katerem ne želim imeti omejitev. Vedno išcem nove nacine, kako bi se izrazil – zdi se mi, da bi moral to poceti vsak. Pri tem se ne bi smeli omejevati z besedami, da ne znamo ali ne zmo­remo – tako kot vse, kar vzgajamo, tudi ta raste in se razvija z nami. Lahko receš, da je kaj takega v tvoji ustvarjalnosti, idejah, rdeci niti, ki se kakor koli nanaša na pokrajine tvojega otroštva? Odrašcal sem v srecni družini, ki mi je dala vse, in rad se vracam. Vedno bolj sem preprican, da je nekaj v tej vodi, sreci in vzgoji, ki smo jo deležni v Žireh. Moje delovne navade vsekakor izhajajo od oceta, sreca pa od mame. To dvoje pa je tudi najpomembnejše v življenju. Žirovci smo izjemno delavni, nekaj nas je, ki smo odšli in smo zelo uspešni na svojih podrocjih, drugi so tukaj ostali in dokazujejo, da se vse da. Kaj pa podeželje, oddaljeno od centrov, kot so recimo Žiri, ali nas dosežejo obliko­valski trendi? Narocniki nekaterih mojih najboljših rešitev izhajajo iz krajev, ki so veliko manjši od Žirov in veliko bolj oddaljeni od vecjih mest. Žiri so eden izmed najsrecnejših krajev, in ko skociš na Žirovski vrh, vidiš, da je skoraj cetrt Žirov pokrito z uspešnimi podjetji, veliko bolj, kot se zavedamo, vsi ti nastopajo na globalnih trgih in še zdalec niso lokalni. Ceprav je bila Alpina vedno sinonim za delo v Žireh in ima enega še vedno boljših brezcasnih znakov, sem preprican, da ni izjema in se tudi druga podjetja zavedajo pomembnosti oblikovanja. V koncni fazi gre samo za željo in zavedanje, da nismo vsi za vse in da je treba kdaj pa kdaj cez vse svoje meje. Gregor, rada bi tudi zakljucila v tem tvo­jem delavnem duhu in te vprašala, cemu se zdaj posvecaš, kaj te vznemirja in zaposluje ta trenutek? To leto sem si zadal, da se še bolj posvetim malim slovenskim izdelkom in blagovnim znamkam, s katerimi lahko ponotranjim naše slovenske avtohtone zgodbe. Tako rad odkrivam, kako posebni smo in koliko dobrega znamo narediti, koliko zgodb imamo in v kako lepi deželi živimo. Prav zdaj koncujem novo gra.cno podobo blagovne znamke naravne kozmetike, resnicno vrhunskemu vipavskemu vinarju pa sem ustvaril novo podobo, ki si jo njegovo vino zasluži, in se lotil destilarne sredi Krasa … Gregor, hvala za ta pogovor. Pripis uredništva. Za boljšo oz. bolj vizu­alno predstavo o ustvarjanju Gregorja Žaklja priporocamo še ogled njegove spletne strani http://www.vbg.si/ OB PETDESETLETNICI ŽIROVSKEGA REFERENDUMA V LETU 1969 Marija Stanonik Žiri v precepu novih obcinskih mejá Zgodovinski pogled Gorenjske nosilce politicnih odgovornosti so leta 1961 Žirovci vznemirili z odlocitvijo, da se kot krajevna skupnost ne prikljucijo obcini Škofja Loka, ampak Logatcu. Na seji OLO [= okrajni ljudski odbor] v Kranju je o tem porocal sam predsednik Vinko Hafner. K razpravi se je priglasilo še sedem odbornikov. Vsi so se cudili »nerazumljivemu stališcu v Žireh« in dvomili, da je ta izbira dolgorocno pravilna.1 »Vest, da se obcina Žiri vkljuci v sestav nove obcine s sedežem v Logatcu, je iznenadila domala vso Gorenjsko, zlasti pa še one, ki bolj podrobno poznajo lego ter navezanost žirovske kotline na ostalo Gorenjsko. Toda zbori volivcev so sklenili tako. Res je. Vendar pa se danes že kaj pogosto sprašujejo volivci sami, zlasti pa volivci volilne enote št. 9, kaj lahko od te odlocitve pricakujejo.«2 Clankar na njenem primeru (Žirovski Vrh) namiguje na premajhno obvešcenost volivcev, saj da so »zaman cakali na nekoga s strani obcinskega vodstva ali kakega drugega poli­ticnega delavca, ki bi jim zadevo razložil«. Drugi se sprašuje, ali so se Žirovci v izbiri med Idrijo, Logatcem in Škofjo Loko zares opredelili na podlagi vsestranskega objektivnega presojanja. Piše o nevarnosti .zicnega obracunavanja in zbiranju podpisov za zahtevo po referendumu. »Seveda bi bil referendum popoln in demokraticen, ce bi bili vsi volivci oziroma prebivalci sploh v resnici objektivno in nepristransko seznanjeni z dobrimi in slabimi stranmi in ce se posamezniki ne bi bali groženj. Ti pogoji pa ob današnjem stanju niso povsem zagotovljeni. Toda nerazumljivo je, zakaj toliki hudi duhovi proti želji po referendumu, proti najdemokraticnejši obliki, ki jo zakoni dovoljujejo volivcem …«3 Novinar Dela je glede na besede enega od vplivnejših Žirovcev prišel do spoznanja, da so se pred osmimi leti potegovali za Logatec »zaradi globoke privrženosti domacemu kraju. Žiri so nehale biti obcina. Treba pa je bilo ohraniti tisti sijaj samostojnosti. In to so v Logatcu dosegli. V mocnejši in vecji škofjeloški obcini bi bila ta samostojnost mnogo manjša. Žiri bi se nekako 1 Karel Makuc, Kdo bo nosil odgovornost, Glas, št. 18, 13. 2. 1961. 2 Glej op. 1. 3 Karel Makuc, Zakaj hudi duhovi v Žireh, Glas, 11. 3. 1961. razgubile.«4 Po mnenju Vinka Govekarja je nerazumljivi odlocitvi, s katero so Žiri in njihov okoliš postali del obcine Logatec, botrovala užaljenost, ker so bili po preselitvi sedeža okraja iz Škofje Loke v Kranj pri delitvi dohodka Žirovci »nekoliko prikrajšani«.5 Ozadje, zakaj so se žirovski politiki že leta 1959 raje odlocili za sodelovanje z Logatcem, razkriva Miha Naglic: Navelicali so se oviranja in poniževanja od takratne gorenjske, od »demo­kraticnega centralizma« navdahnjene politike, ki »je v Žireh videla le rezervat cenene delovne sile in pocivališce za upokojence« (Naglic 1992: 82). Toda Žirovci se vseeno niso mogli sprijazniti s politicno odlocitvijo iz leta 1961, da je njihova nekdanja obcina postala krajevna skupnost Žiri in pripadla obcini Logatec. Vecina prebivalcev ni mogla sprejeti, da bi hodili po opravkih na obcino v Logatec, na specialisticne zdravstvene preglede v zdravstveni dom na Vrhniko, po domacih opravkih pa v Škofjo Loko. Zacel je delovati zgodovinski spomin na sedemstoletno pripadnost Žirovcev loškemu gospostvu. Spomladi leta 1969 je zavrelo. Od 16. do 23. marca istega leta je bila na zborih volivcev v krajevni skupnosti Žiri postavljena zahteva, naj se Žiri odcepijo od obcine Logatec in prikljucijo k obcini Škofja Loka.6 Seštevek dogodkov pove, da je bila vecina obcanov na njih za cim hitrejši napredek kraja, za spremembo obcinskih meja in njene politike. »Ceprav se je v šestdesetih letih Žirovcem posrecilo ustanoviti podjetje Etiketa, obdržati in razviti podjetje Kladivar, Kmetijsko-gozdarsko zadrugo Sora z modernim žagarskim obra-tom, Mizarsko podjetje in podjetje Kroj Žiri, ki je postalo obrat Modnih oblacil iz Ljubljane« (Naglic 1992: 82), se je pod geslom, da kraj gospodarsko zaostaja, v Žireh sprožilo pravca-to gibanje. Tedaj ni bilo v navadi, da bi se mimo obstojecih družbenopoliticnih organizacij, kakršne so bile tedaj sindikat, Socialisticna zveza delovnega ljudstva in Zveza komunistov, sprožale kakršne koli pobude iz volilne baze. Njim navkljub se je zunaj in znotraj njih, sicer omejeno strogo lokalno, pojavilo novo pojmovanje demokracije. Živahno razpravljanje je vznemirilo lokalne politicne dejavnike, ki so celo pretili. »Pojavila se je velika užaljenost.« Toda pobudniki sprememb se niso ustrašili: »Cas je prinesel novo miselnost, mladi ljudje so dozoreli in postali samostojni. Upoštevati jih bo treba.« Razsodnost, pritisk (od zgoraj?!) ali z zakonom predvidena možnost v takem primeru so bili vzrok, da se je obcina Logatec odlocila razpisati referendum.7 Preden je bil izpeljan, so na zborih volivcev ugotavljali prednosti in morebitne pomanjklji­vosti ob morebitnem prestopu krajevne skupnosti Žiri v drugo obcino. Nekateri so zagovarja­li obstojece stanje, ceš da se bo s predvideno spremembo poslabšal položaj žirovskih podjetij in kmetov. Drugi so se sklicevali na tradicionalno deželsko pripadnost, poudarjali skokovit napredek škofjeloške obcine v tistih letih in boljše prometne (avtobusne) zveze z njenim sredi­šcem.8 Dne 5. aprila 1969 je t. i. »strokovna komisija za razvoj kraja«, sestavljena iz žirovskih stro­kovnjakov, zaposlenih v Ljubljani, razpravljala z nekaterimi povabljenci iz domacega okolja o programu krajevnega razvoja z vidika vseh vrst dejavnosti v družbenopoliticnem in gospodarskem življenju. Po vec kot šesturnem sestanku je ostal vtis, da se s takimi manevri »samo zavlacuje« rešitev vprašanja in hkrati nekateri spretno izkorišcajo »za protiloško propagando«. Tudi tokrat so se kot na merilo pripadnosti sklicevali na solidno prometno povezavo, a zdaj že tudi na druge sestavine tako imenovane infrastrukture: trgovina, banka, možnost za takojšnjo prikljucitev k 4 Primož Žagar, Žirovci bodo imeli referendum (Do volitev zatišje za oba tabora Žirovcev, od katerih hoce prvi v Škofjo Loko, drugi v Logatec). Delo, 7. aprila 1969, 4. 5 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti – to je zdaj vprašanje, 7. 6 Vinko Haložan, predsednik Skupšcine obcine Logatec, Zahteva po odcepitvi, 11. 7 Izidor Rejc, O preteklih dogodkih v kraju, Delo – življenje (glasilo delavcev Alpine Žiri) 8, Žiri 1969, št. 4, 7. 8 I. Rejc, O preteklih dogodkih v kraju, 7–9. avtomaticni telefonski centrali. Apetite je vzbujal »/r/azvoj obcine Škofja Loka v zadnjih letih«, upoštevati pa da je treba »mentaliteto ljudi in celo zgodovinska dejstva.«9 Teden pred napovedanim referendumom sta logaška obcina in obcinska konferenca Sociali­sticne zveze delovnega ljudstva Logatec sklicali javno tribuno. Razumljivo je, da je Peter Naglic – sicer Žirovec – kot podpredsednik skupšcine obcine Logatec že v zacetku pokazal zadržanost do pricakovane spremembe: »Ne morem pa se strinjati z oblikami in nacinom, kako se je zacela sedanja akcija in razpravljanje po necem novem in boljšem. Zdi se mi, da je prešla vsako normalno in demokraticno pot ter nazadnje tudi izgubila pravi ton, s katerim naj bi se odpirala in reševala vsa prisotna protislovja. Strinjati se ne morem tudi s tem, da ti novi koncepti dobivajo podporo in celo zven posameznikov, ki so v vsej povojni dobi stali ob strani in bili napram našemu družbenemu redu nerazpoloženi.«10 Z retoricno sposobnostjo je razgrinjal svoje pomisleke: »Pri vsej stvari bodimo dovolj strpni, bodimo dovolj pošteni, osvo­bodimo se mitov preteklosti in sedanjosti, ki bi nas skušali usmeriti v korist ali škodo ene ali druge politicne teritorialne skupnosti! Bodimo zvesti svojim ekonomskim potencialom kraja, ki so ustvarjeni s trudom in znojem naših delovnih ljudi, ki so že odšli ali pa odhajajo, niso pa bili deležni vseh dobrin, ki jih uživamo danes mi tudi na podlagi njihovega truda in dela! Verujmo vase in vložimo vse napore za naš notranji razvoj in ne cepimo naših sil, predvsem pa se ne pre­pirajmo in ne ugibajmo, katera družbeno teritorialna skupnost nam bo dala vec! Ne nasedajmo obljubam in govoricam, da nam bo kdo kaj dal, ampak rajši preracunajmo, kdo nam bo manj vzel in nam omogocal prost in svoboden razvoj in nadaljnji napredek! […] Neka individualna želja ali misel posameznika ne more biti avtoritativen predlog nekakšnega novega politicnega koncepta, ki bi bil sprejet mimo potrebne široke in javne razprave, na podlagi katere bi lahko politicni aktiv in ljudstvo kraja sprejel konkretne zakljucke za nadaljnji razvoj kraja in obcine. […] Bojim se, da bi bila polovicna drobitev sil za kraj lahko zgodovinsko usodna in bi lahko pomenila zacetek konca napredka v kraju. Bojim se, da nam bo politicna razdvojenost samo v škodo in nikakor v korist. S svojimi nasprotji ne koristimo ne eni ne drugi politicno teritorialni skupnosti, škodimo pa samo samemu sebi – Žirem in Žirovcem. Zato torej dobro premislimo, preden se bomo odlocili za to ali ono, in ne zacenjajmo pod .rmo demokracije prikrite politicne drame nekdanjih strank in ekstremizma. […] Dragi Žirovci! Ne nasedajmo raznim govoricam, da nam je bilo slabo! Res ni vse tako, kot bi želeli, toda poglejmo k sosedom okrog našega kraja, ce je tam vse najlepše in najboljše in ali so brez težav ter jim je vsaka drobna želja uresnicena. Ne glejmo mestnih ureditev, ki nam jih ne bo nihce s.nanciral. So posamezniki, ki pravijo, da smo zadnjih 8 let propadali. Zaslepili so se od propagande, ali pa nocejo videti resnice, kako kraj vztrajno raste in se razvija.«11 Potem ko je z nizanjem dotedanjih dosežkov skušal izpodbiti ocitke o nazadovanju krajev­ne skupnosti Žiri, odkar je ta prišla pod Logatec,12 ga je od konkretnih dejstev spet zaneslo v nekakšno volilno kampanjo, skušal je nove zamisli mlajše generacije, ki je bila sicer politicno z 9 I. Rejc, O preteklih dogodkih v kraju, 7–9. R.[ejc] I.[zidor], Nadaljujemo pot, Delo življenje (glasilo delavcev Alpine Žiri) 8, Žiri 1969, št. 5, 10–12. »Zgodovina Žirov je bila že zdavnaj napisana in jo bo težko potvarjati. Kdor jo kolickaj pozna, lahko ve, da je vezana na škofjeloško zgodovino in geografsko strukturo. Reka Sora iz Žirov namrec tece proti Škofji Loki! Naseljevanje naših predelov je bilo v 13. stoletju in to je bilo delo freisinških škofov. Stare listine o tem prepricljivo govore in ni dvoma, da spadamo v zgodovino Škofje Loke in njenega zaledja. Priznani slovenski zgodovinarji so to znanstveno obdelali in bi se bilo krivicno spušcati v to. Torej imajo mladi Žirovci pravico crpati resnico iz uradnih znanstvenih virov. Cas NOB pa je še enkrat potrdil, da smo del Gorenjske, saj so se Žirovci prikljucili gorenjskim partizanom in se bojevali v loškem pogorju, na Gorenjskem in drugod. Zgodovini pa pri prikazovanju pomaga še geogra.ja, ki z Žirovsko kotlino zakljuci doloceno obmocje s svojimi znacilnostmi. Ko bi sedaj tujec prišel v Žiri, bi pa še vedno videl licne oznake na Selu in v Sovri, da je tu okraj Kranj.« 10 Peter Naglic, podpredsednik Skupšcine obcine Logatec, Obcanom za razmišljanje, 2. 11 P. Naglic, Obcanom za razmišljanje, 5. 12 P. Naglic, Obcanom za razmišljanje, 1. njegove strani, vkljuciti v svoj politicni koncept: »Dragi obcani! To je cista resnica. Nihce se ne bi zavzemal za nas, ce ne bi nic imeli. […] Ne sledimo slepo in brezglavo agitatorjem, ki zanikajo vse, kar je bilo dobrega in pozitivnega v naši preteklosti. Prav bi bilo, da ob izrekanju sodbe o našem dosedanjem razvoju primerjamo druge podobne kraje na Slovenskem. […] Samo ime te ali one obcine nic ne pomeni in tudi ne bo. Zato premislimo, ce nam je bilo do sedaj slabo, kdo nam zagotavlja, da bo po novem konceptu bolje.«13 Navzven je žirovski primer deloval kot boj Davida z Goljatom, toda v resnici je šlo za lokalni generacijski spopad med clani ene in edine »stranke«, znotraj katere so se iz obstojecega politic­nega koncepta izvijali bolj dinamicni pogledi: »Petru Naglicu nihce ne oporeka zaslug, ki jih je imel za Žiri v vsem povojnem obdobju, vendar mu to ne daje pravice, da deli nezmotljive nauke in da razsoja po nacelu: kdor ni z menoj, je proti meni. Danes je naša samoupravna socialisticna družba že tako razvita, da nihce ne more sebe istovetiti z naprednimi silami in nastopati v nji-hove imenu, vse druga pa proglasiti za svoje osebne in družbene sovražnike. Saj je vendar bistvo socialisticne demokracije prav v tem, da se krešejo razlicna mnenja o posameznih vprašanjih, vendar so kljub razliki v stališcih ljudje med seboj lahko prijatelji in tvorno sodelujejo. Kdor je vnet za napredek, mora torej upoštevati tudi mnenja drugih, ne pa vsako nasprotno mnenje imeti za sovražnost proti sebi in skupnosti. Zato omenjeni prispevek, žal, izzveni kot pam.et:«14 »Pisec se ocitno ima za poklicanega, da razsoja, kdo našemu kraju želi dobro, kdo pa slabo. Med dobronamerne ocitno šteje predvsem sebe in tiste, ki jih on proglasi za progresivne sile. […] Kdor ne upošteva takšnih pravil igre, je razbijac enotnosti, kricac in nasprotnik napredka, ki 'pod .rmo demokracije zacenja prikrito politicno dramo nekdanjih strank'. Stara in preizkušena, samo zelo prozorna metoda! Ce se z nekom ne strinjaš, ne moreš mu pa dokazati, da nima prav, ga obmeci z blatom! Tov. Naglic pa ne pojasni, zakaj tisti, ki jih ima za progresivne sile in ki se danes 'strinjajo' z razpisom refe­renduma, niso sami postavili tega vprašanja, ampak so pustili, da je med ljudmi tlelo 8 let.«15 Predsednik skupšcine obcine Logatec Vinko Haložan je po tockah pojasnjeval izhodišca nekaterih odlocitev in nekatere ocitke zavrnil kot nesmiselne. »Logaška obcina ni storila nic, da bi se oba centra organsko povezala:«16 »Zaradi te ob-tožbe in zaradi obtožbe, da je revni Logatec izkorišcal bogate Žiri, so bili pregledani dohodki in izdatki zadnjih 4 let za vsako obmocje posebej.« »Dotacije krajevni skupnosti so premajhne«: »Nobena krajevna skupnost ni dobila z ozirom na velikost in število prebivalcev niti dinarja vec kot druga. Ogledal sem si proracune nekaterih drugih obcin, koliko dajejo za krajevne skupnosti, in ugotovil, da ne dajejo vec, nekatere pa tudi manj. Za Škofjo Loko nimam podatkov, želim pa vam, da bi tam dali vec kot v Logatcu.« »Slaba telefonska zveza«: »Ali je res tudi za telefonsko zvezo odgovorna obcina? Ocitano nam je bilo, da je Alpina dala 5 milj. za izboljšanje telefonske mreže. To je resnica, vendar je k temu treba dodati še drugi del resnice, ki pravi, da je bil ta znesek uporabljen za ATC v Žireh, enako kot je bil prispevek KLI-ja porabljen za ATC v Logatcu. Razlika je samo ta, da direktor KLI-ja še nikdar ni ocital Logatcanom svojega prispevka za telefon, direktor Alpine pa ga ocita Logatcanom in Žirovcem […] Neuradno sem obvešcen, da je PTT v Kranju bolj bogata in ima manjše potrebe po modernizaciji telefonskega omrežja. Zato vam baje Škofja Loka obljublja modernizacijo telefona takoj, ko bo znan izid referenduma. Obcina Logatec tega ne more obljubiti in ne zagotoviti, vsaj letos ne. Ce torej hocete v najkrajšem casu uspešno in hitro telefonirati, se ravnajte po obljubi.«17 13 P. Naglic, Obcanom za razmišljanje, 9, 10. 14 Stojan Pertovt, Žirovski referendum, Delo življenje (glasilo tovarne Alpina Žiri) 8, Žiri 1969, št. 6, 9. 15 S. Pertovt, Žirovski referendum, Delo življenje, 7–8. 16 Vinko Haložan, predsednik Skupšcine obcine Logatec, Zahteva po odcepitvi, 11. 17 V. Haložan, Zahteva po odcepitvi, 14. »Nerešeno kmetijsko vprašanje:« »Priznati moramo, da arondacija in prisilen odkup ze­mljišc nista pripomogla k napredku kmetijstva v naši obcini. Toda akcija ni bila zaceta niti v Logatcu niti v Žireh. Kritika v tej smeri je bila napacno naslovljena18 in so jo žal morali poslušati predstavniki naše obcine, ki so za to stanje najmanj krivi. Zdi se mi prav, da avtorja te kritike opomnim, da smo to napako priznali in jo zaceli popravljati že vsaj dve leti prej, kot se je on nanjo spomnil (Glej zapisnik zasedanja obcinske skupšcine maja 1967). Že takrat je bilo skle­njeno, naj se žirovskim kmetom vrne prisilno odkupljena in arondirana zemlja.«19 Na koncu logaški »župan« posvari Žirovce pred vrocekrvnostjo20 in dostojanstveno konca: »Recemo lahko tudi, da nismo in ne bomo nikogar prepricevali, naj glasuje za Logatec. […] Ce bomo šli narazen, pojdimo kot prijatelji, ce bomo ostali skupaj, ostanimo prijatelji in sodelujmo kot tovariši še bolj/,/ kot smo doslej!«21 Haložanov prispevek je bil razumevajoce sprejet, kljub temu »da se je omejil na pobijanje samo nekaterih ocitkov, ki so bili doslej izreceni na racun sedanje logaške obcine«.22 Na splošno je pisanje obeh funkcionarjev razocaralo tiste, ki so pred referendumom pricakovali primerjalne podatke o obeh obcinah (Logatec : Škofja Loka), dobili so pa v roke polemiko s tistimi, ki so izrazili svojo naklonjenost Škofji Loki.23 »Da bi se ugotovila volja volivcev z obmocja krajevne skupnosti Žiri, ali želijo, da se to ob-mocje odcepi od obcine Logatec in prikljuci obcini Škofja Loka ali ne, bo po sklepu Skupšcine obcine Logatec, dne 15. junija 1969 izveden referendum. Referendum bo trajal od 7. do 19. ure. Referendum pomeni volitve, na katerih bodo volivci v vseh 9 volilnih enotah (toliko jih je za obmocje KS Žiri), ki bodo 6/6–1969 stari 18 in vec let in ki bodo vpisani v volilni imenik, ki ga vodi KU Žiri, s tajnim, neposrednim in osebnim glasovanjem povedali, ali so za Loko ali ostanejo v sklopu obcine Logatec.«24 Za spremembo obcinskih meja je bilo treba pridobiti vec kot polovico glasov od vpisanih volivcev. Kdor iz kakršnega koli vzroka ne bi prišel na volišce, bi bil avtomaticno proti spremembi.25 Etnološki oris Dnevno in tedensko casopisje je žirovsko kost glodalo z vseh strani.26 Ne le gorenjski Glas, sledila sta mu tudi Delo27 in Dnevnik, ki je pisal o »naelektrenem ozracju«, odkar so v Žireh na spomladanskih zborih volivcev odkrito zastavljali vprašanje o upravno-politicni prihodnosti Žirov.28 Vrstile so se nalepke o »upornikih«, »puntarjih«.29 Delo: »Osem let potem, ko je nehala obstajati samostojna obcina Žiri, je na zborih volivcev spet mocno izbruhnilo na dan staro vprašanje: ali se pridružiti škofjeloški obcini ali pa še naprej 18 Gre pac za politicne odlocitve z vrha. 19 V. Haložan, Zahteva po odcepitvi, 15. 20 V. Haložan, Zahteva po odcepitvi, 16–17. 21 V. Haložan, Zahteva po odcepitvi, 17. 22 S. Pertovt, Žirovski referendum, 9. 23 S. Pertovt, Žirovski referendum, 9. 24 Komisija za izvedbo referenduma Skupšcine obcine Logatec: »Glasovnica se glasi: Skupšcina obcine Logatec / Glasovnica / o referendumu v Krajevni skupnosti Žiri na dan 15. junija 1969/. Na vprašanje: Ali naj se podrocje krajevne skupnosti Žiri, ki je sestavni del obcine Logatec v bodoce od nje odcepi in postane sestavni del obcine Škofja Loka, / glasujem / z besedo /DA / NE. / Navodilo glasovalcu: / Glasovalec izpolni glasovnico tako, da obkroži besedo ''DA'', ce se strinja, sicer pa besedo ''NE'' / Ta sestavek smatrajte za vabilo na javno tribuno in kratko napotilo ter vabilo za volitve, ki bodo v nedeljo, dne 15/6–1969.« 25 S. Pertovt, Žirovski referendum, 9. 26 Primož Žagar, Žirovci bodo imeli referendum, Delo, 7. aprila 1969, 4. 27 Lado Stružnik, Žiri pred odlocitvijo, Delo, 9. 6. 1969, 4. 28 Marjan Remic, Po vcerajšnjem referendumu v Žireh (Žirovci so si odrezali svoj kos (kakšnega?) kruha), Dnevnik, 16. 6. 1969, str. 4. 29 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti – to je zdaj vprašanje. Glas, 19. april 1969, 6–7. obstajati v okviru logaške obcine. Dve strani sta torej v Žireh. Prva vlece na škofjeloško stran, druga ostaja zvesta Logatcu. Tisti prvi pravijo, da je v vseh teh letih napravila logaška obcina bore malo za razcvet Žiri.30 Drugi poudarjajo, da se je kraj v 'blagodejnem logaškem narocju dobro razvijal'.« Novinarjem je delalo težave sklanjanje krajevnega imena in imena prebivalcev: »Sklicali so nadalje pred dvema letoma ustanovljeno komisijo za razvoj Žiri.«31 Žirovcan32 Peter Naglic je menda tisti, ki naj bi takrat pred osmimi leti obdržal položaj zaradi združitve z logaško obcino.33 »Spraševali so krajevne funkcionarje in prebivalce o njihovih stališcih v tej zvezi in s tem višali temperaturo v kraju. Predsednik krajevnega odbora SZDL: 'Bi moral biti bolj brihten kot sem, da bi kaj rekel o tej stvari.' […] 'Napredovale so Žiri, napredovale. Bi pa še bolj, ce bi bili samostojna obcina. Ampak smo premajhni. Gravitacijsko nas sicer štejejo k škofjeloški obcini. Toda sama gravitacija ni še nic. Ne mislim navijati za nobeno stran. Naj se ljudje sami odlocijo. Nocem potem sprejemati ocitkov, da smo hoteli obcane zavajati.'34 Predsednik žirovske krajevne skupnosti: 'Tako v miru smo živeli. […] Kot obcan sodim, da nimam nobene potrebe in želje, da bi sodile Žiri v škofjeloško obcino. Na zadnjem zboru volivcev so ljudje zahtevali prikljucitev k Škofji Loki. Nihce pa ni vedel povedati, kaj imajo oni tam vec kot Logatec.'«35 »Delavci in uslužbenci v znani tovarni cevljev Alpina so prav gotovo najmocnejša množicna skupina, ki se v Žireh prizadeva za pridružitev k Škofji Loki. Namesto direktorja tovarne, ki je bil na poti, nam je te Alpinine nagibe razlagal sekretar podjetja Stojan Pertovt. Predsednik skupšcine obcine Vinko Haložan: 'Ko bodo znani natancni podatki ekonomske analize, tedaj bomo o vsem obvestili obcane. Dvomim, da bi gospodarsko mocnejše Žiri podpirale šibkejši Logatec. Ne bi pa rad te domneve zanikal, dokler me ne bodo o tem prepricale številke. […] Pritrdim lahko še temu, da se Žiri zemljepisno, zgodovinsko in etnicno zares nagibajo k Škofji Loki. Gospodarska povezava z loškim koncem pa ne more biti opravicilo za to, da zdaj Žiri po vsej sili hocejo v škofjeloško obcino. Obcinske meje namrec niso nobena zapornica za gospo­darsko povezavo. Trdim, da Žiri v logaški obcini niso bile zapostavljene.' To je torej zgošcena javna podoba žirovske zadeve. V njenem ozadju pa tecejo baje tudi skrivne agitacijske spletke.36 Glas: »Žirovci so odloceni prekoraciti mejo, ki stoji med njimi in napredkom. Zgodilo se je pred osmimi leti. Žiri, nekdaj samostojna teritorialna celota, so postale del obcine Logatec. Še sedaj, po tolikem casu, ljudje v Žireh ne vedo povedati, zakaj so se kar tako brez referenduma prikljucili bližnjemu notranjskemu sosedu. Kaj je bilo posredi? Danes to vprašanje znova burka domišljijo in razvnema glave prebivalcev zgornjega dela Poljanske doline. Na minulih zborih volivcev so namrec Žirovci prvic jasno in glasno izrazili svoje nezadovoljstvo, prvic so množicno zahtevali odcepitev od logaške obcine in prikljucitev k Škofji Loki. »'Ogoljufani smo bili,'« pravijo danes, ce jih vprašate za mnenje. »'Nasedli smo pravljicam o nizkih davkih in taksah, ugodnostih, ki se pod okriljem Logatca baje obetajo kmetom. Zdavnaj že bi morali ukrepati, osem let životarjenja ter gospodarske stagnacije je vec kot prevec.'« »'Kaj jih jezi, kje jih cevelj žuli? Zakaj so se spuntali?'« »'Gorenjci smo, ne pa Notranjci!' Kratek in morda malce poenostavljen vzklik pravzaprav odkriva bistvo vsega sedanjega dogajanja v Žireh. Kraj in njegova okolica sta del Poljanske do-line ter prav tako tudi del Gorenjske. Geografsko, etnicno in gospodarsko sta z njo nelocljivo povezana. Celo zgodovinsko gledano je trditev neoporecna, saj že vec sto let stare listine ta kraj prištevajo k škofjeloškemu ozemlju. Akcija, s katero so žirovski konec prikljucili obcini Logatec, 30 Pravilni sklon bi bil seveda Žirov. 31 Pravilno: Žirov. 32 Pravilno: Žirovec 33 ZK = Zveza komunistov. 34 P. Žagar, Žirovci bodo imeli referendum, 4. 35 P. Žagar, Žirovci bodo imeli referendum, 4. 36 P. Žagar, Žirovci bodo imeli referendum, 4. se pravi Notranjski, torej ne vzdrži kritike. Clanek se nadaljuje z všecnimi podatki za Žirovce, da skoraj polovico vseh proracunskih sredstev obcini Logatec prispevajo Žiri, da je v njih viši­na novoustvarjene vrednosti na prebivalca 'obcutno vecja od povprecja na obcino.' Glede tega kraj in okolica prekašata celo Škofjo Loko. Zato da vodilni Žirovci tudi na politicnem, ne le na gospodarskem odru igrajo prvo violino, saj je na primer – ceprav zastopajo samo 3900 od skupno 11.000 prebivalcev – zanje v skupšcinskih klopeh rezerviranih kar polovica sedežev. V gospodarsko mocnejši sosednji komuni bi bil njihov vpliv seveda mnogo manjši.«37 Sledi pojasnilo, da je za 'upor' kriv direktorjev clanek v tovarniškem glasilu »Delo – življe­nje, ki izhaja v nakladi tisoc izvodov, ki jih vsak mesec hkrati z osebnimi dohodki razdelijo med delavce. Sporno tretjo številko so ljudje dobili v roke komaj dan pred zacetkom zborov, a vendar direktorjev clanek ni ostal brez odmeva. Sprožil je vihar, ki se do danes še ni polegel. 'Predstavniki obcin, skupšcine so moje pisanje nemudoma zavrnili, hotec vso zadevo potlaciti,' je povedal Izidor Rejc. 'To ni bilo pošteno, zato sem osebno obiskal 3 zbore volivcev ter javno, pred ljudmi in ob navzocnosti obcinskih mož zagovarjal svoje stališce. Prisotni so me soglasno podprli.' Kljub temu (ali pa prav zato) je bilo v naslednjih dneh na racun 'upornega' direktorja izrecenih mnogo pikrih besed. Ocitali so mu, da nacenja stvari, ki se ga nic ne ticejo, da nima pravice pisariti in govoriti o zadevah, ki sodijo v pristojnost oblasti. Takšno besedicenje je seveda nesmiselno. Vsak obcan lahko izraža svoje mnenje, ce pa je vrh vsega še clan komisije za razvoj kraja – kot na primer Rejc – so ocitki naravnost smešni.«38 Poglavitna slabost dotedanje obcine da »je umetna, prisiljena tvorba« in da mora glavno breme pri vseh vecjih investicijah doma prevzeti ravno tovarna Alpina. Žiri se sicer širijo, vendar le na racun individualnih gradenj. Vse poteka stihijsko.«39 Z delavci da se strinjajo »kmetje, razocarani nad neizpolnjenimi obljubami o nizkih dajatvah in o drugih izjemnih ugodnostih«.40 V Logatcu zaposlena družbena elita novinarju gorenjskega Glasa ni bila pripravljena dajati izjav, izjema je bil le Nejko Podobnik: 'Ljudje so razdvojeni že osem let, zato ni cudno, ce si želijo odlocitve. Upoštevati velja tudi, da smo Žirovci nekako cu-stveno navezani na Škofjo Loko, kar je po svoje znacilno. Vendar pa bi ob referendumu vsakogar morala voditi le zavest, da edino važno stvar predstavlja današnje splošno stanje kraja ter želje in perspektive za prihodnost. Gledati nazaj in iskati krivca ni pametno.'41 Iz clanka se vidi, da so bili Žirovci do javnih obcil nezaupljivi in so se zavedali resnosti položaja, saj je njihova želja po odcepitvi od logaške obcine menda postavljala na kocko obstoj celotne obcine.42 »Ali je ob tem, kar smo zapisali, ravnanje jeznih prebivalcev zgornjega konca Poljanske doline še komu nerazumljivo? Trmasto vztrajanje na sedanjem stanju najbrž ni zdravo.«43 Dnevnik: »Nekaj Žirovcev si je brusilo zobe v posebni rubriki Ljubljanskega dnevnika »'Kako se Žirovci puntajo?'« Dejstvu, da nekaterim Žirovcem že leta 1961 ni ugajala prikljucitev k Lo-gatcu in je bilo v želji po drugacni odlocitvi zbranih okrog 700 podpisov,44 se oporeka, ceš da jih ni jemati resno: »V dvorani 'Svobode' Žiri je bil tiste dni zelo številno obiskan zbor volivcev, ki so z ogromno vecino izglasovali sklep združitve z Logatcem. To so neizpodbitna dejstva. […]« 37 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti – to je zdaj vprašanje. Glas, 19. april 1969, 6. 38 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti, 6. 39 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti, 6–7. 40 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti, 6–7. 41 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti, 7. 42 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti, 7. 43 I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti, 7. 44 Njihova teža se vidi iz dejstva, da je organiziral njihovo zbiranje Vinko Govekar, prvi direktor tovarne Alpina. I. Guzelj, Odcepiti se ali ne odcepiti – to je zdaj vprašanje, 7: »Pred osmimi leti sem predlagal referendum, saj so bili ljudje cisto ocitno proti združevanju z Logatcem. Zbral sem podpise vec kot ene petine prebivalcev, kolikor je potrebno, da obcinska skupšcina zahtevi ugodi. Toda predlog so kljub temu zavrnili.« Tedanjemu direktorju Alpina oponaša clanek v tovarniškem glasilu, ceš da je proti temu, »da bi odlocal tudi o kraju samo on«.45 V prerekanju, kam sodijo Žiri, se mladi študent zemljepisa in zgodovine odzove z navduše­nim spoštovanjem sodobnih dognanj svojih profesorjev. Glede na »geografsko rajonizacijo« v Sloveniji »Žiri spadajo v Škofjeloško submezoregijo, torej pokrajinsko fiziognomicno v predel predalpskih pokrajin. Gravitacijska enotnost škofjeloškega obmocja je zasnovana v prirodnih, prometnih brazdah Selške in Poljanske doline, ki je stara in ocitna, pri tem pa je žirovska kotlina ekonomska geografska mikroregija (prof. dr. Fran Ilešic, Geografski vestnik 1958, 137, karta 1). V škofjeloški submezoregiji, torej pripada Kranjski. Drugace je z Logatcem, ki spada v pokra­jinsko .ziognomicno submezoregijo kraških pokrajin notranje Slovenije. Ekonomsko geografsko pa spada že k gozdnim pokrajinam in planotam na južnem obrobju ljubljanske kotline z mocno usmeritvijo v gozdno in lesno gospodarstvo. Torej, tu je lepo razloženo, kam Poljanska dolina in Žiri pripadajo, iz pokrajinskega in ekonomskega vidika.«46 Vprašanje, ali spadajo Žiri na Notranjsko ali Gorenjsko, se nevarno zaostri ob vprašanju njihovega položaja med II. svetovno vojno 1941–1945. Ob okupaciji slovenskega ozemlja leta 1941 so Italijani zasedli Logatec, del obcine Žiri pa Nemci.47 »Ali je torej Žirovce Hitler naredil za Gorenjce? Kajti prej smo bili Notranjci. Še to pripominjam, da je v bistvu prav vseeno, ali smo s slovenskimi ocmi gledano, Notranjci ali Gorenjci. Toda ce gre za resnicna dejstva, potem jih moramo pac upoštevati.«48 Iz besed mladega sogovornika je jasno, kje bi v prihodnje rad videl Žiri: »V drugi svetovni vojni, ko so Nemci zasedli Žiri, so se žirovski partizani pridružili gorenjskim partizanskim odredom, ki so se gibali na Jelovici in škofjeloškem hribovju. Zakaj niso odšli na Notranjsko, ce so vse do takrat, po teoriji tovariša Bacnarja, bili Notranjci? Opa­zka, ali nas je Hitler naredil za Gorenjce, je samo slab trik. Prej bi lahko rekel, da je NOB še enkrat dokazala, kljub prejšnjim drugacnim upravnim mejam, kam Žiri in Žirovci spadamo in kaj smo.«49 Vendar se je skoraj zaletel, saj je dobil lekcijo: »Kam so hodili žirovski partizani, naj bi Žakelj raje bil bolj skromen, da ne bi kdo kaj vec povedal. Zase vem, da smo hodili veliko iz Žirov na Cerkljansko, ker ta dva kraja sta bila pac najprej osvobojena. V Selško dolino po potrebi, toda cez Blegoš. Na Gorenjo vas samo v akcijo, ker so tam imeli beli postojanko. Veliko pa smo se zadrževali po primorskih krajih, v Lokvah, v okolici Idrije, v Trebuši in celo po Vipavski dolini oziroma obrobjih.«50 Ljubljanski dnevnik si je privošcil sestavek o »žirovskih puntarjih«, cesar prizadeti niso ra­zumeli kot šaljivo domislico: »To, kar je sedaj v Žireh, najbrž ni puntarija, ampak kvecjemu zavzemanje za boljši in hitrejši razvoj kraja. Mi nocemo mirnega življenja in ne vem kakšnega zatišja. Hocemo cimprej nekaj napraviti. Premalo se je naredilo in ni prav, da smo z vsako stvarjo zadovoljni. Enostavno ni dovolj mocna baza in kadrovska zasedba.«51 Naši razgledi 45 Rubrika: Obcan, opozorjen, da govori resnico, pove: Kako se Žirovci puntajo: Poslušal in zapisal Lojze Jakopic, Dnevnik 19, Ljubljana 29. 4. 1969, 12. 46 Rubrika: Obcan, opozorjen, da govori resnico, pove: Druga plat »Zakaj se Žirovci puntajo: Poslušal in zapisal Lojze Jakopic, Dnevnik 19, Ljubljana 8. 5. 1969, 12. 47 Ivan Pecnik, Kronika žirovske župnije, Žiri 1941, 189: Avtor tukaj zamolci ali pa se je res že potlacilo v podzavest, kar je ohranila žirovska župnijska kronika, da so najprej prišli Italijani in »že za casa italijanske zasedbe so pošiljali deputacije v Škofjo Loko in se hodili priporocat na Fužine, do koder so Nemci prišli. Prav na dan njihovega prihoda (27. aprila) pa jih je šla množica Žirovcev sprejet ter so jih v procesiji spremili do Žirov, nosec pred njimi rdeco zastavo s kljukastim križem. Škoda je le, da tega sprevoda ni nihce slikal, bil bi dragocen spomin na poznejše case. 48 Rubrika: Obcan, opozorjen, da govori resnico, pove: Kako se Žirovci puntajo: Poslušal in zapisal Lojze Jakopic, Dnevnik 19, Ljubljana 29. 4. 1969, 12. 49 Rubrika: Obcan, opozorjen, da govori resnico, pove: Druga plat »Zakaj se Žirovci puntajo: Poslušal in zapisal Lojze Jakopic, Dnevnik 19, Ljubljana 8. 5. 1969, 12. 50 Rubrika: Žirovci se puntajo: Franc Bacnar, Stara vas – Žiri, Odgovor na clanek Janeza Žaklja z dne 8. maja t. l. Dnevnik 19, 15. 5. 1969, 13. 51 R.[ejc] I.[zidor], Nadaljujemo pot, 10–12. so se obregnili ob napacno razumevanje pojma »etnicno«52 in ugotovili, da glede na Ramov­ševo karto slovenskih narecij Žirovci sodijo v rovtarsko narecno skupino in imajo znotraj nje »geografsko skoraj središcni položaj«. Po narecnih merilih Frana Ramovša potemtakem ne spadajo h Gorenjcem. Vendar je korektno priznano, da je to le en vidik in vseh drugih clanek ne obravnava: »Pa brez zamere in pogumno naprej.«53 Gre za repliko na nerodno izraženo misel tedanjega sekretarja žirovskih družbenopoliticnih organizacij, da je za so-bivanje po­membna tudi ubrana pokrajinska mentaliteta: »Zdi se mi, da mora biti med ljudmi, ki živijo v eni obcini, cim vec vezi, tako etnicnih (podcrtala a.) in ekonomskih. Zato težimo k Škofji Loki. Poglejte: Gorenjski industrijski bazen je bolj podoben žirovskemu kot notranjskemu go-spodarstvu. Gospodarsko bi torej lahko bile Žiri del celote tega bazena. Sicer pa se Alpina že zdaj navzlic obcinskim mejam povezuje z Gorenjsko, s svojim naravnim zaledjem. Obrat ima v Gorenji vasi. Treba pa je pri vsem tem misliti tudi na custvene razloge, ki mnoge Žirovce vlecejo na škofjeloško stran. Žirovci se namrec že dolgo s ponosom prištevamo h Gorenjcem. To dejstvo je prav tako pomembno.«54 Pred pomembno odlocitvijo se je okrog 600 volilnih upravicencev na javni tribuni 8. 6. 1969 srecalo s predstavniki obeh omenjenih obcin, družbenopoliticnih organizacij in poslan­ ci. Predsednik obcine Škofja Loka Zdravko Krvina je moral »odgovoriti na kopico vprašanj, o položaju Žirov po morebitni prikljucitvi k škofjeloški komuni: kakšna je oblika organizacije in nacin .nanciranja krajevne skupnosti, ali se bodo v novih pogojih pravice krajevne skup­nosti kaj povecale oziroma zmanjšale, nadalje kolikšna je cena vodarine, ali bi bila škofjeloška obcina pripravljena poskrbeti za rekonstrukcijo ceste Žiri–Logatec ter urediti prikljucek na Soncno cesto, kdo bo reševal položaj turizma in gostinstva, kakšne so davcne ter druge olajša­ve za kmete-borce in podobno.« 55 Na koncu so se udeleženci javne tribune strinjali, da bi bilo treba v prihodnje – ne glede na izid referenduma – okrepiti gospodarsko sodelovanje med ob­cinama Logatec in Škofja Loka in »združiti in povezati vse družbenopoliticne organizacije na obmocju Žirov, kajti sedanja nasprotja znotraj njih so kraju samo v škodo.«56 V skladu z republiškim pravilnikom je za odcepitev od Logatca moralo od 2360 žirovskih volilnih upravicencev glasovati vec kot 1281. To dolocilo so nekateri sprejeli z negodovanjem, ceš da že vnaprej daje vec možnosti tistim, ki so naklonjeni Logatcu, saj bi bile ob slabi udeležbi neizpolnjene glasovnice v prid zagovornikom obstojecega stanja. Od 2580 volilnih upravicencev jih je glasovalo 2172; za prikljucitev k Škofji Loki 1643, proti 462, neveljavnih pa je bilo 66. Glasovanja se ni udeležilo 408 volilnih upravicencev. Po takem izidu republiški skupšcini ne bo težko postaviti žirovskemu referendumu pike na »i«.57 Na volišce je prišlo 64 % volilnih upravicencev in od njih se jih je 84 % odlocilo za Škofjo Loko.58 52 »Prijatelj me je opozoril npr. na socasne tegobe Žirovcev, ki se bodo morali odlociti, ali za škofjeloško ali za logaško obcino. Prebral sem v poglavju navedenega clanka »Gospodarstvo in custvo«, »da mora biti med ljudmi, ki živijo v eni obcini, cimvec vezi, tako etnicnih (podcrtal pisec tega zapiska) in ekonomskih«. Potem še: »Žirovci se namrec že dolgo s ponosom prištevamo h Gorenjcem. To dejstvo je prav tako pomembno.« In še to, da se »Žiri zemljepisno, zgodovinsko in etnicno (podcrtal pisec tega zapiska) zares nagibajo k Škofji Loki«. […] Etnicni princip je narodno(stno) nacelo, npr. kot merilo pri razmejitvi dveh ozemelj, in etnicna sestava, je narodnostna sestava prebivalstva. 53 Drago Druškovic [= Rok Arih], Tegobe, ki niso (samo) žirovske. Naši razgledi, št. 8, 19. aprila 1969, 231. 54 Primož Žagar, Žirovci bodo imeli referendum (Do volitev zatišje za oba tabora Žirovcev, od katerih hoce prvi v Škofjo Loko, drugi v Logatec). Delo, 7. aprila 1969, 4. 55 I. Guzelj, Na križpotju dveh možnosti (Javne tribune v Žireh se je udeležilo okrog 600 domacinov), Glas, 11. junija 1960, 2. 56 I. Guzelj, Na križpotju dveh možnosti, 2. 57 M. Remic, Žirovci so si odrezali svoj kos (kakšnega?) kruha, Dnevnik 19, št. 163, 16. junija 1969, 4. 58 M. Naglic, Kam sodijo Žiri? 82. Ljubljanski dnevnik se je vprašal, ali taka žirovska odlocitev zares vodi k izboljšanju položaja žirovske krajevne skupnosti, in predstavljal vrocico prave volilne kampanje, ki je v tistih casih na Slovenskem nismo bili vajeni: »Vceraj med potekom glasovanja nemara ni bilo nikogar v Žireh, ki bi tvegal staviti pocen groš za napoved izida glasovanja. Ljudje so se zbirali po skupinah na cesti, v gostilni in po do-movih. 'Tesna bo. Takole približno pol na pol. Nobena stran ne bo žela prepricljive zmage,' so napovedovali in hkrati ugibali Žirovci, tisti, ki jim dogodki izza kulis referenduma niso ravno tuji. Že v noci pred referendumom so se pojavili pred hišami in na cestah lepaki, katerih av-torji so bili pristaši obeh taborov, ter pozivali prebivalce, naj glasujejo za oz. proti prikljucitvi k obcini Škofja Loka. Znana žirovska družbenopoliticna delavka: 'Saj to je pravo obsedno stanje. Gledamo se tako kot med vojno beli in rdeci. In to mi, sami Žirovci med seboj, saj proti Logatcanom nimamo nicesar razen tega, da želimo zavoljo hitrejšega razvoja Žiri59 prikljucitev k Škofji Loki.' Pred­sednik volilne komisije, vrhniški sodnik Vladimir Macarol, je imel že v dopoldanskih urah, ko o poteku, kaj šele o rezultatih ni bilo nobene vesti, obilo dela. Okrog enajste ure sta prišla na obcinsko komisijo obcana in spregovorila: 'Pred enim tednom na javni tribuni nam je bilo zagotovljeno, da bodo volilni odbori na posameznih volišcih sestavljeni iz clanov obeh zainteresiranih strani. Danes pa ugotavljamo, da so na seznamu povecini ljudje iz tabora pristašev logaške obcine. Tudi volilne skrinjice niso zapecatene in je glasovnice moc jemati ter jih popravljati, kolikor se komu zdi potreb-no …' 'Tovariši, menim, da imamo opraviti s poštenimi ljudmi in da je vsakršen sum odvec,' je dejal predsednik volilne komisije in povzel: 'Za vsak primer bomo ljudem na volišcih še enkrat zabicali, naj jih ne premotijo kakšne skušnjave, ter jih opozorili na kazenske posledice.' Za vsak primer pa je sklenil rešiti pritožbo za zaprtimi vrati. Po koncanem razgovoru je pred­sednik volilne komisije povedal le tole: 'Pišite in porocajte samo to, da je dobila volilna komi­sija pritožbo in da jo je ugodno rešila …' Predsednik se je trudil obvladati volišce in naposled tudi uspel. Žal nam je, ce se s tolikanj skopo informacijo nismo smeli zadovoljiti, saj že stara resnica pove, ceš, kjer je dim, je tudi ogenj. Ce je nato odšel predsednik volilne komisije z lepilnim papirjem na volišca, potlej dopušcamo, da je bil pri izvedbi žirovskega referenduma prisoten vsaj dim! Še zlasti, ker smo na racun priprav in izvedbe lahko slišali ter videli precej pomanj­kljivosti. Npr.: na volišcih ni bilo izobešenih zastav, kar se v Žireh ni pripetilo še pri nobenih volitvah, volilne skrinjice niso bile zapecatene, dalje so nekateri zatrjevali, da za vcerajšnji referendum niso opravili obicajnih propagandnih akcij, kajpak s pristavkom, ceš da je bila v interesu razpisnika referenduma, to je obcine Logatec, cim manjša udeležba. Namrec po veljavnih predpisih mora za spremembo glasovati vec kot polovica vpisanih volivcev. Potem takem so vsi tisti, ki iz kakršnega koli vzroka niso prišli na volišce, nedvoumno glasovali proti spremembi? Tudi Stojan Pertovt je v svojem prispevku v glasilu tovarne Alpina, kjer je polemiziral z av-torjema informacij o referendumu, za zakljucek napisal: »Majhna udeležba na volišcih je torej najboljše poroštvo za to, da ostanemo pri starem. To pa je moc laže doseci, kot postreci s primerjalnimi podatki. Kakorkoli že, žirovski referendum je bil doslej edini primer s tako vsebino glasovanja v Sloveniji. Za sestavljavce morebitnega zakona o tako kocljivi vsebini referendumov bi utegnile biti Žiri dober šolski primer, denimo o tem, kako se je treba izogniti ocitkom ene ali druge zainteresirane strani. 59 Pravilno: Žirov. Žirovcem na primer bi bila prihranjena prenekatera nevšecnost, ce bi referendum izvedlo neko tretje, nevtralno telo in ne ena izmed prizadetih obcin; v tem primeru naj bi referendum izvedla republika namesto prizadetih obcin Logatec ali Škofja Loka. In kaj so dosegli Žirovci s to mukoma pridobljeno zmago? Pomeni, da Žirovci poslej ne bodo vec razdvojeni? Ali ni morda že vnaprej moc pricakovati, da bodo stopili v novo ofenzivo v prihodnje tisti, ki so bili takrat v 'opoziciji'? Bržcas ne bo zavidanja vredno živeti in delati v koži »zmagovalcev«. Kajti poraženi jim bodo zrli pod prste, ce ne celo pod kožo. Z zmago so si nadeli težko breme odgovornosti in naslova prihodnjega razvoja Žirov.«60 »Vroce, vroce in še enkrat vroce. Tako bi lahko oznacili vzdušje, ki je minulo nedeljo ob referendumu prevevalo Žiri ter njene prebivalce. Ljudje so se zbirali po gostilnah, po domovih prijateljev in znancev, na trgu pred Zadružnim domom … Razprav, debat, ugibanj in komentarjev ni hotelo biti konca. 'Težko bo, težko,' je modroval razburjeni pristaš Škofje Loke.« Pomislite, vec kot polovica vpisanih volivcev mora biti za odcepitev. To niso macje solze. 'Ja, ce bi vedel, da bo udeležba tako dobra, se ne bi gnjavil. Ampak poglejte, kako pocasi kapljajo skupaj! Danes eden, jutri eden. Presneto.' Toda možakarjeva bojazen je bila odvec. Od 2580 volilnih upra­vicencev se jih je do vecera 'nakapljalo' 2172. Clani volilne komisije – z vrhniškim sodnikom Vladimirjem Macarolom na celu – so potlej pregledali listice in ugotovili: za odcepitev torej za prikljucitev k Škofji Loki je glasovalo 1643 ljudi, proti pa 462. Rezultati kažejo, da zahteva po locitvi od Logatca in združitvi z bližnjo gorenjsko sosedo ni bila zgolj plod 'bolno ambiciozne pešcice nezadovoljnežev', ampak odraz želja velike vecine Žirovcev. Republiška skupšcina, ki po Zakonu edina še lahko zavre ali potrdi odcepitev, po vsem tem bržkone ne bo imela težkega dela. Ce lahko verjamemo besedam nekaterih poslancev, ki so se prejšnjo nedeljo udeležili javne tribune (glej glas št. 45,) naj bi bila njena odlocitev v skladu z željami obcanov.«61 Predsednik skupšcine obcine Škofja Loka Zdravko Krvina je takoj po uspešno izvedenem referendumu obljubil, da bodo na podlagi internih planov posameznih žirovskih gospodarskih organizacij Žiri vkljucene v srednjerocni nacrt gospodarskega razvoja celotne škofjeloške obcine in zatrdil, da je s tem pridobila tudi obcina Škofja Loka, saj je gospodarsko in družbenopolitic­no postala zaokrožen teritorij: »Ravno Žiri so bile doslej tista ovira, zaradi katere se Poljanska dolina ni mogla enakomerno razvijati. Obcinska meja je doslej razpolavljala obmocja, ki sicer sodijo drugo k drugemu, in obema stranema povzrocala kup problemov (na primer zapleti ob asfaltiranju ceste).« Na vprašanje, ali se z manjšim številom žirovskih odbornikov v novi obcini politicni vpliv nove krajevne skupnosti kaj zmanjšuje, je odgovoril: »Skupšcina mora delovati skladno, v splošno zadovoljstvo vseh krajevnih skupnosti. Vsako drugacno ukrepanje bi bilo izredno nevarno, onemogocalo bi kakršno koli vodenje globalne politike in uresnicevanje sre­dnjerocnega nacrta za razvoj obcine, ki se ga skušamo držati.«62 »Tri cetrtine volivcev z obmocja krajevne skupnosti Žiri je 15. junija [1969] glasovalo za prikljucitev k obcini Škofja Loka. S tem so dokoncno in nedvoumno koncane osemletne razprave o vprašanju, kam pravzaprav spadamo. Zgodovinska napaka je torej popravljena.«63 Skrbno pripravljen in uspešno izveden referendum o prestavitvi krajevne skupnosti Žiri iz logaške v škofjeloško obcino je bil deležen velikega navdušenja in politicne motivacije: »Razprave okrog referenduma in izredno velika udeležba na volišcih so pokazale, da se za politicne dogod­ke v kraju zanima veliko število obcanov, dalec vecje, kot se je mislilo. Pravijo, da so prišli na 60 M. Remic, Po vcerajšnjem referendumu: Žirovci so si odrezali svoj kos (kakšnega) kruha, Dnevnik, 16. 6. 1969, str. 4. 61 I. G[uzelj]. Kocka je padla (Žirovci so se odlocili za Škofjo Loko), Glas 22, št. 47, 18. 6. 1969, 1–2. 62 I. Guzelj, Kaj sedaj? (Predsednik skupšcine obcine Škofja Loka Zdravko Krvina odgovarja na vprašanja o možnostih za nadaljnji razvoj Žirov), Glas, 21. junija 1969, 2. 63 S. Pertovt, Po referendumu, Delo življenje (glasilo tovarne Alpina Žiri) 8, Žiri 1969, št. 7, 6. volišce celo takšni, ki vsa povojna leta še niso volili. Imamo torej možnost pritegniti v krajevno samoupravljanje veliko širši krog obcanov kot doslej. Ce bodo obcani tudi v prihodnje lahko svobodno izražali svoje mnenje o posameznih perecih vprašanjih in ce bodo družbenopoliticne organizacije znale spodbujati in usmerjati razpravo, bomo v družbenem in politicnem življenju lahko želi še lepe uspehe. Vendar je treba zaceti z delom takoj, dokler so ljudje še optimisticno razpoloženi.«64 Žirovce je motilo, da se zaradi administrativnih zadev Žiri dejansko prikljucijo obcini Škofja Loka šele 1. januarja leta 1970. Dne 3. julija 1969 je izvršni svet Socialisticne republike Slovenije sprejel zakonski predlog o spremembi obcinskih meja. V Uradnem listu SRS št. 24 z dne 24/7 1969 je bil objavljen zakon o spremembi obmocij obcin Logatec in Škofja Loka. 1. clen: Obmocje obcin Logatec in Škofja Loka, doloceno z zakonom o obmocjih krajev in obcin v SR Sloveniji (Uradni list SRS št. 35/64), se spremeni tako, da se izlocijo iz obcine Logatec in se prikljucijo obcini Škofja Loka naselja, ki jih zajema krajevna skupnost Žiri. 2. clen: Obmocje iz 1. clena tega zakona postane sestavni del obmocja Škofja Loka dne 1. januarja 1970. S tem dnem postanejo organi obcine Škofja Loka na tem obmocju krajevno pristojni za opravljanje vseh zadev iz pristojnosti obcine. 3. clen: Odborniki skupšcine obcine Logatec, ki so bili izvoljeni v volilnih enotah na obmocju iz 1. clena tega zakona, postanejo s 1. januarjem 1970 odborniki skupšcine obcine Škofja Loka. 4. clen: Pristojni organi obcine Škofja Loka prevzamejo v reševanje od organov obcine Loga­tec vse do 1. januarja 1970 nerešene zadeve, ki se nanašajo na obmocje iz 1. clena tega zakona. Ti organi prevzamejo tudi vse druge spise, uradne knjige in evidence, ki se nanašajo na to obmocje, ter inventar in uradne prostore, ki so jih na tem obmocju uporabljali obcinski organi. 5. clen: Obcina Škofja Loka prevzame s 1. januarjem 1970 vse pravice in obveznosti, ki iz­virajo iz investicijskih posojil ali danih garancij za objekte na obmocju iz 1. clena tega zakona, ter druge pravice in obveznosti obcine Logatec, ki se zanašajo na to obmocje. 6. clen: Ta zakon zacne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS. Sklenjeno je bilo, naj se v zadevah, ki so v pristojnosti obcinske uprave, obcani Žirov do konca tekocega leta še obracajo na Logatec, zaradi postopne vkljucitve v obcino Škofja Loka pa so predstavniki obcinskih skupšcin Logatec in Škofja Loka in družbenopoliticnih organi­zacij v obeh krajih tesno sodelovali. Odbornike iz Žirov so že to leto vabili na seje škofjeloške obcinske skupšcine, obcani Žirov pa so dobili v razpravo osnutke odlokov, ki jih je loška skupšcina potem sprejemala. Prav tako so družbenopoliticne organizacije (socialisticna zveza, sindikati, zveza komunistov, zveza mladine) v Žireh takoj zacele sodelovati v akcijskih pro-gramih obcinskih forumov iz Škofje Loke. Tako je za 1. januarja 1970 ostal le še formalen prenos.65 64 S. Pertovt, Po referendumu, 6. 65 S. P.[ertot], Prikljucitev Žirov k obcini Škofja Loka – s 1. januarjem 1970, Delo življenje (glasilo tovarne Alpina Žiri) 8, št. 8, 1969, 9–10. Literarni odmev Anton Žakelj, Zbegani Žirovec Ves zbegan in preplašen sem, Le kaj naj revcek zdaj storim, kaj storil naj bi, sam ne vem, kako naj se opredelim, kako naj se opredelim, ko pride odlocitve cas da zopet blažen mir dobim. in treba bo oddati glas. V objemu sem logaškem zdaj, Le ena misel še živi, pa k Loki spet želim nazaj, ki more me tolažiti, brez miru je in pokoja tribuna javna nam pove, zdaj uboga duša moja. kako naj vsak odloci se. Ce zgodovina nas uci, Prišel trenutek bo napet, da Loki smo pripadali, ko referendum bo nared zakaj trditev ta velika in zgodovine nova stran zdaj se tu pa tam zanika. zapisana bo na ta dan. Ker geografski položaj Izjasnil se bo naš obcan, je tudi važen za naš kraj, bo šel li na gorenjsko stran, me zdaj prepricati žele, al‘ Notranjec bo še naprej, naj k Loki bi pridružil se. kot bil je osem let doslej. A drugi, skušeni možje, Takrat se bo za vekomaj ta cas takole govore: Žirem dolocil položaj, »V Logatec vodi naša pot, koncan bo vsakršen prepir, iskati nimaš kaj drugod.« v Žireh bo spet zavladal mir.66 Ta pesem iz desetih štirivrsticnih kitic hudomušno, toda dovolj objektivno predstavi pred­referendumsko razpoloženje Žirovcev. Iz nje je razbrati dva bistvena nagiba za Škofjo Loko: zgodovinski in geografski, toda dokoncna odlocitev bo odvisna od javne tribune. Vsekakor pa bi se od vznemirjenja in nemira, ki ga je dala pobuda za administrativni prestop z Notranjske na Gorenjsko, rad odpocíl. Po referendumu je bilo v ponedeljek »pred vhodom v Alpino na tleh veliko cvetja«.67 Z današnjega vidika je bil ta žirovski primer miniaturna vaja v drži Slovencev ob odlocanju za odcepitev od Jugoslavije na referendumu 26. 12. 1989. Pripis urednika. To besedilo je deseto poglavje iz knjige ddr. Marije Stanonik Žiri na meji. Izšla je leta 2007 skupaj z ŽO 37 kot 11. zvezek v zbirki Knjižnica Žirovskega obcasnika. Be-sedilo, ki je v knjigi na straneh 107–124, objavljamo s soglasjem avtorice. 66 Anton Žakelj, Zbegani Žirovec, Delo življenje (glasilo tovarne Alpina Žiri) 8, Žiri 1969, št. 5, 19. 67 Miha Naglic, Izidor Rejc, ob njegovi 70-letnici, 25. Alojz Demšar Žirovska pot iz samostojne obcine cez Logatec v Škofjo Loko Pridružitev obcine Žiri obcini Logatec leta 1961, odcepitev od Logatca in pridružitev Škofji Loki 1969–1970 Povzetek Obcina Žiri je bila 1. junija 1961 prikljucena obcini Logatec. Prikljucitev je obcinsko vodstvo predlagalo zborom volivcev, ki so jo potrdili februarja 1961. Vendar podpora med ljudmi ni bila popolna, nasprotniki prikljucitve Logatcu – zagovorniki prikljucitve Škofji Loki – so marca 1961 vložili peticijo za referendum o obcinski pripadnosti s 559 podpisi volivcev. Peticijo so zavrnili najprej v družbenopoliticnih organizacijah in nato na seji obcinskega ljudskega odbora. Po os­mih letih, marca 1969, je bila zahteva po referendumu ponovljena, tokrat na zborih volivcev, ki so jih sklicali zaradi volitev v obcinsko skupšcino. Nasprotovanja referendumu zdaj ni bilo. Bil je 15. junija 1969, od 2579 volivcev jih je prišlo na volišca 2172, za prikljucitev obcini Škofja Loka se jih je izreklo 1643, kar je 75,6 % od tistih, ki so prišli na volišce, ali 63,7 % od vseh volivcev. Referendumski predlog za prikljucitev Krajevne skupnosti Žiri obcini Škofji Loki je bil sprejet, ker je zanj glasovalo vec kot 50 % vseh volivcev. Z zakonom, sprejetim v republiški skupšcini, je prikljucitev stopila v veljavo 1. januarja 1970. Prispevek je bil napisan z uporabo arhivskih virov, ki omogocajo dober pregled kronologije dogodkov. Uvod V prispevku sem nameraval opisati referendum, na katerem so se Žirovci pred 50 leti, leta 1969, odlocali o odcepitvi iz obcine Logatec in prikljucitvi obcini Škofja Loka. Pokazalo se je, da dogajanja leta 1969 ni mogoce razumeti brez poznavanja prikljucitve obcine Žiri obcini Logatec leta 1961. Zato v prispevku opisujem obe spremembi obcinske pripadnosti, žirovsko – marsikdaj mucno – pot iz samostojne obcine cez Logatec v Škofjo Loko. Samostojne Žiri: kraj Žiri (1945–1952) in obcina Žiri (1952–1961) Po drugi svetovni vojni so bili od 1945 do 1952 v Sloveniji najnižja upravna enota kraji, višja pa okraji. Kraje so vodili krajevni ljudski odbori, okraje pa okrajni ljudski odbori. Žirovsko ozemlje je bilo od leta 1946 vkljuceno v kraj Žiri, ki je imel podoben obseg kot sedanja obcina Napisna tabla na Trevnovi hiši v Sovri. Sovra in druga žirovska naselja so bila v obcini Žiri in okraju Kranj od 19. aprila 1952 do 31. maja 1961, iz tega casa je tudi napisna tabla. / Foto Alojz Demšar, september 2019 Žiri. Pred tem so bila tudi naselja Dobraceva, Stara vas, Ledinica in Nova vas samostojni kraji. Do leta 1948 je kraj Žiri spadal v okraj Škofja Loka, po njegovi ukinitvi v okraj Kranj.1 Ozemlje Slovenije so leta 1952 razdelili na obcine in dolocili, v katere okraje spadajo. Kraj Žiri je postal obcina Žiri, ki je spadala v okraj Kranj (gl. sliko). V primerjavi s sedanjo obcino je bil v takratni obcini Žiri le del Koprivnika. V obcini Žiri je bil tudi del ozemlja naselja Lavrovec, brez prebivalcev. V Poljanski dolini so takrat ustanovili še obcine Zminec, Poljane, Gorenja vas in Sovodenj.2 V obcino Žiri so v Koprivniku spadale hišne številka 35–40 (V brezje, Fortunc, Paradiž, Žust, Pretovc in Metež). Novo obcinsko ureditev so uveljavljali postopoma. Obcinam so z zakoni nalagali vedno vec pristojnosti. Z okrajev so na obcine prenesli inšpekcijske službe (.nancna, tržna, veterinarska, kmetijska, gradbena, inšpekcija dela). Obcine so skrbele za izvrševanje vseh zakonov in pred­pisov in za organiziranje javnih služb. Manjše in gospodarsko šibkejše obcine organizacijsko, kadrovsko in .nancno niso zmogle vseh teh nalog. Zato so jih pridružili sosednjim obcinam. Predloge za pridružitev so obicajno dala vodstva okrajev.3 Prikljucitev obcine Žiri obcini Logatec leta 1961 Leta 1955 je okrajni ljudski odbor prvic predlagal ukinitev samostojne obcine Žiri.4 Tega leta so v Poljanski dolini obcini Gorenja vas prikljucili obcini Sovodenj in Poljane, obcini Škofja 1 SI ZAL ŠKL 30, Krajevni ljudski odbor Žiri, Administration history na spletni strani http://www.siranet.si/detail. aspx?ID=335278 vpogled 16. 9. 2019. 2 (a) Uradni list Ljudske republike Slovenije, 1952, št. 11, 19. 4. 1952, str. 52–54. (b) Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije, str. 77–88. 3 Šmidovnik, str. 147–148. 4 ZAL ŠKL 384 (okrajšava za SI ZAL ŠKL 384, Obcinski komite Zveze komunistov Žiri, t. e. 5), a. e. 01/4 – 4 – 60, zapisnik s posvetovanja 8. 11. 1960. Loka pa obcino Zminec. Leta 1958 je bila obcina Gorenja vas prikljucena obcini Škofja Loka.5 Tako so bile leta 1960 v Poljanski in Selški dolini le še obcine Žiri, Škofja Loka in Železniki. Novembra 1960 je sledil predlog okrajnega ljudskega odbora Kranj o združitvi vseh treh obcin v obcino Škofja Loka. V Žiri je 8. novembra 1960 prišel Janko Rudolf, sekretar okrajnega komiteja Zveze komunistov, da bi predlog predstavil na posvetovanju z žirovskimi gospodarstveniki in politicnimi delavci, prisotnih na sestanku je bilo 45. Peter Naglic je omenil, da to ni prvi poskus ukinitve obcine Žiri: »V letu 1955 so nas pustili (kot samostojno obcino, opomba A. D.), delali pa so z nami nekaj let, kot da ne obstajamo, ali da bi prenehali.« Rudolf je tudi poslušal ocitke, do so bila žirovska podjetja prikrajšana pri delitvi sredstev v primerjavi s kranjskimi. Zakljucek posvetovanja je bil, da se navzoci ne strinjajo s prikljucitvijo obcini Škofja Loka.6 Vendar so vodilni v obcini Žiri kmalu spoznali, da samostojnosti obcine ne bo mogoce oh-raniti. Obcinski komite Zveze komunistov Žiri je 24. januarja 1961 imenoval komisijo, ki se je o združitvi pogovarjala s predstavniki sosednjih obcin Škofja Loka, Idrija in Logatec. Clani komisije so bili Viktor Macek, Vinko Markelj, Anton Peternel in Peter Šuler.7 Predlagali so po­govore tudi obcini Vrhnika, vendar do njih verjetno ni prišlo.8 Komisija je porocala obcinskemu komiteju ZK 8. februarja 1961. Na sestanku so ugotovili, da združitev z Idrijo ni smiselna, ker med Idrijo in Žirmi ni bilo telefonske povezave in ker je bila cesta slaba in pozimi neprevozna. Obcina Logatec je bila za združitev z Žirmi zainteresirana, ker je bila majhna in bi bila brez Žirov lahko prikljucena sosednjim obcinam. Njeni predstavniki so prišli v Žiri, ponudili so ji sodelovanje podjetja KLI pri razvoju in širitvi žirovskega Mizarskega podjetja. Tudi zaradi po­dobne razvitosti, kot so jo imele Žiri, se je komisiji zdel Logatec primernejši od precej mocnejše Škofje Loke. Škofjo Loko je zanimal les le kot surovina za njihovo lesno industrijo. V razvoj lesne industrije v Žireh niso bili pripravljeni vlagati, bi pa razvijali žirovsko opekarno. Sklep sestanka je bil, da predlagajo združitev obcine Žiri z obcino Logatec.9 Zvecer 8. februarja sta se sestala oba zbora obcine Žiri. Na seji so bili odborniki seznanjeni s predlogom partijske komisije, »ki naj se posreduje zborom volivcev, da bi bilo najprimernejše, da se obcina Žiri združi z obcino Logatec, kajti to daje najvecje možnosti, da bo gospodarski razvoj naše obcine šel z istim tempom naprej«. Pomislek proti predlogu je najprej izrazil Franc Kavcic, ki je omenil »vprašanje cevljarske industrije, ki bi s tem sklepom prešla iz okvira okraja Kranj, v katerem se nahaja pretežno slovenske cevljarske industrije«. Za njim je direktor Alpine Alojz Filipic povedal, »da je preprican, da rešitev z združitvijo z Logatcem ne bi bila najboljša. Vsekakor bi bila boljša varianta Škofja Loka že zavoljo tega, da vsa cevljarska industrija ostane v okviru enega okraja., ki je obenem tudi eden najmocnejših okrajev v državi. Kranj ima razvito industrijo, Logatec je sploh nima ali pa samo enostransko. Znano je, da se ves promet odvija preko Škofje Loke, v zimskem casu so prometne zveze z Logatcem dosti slabše kot s Škofjo Loko, poleg tega je bilo sodelovanje z okrajnim odborom zelo dobro. Imam bojazen, da bi v novem nastalem položaju nastala stagnacija gospodarstva. Poleg tega Škofja Loka širi svoje podjetje Motor, ki bo eno najmocnejših v okraju s cemer bi tudi rastel dohodek obcine. Res je, da glede izkorišcanja lesnih mas pride bolj do izraza Logatec, ampak to ne odtehta drugih prednosti, ki bi jih imeli pri združitvi s Škofjo Loko. Obcina Logatec nima denarnega zavoda, ne zavoda za socialno zavarovanje ter bo izredno otežkoceno glede nabave novih kreditov v novem položaju.« Predsednik obcine je odgovoril, da bodo banko v Logatcu ustanovili. Zbora obcine sta nato 5 (a) SI ZAL ŠKL 71, Obcinski ljudski odbor Gorenja vas, Administration history na spletni strani http://www.siranet.si/detail. aspx?ID=335319 vpogled 21. 9. 2019. (b) SI ZAL ŠKL 403, Obcinski ljudski odbor Zminec, Administration history na spletni strani http://www.siranet.si/detail.aspx?ID=335651 vpogled 21. 9. 2019. 6 Gl. op. 4. 7 SI ZAL ŠKL 384, a. e. 76, zapisnik seje Obcinskega komiteja ZKS 24. 1. 1961. 8 SI ZAL ŠKL 384, a. e. 76, dopis Obcinskemu komiteju ZKS Vrhnika 4. 2. 1961. 9 SI ZAL ŠKL 384, a. e. 76, zapisnik seje Obcinskega komiteja ZKS 8. 2. 1961. sprejela sklep, da bodo na zborih volivcev pojasnili situacijo, nato pa se bodo volivci svobodno odlocili o obcinski pripadnosti.10 Naslednje jutro, 9. februarja 1961, je Peter Naglic obiskal Franceta Popita, predsednika ok­rajnega ljudskega odbora Ljubljana, ki proti združitvi z Logatcem ni imel pomislekov.11 Zdi pa se, da so na ta predlog vodstva žirovske obcine vplivali tudi spori, ki so jih v pol-drugem desetletju imeli z vodstvom škofjeloškega in kranjskega okraja, ki naj bi nasprotovala razvoju Žirov.12 Na zboru volivcev 18. marca 1969 pri Petronu v Žireh se je Izidor Rejc »/…/ dotaknil tudi starega primera spora med Kranjem, vsled cesar je prišlo do prikljucitve k Lo­gatcu.«13 Miran Naglic, sin Petra Naglica, se spominja ocetovega pripovedovanja o sporu pri elektri.kaciji Žirovskega Vrha.14 Elektriko je Žirovski Vrh dobil leta 1955,15 takrat je bil Peter Naglic predsednik žirovskega obcinskega ljudskega odbora. Vodstvo okraja Kranj je na sestanku v Gorenji vasi poskušalo stroške prevaliti na ramena prebivalcev Žirovskega Vrha, Naglic pa se je temu uprl.16 Na zboru volivcev 9. februarja 1961 na Ledinici so v razpravi omenili šikaniranje žirovske obcine od Okrajnega ljudskega odbora Kranj pri dodeljevanju sredstev, ki naj bi jih Žirovci dobili manj kot druge obcine. Na 26. skupni seji obeh zborov obcinskega ljudskega odbora Žiri so sklenili, da bodo o prihodnji obcinski pripadnosti razpravljali na zborih volivcev.17 Zbore devetih volilnih enot je predsednik obcinskega ljudskega odbora Vinko Naglic sklical za 9. februar 1961 ob 19. uri.18 Zbori so bili na Ledinici pri Koklju (20 udeležencev), v Brekovicah pri Jurecu (38), na Dobracevi pri Županu (71), v Novi vasi pri Bartelu (32), na Selu pri Kendovcu (37), v Racevi v gasilskem domu (32), v Žireh (160) in v Stari vasi v sindikalni dvorani (90). V Žirovskem Vrhu je zbor 9. februarja odpadel in je bil 5. marca 1969 na treh mestih (Špeh, Šale in Kralj), skupaj je bilo 92 udeležencev. Na zborih so funkcionarji obcine ali obcinski odborniki volivcem pojasnjevali pot-rebo po združitvi žirovske obcine z eno od sosednjih obcin in prednosti združitve z Logatcem. V razpravi nasprotovanja predlogu o združitvi z obcino Logatec na sedmih volišcih ni bilo. Na Selu je Janko Jereb izrazil bojazen Alpine zaradi prikljucitve Notranjski, kjer cevljarstvo ni razvito. Na zboru volivcev v Stari vasi je Vinko Govekar ponovil Filipiceve pomisleke, da v Logatcu nimajo sodišca, podružnice socialnega zavarovanja, banke, katastra. Po njegovem mnenju »bi morali napraviti referendum, ki bi odlocil, kam bi se prikljucili«. Na zborih volivcev so predsedujoci najprej dali na glasovanje predlog o prikljucitvi Logatcu, nato pa še predlog o prikljucitvi Škofji Loki. Skupaj je na vseh zborih 497 volivcev glasovalo za Logatec, 30 za Škofjo Loko, 45 pa je bilo vzdržanih.19 Pri glasovanju v Stari vasi je prikljucitev Logatcu dobila 43 glasov podpore, prikljucitev Škofji Loki 27, vzdržalo se je 20 prisotnih.20 Oba zbora žirovske obcine sta se sestala naslednji dan, 10. februarja, ob 11. uri. Predsednik Vinko Naglic je porocal o glasovanjih na zborih volivcev prejšnji vecer. Nato je na glasovanje dal predlog sklepa: 10 SI ZAL ŠKL 31 (okrajšava za SI ZAL ŠKL 31, Obcinski ljudski odbor Žiri), t. e. 48, a. e. 512, Zapisnik 27. seje obeh zborov obcinskega ljudskega odbora Žiri 8. 2. 1969 ob 7. uri zvecer. 11 SI ZAL ŠKL 384, a. e. 76, zapisnik seje Obcinskega komiteja ZKS 9. 2. 1961 ob 10. uri. 12 Naglic, str. 108. 13 Zapisnik zbora volivcev 18. marca 1969 »pri Petronu« v Žireh, hrani Miran Naglic. 14 Miran Naglic, pogovor 2. 9. 2019. 15 (a) Stanonik, Literarjenje, str. 279–280. (b) SI ZAL ŠKL 31, t. e. 6, a. e. 97-11, ObLO Žiri – Elektri.kacija Žirovskega Vrha. 16 Gl. op 14. (Miran Naglic) 17 Gl. op. 10. 18 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, dopis Obcinskega ljudskega odbora Žiri 6. 2. 1969, predsednik Vinko Naglic sklicuje zbore volivcev. 19 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, Resolucija plenuma Obc. odbora SZDL 6. marca 1961. 20 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, (a) Zapisniki zborov volivcev, Porocilo ljudskemu odboru glede sklepanja o združitvi komune (podpisan Vinko Naglic), (b) Porocilo o zborih volivcev (podpisan Rado Kosmac). Iz teritorija obcine Žiri in obcine Logatec se ustanovi nova komuna Logatec s sedežem v Logatcu. Za predlog so glasovali vsi navzoci odborniki. Po glasovanju je na sejo z zamudo prispel ljud-ski poslanec Anton Peternel – Igor. V krajšem govoru je pojasnil odbornikom, da po njegovem mnenju odlocitev o prikljucitvi Logatcu ni najboljša, ker Žiri z Logatcem niso gospodarsko povezane in ker bi gospodarsko mocnejša Škofja Loka lahko vec pomagala pri razvoju Žirov kot šibkejši Logatec. Po Peternelovem nagovoru je predsedujoci zakljucil sejo.21 Obcina Žiri je o sklepu obeh zborov obvestila okrajni ljudski odbor v Kranju.22 Zahteva po referendumu leta 1961 Predlog za referendum, ki ga je Govekar dal na zboru volivcev v Stari vasi, pa ni bil pozabljen. Za referendum so zaceli zbirati podpise. Prva reakcija žirovskih oblasti na zbiranje podpisov je bil sklic plenuma obcinskega odbora Socialisticne zveze delovnega ljudstva (SZDL) Žiri, ki je bil 6. marca 1961. Clani plenuma so bili predsedniki krajevnih organizacij SZDL, prisotni so bili tudi najvplivnejši ljudje obcine. V resoluciji, ki so jo sprejeli na sestanku, so obsodili zbiranje podpisov. Zapisali so, da so trije volivci zaceli zbirati podpise za tajno glasovanje potem, ko so zbori volivcev in oba zbora obcine že sprejeli sklep o združitvi z Logatcem in da bi bilo poli-ticno škodljivo, ce bi razveljavili sklepe zborov volivcev. Ostro kritiko je doživel prisotni Vinko Govekar, »duhovni vodja te grupe«. Zbiranje podpisov je plenum SZDL razumel kot »poskus razbijanja enotnosti clanstva.«23 Da zbiranje podpisov ni bila obrobna akcija, se je pokazalo 9. marca 1961. Takrat so Jože Košir, Tone Bizjak in Vinko Govekar vložili na žirovsko obcino Peticijo volilnih upravicencev za tajno glasovanje. Peticija je imela naslednje besedilo: Podpisani smo na pobudo volilnih upravicencev obcine Žiri, da se izvede tajno glasovanje, pristopili k pobiranju podpisov, naj se na tajnem glasovanju odloci, kateri obcini naj se prikljuci obcina Žiri. / S tem v zvezi vlagamo peticijo, ki je podprta s 560 podpisi volilnih upravicencev /vseh podpisov je 559, op. A. D./ ter prosimo naslov, da razpiše tajno glasovanje s sodelovanjem Obc. odbora SZDL, to pa vsled tega, ker je vecina podpisnikov v tej organizaciji vclanjena. / Prilagamo seznam volilcev, ki obsega 11 listov ter 15 listov z originalnimi podpisi volilnih upravicencev, ki so vsi za tajno glasovanje. Volivci so se podpisovali pod besedilo: Tovariši in tovarišice – volilci! Volilci obcine Žiri se ne strinjamo in protestiramo proti nacinu in manjšinskim sklepom za združitev obcine Žiri z obcino Logatec. Novi zakon o komunalni ureditvi daje obcinam nove in širše kompetence in ker je obcina Žiri za novo ureditev gospodarsko prešibka, da bi uspešno vršila svojo funkcijo, smo volilci postavljeni pred važno in odgovorno izbiro. Zato volilci obcine Žiri, ki smo spodaj oziroma na tem listu podpisani, zahtevamo od oblasti, da izvede tajno glasovanje k kateri gospodarski enoti naj bi se prikljucili, tako, da bo imel vsak volilec priliko in cas za premislek in svobodno o tem odlocil, ali naj se obcina Žiri prikljuci k obcini Škofja Loka ali k obcini Logatec.24 21 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 512, Zapisnik 28. seje obeh zborov obcinskega ljudskega odbora Žiri 10. 2. 1961 ob 11. uri. 22 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, dopis Obcinskega ljudskega odbora Žiri Okrajnemu ljudskemu odboru Kranj 10. 2. 1961: Združevanje obcin, porocilo o prikljucitvi. 23 Gl. op. 19. 24 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, Peticija volilnih upravicencev za tajno glasovanje, vložena 9. marca 1961, priloženih 11 listov z natipkanimi imeni podpisnikov in 15 listov s podpisi. Podpisniki so bili v vecini volivci iz naselij v žirovski kotlini: Žiri, Stara vas, Nova vas, Dobraceva, Selo in Ledinica. Precej jih je bilo tudi iz Raceve (11) in Žirovskega Vrha (15), le po nekaj pa iz Koprivnika (2), Jarcje Doline (6), Zabrežnika (1), Brekovic (1) in Breznice (1). Po vložitvi podpisov so 10. marca 1961 sklicali v dvorani Svobode posvet politicnega ak­tiva obcine Žiri, navzocih je bilo 226 ljudi. Posvetu je predsedoval Viktor Macek, predsednik obcinskega odbora SZDL. Zbiranje podpisov so branili vsi trije vlagatelji in Dalibor Lapajne, pridružil se jim je tudi Janko Rudolf, sekretar okrajnega komiteja Zveze komunistov. Zakljucek posveta povzemam po zapisniku: Macek Viktor: kdo se strinja, da se glasuje proti referendumu, da se tej skupini prepreci nadaljnje delo, da se te ljudi obsodi in kaznuje, ker se s tem razbija politicna enotnost našega kraja. Sklep: Na predlog tov. Macka kdo se strinja s tem predlogom so navzoci pozdravili z burnim aplavzom; predlog je bil potrjen z veliko vecino glasov. Na vprašanje kdo je proti je bil z dvigom roke samo eden (medklici: kje so zdaj tisti trije), nato je vprašal kdo se glasovanja vzdrži; z dvigom roke so se za to izjasnili trije. Kot glas razuma v dvorani je bila po glasovanju izrecena pripomba Jelice Diklic: »Sila rodi odpor in je treba upoštevati obe strani in ne samo eno.« Sledila je krajša razprava, v kateri je predsedujoci rekel Diklicevi: »Tovarišici Jelici bi odgovoril: mislim, da Jelica sama ne veš, kaj bi rada.« Dikliceva je vztrajala: »Ce bomo samo eno stran obravnavali, ne bomo dosegli sloge, naj se obravnavata obe strani.«25 Pravno veljaven sklep o zavrnitvi zahteve po referendumu sta 16. marca 1969 sprejela oba zbora obcine Žiri. Predsednik obcine Vinko Naglic je precital peticijo z zahtevkom po razpisu referenduma. Ponovil je pomisleke proti referendumu, ki so jih zapisali v resoluciji plenuma SZDL. Odborniki so na glasovanju soglasno sprejeli sklep, ki se v zapisniku seje glasi: Zahtevek po referendumu po skupini volilcev se zavrže vsled tega, ker bi kvarno vplival na razpoloženje, ki vlada pri ogromni vecini volilcev.26 Ta sklep so posebej formulirali:27 SKLEP Zahtevek po referendumu, ki so ga v imenu 561 volilcev vložili Košir Jože, Govekar Vinko in Bizjak Anton se zavrne. Obrazložitev: Skupina volilcev je z akcijo zbiranja poskušala minirati sklepe zborov volilcev o združitvi z obcino Logatec na nacin, ki je že napravil precejšnjo politicno škodo in bi lahko nastala še vecja, ce bi se zahtevku ugodilo. Vsled tega sta oba zbora sklepala, kot je navedeno v izreku tega sklepa. Štev. 02/1 – 02 –1/6 – 61 Žiri, dne 16. 3. 1961 Predsednik: Vinko Naglic Še obširnejša je bila obrazložitev v odlocbi, ki so jo prejeli vlagatelji zahteve po referendumu, podpisal pa jo je tajnik obcine Rado Kosmac.28 ODLOCBA 25 SI ZAL ŠKL 384, a. e. 76, zapisnik s posveta celotnega politicnega aktiva Obcine Žiri 10. 3. 1961. 26 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 512, Zapisnik 29. seje obeh zborov obcinskega ljudskega odbora Žiri 16. 3. 1969 ob 20. uri. 27 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, Sklep o zavrnitvi zahtevka po referendumu, izdan 16. 3. 1961. 28 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 506, Odlocba o zavrnitvi zahtevka po referendumu, izdana 18. 3. 1961. Zahtevek po referendumu, ki so ga v imenu 561 volilcev vložili Košir Jože, Govekar Vinko in Bizjak Anton se zavrne Obrazložitev: Košir Jože, Govekar Vinko in Bizjak Anton so v imenu 561 sopodpisanih volilcev vložili zahtevek, da Obcinski LO Žiri razpiše referendum, na katerem bi se s tajnim glasovanjem z vecjim številom volilcev dokoncno odlocilo, ali naj se obcina Žiri združi z obcino Logatec ali Škofjo Loko. Zahtevek je neupravicen ker je obcinski ljudski odbor o tej zadevi sklical zbore volilcev na katerih so volilci lahko svobodno odlocali o tem s katero izmed zgoraj navedenih obcin naj se obcina Žiri združi. Z velikim številom glasov je bilo nedvoumno dokazano, da se volilci obcine Žiri strinjajo za združitev z obcino Logatec. Razpis referen­duma bi ustvaril nepotrebno politicno razprtijo in rušil politicno enotnost, ki je bila do sedaj znacilna za naš kraj. Poleg tega so se ugotovile tudi razne nepravilnosti pri zbiranju podpisov, tako da je n. pr. mož podpisoval za ženo in obratno ter da so bili volilci o namenu zbiranja podpisov napacno informirani. Vsled tega je bilo odlocati tako kot je navedeno v izreku odlocbe. Tako ni bilo vec formalnih zadržkov za združitev obcine Žiri z obcino Logatec. Skupšcina Ljudske republike Slovenije je 23. maja 1961 sprejela zakon o združitvi obcin Žiri in Logatec v novo obcino Logatec. Hkrati sta bili združeni tudi obcini Železniki in Škofja Loka v novo obcino Škofja Loka in obcine Bled, Bohinj in Radovljica v novo obcino Radovljica. Zakon je obcinskim ljudskim odborom »starih« obcin nalagal, da do 1. junija 1961 izvolijo zacasne ljudske odbore novih obcin.29 Odborniki obcine Žiri so se na skupni seji zbrali 31. maja 1969 ob 21. uri, tri ure pred združitvijo z obcino Logatec. Izvolili so »žirovske« clane zacasnih odborov nove, združene obcine Logatec. Po kljucu števila prebivalcev in števila zaposlenih je Žirovcem od 21 pripadlo 7 mest v obcinskem zboru logaške obcine in 9 v obcinskem zboru proizvajalcev. V obcinski zbor so bili izvoljeni Peter Naglic, Vinko Naglic, Rado Jurca, Maks Oblak, Jaka Mihevc, Vinko Bacnar in Franc Treven, v obcinski zbor proizvajalcev pa Miloš Mlinar, Antonija Disic, Stanko Merlak, Franc Jereb, Anton Naglic, Alojz Filipic, Dane Primožic, Franc Potocnik in Franci Kavcic.30 Žirovci v obcini Logatec Jugoslovanska ustava iz leta 1963 je predvidevala krajevne skupnosti.Tako je bila na ozemlju bivše obcine Žiri po sprejetju ustave ustanovljena Krajevna skupnost Žiri. Žirovci so v letih 1965–1968 predstavljali dobro tretjino prebivalstva logaške obcine (34,5 %), v obcinsko blagajno prispevali 34,9 % dohodkov obcine in iz obcinske blagajne dobili 36,2 %.31 Od leta 1961 do 1968, ko so bile Žiri pod Logatcem, je bila najvecja investicija nov žirovski vodovod. Asfaltirali so cesto Dobraceva–Selo, zgradili dva mostova cez Soro v Žireh in most na Selu ter dva mostova v Podklancu, nove ceste v Racevo, Zabrežnik, Jarcjo Dolino, Mrzli Vrh, Ravne in Martinj vrh (Opale). Postavili so bencinsko crpalko, TV-pretvornik, dve transformatorski postaji, gasilski dom v Racevi in stanovanjski blok v Stari vasi in dogradili planinski dom. Kupili so nov gasilski avtomobil. Proti Logatcu so napeljali dve novi telefonski liniji. Izdelan je bil urbanisticni nacrt. Žirovci so vecino uradnih zadev, za katere je bila pristojna obcina, lahko opravili na krajevnem uradu v Žireh.32 Obljube o razvoju žirovske lesne industrije v povezavi s KLI Logatec pa so bile pozabljene. 29 Uradni list Ljudske republike Slovenije 1961, št. 13, 1. 7. 1961, str. 209–210. 30 SI ZAL ŠKL 31, t. e. 48, a. e. 512, Zapisnik 31. seje obeh zborov obcinskega ljudskega odbora Žiri 31. 5. 1961 ob 21. uri. 31 Haložan, Zahteva po odcepitvi, gradivo za javno tribuno 8. 6. 1969 v Žireh (arhiv Nejka Podobnika). 32 Naglic, Peter, Obcanom za razmišljanje, gradivo za javno tribuno 8. 6. 1969 v Žireh (arhiv Nejka Podobnika). Pred referendumom leta 1969 Nezadovoljstvo z obcino Logatec in želja po prikljucitvi Škofji Loki se je pojavila konec leta 1968. Jeseni 1968 so v škofjeloški obcini asfaltirali vec cest v Poljanski in Selški dolini. Nato je bila v sneženi zimi 1968/1969 cesta Žiri–Logatec zaradi snega ves teden neprevozna. V februarju 1969 so se pojavile govorice, da se pripravlja odcepitev od obcine Logatec in prikljucitev Škofji Loki. Zaradi teh govoric je predsednik logaške obcine Vinko Haložan na pobudo Petra Naglica 1.marca 1969 v Žireh sklical sestanek, na katerem sta bila predsednika logaške in škofjeloške obcine Haložan in Zdravko Krvina, oba obcinska partijska sekretarja (Janez Loštrek in Tone Polajnar), iz Žirov pa Peter Naglic in zvezni poslanec Marjan Dolenc. Dogovorili so se, da vpra­šanja o spremembi obcinskih meja ne bodo odpirali pred volitvami v zbor delovnih skupnosti obcin 9. aprila 1969 in v obcinski zbor in republiško skupšcino 13. aprila 1969.33 Toda prav volitve aprila 1969 so bistveno pripomogle k razpisu referenduma. Pred volitvami so bili sklicani zbori volivcev, na katerih je bila zahteva po referendumu zelo jasno in glasno izražena. Po podjetjih so bili zbori delovnih ljudi za volitve v zbor delovnih skupnosti. Za volitve v obcinski zbor in republiško skupšcino so pripravili zbore volivcev v vsaki od devetih volilnih enot v Krajevni skupnosti Žiri. Prikljucitev Žirov obcini Škofja Loka je bila nedvomno v interesu tovarne Alpina. Za prikljucitev se je leta 1961 zavzel direktor Alpine Alojz Filipic. Referendum je takrat predlagal prvi direktor tovarne Vinko Govekar, ki je tudi vodil zbiranje podpisov. Vendar je takrat potek dogodkov in odlocitve narekovalo vodstvo obcine Žiri. Preslišalo je Filipicev predlog in zavrnilo zahtevo po razpisu referenduma. Po osmih letih, leta 1969, so bile vloge zamenjane. Pobudo je prevzelo vodstvo Alpine. Direktor Izidor Rejc je v tovarniškem glasilu Delo – življenje 15. marca 1969, pred zbori volivcev, objavil sestavek z naslovom O prihodnosti kraja. Kot najvecje pomanjklji­vosti v Krajevni skupnosti Žiri je navedel, da ni bil narejen družbenogospodarski nacrt razvoja kraja, ki bi dolocil vlogo dejavnosti in delovnih organizacij pri razvoju kraja, da so trgovski in gostinski lokali nesodobni in v slabem stanju, da telefonske povezave ne zadostujejo potrebam in da ni rešeno kmecko vprašanje (vrnitev odvzete zemlje kmetom). Prispevek je Rejc zakljucil: Združujem vse misli: Kraju bo treba dati odprto perspektivo, ki bo slonela na stvarnosti in geografski osnovi, ce smo smeli demokracijo že pred leti pustiti ob strani, moramo sedaj, ko je cas svoje povedal, tudi vsi prebivalci na pravilen in demokraticen nacin povedati, kaj hocemo in kje je naša perspektiva boljša in razvoju dan pravi temelj. Na bližnjih zborih volilcev bomo dolžni povedati, kar mislimo in zahtevati, da se naša zgodovinska razmejitev spremeni cimpreje iz šušljanja v resnico.34 Iz Alpine je prišel »razglas«, ki so ga citali na zborih volivcev.35 Razglas je napisal direktor Izidor Rejc, ki je bil tudi predsednik komisije za razvoj kraja.36 Zbori volivcev so bili od 16. do 23. marca 1969. Ohranjenih je nekaj zapisnikov zborov volivcev: 16. marca v Brekovicah in v Racevi (gasilski dom), 17. marca na Selu, 18. marca pri Petronu v Žireh in pri Primcu v Novi vasi, 23. marca pri Špehu v Žirovskem Vrhu.37 Zbor na Dobracevi je bil 17. marca, v Stari vasi v Zadružnem domu pa verjetno 19. marca in na Ledinici 16. marca.38 Zapisnikov teh treh zborov nisem našel. 33 Castno razsodišce ZK Slovenije, III. Senat, porocilo 28. 10. 1969, št. 20/3 (arhiv Nejka Podobnika). 34 Izidor Rejc, O prihodnosti kraja, Delo – življenje 8, št. 3, 15. marec 1969, str. 12–13. 35 Gl. op. 33. 36 (a) Nejko Podobnik, informacija v e-mailu 12. 8. 2019. (b) Razglas je bil priložen zapisniku zbora volivcev na Ledinici (gl. Peter Naglic, Uvod, gradivo za sestanek krajevne organizacije ZK 21. 3. 1973, str. 11 – arhiv Nejka Podobnika), ki je neznano kje. 37 Zapušcina Petra Naglica. 38 V zapisniku zbora volivcev na Selu 17. marca 1969 je omenjeno, da je na Ledinici zbor že bil. Na zboru v Žireh sta govorila Rejc in predsednik logaške obcine Vinko Haložan. Rejc je utemeljeval svoj predlog o prikljucitvi obcini Škofja Loka: da je bila prikljucitev Logatcu leta 1961 neosnovana in s tem poteptana demokracija, ker je bila prikljucitev izvedena proti volji obcanov po želji manjšine, da Žiri geografsko spadajo na Gorenjsko, da po prikljucitvi delovne organizacije životarijo, da ni kje nastaniti turistov in poslovnih gostov, da zemlja ukinjenega posestva ni bila vrnjena kmetom, da ni bilo izboljšav v upravi. Haložan je prisotnim povedal, da ne nasprotuje referendumu, da pa bo o obcinskih mejah odlocila republiška skupšcina.39 Rejc je govoril tudi na zborih na Dobracevi in v Stari vasi v Zadružnem domu. Med zago­vorniki referenduma velja omeniti še Franca Giacomellija, ki je govoril na zborih v Novi vasi in na Dobracevi in Jožeta Kržišnika iz Jarcje Doline, ki je govoril na Ledinici in na Selu.40 Posebej buren je bil zbor volivcev v Stari vasi. V dvorani Zadružnega doma, kjer so bili skoraj natanko osem let prej ožigosani zagovorniki prikljucitve Škofji Loki, so zdaj iz dvorane letele zmerljivke na žirovske funkcionarje in pobudnike takratne prikljucitve Logatcu leta 1961.41 Po zborih volivcev je logaška obcinska skupšcina o zahtevi po odcepitvi od obcine Logatec in prikljucitev obcini Škofja Loka prvic razpravljala že 24. marca 1969.42 V Žireh se je 26. mar-ca 1969 sestal aktiv družbenopoliticnih organizacij Žiri in podprl zahtevo zborov volivcev za izvedbo referenduma. Ugotovili so, da bodo postopke za izvedbo referenduma lahko izpeljali šele po volitvah v obcinsko skupšcino 9. in 13. aprila 1969.43 Logaška obcinska skupšcina se je 7. aprila po razpravi o problematiki strinjala z zahtevo po razpisu referenduma. Odlocitev so prepustili novi skupšcini, izvoljeni 9. in 13. marca 1969.44 V zbor delovnih skupnosti so 9. marca v žirovskih podjetjih izvolili: Slavko Mlinar, Alojza Filipica, Vinka Podobnika, Stanislava Merlaka, Izidorja Rejca, Emila Strlica, Antona Beovica, Antona Pivka in Franca Ceplaka. V zbor obcin so bili 13. marca iz Žirov izvoljeni: Peter Naglic, Ernest Mlakar, Maks Oblak, Stanko Car, Leopold Ušenicnik, Franc Voncina, Vinko Lukancic, Janko Novak in Vinko Guzelj.45 Novoizvoljena skupšcina obcine Logatec se je 23. aprila odlocila, da se referendum razpiše cimprej. Prosili so IS SRS za mnenje, kako nadaljevati in rešiti to vprašanje. Predlagali so, da na seji 15. maja sprejmejo sklep o razpisu referenduma za sredino junija 1969.46 Nedvomno se je najvišja slovenska oblast strinjala z referendumom in predlaganimi roki, saj je logaška obcinska skupšcina 15. maja 1969 na skupni seji obcinskega zbora in zbora delovnih skupnosti res sprejela odlok o razpisu referenduma. Prvi clen odloka se glasi: Da bi ugotovili voljo obcanov Krajevne skupnosti Žiri glede njihove pripadnosti temeljni družbeno-politicni skupnosti Logatec ali Škofja Loka, se razpiše referendum, ki bo opravljen v nedeljo, dne 15. junija 1969.« Drugi clen odloka doloca: »Referendum se izvede za naselja Žiri, Breznica, Osojnica, Stara vas, Goropeke, Dobraceva, Selo, Koprivnik, Zabrežnik, Nova vas, Breko-vice, Opale, Ravne, Izgorje, Podklanec, Sovra, Raceva, Ledinica, Jarcja Dolina, Mrzli Vrh in Žirovski Vrh.« Nacin izvedbe referenduma je opredeljen v tretjem clenu: »Referendum poteka v skladu z dolocili statuta obcine Logatec (Glasnik, št. 6/65) in zakona o volitvah odbornikov obcinskih skupšcin (Uradni list SRS, št. 5/1969). 47 Odlok je postal veljaven z 39 Zapisnik zbora volivcev 18. 3. 1969 v Žireh, zapušcina Petra Naglica. 40 (a) Zapisnik zbora volivcev na Selu 17. marca 1969. (b) Peter Naglic, Uvod, gradivo za sestanek krajevne organizacije ZK 21. 3. 1973, str. 7 (arhiv Nejka Podobnika). 41 Peter Naglic, Uvod, gradivo za sestanek krajevne organizacije ZK 21. 3. 1973, str. 7 (arhiv Nejka Podobnika). 42 SI ZAL LOG 39 (okrajšava za SI ZAL LOG 39, Skupšcina obcine Logatec, t. e. 15, a. e. 153), Porocilo o zahtevi zborov volivcev za odcepitev žirovskega dela obcine (KS Žiri). Naveden je 24. februar, verjetno je pravilno 24. marec. 43 Gradivo za javno tribuno 8. 6. 1969 v Žireh (arhiv Nejka Podobnika). 44 Gl. op. 42. 45 SI ZAL ŠKL 141, Seznam odbornikov obcinske skupšcine obcine Logatec iz obmocja Žiri, izvoljenih dne 9. in 13. aprila 1969. 46 Gl. op. 42. 47 ZAL LOG 39, Odlok o razpisu referenduma. objavo v Uradnem listu 22. maja 1969.48 Hkrati je bila imenovana tudi komisija za izvedbo re-ferenduma ali odborniška komisija. Predsednik komisije je bil Drago Debeljak, odbornik zbora delovnih skupnosti iz Dolenjega Logatca 322, clana pa sta bila Leopold Ušenicnik, odbornik obcinskega zbora iz Žirov, in Slavka Mlinar, odbornica zbora delovnih skupnosti iz Žirov.49 Komisija za izvedbo referenduma se je sestala 22. maja 1969 in natancneje dolocila izvedbo referenduma. Volišca bodo odprta od 7. do 19. ure. Glasovali bodo lahko volivci, ki bodo 6. junija 1969 stari 18 ali vec let in bodo vpisani v volilni imenik, ki ga vodi Krajevni urad Žiri. Glasovanje bo tajno, neposredno in osebno. Vsak volivec bo glasoval v svoji volilni enoti. Volišca je dolocila obcinska volilna komisija. Iz ohranjenega gradiva ni razvidno, kje so bila. Volilne enote so bile: št. 15 – Žiri, Breznica in Osojnica; št. 16 – Stara vas in Goropeke; št. 17 – Dobraceva; št. 18 – Selo, Koprivnik in Zabrežnik; št. 19 – Nova vas; št. 20 – Brekovice, Opale, Ravne, Izgorje, Podklanec in Sovra; št. 21 – Raceva; št. 22 – Ledinica, Jarcja Dolina in Mrzli Vrh in št. 23 – Žirovski Vrh. Glasovnica mora biti overjena s pecatom Obcinske skupšcine Logatec. Na glasovnici bo naslednje besedilo: GLASOVNICA o referendumu v Krajevni skupnosti Žiri na dan 15. junija 1969 Da bi se ugotovila volja volivcev z obmocja Krajevne skupnosti Žiri, ali želijo, da se to obmocje odcepi od obcine Logatec in prikljuci k obcini Škofja Loka ali ne; vsak volivec izrazi svojo voljo tako, da zaokroži zaporedno številko pred »DA« ali »NE« in sicer: – DA-sem za prikljucitev k obcini Škofja Loka – NE-nisem za prikljucitev k obcini Škofja Loka Vse potrebno za referendum (glasovnice, zapisnike, skrinjice, svincnike, razglas predloga za referendum, vabila in dostavo teh volivcem, izpiske iz volilnega imenika in druge volilne materiale naj pravocasno preskrbi in razdeli volilnim odborom pristojni obcinski upravni organ. Pred-log, o katerem bodo odlocali volivci na referendumu, bo po 233. clenu statuta obcine Logatec sprejet, ce bo z »DA« glasovalo vec kot 50 % vpisanih volivcev vseh 9 volilnih enot. Politicne priprave izvršita obcinska konferenca SZDL Logatec in krajevna konferenca SZDL Žiri. Stroški za organizacijo in izvršitev referenduma gredo v breme proracuna obcine Logatec.50 Stroške referenduma je ocenila obcinska volilna komisija. Predvidela je 5.450 din stroškov. Za glasovnice in preostali material, za stroške volilne in odborniške komisije in za stroške uporabe prostorov – volišc je bilo predvidenih po 1000 din. Objava odloka o razpisu referenduma in ob-java rezultatov naj bi predvidoma stala po 250 din. Za stroške javne tribune je bilo predvidenih 850 din, za materialne stroške 500 din in za stroške volilnih odborov 600 din.51 V pismu Izvršnemu svetu SRS (IS SRS) 6. maja 1969 je dogajanje v Žireh opisal predsednik logaške obcine Vinko Haložan. V pismu je zapisal, da so pobudniki referenduma zahtevo po prehodu v drugo obcino utemeljevali takole: 48 Uradni list Socialisticne republike Slovenije 1969, št. 17, 22. 5. 1969, str. 365. 49 ZAL LOG 39, Sklep o ustanovitvi in imenovanju komisije referenduma.za izvedbo referenduma. 50 ZAL LOG 39, odlok Komisije za izvedbo referenduma, dne 22. 5. 1969. 51 ZAL LOG 39, Plan stroškov za izvedbo referenduma. Vzorec glasovnice za referendum 15. junija 1969, ki so ga dobili obcani z gradivom za javno tribuno o referendumu 8. junija 1969. Prava glasovnica je bila žigosana z žigom Skupšcine obcine Logatec. – da združitev obcin Logatec in Žiri leta 1961 ni bila v skladu z željami in interesi vecine prebivalcev nekdanje obcine Žiri, takratni predstavniki žirovske obcine pa niso dovolili organizirati referendum, – ce je bila takrat zatajena demokracija, je sedaj cas, da se ta napaka popravi, – vsa žirovska podjetja gravitirajo na Gorenjsko, – logaška obcina v 8 letih ni storila skoraj nic, da bi se Logatec in Žiri organsko povezala, – trgovina v Žireh je povezana z Gorenjsko, trgovski lokali so slabi in ni nam uspelo zgraditi moderne trgovske hiše, – slaba je telefonska povezava z Žirmi, avtomatska telefonska centrala še vedno ni priklju-cena na slovensko telefonsko omrežje, – nerešeno je kmetijsko vprašanje na žirovskem obmocju, – obcina daje premajhno dotacijo Krajevni skupnosti Žiri in se zato rešujejo le najnujnejše zadeve, – pri reševanju krajevne problematike je bilo prevec omahovanja in premalo odlocnosti, – šli smo se dva centra, pri cemer se je vedelo, da bo Logatec odnesel boljši del. Po Haložanovem mnenju pa glavni namen akcije ni bila toliko odcepitev Žirov od logaške obcine kot napad na vodilne družbenopoliticne delavce žirovskega obmocja. Pismo je Haložan odnesel na IS SRS 7. maja 1969.52 Javna tribuna o odcepitvi je bila v nedeljo, 8. junija 1969, ob 8. uri v Zadružnem domu v Žireh. Sklicali so jo Obcinska konferenca SZDL Logatec in Skupšcina obcine Logatec in nanjo 52 Gl. op. 42. povabili tudi predstavnike škofjeloške obcine. Volivci so prejeli na dom vabilo na javno tribuno z obširnim priloženim gradivom.53 Komisija za izvedbo referenduma je v gradivu, ki je bilo hkrati vabilo na referendum, pojasnila njegov namen in potek, pripet je bil vzorec glasovnice (gl. sliko). Aktiv družbenopoliticnih organizacij Žirov je pojasnil svoja stališca. Peter Naglic, podpredsednik Skupšcine obcine Logatec, je bil v sestavku Obcanom v razmišljanje zadržan do spremembe obcinskih meja. Vinko Haložan, predsednik Skupšcine obcine Logatec, je v sestavku Zahteva po odcepitvi odgovoril na obtožbe proti obcini Logatec, ki so bile napisane ali izrecene v predreferendumskem casu. Naglicev in Haložanov zapis je povzela in komentirala Marija Stanonik.54 Vsi pa so prosili za strpno in dostojno razpravo na javni tribuni. Krajevna konferenca SZDL Žiri je podpisana pod vabilom na javno tribuno, vendar pri pripravi in izvedbi referenduma ni dejavno sodelovala.55 Pred javno tribuno je Skupšcina obcine Škofja Loka pripravila odgovore na vprašanja Krajevne skupnosti Žiri in Kmetijsko gozdarske zadruge Sora Žiri. Vprašanj in odgovorov je 14 tipkanih strani. Eno od vprašanj razkriva takratno ime za sedanjo primorsko avtocesto: Ali bo Skupšcina obcine Škofja Loka nadaljevala zaceto rekonstrukcijo ceste Žiri–Logatec s prikljuckom na soncno cesto? Odgovor: Skupšcina obcine Škofja Loka je tudi v primeru, da se Žiri ne prikljucijo Škofji Loki, izredno zainteresirana za rekonstrukcijo ceste Žiri–Logatec s prikljuckom na soncno cesto.56 Javna tribuna je bila dobro obiskana, trajala je skoraj štiri ure, okrog 600 obcanov je napolnilo kinodvorano v Zadružnem domu »do zadnjega koticka«.57 Referendum O dogajanju na referendumsko nedeljo imamo le casopisna porocila, ki porocajo o negoto­vosti ljudi glede izida in o naelektrenem vzdušju.58 Volilno gradivo, to so glasovnice in zapiski volilnih odborov, v arhivih ni ohranjeno. Tako ne vemo, niti kje so bila volišca niti kdo so bili clani volilnih odborov.59 Zapisnik referenduma so zvecer napisali na sedežu volilne komisije v prostorih Krajevne skup­nosti Žiri v žirovskem Zadružnem domu (gl. sliko). Volilni odbori na volišcih so po zakljucenem referendumu prešteli glasovnice, napisali zapisnik in v Zadružni dom prinesli volilno gradivo. Tukaj so bili zbrani clani obcinske volilne komisije Logatec: Vladimir Macarol (predsednik, sodnik obcinskega sodišca na Vrhniki), Franc Miklavcic (namestnik predsednika), Anton Plut (tajnik), Stana Kek (namestnica tajnika), Mihael Klec (clan) in Rudi Vidrih (namestnik clana). Navzoci so bili tudi vsi trije clani komisije za izvedbo referenduma. Nedvomno so preverjali rezultate volilnih odborov, saj so za volišce na Dobracevi štiri glasovnice uvrstili med »DA«, volilni odbor pa jih je prej uvrstil med neveljavne. Potrdili so nekaj obrobnih odstopanj na volilnih seznamih, ki so jih cez dan ugotovili volilni odbori. Na volišcu Selo je bil vpisan volivec, ki je pred kratkim umrl. Na volišcu Stara vas je bil en volivec vpisan dvakrat. Na volišcu Dobraceva so prejeli eno glasovnico prevec. Na volišce Žiri je prišel volivec s potrdilom, v dneh pred referendumom je dopolnil 18 let in je lahko volil, ceprav ni bil vpisan v volilni imenik. Volišci Žirovski Vrh 1 in 53 JAVNA TRIBUNA V ŽIREH 8. JUNIJA 1969, Logatec 31. maja 1969, 22 strani vabil in gradiva (arhiv Nejka Podobnika). 54 Stanonik, Žiri na meji, str. 109–112. Ponatis v tej številki na str. 45–47. 55 Nejko Podobnik, informacija v e-mailu 12. 8. 2019. 56 SI ZAL ŠKL 141, Odgovori na vprašanja Krajevne skupnosti Žiri in Kmetijsko gozdarske zadruge Sora Žiri, SO Škofje Loka, 7. 6. 1969. 57 Vec o javni tribuni: Stanonik, Žiri na meji, str. 118–119. Ponatis v tej številki na str. 51. 58 Vec o porocanju casopisov o referendumski nedelji: Stanonik, Žiri na meji, str. 119–122. Ponatis v tej številki na str. 52–53. 59 Predsednik volilnega odbora na Ledinici je bil Jože Mrovlje, v Brekovicah pa Rado Jurca, gl. Peter Naglic, Uvod, str. 10 (arhiv Nejka Podobnika). Nova vas sta bili v isti stavbi in je eden od volivcev iz Nove vasi pomotoma odvrgel glasovnico v skrinjico Žirovskega Vrha. Takoj ko so izracunali rezultate referenduma, jih je predsednik komisije za izvedbo referen­duma Drago Debeljak okrog pol desetih zvecer v Žireh pred Zadružnim domom javno razglasil. Zapisnik so dokoncali okrog 22. ure.60 Na razglasitev je cakalo mnogo ljudi. Rezultati referenduma so bili naslednji: Volišce Volilna enota Vpisanih volivcev Glasovalo volivcev Glasovali DA Glasovali NE Neveljavne glasovnice Niso glasovali Žiri 15 506 403 270 121 12 103 Stara vas 16 593 535 428 86 21 58 Dobraceva 17 494 452 393 54 5 42 Selo 18 160 141 125 14 2 19 Nova vas 19 276 242 158 76 7 34 Brekovice 20 142 87 38 42 7 55 Raceva 21 96 78 47 28 3 18 Ledinica 22 144 111 92 14 5 33 Žirovski Vrh 1 23 88 67 49 16 2 22 Žirovski Vrh 2 23 80 56 43 11 2 24 SKUPAJ 2579 2172 1643 462 66 408 Žirovci so se referendumsko odlocili za pripojitev obcini Škofja Loka. Da bi bil predlog referenduma sprejet, bi moralo za DA-sem za prikljucitev k obcini Škofja Loka glasovati vec kot 50 % od 2579 volivcev, to je 1290 ali vec. Za DA je glasovalo 1643 volivcev, kar je 75,6 % od tistih, ki so prišli na volišce, ali 63,7 % od vseh volivcev. Volilna udeležba je bila 84,2 %, najvišja na volišcih na Dobracevi (91,5 %), v Stari vasi (90,2 %), na Selu (88,1 %) in v Novi vasi (87,7 %), najnižja pa v Brekovicah (61,3 %), v volilni enoti Žirovski Vrh (73,2 %) in na Ledinici (77,1 %). DA je najvecji del volivcev obkrožil na Selu (88,7%), na Dobracevi (86,9 %), na Ledinici (82,9 %) in v Stari vasi (80,0 %). Najmanj volivcev pa se je za DA odlocilo v Brekovicah (43,7 %), v Racevi (60,3 %), v Novi vasi (65,3 %) in v Žireh (67,0 %). Za izid referenduma je štel odstotek glasovnic z obkroženim DA glede na vse volivce. Po tem kriteriju so se najbolje odrezali na Dobracevi (79,6 %), na Selu (78,1 %), v Stari vasi (72,2 %) in na Ledinici (63,9). Referendum bi »padel« v Brekovicah (26,8 %) in Racevi (49,0 %), le tesno pa so se odlocili za Škofjo Loko v Žireh (53,4 %), v volilni enoti Žirovski Vrh (54,8 %) in v Novi vasi (57,6 %). Tako volilna udeležba kot tudi odstotek tistih, ki so volili DA-sem za prikljucitev k obcini Škofja Loka, je bila najvišja v severnem delu žirovske kotline, na Selu, Dobracevi, v Stari vasi in na Ledinici. Ta del je tudi najbližje Škofji Loki in najdlje od Logatca. Spremembo obcine so referendumsko z veliko vecino zavrnili volivci 20. volilne enote iz naselij Brekovice, Opale, Ravne, Izgorje, Podklanec, Sovra. Samo 26,8 % vpisanih volivcev je glasovalo za prikljucitev Škofji Loki. V casu, ko se je po opravkih v obcinsko središce potovalo vecinoma z avtobusom, 60 (a) Izvirnik zapisnika: SI ZAL ŠKL 48, Krajevni urad Žiri, spisovno gradivo 1969, Zapisnik obcinske volilne komisije o izidu referenduma v Krajevni skupnosti Žiri 15. 6. 1969. (b) Kopija zapisnika: SI ZAL LOG 39. Zapisnik referenduma 15. junija 1969, prva stran, gl. op. 60(a). Zapisnik referenduma 15. junija 1969, druga stran, gl. op. 60(a). Zapisnik referenduma 15. junija 1969, tretja stran, gl. op. 60(a). je bila za prebivalce teh naselij pot v Logatec mnogo hitrejša kot v Škofjo Loko. Ni pa znano, ali je bil to pomemben vzrok za njihovo željo, da bi ostali v obcini Logatec. Po referendumu – do 31. 12. 1969 Tajnik obcine Škofja Loka Ferdinand Buh je 27. junija 1969 na pobudo Republiškega sekre­tariata za pravosodje in obco upravo razložil smiselnost prikljucitve Žirov obcini Škofja Loka.61 Republiška oblast je upoštevala obrazložitev in rezultate referenduma. IS SRS je pripravil za­konski predlog za prikljucitev Krajevne skupnosti Žiri obcini Škofja Loka s 1. januarjem 1970, skupšcina ga je sprejela 16. julija 1969.62 Besedilo zakona je v prispevku Marije Stanonik.63 Razgovor o prenosu pristojnosti je bil 7. avgusta 1969 na Krajevnem uradu Žiri. Na razgo­voru sta bila tajnika obeh obcin Mihael Klec (v. d. tajnika, Logatec) in Ferdinand Buh (Škofja Loka) in po en uradnik vsake obcine. Škofjeloški tajnik je logaškemu izrocil seznam evidenc, spisov in materialov, ki jih potrebujejo za prenos pristojnosti. Nekaj dni pred tem sta se že sre-cala predsednika obcin in si predala osnutek seznama.64 Seznam ima kar 47 evidenc s podatki o prebivalcih, naseljih, gospodarstvu in družbenih dejavnostih.65 Naslednji sestanek med predstavniki obeh obcin je bil 21. oktobra 1969 v prostorih obcine Logatec. Prisotna sta bila predsednika skupšcin obeh obcin (Vinko Haložan, Zdravko Krvina), oba tajnika (Zoran Mrak in Ferdinand Buh), oba nacelnika oddelkov za narodno obrambo (Otmar Oblak in Nikola Dopudža), nacelnika oddelkov za gospodarstvo (Anton Peternel in Irena Mlakar), Stane Pecar – nacelnik oddelka za splošne upravne zadeve obcine Škofja Loka, iz logaške obcine pa še Mihael Klec – nacelnik oddelka za notranje zadeve, Olga Skvarca – v. d.nacelnice davcne uprave, Vinko Urbar – šef katastra in Polonca Sencur – še.ca odseka za družbene službe. Dogovorili so se, da bodo posamezne službe obeh obcinskih uprav sodelovale neposredno. Vloge, ki sprožijo upravni postopek, bo Krajevni urad Žiri od 15. decembra 1969 naprej pošiljal na škofjeloško obcino. Druge zadeve pa bodo do konca leta reševale službe lo-gaške obcine. Predsednika Haložan in Krvina sta nato poskušala urediti zaposlitev za Žirovce, ki so bili zaposleni v službah logaške obcine. Službo v krajevnem uradu sta še naprej opravljali Ivana Menard in Tinka Markelj. Drugi zaposleni iz Žirov so bili Leopold Kogovšek (davcni izterjevalec), Ludvik Jesenovec (referent v oddelku za narodno obrambo), Karel Kavcic (refe­rent za invalide in borce NOV) in Viktor Štajer (referent za urbanizem, stanovanjske zadeve in komunalo). Kakšne zaposlitve so dobili, iz arhivskega gradiva ni razvidno.66 Skupšcina obcine Škofja Loka je 7. septembra 1969 ustanovila komisijo za prevzem v zvezi s prikljucitvijo obmocja Žirov. Clani komisije so bili Zdravko Krvina, Lojze Malovrh, Ferdinand Buh, Irena Mlakar in Stane Pecar.67 Skupšcina obcine Škofja Loka je na zadnje tri seje v letu 1969 (26. novembra, 10. in 24. decembra) povabila tudi odbornike iz Žirov.68 Za prenos pristojnosti pri prehodu med obcinama in prehodu iz notranjske v gorenjsko regijo je škofjeloška obcina 3. novembra 1969 pozvala tudi razlicne ustanove, zavode in službe. 61 SI ZAL ŠKL 141 (okrajšava za SI ZAL ŠKL 141, Skupšcina obcine Škofja Loka, t. e. 63, a. e. 015-01/69), dopis Republiškemu sekretariatu za pravosodje in obco upravo 27. 6. 1969, naslov dopisa: Prikljucitev Žirov Škofji Loki, obrazložitev. 62 Uradni list Socialisticne republike Slovenije 1969, št. 24, 24. 7. 1969, str. 457. 63 Stanonik, Žiri na meji, str. 122–123. Ponatis v tej številki na str. 54. 64 SI ZAL ŠKL 141, zapisnik o razgovoru glede primopredaje upravnih zadev 7. 8. 1969. 65 SI ZAL ŠKL 141, pregled evidenc, 4. 8. 1969. 66 ZAL LOG 39, zapisnik sestanka predstavnikov SO Škofja Loka in SO Logatec 21. 10 1969. 67 SI ZAL ŠKL 141, Dopis SO Škofja Loka 27. 10. 1969 SO Logatec, naslov dopisa Prikljucitev obmocja KS Žiri. 68 SI ZAL ŠKL 141, dopis SO Škofja Loka 17. 11. 1969, naslov dopisa Prikljucitev obmocja KS Žiri, seje obcinske skupšcine. Poziv so prejeli Obcinsko sodišce Škofja Loka, Sodnik za prekrške Škofja Loka, Obcinsko jav-no tožilstvo Kranj, Obcinsko javno pravobranilstvo Kranj, Stanovanjsko podjetje Škofja Loka, Temeljna izobraževalna skupnost Škofja Loka, Komunalni zavod za socialno zavarovanje Kranj, Komunalni zavod za zaposlovanje Kranj, Zdravstveni dom Kranj, Uprava javne varnosti Kranj, Podjetje za PTT promet Kranj, Zavarovalnica Sava, Kranj, Služba družbenega knjigovodstva Kranj, Gorenjska kreditna banka Kranj, Splošna vodna skupnost Kranj, Gozdno gospodarstvo Kranj, Lekarna Škofja Loka, Živinorejsko-veterinarski zavod Kranj, Elektro Kranj, Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, Zavod za klimatsko zdravljenje otrok Kranj in Veterinarska postaja Škofja Loka.69 Oddelek za splošne upravne zadeve škofjeloške obcine je od logaške obcine prejel vse zahte-vane evidence. Med drugim dokumente za 902 voznika motornih vozil, seznam 12 oseb, ki se jim potni listi ne smejo izdati, 855 dokumentov za motorna vozila, 44 dokumentov lastnikov orožnih listov in 14 dosjejev društev (PGD Žiri, PGD Dobraceva, Lovska družina Žiri, Krajev­ni odbor RKS Žiri, Društvo prijateljev mladine Žiri, ZTS Ceta zelenega Žirka Žiri, Krajevni odbor ZVVI Žiri, Ribiška družina Žiri, Turisticno društvo Žiri, Planinsko društvo Žiri, Dela-vsko prosvetno društvo Svoboda Žiri, Društvo ljudske tehnike Žiri, Avto-moto društvo Žiri in Strelska družina Tabor Žiri). Logaški urad za kataster je predal katastrski operat škofjeloškemu uradu 15. decembra 1969.70 Odsek za .nance škofjeloške obcine je 29. 12. 1969 prevzel od logaške obcine .nancne ob-veznosti za obmocje Žirov. Iz anuitet za odplacevanje posojil izvemo, da so v Stari šoli nadzidali tretje nadstropje v letih 1958 do 1964. Uciteljski blok so zgradili od 1957 do 1960. Obmocje Žirov je imelo še 57.188 din obveznosti do gradnje ljubljanskega Klinicnega centra.71 Oddelek za družbene službe in obco upravo škofjeloške obcine je prevzel štipendiranje 10 dijakov srednjih šol. Na pedagoški gimnaziji se jih je šolalo šest, na gimnaziji dva, ena dijakinja je bila na ekonomski, dijak pa na tehniški kemijski šoli.72 Oddelka za narodno obrambo sta predala posle do 10. decembra 1969, ko je škofjeloški oddelek zacel opravljati vojaške obveznosti za obmocje Žirov.73 Pošto Žiri je PTT podjetje Ljubljana predalo PTT podjetju Kranj 30. decembra 1969.74 Predaja veterinarskih poslov med veterinarskima postajama Logatec in Škofja Loka je bila opravljena 31. januarja 1970. Prezaposlili so tudi veterinarja Janka Habjana.75 Zapisnik primopredaje na maticnem uradu v Žireh 8. januarja 1970 našteva seznam rojstnih, porocnih in mrliških knjig, družinske kartoteke, državljansko knjigo in register prebivalcev. V družinski kartoteki je bilo 1211 gospodinjstev, v registru prebivalstva pa 3926 obcanov. Od inventarja sta med 123 predmeti našteta pisalna stroja Emona in Torpedo, dvoje škarij in štiri Titove slike.76 69 SI ZAL ŠKL 141, Primopredaja poslov od SO Logatec za podrocje KS Žiri, dopis 3. 11. 1969. 70 SI ZAL ŠKL 141, Zapisnik o primopredaji katastrskega operata dne 15. 12. 1969. 71 SI ZAL ŠKL 141, Zapisnik o prevzemu .nancnih obveznosti od SO Logatec dne 20. 1. 1970. 72 SI ZAL ŠKL 141, Oddelek za družbene službe in obco upravo, Porocilo o prevzemu poslov, datum dopisa 13. 3. 1970. 73 SI ZAL ŠKL 141, Odsek za narodno obrambo, Primopredaja poslov po NO od SO Logatec za podrocje KU Žiri, datum dopisa 13. 3. 1970. 74 SI ZAL ŠKL 141, Podjetje za PTT promet Kranj, Primopredaja poslovanja pošte Žiri, datum dopisa 12. 3. 1970. 75 SI ZAL ŠKL 141, Veterinarski postaji Logatec in Škofja Loka, Zapisnik o primopredaji veterinarskih poslov dne 31. 1. 1970. 76 SI ZAL ŠKL 141, Zapisnik o primopredaji poslov Maticnega urada Žiri dne 8. 1. 1970. Po referendumu – od 1. 1. 1970 Zgoraj opisane administrativne postopke pri vkljucitvi Žirov v obcino Škofja Loka je 25. junija 1970 povzel v porocilu predsednik Skupšcine obcine Škofja Loka Zdravko Krvina. Dodal je svoj pogled na stanje v urbanizmu in komunalni opremi. Gradilo se je na vseh za stanovanjsko gradnjo dolocenih površinah, z dovoljenjem obcine Logatec pa tudi drugje. Zato je bila gradnja razpršena in komunalno opremljanje težavno in drago. Kanalizacije sploh ni bilo, graditelji so svoje odtoke speljali do prvega jarka ob cesti.77 Maja in junija 1971 so organi škofjeloške obcine ocenili stanje in opravljeno delo v Krajevni skupnosti Žiri po prikljucitvi obcini Škofja Loka. Oddelek za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve je pripravljal zazidalni nacrt, oviralo ga je pomanjkanje katastrskih podlag. Najnujnej­ša naloga za prihodnje je bila izgradnja kanalizacije in ureditev ceste od Dobraceve do Starih Žirov.78 Oddelek za .nance je leta 1970 prekategoriziral nekatera kmetijska zemljišca, da so se kmetom znižali davki. Urejali so lastništvo stavbnih zemljišc, ki so bila dodeljena ali kupljena brez pogodb.79 Geodetska uprava Škofja Loka je pripravljala geodetsko-topografsko izmero Ži­rov.80 Oddelek za družbene službe in obco upravo je uredil prenos obcinskih štipendij na obcino Škofja Loka, zagotovil .nanciranje osnovne šole in vrtca, skrbel za socialno varstvo in pomoc. Opozorili so na izredno velik delež duševno prizadetih obcanov na obmocju Žirovskega Vrha.81 Oddelek za notranje zadeve je ugotavljal, da delo na Krajevnem uradu Žiri ni bilo v skladu z navodili in predpisi, organizirali so inštrukcije za delavki. Krajevni urad v Žireh je opravljal vec storitev za obcane kot drugi uradi v obcini, to prakso nameravajo obdržati in razširiti. Odprav­ljali so hude pomanjkljivosti v požarnem varstvu v žirovskih delovnih organizacijah. Zamenjali so registrske tablice motornih vozil z oznako LJ za oznako KR.82 Oddelek za gospodarstvo je ugotovil, da je nejasen nadaljnji razvoj kraja in gospodarskih organizacij (razen Alpine), da obcina ni sodelovala pri reševanju pomembnih gospodarskih problemov kraja, da so investicije v gospodarstvu bile pretežno iz sredstev gospodarstva, niso pa crpali sredstev sklada skupnih rezerv, bank, skladov za pospeševanje gospodarskega razvoja, stanovanjskega sklada. Leta 1970 so zaprli obrat Modnih oblacil, nudili .nancno in organizacijsko pomoc Etiketi pri pripravah na izgradnjo nove tovarne in Kladivarju pri pripravljanju in realizaciji novega programa. Lotili so se preusmerjanja kmetij in vracanja arondiranih zemljišc kmetom.83 V Žireh po referendumu Med ljudmi v Žireh je po referendumu nekaj mesecev vladalo evforicno razpoloženje,84 politicna situacija pa je bila po mnenju Castnega razsodišca ZK Slovenije mucna. Komunisti v Žireh so se razdelili na dva tabora. Spor se je razširil tudi v krajevno organizacijo SZDL in Zvezo združenj borcev NOV.85 Te organizacije so skoraj prenehale delati. Konec leta 1972 so v krajevni 77 SI ZAL ŠKL 141, Primopredaja poslov od SO Logatec za podrocje KS Žiri. Porocilo o izvedbi zakona o spremembi obmocij obcin Logatec in Škofja Loka, dopis 25. 6. 1970. 78 SI ZAL ŠKL 141, Oddelek za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve, Ocena dogajanja in problematike na obmocju KS Žiri, dopis 4. 6. 1971. 79 SI ZAL ŠKL 141, Oddelek za .nance, Ocena dogajanja in problematike na obmocju KS Žiri, dopis 17. 5. 1971. 80 SI ZAL ŠKL 141, Geodetska uprava Škofja Loka, Ocena dogajanja in problematike na obmocju KS Žiri, dopis 14. 6. 1971. 81 SI ZAL ŠKL 141, Oddelek za družbene službe in obco upravo, Porocilo o delu in stikih v KS Žiri, dopis 20. 5. 1971. 82 SI ZAL ŠKL 141, Oddelek za notranje zadeve, Ocena dogajanja in problematike na obmocju KS Žiri, dopis 5. 5. 1971. 83 SI ZAL ŠKL 141, Oddelek za gospodarstvo, Ocena gospodarske aktivnosti na podrocju Žirov, dopis 26. 5. 1971. 84 Nejko Podobnik, informacija v e-mailu 12. 8. 2019. 85 Castno razsodišce ZK Slovenije, III. Senat, porocilo 28. 10. 1969, št. 20/3, str. 7 (arhiv Nejka Podobnika). organizaciji ZK ugotavljali, da družbenopoliticne organizacije obstajajo le na papirju.86 V prvi polovici leta 1973 je bila v krajevni organizaciji ZK Žiri vecina energije še vedno namenjena iskanju krivcev za referendumsko dogajanje. V Ljubljani so govorili kar o »žirovskem proble­mu«.87 V tistem casu, ko so organi Zveze komunistov sodelovali pri odlocanju na vseh ravneh, je takšna situacija v kraju nedvomno zavirala razvoj Žirov. Poleg tega so spori zmanjševali vpliv Žirovcev na odlocitve v obcini Škofja Loka, kar je dodatno slabo vplivalo na razvoj Žirov. Spori, povezani z obcinsko pripadnostjo, so mnogim v Žireh zagrenili leta življenja. Ta oseb­na plat žirovske poti iz samostojne obcine cez Logatec v Škofjo Loko pa bi bila primernejša za literarno delo kot za strokovni prispevek. Zahvala Nejko Podobnik mi je za pisanje prispevka posodil dokumente iz svojega osebnega arhiva, Miran Naglic pa iz zapušcine svojega oceta Petra Naglica. Milan Kopac je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota Škofja Loka prvi našel arhivirano peticijo in podpise z zahtevo po refe­rendumu leta 1961. Vsem se za dragocene podatke iskreno zahvaljujem. Viri in literatura Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Škofja Loka, okrajšave v sprotnih opombah: SI ZAL ŠKL 141 = SI ZAL ŠKL 141, Skupšcina obcine Škofja Loka, t. e. 63, a. e. 015-01/69.SI ZAL ŠKL 384 = SI ZAL ŠKL 384, Obcinski komite Zveze komunistov Žiri, t. e. 5. SI ZAL ŠKL 31 = SI ZAL ŠKL 31, Obcinski ljudski odbor Žiri.SI ZAL ŠKL 48, Krajevni urad Žiri. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Ljubljana, okrajšava v sprotnih opombah: SI ZAL LOG 39 = SI ZAL LOG 39, Skupšcina obcine Logatec, t. e. 15, a. e. 153. Privatni arhivi: zapušcina Petra Naglica, hrani Miran Naglic, Žiri,arhiv Nejka Podobnika, Žiri. Literatura Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije, osnovni podatki o prebivalstvu, šolstvu, zdravstvu, poštah, železniških postajah, s seznamom katastrskih obcin, planinskih postojank in abecednim imenikom zaselkov in naselij, Ljubljana, Uradni list LRS, 1954. Naglic, Miha: Kdo je kdo na Žirovskem, Žiri, DPD Svoboda, Literarna sekcija, Muzejsko društvo, 1998. Stanonik, Marija: Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Stanonik, Marija: Žiri na meji, Ljubljana, Pegaz International, 2007. Ponatis pogtavja o referendumu v tej številki na str. 43–55. Šmidovnik, Janez: Koncepcija jugoslovanske obcine, Ljubljana, Uradni list, 1970. Uradni list Ljudske republike Slovenije 1952, št. 11, 19. 4. 1952. Uradni list Ljudske republike Slovenije 1961, št. 13, 1. 7. 1961. Uradni list Socialisticne republike Slovenije 1969, št. 17, 22. 5. 1969. Uradni list Socialisticne republike Slovenije 1969, št. 24, 24. 7. 1969 . 86 Zapisnik komisije 28. 12. 1972 (arhiv Nejka Podobnika). 87 (a) Zapisnik sestanka krajevne organizacije ZK 21. 3. 1973, (b) stališca in predlogi sekretariata krajevne organizacije ZK Žiri 7. 5. 1973, (c) zapisnik skupne seje sekretariata in komisije, ki je raziskovala ravnanje posameznikov ob referendumu 18. 6. 1973, (d) vabilo z gradivom za sestanek vseh žirovskih komunistov 26. 6. 1973 (arhiv Nejka Podobnika). Alojz Demšar Podpisniki zavrnjene peticije za referendum o obcinski pripadnosti leta 1961 Povzetek Peticijo za referendum o obcinski pripadnosti, ki so jo 9. marca 1961 vložili Jože Košir, Tone Bizjak in Vinko Govekar na Obcinski ljudski odbor Obcine Žiri, je podpisalo 559 volivcev te­danje obcine Žiri. Pobuda za referendum je bila teden dni kasneje na seji Obcinskega ljudskega odbora zavrnjena. V prispevku so objavljena imena podpisnikov. Uvod Obcinski ljudski odbor kot najvišji organ Obcine Žiri je 10. februarja 1961 sprejel sklep, da se obcini Žiri in Logatec združita v novo obcino Logatec. To je pomenilo, da je bila žirovska obcina prikljucena logaški. Sklep so sprejeli po zborih volivcev, ki so bili sklicani dan prej. Na zborih volivcev je obcinsko vodstvo predlagalo prikljucitev obcini Logatec, zbori pa so predlog z veliko vecino z javnim glasovanjem potrdili. Prikljucitvi je na zboru v Stari vasi nasprotoval Vinko Govekar, prvi direktor tovarne Alpina. Predlagal je referendum o bodoci obcinski pripa­dnosti, zbor pa je vecinsko izglasoval prikljucitev obcini Logatec. Predlog za referendum, ki ga je Govekar dal na zboru volivcev v Stari vasi, pa ni bil po­zabljen. Nasprotniki prikljucitve Logatcu – zagovorniki prikljucitve Škofji Loki – so 9. marca 1961 vložili peticijo za referendum o obcinski pripadnosti s 559 podpisi volivcev. Vlagatelji so bili Jože Košir, Tone Bizjak in Vinko Govekar (slika 1).1 Peticiji so priložili 15 oštevilcenih listov s podpisi volivcev (slika 2). Vecinoma so na listih podpisi z imenom in priimkom, na 1., 7., 10., 14. in 15. listu so pri delu podpisnikov navedena tudi njihova naselja, na 3. listu pa naslovi podpisnikov. Imena podpisanih volivcev so vlagatelji peticije tudi natipkali, priloženi tipkopis ima 11 oštevilcenih listov. V tipkopisu so imena v enakem vrstnem redu kot na listih s podpisi, dodana sta zaporedna številka in naselje (slika 3). Zaporedne številke podpisanih volivcev v tipkopisu se koncajo z vpisom 561 in imajo vec napak. Dvakrat je bilo uporabljenih 13 zaporednih številk: 11, 218, 235 in 246–255. Te napake so verjetno kompenzirali tako, da so 13 številk izpustili (67 in 68, 464, 475–484). Vpis z zapo­redno številko 160 je precrtan, številka 270 pa je brez imena podpisnika. Tako je v tipkopisu skupaj 559 imen podpisnikov. Zaporedne številke pri imenih v tipkopisu 1–11 (Žakelj) so na 1. listu s podpisi, 11 (Oblak) –38 na 2. listu, 39–55 na 3. listu, 56–81 na 4. listu, 82–161 na prvi strani 5. lista, 162–195 na drugi strani 5. lista, 196–226 na prvi strani 6. lista, 227 na drugi strani 6. lista, 228–246 na 7.listu, 247–284 na 8. listu, 285–319 na prvi strani 9. lista, 320–326 na drugi strani 9. lista, Peticija je arhivirana v ZAL, Enota v Škofji Loki, arhivski fond SI ZAL ŠKL 31, Obcinski ljudski odbor Žiri, t. e. 48, mapa: Volilci obcine Žiri, zahtevek za referendum, dokument: Peticija volilnih upravicencev za tajno glasovanje, vložena 9. marca 1961, priloženih 11 listov z natipkanimi imeni podpisnikov in 15 listov s podpisi. Slika 1. Peticija volivcev za tajno glasovanje (referendum), vložena 9. marca 1961. Vir: SI ZAL ŠKL 31, Obcinski ljudski odbor Žiri. , t. e. 48, mapa: Volilci obcine Žiri, zahtevek za referendum. Slika 2. Podpisi zahteve po referendumu, list št. 10. Vir: gl. slika 1. Slika 3. Tipkopis z imeni podpisnikov zahteve po referendumu, list št. 1. Vir: gl. slika 1. 327–362 na prvi strani 10. lista, 363–391 na drugi strani 10. lista, 392–433 na prvi strani 11. lista, 434–474 na drugi strani 11. lista, 485–493 na 12. listu, 494–497 na 13. listu, 498–533 na prvi strani 14. lista, 534–541 na drugi strani 14. lista in 542–561 na 15. listu s podpisi. Podpisniki so prebivali v naseljih Brekovice (1 podpisnik), Breznica (1), Dobraceva (86), Jarcja Dolina (6), Koprivnik (2), Ledinica (14), Nova vas (103), Osojnica (1), Raceva (11), Selo (59), Stara vas (195), Zabrežnik (1), Žiri (63), Žirovski Vrh (15). Alojz Poljanšek nima vpisanega naselja, le opombo miz. podjetje. Pobuda za referendum je bila zavrnjena na seji Obcinskega ljudskega odbora Obcine Žiri 16. marca 1961. Skupšcina Ljudske republike Slovenije je 23. maja 1961 sprejela zakon o združitvi obcin Žiri in Logatec v novo obcino Logatec. Zakon je stopil v veljavo 1. junija 1961. Vec o združitvi obcin Žiri in Logatec v novo obcino Logatec in zavrnjeni pobudi za referendum je napisano na straneh 56–75 v tej številki Žirovskega obcasnika.2 Imena podpisnikov peticije za referendum o obcinski pripadnosti leta 1961 Demšar, str. 56–75. Podpisan je Nejko Podobnik, njegova ustna informacija 15. 8. 2019. 84 Zahvala Zahvaljujemo se Damijani Jesenko za pretipkavanje spiska v racunalniško datoteko. Milan Kopac je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota v Škofji Loki, našel arhivirano peticijo z zahtevo po referendumu iz leta 1961. Literatura in viri Demšar, Alojz: Žirovska pot iz samostojne obcine cez Logatec v Škofjo Loko : Pridružitev obcine Žiri obcini Logatec leta1961, odcepitev od Logatca in pridružitev Škofji Loki 1969–1970. Žirovski obcasnik 40 (2019), št. 49, str. 56–75. SI ZAL ŠKL 31, Obcinski ljudski odbor Žiri. , t. e. 48, mapa: Volilci obcine Žiri, zahtevek za referendum, dokument: Peticija volilnih upravicencev za tajno glasovanje, vložena 9. marca 1961, priloženih 11 listov z natipkanimi imeni podpisnikov in 15 listov s podpisi. Alojzij Pavel Florjancic Pristanek na Luni in žirovski referendum Leta 1969 se je iztekalo moje malce podaljšano študentsko obdobje, ki je bilo še daljše zato, ker sem prejšnje leto moral odslužiti obvezni vojaški rok JNA. Skratka, bil sem »stara bajta«. Koncal sem terenske raziskave za svoje diplomsko delo in si vzel cas za dopust. Kam drugam kot na naše, tedaj še jugoslovansko morje, v Rovinj. Zjutraj, 21. julija, sem po radiju slišal, da je prejšnji dan prvi clovek pristal na Luni. Zvecer smo si tudi ogledali televizijski posnetek tega zgodovinskega dogodka. Tega leta sta se dogodila tudi dva pomembna referenduma. Prvi je bil v Franciji, drugi pa v Jugoslaviji. Pri francoskem je šlo za regionalizacijo države, decentralizacijo oblasti in refor-mo senata, zgornjega doma francoskega parlamenta. Referendum, ki ga je predlagal pred­sednik Charles de Gaulle, ni uspel, zato je veliki državnik odstopil in se umaknil iz politike. Dober mesec zatem, 15. junija 1969, je bil v Žireh referendum, na katerem so se ljudje odlocali, ali se odcepijo od obcine Logatec in postanejo del obcine Škofja Loka ali ne. Žirovski referen­dum je uspel. To mi sicer ni ostalo v spominu, saj sem prav takrat v Podljubelju ril pod zemljo in me lokalna dogajanja v »nekih« Žireh niso pretirano zanimala. Sem pa kasneje, ko sem se ustalil na Loškem, o tem marsikaj izvedel. Pravzaprav je bilo v tistih casih pri nas veliko lokalnih referendumov, bili pa so, skoraj brez izjeme, namenjeni infrastrukturi, predvsem cestam, vodo­vodom in telefoniji. V tistem casu neuspešne gospodarske reforme SFRJ je bila najvecja žrtev prav infrastruktura, vendar velika, mega infrastruktura, kar se nam otepa še danes; spomnimo se samo na kanalizacijo, pa kajpak na drugi tir in na železnice sploh. Ce se vrnemo k naši temi; kaj pravzaprav imata skupnega omenjena referenduma? Po mnenju pisca sta posledica ali odzvanjanja množice najrazlicnejših dogajanj in dogodkov v prejšnjem letu 1968. Že to, da je ljubljanska televizija v tem prestopnem letu, 15. aprila 1968 ob 20. uri, prvic emitirala vecerna porocila v slovenskem jeziku, je vredno omembe. Morda se to slednje zdi današnjemu bralcu samoumevno, morda kar marginalno. Pa vendar ni! Upam si trditi, da je bilo to dejanje (tedaj) RTV Ljubljane zgodnji znanilec sprememb. Prva je bila ta, da od tega dne gledanje TV dnevnika v ajdovski kasarni Pale ni bilo vec obvezno. Še vec, sedaj smo imeli redki Slovenci težave, ce smo ga hoteli gledati, saj vecinski južni bratje niso vec hoteli gledati slovenskega dnevnika. V sporu je dežurni o.cir praviloma pritegnil vecini. A zacelo se je, je marsikdo pomislil. Spomnimo se še nekaj odmevnih dogodkov tega leta. Januarja – zacetek »praške pomladi«, aprila – atentat na Martina Luthra Kinga, maja – študent-ski nemiri v Parizu, avgusta – cete Varšavskega pakta vkorakajo na Ceško, septembra – letalo Boeing 747 zacne osvajati nebo, oktobra – prva izstrelitev odprave s cloveško posadko programa Apollo 7, decembra – Apollo 8 s cloveško posadko obkroži Luno … Leto 1968 je bil prelomni cas, na eni strani še cas hladne vojne, železne zavese, vojne v Vi-etnamu in protestov proti njej, boja za državljanske pravice temnopoltih v ZDA, že omenjene praške pomladi, po drugi strani pa cas Beatlov, Rolling Stonesov, pop kulture in množicnih medijev. To je cas množicnih študentskih gibanj v ZDA in zahodni Evropi, upora mladih proti tradicionalizmu, obstojecim družbenim normam in sistemom, cas boja za kulturne, socialne in politicne spremembe. Mladi išcejo svoj prostor v hitro se spreminjajoci družbi s hitro razvijajoco se tehnologijo, okolje stopa v ospredje, prav tako se mehcajo odnosi med ljudmi, posebej odnosi z marginalnimi in tabuiziranimi skupinami. Za konec Žiri so leta 1969 zaslutile znamenja casa in izvedle uspel referendum. Tako nekako, kot Slovenci cez dve desetletji, ceprav smo bili sicer zamudniki velikih družbenih premikov v svetu v prejšnjem letu. Meni pa mi je iz tega leta, namesto žirovskega referenduma, ostal v posebnem spominu izid drame Krst pri Savici avtorja Dominika Smoleta, ki nam je s svojimi deli, omeni-mo še dramo Antigona in druge prekucuške dejavnosti pri Perspektivah, odpiral nova obzorja. Skratka, kakor smo malo prej nakazali, v šestdesetih se je zacenjalo! Vincencij Demšar Žiri: Joj, kam bi del? Naslov je mogoce malo prevec skepticen, pa vendar bi za svet med Gorenjsko in Notranjsko o tem težko odlocali drugi, ce so bili še sami Žirovci malo zmedeni. Moje razmišljanje bo šlo v smeri, kako sem in še zaznavam, kam so se in kam se Žirovci prištevajo. Kako jih jaz vidim, in ne, kaj o tem mislijo sami in kako cutijo. Mogoce bo kdo od bralcev ne samo mislil, pac pa tudi glasno rekel: Zakaj se pobudnik teh zapisov hoce vracati v cas hudih prepirov med domacimi, kam Žirovsko sploh spada? Zame, ki sem bil doma na severni strani Blegoša, so bile v mladih letih Žiri dalec na drugi, soncni strani. Poljansko dolino sem zacel spoznavati po romarjih na Guro – Malenski vrh in mašah, ki jih je daroval poljanski župnik in dekan Matevž Tavcar. Prvi stik z Žirovci je pa bil s Pavletom Zajcem, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ucil na nižji gimnaziji v Železnikih matematiko in .ziko. Glede na vse druge v glavnem starejše profesorje je on deloval nekako mladostno, kot nova generacija profesorjev. Leta 1951 so imeli Žirovci le šest telefonov, od zasebnikov le zdravnik Karel Bernik, leta 1958 pa 14. Spadali so pod gorenjsko telefonsko omrežje, saj je bila njihova centrala prikljuce­na k avtomatski telefonski centrali Škofja Loka. Pri tem je imel obcinski odbor SZDL številko 1.Po letu 1960, lahko pa tudi že prej, je bil v Žireh Servis za popravilo Tomosovih mopedov. Ker se je nekaj pokvaril bratov moped, ki sem ga veckrat tudi jaz vozil, sem ga odpeljal na ta servis. Seveda brez vnaprejšnje poizvedbe, saj tedaj še ni imel telefona. Šel sem tako rekoc na »urajmanje«. V spominu mi je ostalo, da sem tedaj pregledal vecino kraja. Pozimi leta 1966 sem šel kupit smucarske cevlje v Alpinino trgovino v Žiri. Bili so še usnjeni in na klipsne. Odlikovali so se po tem, da se niso nikoli premocili, tudi ce sem smucal ves dan v hudo južnem snegu ali snežni brozgi. Kam spadajo Žiri z okolico, je bilo meni zmeraj jasno – na loško stran, posebej, ker so sem spadale skupaj z okolico ves cas loškega gospostva; pod freisinško oblastjo so bile do leta 1803 in potem kot državno gospostvo še skoraj 50 let do zemljiške odveze leta 1848. Zalomilo se je med mojim študijem geogra.je in zgodovine. O tem, kam spadajo Žiri, se je razvnela debata neko jutro v seminarju za geogra.jo, ki je že prerašcala v prepir. Jaz se razprave nisem kaj posebno besedno udeležil, ker sprva niti nisem razumel, za kaj gre. Trditev, da Žiri spadajo na gorenjsko stran, je najbolj glasno zagovarjal študent, doma z Žirovskega. Nikoli pa do tedaj in tudi kasneje nisem podvomil, da Žiri ne bi spadale h Gorenjski. Leta 1962 je izšla knjiga geografa prof. Franceta Planine pod naslovom Poljanska in Selška dolina. Njemu se je zdelo samo po sebi razumljivo, da kraji, kot Žiri pa vse do Zavratca in Hleviš, spadajo v Poljansko dolino. Priznava, da je dolina nekako prešcipnjena pri Fužinah in da se je žirovsko obmocje v avstrijskem casu navezalo na Idrijo in Logatec in je bila pri Fužinah meja med Gorenjsko in Notranjsko. Tudi med obema vojnama so bile Žiri vezane na Logatec in šele po drugi svetovni vojni so prišle pod škofjeloški in leta 1948 pod kranjski okraj. »Pri nedavnem združevanju manjših obcin so se Žirovci kljub naravni povezanosti z ostalo dolino odlocili, da se navežejo na Logatec, in se je žirovska obcina l. 1961 prikljucila logaški. Tako sedaj tece nad Fužinami meja med kranjskim in ljubljanskim okrajem. Ker pa politicno-upravna opredelitev ne more zabrisati pokrajinske enotnosti pokrajine, ki se ocituje v površinski zgradbi in recni mreži, kar nujno odseva tudi v mocni prometni in družbeni povezavi, je upraviceno, da Žirovsko dolino obravnavamo skupaj z ostalo Poljansko dolino, zlasti ce vzamemo v poštev vec ko osemstoletno pripadnost teh krajev k freisinškemu gospostvu«.1 Preteklost Žirovcev sem podrobneje spoznaval po letu 1973, ko sem jim v muzeju, nekdanji Stari šoli, kot kustos Loškega muzeja urejal zbirko NOB. Ob nekem obisku Žirov sem ob cesti Dobraceva–Žiri malo pred tovarno Alpino na desni strani opazil obešen velik plakat z napisom: ZA ŠOLO NE DAMO NIC, KER VODI JO HUDIC. To je samo potrdilo dogajanje v Žireh v eni od ucilnic .lozofske fakultete leta 1969. Seveda je bila to že nova zgodba v zvezi s »prosto­voljnimi« samoprispevki. Najvec težav pri spoznavanju žirovske zgodovine se je pokazalo zaradi njene upravno-po­liticne povezave po koncu freisinške oblasti oz. koncu loškega gospostva z zemljiško odvezo sredi 19. stoletja. Še zdaj ni ugotovljeno, in vprašanje je, ali kdaj tudi bo, kaj se je zgodilo z zemljiško knjigo za obmocje Žirovskega. Za vsa druga obmocja nekdanjega loškega gospostva je ohranjena približno od zadnjega desetletja 18. stoletja pa do sredine 19. stoletja. Je izredno dragocen vir za preucevanje preteklosti Žirov. Knjige s sodnimi spisi so za to obdobje za zdaj izgubljene. Znano je, da so po prvi svetovni vojni Italijani za svoje na novo prikljucene kraje, ki so prej spadali pod loško gospostvo, od Jugoslavije zahtevali tudi zemljiške knjige in jih tudi dobili. To sklepam tudi po tem, ker sem pred leti za rudnik bakrove rude Ško.je v Podplecu nad dolino Kopacnice dobil nekaj podatkov na sodišcu v Idriji. Kako je bilo to urejeno za žirovsko obmocje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji, ne vem. V letu 1994, ko smo nacrtovali razdelitev tedanjih velikih obcin – komun na prvotne manjše obcine, je bilo veliko kombinacij, koliko in kje bodo meje novih obcin. Vprašanje je tudi bilo, koliko pravic in dolžnosti bo od prejšnjih obcin preneseno v pristojnost države in kaj bo s prejšnjimi krajevnimi skupnostmi v okviru posamezne obcine. Splošno vzeto so stranke kon­tinuitete zagovarjale vecje obcine, najraje pa bi še kar naprej imele velike; tedanje pomladne stranke pa so zagovarjale nacelo manjših obcin, kjer se prebivalci med seboj poznajo in svoje lokalne zadeve sami urejajo. Seveda so republiške strokovne službe z dr. Igorjem Vrišerjem in dr. Stanetom Vlajem vnaprej pripravile predlog teritorialnih obmocij bodocih obcin. Tedanji izvršni svet je predlagal tudi okvirno razdelitev vecjega obcinskega premoženja v smislu zgodnjenovo­veškega nacela: Kdor je lastnik obmocja (dežele), naj bo tudi lastnik pomembnejših objektov. »Cuis regio, eius religio« – tokrat ni šlo za vero, temvec za premoženje. Za Žirovce je bil tedaj med drugim pomemben kulturni objekt Stara šola oz. muzej. Tudi t. i. družbena stanovanja so pripadala ustrezni obcini. Le dvorec Visoko, smucišce Stari vrh in še katero premoženje je bilo treba kasneje deliti oz. .nancno izravnavati glede na velikost obcine in vrednost posameznega premoženja – po dogovoru med obcinami. V tistem casu je kar precej Žirovcev vztrajalo, naj bi ostala nekdanja velika obcina Škofja Loka. Da se to ni zgodilo, je vec razlogov, med drugim mogoce tudi ta, da so se preostali pre­bivalci Poljanske doline zavzemali za svoje obcine in bi bilo obmocje Žirov nekakšna enklava obcine Škofja Loka. Zanimivo pa je, da v casu ponovnega nastajanja obcine Žiri nisem pridobil veliko somišljenikov ne iz Žirov ne od drugod, ki bi po mojem predlogu zagovarjali zahodno mejo obcine Žiri na Razpotju, za obcino Gorenjo vas-Poljane pa na Kladju. Ideja je naletela na veliko nasprotovanje v Idriji oz. Cerknem pri bratih Podobnik. Moj predlog je šel v smeri izbrisa krivicne meje po prvi svetovni vojni in vzpostavitve nekdanje, nastale že v rimskih casih, ki se je potem ohranjala skozi 850 let loškega gospostva. V nekem širšem smislu so zdaj kraji in ljudje iz sicer ožjega pasu nekdanjega loškega gospostva postali Primorci. Meje niso tako enostavna stvar, da bi jo lahko na hitro spreminjali. Na terenu že, v glavah ljudi pa ne. Vpliv meje na znacaj ljudi omenja celo Planina, France: Poljanska in Selška dolina. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1962, str. 73–74. Stanko Petelin v knjigi Gradnikova brigada2. Drugi primer: Ceprav spada celotno nekdanje loško gospostvo cerkveno pod ljubljansko ško.jo že vec kot 200 let, sv. Jurija še vedno praznujemo 24. aprila, vsi drugi okoli nas pa 23. aprila. Cerkev je tudi razglasila 23. april za godovni dan sv. Jurija. Primerov iz raznih podrocij bi lahko naštel še vec. S tem hocem samo pokazati, kako daljnosežne posledice ima vzpostavitev uradne meje. Kateri interesi vse so bili v ozadju, da se leta 1994 ni upoštevala tradicionalna – skoraj ti-socletna meja? Zanimivo je ravnanje Rimskokatoliške cerkve. Pred prvo svetovno vojno so Žiri cerkveno in sodno spadale pod Idrijo. Cerkveno so bile v dekanatu Idrija. Ko so pisali statistiko katoliške cerkve za leto 1921, so za dekanijo Idrija napisali: »Od idrijskega dekanata sta ostali v Jugoslaviji samo dve župniji. 1. Hotederšcica /…/ 2. Žiri /…/«3. Po istem letopisu za leto 1924 pa je zapisano, da sta podružnici sv. Kancijana na Breznici in sv. Tomaža na Vrsniku na zasedenem ozemlju.4 Takrat so ju ocitno še lahko upravljali iz Žirov. Slednjega pa ni vec leta 1928.5 Tedaj je že zapisano, da sta upravljani iz župnije Ledine. Ocitno je župnija Žiri obravnavala zasedbo po Italijanih za zacasno in se ni odpovedala podružnicam. Šele po drugi svetovni vojni je župniji Ledine dokoncno prepustila podružnico na Vrsniku, ne pa podružnice na Breznici,6 ki jo še vedno vodi kot svojo lepo podružnico. Leta 1994 smo imeli priložnost oblikovati nove obcine. Škoda, da smo zamudili postaviti zgodovinsko mejo za obcini Gorenjo vas - Poljane in Žiri. V tistem casu in še kasneje sem v parlamentu veckrat govoril o pomenu loškega gospostva in na tej osnovi sem si tudi prizadeval, da bi na nekdanjih mejah postavili uradne table z napisom Loški okraj. Najdlje se je taka tabla obdržala na Soriški planini in župan Železnikov jo je zadnji odstranil. Vsi drugi župani so hiteli oznacevati meje svoje obcine. Obmocje Kocevskega je bilo teritorialno bistveno z manjšo pose-litvijo, pa je pred prvo svetovno vojno skoraj uveljavilo zase svoj okraj. Pri žirovski in poljanski obcini ni šlo za neke parcialne interese, temvec za državne. Bila je enkratna priložnost uveljaviti skoraj tisocletno mejo gospostva in bi bila šla hitreje v pozabo krivicna meja z Italijo pred nosom Žirovcev. Tudi naša državna oblast ni videla ugodne priložnosti in je (ne)hote prepustila krivicno mejo italijanski ekspanziji. Videz je, kot da se država Slovenija s tem strinja. Primorski politiki, zlasti župani, nas veckrat opozarjajo, kako italijanski apetiti niso pojenjali. Mi pa nic. Škoda! 2 Petelin, Stanko: Gradnikova brigada. Ljubljana : Založba Borec, 1983. 2. izdaja, str. 593. 3 Statistika katoliške cerkve SHS za leto 1921, str. 18. 4 Letopis ljubljanske ško.je za leto 1924, str. 88. 5 Letopis ljubljanske ško.je za leto 1928, str. 87. 6 Letopis cerkve na Slovenskem 1985, str. 117 in 251. Toncka Stanonik O naših obcinah Naneslo je, da smo v casu, ko sem od urednika ŽO Mihe Naglica dobila povabilo k pisanju o obcinah, med katerima sem se gibala v referendumskem casu okoli leta 1969, v naših študijskih krožkih veliko govorili o .lmski glasbi. Ugotavljali smo, da je dobra tista, ki je ob gledanju .lma sploh ne slišimo, pa se kljub temu pomembno« »odtiskuje« v vsebino gledanega. Ponudila se mi je primerjava. Ali ni tako tudi z vsemi upravnimi institucijami in njihovimi organi? Najboljši so takrat, ko se jih sploh ne zavedamo, jih ne opazimo, da nas upravljajo, ker to delajo dobro. Je bilo torej v casu, v katerem sem se zacela pocasi zavedati, da se tudi jaz gibljem v kolesju družbenega dogajanja, z našim lokalnim politicno-upravnim sistemom vse tako dobro, da se zdaj ne morem nicesar spomniti, ali pa me ta tedaj še ni dovolj zanimal? Najbrž bo šlo za to drugo. Kajti res sem se ga zacela zavedati šele v letih, ko sem kot dijakinja obiskovala gimnazijo v Škofji Loki, ki je bila hkrati sedež istoimenske obcine, moje (žirovsko) upravno središce pa je bilo tedaj v Logatcu. Kako se je to zgodilo, je vse popisano in argumentirano, v okolju, iz katerega izhajam (bilo je izrazito delavsko-kmecko), pa sprejeto s precejšnjim neodobravanjem, ceš da so se Žiri vendar vedno nagibale na gorenjsko stran. A jaz zaradi tega nisem obcutila vecjih težav, saj je bilo zame v tistem casu pomembno samo eno: ucenje in še enkrat ucenje in si tako utirati pot do znanja in življenja, ki si ga želim živeti. Vecjih ovir tu ni bilo. Avtobusne povezave s Škofjo Loko, kar je bilo zame temeljnega pomena, so bile dobre, avtobusi so vozili zelo redno tudi po veckrat na dan, svoje poti so zaceli že pred peto, potem še ob šestih in sedmih in spet ob deve­tih, na gosto so se potem vracali tudi popoldne, prihajali so iz Ljubljane in Kranja. Tudi kadar se je zgodilo kaj neobicajnega, prenavljali so cesto, jo asfaltirali ali ko je cesto zaradi obilnega dežja nekje nad Fužinami zasul plaz, je bilo poskrbljeno, da smo se vsi (tudi dijaki in delavci) do vecera vrnili domov. Vozaci smo bili zaradi potrpežljivega premagovanja takih in podobnih težav pri profesorjih dobro zapisani. In ne spomnim se, da bi nas kdaj preštevali, kdo prihaja v šolo »iz Doline do Trebije« in kdo od tam navzgor. A da obcina ni neki imaginarni organ, ampak ima svoj sedež z zaposlenimi, ki v njem delajo, uradujejo, odgovarjajo, odlocajo, upravljajo, sem doživela na svoji lastni koži. Mislim, da je bilo v prvem ali drugem letniku gimnazije. Prišlo je obvestilo o možnosti nekakšne obcinske štipendije za socialno slabše situirane dijake, med katere sem bila uvršcena tudi jaz. Treba je bilo zbrati dokumente, dobiti potrdila o dohodkih staršev, kot je pravilo še danes. Ko so prišli odgovori z rešitvami o uspešnem kandidiranju, pa je bil tisti, naslovljen name, nekaj posebnega. Poseben zato, ker denarna pomoc zame ni bila niti odobrena niti zavrnjena, pac pa je vsebovala utemeljitev, da so prošnjo posredovali obcini Logatec. Od tam je prišel odgovor, in sicer, da so preverili materialno stanje naše družine, ki da je zadovoljivo, zato nisem upravicena do štipendije oziroma denarne pomoci. Oce je besnel, ko je bral odgovor, in ne vem, kdo od odgovornih v Alpini, ki je poslal podatke o naši družini, je bil deležen njegove jeze. Vem pa, da je spravil ta dokument med družinske listine, a ga pozneje v ocetovi zapušcini nisem našla. Tedaj pa mi ni bilo prijetno, saj sem se pocutila nekako ponižano, tako rekoc predmet ocetove jeze, ceprav mi je bilo v šoli kar dobro. Zamera do obcine, porojena iz zelo osebnih razlogov, pa je vendarle ostala. Gotovo pa to ni bil edini razlog, da so v družini in v njenem ožjem okolju z velikim zani­manjem pricakovali referendum, ki bo odlocil, v kateri obcini bodo njeni prebivalci urejali svoje življenje. Drugacno ozracje je bilo kot ob obicajnih volitvah, ko so ljudje že takoj po maši stekli na volišca, da opravijo svojo državljansko dolžnost. Mama mi je pisala v Študentsko naselje, naj pridem domov, ker me caka volilna glasovnica. Zdi se mi, da so ljudje cutili, da je zdaj resnicno od njih odvisno, v kateri obcini bodo živeli. Vsiljuje se mi celo primerjava z referendumskim razpoloženjem decembra 1990, seveda veliko manj usodnim. Vendar kot nova obcanka s še vedno stalnim žirovskim bivališcem v Novi vasi št. 25 z obcino Škofja Loka nikoli nisem imela veliko opraviti. Zato pa mi je ostala v srcu vsa Poljanska dolina z njenim središcem. Kako je lepa, se cudim še zdaj, kadar se v poletnih mesecih zapeljem po njej, in se spominjam svojih dijaških voženj. Vsa taka je, kot je bila nekoc. Nespremenjena, samo osvežena. Kot bi restavratorji s starih slik izmili necistoce, ki jih je cas naplastil na slikarjeve barve. Že ko sem se kot dijakinja vsak dan vozila po tej dolini in prestajala muke ovinkaste poti (zdaj je cesta speljana veliko prijaznejše), vcasih je bilo že pozno zvecer, mi je burila domišljijo, nenehno sem jo prevajala v besede in zgodbe. A sem ji svojo privrženost izpovedala šele v poznih zrelih letih v knjigi Sanje s šolskega avtobusa. O logaški obcini imam v zavesti, da je veljala za majhno in revno, ceprav o tem nimam no-benih konkretnih podatkov. Tudi Logatec mi je do današnjih dni ostal bolj ali manj neznan. Za kratek cas sem se v njem ustavila samo dvakrat (ce odmislim kratke avtobusne postanke na poti iz Ljubljane v Žiri – ta je bila zame, ki sem stanovala v Študentskem naselju v Rožni dolini, veliko krajša kot tista, ki je peljala mimo Škofje Loke). Prvic, ko smo se leta 1957 ob koncu šolskega leta ucenci prvega razreda osnovne šole peljali na koncni izlet. Po naporni avtobusni vožnji smo pristali na železniški postaji v Logatcu in cakali, da se z vlakom odpeljemo naprej do Postojne na ogled Postojnske jame. Do prihoda vlaka smo imeli še veliko casa, zato smo se zapodili za šank in vsi na kokto. Potem je na oni strani, kjer so bili železniški pragovi, mocno zapiskalo, in otroci smo v strahu, da je že pripeljal naš vlak, izpustili še polne steklenice in se kot creda stisnili okoli uciteljice Toncke Gorjanc. Drugic sem bila v Logatcu 30. septembra 2003, in sicer na povabilo klekljarske uciteljice Olge Ferjancic, v Stekleni galeriji je priredila razstavo svojih cipk. Bilo je zelo slovesno in na to prireditev in njene gostitelje imam lep spomin. A to nima nic opraviti z našim nekdanjim obcinskim sedežem, še manj z mojim dojemanjem in razumevanjem obcinskega upravljanja in njegovega vpliva na zadovoljstvo njenih obcanov. Moje poti so bile pac speljane drugje. Tisti, ki so bili bolj neposredno vpeti v njeno mrežo, bodo povedali, ali je bila referendumska odlocitev o spremembi sedeža obcinskega upravljanja prelomna in zakaj. Jaz pa bom ta svoj spominski zapis raje sklenila z mislijo, da želim vsem upravnim sedežem, v mejah katerih se giblje žirovska obcina, cim boljše upravljanje in v kar najvecje zadovoljstvo in blaginjo svojih obcanov. In z obilo sosedskega sodelovanja. V Ljubljani, februar 2019 Franc Temelj Voda tece po dolini Ta stavek je prvo, na kar se spomnim, kadar je govor o referendumu, na katerem so se Žirovci leta 1969 odlocali, v katero obcino bodo spadali. To je bil eden od argumentov, s katerimi so zagovorniki ideje o odcepitvi Žirov od logaške obcine in prikljucitvi škofjeloški, nagovarjali volivce. Takrat sem bil eno leto premlad, da bi lahko glasoval, živel sem v internatu v Ljubljani in še tiste pocitnice, ko je v Žireh najbolj »vrelo«, sem en mesec preživel v Ljubljani, štirinajst dni pa na Nanosu, tako da je glavno dogajanje, povezano z referendumom, šlo mimo mene. Glede na vse, kar sem takrat slišal, sem imel obcutek, da so se Žiri razdelile na leve, ki so agitirali za Logatec, in na desne, ki so agitirali za Škofjo Loko. Danes vem, da stvari niso tako enostavne in sem jih v svoji nevednosti prevec posplošil. Jaz bi se vsekakor odlocil za Loko, pa ne zaradi Sore, ampak kot tradicionalistu mi že to ni bilo jasno, zakaj smo se po skoraj tisocletni pripadnosti Loki in po ukinitvi samostojne obcine odlocili za Logatec. Je pa res, da me politika ni nikoli zanimala in se s temi vprašanji nisem ukvarjal. Že sama misel, da smo bili del gospostva s tako bogato zgodovino, se mi je zdela ime­nitna. Loko sem tudi vsaj malo poznal, saj sem v njej imel strica, Logatec pa mi je bil cisto tuj. Opravkov tam nikoli nisem imel, sorodnikov tudi ne, mesto je bilo brez turisticnih zanimivosti, in tako nisem imel razloga, da bi ga lahko pobliže spoznal (po pravici povedano, sem ga še najbolj pred leti, ko smo peš romali iz Štandreža pri Gorici v Celje). Tudi ko sem se vozil v Ljubljano, sem vselej, kadar je bilo mogoce, izbral avtobus, ki je vozil v Loko, in ne v Logatec. Takrat je še vozil v Loki cez Plac, kjer sem vselej obcudoval slikovita procelja hiš, Poljanska dolina se mi je zdela lepa, in ko smo se na Selu pripeljali na vrh Cenetovega klanca, se je pred nami odprla Žirovska kotlina v vsej svoji velicastnosti. Cez Logatec se mi je pot zdela nekam tuja. Ko smo se približali Žirem, sta nas res izza grmovja že na dalec pozdravila zvonika farne cerkve svetega Martina, potem pa smo se naenkrat, kakor na mala vrata, pretihotapili v središce Žirov, od koder sem moral še dlje pešaciti do doma, kakor ce sem se peljal iz Loke. Seveda o tem, kaj bi Žiri pridobile in kaj izgubile, ce bi se odcepile od Logatca in se prikljucile Loki, nisem razmišljal, in ce bi takrat glasoval, bi zgolj custveno. Kar se je v Žireh dogajalo leta 1969, se je v Sloveniji leta 1991. Tudi Slovenci smo se takrat odlocili, da se prikljucimo stari drušcini, katere del smo stoletja bili. Slovenci smo dobili prvic v svojem obstoju svojo državo, Žirovcem pa je bila vrnjena samostojna obcina. Obe sta majhni in tak je tudi njun proracun, toda temu primerno je manjše tudi vodstvo, ki odloca o njegovi delitvi in se lažje dogovori. V Žireh smo toliko pametni, da pri tem vlada razum in ne politika in pogoltnost posameznikov, kar pa, žal, na državni ravni ne velja. Spomnim se, kako je ata veckrat rekel: »Samo da bo delo in s tem zaslužek, potem bo že šlo. Ce pa ne bo dela, bo pa hudo.« Odkar pomnim, je v Žireh zaslužek vedno bil. Za povprecnega Žirovca sicer skromen, toda za dostojno preživetje je vsak lahko zaslužil ne glede na to, v kateri obcini smo bili. Ta je bil odvisen predvsem od sposobnih posameznikov, ki niso gledali zgolj nase, ampak tudi na kraj, v katerem so živeli. Ce se danes povzpnemo na Žirk, lahko vidimo, koliko novih proizvodnih obratov je postavljenih na vcasih zamocvirjenem zemljišcu, na katerem je zraslo komaj kaj konjske krme, in clovek bi mislil, da se za bodocnost Žirov ni treba bati. Toda ce pogledamo v notranjost teh zgradb, kmalu lahko ugotovimo, da v nekaterih dela vecinoma tuja delovna sila, medtem ko se vse vec Žirovcev vozi po kruh drugam. Za te, ki se vozijo na delo drugam, bodo Žiri kmalu postale predvsem spalno naselje, tuji delavci pa pridejo v Žiri zgolj po zaslužek. In ce ne bodo srca prebivalcev utripala tudi za kraj, bodo v prihodnje Žiri obstajale zgolj in samo še v številkah … Janez Žakelj Samozavest in pripravljenost na sodelovanje V casu referendumskega dogajanja in regijskih povezav Žirov, to je leta 1969, sem bil premlad, da bi o tem kaj vedel. Tedaj so bile povezave s Škofjo Loko boljše kot z drugimi sosedami, tako da je bila odlocitev najbrž smiselna. Pridobivanje glasov za eno in drugo opcijo, cemur danes sodobno pravimo lobiranje, pa je menda potekalo zelo zavzeto. Sicer pa je odnos do sosedov v regiji po mojih izkušnjah za razvoj kraja izjemnega pomena. Prevelika samozavest in prepricanje, da smo boljši od drugih, je škodljivo, kancek zdrave tekmo­valnosti pa zagotovo dobro vpliva na napredek. Po mojih ocenah je v Žireh živo to zadnje. To nas ohranja v stalnem spremljanju, kaj in kako stvari delajo naši sosedje, pa najsi bo to razvijanje podjetništva, turizma, kulture ali pa razvoj na kakem drugem podrocju. Kot županu mi pogosto kdo rece: V Gorenji vasi imajo pa to tako … V Idriji so pa imeli bolj razkošno praznovanje na prostem, ali kaj podobnega. Vcasih mi seveda to gre na živce, a tudi sam se kdaj izgovarjam na sosede, na primer, da je kaka javna storitev pri sosedih še dražja kot pri nas. Zanimiv je podatek, kako nas vidijo prebivalci sosednjih obcin. S tem smo se seznanili pri pripravi dokumenta Vizije razvoja obcine Žiri v letu 2015. O tem so namrec povprašali vec kot 150 obcanov sosednjih obcin. Sosedje so bolje kot mi Žirovci ocenili našo turisticno ponudbo in tudi kakovost življenja v Žireh. Velika samokriticnost je slovenska znacilnost, zato rezultati niti ne presenecajo. Samostojnost obcine Žiri je našemu kraju in prebivalcem dala novih možnosti za razvoj in napredek. Kot župan vsekakor dalec najvec sodelujem s kolegi župani iz nekdanjih loških obcin. Župane Škofje Loke, Železnikov, Gorenje vasi in Žirov nas v veliki meri poleg skupne zgodovine in skupne upravne enote povezuje skupno upravljanje javnih institucij. Med temi naj omenim Razvojno agencijo SORA, Osnovno zdravstvo Gorenjske, Osnovno šolo Jela Janežica, Glasbeno šolo Škofja Loka, Radio Sora ipd. Ker smo v tej drušcini najmanjši, se mi zdi pomembno, da se ne ustvarja obcutek, da smo zapostavljeni. Ce hoce najvecji partner, v tem primeru Škofja Loka, gojiti dobro sodelovanje, mora delovati dobrohotno, kot veliki brat. Rek, da Sora tece proti Škofji Loki, opredeljuje del v preteklosti nastalih krivic oz. zamer, ki so se skozi desetletja nabirala. Tako smo izgubili reševalno vozilo, pa Radio Žiri, ki je kot Radio Sora nedavno praznoval svojo 40-letnico obstoja in uspešnega delovanja. Sam cutim, da bi bilo treba pocasi take zamere pustiti za seboj, najbrž pa je to podobno kot zamera Maribora proti Ljubljani kot prestolnici. Ce te zamere delujejo spodbujevalno, so koristne, pogosto pa hromijo boljše sodelovanje, kar pa je slabo. Tukaj trcimo na splošen slovenski problem, ki ga je opisal že slovenski .lozof, antropolog in psiholog Anton Trstenjak. Menda je vcasih v šali dejal, da bi morala biti slovenska himna pesem Vrtec ogradila bodem, rožic nasadila bodem. Pripravljenost za sodelovanje te vrste pogosto hromi ideje, ki bi pripeljale do boljšega regional-nega sodelovanja na razlicnih pomembnih podrocjih. Takega sodelovanja je žal premalo. Vsak raje obdeluje svoj vrticek. Na obcini smo se pri nekaterih projektih v zadnjih letih že opredelili za Vrhniko (rezerva pri nujni medicinski pomoci, Medobcinski inšpektorat). Glede odlagališca odpadkov smo se namesto za Jesenice, kamor nas je kot gorenjsko obcino opredeljevala državna uredba, pred leti odlocili za sklenitev pogodbe z Ljubljano, ki je v tem primeru bližje in lahko zaradi velikosti nudi cenejše storitve. Zapirati se v svoj omejeni krog, je škodljivo. Konkurenca pogosto pomaga pri boljših in cenejših storitvah, a najbrž je danes to že prevec neoliberalno gledanje … Prav se mi zdi, da smo ponosni na vse, kar nas dela Žirovce, drugacne od drugih. Pa naj si bo to cevljarska tradicija, klekljanje ali pa sodobno podjetništvo in naša mnoga uspešna podjetja, na katera smo lahko upraviceno ponosni. Prav je, da smo samozavestni, smo pa že tudi dokazali, da smo s sosedi pripravljeni dobro sodelovati. Žiri so prav zaradi internacionaliziranih podjetij (Alpina, Poclain Hydraulics, M-Sora, Ika, Ino idr.) že umešcene v svet. Tja Žiri in Žirovci tudi spadamo. S pravo mero ponosa in skromnosti bomo tudi naprej uspešno odgovarjali na izzive, ki jih pred nas postavlja hitro spreminjajoci se svet, pa naj bo to na gospodarskem, prometnem, varnostnem, šolskem ali kakem drugem podrocju delovanja. Navsezadnje tudi naša himna pravi, da »glavico bistro Žirovec ima«. Zdrava kmecka pamet skupaj z dobrim in veselim srcem pa je danes pomembnejša kot le delavne in pridne roke. Milka Bokal Besedna družina klekelj v slovenskih slovarjih Klekljarstvo je v slovenski strokovni literaturi opredeljeno kot izdelovanje klekljanih cipk oziroma kot izdelovanje cipk s klekeljni. Vir za prvo je iztocnica klekljarstvo iz Slovenskega etno­loškega leksikona (2004) avtorice Tadeje Primožic, druga pa je povzeta po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994). Obe de.niciji se ujemata v nosilni besedi, razlikujeta pa se v navedbi pomenskih sestavin. Pri prvi opredelitvi je nakazan koncni izdelek, pri drugi pa nujni in za samo dejavnost opredeljujoci pripomocek, s katerim koncni izdelki nastajajo. Glede na pripomocek se imenujejo tudi druge vrste cipkarstva, kamor klekljanje po svoji osnovni dejavnosti sodi. Tako stroka locuje šivane, klekljane, pletene, kvackane, vozlane cipke.1 Poleg prakticnega, operativnega merila, ki je zajeto v zgornjih izrazih, je za opredelitev cedalje bolj smiselno tudi na neposredno izdelovanje nevezano merilo. Gre za estetsko naravnanost, ki klekljarstvo bolj kot druge vrste cipkarstva, ki so pri nas manj razvite, umešca v umetno obrt. Kako se je to raz­vijalo skozi stoletja do današnje stopnje, kako je pridobivalo nove vloge, od tiste, ko je bilo vir Slovenski etnološki leksikon, 2004. Iztocnica cipka. Avtorica Tadeja Primožic, Janja Žagar. preživljanja do sodobnega sredstva za individualno potrjevanje posameznika (ali boljše receno posameznic), bi bila zanimiva, a zahtevna raziskovalna tema. Tema se posredno navezuje na Žirem sosedne kraje in se potemtakem vkljucuje v širši kon­tekst Žirovskega obcasnika, ki z obravnavo žirovskega referenduma v tokratni številki prestopa krajevne meje, hkrati pa clanek izhaja iz žirovskega sociološkega temelja, kamor poleg cevljarstva klekljarstvo sodi. Cevljarstvo je bilo z obdelavo besede cévelj, ki je osrednji izraz te besedne družine, posredno obdelano v publikaciji Atentat na Alpino (22. zvezek Knjižnice Žirovskega obcasnika, Žiri 2016, ur. Miha Naglic, 156–165). Z današnjo temo se dopolnjuje prvi clanek. Tako bosta z jezikovnega vidika celovito predstavljeni dve dejavnosti, ki sta Žirem donedavna pomenili bitje in žitje. V stoletjih ju je izoblikovala krajevna zgodovina, nacin življenja in ne nazadnje naravne danosti. V besedju dolocenega obmocja se namrec najbolj jasno razodevajo njegove posebnosti. Mimogrede se jezikoslovcu zastavlja vprašanje, kako veda, ki se imenuje etnolingvistika in raziskuje dojemanje sveta v etnicnih skupinah in njegov odraz v jeziku, vkljucuje v svoje raziskave manjša jezikovna obmocja in ne samo vecje jezikovne skupnosti. Te imajo v primerjavi z manjšimi lažje ugotovljive jezikovne vzorce. Kot okvirno dokazuje knjiga akademikinje ddr. Marije Stanonik Etnolingvistika po slovensko (ZRC SAZU, 2017), si tudi manjša obmocja izoblikujejo samo njim lastno dojemanje sveta. Take raziskave pa zahtevajo pozornejšega poznavalca in pronicljivega strokovnjaka. Po besedotvorni jezikovni teoriji imajo besedne družine naslednje pomenske kategorije: 1. vršilec dejanja (delujoco osebo), 2. dejanje samo (uresnicenje nekega hotenja, volje), 3. vršilnik dejanja (predmet, sredstvo, ki dejanje opravlja in je zanj namenjeno), 4. rezultat dejanja (kar se doseže z dejanjem in je ugotovljivo), 5. mesto dejanja. V slovarjih, ki so odraz obstoja pojma v stvarnosti, bomo sledili besedni družini klékelj in njenemu razvoju v slovenskih slovarjih. Etimologija raziskuje izvor besed. V Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja je klek­ljarsko izrazje zastopano z iztocnicami klékljati, ki oznacuje dejanje, klékelj, ki je sredstvo za opravljanje dejanja, in klékljarico ´osebo´, ki je ženskega spola. Besede so tako predstavljene: »klékljati -am nedov. ´delati cipke´, klékelj, klékljarica; star. tudi klékati. Verjetno izpeljano iz imitativnega praslov. korena *klek-, ki se še najde v srb. klecati ´štikati, vesti, tkati brez colnicka´, ukr. kljacátiy ´plesti plot´ /…/ Tirol. in štaj. nem. klöcken ´klekljati´ je verjetneje izposojeno iz sloven. in ne obratno. /…/ Obicajni nem. izraz za ´klekljati´ je klöppeln, klöpfe­ln, ki je soroden z nem. klopfen ´trkati, udarjati´. Ce je beseda izvorno slovenska, je sorodna s klénkati.« Priznani slovenski etimolog torej na podlagi jezikovnih dejstev predpostavlja, da ima besedna družina klékelj oziroma klékljati za podlago posnemanje zvokov, ki nastajajo pri klekljanju. Podobni izrazi obstajajo v srbšcini in ukrajinšcini. Za tirolski in nemški izraz na podlagi literature sklepa, da se je izraz širil iz slovenšcine navzven in ne obratno. Maks Pleteršnik ima v svojem Nemško-slovenskem slovarju iz leta 1894/95, ki velja za naj­bolj popoln popis izrazja slovenskega jezika ob koncu 19. stoletja, besedno družino s korenom klek(l)- zastopano z izrazom klékljati in klékati. Kot vir za besedo klékljati je naveden Matej Cigale; v razdelku o virih je omenjena njegova Znanstvena terminologija iz leta 1880. Izraz klékljati ima po Pleteršnikovem slovarju sinonim klekati z virom, okrajšanim z Z. Krajšavo razvozlamo v razdelku Kratice. Glagol klékati se pojavi v rokopisnem Slovensko-nemškem slovarju Janeza Zalokarja (1792–1872). V Pleteršnikovem slovarju pa je tudi podatek, da je starejši vir glagola klékati v Dictionariumu, to je latinsko-slovenski slovar iz prve polovice 17. stoletja. Celotna navedba vira o tem slovarju je v Pleteršnikovem slovarju taka: »Dictiona­rium, latino-carniolicum, prva polovica latinsko-sloven. slovarja, rokopis menda iz 17. stoletja; Miklošic ga omenja v svojih delih s kratico: Lex.; jezik je dolenjšcina, vsa podobna slovenšcini protestantskih pisateljev.« Pozornost vzbudi omemba podobnosti z dolenjšcino. Za raziskovanje zgodovine klekljarstva vsekakor zanimiv podatek. Tu se sestavek navezuje na monogra.jo o idrijski cipki (Idrijska cipka – z nitjo pisana zgodovina, Mestni muzej Idrija, 2012; omenjena bo v nadaljevanju), ki v poglavju Prevajanje arhivskih virov o idrijski cipki iz nemšcine v slovenšcino navaja, da je Matej Cigale predlagal, da »bi o klekljanju govorili kot o vozlanju ali klinckanju« in da je »šele kot tretja možnost nave-deno klekljanje /…/2. To je dokaz o neustaljenosti klekljarskega izrazja v tem casu, kar posredno dokazuje, da klekljarstvo tedaj (okrog 1880. leta) še ni bilo splošno uveljavljeno. Tako sta v Pleteršnikovem slovarju upoštevana tudi oba Cigaletova predloga, klinckati in vozlati, prvi celo s predponskim glagolom zaklinckati. Nemški izraz klöppeln, ki je ustrezni-ca slovenskemu izrazu, slovarji prevajajo s slovensko besedo klékljati. Kot vir je v Pleteršniku omenjen Cigale, predponski glagol zaklínckati pa je sestavljavec slovarja našel v Slovenskem narodu. V poglavju o kraticah Pleteršnikovega slovarja je o njem tako zapisano: »politicen list, izhaja od l. 1868«. Ob strani temi in širjenju klekljarstva v drugi polovici 19. stoletja dodajmo nekaj stvarnih podatkov. Najdemo jih v lokalnih pisanih virih iz sosešcine Žirov. V kroniki Josipa Trobca (v Crnem Vrhu nad Polhovim Gradcem je Josip Trobec županoval skoraj pol stoletja) z naslovom Spominska knjiga od posestva Trobec v Crnem Vrhu, hiš. št. 7 (Modrijan, 2009) za leto 1907 na strani 69 piše: »Do l. 1875 je tu po teh krajih prav zelo cvetela platnarska obrt. Skoraj pri vsaki hiši so imeli po dvoje »statve«, da so tkali. /…/ To domaco obrt so izvajali po celem Kranjskem, a najvec tu krog nas in krog Škofje Loke. /…/ Ko je ta obrt prenehala, so pa po naših hribih nekako l. 1902 zaceli cipke delati (špice hekljati).« Knjiga Dedišcina župnije Šentjošt Toneta Koširja, Alojza Demšarja in Petre Leben - Seljak (stran 117) pa prinaša še podrobnejše podatke o širjenju klekljarstva. Šentjoški župnik Lakmayer za leto 1906 tako piše: »Cipkarstvo se po župniji rapidno množi. Ni je skoro deklice (od sedmega leta starosti), ki bi ne znala izdelovati cipk – klekljati. Pa tudi fantici se s tem pecajo. Do letos so nosile cipke v Žiri, sedaj pa jih poši­ljajo v Idrijo, ki jih razpecava na Dunaju. Placa bolje, vzorce (muštre) daje zastonj in niti (cvirn) prodaja izdelovalkam ceneje kot v Žireh /…/ Za cipke ženska zasluži do 200 kron letno, dekla pri kmetu pa kvecjemu 120 do 130 kron.« Odlomka iz kronik sta nesporen dokaz, da je bilo klekljarstvo ob prelomu stoletja v porastu. Ce po kronološkem nacelu sledimo zbirkam slovenskega besedja, je potem za Pleteršniko-vim slovarjem na vrsti prvi slovenski pravopis iz leta 1899, ki ga je sestavil Fran Levec. Po vsej verjetnosti je crpal besedje iz Pleteršnikovega slovarja, a besedno družino klékljati obide. Tudi Slovenski pravopis 1920 še nima nobene besede iz te besedne družine. Pac pa droben Brez­nik-Ramovšev Slovenski pravopis iz leta 1935 širi besedno družino. Ob iztocnici klékljati se pojavi tudi delujoca oseba, seveda z obliko za ženski spol: klékljati, klékljarica. Opazno je, da glavnega pripomocka za izdelovanje cipk – izraza klékelj sestavljavci pravopisa niso izbrali za predstavitev besedne družine, pomembnejše je bilo dejanje in oseba, ki to dejanje opravlja. Slovenski pravopis iz leta 1962 je besedno družino obogatil. V besedotvornem gnezdu z iztocnico klékljati je navedeno osem oblik. Glagol klékljati s trpnim deležnikom klékljan, gla­golnikom klékljanje, delujoco osebo, tudi tu v ženski obliki – klékljarica, dejavnostjo klékljar­stvo, glavnim pripomockom pri tem klékelj in pridevnikom klékljarski. Ob trpnem deležniku je dodan zgled, pridevniška besedna zveza v pomenu izdelek klékljane cípke, ob pridevniku na -ski pa po vsej verjetnosti ni nakljucno izbrana zveza klékljarska obrt. Šele v tem pravopisu se pojavi izraz klékelj. Vprašanje je, po kakšnem izboru so besede sprejemali med iztocnice. Povzetek Cigaletovega predloga se v monogra.ji o idrijski cipki konca tako: »medtem ko bi bila nit, namenjena izdelovanju cipk, preja za klinckanje.« Idrijska cipka …, 72. Je bilo eno od meril gradivo? Kakorkoli je bilo, glede na veliko razširjenost klekljarstva se je ta izraz pojavil v slovenskih jezikovnih prirocnikih dokaj pozno. Pac pa navedba dvojnice klékelj -klja in -keljna kaže na pozornost sestavljavcev pri oblikoslovni predstavitvi besede. Vprašanje je, zakaj je oblika s podaljšano osnovo v odvisnih sklonih – klékeljna, ki je v Žireh splošno znana, na drugem mestu. Utemeljitve ni moc ugotavljati. Mogoce je bila v ozadju analogija, ki vcasih pri sestavljanju slovarjev na racun žive rabe odloci o predstavitvi besede. Z ozirom na ta pravopis se od tedaj pojavlja krajša oblika kléklja v vseh slovarjih. Povecano število tvorjenk v besedni družini je odraz uveljavitve in širitve klekljarstva. Njihova registracija v normativnem jezikovnem prirocniku je zlasti odraz rabe, predpostavljamo, da predvsem v besedilnih vrstah, kot so nacrti klekljarskih šol, strokovni clanki, mogoce tudi reklame ipd. Slovenski pravopis 2001 ima iz obravnavane besedne družine iztocnice klékelj, klékljan, klékljar (s podiztocnicami klékljarica, klékljarjev, klékljaricin), klékljarski, klékljarstvo in klékljati, ki ima v zaglavju glagolnik klékljanje. Besedna družina nima pravopisnih odstopanj od regularnih pravil, zato je prikazana v okviru obicajnih pravil. Kot ponazarjalno gradivo so prikazane znacilne skladenjske zveze. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994) k porastu besedne družine ni prispeval, prav tako je ostalo tudi v drugi, dopolnjeni in deloma prenovljeni izdaji iz leta 2014. Oba imata besedno družino klékelj enako prikazano. Izrazi: klékelj, klékljanje, klékljarica, klékljarstvo, klékljati z deležnikom na -n klékljan. Izrazu klékelj ni dan status v splošnem jeziku, pac pa je umešcen med obrtniško izrazje. Pomenska razlaga (obrt. majhna lesena tuljava za rocno delanje cipk) ima nosilno besedo tuljava, kar je glede na pojasnilo pri izrazu tuljava sporno. Tuljava je namrec razložena kot »navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija«. Klekelj namrec ni cevasta priprava, prav tako pa je vprašanje, kaj so pri njem »višji robovi«. Dodajmo še razlage drugih izrazov iz druge izdaje SSKJ: klékljanje je razloženo po tipu: glagolnik od klekljati; klékljati: delati, izdelovati cipke s kleklji; klékljarica ima samostojno razlago: izdelovalka klekljanih cipk. V tako razlago so bili slovarniki »prisiljeni«, ker tipska razlaga ženska oblika od klékljar odpade. Besede klékljar pac ni v slovarju. Pridevnik klékljarski -a -o je izkazan z zvezami klekljarsko delo, klekljarski sukanec in klekljarska šola. Dodajamo, da v SSKJ ni nobenega predponskega glagola, ki so v živi rabi klekljarskih krajev zelo pogoste: priklékljati, poklékljati, zaklékljati, sklékljati, naklékljati, vklékljati. V tretji izdaji SSKJ, v spletnem rastocem slovarju eSSKJ (2016–), dosegljivem na spletnem portalu Fran, je besedna družina s korenom klek(l)- brez podrocne oznake, kar pomeni, da je del besednega sestava splošnega jezika. eSSKJ je pisan z novim konceptom in na podlagi sodob­nega jezikovnega gradiva, rastoci slovar pa pomeni, da se mu sproti dodajajo slovarski sestavki, imenovani prirastki. V doglednem casu bo izšel tudi v knjižni obliki. Besedna družina klékelj je že obdelana. Vsebuje izraze klékelj, kot SP 2001 tudi besedo klékljar, klékljarica, klékljarski, klékljati in klékljanje. Beseda klékljarstvo je izostala. Razlage klekljarskih izrazov so z doda­nimi pomenskimi sestavinami dopolnjene (glej spodaj). Razlaga izraza klékelj je predstavljena z natancnim opisom oblike, predvsem to ni vec tuljava, ampak bolj ustrezno: priprava. Tudi izraz klékljati je pojasnjen podrobneje, razlaga besede klékljarica je oprta na glagol. Pridevnik klékljarski se ne nanaša vec na klekljarice ali klekljanje, kot je v prvi izdaji SSKJ, ampak ima pomene zelo natancno razclenjene. eSSKJ prinaša tudi obsežno ponazarjalno gradivo, v katerem so predstavljeni skladenjski vzorci, v katerih je na podlagi žive rabe, izkazane z gradivom, ponazorjen pomen dolocenega izraza. V primerjavi s prvo izdajo SSKJ so v njem tudi faktografski podatki. Zaradi veckratne omembe Žirov (kar je zagotovo v zadošcenje žirovskim klekljaricam) pa tudi zaradi Žirem domace tematike navajamo slovarske sestavke iz besedne družine klek(l)- v celoti. Natancna pojasnila o stavcnih vzorcih, v katerih se razkriva velika skladenjska razvejenost izrazov, so v tem clanku sicer opušcena, a so nakazana z dvema poševnicama in s tipografsko poudarjeno pripadajoco besedno zvezo. klékelj kléklja tudi klékeljna samostalnik moškega spola [klék.l] podolgovata lesena pripra­va za klekljanje z ožjim zgornjim delom, na katerega se navije sukanec, in odebeljenim spodnjim delom za držanje: // n parov klekljev: Za izdelavo cipke smo rabile 10 parov klekljev in en dodatni klekelj z debelejšo nitko. // S križanjem in sukanjem klekljev nastajajo cipkarske mojstrovine. Z natancnim preme­tavanjem klekljev izpod njenih rok iz bele niti sukanca nastanejo srce, križ, metulj, baletka, fantazijski vzorec ... Kleklji in kvacka se ji ne zapletajo, tudi ko se loteva zahtevnejših vzorcev, za katere je treba sukati tudi do osem parov klekljev hkrati. klékljati klékljam [klékljati] nedovršni glagol izdelovati cipke s prepletanjem niti na vec parih klekljev // nauciti se, znati klekljati, zaceti klekljati: Ko mi je bilo šest let, sem se naucila klekljati. Naše babice so izdelovale puncke iz cunj, vešce so bile kvackanja in vezenja, znale so klekljati, šivati. Že kot otrok je zacela klekljati in spominja se, kako sta z mamo tudi do polnoci skupaj delali cipke, ki so jih nato prodajali. // klekljati cipko: Sprva so klekljali cipke, ki so bile iz grobega, lanenega sukanca in slabše kakovosti. Vedno sem si želela klekljati zahtevnejše vzorce, kar mi je bil izziv in mi je še danes. // Oce je pletel košare, mati je pletla nogavice in puloverje, stara mama je klekljala, stari oce pa je pripovedoval zgodbe. Stoletja so Idrijcanke klekljale zato, da so izboljšale družinski proracun, danes klekljajo, ker to znajo, saj se je tradicija prenašala iz roda v rod. // Na trgu in v ozkih ulicicah ženice še vedno pridno klekljajo. Poleti je nabirala borovnice, pozimi pa klekljala, kar je prispevalo dodaten denar za preživetje družine. // Pred drugo svetovno vojno je v Žireh (poudarila M. B.) klekljalo 2500 ljudi, takrat je bil to nacin, kako preživeti. klékljanje klékljanja [klékljanje] samostalnik srednjega spola izdelovanje cipk s prepleta­njem niti na vec parih klekljev: // delavnica, šola, tecaj klekljanja; mojstrica, uciteljica klekljanja; osnove, tehnika, umet­nost, znanje klekljanja; prikaz klekljanja: Znanje klekljanja se je prenašalo s starejših na mlajše. Vsako jesen organiziramo tecaje klekljanja, ki jih vodijo cipkarske uciteljice iz Idrije. Pri krožku smo se lotili risanja vzorcev cipk. Najprej smo se morali nauciti tehnike risanja, dobro je, da poznaš tudi osnove klekljanja, nato pa kar gre. // nauciti se, uciti se klekljanja: Že nekaj mesecev se intenzivno uci klekljanja. Ko so delo na kmetiji in naloge opravljeni, se posedejo za mizo in se z veseljem lotijo klekljanja. // klekljanje cipk: Klekljanje cipk, ki so ga na Idrijsko prinesli nemški rudarji, se je scasoma razvilo v pomembno gospodarsko dejavnost. // ukvarjati se s klekljanjem: Starejše klekljarice so zadovoljne, ker se s klekljanjem ukvarja veliko mladih deklet, med njimi pa se znajde tudi kakšen fant. // tekmovanje v klekljanju: Med obiskovalci in ljubitelji cipk je zelo priljubljen osrednji dogodek festivala, to je državno tekmovanje v klekljanju otrok in odraslih. // Klekljanje ima vecstoletno tradicijo, saj je bila Idrija vedno eno glavnih evropskih središc cipkarstva. Klekljanje se je razmahnilo predvsem na žirovskem (poudarila M. B. ) in polhog­rajskem obmocju. // Motiv za zvoncke ali snežinke si najprej nariše na papir in ga šele nato prenese na blazinico za klekljanje. // Stojnice z izdelki domace in umetnostne obrti so postavili že v petek, mojstri in mojstrice so prikazovali kovanje, brušenje stekla in klekljanje. // Zanimivost bo otroško klekljarsko tekmovanje v nedeljo dopoldne, popoldne pa se bodo v klekljanju ribic in rogljickov pomerili odrasli. klékljar klékljarja [klékljar] samostalnik moškega spola: 1. moški, ki kleklja: // priredna zveza: klekljarji in klekljarice: Leta 1938 je na Žirovskem (poudarila M. B.) cipke izdelovalo okrog 2.500 klekljaric in klekljarjev. »Iz cipk z zlato nitjo izdelujem zlate kravatne sponke in broške ali pa jih vlijem v steklene slavnostne kelihe,« pove mladi klekljar, ki ima veliko znanja o cipkah. 1.1. kdor kleklja: Tekmovanje klekljarjev iz vse Slovenije je bilo pod kostanji na dvorišcu. Posplošen pomen kdor kleklja vkljucuje tudi ženske. klékljarica klékljarice [klékljarica] samostalnik ženskega spola ženska, ki kleklja: // dobre klekljarice; idrijske, žirovske klekljarice; mlade klekljarice: V idrijski šoli so se izobrazile številne dobre klekljarice, za svoje izdelke so prejemale najvišja priznanja na sve­tovnih razstavah. Cipke je klekljala skupaj z idrijskimi klekljaricami in je na to zelo ponosna. Izdelovanje cipk so obiskovalcem predstavile tudi mlade klekljarice. Na prvem pravem srecanju slovenskih klekljaric se jih je zbralo vec kot sto. // delo klekljaric; skupina klekljaric; tekmovanje klekljaric: Osnovni namen oznacbe porekla idrijske cipke je doseci vecjo vrednost na trgu in višje ovrednotenje dela klekljaric. Po koncanih tecajih je ostala skupina klekljaric, ki se je želela še srecevati in izpopolnjevati. V okviru idrijskega cipkarskega festivala je bilo v Idriji tekmovanje klekljaric. // klekljarice se predstavijo s cim: Klekljarice so se predstavile s prekrasnimi cipkami. Ne-katere klekljarice izdelujejo tudi cipke iz kovinske niti ali žice in jih vlagajo v steklene izdelke. // K sodelovanju želi pridobiti nove klekljarice, ki že obvladajo osnove klekljanja. // priredna zveza: klekljarice in klekljarji: Danes je klekljanje vse pogosteje tudi nacin pre­življanja prostega casa, ki ga klekljarice in klekljarji preživijo doma ter na razlicnih tecajih. klekljarski klékljarska klékljarsko pridevnik [klékljarski] Pomen 1. ki je v zvezi s klekljarji ali klekljanjem: // klekljarska razstava, klekljarska tradicija, klekljarske tehnike, klekljarsko tekmovanje, klekljarska središca: Obiskovalci so z zanimanjem opazovali klekljarsko tekmovanje. Na pri­reditvi so predstavili bogato klekljarsko in železarsko tradicijo v kraju. Stalna razstava idrijske cipke ponuja vpogled v razvoj klekljarskih tehnik. – ki je rezultat klekljanja: // klekljarski izdelki: Na sejmu je bila pestra ponudba in izbira adventnih venckov, praznic­nih sladkih dobrot, klekljarskih izdelkov in rocno izdelanih novoletnih vošcilnic. Predstavili bodo klekljarske mojstrovine in izdelovanje dražgoških kruhkov, oboje pa bo v casu razstave tudi naprodaj. – ki je namenjen za klekljanje, se uporablja pri klekljanju: // Sobotno in nedeljsko festivalsko dogajanje bodo popestrili prikazi klekljanja ter sejem domace obrti in klekljarskih pripomockov. – ki je namenjen za izobraževanje klekljarjev: // klekljarski krožek, tecaj; klekljarska delavnica, klekljarska šola: Hodim na klekljarski krožek, košarko, dramski krožek, plesne vaje in še kaj bi se našlo. Klekljarska delavnica, ki bo še naprej pomagala ohranjati slovensko izrocilo, se bo nadaljevala tudi naslednje leto. Ucenje v klekljarski šoli je individualno in se prilagaja sposobnostim posamezne ucenke in ucenca. – ki ga sestavljajo, tvorijo klekljarji: // klekljarska sekcija: V maju je potekalo srecanje našega klekljarskega odseka s klekljari­cami Polhovega Gradca. Resnici na ljubo se drobna pripomba k zgornjemu nanaša na to, da med klekljarskimi središci v ponazarjalnem gradivu ni omenjena Selška dolina, ceprav jo je v kontekstu mogoce razpoznati. Iz navedenega je kljub težnji po enakopravnosti moških oblik in ženskih oblik opazna v primer-javi do izraza klékljar vecja skladenjska razclenjenost izraza klékljarica. Jezik pac po svoje kroti javno deklarirane družbene postavke. Od splošnih slovarjev clanek prehaja k terminološkim, strokovnim. Klekljarsko izrazje ima besedje zbrano v strokovnem slovarju avtorice Ljudmile Bokal z naslovom Mali klekljarski slovar iz žirovskih del Toncke Stanonik, ki je po besedah recenzenta Janeza Bogataja »prvi avtorski slovar klekljarskih izrazov in tudi prvi slovar na celotnem rokodelskem podrocju«. Med 407 iztocnicami jih ima koren klek(l)- v iztocnici 89, to je skoraj cetrtina iztocnic. Tovrstne iztocnice so enobesedni ali vecbesedni izrazi, ki jih stroka imenuje besedne zveze. Enobesedni izrazi so samostalniki (klékelj, manjšalnica klékeljcek, delujoca oseba klékljar z žensko obliko klékljarica, dejavnost klékljarstvo, sestavljenka prčdklékljarica), glagol (klékljati), predponski glagoli (priklékljati, sklékljati, vklékljati). Besedne zveze so samostalniške z levim prilastkom (lévi klékelj, konícasti klékelj, oškrbljen klékelj), z desnim prilastkom (pár klékljev, téhnika klékljanja), glagolske (súkati kléklje, privézati klékelj, umíti kléklje). Med samostalniškimi izstopajo z oznako osebno oznacene besedne zveze, ki so subjektivna, individualizirana tvorba Toncke Stanonik: klékljarska poštévanka, klékljarska abecéda, klékljarska béra. O slovarju je že bilo pisano v strokovni literaturi, zato na tem mestu na kratko. Iz del Toncke Stanonik s klekljarsko tematiko (zlasti Lucka na klekljarskih pocitnicah (2004) in Podobe iz cipkaste preje (1996)) je avtorica slovarja izbrala klekljarske izraze, ki so bili nato zajeti in obdelani v slovarju. Izrazi so razloženi s pomensko razlago, za ponazarjalno gradivo pa služijo citati iz omenjenih leposlovnih del. Glede na to, da se ta slovar približuje terminološkim, lahko pomenske opise oznacimo kot de.nicije, saj so v njih v primerjavi s splošnimi slovarji navedene natancnejše pomenske sestavine. Primer razlage iz SSKJ: klékelj: obrt. majhna lesena tuljava za rocno delanje cipk; eSSKJ: podolgovata lesena priprava za klekljanje z ožjim zgornjim delom, na katerega se navije sukanec, in odebeljenim spodnjim delom za držanje; Mali klekljarski slovar: klékelj -na in -lja m podolgovat lesen, s struženjem oblikovan klekljarski pripomocek s kapico, tuljavico in valjastim, na obeh straneh zoženim spodnjim delom, na katerega se navije sukanec in se uporablja pri rocnem izdelovanju klekljanih cipk. Zgoraj omenjena merljiva karakteristika slovarja, ki se nanaša na številski podatek o za­stopanosti iztocnic s korenom klek(l)- dokazuje, da je izraz klékelj relevantni, temeljni izraz, strokovno receno termin klekljarske stroke. Vsaka stroka ima namrec nosilne, temeljne izraze, brez katerih stroka kot veda ne more obstajati. Izraz klékelj je za klekljarstvo nedvomno tak. A ne samo to. Pojem klékelj je v tem delu izhodišce tudi za metaforicne izraze. V njih se razkriva individualizirano (osebno), s pronicljivo ustvarjalnostjo utemeljeno dojemanje pojma. Kozlícek, pálicica, ovcíca so prikupni izrazi v prenesenem pomenu. Zadnja dva omenjena sta sad takega miselnega postopka, izraz kozlícek pa je kot sinonim upoštevan v monogra.ji o idrijski cipki in bi bil potemtakem lahko povzet po živi rabi. Ce ima tokratna številka Žirovskega obcasnika namen, da se od referenduma ozremo k šir­šim s sosešcino povezanim vsebinam, naj se clanek konca v skladu z navedenim, s pogledom na idrijsko stran, kjer ima klekljarstvo dolgoletno tradicijo. Že omenjena monogra.ja z naslovom Idrijska cipka – z nitjo pisana zgodovina je do sedaj najpopolnejši prikaz klekljarske dejavno­sti na Slovenskem. Monogra.ja o klekljarskem izrazju govori v vec razdelkih. Obsežen seznam klekljarskih izrazov je v monogra.ji zajet v podpoglavju Pripomocki in material za klekljanje in v drugem z naslovom Elementi in tehnike klekljanja Cipkarske šole Idrija avtoric Metke Fortuna in Maje Svetlik (poglavje ima naslov Izdelava klekljanih cipk). Za tukajšnjo obravnavo pritegu­jemo zlasti prvega. Obsežnejši geselski clanki so po kratkem uvodu namenjeni vec izrazom. S pojmovnega stališca so izbrani tisti, ki so temeljni izrazi klekljarske stroke. Trditev preverjamo z merilom pojmovne ustreznosti, ki mu je podlaga operativna smernica. Ce bi kateri od navedenih izrazov manjkal, izdelka ne bi bilo moc dokoncati oziroma predstaviti. S strokovnega vidika je pomembno, da imajo pojmi ob osrednjem izrazu iz knjižnega jezika navedene sinonime, pri cemer je poudarek na idrijskem obmocju. Sinonimi in razlicice iztocnice so navedene z drugo tipogra.jo. Med pojasnjenimi izrazi je tudi klékelj. klékelj • v Idriji imenovan klíkl oz. klíkln (mn. klíklni), ponekod tudi klékel, klépel, klíkel, klíncek, kozlícek Pojem ima tri samostojne izraze, ob njih pa še foneticne razlicice. Pogostost besede je zna­menje uveljavljene dejavnosti na Idrijskem tudi dandanašnji. Ob robu k temu dodajmo še širši casovni pogled na uveljavljanje klekljarstva in s tem tudi klekljarskega izrazja, h kateremu z novim dognanjem prispeva prav ta klekljarska monogra.ja. Za zgodovino slovenskega klekljarskega izrazja je neizcrpen vir podpoglavje z naslovom Zacetki tehnološkega in oblikovnega razvoja cipk, kasneje znanih pod imenom »idrijske cipke« (poglavje Zgodovinski pregled klekljanih cipk na Idrijskem od konca 17. do zacetka 20. stoletja na podlagi arhivskih virov). Besedna družina s korenom klek(l)- kot taka neposredno ni omenjena, a smi­selnost omembe v tem clanku utemeljuje zapis slovenskih imen za cipke. Dragocena je namrec prva objava seznama idrijskih cipk iz Keessovega porocila iz leta 1820, ki vsebuje 33 izrazov iz Idrije, od katerih so nekateri izrazi še danes v rabi (krížcevke, rogljícki, srckovke). Besedna družina klékelj je temeljna za slovensko klekljarsko terminologijo. Relativna usta­ljenost v zadnjem stoletju jo izpricuje kot samostojno stroko z zgodovinsko izpricanim izrazjem. Z novimi dognanji še pred snovanjem slovenskih strokovnih jezikov ji veca sociolingvisticno pomembnost in ji daje svojevrstno mesto tudi v širšem okviru terminologije. Pripis urednika. Mogoce se kdo ob prvem pogledu na ta clanek vpraša, kaj ima »en klekelj« skupnega z žirovskim referendumom 1969. Na prvi pogled povezave res ni. Pa vendar je. Av-torica enega zadnjih odstavkov zacne takole: »Ce ima tokratna številka Žirovskega obcasnika namen, da se od referenduma ozremo k širšim s sosešcino povezanim vsebinam …« Res je, kot urednik lahko potrdim, da ima prav ta namen. Referendum 1969 je zdaj že zgodovina in meje so v casu, ki ga živimo, vse manj pomembne. Zdaj nas bolj zanima vprašanje, kaj imamo Žiri in Žirovci s svetom, ki nas obdaja, skupnega in v cem se od naših bližnjih in daljnih sosedov razlikujemo. In prav ta naš in njihov klekelj je v tem oziru simptomaticen. Po eni strani nas vsaj z bližnjimi sosedi povezuje v eno veliko klekljarsko družbo v slovenski »Deželi cipke«. Po drugi pa se v žirovskih rokah suce cisto po svoje in nas pred bolj oddaljenimi ljudmi, ki klekljev sploh ne poznajo, po svoje odlikuje. V svojem Malem klekljarskem slovarju Milka Bokal v geslu klekelj kot primer rabe navaja tale stavek iz ene od knjig pisateljice Toncke Stanonik: »Sklanjala se je nad mizico in neznansko hitro premetavala kleklje.« To je to. In ceprav se ta podoba izgublja v referendumih casa, bo zapisana ostala. ŽIROVSKA PODJETNOST Petra Leben Seljak Clani obrtne zadruge Žiri (1908–1939) Ta prispevek smo napisali kot dopolnilo h knjigi Milana Kopaca, saj so se žirovska podjetja razvila na obrtniški osnovi. Doslej so bili objavljeni le podatki o obrtnikih, ki so v Žireh delovali leta 19301 in po koncu druge svetovne vojne v letih 1946–1952.2 Tokrat pa objavljamo podatke o obrtnikih, ki so bili v letih 1908–1939 clani žirovske obrtne zadruge. Imenovala se je Za­druga rokodelskih in dopušcenih obrtov v Žireh, med letoma 1931 in 1934 so jo preimenovali v Skupno združenje obrtnikov v Žireh. Ustanovljena je bila 7. 7. 1907 v Novi vasi.3 Njen prvi nacelnik je bil mizar Franc Primožic (1907, vsaj do leta 1915), kasneje krojac Lovre Šinkovec (od 1929, morda že prej). Gradivo obrtne zadruge hrani Zgodovinski arhiv v Škofji Loki. V arhiv ga je prinesel Nejko Podobnik; povedal je, da ga je dobil pri Pavlu Zajcu starejšem. Pregledali smo vse tri registre clanov, oba registra vajencev (ok. 1907–1921, 1922–1928) in edini register pomocnikov (ok. 1907–1924), pa tudi prijave in odjave obrti (1922–1937). Vajenci in pomocniki, zaposleni pri posameznih obrtnikih v letih pred 2. svetovno vojno, pa so vpisani v zadnjem registru clanov (1936–1939). Vajeniška doba je trajala tri leta. Preden je obrtnik pridobil status mojstra, pa je moral delati še šest let kot pomocnik.4 V prvem registru obrtne zadruge (1908–1929) si clanske številke ne sledijo zaporedno, ampak se štirikrat zacnejo s številko 1. Clanskih številk je zaradi tega manj kot clanov, enake clanske številke ima vec razlicnih oseb, nekatera imena se podvajajo. Vpisanih je 208 oseb, od tega je 1 Zajec, Dokument, ki je spomenik žirovske podjetnosti. 2 Jereb, Upravna ureditev, 176–180. 3 Stanonik, Zgodovina žirovskega cevljarstva, 133. Avtorica je podatek našla v gradivu, ki ga je hranil Alfonz Zajec. V gradivu, ki ga hrani arhiv v Škofji Loki, ustanovne listine ni, .nancne in druge knjige se zacenjajo z letom 1908. 4 Podatek o trajanju pomocniške dobe velja za krojace; Miklavcic: Rupert Gantar, 27. polovica (106) cevljarjev. Verjetno jih je bilo nekaj manj, saj so nekatera imena vpisana veckrat (cevljar Janez Kopac celo petkrat), ni nam pa še uspelo ugotoviti, ali gre za soimenjake ali za ponovljen vpis. Preostalih obrtnikov je 102, v resnici pa 96. Tudi tu imamo namrec osem takih primerov, ko je dvakrat vpisano enako ime in obrt. Ugotovili smo, da gre šestkrat za ponovljen vpis, dvakrat pa za soimenjaka, oceta in sina. Med temi 96 obrtniki je najvec kovacev (19), mizarjev (19) in krojacev (17). Sledijo šivilje (7), peki (7), strojarji (5 + 2 usnjarja), zidarji (4), tesarji (3), kleparji (2), mesarji (2), izdelovalci zabojckov (2), klobucar (1), kolar (1), sedlar (1), slikar (1), pleskar (1), izdelovalec cementih izdelkov (1), prodajalka kruha (1). V drugem registru (1929), ki ne vkljucuje cevljarjev in nekaterih drugih obrti (npr. mesarjev in zidarjev), je vpisanih 48 obrtnikov. Dva od njih imata prijavljeni po dve obrti (mlin in usnjarstvo ter mlin in žago), zaradi cesar v nadaljevanju naštevamo 50 obrtnikov: 9 mizarjev, 8 krojacev, 8 kovacev, 6 mlinarjev, 4 usnjarji, 4 peki, 3 šivilje, 3 žagarji, 2 pletarja, 1 opekar, 1 kolar, 1 mehanik. Najbolj pregleden in izcrpen je tretji register clanov (1936–1939). Vsak obrtnik je vpisan na svoji strani in ima clansko številko (1–115: do št. 93 so vpisani po abecednem vrstnem redu), vpisane so tudi številke izdanega obrtnega dovoljenja, rojstni datumi in drugi podatki, ki jih tu navajam dobesedno (»obrtno dovolilo«). Med 115 clani je pet cevljarskih zadrug in 110 posa­meznikov, med katerimi je najvec cevljarjev (45), sledijo pa mlinarji (13), mizarji (10), kovaci (8), krojaci (7), peki (5), mesarji (4), opekarji (3), šivilje (3), žagarji (2), pletarji (2), cementarji (2), kleparji (2), kljucavnicar (1), mehanik (1), kolar (1) in soboslikar (1). Primerjava prvega (1908–1929) in zadnjega (1936–1939) registra pokaže, da so nekatere obrti »izginile«, druge pa so se pojavile na novo. V obeh registrih je vpisanih naslednjih deset obrti: cevljarstvo, kovaštvo, mizarstvo, pekarstvo, mesarstvo, krojaštvo, šiviljstvo, kolarstvo, cementarstvo in /sobo/slikarstvo. V prvem registru, ne pa tudi v tretjem, je še naslednjih osem vrst obrtnikov: usnjarji, strojarji, tesarji, zidarji, izdelovalci zabojckov, sedlar, klobucar in proda­jalka kruha. V zadnjem registru pa je naslednjih šest obrti, ki v prvem niso omenjene: mlinarji, žagarji, opekarji, pletarji, kljucavnicar in mehanik. Spremembe so deloma posledica pravil, saj vemo, da so mlinarji in žagarji obstajali, ceprav jih v prvem registru ni. Deloma pa so razlike Drugi žig žirovske obrtne zadruge, v uporabi med letoma 1929 in 1936 lahko posledica novega življenjskega sloga: verjetno je zato izginil klobucar, pojavili pa so se kljucavnicar, mehanik in opekarji. Ce primerjamo clane obrtne zadruge s seznamom obrtnikov iz leta 1930, ki ga je sestavil Alfonz Zajec na osnovi placila davkov od dejavnosti, vidimo, da je bilo v Žireh še precej drugih vrst obrtnikov, ki niso bili vkljuceni v zadrugo: 15 gostilnicarjev, 27 trgovcev (z lesom, teleti, jajci, kolesi, sadjem in poljskimi pridelki, cipkami, mešanim blagom, slašcicami) in 2 razpece­valca, 5 tra.kantov, 3 branjevci in sejmarka, 2 cipkarici, brivec, dimnikar, fotograf, sodavicar in lastnik menjalnice. V nadaljevanju bomo predstavili obrtnike, ki so bili clani zadruge. Ker so prispevki v Ži-rovskem obcasniku po obsegu omejeni, bomo izpustili cevljarje: ti namrec številcno predstavljajo polovico obrtnikov, o njih pa je bilo objavljeno že veliko gradiva. Ravno tako tudi mlinarje in žagarje, saj nameravamo vodne obrate predstaviti posebej v eni od prihodnjih številk. Vsi preostali obrtniki so opisani po vrsti obrti, najvec je bilo kovacev, mizarjev in krojacev. Zacenjamo s kovaci in drugimi »kovinarji«, ki so dali osnovo podjetju Kladivar, zdaj Poclain Hydraulics. Sledijo usnjarji, sedlarji in kolarji, poklici gradbene in lesne obrti, oblacilne in pre­hranske. Za imenom in priimkom obrtnika smo vpisali sedež obrti (naslov, ta se je zaradi selitev lahko spreminjal). Rimske številke I, II in III povedo, v katerem registru je obrtnik vpisan: I (1908–1929), II/x (1929 in clanska oziroma zaporedna številka) in III/x (1936–1939 in clanska oziroma zaporedna številka). Dopisali smo tudi vajence in pomocnike,5 biografski podatki so iz osebne evidence Petre Leben Seljak,6 za kovace jih je nekaj prispeval tudi Janez Jereb. Veliko obrtnikov je odšlo v Ameriko, vendar smo ta podatek vkljucili le izjemoma.7 Kot zanimivost omenjamo tudi prve znane obrtnike, ki so bili vpisani v terezijanski kataster okoli leta 1754.8 Na Žirovskem jih je bilo 72: 27 tkalcev, 22 mlinarjev, 6 krojacev, 6 cevljarjev, 3 tesarji, 2 kovaca, po en usnjar, zidar, krovec za slamnate strehe, sedlar, sodar in mesar. Vsi mlini so bili v lasti posestnikov (kmetov), med preostalimi 50 obrtniki pa je bilo 13 posestnikov (kajžarjev) in 37 gostacev. Dodali smo tudi prve obrtnike z licenco s konca 19. stoletja, ki jih omenja Rado Jan,9 in tiste, ki smo jih našli v župnijskih knjigah, ce je bil poklic npr. omenjen ob poroki ali krstu otroka. Kovaci Kovaštvo je stara obrt, prva poimensko znana žirovska kovaca, vpisana v terezijanskem katastru leta 1754, pa sta bila Martin More (Nova vas 19, More) in Boštjan Peternel (1698–1779, Jarcja Dolina 4, Kovac). Veliko njunih potomcev je bilo kovacev, saj je obrt prehajala iz roda v rod. Zaradi pomanjkanja prostora žal ne moremo opisovati zanimivih sorodstvenih vezi navedenih posameznikov, ki predstavljajo le zadnje ostanke bogate bere žirovskih kovacev. Že nekaj let nastaja knjiga, ki bo opisala tradicijo kovaštva na Žirovskem; kdaj bo ugledala luc sveta, ce jo sploh bo, pa je odvisno od sponzorjev. 5 Rojstni datumi mojstrov so vpisani samo v zadnjem registru, rojstni datumi vajencev in pomocnikov pa skoraj povsod. Za mojstre smo biografske podatke poiskali v statusu animarum župnije Žiri, ravno tako hišna imena, in pa hišno številko, ce je v registrih kot sedež obrata vpisana samo vas brez hišne številke. Za hiše, zgrajene po letu 1900, nimamo podatka o hišnem imenu, v statusu animarum pa tudi niso vpisani gostaci, med katerimi je bilo precej obrtnikov. 6 Statusi animarum, krstne knjige in porocne knjige župnij Žiri, Zavratec in Vrh (Svetih Treh Kraljev). Datumi smrti tistih obrtnikov, ki so umrli po letu 1950, so povzeti po seznamu obrtnikov Alfonza Zajca. 7 Jan, Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike. Spisek 665 izseljencev je na straneh 24–45, družine nekaterih pa so tudi podrobneje opisane. Tam smo našli še nekaj obrtnikov, ki jih tu ne omenjamo: zidarja Janeza Blažica (roj. 1881), krojaca Ruperta Blažica (roj. 1880) itn. 8 Leben Seljak in Demšar, Knjiga hiš na Žirovskem, 441–451. 9 Jan, Žiri in Žirovci v letih 1750–1880, 82–87. Stran iz prvega registra clanov obrtne zadruge: Zapisnik zadružnih clanov I (ok. 1908–1929) Stran iz drugega registra clanov obrtne zadruge: Zapisnik zadružnih clanov II (1929) Stran iz tretjega registra clanov: Clanski kataster (1936–1939) Edina ohranjena vprašalna pola, ki se nanaša na pletarja Franca Gregoraca s Sela 16, najdena v tretjem registru clanov Leta 1946 so imeli obrt prijavljeno le še štirje kovaci: Janez More na Dobracevi, Ignac Sta-novnik v Žireh, Janez Poljanšek na Selu in Janko Starman v Stari vasi. Leta 1950 pa poleg njih tudi Franc Starman na Selu. 1.Lovrenc Zajc (1841–1912), Žirovnica 11, Zajec: I. Lovrenc je bil rojen na Sovodnju 1, pri njem sta se obrti izucila Tomaž Zajc (roj. 1881 ali 1888, Žiri; leta 1909 nastopil delo kot pomocnik) in Tomaž Oblak (roj. 1897, Idrija). 2. Tomaž More (1860–1936), Dobraceva 41, Kovac na klancu: I (obrt opustil 1928). Kovacijo na Dobracevi je postavil Tomažev oce, kovac Jakob More (1831–1896). Tomaževa kovaška pomocnika sta bila sinova Janez More (roj. 1893, glej št. 21) in Jakob More (roj. 1890), vajenec pa sin Karel More (roj. 1903). 3. Jakob Poljanšek (1862–1924), Selo 24, Modrijanovc: I. Jakob je bil rojen pri Modrijanu na Dobracevi 15. Njegovi kovaški pomocniki so bili Anton Kržišnik (roj. 1887), sinovi Jakob Poljanšek (roj. 1887), Jožef Poljanšek (roj. 1896) in Janez Poljanšek (roj. 1893, glej št. 13). Vsi trije Jakobovi sinovi so se pri ocetu obrti tudi izucili. Poleg njih so bili pred letom 1921 vajenci še Jožef Blažic (roj. 1887, Žiri), Anton Cefarin (roj. 1900, Cerkno), Pavel ali Urban Gantar (roj. 1905, Idrija), Viktor Kokelj (roj. 1904, Cerkno), Jakob Oblak (roj. 1900, Trata, Gorenja vas), Anton Peternel (roj. 1891, Cerkno) in Rafael Žakelj (roj. 1902, Žiri); v letih 1922–1928 pa Blaž Puc (roj. 1895, Žiri), Anton Likar (roj. 1904, Studor) in Jožef Filipic (roj. 1907, Srednje Brdo). 4. Janez Starman (1874–1940), Stara vas 35, Kovac: I, II/5, III/75 (obrtno dovolilo 1903). Janez, sin kovaca Mihaela Starmana (1850–1880), je bil rojen v Racevi 2. Pred letom 1921 so bili vajenci Leopold Kavcic (roj. 1898, Žiri; tudi pomocnik), Alojz Peternel iz Žirov, Janez Burnik (roj. 1900, Žiri), Anton Demšar, Jožef Trušnovic (roj. 1896, Dolenja Trebuša) in Janez Starman (roj. 1905, Stara vas). V letih 1936–1940 pa so kot pomocniki delali Emil Starman (roj. 1908, Stara vas; od 1927), Janez Starman (roj. 1905, Stara vas; od 1929) in Anton Kavcic (roj. 1911, Žirovski Vrh 39; od 1940). 5. Urban Kavcic (1845–1927), Osojnica 4, Kovac, Vrban: I. 6. Janez Peternel (1858–1926), Žiri 59, Kovac: I (opustil). Janez je bil sin kovaca Martina Peternela, ki je imel kovacijo v Žireh 25, na Studencu. Leta 1884 je kot pomocnik zacel pri njem delati brat Franc Peternel (glej št. 8). 7.Jurij Peternel (1858–1925), Raceva 2, Kovac: I (opustil). Jurij je bil sin kovaca Luke Peternela (1819–1876), ki se je v Racevo priženil iz Žirov 25. Pri njem sta bila pred letom 1921 vajenca Jožef Starman (roj. 1905, Raceva, glej št. 18) in Jožef Peternel (roj. 1894, Žiri), nato pa še Mirko Starman (roj. 1908, Raceva). 8. Franc Peternel (1867–1939), Žiri 17, Kovac na Studencu: I (vstopil 1912). Franc je prevzel kovaško obrt po ocetu Martinu Peternelu (1822–1904). Pred letom 1921 sta bila vajenca sin Vincenc Peternel (1894–1955, leta 1913 nastopil delo pomocnika) in Anton Ceferin (1896–1916) z Breznice. 9. Jakob Žakelj (1875–1937), Nova vas 6, Prapocen: I (vstopil 1912). Jakob je bil rojen v Novi vasi 6, njegova mama Katarina je bila hci kovaca Lovrenca Peternela (1812–1880), ki je imel kovacijo na Selu 13 (predhodnik kovaca Jakoba Poljanška, Modrijanovca). 10. Lovre Burnik (1867–1918), Žiri 56, Kovac v Tabru: I (vstopil 1912, obrtni list 1912). Po podatkih Janeza Jereba je bil Lovrenc rojen na Selu 16 kot nezakonski sin Marije Burnik. Burniki, ki so kovali v Tabru v Žireh, niso v sorodu z Burniki, ki so kovali na Selu. 11. Ignac Stanonik (1884–1968), Žiri 59, Kovac: I (podkovni kovac, vstopil 1914), II/4, III/77 (dovolilo 1914). Ignac, ki je prišel v Žiri z Drenovega Grica 23, je okoli leta 1920 kupil kovacijo Janeza Pe­ternela (glej št. 6). Pri njem je bil za vajenca Matevž Šubic (roj. 1900, Žiri), leta 1924 se je kot pomocnik zaposlil Hijeronim Kopac (roj. 1904, Dobraceva), leta 1936 pa sin Janez Stanonik (roj. 1909, Drenov Gric). 12. Franc Starman (1880–1952), Selo 6, Pri Markat, Kovac: I (obrtni list 1920), II/2, III/78 (dovolilo 1920, pomožnega osebja ni imel). Franc, sin kovaca Mihaela Starmana (1850–1880) iz Raceve 2, se je na Selo priženil leta 1906. Pred letom 1921 sta bila vajenca Hijeronim Kopac (roj. 1904, Dobraceva) in Jernej Trcek (roj. 1904, Kladje). 13. Janez Poljanšek (1890–1957), Selo 24, Modrijanovc: I (sekirni kovac, vstopil 1921, obrtni list 1925), II/3, III/59 (dovolilo 1925). Janez je nadaljeval kovaško obrt oceta Jakoba Poljanška (glej št. 3). V letih 1935–1940 so bili zaposleni sin Janko Poljanšek (roj. 1921, vajenec in pomocnik), Nikolaj Jerina (roj. 1919, Logatec; vajenec), Alojzij Velikonja (roj. 1908, Cerkno; pomocnik), Franc Licar (roj. 1920, Stara Oselica 46; vajenec), Franc Gabrovšek (roj. 1921, Rovte; vajenec, utonil 13. 6. 1939), Janez Tratnik (roj. 1918, Lavrovec; pomocnik) in Rudolf Umek (roj. 1923, Tržiše; vajenec). 14. Simon Burnik (1864–1934), Jarcja Dolina 20, Paklar: I (vstopil 1928, obrtni list 1928), II/6 (umrl). Simon je bil rojen v Jarcji Dolini 17, hišo na spodnjem Selu (Jarcja Dolina 20) je zgradil njegov oce Janez Burnik. Vajenec in pomocnik je bil sin Simon Burnik, ki je postavil svojo kovacijo na Selu (glej št. 15). 15. Simon Burnik (1898–1950), Selo 27: I (vstopil 1924), II/7, III/10 (obrtni list 1925). Vajenca sta bila brat Vinko Burnik (1906–1936, prevzel kovacijo oceta Simona, Paklar) in Sta-nislav Burnik (roj. 1922, Selo). 16. Franc More (roj. 1898), Žiri 27: I (vstopil 1925). Franc je bil sin kovaca Martina Moreta (roj. 1858) iz Sovodnja in vnuk kovaca Jakoba Moreta z Dobraceve 41. V Žireh je bil le kratek cas. 17. Franc Burnik, Žiri 56, Kovac v Tabru: I (vstopil 1925). O njem nimamo podatkov. 18. Jožef Starman (roj. 1905), Raceva 2: I (vstopil 1927), II/8, III/76 (dovolilo 1927). Jožef je bil sin kovaca Andreja Starmana (1877–1914), kovacijo v Racevi je prevzel po smrti sorodnika Jurija Peternela (glej št. 7). Leta 1939 je vajeniško dobo nastopil Vinko Podobnik (roj. 1925, Raceva 10). 19. Jernej More (roj. 1868), Dobraceva 41, Kovac na klancu: I (podkovni kovac, vstopil 1928). Jernej je bil sorodnik kovaca Tomaža Moreta (glej št. 2), njuna stara oceta sta bila brata, sinova kovaca Štefana Moreta (1774–1851) iz Žirov 11. 20. Janez Burnik (1900–1942), Žiri 56, Kovac v Tabru: III/8 (dovolilo 1926, pomožnega osebja ni imel). Janez, ki je prevzel kovacijo za ocetom Lovrom (glej št. 10), je leta 1922 zacel delati kot kovaški pomocnik pri neznanem Mariju Burniku v Žireh. 21. Janez More (1893–1969), Dobraceva 41, Kovac na klancu: II/1, III/47 (dovolilo 1928, pomožnega osebja ni imel). Janez je nadaljeval kovaško obrt oceta Tomaža (glej št. 2). Pred letom 1928 je bil vajenec Rafael Kavcic (roj. 1908, Šentjošt). Kleparji Prvi klepar je zacel delati leta 1922, leta 1946 pa je imel obrt le še Valentin Kosmac v Stari vasi 73: delavnico je prevzel za Albinom Cadežem, obrti pa se je izucil pri Stanku Cadežu. 1.Alojz Derganc, Žiri 79: I (vstopil 1922, se je preselil). Vajenec Rudolf Kavcic (roj. 1907, Žiri). 2. Maks Nikler, Dobraceva 82: I (obrtni list 1925, vstopil 1924; izstopil, imel kleparno v Ljubljani). Vajenec Martin Pleteršek (roj. 1910, Slovenj Gradec), njegova mama Neža Pleteršek je živela na Selu 3. 3. Stanko Cadež (roj. 1909), Dobraceva 9, Župan: III/99 (obrtni list 1937, vstopil 1939). Stanko je bil rojen v obcini Poljane, pri njem so se ucili Valentin Kosmac (roj. 1918, Ledini-ca), Julce Strlic (roj. 1923, Dobraceva), Albin Cadež (roj. 1912, Poljane) in Jože Bizovicar (roj. 1921, Zadobje). 4. Albin Cadež (roj. 1912), Stara vas 73: III/115 (obrtni list 1939). Tudi Albin je bil rojen v obcini Poljane, leta 1939 je vzel za vajenca Janeza Naglica (roj. 1923, Stara vas 15). Kljucavnicarji Kljucavnicarstvo (šlosarstvo) je bilo v preteklosti v domeni kovacev. Prvi nam znani kljucav­nicar je bil Franc Baznik (1865–1952), ki je živel v Rakulku, pri Šlosarju na Dobracevi 51. S to obrtjo so se verjetno ukvarjali tudi pri Šlosarju v Zabrežniku 8. Leta 1930 ni imel prijavljene obrti noben kljucavnicar, med clani obrtne zadruge je vpisan le eden. 1.Janez Demšar (1902–1945), Stara vas 72: III/111 (obrtni list 1934). Janez je bil rojen v obcini Trata (Gorenja vas), bil je solastnik hiše Hotavlje 56, kjer je vpisan kot klepar (drugi solastnik je bil brat Alojz, roj. 1905, po poklicu kovac). Leta 1939 je vzel za vajenca Jožeta Bogataja (roj. 1924, Nova vas). Mehaniki Med obema vojnama sta bila v Žireh dva mehanika, po 2. svetovni vojni pa ni imel prijavljene obrti nobeden. Janko in Franc Cepin, ki sta se izucila te obrti pri Marušicu, sta umrla med vojno. Njun oce Tomaž Cepin (1875–1949, roj. na Bregu pri Borovnici, por. 1909 z Marijo Demšar iz Žirovnice 1) je imel leta 1930 trgovino z dvokolesi pri Strojarju v Stari vasi 15. Leta 1946 je trgovino vodila Tomaževa snaha Matilda Cepin, vdova Janeza Cepina, živela je v Stari vasi 76. 1.Milan Dekleva, Žiri: II/37. 2. Miroslav Marušic (roj. 1891), Stara vas 15, Strojar: III/100 (obrtni list 1926, podružnica odjavljena 1937). Marušic je bil rojen v Logatcu, Cevica 76. Pri njem so se ucili Janko Cepin (roj. 1912, Bo-rovnica), Franc Cepin (roj. 1913, Žiri) in Pavel Jesenko (roj. 1924, Nova vas). Strojarji in usnjarji Tudi strojarstvo ali usnjarstvo je stara obrt, ki je med drugim zagotavljala surovino žirovskim cevljarjem. Po terezijanskem katastru je bilo okoli leta 1754 na Žirovskem šest cevljarjev in en strojar (lederer). Vsi cevljarji so bili gostaci, strojar pa je bil kmet Janez Rupnik, lastnik kajže v Podklancu 3, ki se ji še zdaj rece Pri Strojarju. S to obrtjo so se ukvarjali tudi njegovi nasledniki: zeta Mihael Gabrovšek (1750–1843) in Pavel Tavcar (1788–1867) ter sin Valentin Tavcar (roj. 1823). Nato je ostala doma Valentinova sestra Neža: ne vemo, ali sta bila strojarja tudi njen mož Janez Nagode in naslednji gospodar, priženjeni Janez Leskovec (1872–1941). Je pa precej verjetno, saj se je obrt pri hiši obdržala, ker je bil strojar Janezov sin Janez Leskovec (glej št. 7). Strojar (rothgerber) je bil tudi Gašper Eržen (roj. ok. 1806), ki je živel v Žireh 40, pri Erženu. Enak poklic je imel Matevž Eržen, ki je bil leta 1835 Gašperjeva porocna prica. Strojarja sta bila tudi Blažicka iz Žirov 18, Anton Demšar (1785–1852) ter njegov sin in naslednik Franc Demšar (1827–1902). Blizu Blažickove hiše je bila zgrajena nova hiša, Osojnica 6, po domace Strojar, katere lastnik je bil leta 1900 strojar Franc Leskovec (glej. št. 4), pred njim pa Jurij Šorli (roj. 1862), sin Andreja Šorlija (roj. 1821). Oce Andrej, ki je stanoval na Zadnjici (Žiri 27), je skoraj zagotovo identicen z Andrejem Šorlijem, ki ga omenja Rado Jan in je imel leta 1872 strojarno v Osojnici. Obrti se je izucil tudi njegov sin Janez, ki se je priženil na Selo 14 (glej št. 2). V obrtno zadrugo je bilo vclanjenih sedem strojarjev, vpisani so samo v prvem in drugem registru, v tretjem pa ne.10 Leta 1930 so delovali trije (Milan Dolenc, Janez Leskovec, Tomaž Šorli), leta 1946 pa sta imela obrt prijavljeno le še Matija Dolenc (odjavil 1949) in Janez Leskovec. 1.Matija Dolenc (1866–1950), Stara vas 15, Strojar: I. Matija, ki je bil rojen v Volci 5, se je v Žiri priselil okoli leta 1900. Pred letom 1921 so bili vajenci Janez Pavlin (roj. 1888, Rovte), Janez Albreht (roj. 1888, Oselica), Franc Tratnik (roj. 1888, Žiri), Rudolf Demšar (roj. v Žireh) in Tomaž Erjavec (roj. 1901, Vojsko), v letih 1922–1928 pa Alojzij Primožic (roj. 1902, Ljubljana) in sin Milan Dolenc (glej št. 6). 2. Janez Šorli (1857–1910), Selo 14, Žvrlin: I. Janez, sin Andreja Šorlija (roj. 1821) se je na Selo priženil leta 1881. Njegov oce Andrej, ki je sicer živel v Žireh 27, v Zadnjici, je imel po podatkih Rada Jana leta 1872 strojarno v Osojnici. 3. Tomaž Šorli (1900–1945), Selo 14, Žvrlin: I (vstopil 1923, obrtno dovolilo 1924), II/28. Tomaž je obrt prevzel po ocetu Janezu, pri njem je bil za vajenca Franc Šorli (1914–1944, nezakonski sin Tomaževe sestre Julke). 4. Franc Leskovec, Osojnica 6, Strojar: I (šel za nedolocen cas v Ameriko). Po podatkih Franca Jana gre za Franca Leskovca (roj. 1870), ki je šel leta 1906 v Ameriko k znancu Antonu Gromu (glej št. 5). 5. Anton Grom, Stara vas 67: I (vstopil 1923, Strojarna in usnjarna Stara vas, Žiri), II/26. Anton (roj. 1873) se je leta 1899 oženil z Marjano Šorli iz Žirov 27, sestro strojarja Janeza Šorlija (glej. št. 2). Bil je v Ameriki, prvic pred letom 1906, drugic je odpotoval leta 1910. Pri njem sta bila za vajenca Matej Seljak (roj. 1896, Žiri) in Matija Demšar (roj. 1912, Zabrežnik), leta 1923 pa se je kot pomocnik zaposlil Tomaž Šorli. 6. Milan Dolenc (1906–1966), Stara vas 15, Strojar: I (vstopil 1928, obrtno dovolilo 1928), II/27. 10 V drugem registru je pri strojarju Antonu Gromu naslednji pripis: Vsled pristojbe združenja usnjarjev za Dravsko banovino z dne 17. 6. 1934, smo ga glasom odredbe sreskega nacelstva z dne 18. 6. 1934 št. 52/58 izbrisali za clana, ker mora biti clan konjarskega združenja. Milan je obrt prevzel za ocetom Matijem (glej št. 1), za vajenca je bil Stanislav Kavcic (roj. 1913, Stara vas 2). 7.Janez Leskovec (1897–1950), Podklanec 3, Strojar: I (vstopil 1928, obrtno dovolilo 1928), II/29. Kolarji Po terezijanskem katastru ni bilo na Žirovskem nobenega kolarja. Ni pa izkljuceno, da so se s to obrtjo ukvarjali pri Kolerju na Dobracevi 13, kjer sta živela Martin Koler (lastnik 1709–1714, u. 1738) in njegov sin Gregor Koler (u. ok. 1750). Kolar pa bi bil lahko tudi kateri od cerkvenih kajžarjev, a ti podatki žal niso ohranjeni. 1.Franc Dolenc (1884–1958), Žiri: I (vstopil 1912), II/48, III/17 (obrtno dovolilo 1911, ne izvršuje obrti). Pred letom 1921 je bil pri njem za vajenca Matevž Kavcic (roj. 1905, Šentjošt), v letih 1922– 1928 pa Franc Gantar (roj. 1906, Žiri) in Matevž Vodnik (roj. 1905, Žirovski Vrh sv. Urbana). Po podatkih Alfonza Zajca je Franc leta 1930 živel v Žireh 28 (Žunar, hiše zdaj ni vec), leta 1946 pa je imel obrt v Žireh 71. Sedlarji Prvi znani žirovski sedlar je bil kajžar Jurij Kolenc (ok. 1700–1776), katerega poklic (sattler) je vpisan v terezijanskem katastru. Živel je v Novi vasi 16, pri Beštru. Spodaj omenjeni Anton verjetno ni bil njegov potomec, ker Antonovi predniki izhajajo iz Gor, iz Jelicnega Vrha. V sta­tusu animarum je kot sedlar (zotler) oznacen tudi Jakob Gantar (1842–1888, roj. pri Pavlinu v Novi vasi 3), kajžar iz Nove vasi 15 (Zotlar, nato pri Lipetu), kot komatar pa Martin Heinricher (1844–1923, roj. v Selcih), ki je gostoval v Žireh, na Selu in v Novi vasi. 1.Anton Kolenc (1870–1922), Žiri 75, Zakler: I. Anton je bil nezakonski sin Neže Kolenc, Rupcarjeve iz Žirov 20. Pred letom 1921 je bil vaje­nec sin Vinko Kolenc (roj. 1901), ki ga med clani zadruge ne najdemo, ceprav je imel prijavljeno obrt, saj ga leta 1930 omenja Alfonz Zajec na naslovu Žiri 62, poleg njega pa še sedlarja Pavla Jesenovca na Dobracevi 3. Oba sta imela obrt prijavljeno tudi v letih 1946 in 1950, Vinko pri Štalarju v Žireh 46, Pavel pa na Dobracevi 82. Zidarji Zidarstvo je sicer star poklic, po katerem pa na podeželju pred stoletji ni bilo velikega pov­praševanja. Leta 1770 je bilo na Žirovskem le malo zidanih stavb, poleg cerkev samo nekaj hiš v Žireh in ena na Dobracevi. Najstarejša ohranjena zidana hiša je Stara šola, zgrajena okoli leta 1720.11 Preostale hiše so bile pritlicne in lesene, in to še leta 1825. Zato nas ne preseneca, da so bili prvi zidarji gostaci, ki so se za delom selili s trebuhom za kruhom. V terezijanskem katastru je vpisan zidar Urban Trcek (roj. ok. 1720): gostoval je v Žireh 2, leta 1785 pa ga srecamo kot 11 Starejši je del Šinkovceve hiše na Ledinici, in sicer kašca (z letnico 1688), ki so jo kasneje postopoma razširili v zidano hišo. novohišarja v Stari vasi 18, Mojškrin. Zidar je bil tudi Matevž Cerar (roj. 1743) iz Žirov 21, ki ga v tej številki Žirovskega obcasnika opisujemo v prispevku Od Cankarja do Crnologarja. Rado Jan kot prvega zidarja z licenco omenja Martina Mlinarja z letom 1873. V župnijskih evidencah pa so kot zidarji oznaceni še (razporejeni kronološko, glede na leto rojstva): Matevž Eržen (roj. 1775, posestnik v Žireh 40, Eržen), Mihael Vidmar (roj. ok. 1784, gostac v Racevi, Lavrovcu in Žirovskem Vrhu), Anton Petric (1837–1909, hišar v Podklancu 6, Ribc), Andrej Tratnik (roj. 1842 na Dobracevi 4, gostaški sin, zidar v Postojni), Janez Tušar (1848–1927, kajžar v Stari vasi 4, Tonh), Jakob Orel (roj. 1869, Hlevni Vrh 10), Anton Kacin (1869–1902, gostac na Selu 3), Franc Jesenko (1874–1956, Nova vas 42), Henrik Demšar (1880–1959, živel na Dobracevi 76 in v Novi vasi 112), Matevž Filipic (roj. 1888, hišar na Ledinici 13), Ciril Bogataj (1892–1951, roj. v Bacnah, Osojnica 7), Anton Oblak (roj. 1896 pri Brezarju v Koprivniku 41, živel na Ledinici 14), Janez Crv (roj. 1902, nekaj cas je živel na Selu 26), Janez Frlic (roj. 1936 v Žirovskem Vrhu 28). Zidar pa je bil tudi Franc Strel, Štrelov (roj. 1887), ki se je priženil h Kebru na Breznico 7.12 Zidarji so vpisani samo v prvem registru clanov zadruge, bili so štirje. Leta 1930 sta imela obrt prijavljeno le še dva (Janez Gladek in Franc Kristan) in pa Janez Trcek (1873–1955) iz Nove vasi 36, ki se je obrti izucil pri Janezu Gladku. Leta 1946 pa je bil samostojen obrtnik samo Franc Kristan, obrt je opustil leta 1948. 1.Janez Gladek (1856–1938), Dobraceva 61, Gladek: I. Janez je bil sin Lovra Gladka iz Stare vasi 23. Leta 1905 sta se kot pomocnika zaposlila Anton Strlic (roj. 1887, Žiri) in Franc Kristan (glej št. 4), pred letom 1921 pa je bil za vajenca tudi Janez Trcek (roj. 1873, Nova vas). 2. Anton Kopac (1875–1951), Stara vas 29, Tinck (zdaj Zalešan): I. Anton je bil sin Boštjana Kopaca iz Stare vasi 29, brat Janez je bil opekar, Gregor pa krojac. Po smrti žene Marije (u. 1923) se je odselil v Ljubljano, na Tolstojevo 9. 3. Pavel Bogataj, Zavratec (prej Ledine): I (opustil 1921). 4. Franc Kristan (1888–1966), Dobraceva 65, Šemonik: I (Selo, vstopil 1924, obrtni list 1919). Franc je bil sin Jerneja Kristana z Dobraceve 37. Pri njem je bil za vajenca Jakob Demšar (roj. 1904, Zabrežnik). Opekarji Nekateri so morda izdelovali opecne zidake, drugi pa zagotovo cementne strešnike. Leta 1946 sta imela obrt prijavljeno le še dva opekarja, Luka Lazar (glej Cementarji) in Janez Kopac z Dobraceve 60. Verjetno gre za napako, ker je na Dobracevi 60 živel cevljar Janez Kopac. 1.Janez Kopac (1870–1949), Stara vas 55: II/30, III/31 (obrtno dovolilo 1928). Janez Kopac (sin Boštjana Kopaca iz Stare vasi 29 ter brat zidarja Antona in krojaca Gregorja) se je precej selil. V registrih obrtnikov je vpisan na naslovih Dobraceva (II) in Stara vas 56 (III), v statusu animarum pa najprej v rojstni hiši (Stara vas 29, Tinck, zdaj Zalešan), nato v Stari vasi 39 (Tinck) in nazadnje v novi hiši Stara vas 55. 2. Gabrijel Velikonja (1902–1965): III/113 (prosilec ni dobil obrta, zavrnjeno 1939). Gabrijel, ki je prišel v Žiri leta 1930, je bil zidar.13 3. Mihael Pivk, Nova vas 31, Golc: III/114 (obrtno dovolilo 1939). 12 Cadež, Breza, Brezno, Breznica, 111. 13 Velikonja, Zidarski mojster Gabrijel. V statusu animarum je Mihael vpisan brez podatkov z opombo, da se je izselil in odšel nez­nano kam, hišo Nova vas 31 pa so leta 1948 porušili. Gre za Mihaela Pivka (1900–1977), ki je izdeloval cementne strešnike doma, pri Oblaku na Fužinah 7.14 Cementarji Izdelki žirovskih cementarjev so morda tudi betonske ograje, ki jih še lahko vidimo ob ne­katerih hišah, vecinoma pa so izdelovali strešnike, saj Alfonz Zajec cementarja Luko Lazarja in Matevža Žaklja omenja kot opekarja, ravno tako Janeza Kopaca (glej Opekarji) in Janeza Žaklja, ki je imel obrt prijavljeno pri Kogeju v Žireh 4. Alfonzu ga ni uspelo identi.cirati, morda bi lahko šlo za Matevževega starejšega brata Janeza (roj. 1875), ki je bil gostac. 1. Matevž Podobnik, Govejk: I (obrt prestavil iz Idrije v Žiri). 2. Luka Lazar (1881–1967), Stara vas 2, Pivk: III/40 (obrtno dovolilo 1928). Luka je bil sin Franca Lazarja in njegove tretje žene Neže Primožic, v Žirovskem obcasniku je spomine na tega žirovskega posebneža obudila vnukinja Milena Miklavcic.15 3. Matevž Žakelj (1894–1977), Nova vas 28, Klobucar: III/91 (obrtno dovolilo 1929, izstopil 1937). Soboslikarji V registru obrtnikov so vpisani kot slikar, pleskar in soboslikar. 1.Janez Fortuna (1866–1921), Nova vas 44, Pri Slikarju: I (slikar, u. 1921). Hiša je leta 1927 pogorela, Janez (sin Simona Fortune, Špicarja iz Žirov 3) je v njej živel od leta 1903, prej je bil gostac v Žireh. 2. Valentin Šubic, Nova vas: I (pleskar). Alfonz Zajec meni, da gre za Valentina (1861–1934, por. z Marijo Burnik), Tinika iz Stare vasi 37. Vendar pa ta ni živel v Novi vasi, kjer je imel pleskar Valentin Šubic prijavljeno obrt: najprej je bil gostac na Selu 16, nato hišar na Dobracevi 7 in 63, nazadnje pa je živel pri hceri v Stari vasi 37. V Novi vasi je živel drug Valentin Šubic (1849–1924, por. s Heleno Ferlan): bil je gostac v Stari vasi 9, leta 1900 pa hišar v Novi vasi 30, pri Miklavžu. 3. Rudolf Kavcic (1909–1943), Nova vas 51, Lesicnik: III/106 (soboslikar, obrtno dovolilo 1938). Leta 1938 sta se pri njem zaposlila pomocnik Alojz Fortuna (roj. 1915, Trata; Gorenja vas) in vajenec Albin Oblak (roj. 1923, Ledinica; odpušcen 1939). Tesarji Vpisani so samo v prvem registru clanov (1908–1922), in sicer trije. Med njimi je bil tudi Franc Retel, ki je v statusu animarum oznacen kot mizar, in ne tesar. Morda je bil oboje, ceprav 14 Bogataj, Kronika vasi Fužine in vasi Kladje, 78. 15 Miklavcic, Dama imam garka pec, pa gar na smim! Na strani 140 je napacen podatek, da je bil Franc Lazar (1834–1908) sin Jerneja Albrehta. V resnici je bil sin gostaca Gregorja Lazarja, rojen v Jurecevi koci, Brekovice 11. so mizarji izdelovali pohištvo, tesarji pa ostrešja. Po podatkih Alfonza Zajca sta leta 1930 še imela prijavljeno obrt tesarja Franc Retel in Lovro Jereb, leta 1946 pa nobeden vec. Tesarstvo je stara obrt, iz katere je nastal priimek Cimerman. Kje so živeli Cimermani, opi­sujemo v prispevku Od Cankarja do Crnologarja, morda je bil kateri od njih tudi tesar. Trije tesarji pa so na Žirovskem omenjeni že v terezijanskem katastru leta 1754. Peter Kopac je bil kajžar v Zabrežniku 5, Zakrožen. Preostala dva sta bila gostaca: Marko Pivk (roj. ok. 1720) je gostoval pri Mojškrcu v Žirovskem Vrhu 26, Jurij Papit pa pri Žuštu v Hlevnem Vrhu 3. Tesar je bil tudi Valentin Kavcic (1817–1884, Snopkov iz Žirovskega Vrha 14, gostac na Vrhu 11 in v Šentjoštu 7). 1.Franc Retel (1866–1949), Stara vas 34: I. Franc je bil ljubljanski najdencek, vzrejen v Koprivniku 46, Paradiž. Pred letom 1921 so bili vajenci Andrej Drobtina, Janez Kržišnik in Janez Gantar (roj. 1887, Žiri). Prva dva sta ome­njena tudi kot pomocnika. Andrej Drobtina (1880–1958) se je zaposlil leta 1902, leta 1904 se je oženil z Antonijo Erznožnik iz Nove vasi 43, živela sta pri Glavtarju v Šentjoštu 16.16 Janez Kržišnik (1878–1957), ki je bil tu zaposlen v letih 1901–1904, pa je z obrtjo nadaljeval doma, pri Brezarju na Selu 10 in 11 (mizar je bil že njegov oce Janez), kasneje pa odšel v Ameriko. 2. Lovro Jereb (1876–1942), Raceva 27: I (vstopil 1908; pristojnino je dobil vrnjeno, ker ni dobil koncesije). Lovro je bil rojen pri Matajcu v Žirovskem Vrhu 19. V letih 1922–1928 so bili vajenci Janez Modrijan (roj. 1874, Rovte), Franc Simnovcic (roj. 1899, Žiri) in Franc Mrovlje (roj. 1897, Stara vas 43). Pred letom 1924 pa sta bila pomocnika Janez Gantar (roj. 1887, Žiri) in že omenjeni Franc Mrovlje (službo nastopil 1922). 3. Anton Majnik, Dobraceva: I. Verjetno gre za Antona Majnika (1864–1942, roj. v mežniji na Ledinici 3), ki je živel na Dobracevi 45, od leta 1910 pa na Dobracevi 72. Mizarji Po podatkih Alfonza Zajca je leta 1930 delovalo šest mizarjev, vsi so bili tudi clani obrtne zadruge (Jakob Fortuna, Jakob Jereb, Franc Miklavcic, Franc Oblak, Franc Potocnik, Boštjan Tušar, Franc Žust). Leta 1946 sta imela obrt le še dva, Franc Miklavcic na Selu 31 in Franc Potocnik na Dobracevi 3 (opustil 1949). Mizarji so bili tudi Janez Demšar (roj. ok. 1815, ob poroki 1848 Dobraceva 35, sin Pe­tra Demšarja iz Žirov 33), Janez Kržišnik (1841–1914, Selo 10 in 11, Brezar), Jernej Mlakar (1857–1915, Sedejev iz Goropek 7, mizar v Divaci), Gašper Dolenc (1861–1912, roj. na Dolenji Dobravi, gostac na Selu, na Dobracevi in v Žireh), Martin Lazar (1861–1906, roj. v Žirovnici), Anton Arhar (roj. 1873, Lavrovec), Lovro Žust (roj. 1885 v Dolah 12, Zakovk), Filip Jereb (1895–1953, Raceva 20; sin spodaj omenjenega Jakoba Jereba), Jakob Trcek (1904–1945, Nova vas 5), Avgust Oblak (roj. 1922 v Koprivniku 12). 1.Boštjan Tušar (1880–1943), Stara vas 8, Lukatov Andrejc (od 1938 Dobraceva 75): I, II/20, III/81 (dovolilo 1905). Boštjan, sin Andreja Tušarja, je bil rojen v Stari vasi 8. Obrt je prijavil leta 1905, kmalu zatem pa je odšel v Ameriko. V prvem registru je zapisano, da je bil tam dvakrat, prvic v letih 16 Košir idr., Dedišcina župnije Šentjošt, 230. V Žireh 4 je leta 1930 mizarsko obrt odjavil Franc Erznožnik, prijavil pa Ivan Možina. Obrtni list Ivana Možine, ki je v Žireh 4 leta 1930 prijavil mizarsko obrt. Mizar Franc Miklavcic je leta 1931 prijavil mizarsko obrt na Selu 31. 1907–1910, drugic pa se je vrnil leta 1924. Pred letom 1921 je bil pri njem za vajenca Jakob Mlinar iz Žirov, okoli leta 1940 Aleksander Oblak (roj. 1922, Žirovski Vrh sv. Urbana), leta 1938 pa se je kot pomocnik zaposlil Janez Žust (roj. 1903, Vrh 10). 2. Andrej Slabe (roj. 1868, Govejk 9), Ledine: I. 3. Jakob Jereb (1860–1940), Opale 14: I, II/23, III/95 (vstopil 1922, u. 1940). Jakob je bil sin mlinarja Matevža Jereba iz Raceve 1. Pri njem je bil za vajenca Matija Jereb (roj. 1887). 4. Jakob Demšar (1863–1949), Stara vas 21, Cesen: I (opustil 1921). Jakob je bil rojen pri Cesnu v Žirovskem Vrhu 10. Imel je deset vajencev, vecina ni bila domacinov: Jernej Tavcar (roj. 1892, Cerkno), Boštjan Podobnik (roj. 1896, Oselica), Jernej Obid (roj. 1895, Cerkno), sin Jakob Demšar (roj. 1892), Franc Jereb (roj. 1897, Cerkno), Janez Peternel (roj. 1900, Žiri), Rudolf Bevk (roj. 1904, Cerkno), Janez Žust (roj. 1903, Vrh), Peter Podobnik (roj. 1909, Ceplez), Franc Mohoric (roj. 1902, Korita). Imel je tudi štiri pomocnike: Andreja Kosmaca (roj. 1896, Labinje; 1907–1911, vrnil se je domov), Franca Jereba (roj. 1895, Cerkno), Boštjana Podobnika (roj. 1896, Oselica) in Janeza Peternela (roj. 1900, Žiri). 5. Franc Primožic (1864–1948), Nova vas 29, Brck: I. Franc (sin Franca Primožica, Brcka iz Nove vasi 29) je bil prvi nacelnik obrtne zadruge. Pri njem sta bila vajenca Franc Žgavc (roj. 1891, Vojsko) in Valentin Šubic (roj. 1898, Žiri), po­mocnik pa Franc Oblak (roj. 1896, Žiri; odšel v Šempeter na Krasu). 6. Franc Erznožnik (roj. 1877), Žiri 49, Na Luži: I Franc je bil sin Franca Erznožnika iz Žirov 49. Pri njem so bili zaposleni vajenci Janez Mla­kar (roj. 1901, Novine), Peter Makuc (roj. 1903, Reka pri Cerknem, ucno spricevalo je izdal Jakob Demšar), Leopold Mlinar (tudi pomocnik, leta 1912 je odšel k Jakobu Demšarju) in Janez Možina (roj. 1900, Mrzli Vrh). Mojster Franc je v prvem registru vpisan dvakrat, drugic z opombo, da ima sedež obrti v Gorenji vasi 30 in da je v Žireh odprl podružnico. Leta 1921 se je Franc namrec odselil v Brebovnico (glej Šivilje, št. 2), cez nekaj let pa je kupil hišo v Go-renji vasi 30, Lužar. Podružnico, ki je bila pri Kogeju v Žireh 4, je zaprl že leta 1930, ko jo je prav tam odprl njegov nekdanji vajenec Janez Možina (roj. 1900, Mrzli Vrh; verjetno sorodnik Franceve žene Marjane). 7.Janez Kopac (roj. 1875), Žiri 40, Gricar: I (vstopil 1908, nato se preselil). Janez je bil sin Andreja Kopaca, Gricarjev z Ledinice 6. Delavnico je imel v Žireh 40, nato pa se je preselil na ženin dom, v Govejk 6, Na Kljuki. Pri njem so se obrti izucili vajenci Martin Krek (roj. 1893, Poljane), Andrej Abram (roj. 1889, Cerkno; vpisan tudi kot pomocnik v letih 1906–1910) in Leopold Gantar (roj. 1893, Žiri; vpisan tudi v seznam pomocnikov z opombo, da je šel leta 1912 v Nemcijo, mojster Janez pa je imel takrat delavnico že v Govejku). 8. Franc Oblak, Stara vas (I) in Žiri (II, III): I (vstopil 1923, obrtni list 1924), II/22, III/ 52 (ne izvršuje, u. 1936). Franca nam ni uspelo identi.cirati, delavnice naj bi imel pri Tincku (Zalešanu) v Stari vasi 29 (prijava obrti 1922), pri Žunarju v Stari vasi 27 (I) in nato v Žireh (II, III). Glede na letnico smrti bi lahko šlo za Franca Oblaka (1879–1936, por. 1922), ki je bil rojen pri Brcku v Žirovskem Vrhu 37, lahko pa tudi za Franca (roj. 1896), ki se je obrti izucil pri Francu Primožicu (glej št. 5). 9. Janez Brejc, Pecnik 6: I (vstopil 1913, obrtni list 1913). 10. Janez Žakelj (1881–1961), Breznica 19, Janez: I. Janez (sin Janeza Žaklja, Jakcov iz Mrzlega Vrha 2) se je na Breznico priženil. Vajencev ni imel, pomocnik pa je bil Janez Žakelj (1898–1917) z Breznice 9, Tišlarjev. Mizar naj bi bil tudi njegov oce Janez Žakelj (1870–1956, ki se je na Breznico 9 priženil od Blažontarja iz Stare vasi 30.17 17 Cadež, Breza, Brezno, Breznica, 128. 11. Matija Cankar (1886–1945), Selo 22, Cankar: I, II/17, III/15 (vstopil 1911). Matija je bil sin žagarja Gašperja Cankarja, Budla z Dobraceve 55. Pri njem so bili vajenci Filip Kopac (roj. 1902), Matevž Seljak (roj. 1896, Žiri), Janez Oblak (roj. 1903, Žiri), Franc Miklavcic (roj. 1903, Selo), Franc Potocnik (roj. 1905, Žiri) in Jožef Košir (roj. 1908, Žiri). Pred letom 1924 je bil pomocnik že omenjeni Filip Kopac (roj. 1902), po letu 1930 pa Franc Bradeško, Franc Kržišnik (roj. 1918, Hotavlje), sin Pavel Cankar (roj. 1917, Selo 22) in sin Janez Cankar (roj. 1915, Selo 22), vajenec pa sin Vencelj Cankar (roj. 1921, Selo 22). 12. Jakob Demšar (1892–1966), Stara vas 21, Cesen: I (vstopil 1921, obrtni list 1921), II/19, III/16. Jakob je obrt prevzel za ocetom Jakobom (glej št. 4) leta 1921. Do leta 1928 je imel devet vajencev: Janeza Bevka (roj. 1905, Cerkno), Maksa Cankarja (roj. 1899, Brebovnica), Andreja Cuferja (roj. 1905, Cerkno), Rudolfa Eržena (roj. 1908, Oselica), Franca Mesca (roj. 1907, Gorenja Žetina), Jakoba Peternela (roj. 1908, Zakriž), Milana Poljanška (roj. 1908, Selo), Valentina Rihteršica (roj. 1913, Hotavlje), Franca Štrem.ja (roj. 1908, Cerkno). Leta 1922 se je kot pomocnik zaposlil Franc Žust (glej št. 13), v zadnjem registru pa je kot pomožno osebje vpisan samo vajenec Franc Kavcic (roj. 1922, Raceva 31). 13. Franc Žust (roj. 1898), Žiri (I), Dobraceva 75 (II, III): I (vstopil 1922), II/22, III/93 (izstopil 1937, ne izvršuje). Po podatkih Alfonza Zajca gre za Franca Žusta (1898–1940) iz Raceve 6 (Abrahtova bajta).18 14. Matija Jereb, Sv. Urban pri Gorenji vasi: I (vstopil 1926). 15. Jakob Fortuna (1885–1959), Dobraceva 32, Fortuna: I (vstopil 1914, obrtni list 1914), II/24, III/17. Jakob, ki je bil rojen v Podlipi, se je k Šinkovcu na Dobracevo 32 priženil leta 1913. Do leta 1928 je imel sedem vajencev: Pavla Vidmarja (roj. 1896, Oselica), Maksa Kopaca (roj. 1905, Žiri), Janeza Bogataja (njegov pastorek, roj. 1908, Dobraceva), Alojza Fortuno (roj. 1900, Borovnica), Dimitrija Jereba (roj. 1913, Dobraceva), Janeza Kavcica (roj. 1903, Brekovice) in Leopolda Veli­kanjeta (roj. 1905, Kanomlja). Za pomocnika je bil pred letom 1924 Valentin Šubic (roj. 1898, Dobraceva), po letu 1937 pa sinova Vinko Fortuna (roj. 1916) in Jakob Fortuna (1914–1944). 16. Franc Miklavcic (roj. 1904), Selo 31, Štrajt: I (vstopil 1928, obrtni list 1928), II/28, III/45. Po podatkih Alfonza Zajca naj bi bil Franc Miklavcic (1904–1983) Kolišar z Dobraceve 38. V statusu animarum ni vpisan, je pa zabeleženo, da se je leta 1927 oženil z Albino Kopac z Dobra-ceve 52, takrat naj bi živel na Selu 32. Verjetno je bil rojen pri Štrajtu v Žirovskem Vrhu 2, obrti se je izucil pri Matiji Cankarju na Selu 22, sedež obrti pa je imel prijavljen na Dobracevi 88 (I), v Stari vasi (II) in od leta 1931 na Selu 31 (III). V zadnjem registru so vpisani pomocniki Franc Bradeško, Silvester Kopac (roj. 1920, Dobraceva 52) in Jakob Kumer (roj. 1917, Leskovica) ter vajenca Jože Bajt (roj. 1920, Brekovice 12) in Janez Jereb (roj. 1921, Brekovice 3). 17. Franc Potocnik (1905–1965), Dobraceva 75 (I) in Dobraceva 3 (III): I (vstopil 1929, obrtni list 1929), II/21, III/63. Franc je bil sin gruntarja Janeza Potocnika z Dobraceve 8, Potocnik. V letih 1935–1939 je imel zaposlene tri vajence in šest pomocnikov. Vajenci so bili Andrej Šifrer (roj. 1920, Stara Oselica 38), Ignac Uršic (roj. 1923, Hotavlje) in Franc Mrovlje (roj. 1923, Žirovski Vrh 48). Pomocniki so bili Alojz Novak (roj. 1915, Hleviše 16), Milan Loštrk (roj. 1914, Žiri), Ignac Petric (roj. 1911, Podklanec), Mirko Naglic (roj. 1913, Žiri 55), Valentin Šubic (roj. 1898, Dobraceva 56) in Stanko Kogovšek (roj. 1902, Rovte). 18 Toncka Stanonik je potrdila pravilnost navedka. »Franc Žust (21. 10 1898 – 10. 4. 1940), Stumrškov, moj stari ata, je umrl za tuberkulozo, bolan je bil okoli pet let, štirikrat operiran, nazadnje so mu, da bi ga rešili, onesposobili polovico pljuc. Iz pripovedovanja sem si zapomnila tudi to, da je nazadnje 'še z nekom' delal pri Cesnu. Sklepam, da je iz zadruge izstopil zaradi bolezni.« 18. Stanko Cankar (roj. 1913), Selo 18: III/112 (vstopil 1939). Stanko je bil sin mizarja Matije Cankarja (glej št. 11). Zabojckarji Izdelovali so lesene zaboje, v katerih so se v svet odpremljali žirovski cevlji. Izpricanih je sedem zabojckarjev, vendar sta v registru obrtnikov (prvem) vpisana samo dva, preostalih pet, ki jih za leto1930 navaja Alfonz Zajec, ni bilo vclanjenih v zadrugo: Andrej Kopac, Jožef Reven in Ignac Šorli so živeli v Žireh, Franc Mravlje v Stari vasi, Janez Podobnik pa v Racevi. 1. Filip Mlinar (1891–1978), Stara vas 7, Francišk: I (vstopil 1921). 2. Franc Gruden (1890–1969), Žiri 18, Blažick: I (vstopil 1922, ni dobil koncesije). Pletarji Oba spodaj navedena pletarja sta imela obrt prijavljeno tudi leta 1946, leta 1950 pa le še Burnik. 1.Franc Gregorac (1880–1959), Nova vas 13, Jarcja Dolina in Selo 16: I, II/35, III/22 (obr­tno dovolilo 1920). Franc je bil sin Andreja Gregoraca, Bendeta iz Nove vasi 13. Obrt je imel najprej prijavljeno doma (I, Nova vas 13), nato v Jarcji Dolini (II, III), leta 1939 pa je živel na Selu 16 (Filck, nato Arhar). Do leta 1928 so bili vajenci Janez Giacomelli (roj. 1901, Nova vas), Kajetan Jesenko (roj. 1899, Žiri) in Vencelj Burnik (roj. 1904, Žiri). 2. Vencelj Burnik (roj. 1904), Žiri 65, Pošta, Mrovc: II/36, III/14 (obrtno dovolilo 1933). Krojaci Po terezijanskem katastru je bilo leta 1754 na Žirovskem šest krojacev, vsi so bili gostaci: Jožef Trcek in vdovec Andrej Trcek sta živela v Novi vasi, Boštjan Govekar v Žireh, Matevž Terpin v Ledinah, Blaž Podobnik v Pecniku, Urban Keršic pa v Koritih. Po župnijskih evidencah so bili krojaci tudi Blaž Kopac (roj. ok. 1760, gostac, nato hišar v Novi vasi 5) ter njegova sinova Janez Kopac (roj. ok. 1795, hišar v Novi vasi 5 in gostac v Stari vasi 26) in Valentin Kopac (roj. ok. 1800, kajžar v Novi vasi 12, Jurnca), Franc Trpin (roj. ok. 1785, leta 1822 v Goropekah), Jernej Možina (roj. ok. 1789, sin mežnarja z Dobraceve 18), Franc Oblak (roj. ok. 1792, Bajt v Osojnici 1), Lovrenc Kacin (roj. ok. 1794, leta 1822 gostac pri Erjavcu v Mrzlem Vrhu 8), Peter Šinkovec (roj. ok. 1797, gostac, umrl 1858 v Hlevnem Vrhu 11), Florijan Tušar (roj. ok. 1802, Bajtarck v Stari vasi 25), Andrej Gruden (roj. ok. 1806, gostac v Koprivniku 17), Janez Kogovšek (roj. 1840 v Zavratcu 15, gostac), Anton Selak (roj. 1853 v Idršku 3, Cešmelj), Pavel Slabe (1854–1875, gostac v Izgorjah 2), Janez Kopac (1874–1909, Dobraceva 70, Balantac), Franc Kogovšek (roj. 1884 na Medvedjem Brdu, gostac v Zavratcu 30). Krojac pa je bil tudi Anton Erznožnik (1828–1890), Žnidar v Žireh 41.19 19 Mlakar, Tabor v Žireh, 103. Leta 1930 je imelo obrt prijavljeno devet krojacev, vsi so bili clani zadruge. Leta 1946 jih je bilo le še pet: Rudolf Bacnar v Stari vasi 16, Rupert Gantar na Dobracevi 29, Jakob Kosmac na Ledinici 4, Franc Pertovt v Žireh 80 in Jakob Šifrer na Breznici 18. Trije so obrt opustili, leta 1951 sta bila prijavljena le še Rupert Gantar (tokrat v Stari vasi 69) in Jakob Šifrer. 1.Franc Bacnar (1874–1922), Stara vas 16, Bacnar: I (obrtno dovolilo 1900; u. 1922, na­daljuje Marjana Bacnar, od 1923 poslovodja Janez Rink). Franc je bil sin Boštjana Bacnarja (Franciškov iz Stare vasi 9, leta 1880 že bajtar v Stari vasi 16). Pri njem so bili vajenci Viktor Skok (roj. 1885, Gorenja Trebuša), Andrej Šifrer (roj. 1892, Oselica), Jakob Šifrer (roj. 1895, Oselica), Anton Leskovec (roj. 1897, Dole) in sin Rudolf Bacnar (1903–1948). Po Francevi smrti je obrt prevzela žena Marjana (roj. Potocnik, Potocnikova z Dobraceve 8), poslovodja pa je bil Janez Rink (glej št. 11): takrat sta bila vajenca Anton Mohoric (roj. 1908, Osojnica) in Blaž Rink (roj. 1914, Žiri 46). Pred letom 1924 so bili pomocniki prvi štirje od zgoraj naštetih vajencev: Viktor Skok, Andrej Šifrer, Jakob Šifrer in Anton Leskovec (1912–1916, sedaj pri Matevžu Kopacu). 2. Anton Erznožnik (1865–1933), Dobraceva 24, Žnidar: I. Anton je bil sin gostaca in krojaca Janeza Erznožnika (1820–1902), ki je med letoma 1850 in 1870 kupil kajžo na Dobracevi 24. V letih 1922–1928 je bil vajenec Antonov necak Viktor Eniko (roj. 1911, Dobraceva 77). 3. Karel Kristan (1881–1908), Dobraceva 7, Kristan, zdaj Zet: I. 4. Gregor Kopac (1874–1954), Žiri 70, Groga: I, II/10, III/37 (obrtno dovolilo 1899). Gregor je bil sin Boštjana Kopaca iz Stare vasi 29 (zdaj Zalešan), brat zidarja Antona in opekarja Janeza Kopaca. V letih 1907–1921 so bili vajenci Andrej Mavri (roj. 1890, Cerkno), Martin Vehar (roj. 1905, Stara Oselica), Karel Pivk (roj. 1896, Idrija), Ana Mlinar (roj. 1901, Žiri), Stanislav Kopac (roj. 1902, Breznica), Marjana Kopac (roj. 1905, Žiri), Leopold Oblak (roj. 1906, Stara vas) in Rupert Gantar (roj. 1907, Nova vas). V letih 1922–1928 pa Vincenc More (roj. 1907, Oselica), Silvester Rink (roj. 1911, Hotavlje), sin Feliks Kopac (roj. 1911, Žiri 70) in Cecilija Poljanšek (roj. 1898, Žiri 13). Pred letom 1924 sta bila pomocnika Alojz Hvala (roj. 1888, Poce; 1905–1907) in Karel Šinkovec (roj. 1903, Žiri; delo nastopil 1923), leta 1936 pa je kot pomocnik zacel delati Gregorjev sin Feliks Kopac (roj. 1911). 5. Matevž Kopac (1855–1925), Nova vas 27, Matevžk: I. Matevž je bil oce slikarja Franja Kopaca.20 Pri njem so se obrti izucili Aleksander Mlakar (roj. 1885, Žiri; vajenec 1897–1900, u. 1911), hci Marija Kopac (roj. 1891, Žiri), Franc Kavcic (roj. 1901, Žiri), Avgust Kostemaj (roj. 1892, Žalec), Pavel Bogataj (roj. 1894, Dole), Štefan Lapajna (roj. 1891, Šebrelje), Ciril Šinkovec (roj. 1898, Cerkno), Karel Cefarin (roj. 1902, Cerkno), Jakob Gantar (roj. 1903, Rovte), Filip Mlinar (roj. 1906, Žiri), Alojz Purgar (roj. 1906, Zakriž) in Jakob Novak (roj. 1907, Hleviše). Pomocnika sta bila dva od zgoraj navedenih vajencev, Aleksander Mlakar (1907–1908, zdaj v Gorenji vasi) in Pavel Bogataj (delo nastopil 1910). 6. Jakob Mlinar (1866–1947), Stara vas 25, Bajtarck: I, II/13 (odjavil). Jakob (sin Janeza Mlinarja, Homca iz Stare vasi 10) se je k Bajtarcku v Staro vas 25 priženil leta 1891. Vajenca sta bila hci Mici Mlinar (roj. 1906, Žiri) in Jernej Naglic (roj. 1910, Ame-rika, Žiri). 7.Franc Mlakar (1871–1953), Žiri 41, Žnidar v Tabru: I. Franc (sin Jožefa Mlakarja, Sedeja iz Goropek 7) se je v Žiri 41 priženil leta 1895. V letih 1922–1928 je bil za vajenca sin Anton Mlakar (roj. 1902, Žiri). 8. Janez Albreht (1869–1957), Nova vas 18, Jakopick: I. 20 Leben-Seljak, Rod in rojstna hiša Franja Kopaca. Janez je bil sin Tomaža Albrehta, Jakopicka. Pri njem so bili vajenci Jožef Tušar (roj. 1892, Cerkno), Janez Primožic (roj. 1905, Oselica) in Franc Mlinar (roj. 1910, Žirovski Vrh), pomocnik pa Franc Božnar (roj. 1884, Kremenik). 9. Pavel Mlinar (roj. 1858), Žirovski Vrh 20, Šoštar, Corn: I (1907 šel v Ameriko). Pavel je bil sin Andreja Mlinarja, Kosmovega Andrejca z Dobraceve 56. Leta 1881 se je priženil v Staro vas 26, po smrti prve žene pa se je leta 1883 porocil z Marijo Tušar iz Žirovskega Vrha 20 in se preselil na njen dom. Leta 1907 je šel v Ameriko, po podatkih Franca Jana je bil tam dvakrat. V letih 1905–1907 je bila za vajenko Marija Mlinar (roj. 1890), kot pomocnica pa je pred letom 1924 delala njena soimenjakinja Marija Mlinar (roj. 1899, Žiri). 10. Lovrenc Šinkovec (1878–1945), Stara vas 26, Šinkovc: I, II/15, III/80 (dovolilo 1908, ne izvršuje). Hišo Stara vas 26 je od krojaca Pavla Mlinarja (glej št. 9) kupil Gašper Gantar iz Stare vasi 4 in jo zapustil hceri Mariji (1881–1956), s katero se je okoli leta 1900 oženil krojac Lovrenc Šinkovec, sin Lovra Šinkovca iz Žirovskega Vrha 67. Lovrenc je bil tudi nacelnik obrtne zadru­ge, leta 1945 so ga likvidirali partizani, po smrti njegove žene Marije pa je hišo kupil fotograf Viktor Grošelj. Od otrok je preživel le prvorojeni Karel Šinkovec (1903–1944, ubit kot talec), ki je bil pred letom 1921 za vajenca, leta 1923 se je kot pomocnik zaposlil tudi Rudolf Bacnar (roj. 1903, glej št. 17). 11. Janez Rink (1875–1972), Žiri 2, Brence: I (vstopil 1912), II/11, III/70 (dovolilo 1912, izstopil 1939, ne izvršuje). Janez je bil rojen pri Frjanu v Šebreljah 118, umrl je v Šentvidu nad Ljubljano. V Žiri je prišel kot otrok z materjo Terezijo in bratom Francem, ki se je izucil za cevljarja.21 Vajenci in pomocniki v registrih niso vpisani, leta 1923 je postal poslovodja pri Marjani Bacnar (glej št. 1). 12. Jakob Mohoric (1875–1921), Korita 9, Žnidar: I (vstopil 1913, umrl). 13. Jakob Šifrer (1895–1963), Breznica 18, Jesenko: I. Jakob (sin Janeza Šifrerja in Ane Jezeršek iz obcine Oselica), ki je kot vajenec in pomocnik delal pri Francu Bacnarju, se je na Breznico priženil leta 1927. 14. Janez Poženel, Žiri 48, Boštjan: I (vstopil 1922, umrl). Med letoma 1922 in 1928 je bil vajenec Valentin Dolenc iz Lucin oz. Crnega Vrha. 15. Franc Pertovt (1900–1985), Žiri 80: I (vstopil 1925), II/9, III/55 (dovolilo 1925). Kje je bil rojen Franc, ne vemo, v zadrugo je vstopil leta 1925, ko se je oženil s Pavlino Šorli iz Žirov 67. Obrt je imel prijavljeno v Žireh 80, prav tako njegov svak in pek Matevž Šorli. Pred letom 1928 so bili vajenci Alojz Primožic (roj. 1908, Dobraceva), Anton Tratnik (roj. 1910, Koprivnik) in Adalbert, Albert Demšar (roj. 1910, Dobraceva). Leta 1937 sta bila pomocnika Jože Poljanšek (roj. 1920, Dobraceva) in Albert Demšar (roj. 1910, Dobraceva 48), vajeniško dobo pa je leta 1938 nastopila Ana Cadež (roj. 1923, Trata 3). 16. Janez Mrak (1869–1944), Nova vas 27, Matevžk: I (vstopil 1928, obrtno dovolilo 1928). Janez, ki je bil rojen v Stari Oselici 70, se je leta 1894 priženil k Zadnikarju na Fužine 20,22 k Matevžku pa leta 1928, ko je vzel vdovo Franciško Kopac, roj. Žust (druga žena krojaca Matevža Kopaca). 17. Rudolf Bacnar (1903–1948), Stara vas 16, Bacnar: I, II/12, III/ 11 (dovolilo 1929). Rudolf je prevzel obrt za ocetom Francem (glej št. 1). Pri njem so bili v letih 1936–1940 zaposleni vajenec Stanko Šifrar (roj. 1921, Koprivnik, Oselica) ter pomocnika Stanko Bajt (roj. 1918, Žirovski Vrh, Trata) in Franc Demšar (roj. 1918, Podobeno). 18. Rupert Gantar (roj. 1907), Nova vas 15, Pri Lipetu: II/16, III/19 (dovolilo 1932). 21 Mlakar, Rodovnik, 118–119. 22 Bogataj, Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše, 225. Bogataj, Kronika vasi Fužine in vasi Kladje, 160. Rupert je bil sin Filipa Gantarja iz Nove vasi 15 (Zotlar, Pri Lipetu). Sedež obrti pa je imel najprej v Stari vasi (1929), nato doma v Novi vasi 15 (1936–1940), leta 1946 na Dobracevi 29 (Pri Dekli), leta 1951 pa v Stari vasi 69, Pri Rupetu. V letih 1936–1940 so bili vajenci Pavel Eržen (roj. 1920, Kopacnica), Vinko Naglic (roj. 1921, Stara vas) in Marica Kokelj (roj. 1924, Fužine). Ti skopi podatki pa še zdalec ne opišejo zanimive in mukotrpne poti Ruperta Gantarja, ki se je izucil pri Grogatu, kot pomocnik delal v Ljubljani, v Križevcih pri Zagrebu, na Ceškem in v Avstriji, kot mojster pa nazadnje v Stari vasi 69: hišo, ki jo je zgradil okoli leta 1937, pa so med vojno požgali in jo je moral zgraditi na novo.23 Danes je ni vec, stala je med Bahacem in Alpino (danes del vrta gostilne Bahac). 19. Leopold Oblak (1906–1945), Stara vas 40, Zelman: II/14, III/53 (dovolilo 1934). Leopold (sin Janeza Oblaka, Žunarja iz Stare vasi 33) se je k Zelmanu priženil leta 1933. V zadnjem registru ima vpisanega vajenca Vinka Luznarja (roj. 1921, Dobraceva 5) in šest pomocnikov, ki pa so bili zaposleni le za kratek cas (en mesec, najvec tri), dva od teh veckrat: Rado Kosmac (roj. 1915, Ledinica 4) kar šestkrat, Alojz Primožic (roj. 1908, Dobraceva 50) dvakrat, Franc Mlinar (roj. 1910, Žirovski Vrh), Stanko Bajt (roj. 1918, Žirovski Vrh, Trata), Viktor Nagode (roj. 1905, Vrh 5), Jože Poljanšek (roj. 1920, Dobraceva). 20. Janez Logar, Hleviše 18. Ni vpisan med clani zadruge, je pa omenjen med ucnimi moj­stri. Pri njem so bili pred letom 1921 vajenci Andrej Lazar (roj. 1896, Dole), Anton Homovec (roj. 1898, Rovte), Matevž Logar (roj. 1901, Žiri), Matija Mivšek (roj. 1905, Žiri), Franc Jereb (roj. 1906, Raceva 1). Šivilje Leta 1930 so delovale tri šivilje: Antonija Hoja, Cecilija Poljanšek in Marija Ponomarenko. Med clanicami obrtne zadruge smo jih našli vec, vendar so nekatere obrt pred letom 1930 že opustile, druge so se odselile. Najstarejša nam znana šivilja je bila Marjana Erznožnik (1855–1924), sestra krojaca Antona Erznožnika, Žnidarja z Dobraceve 24. Omenjamo jo pod št. 10, obrti se je pa najbrž izucila pri ocetu, krojacu Janezu Erznožniku (1820–1902). 1.Katarina Mlinar (1872–1940), Žiri 66, Leander: I (obrtno dovolilo 1901, obrt opustila 1923). Katarina (roj. Petruša v Spodnji Kanomlji 39) je bila žena cevljarja Jerneja Mlinarja in mati cevljarja Leandra Mlinarja, po katerem je hiša dobila hišno ime. V letih 1908–1923 je imela 10 vajenk: Marijo Leskovec, Ano Markic, Franciško Lapajne, Nežo Šinkovec (roj. 1893, Cerkno), Ano Petrovcic (roj. 1892, Rovte), Franciško Licar (roj. 1895, Škofja Loka), Zo.jo Kogovšek (roj. 1905, Žiri), Ferdinando Možino (roj. 1905, Žiri), Josipino Kolenc (roj. 1904, Žiri) in Francko Mlinar (roj. 1897, Žiri). Kot pomocnice pa so bile zaposlene Amalija Markic (roj. 1890, Dole), Terezija Lapajne (Dole), Ana Petrovcic (roj. 1892, Rovte; vrnila se je domov), Neža Šinkovec (roj. 1893, Cerkno; vrnila se je domov), Uršula Bastard (roj. 1898, Horjul) in Angela Oblak (roj. 1900, Selo). 2. Marjana Erznožnik, Žiri: I (preselila v Brebovnico). Verjetno gre za Marjano (roj. 1879 Možina v Mrzlem Vrhu 5, Corn), ženo mizarja Franca Erznožnika iz Žirov 49. Leta 1921 sta namrec z možem kupila Košpirjevo kmetijo v Brebovnici 4,24 jo leta 1927 prodala in se preselila v Gorenjo vas 30. Pred letom 1921 je bila vajenka Neža Lukan (roj. 1899, Godovic). 23 Miklavcic, Rupert Gantar. 24 Košir, Življenje na Lucinskem, 231. 3. Marija Kopac, Nova vas 27, Matevžk: I (vstopila 1913). Verjetno gre za Marijo (1891–1918), hcer krojaca Matevža Kopaca, ki je umrla za špansko gripo. Pred letom 1921 so bile vajenke Marija Bratuš (roj. 1895, Cerkno), Apolonija Bevk (roj. 1893, Cerkno) in Julija Fortuna (roj. 1900, Žiri). 4. Antonija Hoja, roj. Burnik (roj. 1896), Dobraceva 80: I (obrtno dovolilo 1914), II/38, III/25. Pred letom 1921 je bila vajenka Leopoldina Jesenko (roj. 1901, Žiri), v letih 1922–1928 pa Anica Žust (roj. 1909, Vrh) in Marija Kokelj (roj. 1912, Dobraceva 28). V zadnjem registru je kot pomocnica vpisana Leopoldina Kavcic (roj. 1901, Žiri; 1918–1920), vajenke pa so bile po letu 1937 Rozalija Derlink (roj. 1921, Zgornji Novaki), Ana Kokalj (roj. 1922, Gorenja vas) in Angela Kejžar (roj. 1923, Laze, Oselica). 5. Francka Vrtovec, Žiri 66, Leander: I (vstopila 1926, obrtno dovolilo 1926). Pred letom 1928 je bila pri njej vajenka Marija Primožic (roj. 1909, Nova vas 1). 6. Cilka Poljanšek (roj. 1898), Žiri 68, Maksn: I (vstopila 1927, obrtno dovolilo 1927), II/39, III/56. Cilka je bila hci Štefana Poljanška, Štefanova iz Žirov 13. Pred letom 1928 so bile vajenke Julija Tušar (roj. 1911, Žiri 45), Marija Tinauer (roj. 1911, Žiri 80), Gabrijela Bogataj (roj. 1910, Nova vas), v letih 1936–1940 pa Alojzija Eržen (roj. 1920, Trata), Ivana Kristan (roj. 1923, Dobraceva 56) in Nežika Frlic (roj. 1923, Žirovski Vrh 38). 7.Ana Romih, Žiri 66, Leander: I (vstopila 1928, odjavila 27. 2. 1929). Pred letom 1928 je bila vajenka Cecilija Kavcic (roj. 1913, Žiri 31). 8. Marija Pogacar, Stara vas 17, Vrabec: I (vstopila 1928, obrtno dovolilo 1929, odjavila 3. 6. 1929). 9. Marija Ponamarenko (roj. 1895), Žiri 46, Štalar: II/40, III/64 (dovolilo 1914). Leta 1929 sta obrt odjavili šivilji Marija Pogacar in Ana Romih. 126 Pred letom 1921 ni imela vajenk, v letih 1922–1928 samo Kristino Trcek (roj. 1913, Nova vas 36), v letih 1936–1940 pa Doro Peternelj (roj. 1920, Leskovica), Jožefo Gregorac (roj. 1920, Žiri), Manico Gantar (roj. 1921, Nova vas 15), Vido Gantar (roj. 1921, Žiri 19) in Cvetko Kolenc (roj. 1924, Žiri 19). 10. Franciška Istenic (roj. 1887), Dobraceva 12, Trpin (od leta 1930 Žiri 81). Franciška, žena žandarja Lovrenca Istenica, je bila rojena pri Trpinu na Dobracevi 12. Tam je imela prijavljeno tudi obrt, ki pa jo je leta 1930 prestavila v Žiri 81. V statusu animarum ni oznacena kot šivilja, je pa njena mama Marjana Trpin, roj. Erznožnik (1855–1924), sestra kro­jaca Antona Erznožnika z Dobraceve 24. Franciška tudi ni vpisana kot clanica obrtne zadruge, ceprav jo najdemo med mojstricami v registru vajencev. Pri njej so se obrti izucile Ivana Oblak (roj. 1903, Dobraceva), Albina Kopac (roj. 1907, Dobraceva), Ana Primožic (roj. 107, Mrzli Vrh) in hci Silverija Istenic (roj. 1912, Žiri). Klobucarji Po podatkih Rada Jana je leta 1880 zacel na Dobracevi delovati klobucar, cigar ime ni znano. Lahko bi šlo za Blaža Majnika (1832–1901), ki je živel na Dobracevi 33, saj se je pri hiši reklo Klobocek. Na klobucarsko obrt oziroma na polst (.lc) pa namiguje tudi hišno ime Filck, ki ga je imela hiša na Selu 16, preden je leta 1884 postal lastnik Jakob Naglic, Arhar z Dobraceve 7. Pred njim sta bila lastnika Valentin Rupnik in Gregor Majnik (roj. 1824), ki se je priženil leta 1864. 1.Franc Žakelj (1847–1927), Nova vas 28, Klobucar: I (obrt opustil). Po podatkih Rada Jana je imel Franc obrt prijavljeno že leta 1875. Peki Potreba po pekih se je pokazala v krajih, kjer je bilo vec obrtnikov in gostacev, kmetje so namrec kruh pekli sami. Rado Jan omenja, da je bila prva znana pekovka Marija Albreht, in sicer leta 1878. Leta 1930 so delovale štiri pekarne, na Dobracevi, v Novi vasi in dve v Žireh. V zadrugo je bilo vclanjenih devet pekov, pekarn je bilo pa pet, od tega tri v Žireh. Prva je bila verjetno v Žireh 62: hiša je bila zgrajena okoli leta 1885, postavil pa jo je verjetno prav pek Andrej Soletti, sin tržaškega najdencka Santa Solettija. Druga je bila pri Peku v Žireh 47, kjer je od leta 1900 živel pek Jožef Jereb, v isti hiši je leta 1920 zacel peci Jožef Wolf, nato pa njegova vdova Terezija. Leta 1924 je zacela delovati tudi pekarna v Žireh 80: hiša je bila zgrajena po letu 1900, poleg pekov (Matevža Šorlija, Antona Giacomellija in leta 1946 Albina Oblaka) je imel v tej hiši obrt prijavljeno tudi krojac Franc Pertovt (svak peka Matevža Šorlija). Leta 1904 se je zacela s peko kruha ukvarjati Marija Oblak na Dobracevi, leta 1921 pa Franc Rupert v Novi vasi. Kot prodajalka kruha pa je z letom 1921 omenjena Marija Šorli (roj. 1869) iz Žirov 67, mati pekov Matevža in Štefana Šorlija ter stara mati pisatelja Leopolda Suhodolcana.25 1. Andrej Soletti (1856–1925), Žiri 62, Petelin: I (obrt opustil). 2. Jožef Jereb (1869–1949), Žiri 47, Pek: I. Jožef je bil sin Janeza Jereba, Lošcerja iz Žirovskega Vrha 8. Septembra 1900 se je v Celovcu oženil z Ano Schranz, novembra istega leta pa je bil pri Peku že rojen njun prvi otrok. 25 Leben-Seljak, Žirovska polovica pisatelja Leopolda Suhodolcana. Leta 1924 je pekovsko obrt v Žireh 47 (Pri Peku) po pokojnem možu Josipu Wolfu prevzela njegova žena Terezija. 3. Jožef Wolf (u. 1924), Žiri 47, Pek: I (obrtno dovolilo 1920, u. 1924, obrt prevzela vdova Terezija Wolf). Pred letom 1921 je bil za vajenca Janez Bogataj (roj. 1905 v Ameriki) iz obcine Oselica. 4. Terezija Wolf (1882–1970), Žiri 47, Pek: II/31, III/82 (vpisan je Josip Wolf). Terezije in njenega moža v statusu animarum ni, letnica rojstva in smrti je povzeta po Alfonzu Zajcu. V letih 1922–1928 je bil za vajenca Anton Bogataj (roj. 1908, Oselica), leta 1940 pa se je zaposlil Franc Zaletelj (roj. 1920, Dobrnic, Novo mesto). 5. Franc Rupert (1897–1969), Nova vas 20, Krek: I (vstopil 1921), II/33, III/68. V letih 1921–1928 je imel štiri vajence; Vinko Oblak (roj. 1909) je bil iz Žirov, preostali pa so bili rojeni tam kot mojster Franc Rupert, na Studencu pri Igu: Alojz Podržaj (roj. 1910), Alojz Rupert (roj. 1909), Janez Rupert (roj. 1913). Leta 1940 sta kot pomocnika zacela delati Matevž Šorli (glej št. 6) in Alojz Rižnar (roj. 1878, Sv. Marjeta). 6. Matevž Šorli (1899–1964), Žiri 80: I, II/33, III/79 (obrtno dovolilo 1924, izbris obrti 1937). Matevž je bil sin Ignaca Šorlija iz Žirov 67. V letih 1922–1928 so se obrti izucili štirje vajen­ ci: brat Štefan Šorli (roj. 1902), Stanislav Cerin (roj. 1909, Cerkno, Otalež), Albin Oblak (roj. 1912, Oselica, Kladje 3) in Anton Giacomelli (roj. 1912, Selo 5). Leta 1936 je bil pomocnik Alojz Tuhman (roj. 1904, Hl. Geist), leta 1937 pa Maksim Dolenc (roj. 1915, Volca). 7.Marija Oblak (1862–1926), Dobraceva 29, Pri Dekli: I (obrtno dovolilo 1904, v zadrugo prestopila iz rokodelske zadruge v Idriji leta 1926, ko je obrt tudi opustila). Marija je bila hci Matevža Oblaka iz Stare vasi 27. Po podatkih Alfonza Zajca je hišo Pri Dekli zgradila prav ona. Za vajenko in pomocnico je imela necakinjo Marijo. 8. Marija Zajec (1898–1982), Dobraceva 29, Pri Dekli: I, II/33, III/84 (obrtno dovolilo 1927). Marija, hci Janeza Oblaka iz Stare vasi 33, Žunarja, se je obrti izucila pri teti Mariji Oblak (glej zgoraj), tam je od leta 1916 delala tudi kot pomocnica, nato pa prevzela obrt. Leta 1923 se je porocila z Janezom Zajcem, o družini in trgovini je pisal njen sin, domoznanec Alfonz Zajec.26 9. Anton Giacomelli (roj. 1912), Žiri 80: III/104 (obrtno dovolilo 1937). Obrt je prevzel za Matevžem Šorlijem, pri katerem je delal že kot vajenec. Mesarji Ker so kmetje živino klali doma, najdemo mesarje le tam, kjer je bila vecja potreba po mesu, v gostilnah. Žiri so že leta 1754 imele mesarja, ki je v TK vpisan med gostaci. To je bil Gregor Rojc, gostoval je pri Špicarju v Žireh 3, kjer je gostilna omenjena že leta 1625. Gostilne so bile takrat v Starih Žireh še v treh sosednjih hišah, pri Kogeju (Žiri 4), v Stari šoli (Žiri 24) in pri Naglicu (Žiri 22), tistih v drugih vaseh pa tu ne bomo naštevali. Gostilnicarjev v registru obrtne zadruge ni, Alfonz Zajec pa jih je leta 1930 naštel 15: najvec jih je bilo v Starih Žireh (5), po dve gostilni sta bili v Stari vasi, na Dobracevi in v Racevi, eno gostilno pa so premogle vasi Vrh, Brekovice, Nova vas in Selo. Štirje od petih mesarjev, ki so bili clani zadruge, izhajajo iz gostiln. Andrej, Hieronim in Vinko Demšar so bili sinovi Andreja Demšarja (1854–1900), Bahaca iz Stare vasi 11. Verjetno je bil gostilnicar, tako kot njegov sin Vinko, ter kasneje Vinkov sin Dušan. Franc Seljak je bil rojen pri Kendovcu na Selu 1: tudi tam je bila gostilna, katere lastnica je bila leta 1930 Franceva polsestra Ivana (1900–1931, por. Ušenicnik). Seveda pa so se z mesarstvom ukvarjali tudi posamezniki, ki niso imeli prijavljene obrti. Pri Rupcarju v Žireh 20 so kupovali prašice in živino za domaci zakol, meso so vozili v Idrijo in prodajali na trgu. Sin Andrej Kolenc je odprl mesarijo v Žireh, doma se je nato z mesarstvom ukvarjal njegov brat Filip Kolenc (1889–1959), ki naj bi bil izucen mesar, po njegovi smrti pa je tovrstno delo po žirovskih domacijah opravljal Vili Kavcic, Špicar iz Žirov 3, kjer so imeli tudi gostilno.27 Mesar je bil tudi Jožef Kavcic (roj. 1880 pri Jerneju oziroma Brezencanu na Breznici 10), ki je v statusu animarum vpisan na naslovu Žiri 28 (Žunar) z opombo, da je mesar v Idriji. V prvem registru obrtnikov sta vpisana dva mesarja (glej št. 1 in 2), v drugem ni nobenega, v tretjem so pa štirje s pripisom, da so jih zadrugi prikljucili na podlagi odlocbe Zbornice T. V. J. v Ljubljani, št. 14636 od 14. 9. 1938. 1.Andrej Kolenc (1884–1947), Žiri 60: I (vstopil 1912), III/109 (obrtno dovolilo 1913). Leta 1918 se je kot mesarski pomocnik zaposlil Anton Mlakar (roj. 1893, Goropeke), leta 1938 je delo nastopil Ferdinand Kolenc (roj. 1920, Žiri 60), leta 1940 pa Mirko Kolenc (roj. 1913, Žiri 2). 2. Hieronim Demšar (1889–1926), Stara vas 11, Bahac: I (vstopil 1921, preselil na Planino). 3. Andrej Demšar (1879–1969), Žiri 78: III/107 (obrtno dovolilo 1908?). V letih 1937–1940 so bili zaposleni vajenec Franc Oblak (odpušcen 1938) ter pomocnika Anton Klemencic (roj. 1912, Studor 4; 1937–1940) in Milan Brus (roj. 1912, Volce, Tolmin; nastopil 1940). 4. Vinko Demšar (1891–1950), Stara vas 11, Bahac: III/108 (dovolilo 1915, prijavljen 1932). 26 Zajec, Naša zgodba. 27 Mlakar, Tabor v Žireh, 187–195. Leta 1924 je pekovsko obrt prijavil Matevž Šorli. Pomocnika sta bila sin Dušan Demšar (roj. 1912; od 1931) in Milan Brus (roj. 1912, Volce, Tolmin; 1930–1939). 5. Franc Seljak (1892–1955), Dobraceva 9, Župan: III/110 (obrtno dovolilo 1926). Franc je bil sin Miha Selaka, ki se je h Kendovcu na Selo 1 priženil od Maharja iz Kladja. Vajenec je bil Ernest Seljak (roj. 1925). Brivci Brivcev med clani obrtne zadruge ni, Alfonz Zajec omenja samo Blaža Šparovca pri Mrovcu v Žireh 80. Leta 1946 je imel Blaž obrt v Stari vasi 14, pri Maticu, brivec Džuro Kermendi pa v Žireh 44, pri Katrniku. Slednji je vpisan v registru vajencev kot ucni mojster Djuro Krmendi (brez navedbe obrti), pred letom 1921 je imel za vajenca Janeza Novaka (roj. 1901). Viri Zadruga rokodelskih in dopušcenih obrtov Žiri (1907–1947). ZAL ŠKL 379, teh. e. 1 in 2: Zapisnik zadružnih clanov I (arh. e. 8), Zapisnik Zadružnih clanov II (arh. e. 9), Clanski kataster (arh. e. 10), Zapisnik vajencev I (arh. e. 11), Zapisnik vajencev II (arh. e. 12), Zapisnik pomocnikov (arh. e. 13), Prijave in odjave obrti (arh. e. 19–30). Leta 1937 je pekovsko obrt v Žireh 80 prijavil Anton Giacomelli. Literatura Bogataj, Anton: Kronika vasi Fužine in vasi Kladje. Samozaložba, Škofja Loka, 2014. Bogataj, Anton: Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše. Samozaložba, Škofja Loka, 2016. Cadež, Nataša, Strel, Majda, Pintar, Tone (ur.): Breza, Brezno, Breznica. Župnija Žiri, Breznica, 2002. Jan, Franc: Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike (1892–1924). Samozaložba, Žiri, 2010. Jan, Rado: Žiri in Žirovci v letih 1750–1880. Žirovski obcasnik 23 (2002), 32, 76–102. Jereb, Saša: Upravna ureditev in gospodarski razvoj v Žireh v letih od 1945 do 1952. Loški razgledi 45 (1998), 171–204. Košir, Tone: Življenje na Lucinskem skozi stoletja. Lucine: Krajevna skupnost, 2010. Košir, Tone, Demšar, Alojz in Leben-Seljak, Petra: Dedišcina župnije Šentjošt: ljudje, domacije in znamenitosti. Šentjošt: Župnija, 2013. Leben Seljak, Petra, Demšar, Alojz: Knjiga hiš na Žirovskem. Knjižnica Žirovskega obcasnika, 2010, zv. 14. Leben Seljak, Petra: Rod in rojstna hiša Franja Kopaca. V: Kopac, Franjo in drugi: Franjo Kopac – Matevžkov malar, 86–90. Knjižnica Žirovskega obcasnika, zv. 23, 2017. Leben Seljak, Petra: Žirovska polovica pisatelja Leopolda Suhodolcana. Žirovski obcasnik 39 (2018), 48, 134–138. Miklavcic, Milena: Rupert Gantar, najstarejši med obrtniki. Žirovski obcasnik 17 (1996), 23/24, 25–29. Miklavcic, Milena: Dama imam garka pec, pa gar na smim! Žirovski obcasnik 28 (2007), 37, 137–156. Mlakar, Anton (ur.): Tabor v Žireh. Zgodovinsko društvo Tabor Žiri, Žiri, 2005. Mlakar, Anton: Rodovnik – Od kod izhajajo Mlakarjevi, 1720–2016. Samozaložba, Žiri, 2016. Stanonik, Marija: Zgodovina žirovskega cevljarstva. Loški razgledi 18 (1971), 128–146. Velikonja, Marija: Zidarski mojster Gabrijel. Žirovski obcasnik 33 (2012), 42, 111–124. Zajec, Alfonz: Dokument, ki je spomenik žirovske podjetnosti. Seznam obrtnikov, davcnih zavezancev v Žireh 1930. Žirovski obcasnik 17 (1994), 23/24, 52–12. Zajec, Alfonz: Naša zgodba. Žirovski obcasnik 30 (2009), 39, 105–117. NA ŽIROVSKEM NEKOC – RAZISKAVE IN SPOMINI Petra Leben Seljak Priimki na Žirovskem skozi stoletja (1500–1850) 3. Priimki na C in C: od Cankarja do Crnologarja To leto predstavljamo skupaj priimke na C in C, saj je bilo tako prvih kot drugih bolj malo. V telefonskem imeniku za leto 2002 smo na obmocju obcine in pošte Žiri našteli 15 priimkov, štiri na crko C in 11 na crko C. Najvec je bilo Cadežev (11) in Cankarjev (5), po dva narocnika sta se pisala Cigale, Capuder, Car in Celik, naslednje priimke pa je imel le po en narocnik: Ci-merman, Canžek, Cavic, Ceferin, Cenca, Ceplak, Cibej, Cuk in Cuturic. Vecina teh priimkov je novih, na Žirovskem smo jih pred letom 1850 srecali le pet (Cankar, Cigale, Cimerman, Cadež, Ceferin), ce upoštevamo še gostace Cuke, pa šest. Vseh priimkov na C in C pa je bilo v preteklosti na Žirovskem osem, pet na crko C (Cankar, Cerar, Cigale, Cimerman, Corn) in tri na crko C (Cadež, Ceferin, Crnologar). Za žirovska bi lahko imeli priimka Cankar in Corn, za katera se zdi, da sta nastala pri nas. Starejši je priimek Cankar, ki je izprican že leta 1476 v Hlevnem Vrhu. Vendar pa je zamrl okoli leta 1630 in se vrnil šele cez 200 let. Najbolj tipicen je priimek Corn, ki se je pojavil v 16. stoletju na Dobracevi; zamrl je šele po letu 1845, hišno ime pa je dal kar štirim kmetijam. Tudi priimek Cimerman je bil tu že v 16. stoletju, vendar se ni obdržal. Enako velja za priimek Crnologar, ki pa se je vrnil leta 1868. Priimek Cadež je pri nas prvic omenjen konec 17. stoletja, prišel je iz Poljanske doline. Tudi priimek Cerar je bil znacilen za Poljansko dolino, vendar pa je v Žiri prišel leta 1739 iz Ljubljane. Malo pred tem se je v Dolah pojavil priimek Cigale, ki se je k nam zanesel z logaške strani. Najmlajši je priimek Ceferin, ki ga prvic srecamo leta 1776, izvira pa verjetno na Tolminskem. Nobeden od naštetih priimkov ni bil mocno razširjen. V terezijanskem katastru sta npr. zapi­sana le dva, Corn (trije kmetje) in Cigale (en kmet). To sta bila tudi prevladujoca priimka glede na število rojenih otrok: Corn v 18. stoletju, v prvi polovici 19. stoletja pa Cigale (tabeli 1 in 2). V krstnih in porocnih knjigah smo našli še nekaj drugih priimkov, ki jih v nadaljevanju ne obravnavamo. Na Žirovskem so si poiskali neveste Lovro Celar (por. 1744), Matevž Camernik (por. 1744) iz Smrecja, Franc Cuk (por. 1740) iz Idrije, Jakob Cuk (por. 1786) in Jakob Cuk iz Rovt (por. 1800, Zavratec). V župniji Zavratec sta bila kršcena Blaž Cuk (roj. 1793 v Potoku 3, nezakonski otrok Mice Cuk) in Neža Cuk (roj. 1828 v Rovtah, hci Andreja Cuka), oba otroka gostacev. Na Vrsniku je gostoval Janez Cesnik (sin Antona Cesnika iz Vipave, por. 1816 v Žireh, hci Katarina, roj. 1836), v Dolah Matevž Cernigoj (štirje otroci, roj. 1827–1835), v mežniji v Ledinah pa organist Jožef Cvek (por. 1840, Žiri). Nekaj posebnega je priimek Crtanc, pri kate­rem gre v nekaterih primerih morda za priimek, v drugih pa zagotovo za hišno ime. V porocnih knjigah smo našli Marušo Crtanc (por. 1753 Rupnik, hci Jerneja Crtanca) in Martina Crtanca (roj. ok. 1764, por. 1786). Drugi Martin Crtanc je bil oce Jere (roj. 1782). Potem imamo še Jurija Crtanca ali Peternela, ki je živel na Breznici 10, porocen je bil s Špelo Istenic in je imel najmanj štiri otroke (roj. 1776–1783). Ob krstu dveh otrok ga je župnik vpisal kot Crtanca, ob krstu drugih dveh pa kot Peternela. V tem primeru je Crtanc hišno ime, ker so se Peternel pisali pri Crtancu v Podjelovem Brdu 9. Cankar Leta 2012 je bilo v Sloveniji 458 Cankarjev (714. mesto). Priimek je v urbarjih zapisan kot Zanker, Zangkar, Zankhler, Zangkher, Zänkher. Nastal naj bi iz nemške besede Zänker, ki pomeni prepirljivca, tecnobo. Sredi 18. stoletja (terezijanski kataster, v nadaljevanju TK) in v zacetku 19. stoletja (prva zemljiška knjiga, v nadaljevanju ZK) priimka na obmocju loškega gospostva ni bilo. V tem casu je bil priimek najbolj razširjen med podložniki polhograjskega gospostva: v TK je vpisanih pet Cankarjev, v ZK deset (Polhov Gradec, Dvor, Pristava, Setnica, Selo, Butajnova in Planina), malo manj pa med podložniki sosednjega logaškega gospostva: v TK sta vpisana dva Cankarja, v ZK pa že sedem (Smrecje, Vrhnika in Velika Ligojna). Glede na areal razširjenosti bi priimek lahko nastal na Polhograjskem. Prvi tamkajšnji Cankar je bil Jurij Cankar, ki je leta 1534 živel na eni od dveh hub v Spodnji Samotorici (v urbarju iz leta 1498 sta lastnika teh dveh hub vpisana brez priimka). Pol stoletja kasneje so v urbarju iz leta 1589 vpisani trije Cankarji: Ahacij je živel pri Zamejcu na Planini 9, Rupert in Štefan pa v Babni Gori oziroma pri Brišah. Vendar pa bi se priimek na Polhograjsko lahko zanesel iz loškega gospostva, kjer je zapisan že leta 1476, dobrih 50 let prej kot v polhograjskem gospostvu. Nastal bi lahko prav pri nas, saj ga v drugih delih loškega gospostva nismo opazili. Leta 1476 sta med lastniki hub hlevnovrškega urada, ki so jih požgali Turki, navedena Jurij in Lenart Cankar. Leta 1500 Jurija ne srecamo vec, Lenart Cankar pa je takrat živel pri Žaklju v Hlevnem Vrhu 7 (v naslednjem urbarju iz leta 1501 je zapisan kot Lenart Marinšek). Nasledila sta ga Simon Cankar (1520) in Marko, sin Mihaela Cankarja (1560–1573). Priimek je nato pri Žaklju zamrl in prešel v Žirovski Vrh, kjer je živel rovtar Mihael Cankar (1577–1610, Žirovski Vrh 21, Šale). V urbarju iz leta 1630 pa so vpisani trije Cankarji, vsi med novimi rovtarji v okolici Šaleta: Štefan Cankar (Žirovski Vrh 22, Krže: rovt je prodal), Matija Cankar (Žirovski Vrh 55, Kocar: rovt je kupil od nekega oglarja) in Eva Cankar (Raceva 11, Jereb: njen rovt je po zamenjavi dobil Gregor Reven). Leta 1642 Cankarjev na Žirovskem ni bilo vec, priimek se je ponovno pojavil šele cez 200 let na Selu. Selanski Cankarji so po rodu Budlovi iz Žirovskega Vrha sv. Urbana 15. K Budlu se je leta 1788 priženil Anton Cankar (roj. ok. 1760, sin Boštjana Cankarja in njegove druge žene Jere Alic), Jesenovcov s Planine nad Horjulom 11. Antonov sin Matija Cankar se je oženil v Žireh, prva žena Helena Govekar (por. 1830) je bila Trckova z Dobraceve 26, druga žena Neža Demšar (por. 1836) pa iz Žirov 33. Matija je kot gostac živel na Selu 4 in 5, kjer sta se rodila Helena (roj. 1835) in Anton (roj. 1838), Gašper Cankar (1846–1912), po poklicu žagar, pa si je ustvaril dom na Selu 22. Cerar Prvotna oblika priimka je Cerer (Zerer, Zerrer), današnja Cerar. Cerarjev je bilo leta 2012 v Sloveniji 1438 (85. mesto), Cererjev manj kot pet oziroma nobenega. Izpeljanki iz priimka Cerer sta tudi priimka Cirar (117 oseb) in Cirer (10 oseb): priimek Žirovca Jakoba Cerarja je leta 1825 v katastru zapisan kot Cirer (Zierer). Priimek domnevno izvira iz nemške besede, iz glagola zerren, ki pomeni vleci, vlaciti, nategniti, potegniti. V 16. stoletju je slovenska beseda 'cerati' pomenila izcrpavati se, npr. s prizadevanjem za bogastvo. Cerer bi bil torej lahko oznaka za povzpetnika, varcneža, skopuha ipd. Na obmocju loškega gospostva je bil priimek znacilen za osrednji del Poljanske doline. V urbarju iz leta 1501 sta vpisana dva Cerarja, Lenart v uradu Poljane (vas Dolenje Brdo) in Matija v uradu Javorje (vas Delnice). V urbarju iz leta 1560 so trije Cerarji, Gregor in Boštjan v uradu Poljane (Srednja vas 9, Cude in Dobje 6, Demencic) ter Andrej v uradu Hotavlje (Hlavce Njive 4, Koreninovc). V TK so leta 1754 še vedno vpisani le trije Cerarji, Miha, Matevž in Urban, vsi v Poljanski dolini. Bili so lastniki gruntov Trata 1 (Omejc), Dolenja Ravan 1 (Rovišar) ter Lom in Zakobiljek 10 (Cus). Na Žirovskem se je priimek pojavil sredi 18. stoletja, Cerar pa so se pisali le pri eni hiši, v Žireh 21. V prvih krstnih knjigah so do leta 1784 zapisani krsti 22 otrok petih ocetov: Jakoba in njegovih treh sinov (glej Žiri 21), porekla Pavla Cerarja (sin Andrej, roj. 1776 v Javorjevem Dolu 2, pri Arharju) pa ne poznamo. Žiri 21: Kasarna Hiša oziroma majhna kajža je bila zgrajena na cerkveni zemlji, v TK še ni omenjena, lastnik pa je v katastru leta 1785 oznacen kot novohišar. Prvi Cerar na Žirovskem je bil Jakob Cerar, ki se je leta 1739 oženil z Jero Zelenc. Jera je bila hci Matije Zelenca iz Žirov 2 (zdaj Pek), Jakob pa je bil sin Nikolaja Cerarja iz vikariata sv. Jerneja v župniji Ljubljana Šempeter. Morda je bil po poklicu zidar, saj se je tega poklica izucil vsaj eden od njegovih otrok, Matevž. Jakob Cerar in Jera sta imela najmanj devet otrok (roj. 1741–1762), poznamo usodo treh sinov. Matevž Cerar (roj. 1743) je bil zidar, z ženo Uršo sta gostovala v Novi vasi (pet otrok, roj. 1771–1780). Tudi Martin Cerar (roj. 1748) je bil gostac, z ženo Marijo sta gostovala v Žireh (štirje otroci, roj. 1778–1783). Doma je ostal Peter Cerar (roj. 1746), z ženo Heleno Medved sta do leta 1784 imela tri otroke, dve hceri in sina Jakoba (roj. 1779), ki je nasledil domacijo. Zadnja dva Jakobova otroka sta bila Tomaž (roj. 1826) in Jernej (roj. 1835), ki pa ni bil vec rojen v Žireh 21, temvec na Selu 9, kjer je bil oce Jakob gostac. Družina se je torej okoli leta 1830 odselila, lastnik hiše je postal Martin Peternel, v letih 1838 in 1841 pa sta bila tu rojena otroka dveh vojakov ali državnih uslužbencev, Lenarta Schulla in Vencelna Brilla. V tem casu je nastalo hišno ime Kasarna. Cigale Leta 2012 je bilo v Sloveniji 242 Cigaletov (1715. mesto), manj pogoste oblike priimka pa so bile še Cigula (105 oseb), Cigole (30 oseb) in Cigala (10 oseb). Silvo Torkar pravi, da je priimek vzdevek za godca, izhaja iz italijanskih glagolov cigolare, zigare. Slovenska glagola 'cigoliti' in 'cigati' pomenita škripati, slabo igrati na gosli, violino, samostalnik 'cigoli' pa je škripac na gosli. Po Torkarju je priimek zapisan v vrhniški porocni knjigi že v letih 1635 in 1640: ženin Zugule je bil iz Godovica, Zegulle pa iz Logatca. V TK logaškega gospostva pa sta okoli leta 1754 vpisana kajžarja Lovro Zigole (Novi svet) in Tomaž Zigara (Nova Vrhnika). V loškem gospostvu priimka v letih 1500 in 1560 ni bilo, leta 1754 (Zegale) pa samo na Žirovskem, v Dolah. V prvih krstnih knjigah (1738–1784) je zabeleženo rojstvo 22 otrok, vsi so bili rojeni pri Cigaletu v Dolah 2 in pri Bertelu v Koprivniku 9. Na teh dveh kmetijah je priimek zamrl v drugi polovici 19. stoletja, se je pa zanesel na druge kmetije v okolici Bertela. V župniji Žiri je bilo v letih 1826–1845 rojenih 22 otrok petih ocetov, vsi so omenjeni pri opisih posameznih hiš. Priimek je bil tudi v župnijah Ledine (glej Mrzli Vrh 7) in Zavratec, kjer je bilo v letih 1789–1850 rojenih 14 otrok: osem pri Cigaletu v Dolah 2, preostali pa so bili otroci dveh gostacev, Jakoba Cigaleta (dva otroka, roj. 1796 in 1801 v Dolah 11 in 5) ter Gašperja Cigaleta (štirje otroci, roj. 1803–1813 v Dolah 5). Dole 2: Cigale Tu so se leta 1694 še pisali Korce, leta 1754 pa je bil gospodar Valentin Cigale (por. z Marje-to, štirje otroci, roj. 1738–1745). Nasledil ga je sin Valentin Cigale (1743–1813, por. z Barbaro Hladnik, osem otrok, roj. 1767–1780), njega sin Jakob Cigale (1770–1844, por. z Marjeto Mrak, štirje otroci, roj. 1807–1821), Jakoba sin Tomaž Cigale (roj. 1807, por. s Špelo Oblak in z Magdaleno Kavcic, štirje otroci, roj. 1833–1847), nato pa je kmetijo prevzela hci Neža Cigale (1847–1906, por. 1880 Hladnik). Koprivnik 9: Bertel Lastnica te kmetije je bila Agata, Tomaž Cigale (roj. pred 1738) se je priženil okoli leta 1760, najbrž od Cigaleta iz Dol. Imela sta deset otrok (roj. 1761–1778), kmetijo je prevzel sin Anton Cigale (roj. 1766, por. 1788 z Marijo Kavcic), nasledil ga je sin Jurij Cigale (roj. ok. 1804, por. 1826 z Marijo Treven, štirje otroci, roj. 1834–1842). Po zapisih v ZK je leta 1843 domacijo prevzel sin Gregor Cigale (v krstni knjigi ga nismo našli), leta 1856 pa jo je kupil Jakob Kržišnik iz Koprivnika 13. Koprivnik 2: Pretovc Priimek je prišel k hiši leta 1802, ko se je iz Koprivnika 9 priženil Štefan Cigale (roj. 1778, sin Tomaža Cigaleta). Štefanov sin Pavel Cigale (roj. ok. 1813, trije otroci, roj. 1842–1845) je gostoval pri Kovacu v Jarcji Dolini 4, pri stricu Matiji Cigaletu. Drugi Štefanov sin, Jožef Cigale (roj. ok. 1805, por. 1828), se je priženil v Žiri 23, kolikor nam je znano, pa je imel le hcer Uršo (roj. 1828). Domaco kmetijo je prevzel Štefanov sin Janez Cigale (roj. ok. 1810, u. ok. 1838), ki pa je umrl dve leti po drugi poroki in je imel le enega otroka, ki je prevzel domacijo. To je bil Jurij Cigale (1837–1905), nasledila sta ga Franc Cigale (roj. 1860) in Janez Cigale (roj. 1887). Mrzli Vrh 7: Belin Tu je bila gospodinja Marjeta Gruden, Mihael Cigale (roj. ok. 1800, sin Antona Cigaleta iz Koprivnika 9) se je priženil leta 1819. Nasledila ga je hci Terezija Cigale (roj. ok. 1831, por. 1853 Bašelj). Jarcja Dolina 4: Kovac Semkaj se je leta 1831 priženil Matija Cigale (1807–1850, sin Antona Cigaleta iz Koprivnika 9). Imel je najmanj sedem otrok (roj. 1832–1845), doma je ostal Jurij Cigale (1841–1868), ki ni zapustil potomcev. Umrl je namrec že leto dni po poroki, vdova Marija pa se je porocila Novak. Cimerman Leta 2012 je bilo v Sloveniji 753 Cimermanov (280. mesto), priimek pa je obstajal tudi v naslednjih razlicicah: Cimperman (271 oseb), Cimermancic (128), Cirmancic (32), Zimerman (17), Zimmermann (10) in Zimmerman (6). Priimek izhaja iz nemške besede za tesarja in ima zagotovo vec žarišc. V urbarju tolminskega gospostva so leta 1515 vpisani trije Cimermani, v urbarju loškega gospostva jih je leta 1501 vpisanih pet (Zimerman), leta 1560 pa že 12. Živeli so v Poljanski in Selški dolini in na Sorškem polju. Priimek se je obdržal le na Sorškem polju, v TK iz leta 1754 sta namrec vpisana le še dva Cimermana (Zimerman): Jera v Žabnici in Tomaž v Okroglem pri Kranju. Na Žirovskem je bil priimek najprej na gruntu v Ravnah, kamor je prišel po letu 1520, zamrl pa že pred letom 1560, ker so gospodarji v urbarjih vpisani z dvema priimkoma: Babic ali Cimerman (1560), Štefancic ali Cimerman (1568–1573), nato le še Štefancic (1568–1627). Kratek cas so bili Cimermani gospodarji tudi pri Krajarju v Lavrovcu 10, v letih 1572–1586: Jakob Cimerman, njegova hci Marjeta in Jurij Cimerman. Najdlje, kakih sto let, pa so živeli pri Žigonu v Novi vasi 14: Jernej Cimerman (1560–1627, morda dva) in njegov sin Jurij Cimerman (1630–1668). Corn (Zorn) Leta 2012 je bilo v Sloveniji samo 53 Cornov, petkrat bolj pogosta je bila razlicica Zorn (265 oseb). Zato bi priimek lahko uvrstili tudi k crki Z, vendar pa se je izgovarjal kot Corn, kar dokazujejo tudi hišna imena. V nadaljevanju pa bomo kljub temu pisali Zorn, tako kot nekdaj (Zorn; glas C so zapisovali s crko Z). Priimek najbrž oznacuje jeznega cloveka, nemška beseda Zorn namrec pomeni jeza, srd (tudi razjeziti se, dati duška jezi, nakopati si jezo). V urbarjih tolminskega in polhograjskega gospostva iz 16. stoletja priimek ni zapisan, pa tudi na Loškem leta 1501 še ne. Prvic se pojavi v urbarju iz leta 1560, kjer je v uradu Hotavlje vpisan Jakob Zorn.. V TK loškega gospostva sta vpisana dva Zorna (oba na Žirovskem), v TK logaškega gospostva pa eden (Juri Zorn v župi Schulter). Priimek je verjetno nastal na Dobracevi. V letih 1501 in 1520 je imel Gregor Strelec v lasti dve hubi na Dobracevi: eno hubo je za njim prevzel Luka Strelec, drugo sin Jakob (1560–1564). Poleg Jakoba Strelca, ki je bil Gregorjev sin, je takrat na Dobracevi živel še en Jakob Strelec. Ta je bil v letih 1560–1564 lastnik današnjega Potocnikovega grunta, Dobraceva 8. Znan je bil tudi kot Jakob Zorn: s tem priimkom je leta 1560 vpisan v hotaveljskem uradu, kjer je imel dva tedna v zakupu fužine na Fužinah. Za Jakobom je hubo prevzel sin Jernej, ki je v urbarjih vpisan z dvema priimkoma, najprej kot Jernej Strelec (1568–1573), nazadnje kot Jernej Zorn (1586). Huba je nato dobila novega lastnika, Jernejeve potomce pa srecamo na drugih kmetijah, vsi trije imajo dvojni priimek Zorn ali Strelec (Zorn oder Strölliz). Prvi je bil Marko, lastnik nove kajže in dveh mlinov na Dobracevi (Majnik, Dobraceva 22). V urbarjih je najprej vpisan kot Marko Strelec (1610–1630), nato kot Marko Strelec ali Zorn (1642–1645), nasledil pa ga je Štefan Strelec. Tu priimek Zorn ni prevladal, je pa v naslednjih dveh primerih. V registru novincev sta leta 1630 vpisana dva nova rovtarja, lastnika sosednjih rovtov v Žirovskem Vrhu. Oba so v urbar vpisali leta 1627, vendar sta rovta nastala precej prej, saj sta ju oba podložnika podedovala. Pri Cesnu v Žirovskem Vrhu 10 je živel Lovro Zorn, v urbarjih vpisan kot Zorn (1630) in kot Zorn ali Strelec (1642–1645). Poleg tega rovta je imel Lovro v lasti še enega, kjer je vpisan le s priimkom Zorn (1642–1659, Žirovski Vrh 55, Kocar). Pri Bukovcu v Žirovskem Vrhu 9 pa je bil gospodar Jakob Zorn, ki je vpisan s priimki Strelec (1630), Zorn ali Strelec (1642–1660), nato le še Zorn (1668). Tudi Jakob je imel v lasti še en rovt, ki je ležal pod Bukovcem, tu je vpisan le s priimkom Zorn (1642–1668, Žirovski Vrh 59, Matornk). Na teh štirih rovtih se priimek Zorn ni obdržal, za Jakobom in Lovrom Zornom so bili na treh kmetijah gospodarji Erznožniki, pri Kocarju pa Kavcici. Se je pa zanesel drugam, do leta 1754 ga dobimo še pri osmih kmetijah. Tiste tri, kjer se je priimek obdržal, bomo predstavili v nadaljevanju. Pri naslednjih petih pa se je ohranil le eno generacijo: Janez Zorn je bil mežnar in kajžar v Žireh 31 (1630–1660), Neža Zorn je bila kajžarica v Žireh 23 (1642–1645), Mihael Zorn je bil leta 1660 lastnik grunta v Opalah 6 (Lazar, nato Bertel) in kajže v Podklancu 3 (Strojar), Andrej Zorn pa je bil leta 1668 lastnik kajže na Dobracevi 29. Leta 1754 so se pisali Zorn pri štirih kmetijah, ki jih opisujemo v nadaljevanju. Še zdaj imajo vse štiri hišno ime Corn, ceprav je priimek pri vseh zamrl v letih 1770–1800. V prvih krstnih knjigah (1738–1784) je zapisan krst 26 otrok s priimkom Zorn. Imeli so devet ocetov, pet je bilo kmetov (glej Žirovski Vrh 24, Nova vas 8, Mrzli Vrh 5), preostali štirje pa so bili najbrž gostaci: Miklavža bomo omenili pri Mrzlem Vrhu 5, Anton je živel v Novi vasi (trije otroci, roj. 1759–1770), Matija na obmocju današnje župnije Zavratec (dva otroka, roj. 1755 in 1758 v soseski sv. Urha), otrok Luke Zorna pa je bil rojen leta 1783 v Stari vasi 19. Nato je priimek pocasi zamrl, v katastrih iz let 1825 in 1869 ni vec zapisan. V letih 1789–1850 ni bil v župnijah Vrh in Zavratec rojen noben Zorn, za župnijo Ledine nimamo podatka, v krstni knjigi župnije Žiri 1826–1845 pa je zapisan le krst treh otrok gostaca Simona Zorna (glej Nova vas 8). V zavraški porocni knjigi priimka ni, v vrhovski je vpisana le poroka Janeza Zorna (por. 1866, roj. ok. 1839, sin cetrtine zemljaka Martina Zorna in Marije Alic s Stare Vrhnike 64), v žirovski pa poroki Marije Zorn (roj. 1808, por. 1824 Eržen v Dole 7, Trevnov rovt) in Urše Zorn (roj. 1819, por. 1852 Kavcic na Dobracevo 35, Zet): bili sta sestri, hceri kmeta Janeza Zorna in Jere Primožic iz Rupe 114, Otalež. Nova vas 8: Corn Kajža, ki je najbrž nastala okoli leta 1600, je bila podložna cerkvi sv. Ane na Ledinici. Prvi znani lastnik je bil Primož Zorn, njegov zadnji otrok je bil Andrej (roj. 1739). Kmetijo je prev­zel domnevni sin Tomaž Zorn (roj. ok. 1730), ki je imel z Uršo Pecelin najmanj šest otrok (roj. 1763–1777). Kasneje smo srecali dva: Marija Zorn (roj. 1767, por. 1786 Erznožnik) je nasledila domacijo, njen brat Valentin (roj. 1777) pa je bil gostac, ravno tako njegov sin Simon Zorn (roj. ok. 1807, trije otroci, roj. 1839–1845 na Dobracevi 8 in 40). Žirovski Vrh 24: Corn Tu so se pisali Zorn od leta 1668, ko je postal gospodar Gregor Zorn. Nasledil ga je Jernej Zorn (lastnik 1709–1714), njegovi otroci so bili rojeni pred letom 1738, v porocni knjigi smo našli dve hceri, Marušo (por. 1741) in Heleno (por. 1751). Jernejev sin je bil najbrž tudi Gregor Zorn, ki je vpisan leta 1754 v TK. Kot krstni boter je omenjen v letih 1740–1779, njegova žena Maruša pa v letih 1748–1770. Otrok nista imela, je pa Gregor imel z Nežo nezakonsko hcer Heleno (roj. 1757 v soseski sv. Urha). Priimek je zamrl leta 1779, ko je postal gospodar Luka Žumer. Mrzli Vrh 5: Corn Prvi gospodar, ki se je pisal Zorn, je bil Andrej Zorn (lastnik 1682–1714). Nasledil ga je Jernej Zorn, njegov zadnji otrok je bila hci Katarina (roj. 1740). V porocni knjigi pa smo našli še štiri otroke, rojene pred letom 1738: Marušo (por. 1739), Jurija (glej Pecnik 1), Miklavža (por. 1754, trije otroci, roj. 1755–1761 v Ledinah) in Štefana (por. 1751 z Nežo Eržen), ki je prevzel kmetijo. Štefan je imel vsaj osem otrok (roj. 1752–1775), okoli leta 1790 ga je nasledil sin Anton Zorn (roj. 1763), leta 1814 pa je bila kmetija že v lasti Andreja Možine. Pecnik 1: Corn Po podatkih iz TK je bil leta 1754 lastnik grunta Janez Podobnik, ki pa ga v župnijskih evi­dencah ni. Takrat je bil že gospodar Jurij Zorn (por. 1742 s Polono Tratnik), sin Jerneja Zorna iz Mrzlega Vrha 5. Otrok ni imel, je pa omenjen kot krstni boter (1756–1774). Kdo bi bila Alenka Zorn, ki je navedena kot lastnica v cerkvenem urbarju leta 1786, ne vemo. Porocena je bila z Lovrom Filipicem iz Srnjaka, njun prvi otrok je bil rojen maja 1779, grunt pa je prevzel sin Štefan (roj. 1783). Cadež Leta 2012 se je v Sloveniji pisalo Cadež 537 oseb (545. mesto). Silvo Torkar meni, da je priimek nastal kot oznaka za temnolasca, saj je v slovenskih narecjih beseda 'cade' oznaka za vola sajasto crne barve. Bi pa veljalo razmisliti, ali bi imel priimek lahko enako osnovo kot krajevno ime Catež (Tschates), ki ga Snoj izpelje iz besede 'cretež' (krcevina, izkrcen rovt). V okviru loškega gospostva je bil priimek znacilen za Poljansko dolino. V letih 1501 in 1520 še ni omenjen, v urbarju iz leta 1560 pa sta vpisana dva Cadeža (Tshadesh). Oba sta živela na obmocju poljanskega urada: Lenart je bil lastnik hube v Lajšah (Trata 3, Cadež), v njegovi bližini pa je imel rovt Jeron, brat Gala Cadeža (Žirovski Vrh sv. Antona 5, Zalešan). Po TK so bili Cadeži okoli leta 1754 lastniki 15 kmetij loškega gospostva in ene cerkvene kajže. Vec kot polovica, devet, jih je živela na izvornem obmocju priimka, v poljanskem uradu (Gorenja vas 12, Sestranska vas 2, 3 in 5, Trata 3, 8 in 19, Žirovski Vrh sv. Antona 14, Poljane 7); pet Cadežev je bilo v sosednjem hotaveljskem uradu (Podgora 5, 6 in 8, Hotavlje 7 in 19), preostala dva pa sta bila kajžarja v uradih Žiri in Bitnje. Na Žirovskem se je priimek najprej pojavil na meji s poljanskim uradom, pri Brcku v Žirovskem Vrhu 37, kjer je živela Neža Cadež (1674–1714). Priimek se tu ni obdržal: v TK je sicer vpisan Luka Cadež, vendar gre za Luko Pavlina. Nato srecamo Cadeže v Novi vasi 21 in v Žireh 34: pri obeh hišah se je priimek pojavil okoli leta 1760, zamrl pa okoli leta 1830 zaradi dedovanja po ženski liniji. V katastru iz leta 1869 je vpisan le še Franc Cadež kot lastnik Vodicarja v Mrzlem Vrhu 9. Franc ni živel na Žirovskem, gospodar je bil v Kladniku, v Spodnji Kanomlji 16, kamor se je iz Poljanske doline priženil njegov oce Ignac. Nova vas 21: Primcova bajta To je bila samostojna kajža, ki je konec 19. stoletja prešla v roke Primca iz Nove vasi 22. Leta 1754 je bil lastnik Matevž Brumen, nato pa Gregor Cadež, ki je imel s prvo ženo Heleno najmanj sedem otrok (roj. 1760–1773), z drugo ženo Katarino pa najmanj pet (roj. 1776–1784). Gregorja je nasledil sin Andrej Cadež (roj. 1764), Andreja Anton Cadež (roj. ok. 1785, por. 1807 z Mico Trepal), Antona pa hci Neža Cadež (roj. ok. 1814, por. 1836 Puc). Žiri 34: Maher Leta 1754 je bil lastnik kajže Matevž Mrak, nato pa njegova hci Katarina Mrak (roj. 1742), ki je bila porocena z Gašperjem Cadežem (štirje otroci, roj. 1763–1769) in z Valentinom Kokljem (pet otrok, roj. 1774–1783). Doma je ostal sin iz prvega zakona, Jurij Cadež (roj. 1763, por. 1790 z Marušo Kavcic), nasledila ga je hci Marija Cadež (roj. ok. 1801, por. 1825 Jurjavcic), njen brat Pavel Cadež (roj. ok. 1802, por. 1829 z Agato Gantar) pa se je po rojstvu sina Lovra (roj. 1829) odselil neznano kam, morda pa je umrl. Ceferin (Cerin) Leta 2012 je bilo v Sloveniji 55 Ceferinov, 101 Cefarin, 64 Ceferinov, 219 Cerinov in 28 Cerinov. Po žirovskem primeru sodec je priimek Cerin nastal iz priimka Ceferin. Kaj priimek pomeni, ne vemo, je pa že omenjen v urbarju tolminskega gospostva iz leta 1523, ko je v Novakih živel Pavel Ceferin (Paule Tsheferin). V urbarjih loškega gospostva priimka v letih 1501 in 1560 ni, v TK pa je zapisan le dvakrat v hotaveljskem uradu na meji s tolminskim ozemljem (Tsheferin; Simon v Stari Oselici 15, Urša v Robidnici 2). Tudi v prvi zemljiški knjigi sta le dva Ceferina: Urban na Rotovžu v Stari Oselici 15, Anton pa pri Kendu v Podlanišah 4. Ledinica 6: Gricar Domaca hci Neža Kranjc (roj. 1750) se je okoli leta 1776 porocila z Jožefom Ceferinom, imela sta vsaj pet otrok (roj. 1777–1784). Doma je ostal Jurij Ceferin (roj. 1782, porocen z Agato Oblak in z Marušo Homovec). V katastru iz leta 1825 je vpisan kot Gregor (Gregorio Tafserin, Zafferin), kmetija je že okoli leta 1828 dobila drugega lastnika, Jurijeve otroke sre-camo na Breznici 14. Breznica 9: Grogec stari Leta 1825 je bil lastnik grunta Breznica 9 še Anton Bogataj, leta 1830 pa že Peter Ce/fe/ rin (roj. ok. 1825, por. 1830 z Jero Kogovšek iz Jelicnega Vrha). Peter je ob svoji poroki, ki je bila v Žireh (oklici pa v Gorah), že živel na Breznici 9. Bil je sin Jožefa Ceferina in Urše Jež, ob poroki je vpisan kot Ceferin, nato pa ga je župnik preimenoval v Cerina (ob krstu devet otrok, roj. 1831–1845). Leta 1869 Cerinov ni bilo vec na Breznici, na hišni številki 9 je bila kajža Grogcovega grunta, Breznica 5. Breznica 14: Ceferin Naslov je prvic omenjen leta 1844, ko je bil tu rojen peti otrok gostacev Andreja Selaka in Jere Ceferin, hcere Jožefa Ceferina in Maruše Homovec z Ledinice 6. Nato je bil gospodar Jerin mlajši brat Janez Ceferin (1821–1884, por. 1857), nasledil ga je sin Jakob Ceferin (1866–1898, por. 1890). Umrl je zgodaj, star komaj 34 let, dve leti za njim pa še žena Terezija. Od njunih štirih otrok je preživel le najmlajši Anton (1897–1916), ki se je izucil za kovaca, po koncu vaje­ništva pa padel v vojni, star 19 let. Poleg zgoraj omenjenih Ceferinov in Cerinov smo našli tudi Urbana Ceferina, ki je imel z Marjeto hcer Marijo (roj. 1783). Živel je pri Prvicanu v Jarcji Dolini 1, v katastru iz leta 1825 je zapisan kot Urban Polanc. Crnologar Leta 2012 je v Sloveniji priimek obstajal v naslednjih razlicicah: Cernilogar (124 oseb), Cer­nalogar (33), Crnologar (30), Crnilogar (24) in Crnalogar (manj kot pet oseb). Priimek pomeni prebivalca Crnega loga. Kje je nastal, ne vemo, v urbarjih iz 16. stoletja ga nismo našli (razen na Žirovskem), pa tudi v pregledanih TK ne (loško, polhograjsko in logaško gospostvo). Priimek je bil verjetno znan na Tolminskem, ker ga pri nas srecamo ravno na meji s tem gospostvom. Rovt pri Podganu v Javorjevem Dolu 5 je namrec naredil Andrej Crnologar (1568–1586, Tsherneloger), nasledil ga je Jernej Crnologar (1604, 1610), leta 1625 pa je bil pri hiši že drug priimek, Kristan. Nato se Crnologarji pri nas pojavijo šele leta 1868, ko se je iz fare Cerkno priselil Miha Crnalogar z družino. Živel je v Dovcah na Ledinici 9, nasledila ga je hci Elizabeta, Liza (roj. 1860, por. Kavcic), medtem ko je sin Jakob Crnologar (roj. 1870), po poklicu cevljar, z družino živel v Žireh 34. Tabela 1: Priimki na Žirovskem v 18. stoletju glede na število otrok, rojenih v letih 1738–1784 v predjože.nski župniji Žiri N % Rang Corn 26 0,49 60 Cerar 22 0,42 75 Cigale 22 0,42 75 Cadež 15 0,28 89 Ceferin 5 0,09 145 Crtanc 1 0,02 192–216 Tabela 2: Priimki na Žirovskem v 19. stoletju glede na število otrok, rojenih v župnijah Žiri in Zavratec; v krstni knjigi župnije Vrh Svetih Treh Kraljev (1789–1850) priimkov na C in C ni, manjka župnija Ledine. Župnija Žiri (1826–1845) Župnija Zavratec (1789–1850) N % Rang N % Rang Cigale 16 0,93 35 Cigale 14 1,28 21 Ce/fe/rin 9 0,52 56 Cernigoj 4 0,37 50 Corn 3 0,17 85 Cuk 2 0,18 68–84 Cankar 2 0,12 98 Cerar 2 0,12 98 Cadež 1 0,06 111–136 Cesnik 1 0,06 111–136 NOVA TROFEJA MUZEJA ŽIRI: CESARSKA LISTINA 1840 Alojz Demšar Žirovska cesarska listina – prvih 179 let Avstrijski cesar Ferdinand I. Habsburško-Lotarinški je 17. julija 1840 na Dunaju s cesarsko listino podelil trški obcini Žiri na njeno prošnjo dovoljenje za tri letne in živinske sejme, ki naj se vsako leto odvijajo v sredo v sredini postnega casa, 4. julija in 21. oktobra. Kaj lahko napišemo o usodi listine in o ljudeh, povezanih z njo? Avstrijski cesar Ferdinand I. Habsburško-Lotarinški (1793–1875) je bil avstrijski cesar od 1835 in zaradi omejenih sposobnosti ni vladal samostojno. Leta 1848 je odstopil v korist necaka Franca Jožefa I. Listino je cesar Ferdinand I. izdal na prošnjo trške obcine Žiri. Župan (Oberrichter) obcine Žiri je bil leta 1829 Tomaž Grošelj1 (roj. ok. 1763, u. 1834).2 Naslednji znani župan je bil leta 1845 njegov sin Matevž Grošelj3 (roj. ok. 1800, u. 1865).4 Bila sta lastnika Županovega grunta na Dobracevi 9 in Boštjanovega grunta v Stari vasi 16. Domnevamo lahko, da je Matevž Gro­šelj kot župan nasledil oceta Tomaža in je bil župan v casu pred 1840, ko je obcina Žiri cesarja zaprosila za dovoljenje za tri letne sejme. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, takratni »uradni list«, je 26. septembra 1840 porocal, da je župnija (Pfargemeinde) Žiri po dvornem ukazu z dne 23. januarja 1840 z listino (Privilegiums -Urkunde), izgotovljeno 17. julija 1840, dobila pravico do treh letnih in živinskih sejmov. Prvi letni in živinski sejem bo 21. oktobra 1840, na dan svete Uršule, v Žireh (im Pfarrorte Sairach).5 Po tem obvestilu o cesarski listini niso vec pisali, ukaz avstrijskega cesarja pa so upoštevali kar sto let. Veljal je tudi, ko so nam že dolgo vladali jugoslovanski kralji. Leta 1940, v zadnjem predvojnem letu, so bili v Žireh sejmi na sredo po veliki noci, na dan sv. Antona (13. junija), sredipostno sredo, na dan sv. Urha (4. julija) in sv. Uršule (21. oktobra). Prva dva sejma so pri­rejali od leta 1861, zadnji trije pa so iz cesarske listine Ferdinanda I.6 Listino so nedvomno hranili na Obcini Žiri, ceprav materialnega dokaza (popisa, zaznamka) o tem nimamo. Obcinski arhiv, v katerem bi takšen dokaz lahko bil, je v veliki vecini izgubljen. Obcinska stavba je bila zgrajena okrog leta 1905 ob cesti pred današnjo osnovno šolo.7 Stavba 1 Laibacher Zeitung (20. 10. 1829), št. 84, str. 338. 2 Leben Seljak in Demšar, Knjiga hiš na Žirovskem, str. 255. 3 Illyrisches Blatt (19. 6. 1845), št. 25, str. 104. 4 Gl. op. 2. 5 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung (26. 9. 1840), št. 116, str. 840. 6 (a) Koledar Družbe sv. Mohorja za prestopno leto 1940, str. 97. (b) Jan, Žiri in Žirovci v letih 1750–1880, str. 81. 7 Demšar, Nova temeljna knjiga Franca Temelja, str. 177–181; obcinska stavba je v prispevku vidna na panorami Žirov na strani 180. je bila požgana februarja leta 1944.8 Obcinski arhiv je bil takrat vecinoma unicen.9 Nekaj drob­cev arhiva hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki.10 Vec gradiva, ki je nastalo pri poslovanju Obcine Žiri z Okrajnim glavarstvom Logatec, je v Arhivu Republike Slovenije.11 Cesarska listina je preživela unicenje obcinskega arhiva in nato živela svoje skrivno življenje do leta 2002. Takrat jo je pri Lojzetu Gregoracu v Žireh videl Rado Jan in v Žirovskem ob­casniku objavil njen prevod.12 Le ugibamo lahko, kdaj in na kakšen nacin je Gregorac listino dobil. Po Gregoracevi smrti je listina ponovno izginila. Odkril jo je leta 2018 Anton Beovic (1942–2019), konec leta 2018 pa jo je Muzejsko društvo Žiri za simbolicno ceno odkupilo od Gregoracevih potomcev.13 Pred javno predstavitvijo listine 15. junija 2019 mi je Viljem Eržen iz Žirov sporocil, da je pred casom dobil fotokopijo listine. Odnesel jo je zgodovinarju dr. Stanetu Grandi, ki je listino transkribiral (prepisal) in prevedel. Eržen mi je poslal fotogra.jo fotokopije, transkripcije in prevoda.14 Transkripcija se vecinoma zelo dobro ujema s transkripcijo dr. Jureta Volcjaka, obja­vljeno v tej številki Žirovskega obcasnika. Dr. Granda zaradi slabe kakovosti fotokopije nekaterih besed (nekaj vec kot deset besed, najvec v nazivih podpisnikov listine) ni uspel transkribirati. Po restavriranju in javni predstavitvi 15. junija 2019 bo cesarska listina dobila svoje mesto v stalni zbirki Žiri in Žirovci skozi cas v Muzeju Žiri, kjer so primerne razmere za hrambo. Hranjena je v posebni škatli, razgrnjena bo na ogled ob posebnih priložnostih od pomladi do jeseni. V tem casu se zaradi zadostne zracne vlage pergamentno listino lahko brez škode obcas-no razgrne. Skupaj z opisom, transkripcijo in prevodom listine dr. Volcjaka15 in predstavitvijo restavriranja listine dr. Jedert Vodopivec Tomažic16 v tej številki Žirovskega obcasnika je tako dragocen žirovski dokument javno dostopen in opisan po pravilih stroke. Literatura in viri Amtsblatt zur Laibacher Zeitung (26. 09. 1840), številka 116. URN:NBN:SI:DOC-IN4NQUH5, zajeto 18. 10. 2019 na http://www.dlib.si. Demšar, Alojz: Nova temeljna knjiga Franca Temelja. Žirovski obcasnik 35, št. 44 (2014), str. 177–181. Illyrisches Blatt (19.06.1845), številka 25, URN:NBN:SI:DOC-FBD2B2OC, zajeto 18. 10. 2019 na http://www.dlib.si. Jan, Rado: Žiri in Žirovci v letih 1750–1880. Žirovski obcasnik 23 (2002), št. 32, str. 76–102. Koledar Družbe sv. Mohorja za prestopno leto 1940, Celje, Družba sv. Mohorja, 1940. URN:NBN:SI:DOC-TVAP8U8Y, zajeto 22. 10. 2019 na http://www.dlib.si. Laibacher Zeitung (20.10.1829), št. 84, URN:NBN:SI:DOC-4BPN2QY9, zajeto 18. 10. 2019 na http://www.dlib.si. Leben Seljak, Petra in Demšar, Alojz: Knjiga hiš na Žirovskem. Pegaz International, Ljubljana, 2010. Naglic, Miha: Žirovski stavbni dedišcini v spomin. Žirovski obcasnik 8 (1987), št. 13, str. 83–101. SI AS 134 (arhivski fond), Okrajno glavarstvo Logatec. SI ZAL ŠKL 265 (arhivski fond), Obcina Žiri, 1901–1943, gradivo je v eni arhivski škatli. Vodopivec Tomažic, Jedert: Zašcita, konserviranje in restavriranje cesarske listine za trško obcino Žiri iz leta 1840. Žirovski obcasnik 40 (2019), št. 49, str. 143–150. Volcjak, Jure: Podelitev treh letnih in živinskih sejmov trški obcini Žiri v letu 1840 : Transkripcija in prevod listine. Žirovski obcasnik 40 (2019), št. 49, str. 151–153. 8 Naglic, Žirovski stavbni dedišcini v spomin, str. 88. 9 Darij Erznožnik (1930–2019) je po narocilu svojega oceta, obcinskega tajnika Slavka Erznožnika, iz požgane obcinske stavbe domov prinesel nekaj ohranjenih dokumentov (telefonski pogovor 10. junija 2019). 10 SI ZAL ŠKL 265, Obcina Žiri, 1901–1943, gradivo v eni arhivski škatli. 11 SI AS 134, Okrajno glavarstvo Logatec. 12 Gl. op. 6 (b). 13 Zahvaljujemo se pravniku Borutu Berniku Bogataju, ki je pripravil pogodbo o odkupu listine. 14 Viljem Eržen, sporocilo v dveh e-mailih 12. 6. 2019. 15 Volcjak, Podelitev treh letnih in živinskih sejmov trški obcini Žiri v letu 1840, str. 151–153 16 Vodopivec Tomažic, Zašcita, konserviranje in restavriranje cesarske listine za trško obcino Žiri iz leta 1840, str. 143–150. Jedert Vodopivec Tomažic Zašcita, konserviranje in restavriranje cesarske listine za trško obcino Žiri iz leta 1840 Uvod Konec leta 2018 je bila predana v Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republi­ke Slovenije (CKR ARS) pergamentna listina z velikim okroglim cesarskim pecatom. (Slika 1) S to listino je leta 1840 avstrijski cesar Ferdinand priznal in oznanil, da se trški obcini Žiri v postojnskem okrožju podeli pravica do prirejanja treh letnih in živinskih sejmov vsako leto v sredini postnega casa, na dan 4. julija in 21. oktobra. Pergament in zapis nista bila poškodo­vana, imela pa je listina huje poškodovan pecat. (Slika 2) Preden bomo predstavili sam kon­servatorsko-restavratorski poseg, dajemo širši javnosti nekaj pojasnil o listinah, pergamentu in pecatih. Listina Listina je pisno pricevanje o dolocenem pravnem dejanju. Sestavljena je v predpisani obliki, njen namen je zagotoviti verodostojnost in ima dokazno moc. Vsaka listina ima notranje in zu­nanje znacilnosti. Med notranje sodijo: jezik, struktura, oblika besedila, datum in kraj izdaje, overovitev s podpisom. K zunanjim prištevamo: material, na katerem je listina zapisana, orodje, s katerim je bila pisana ali natisnjena, crnilo, oblika, velikost in pecat. Diplomatika kot veda o listinah loci listine na diplome ali privilegije in mandate. Listine loci tudi glede na izstavitelja. Deli jih na javne listine, ki so jih izdali svetni oblastniki (npr. cesar­ske, kraljevske, knežje, notarske itd.), in na listine ostalih oblasti (plemicev, mest, samostanov, ustanov ipd.).1 Pergament Pergament je živalskega izvora, po svoji naravi, strukturi in obnašanju je popolnoma druga-cen od papirja (tudi t. i. pergament papir nima razen mogoce presojnosti prav nic skupnega s pergamentom). Pergament velja za najobstojnejšo pisno podlago organskega izvora. Pergament je koža sesalcev, ocišcena ostankov mesa, mašcob in dlak, obdelana v apneni kopeli, sušena in dodatno površinsko mehansko obdelana med enakomernim napenjanjem na sušilnem okvirju. Tako obdelana koža povzroca drugacno strukturo in lastnosti, kot jih ima usnje, ki je s strojili obdelana koža. Glede na izvor v glavnem locimo: kozji, ovcji in telecji pergament. Znotraj te razvrstitve so razlikovali še veliko vrst pergamenta, ki so ga uporabljali v razne namene, npr. za pisanje, risanje, slikanje, vezavo knjig, opne bobnov, zastiranje oken ipd. Kožo so kot pisno podlago uporabljali že Egipcani, Asirci, Perzijci; tudi Kumranski roko­pisi imajo lastnosti pergamenta. Pergament je dobil ime po maloazijskem mestu Pergamu, kjer so ga v casu embarga na egipcanski papirus dodelali in osvojili tehnologijo obdelave kože v apneni kopeli, po kateri je tako obdelana koža služila kot pisna podlaga in uspešno nadome­stila papirus. Volcjak (2014), str. 22. V Evropo je pergament prišel s kršcanstvom in postal v srednjem veku glavna pisna podlaga. Od 13. stoletja dalje ga je postopno zamenjeval cenejši papir. V 18. stoletju so pergament kot pisno podlago (zaradi visoke cene) uporabljali le za najpomembnejše dokumente, med katere so sodile tudi cesarske listine. V 20. stoletju se je pergament uporabljal le še izjemoma. Pred dobrim desetletjem je tudi angleška kraljica Elizabeta prenehala izdajati listine na tej pisni osnovi. Danes na pergamentu nastajajo le še papeške bule, nekatera judovska besedila in tu in tam kakšen besedilni ali likovni zapis. Pecat Pecat je odtisnjeno sporocilo in sestavni del listine. Uporabljali so ga za zašcito in potrjevanje listin pa tudi pisem in pošiljk. V nekaterih primerih se je lahko uporabljal tudi namesto osebnega podpisa (pecatni prstani). Iz pecata lahko razberemo izdajatelja, obdobje nastanka in pomen listine. Pecati so lahko vtisnjeni v razlicne materiale (npr. kovino, vosek, papir). Pecati so sestavni del listin. Cas nastanka, še bolj pa vsebina listine, dolocata material in zunanjo podobo pecata.2 Ker je bil v preteklosti v našem zgodovinskem okolju najpogosteje uporabljeni material za pecatenje vosek in ker je pecat na cesarski listini za Žiri iz voska, se v nadaljevanju posvecamo predvsem temu tipu pecatov. Vošceni pecati so glede barve, oblike, velikosti in nacinov pritrditve lahko zelo raznoliki. Prav poznavanje teh razlik je pomembno tudi za pravilno hrambo, uporabo in konservatorsko -restavratorske posege.3 Najstarejši in najpogostejši so okrogli pecati, srecamo pa tudi pecate drugacnih oblik: ovalne, šcitaste, kvadratne, pravokotne, mnogokotne, srcaste ipd. Pecati se razlikujejo tudi po velikosti. Praviloma je velikost povezana s pomembnostjo lastnika pecata. Glede nacina pritrditve na pisno podlago locimo vtisnjene in visece vošcene pecate. Vtisnjeni pecati sodijo med najstarejše nacine pecatenja. Ti so se ponovno uveljavili z vpeljavo papirja kot pisne podlage. V tem primeru je bil nacin pecatenja mogoc, ce so bili pecati razmeroma majhni. Veliki pecati so bili za vtiskovanje pretežki in neprakticni, zato so jih na listino obešali z vrvicami in trakovi. Pecatno podobo v vecjih in manjših visecih pecatih je praviloma šcitila skodelica, ki je bila lahko iz voska, kovine ali lesa. Visec pecat je na pergamentnih listinah najbolj razširjena oblika pritrjevanja. Neobarvani vošceni pecati so se do danes ohranili v zelo razlicnih stanjih. Medtem ko neka­teri pecati ne kažejo skoraj nobenih znakov staranja, je to pri drugih precej opazno, saj po vsej verjetnosti zaradi dodatkov in necistoc, ki povzrocajo kemijske procese in rast mikroorganizmov, zelo spremenijo strukturo. Na obarvanih pecatnih voskih teh sprememb ni opaziti. Vzrok, zakaj so obarvani pecati strukturno nepoškodovani, je v dodanih pigmentih, ki vsebujejo kovinske ione, ki v vosku zavirajo zlasti mikrobiološke procese.4 Na obarvanih vošcenih pecatih so zaradi majhne trdnosti voska najpogostejše mehanske po­škodbe. Na vecjih pecatih in na tistih brez pecatne skodelice so poškodbe še izrazitejše. Pecati s skodelicami iz voska so bolj izpostavljeni mehanskim poškodbam kot tisti v kovinskih ali lesenih. Veliki in slabo zašciteni pecati, ki so bili slabo pritrjeni, neprimerno hranjeni ali uporabljani, so pogosto odstopljeni, nalomljeni ali zdrobljeni. 2 Gl. op. 1. 3 Vodopivec (1993), str. 86. 4 Vodopivec (1993), str. 88. Stanje listine ob sprejemu v Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije Stanje pecata na listini pred konservatorsko-restavratorskim posegom. Cesarski pecat je imel izrazite mehanske poškodbe, bil je pocen, manjkali so tudi doloceni deli ob robu, na njem je bil tudi strjen sloj prahu. Lesena pecatna posoda, ki je hranila pecat, je bila mocno polepljena s težko odstranljivim prozornim lepilnim trakom. Pergamentno listino smo suho ocistili z restavratorsko radirno gobico. Pecat smo ocistili z vodno raztopino nevtralnega detergenta. Ocišcen pecat smo sestavili in spojili s pomocjo novo dodanega obarvanega voska. Razgrnjena listina po konservatorsko-restavratorskem posegu Stanje pecata po restavriranju Vse fotogra.je: Foto Lucija Planinc, CKR ARS Konservatorsko-restavratorski poseg na žirovski cesarski listini Stanje pred konservatorsko-restavratorskim posegom Pergamentna listina velikosti 64,6 x 44,3 cm je bila izvirno prepognjena, nepoškodovana, le zapognjena tako, da so jo lahko shranili v premajhno škatlo. (Slika 1) Listina nosi velik okrogel c.-kr. visec pecat iz rdecega pecatnega voska premera 13,5 cm v okrogli leseni skodeli z lesenim pokrovom premera 16,2 cm. Na pecatnem polju je dvoglavi orel s kronama. Pecat je pritrjen s crno-rumeno pleteno vrvico. Crno obarvan del vrvice je deloma natrgan, kar je (zelo verjetno) posledica železotaninskega barvila, ki deluje korozivno na nekatere organske snovi. Lesena pe-catna posoda, v kateri je bil shranjen pecat, je bila nepoškodovana, vendar mocno polepljena s težko odstranljivim prozornim lepilnim trakom. (Slika 3). Okrogel cesarski pecat je imel izrazite mehanske poškodbe, bil je pocen, manjkali so tudi doloceni deli ob robu, na njem je bil tudi strjen sloj prahu. (Slika 2) Pecatna podoba je že v pre­teklosti odstopila od lesene podlage. Verjetno ni bila najbolje sprijeta s podlago lesene zašcitne skodelice, zato je ob mocnejših tresljajih odstopila in se zdrobila. Videti je bilo, da je nekdo pecat poskušal ponovno pritrditi v skodelo, a mu to ni uspelo, saj ga je pri tem dejanju le nadrobil in s tem trajno deformiral. K sreci je ohranjena glavnina podobe, le nekaj košckov voska se je v preteklosti izgubilo. Struktura voska pecatne podobe ne kaže strukturnih poškodb. Shematska predstavitev konservatorsko-restavratorskega posega Pergamentno listino smo suho ocistili z restavratorsko radirno gobico,5 pecat pa z vodo in dodatkom nevtralnega detergenta.(Sliki 4 in 5) Razpoke in okruške ocišcenega pecata smo sestavili in spojili s pomocjo novo dodanega obarvanega voska. (Slike 6, 7 in 8) Za utrditev in dopolnjevanje smo uporabili naraven cebelji vosek6 z dodatkom para.na in anilinskih barv razlicnih odtenkov, iz katerega smo pripravili staljeno zmes, ki je barvno najbolj ustrezala originalu. Za obarvanje voska za restavriranje pecatne podobe smo dodali razlicne odtenke rdecih v vosku topnih barvil. Pecat smo tako utrdili in zašcitili pred morebitnimi na­daljnjimi mehanskimi poškodbami. (Slika 8) Suho ocišcen pergament smo nato v maju 2019, ko je bila vlaga v ozracju dovolj velika, razprostrli in dodatno rahlo navlažili s paroprepustno folijo ter pergamentno listino nato vec dni ravnali pod obteženimi lesenimi deskami, a le toliko, da je bilo mogoce pergament brez sile razpreti. (Slika 9) Ko se je pergament dovolj poravnal, smo listino s pecatom fotogra.rali, nato pa jo spet prepognili po izvirnih pregibih. Po koncanem posegu smo prepognjeno pergamentno listino s konserviranim pecatom pred nadaljnjimi poškodbami zašcitili tako, da smo izdelali ustrezno zašcitno škatlo, v kateri imata pergamentni del listine in pecat vsak svoje ležišce. Kon­servatorsko-restavratorski poseg smo izvedle Mateja Kotar, Stanka Grkman, Blanka Avguštin Florjanovic in Jedert Vodopivec Tomažic in ga dokoncale v zacetku junija 2019. Hramba in uporaba pergamentne listine Za hrambo listin z visecimi pecati so najprimernejše po meri izdelane zašcitne škatle, kjer imata listina in pecat vsak svoje po meri izdelano ležišce. Te gradivo šcitijo pred mehanskimi poškodbami ter vdorom prahu in svetlobe. Listine z visecimi pecati vsebujejo razlicne materiale 5 Radirna gobica: Wishab Sponge 6 V CKR ARS uporabljamo za restavriranje pecatov naravne cebelje voske naslednjih proizvajalcev: Medex d.o.o.; Ljubljana Slovenija; Bresciani, Milano; Samson, Kamnik Slovenija, Glorex, Švica. (pergament, les, vosek in svilene, konopljine, lanene ali pergamentne vrvice). Pri hranjenju in uporabi moramo vedno upoštevati zahteve najbolj obcutljivih materialov. Glede pergamenta in lesa je pomembno, da sta relativna vlaga in temperatura cim bolj stalni, vendar v okviru najbolj optimalne priporocljive vrednosti (RV: 50 – 60 %, T = 18°C). 7 Pecati so najpogosteje mehansko poškodovani zaradi krhkosti in lomljivosti voska, kar je treba upoštevati tako pri hrambi kot transportu, razstavljanju in rokovanju s tako obcutljivo kulturno dedišcino. Viri in literatura: Kukanova, Z.; Šejharova, J. (2002): Metody konzervovani a restaurovani peceti, Restaurovani a konservovani archivalii a knih, v: Durovic, M. (ur.), Praha, Paseka, str. 277–316. Vodopivec, Jedert; Urbanija, Jože (ur. ) (2005): Klimatski pogoji, IFLA-nacela za hrambo gradiva in ravnanje z njim, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Arhiv Republike Slovenije, str. 42–49. Vodopivec, Jedert (1993): Hramba, zašcita in restavriranje srednjeveških listin, v: Kološa, V. (ur.), Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, str. 81–91. Vodopivec, Jedert (1995): The preservation and protection of medieval parchment charters in Slovenia, VIII. IADA Kongress, Tübingen, p. 39-43, http://www.iada-home.org/ta95_t.html, vpogled 23. 9. 2019. Vodopivec, Jedert (1996): Pecati iz cebeljega voska, v: Vodopivec, J. (ur.), Zapis in podoba, Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, str. 57–58. Volcjak, Jure ( 2014): Za vse vecne case : pergamentne listine, v: Nared, A. (ur.), Arhivi – zakladnice spomina, Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, str. 22–23. IFLA-nacela, 2005, str. 42–49. Jure Volcjak Podelitev treh letnih in živinskih sejmov trški obcini Žiri v letu 1840 Povzetek listine (regest) Avstrijski cesar Ferdinand I. Habsburški, kralj na Ogrskem in Ceškem, peti s tem ime­nom, kralj v Lombardiji in Benetkah, Dalmaciji, na Hrvaškem, v Slavoniji, Galiciji, Lodo­meriji in Iliriji, nadvojvoda v Avstriji, vojvoda v Lotaringiji, na Salzburškem, Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Zgornji in Spodnji Šleziji, veliki knez v Transilvaniji, mejni grof na Moravskem, pokneženi grof na Habsburgu in Tirolskem, podeljuje trški obcini Žiri na njeno prošnjo dovoljenje za tri letne in živinske sejme, ki naj se vsako leto odvijajo v sredo v sredini postnega casa, 4. julija in 21. oktobra. V primeru, da je navedenega dne zapovedani praznik, se sejem odvije naslednji delovni dan. 1840 julij 17., Dunaj Znacilnosti in omembe listine Orig. perg. (A) v Muzeju Žiri – Muzejsko društvo Žiri (Stara šola, Tabor 2, 4226 Žiri),1 64,6 × 44,3 cm, signatura: /. Podpisa: (levo na sliki): Regist(rator) Jos(eph) Fr(anz) Emil Trimmel, Registraturs Direk-tor der k. k. ver(einigten) Hofkanzley. – (desno na sliki): Nach Seiner k. k. apostolischen Majestät Höchsteigenem Befehle. – Joseph Edler v(on) Bölsch, k. k. Hofrath. Signatura: (19. stol.): Š. – (z navadnim svincnikom, 20. stol.): 17957-08. Napisi v odtisu štampiljk: (na vrhu nad besedilom listine): GUL · 20 · DEN. – K · K · CONT. STÄMPEL den 10. Aug. 1840 WIEN. – (z navadnim svincnikom med obema štampiljkama): 20 f. – (verso): K. K. BEZIRKSHAUPTMANNSCHAFT * […] OKRAJNO GLAVARSTVO LOGATEC *.2 Objave: Rado Jan, Žirovski obcasnik 2002, letnik XXIII, zvezek 24, številka 32. 1 Vcasih v hrambi pri Lojzetu Gregoracu, Žiri, Idrijska 11. 2 Štampiljka je odtisnjena preko koleka. Transkripcija listine (prepis) Wir Ferdinand der Erste, von Gottes Gnaden Kaiser von Österreich; König von Hun-garn und Böhmen, dieses Nahmens der Fünfte, König der Lombardei und Venedigs, von Dalmatien, Croazien, Slavonien, Galizien, Lodomerien und Illyrien; Erzherzog von Österreich; Herzog von Lothringen, Salzburg, Steyer, Kärnten, Krain, Ober- und Niederschlesien, Grossfürst von Siebenbürgen, Markgraf von Mähren, gefürster Graf von Habsburg und Tyrol. Bekennen öffentlich mit diesem Briefe und thuen kund, daß Uns die Gemeinde Sairach im Adelsberger Kreise gebeten habe, ihr die Berechtigung zur Abhaltung von drey Jahr- und Viehmärkten in jedem Jahre zu ertheilen, und zu bewilligen, daß diese drey Jahr- und Viehmärkte an folgenden Tagen, als am Mittwoch in der Mittefastenzeit, am vierten July und am ein und zwanzigisten Oktober jeden Jahres abgehalten werden dürfen. Da Wir jederzeit geneigt sind, das Wohl Unserer getreuen Unterthanen bestens zu befördern, so haben Wir nach Einvernehmung der Behörden, in diese allerunterthänigste Bitte der Marktgemeinde Sairach jedoch ohne Nachtheil und Schaden Unserer landesfürstlichen obrigkeitlichen und sonst Jemandens Rechte, dann ohne Abbruch der jetzigen und künftigen Landesverfaßung und unter der Bedingung allergnädigst gewilliget, daß wenn an einen der genanten Tage ein gebotener Feiertag fiele, der Jahr- und Viehmarkt, an dem darauf folgenden Wochentage abgehalten werden soll. Die Marktgemeinde Sairach darf sonach die von Uns verliehenen Jahr- und Viehmärkte an den bestimmten Tagen zu allen Zeiten halten, und sich dieses Rechtes, wie es die Marktgerechtigkeit und Gewohnheit mit sich bringt, ohne Jemandens Hinderniß gebrauchen. Wir gebieten hiernach allen Unseren Obrigkeiten, Inwohnern und Unterthanen, welchen Standes, Würde oder Amtes sie sind, besonders aber Unserem illyrischen Gubernium zu Laibach hiermit gnädigst, daß sie die Marktgemeinde Sairach bey diesem Privilegium schützen und handhaben, darin weder selbst hindern, noch Jemanden andern dagegen etwas zu unternehmen gestatten sollen, bei Vermeidung Unserer schweren Strafe und Ungnade. Das meinen Wir ernstlich zur Urkunde dieses Briefes, besiegelt mit Unserem kaiserlich königlichen und erzherzoglichen anhangenden größeren Insiegel. Der gegeben ist in Unserer kaiserlichen Haupt- und Residenzstadt Wien am Siebenzehnten Monatstage July nach Christi Geburt im Eintausend Achthundert Vierzigsten, Unserer Reiche im sechsten Jahre. Ferdinand Ant(on) Fried(rich) Graf Mittrowsky von Mittrowiz und Nemischl, Oberster Kanzler Karl Graf von Inzaghi Johann Limbek Freyherr von Lilienau Opis pecata Okrogel viseci veliki c.-kr. in nadvojvodski pecat cesarja Ferdinanda I. Habsburškega iz rde-cega voska s premerom 13,5 cm, v okrogli leseni skodelici z lesenim pokrovckom s premerom 16,2 cm, pritrjen s crno-rumeno pleteno konopljino vrvico. Na pecatnem polju je dvoglavi orel s kronama. V krempljih na levi strani (heraldicni desni) drži mec, na desni strani (heraldicni levi) pa vladarsko jabolko. Na orlovih prsih je pripet grbovni šcit z grbom Ferdinanda I. Hab­sburškega. Okoli šcita je obešena verižica reda zlatega runa. Pecatno polje z orloma držita dva zmaja šcitonosca. Na vrhu pecatnega polja, nad orlovima glavama, stoji cesarska krona. Okoli pecata je grbovna deviza (poškodovana): FERDINAND[US] I. D(ivina) F(avente) C(lemen­tia) […] HUI(us) NOM(inis) V. R(ex) LOM(bardiae) ET VEN(etiarum), DAL(matiae), […] M(agnus) D(ux) HET(ruriae), D(ux) LOT(haringiae), SAL(isburgi), STYR(iae), SU(esiae), [Mu]T(inae), […] M(archio) MOR(aviae), […]. Prevod listine Mi Ferdinand I., po milosti božji cesar Avstrije, kralj Ogrske in Ceške, peti s tem imenom, kralj Lombardije in Benetk, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije, Lodomerije in Ilirije, nadvoj­voda Avstrije, vojvoda Lotaringije, Salzburga, Štajerske, Koroške, Kranjske, Zgornje in Spodnje Šlezije, veliki knez Transilvanije, mejni grof Moravske, pokneženi grof habsburški in tirolski. S to listino javno priznavamo in oznanjamo, da nas je trška obcina Žiri v postojnskem okrožju prosila, da ji podelimo pravico do prirejanja treh letnih in živinskih sejmov vsako leto ter da dovolimo, da se ti trije letni in živinski sejmi smejo prirejati vsako leto v sredo v sredini postnega casa, na dan 4. julija in 21. oktobra. Vedno smo naklonjeni k vecanju blagostanja naših zvestih podložnikov, zato smo po privolitvi oblasti to podložniško prošnjo trške obcine Žiri, vendar brez neugodnosti in škode za naše deželnoknežje oblastvene in še katerega pravice in brez kršitve sedanje in prihodnje deželne ustave, ter pod pogojem dovolili, da v primeru sovpadanja katerega od imenovanih dni z zapovedanim praznikom, naj se letni in živinski sejem priredi na naslednji delovni dan. Trška obcina Žiri sme torej od nas podeljene tri letne in živinske sejme na doloce­ne dni prirejati vedno ter to pravico, kot so tržna pravica in tržni obicaj, uporabljati brez ovir drugega. Zato potemtakem ukazujemo vsej naši gosposki, prebivalcem in podložnikom, ne glede na stanovsko cast in dolžnost, še posebej milostno pa našemu Ilirskemu guberniju v Ljubljani, da trško obcino Žiri v tem privilegiju šcitijo, jo v tem niti sami ne ovirajo niti naj ne dovolijo to komu drugemu v izogib našim hudim kaznim in nemilosti. Zapisano v tej listini z vso resnostjo je zapecateno z našim pripetim velikim cesarsko-kraljevim in nadvojvodskim pecatom. Dano v našem cesarskem glavnem mestu in rezidenci Dunaj sedemnajstega julija po Kristusovem rojstvu v tisocosemstoštiridesetem letu, v šestem letu našega vladanja. Ferdinand Anton Friderik grof Mittrowsky pl. Mittrowiz in Nemischl, vrhovni kancler Karel grof Inzaghi Janez Limbeck baron Lilienau Uredniški pripis: Dr. Jure Volcjak je vodja Sektorja za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije. DNEVI EVROPSKE KULTURNE DEDIŠCINE (DEKD) 2019 V ŽIREH Alojz Demšar Geološko popoldne v Jarcji Dolini in v Žireh Odprtje informacijske table na permsko-triasni meji v Jarcji Dolini 28. septembra 2019. / Foto: Alojz Demšar Informacijska tabla na permsko-triasni meji v Jarcji Dolini Kamen iz permsko-triasne meje, eksponat stalne razstave Žiri in Žirovci skozi cas v Muzeju Žiri. Kamen je oblikoval akademski kipar Anže Jurkovšek. Oznake meje so na manjši sliki. Okolje, kjer so nastajale kamnine pro.la Lukac v Jarcji Dolini. Slikarka Barbara Jurkovšek je uporabila rumen pigment, dobljen iz kamnin permsko-triasne meje v Jarcji Dolini. Odprtje permsko-triasne meje na pro.lu Lukac v Jarcji Dolini za ogled Permsko-triasna meja na pro.lu Lukac nad Lukackom v Jarcji Dolini je bila tema prve letošnje žirovske prireditve v okviru Dnevov evropske kulturne dedišcine 2019 (DEKD 2019) v soboto, 28. septembra 2019. Prireditev so pripravili Obcina Žiri, Geološki zavod Slovenije in Muzejsko društvo Žiri. Vse zasluge za to prireditev pa imata geologa dr. Tea Kolar Jurkovšek in dr. Bogdan Jurkovšek. Permsko-triasno mejo sta odkrila, jo raziskala in predstavila najprej svetovni strokovni javnosti, nato pa tudi domaci slovenski in še posebej Žirovcem. Ob 15. uri je župan Obcine Žiri mag. Janez Žakelj na permsko-triasni meji izrocil v uporabo informacijsko tablo. Prireditev se je ob 17. uri nadaljevala v Muzeju Žiri, najprej s predavanjem Pogled v geološko preteklost obeh geologov, nato s predstavitvijo njune knjige Konodonti Slovenije. Sledilo je odprtje razstave akademske slikarke Barbare Jurkovšek z naslovom Naravni viri in likovna umetnost – primer naravnih pigmentov iz litijskega Rudnika Sitarjevec in Jarcje Doline pri Žireh. Muzej Žiri pa je prejel izjemen muzejski eksponat, kiparsko obdelan kos apnenca iz mejnih permsko-triasnih plasti, ki ga je kiparsko obdelal akademski kipar Anže Jurkovšek. Permsko-triasna meja na pro.lu Lukac je bila leta 2019 vpisana v seznam naravnih vrednot državnega pomena. Informacijska tabla v Jarcji Dolini predstavlja obdobje pred permsko-triasno mejo, samo mejo pred 252 milijoni leti in cas po njej. Permsko-triasna meja je cas najvecjega izumiranja na Zemlji v zadnjih 500 milijonih letih. Takrat se je koncal stari zemeljski vek (paleozoik) in zacel srednji zemeljski vek (mezozoik). Najmlajši del paleozoika se imenuje perm, najstarejši del mezozoika pa trias. Zato se ta prehod med starim in srednjim zemeljskim vekom imenuje tudi permsko-triasna meja. Postavitev informacijske table je bila zakljucek prve faze odpiranja permsko-triasne meje za ogled. Obcina Žiri je izpeljala zahteven odkup zasebnega zemljišca in spremembe parcelacije, placala izdelavo in postavitev informacijske table ter ureditev terena. Postavila je tudi usmerje­valno tablo na Selu na odcepu ceste za Jarcjo Dolino. Vsebino table so pripravili na Geološkem Zemlja pred 252 milijoni leti zavodu Slovenije, kjer so jo tudi oblikovali. Muzejsko društvo Žiri je bilo nekakšen katalizator vseh omenjenih dejavnosti. Na koncu perma in v zacetku triasa je bila na Zemlji ena sama nadcelina, Pangea, v obliki crke C in je obsegala približno cetrtino njene površine. Pangeo je obdajal ocean Panthalasa, v njen notranji del pa se je globoko zajedal ocean Paleotetida. Na obmocje današnje Sibirije se je takrat izlila neverjetna kolicina bazaltne lave, po ocenah naj bi prekrila 7 milijonov kvadratnih kilometrov (Evropa obsega 10 milijonov kvadratnih kilometrov površine). Vulkanska dejavnost je povzrocila velike okoljske spremembe. Posledica je bilo najvecje izumiranje v zadnjih 500 milijonih letih, izginilo je kar 70 % rodov kopenskih vretencarjev in od 85 do 96 % morskih nevretencarskih vrst. V plitvem morju zahodnega dela oceana Paleotetida so nastajale tudi kamnine pro.la Lukac v Jarcji Dolini pri Žireh, v katerih je bila prvic na prostoru celotnih Dinaridov s fosili dokazana permsko-triasna meja. Dolocena je bila na osnovi prvega pojava konodontne vrste Hindeodus parvus. V pro.lu so s pomocjo fosilov opazili bujno življenje ob koncu starega zemeljskega veka, nato prazno obdobje in ponovni razcvet življenja v srednjem zemeljskem veku. V preparatih apnencevih plasti, ki ležijo v mejnem intervalu med starim in novim zemeljskim vekom, so našli štiri nove vrste mikrofosilov. Poimenovali so jih po Žireh (Multidiscus zhiriensis), Dinaridih (M. dinaridicus), po pro.lu Lukac (Globivalvulina lukachiensis) in po Sloveniji (Lingulonodosaria slovenica). Vse to je prikazano in opisano na informacijski tabli, geologa pa sta še posebej predstavila na zanimivem predavanju. Predavanje je mnogim odprlo okno v svet geologije, kjer milijon let mine, kot bi trenil, in kjer se geološki zapisi »berejo« stotine milijonov let po tistem, ko so bili »napisani«. Na informacijski tabli je prikazano tudi morsko življenjsko okolje malo pred pogubnim izumiranjem, kot ga je po dognanjih geologov upodobila akademska slikarka Barbara Jurkovšek. Knjigo Konodonti Slovenije sta predstavila avtorja dr. Tea Kolar Jurkovšek, znanstvena svetnica na GeoZS in ena vodilnih evropskih raziskovalk konodontov, in Bogdan Jurkovšek, upokojeni znanstveni svetnik, regionalni geolog in paleontolog. Oba sta avtorja številnih znanstvenih in stro­kovnih del s podrocja regionalne geologije, biostratigra.je in paleontologije. Knjigo Konodonti Slovenije je leta 2019 izdal Geološki zavod Slovenije in predstavlja temeljno geološko znanstveno delo v slovenskem in angleškem jeziku. Pisano besedo dopolnjujejo številne upodobitve plasti ka­mnin, risbe in rekonstrukcije nekdanjega okolja, ki popeljejo dalec nazaj v geološko zgodovino ne samo strokovnjake, ampak tudi vse ljubitelje narave. Knjiga obravnava med drugim tudi številne geološke pro.le kamnin s fosili v Žireh in njihovi neposredni okolici. Med njimi izstopajo kamni­ne pro.la Lukac v Jarcji Dolini, v katerih sta avtorja odkrila znamenito permsko-triasno mejo. Geološko popoldne se je nadaljevalo z odprtjem razstave akademske slikarke Barbare Jurkov­šek z naslovom Naravni viri in likovna umetnost – primer naravnih pigmentov iz litijskega Rudnika Sitarjevec in Jarcje Doline pri Žireh. Na razstavi smo pokrajine izpred stotin milijonov let videli naslikane z naravnimi pigmenti iz rudnika Sitarjevec pri Litiji in Jarcje Doline. Med pigmenti izstopata rumenorjava barva morskih triasnih plasti na pro.lu Lukac izpred okoli 250 milijonov let in rdecerjav pigment grödenskih plasti širšega prostora Jarcje Doline izpred 265 milijonov let. Takrat so velik del nekdanje nadceline Pangea prekrivale pušcave. Razstava je bila na ogled do 12. oktobra 2019 v osrednjem prostoru v prvem nadstropju Muzeja Žiri. Barbara Jurkovšek je leta 2006 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani iz slikarstva pri prof. Metki Krašovec in likovne teorije pri prof. dr. Jožefu Muhovicu. Kasneje se je izpopolnjevala na Accademia di Belle Arti di Lecce v Italiji. Leta 2009 je na likovni akademiji v Ljubljani magistrirala iz slikarstva pri prof. Metki Krašovec. Deluje na podrocju slikarstva, kiparstva, gra.ke, kaligra.je in znanstvene ilustracije. Pri svojem delu se ukvarja z raziskovanjem meja med umetnostjo, znanostjo in kicem. Permsko-triasna meja pa je tudi po prireditvi pustila sledi v Muzeju Žiri. Stalna muzejska zbirka Žiri in Žirovci skozi cas je prejela izjemno darilo – kiparsko obdelan kos apnenca iz mejnih permsko-triasnih plasti v Jarcji Dolini. Kamen je kiparsko oblikoval akademski kipar Anže Jurkovšek (slika 5). Pozoren opazovalec bo našel na kamnu s svincnikom narisano oznako permsko-triasne meje P  T. In ce pusti, da njegova domišljija razpre krila, ga ta ponese v cas pred cetrt milijarde let, ko so se vsa živa bitja na Zemlji v razmerah velikih okoljskih sprememb borila za svoj obstoj, a so se le redka ohranila. Muzejski eksponat so Muzeju Žiri podarili Anže, Tea in Bogdan Jurkovšek in Geološki zavod Slovenije. Fosili, v kamnu ohranjeni ostanki davnih bitij, nas opominjajo, da tudi nam tiktaka evolu­cijska ura. Dr. Jurkovšek je to povedal naravnost: nekoc bomo izumrli. Tudi s pomocjo fosilov lahko razumemo, zakaj je z rodnim planetom treba ravnati nadvse previdno. Prav cloveška vrsta lahko po lastni krivdi že pred neizbežnim potekom svoje evolucijske ure postane del geološke zgodovine. Maja Justin Jerman Brezniška barufa Muzejsko društvo Žiri je 12. oktobra 2019 na Breznici pripravilo predstavo Brezniška barufa. Predstava je obudila dogodek, ki se je zgodil na Breznici leta 1928. Takrat je bila Breznica v Italiji, odrezana od slovenskega ozemlja s krivicno rapalsko mejo. Na nedeljski vecer, 4. marca 1928, so italijanski .nancarji prišli po Breznicana Šemonca, osumljenega kontrabanta. Ker gospodarja ni bilo doma, so hoteli odpeljati njegovo ženo. Zanjo in za njenega dvomesecnega dojencka so se postavili domacini, ki jim je zavrela kri. Tako so se Italijani v vojašnico v Ledine vrnili prete­peni in brez orožja, kar je za vsakega vojaka najvecja sramota. Zato je naslednje jutro prineslo silovito mašcevanje. V idrijski zapor so Italijani odpeljali skoraj vse moške, kar 23 Breznicanov. Nato pa se je zacel v Gorici dolgotrajen sodni boj, za sedem ubežnikov pa begunstvo. O brezniški baru. je bilo precej napisanega. Poglavje o baru. najdemo v knjigi Breza, brezno – Breznica, ki je izšla leta 2002. V Žirovskem obcasniku leta 2003 lahko preberemo zgodbo Matevža Pecelina Pretep in prispevek Mirka Žaklja o Breznici. Snov za predstavo smo crpali tudi iz spominov in pricevanj potomcev udeležencev in iz casopisnih clankov o sodbi v Gorici maja 1928. Zbiranje zapisov in iskanje pricevanj je sodilo v zacetek priprav na Barufo, kar sta opravila predvsem Lojze Demšar in Oton Žakelj. Zbiranju podatkov je sledila ubeseditev predstave, to sem naredila spodaj podpisana. Kmalu sem se zatekla k ideji, da bi del zgodbe .lmsko upodobili. Predvsem je bilo za snemanje zelo primerno ozadje Barufe, ki je lepo upodobljeno v Pecelinovi zgodbi Pretep. Prav tako so se mi zdeli zanimivi prizori s konji, še posebej z avtenticno pokrajino okrog Žirka, Zažirka in Dolge doline. Tudi dobre izkušnje s prejšnjih snemanj z Darjanom Kacinom in Katjo Bogataj so me opogumile v tej smeri. Z Darjanom in Otonom smo iskali ustrezne lokacije in za notranje prizore izbrali zgornjo brezniško kaverno. Tu smo posneli zasliševanje mladega Lukca (bilo je na Vrsni­ku). Tudi prizor iz ledinske kasarne, kamor je vojaški sel z Vrsnika prišel porocat o Lukcevem priznanju, je nastal pred brezniško kasarno. Zunanje prizore, povezane s kontrabantom, smo zaceli snemati pred Staro šolo v Žireh. Od tukaj sta se konjenika dvojnika napotila cez Zažirk proti Dolgi dolini, kjer je bilo najlažje prestopiti mejo in pretihotapiti konje v Italijo. Ker je bila izposoja posamezne opreme precej draga in se je placevala po dnevih, smo se odlocili, da bomo vse posneli v enem dnevu. Snemalni dan je bil casovno izjemno napet, hiteli smo s snemanjem dnevnih prizorov, da bi ujeli vecerni mrak, ko se akterja odpravita cez mejo. Mladi igralci, ceprav precej neizkušeni, so bili hitri in prilagodljivi. Tako nam je uspelo izpeljati nacrtovano delo, seveda ob Darjanovi profesionalni mirnosti in Katjinih spodbudah. Scene s konji v gibanju in v galopu smo posneli z dvojnikoma, jezdila sta Matjaž Naglic in Žan Sovan iz Medvedjega Brda. Oba sta z veliko potrpežljivosti odlicno sodelovala in pomagala igralcema Maticu Dolencu in mlademu Tinetu Kramperšku, da sta brez izkušenj z ježo zmogla na konju povsem sprošceno odigrati svoji vlogi. Konjeniške scene so z nocjo postajale vedno bolj zahtevne. Konja sta pos­tajala nestrpna. Zelo smo si oddahnili, ko smo uspešno posneli zadnjo, najzahtevnejšo sceno Šemoncovega bega in Lukcevega prijetja italijanskih orožnikov. Naslednje jutro smo že ob šestih zjutraj krenili proti vrsniškim kavernam, kjer smo želeli po­sneti jutranji Lukcev prihod v spremstvu orožnikov v kasarno na Vrsnik. Tokrat nam je nagajalo hitro dviganje sonca izza obzorja, številna letala, ki so povzrocala hrup nad nami, in mukanje krav. Zvonjenje v vrsniški cerkvi nas ni motilo, saj smo se zavedali njegovega brezcasja. Tudi snemanje z dronom ni premostilo omenjenih težav, je pa omogocilo zracni posnetek jutranjega dogodka. Po napornem snemalnem dnevu in jutru se je zdelo, da bo gledališki del Barufe veliko manj zahteven. Pa ni bilo tako. Prizor iz predstave Brezniška barufa, odigrane na Breznici pri Žireh, 12. oktobra 2019. / Foto: Tanja Mlinar Zgodbo smo nameravali uprizoriti v najbolj avtenticnem okolju – v »hiši« Pri Breznicanu, ki je popolnoma ustrezala opisom dogodka. Toda bolj ko se je približeval 12. oktober, bolj se je zdelo, da Pri Breznicanu ne bo dovolj prostora za igralce in obcinstvo. Zato smo se zadnji hip odlocili zgodbo prenesti skoraj na sam kraj dogodka – v kozolec Šemoncove domacije. Brez podpore družine Podobnik nam ta podvig ne bi uspel, saj so »v hipu« izpraznili kozolec in ga nam tretjino prepustiti za oder, obsežen prostor pred njim pa publiki. Oton Žakelj se je povezal s Francijem Jerebom, nekdanjim predsednikom Kulturnega društva Vrha Svetih Treh Kraljev, in se z njim dogovoril za izposojo kulis. Tako je oder sredi kozolca kmalu predstavljal kmecko izbo, ki so jo Breznicani tudi prepleskali. V naslednjih dneh je okrog peci Oton postavil še klop in podoba kmecke »hiše« je bila popolna. Brez podpore in udarniškega dela domacinov bi se lahko zadovoljili zgolj s svojo domišljijo, tako pa je vse skupaj odlicno delovalo, celo tako, da je pec prenesla vseh pet nastopajocih na njej. Oder je prav tako vzdržal, ne samo znamenitega pretepa, ampak še plesalce s potrkano polko. Tudi usodni pretep, ki nam je povzrocal najvec skrbi, je bil na koncu tako prepricljiv, da smo gledalcem privošcili pogled nanj le z delno zatemnitvijo. Kljub temu, da je bistvena pri Baru. prav luc, ki jo je ugasnil Rudolf Istenic. Tudi druge igralske upodobitve (poleg pretepa) so bile dobro odigrane. Veliko igralcev je pomenilo najtrši organizacijski zalogaj. Zadnji dan pred predstavo je v vlogo Ignacija Mohorica v zadnjem hipu uspešno vskocil Matej Mlinar. Vecina igralcev, kar dvanajst, je bilo sedanjih ali nekdanjih dijakov Gimnazije Jurija Vege Idrija, cesar se prav posebej veselim. Najprej naj omenim prvošolce: Denisa Jurca, Luko Gantarja in Lovra Menegattija Veharja, ki so predano in srcno izpeljali svoje vloge. Vse pohvale si zasluži Matej Mlinar iz Medvedjega Brda, ki si na doma-cem odru nabira igralske izkušnje, za njim vedno navdušujoci Andraž Kosmac, ki igralsko raste pod mentorskim vodstvom Ane Kržišnik v združenem gledališcu gimnazijcev in Dramaticnega Akterji Brezniške barufe 2019, spredaj levo režiserka Maja Justin Jerman. V levem zgornjem kotu pisatelj Tomaž Kosmac, ki je v predstavo »padel« po nakljucju. / Foto: Tanja Mlinar društva Idrija. V tem gledališcu igra tudi Kristian Mazzini, ki mu je vloga karabinjerja odlicno sedla. Pika Demšar si je izkušnje nabirala v skupini za skec in se je v vlogi dekle ob odrsko veliko bolj izkušeni in izrazni Karmen Strel lepo uveljavila. Od nekdanjih dijakov naj omenim še Maja Kristana, ki je kot odlicen naravoslovec tudi na oder znal stopiti z enakim žarom, in Gašperja Žaklja, ki je tokrat uspešno debitiral. Tamara Humar je lepo povezala odrsko igro s pricevanjem Štefanije Naglic, ki je bil eden bolj ganljivih trenutkov Barufe. Bili smo prepricani, da bo gospa Štefanija kot edina živa prica dogodka sedela med obcinstvom. Med predstavo smo se lahko le spomnili nanjo, dan prej je umrla. Omenim naj še najmlajše igralce, domacine z Breznice: Evo Strel v vlogi hcere Ivanke, ot­roke na peci: Hana Burnik, Lana in Nejc Špik, ki so kazali nalezljivo veselje do nastopanja in ga potem uspešno uresnicili z jokom in kriki ob streljanju. Ob najmlajših pa so nastopili tudi igralci z daljšim stažem in izdelanim karakterjem: med njimi gotovo z najvec izkušnjami Marko Kosmac v vlogi sodnika, v vlogi Šemonca zanesljivi in prepricljivi Matic Dolenc, Antona Žaklja je humorno zaokrožil Rok Klemencic, debitant in nepogrešljiv v pretepu in .lmska zvezda Barufe je bil Peter Malovašic. Osnovnošolec Tine Kramperšek igra, tako se zdi, brez slehernega napora. S podobno lahkoto je odigral karabinjerja gost z loškega odra Erazem Šubic Krpic. In na koncu še o koncu predstave, ki je želel preteklost spojiti s sedanjostjo in se je spontano prelil v enega najbolj custvenih momentov. Z obiljem zanosa in poguma ga je izpeljala Karmen Strel s svojo mocno odrsko prezenco, ki se je globoko dotaknila gledalcev. S simbolicnim pre­oblacenjem je po ucinkoviti kratki predstavitvi življenja sedmih beguncev stopila v sedanjost in povabila na oder tri potomce: Cveto Kacin, Silvo Malovašic in dr. Janka Strela. Nastopili so najbolj iskreni trenutki, ko so tri mnogokrat slišane družinske zgodbe privrele na dan na odru in v skoraj idealnem dramskem loku zakljucile Barufo in družinsko zgodbo: »Nekega dne mi je sin telefoniral, da je sprejel službo zdravnika v Žireh.« S to zakljucno mislijo dr. Strela se je zaokrožila Barufa, in številne druge zgodbe, ki jih je ustvarila, so se spet ugnezdile na Breznici, od koder so izšle. Potrdile so, da vzpostavljajo bližino med ljudmi, zmanjšujejo razdalje med nami in nas povezujejo. Za Brezniško barufo sem povsem prepricana. Vse omenjeno pa se ne bi moglo zgoditi brez naslednjih, ki jih želim še enkrat omeniti in se jim zahvaliti. To so igralci v .lmskem delu: Matic Dolenc (Šemonc), Tine Kramperšek (Lukec), Luka Gantar (Justin), Denis Jurca, Kristian Mazzini (ledinski karabinjerji), Andraž Kosmac in Matej Mlinar (fašista z Vrsnika), Matjaž Naglic in Žan Sovan (konjenika dvojnika). V igranem delu: Karmen Strel (Šemonka), Eva Strel (Šemonkina hci), Pika Demšar (Šemonkina dekla), Tamara Humar (pripovedovalka), Matic Dolenc (Šemonc), Luka Gantar (Lukec), Rok Klemencic (Anton Žakelj), Peter Malovašic (Ludvik Strel), Maj Kristan (Karel Strel), Matej Mlinar (Ignacij Mohoric iz Korit), Lovro Menegatti Vehar (Rudolf Istenic), Gašper Žakelj (Matej Žakelj), Marko Kosmac (Sodnik), Kristian Mazzini, Denis Jurca in Erazem Krpic Šubic (ledinski .nancarji). Posamezniki in društva, ki so posodili opremo, rekvizite in kostume: Franci Jereb – KTD Vrh Svetih Treh Kraljev, Slavko Moravec – Vojni muzej Idrija, Lucija Kavcic – TD Žirovski Vrh, Mira Kavcic, italijanske uniforme: Viktor Likar iz Lanišca, Dominik Slabe iz Koprivnika, Branko Kokelj iz Podjelovega Brda. Breznicani, ki so poskrbeli za postavitev odra, scene, klopi in redarstvo: Vinko Podobnik, Simon Strel, Roman Žakelj, Robi Špik, Boštjan Kavcic, Aleš Kavcic ter Martin Kavcic in Branko Pecelin – PGD Žiri. Za hrano in jedaco po predstavi so poskrbeli: Pivovarna Racon Nataša in Miloš Cadež, Irena Žakelj in Martina Štefko, Katarina Strel, Nina Špik, Regina Eniko, Irena Podobnik,Tanja Podobnik in Marija Podobnik. Zvocne efekte streljanja je izvedel Janez Jereb, ozvocenje in luc pa Jan Pišljar. V italijanšcino je besedilo prevedla Silva Gomzi Praprotnik. Filmske prizore sta posnela Darjan Kacin in Katja Bogataj iz D. K. video produkcija. Plesno tocko je odplesala Folklorna skupina Zala TD Žirovski Vrh pod vodstvom Lucije Kavcic. Rešljive in nerešljive probleme je neopazno urejal nepogrešljivi Oton Žakelj. Filmsko-gledališko predstavo je zasnovala in izpeljala Maja Justin Jerman ob (s)po(d)budi in stalni vsebinski podpori Lojzeta Demšarja. UTRINKI IZ ZGODOVINE SMUCARSKIH SKOKOV NA ŽIROVSKEM Miha Šimnovec Matti Nykänen, leta 2010: Srecen sem in vesel, da sem lahko skakal v Žireh Ce lahko za katerega smucarskega skakalca zapišemo, da je legenda, je to nedvomno Matti Nykänen. Finski šampion je v osemdesetih letih na skakalnicah osvojil vse, kar se je osvojiti dalo … V svetovnem pokalu je Matti Nykänen nanizal rekordnih 46 zmag (za primerjavo: njegov najbližji zasledovalec Adam Malysz jih ima 38), s štirimi zlatimi lovorikami (tremi posamicni-mi) in eno srebrno pa je še vedno tudi skakalni kralj zimskih olimpijskih iger. Težko ponovljiv Matti Ensio Nykänen med tekmo v Žireh, konec januarja 2010. podvig se mu je posrecil leta 1988 v Calgaryju, kjer se je na vseh treh tekmah v smucarskih skokih ovencal z naslovom olimpijskega prvaka. Že med blesteco kariero in še zlasti po njej pa je Nykänen casopisne stolpce polnil tudi zavoljo številnih alkoholnih izpadov, toda kljub temu je pri svojih dobrih 46 letih še presenetljivo dobro videti. O tem so se lahko na lastne oci prepricali tudi mnogi njegovi oboževalci, ki so se v preteklih dneh prav zaradi njega odpravili v Žiri, kjer so se na vceraj koncanih zimskih svetovnih igrah veterani med seboj merili v skokih. Najboljši skakalec vseh casov, ki predvsem s petjem letno še zmeraj zasluži krepko prek 100.000 evrov, je v cetrtek privolil tudi v pogovor za Delo in se izkazal za nadvse prijetnega sogovornika. Kako ste zadovoljni s svojim skakanjem v Žireh? Finalni nastop na 40-metrski skakalnici je šel že v pravo smer. Da, bil je v redu, kar lahko razberete tudi z mojega obraza. Kadar sem zadovoljen s svojimi skoki, sem namrec tudi dobre volje. Toda na prvi tekmi ste si gotovo obetali vec od petega mesta, mar ne? Ce bi se hotel potegovati za eno od kolajn oziroma zmago, bi moral v Slovenijo pripotovati vsaj štiri ali celo teden dni prej, da bi bolje spoznal tukajšnjo skakalnico. Na Finskem sem namrec treniral na vecji napravi, zaradi cesar sem imel potem tu težave s privajanjem na nižjo zaletno hitrost. (Kljub temu si je dan zatem na manjši 29-metrski napravi priskakal tretje mesto – op. p.) Kaj menite o škarjastem slogu, v katerem zdaj skacete tudi sami? V njem se pac bolje pocutim, ker se mi zdi varnejši od paralelnega. Na katerega od številnih uspehov, ki ste jih dosegli med svojo bogato športno potjo, ste sami najbolj ponosni? Vsekakor na zlate lovorike z olimpijskih iger v Calgaryju. V posebnem spominu so mi ostale že zato, ker sem tam zmagal na vseh treh tekmah. Na ekipni preizkušnji ste takrat bili hud boj s tedanjimi Jugoslovani oziroma Slovenci. Imeli smo sreco, da smo vsi dobro skocili, zato smo tudi zmagali. Toda na koncu ste bili prav vi tisti, ki ste jezicek na tehtnici prevesili na stran Fincev. Sam tega ne vidim tako. Na moštvenih tekmah namrec vlada povsem drugacno ozracje kot na posamicnih, na katerih gledaš le nase. Ni pomembno, kdo je najboljši, kajti kolajne ne osvaja posameznik, temvec moštvo. In mi smo bili takrat ekipa. Kaj pa olimpijske igre v Sarajevu? Bile so cudovite; tudi na njih sem izjemno užival. To, kar se je potem tam dogajalo, mislim na vojno in vse bombe, je zelo žalostno. Svoj pecat ste pustili tudi v Planici, kjer ste leta 1985 s 187 in 191 metri dvakrat izbolj­šali svetovni rekord. Kako se spominjate tistih dni? Ravno vceraj sem bil v Planici in si pred ocmi zavrtel .lm rekordnega poleta (191 m). Bilo je lepo. Mar še spremljate tekme v smucarskih skokih? Da, seveda. Konec koncev so skoki še vedno moja velika ljubezen. Matti Nykänen je bil tako velik šampion, da se je znašel tudi na severnokorejski znamki. Matti Nykänen na skakalnici Holmenkollen, 1982 Potem ko se je še nedolgo tega vaših 46 zmag v svetovnem pokalu zdelo nedotakljivih, se je pojavil Avstrijec Gregor Schlierenzauer, ki jih ima pri dvajsetih letih že 31. Mnogi so prepricani, da vas bo prehitel. Kakšno pa je vaše mnenje o njem? Od njega sem že dobil podpis, ki ga zdaj hranim doma. Ali me bo ujel? Ce bom docakal 150 let, bom imel vec zmag od njega. Matti Nykänen na olimpijski tekmi v Calgaryju, 1988 Matti Nykänen med tekmo v Žireh, januarja 2010. / Foto: Šampion Mati in snemalec Jussi Käkkis Arhinmäki, ki je o Polona Mlakar Baldasin Mattiju snemal dokumentarni .lm. / Foto: Polona Mlakar Baldasin Kdo je vaš glavni favorit za bližnje olimpijske igre v Vancouvru? Do zacetka olimpijskih iger je še dober teden, razmerje moci se do prve tekme v Vancouvru ne bo bistveno spremenilo. Izjemno mocni so Avstrijci, a bo treba resno racunati tudi s posa­meznimi skakalci iz drugih reprezentanc. Favoritov je po mojem mnenju vec. Kdor bo na dan tekme psihicno mocnejši, bo v veliki prednosti. Kakšne možnosti pripisujete slovenskim skakalcem? Nikogar nocem posebej izpostaviti. Težko napovem karkoli. Kaj si mislite o vrnitvi Janneja Ahonena? No, Janneju pa želim vso sreco v Vancouvru. Upam, da bo koncno le osvojil posamicno kolajno na olimpijskih igrah, ki mu še edina manjka v vitrini. V življenju ste imeli veliko vzponov in padcev. Kako se pocutite zdaj? Srecen sem in vesel, da sem lahko skakal v Žireh. Kako vam je bil všec film »Matti – Pekel je za junake«, ki so ga pred leti posneli o vas? Odvrnil vam bom takole: Jaz nisem avtor tega .lma! Kako dolgo nameravate še skakati? Dokler bom lahko in bom v tem še užival. Kje se vidite cez deset let? To je težko vprašanje. Nanj ne znam odgovoriti. Uredniški pripis. Gornji intervju smo s soglasjem avtorja, novinarja Mihe Šimnovca, pre­nesli s spletne strani casnika Delo, kjer je objavljen od 1. 2. 2010: https://www.delo.si/sport/ matti-nyk-nen-jaz-nisem-bil-avtor-.lma.html Za objavo v ŽO sem ga priredil urednik. Ko je novinar Miha Šimnovec konec januarja 2010 po tekmi na smucarski skakalnici v Žireh intervjuval Mattija Nykänena, ga je na koncu vprašal: »Kje se vidite cez deset let?« Veliki Matti je odgovoril: »To je težko vprašanje. Nanj ne znam odgovoriti.« Odgovora res ni zmogel. Umrl je devet let pozneje, 4. februarja 2019. In nihce ne ve, ne zanj ne zase, kje je zdaj oziroma kje bo cez eno leto. Vemo pa še za nekaj podrobnosti o nastopu najboljšega smucarskega skakalca vseh casov v Žireh. Maja Bertoncelj, novinarka Gorenjskega glasa, je v svojem clanku zapisala nekaj njegovih žirovskih medijskih izjav. »Najlepši spomini na kariero so povezani z olimpijskimi igrami v Calgaryju, kjer sem osvojil tri medalje. Skoke še vedno spremljam, kaj jih ne bi, saj sem to pocel vecino življenja. Sedanji slog skakanja mi je zelo v redu, je varen. Moji skoki? Moral bi priti nekaj dni prej, da bi vec treniral, da bi se bolj navadil smucine /…/« Snemalec Jussi Käkkis Arhinmäki, ki je o Mattiju snemal dokumentarni .lm in ga je zato ves cas spremljal, pa je pove­dal: »Je pravi zabavljac. Ukvarja se s petjem. Odkar o njem pripravljam dokumentarec, sem ga dobro spoznal. Je legenda /…/« Zanimivo pa je tudi, kar je o Mattiju povedal nekdanji žirovski smucarski skakalec Robert Kopac, ki je z njim tekmoval v svetovnem pokalu. »Moj najboljši rezultat je osmo mesto v Sapporu, ko je zmagal prav Matti. Fino se mi zdi, da je prišel. Ce bi mi kdo pred dvajsetimi leti rekel, da bo on skakal v Žireh, bi mu rekel, da ni pri sebi. Pa je tukaj. Njegovi gibi, pocep, zunanjost: vse skoraj isto. Spregovorila sva nekaj besed. Mi, ki slabo govorimo angleško, se lahko zmenimo /…/« Viri: Maja Bertoncelj, V Žireh skace Nykänen, spletna objava: http://arhiv.gorenjskiglas.si/ article/20100130/C/301309991/v-zireh-skace-nykanen Oto Giacomelli Prekletstvo Mattija Nykänena Kakor koli in kadar koli se pogovor med poznavalci ali nepoznavalci zasuce k smucarskim skokom, se ni mogoce izogniti razpravi o fenomenu, ki se je imenoval Matti Ensio Nykänen. In obratno. Vsako besedovanje o njem pomeni, da je picla tri desetletja po njegovi neverjetni športni karieri, pri toliko skakalnih super šampionih, ki so mu sledili z novim revolucionarnim škarjastim slogom, s katerim so se ga pravzaprav otresli, Matti Nykänen še vedno referenca za najboljše, kar je ta smucarska disciplina prispevala v zgodovino športa. Prekletstvo, ki ga je nosil s seboj in mu je postopoma zacelo unicevati najprej športno pot, za tem pa še življenje in ga je spravilo v prerani grob, je pri tem le še stežka ali pa sploh nedojem­ljiva razsežnost njegove osebnosti. V veliki meri ostaja pravzaprav nekakšna skrivnost, s katero so bili v obdobju njegovih športnih vrhuncev seznanjeni le redki zunaj vodstva .nske skakalne reprezentance. V njej sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vse niti vlekla Matti Pulli, operni pevec in obenem »oce« takratne skoraj nepremagljive .nske skakalne reprezentance, in Hannu Lepistö, njegova desna roka in najbrž najuspešnejši skakalni trener vseh casov. Vedno znova sta Nykänena spravila na zmagovito pot. Po vsem sodec sta bila edina, ki jima je povsem zaupal. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Nykänen, mladinski svetovni prvak (1981), po­koril skakalni svetovni vrh z nizom naslovov: svetovni prvak (Oslo, 1982), olimpijski šampion (Sarajevo, 1984, obakrat na veliki skakalnici) ter svetovni prvak v smucarskih poletih (Planica, 1985) in štirikratni svetovni rekorder (Oberstdorf 1984: 182 m in 185 m; Planica 1985: 187 m in 191 m). Odtlej je le še nizal zmage v svetovnem pokalu (skupaj 46 in štirje veliki kristalni globusi za zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala), potem pa kariero kronal z doslej edinim trojckom olimpijskih zmagoslavij v Calgaryju 1988 (posamicno na obeh skakalnicah ter prvim olimpijskim ekipnim zlatom v zgodovini ZOI). Na vrhuncih forme je bil Matti domala nepremagljiv. Le redkim izjemnim posameznikom se je posrecilo, da so ga ugnali v dvobojih za zmago na najvecjih tekmovanjih, med njimi je bil nekajkrat tudi naš tedanji as in njegov vrstnik Primož Ulaga (9 zmag v svetovnem pokalu). Vendar so se nekako sredi tega blestecega obdobja zacele kazati razpoke. Prvi eksces, ki ga je predvsem .nski rumeni tisk pograbil z vso mocjo, se je zgodil sredi osemdesetih let po koncu novoletne turneje v Bischofshofnu. »Zagata je bila, da se Matti že po razmeroma majhni kolicini popitega piva ni znal vec obvladovati, tako da ga tudi navzoci znanci in prijatelji nismo mogli vec krotiti. Cisto drugace kot vecina drugih znanih skakalcev, ki so si ob koncu predvsem psihicno, pa tudi .zicno napornih turnej tudi znali dati duška. Tedaj pa je .nskemu šampionu nadzor nad seboj povsem ušel iz rok in je sprožil kon.ikt z drugimi gosti v lokalu,« mi je o tem dogodku pozneje pripovedoval Kurt Matz, vodja tekmovalne službe pri nekdanjem slovitem avstrijskem izdelovalcu smuci Kneissl in Mattijev zaupnik. Finska smucarska zveza je Nykänena tedaj in ob podobnih primerih tudi pozneje za kakšna dva tedna suspendirala, bolje receno umaknila z mednarodnih tekmovanj, ne pa tudi sankcioni­rala. Vrnil se je praviloma v svojem slogu – zmagovito! Takrat in pozneje ob podobnih dogodkih obicajno z nizom zaporednih zmag. Zakaj ga torej niso sankcionirali, kot bi se najbrž zgodilo v drugih nacionalnih smucarskih zvezah? Zakaj ni bilo nikdar nobenega pojasnila, kaj naj bi bil kronicni vzrok ekscesom? O tem sem se nemalokrat spraševal, saj sem bil osebno navzoc pri vseh njegovih kariernih vrhuncih v obdobju 1983/84 do 1988/89. Sam zase sem se nekako sprijaznil z naslednjim razmislekom: gre za zelo intimne stvari, ki jih Finska smucarska zveza zaradi varovanja osebnih (zdravstvenih?) podatkov preprosto nikdar ne bo objavila! In jih res ni niti pozneje, ko je Matti po koncu vrhunske športne kariere, ko je po tekmovanju za SP 1989 v Lahtiju, na katerem je na veliki skakalnici osvojil »le« bronasto kolajno, razdejal apartma v hotelu, nizal eksces za ekscesom. Tudi take, ki so ga stali zapora! Precej pozneje, v 90. letih, ko sva se spoznala na kongresih Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS) in vsakoletnih zasedanjih delovne skupnosti športnih novinarjev nordijskega smucanja in (smucarskega) biatlona Forum Nordicum, mi je moje sume in domneve potrdil Matti Salmenkylä (1930–2006). Sloviti .nski športni novinar, specialist za atletiko in nordijsko smucanje ter dolgoletni generalni sekretar AIPS in prijatelj nekdanjega znamenitega športnega urednika Dela Evgena Berganta (1934–2004) mi je zaupal, da je po njegovem vedenju Matti Nykänen v otroških letih imel prometno nesreco s kolesom. Posledica takratne okvare možga­nov naj bi bila redka oblika epilepsije in nagnjenost k ekscesnemu ravnanju ob pitju alkohola. Najbrž je to vedel tudi .nski rumeni tisk, a se je sprenevedal, da je lahko po svojih straneh vlacil in seciral svojega nekdanjega šampiona vse do smrti. To si Matti res ni zaslužil. Za namecek so ocitno priskutili smucarske skoke .nskim otrokom in njihovim staršem pa tudi sponzorjem, tako da se ta nekdanja paradna disciplina .nskega smucanja in športa nasploh že nekaj let zvija v smrtnem krcu. Lepo je, da so Žirovci Mattija Nykänena pred leti na mastersu sprejeli odprto in brez pred­sodkov. Kot piše moj mlajši poklicni kolega Miha Šimnovec, po materi .nskega rodu, se je izkazal za prijaznega sogovornika! Takega kaže tudi ohraniti v našem spominu. Tako kot druge skakalne šampione, ki so že prej – olimpijski zmagovalec (Grenoble, 1968) in planiški junak Ceh Jiri Raška, pa dvakratni svetovni prvak Rus Gari Napalkov (Visoke Tatre, Slovaška, 1970) ter druga slovita imena in kajpak številni uspešni slovenski skakalci – in pozneje Žirovcem pokazali svoje znanje in sposobnosti. Uredniški pripis. Ko je Oto Giacomelli poslal gornji clanek, se je spomnil tudi na veliko mednarodno tekmo v smucarskih skokih, ki je bila v Žireh 24. marca 1969, takoj po prvi tekmi na novi velikanki v Planici. Prišli so ceški, italijanski in sovjetski skakalci, zmagal je Rus Gari J. Napalkov. Tekma je potekala v zelo slabem vremenu, a je bila kljub temu velik dogodek in velik organizacijski podvig žirovskih gostiteljev. Andraž Kopac Nordijski center Poclain Žiri je dograjen Leta 2002 je bil Smucarski skakalni klub Žiri (SSK Žiri) pred zahtevnimi in pomembnimi odlocitvami. Klubu z infrastrukturo ni uspelo slediti razvoju drugod po Sloveniji in svetu, zaradi pomanjkanja denarja pa tudi ni bilo mogoce širiti tekmovalne baze in slediti visokim tekmo­valnim ciljem. Stara 70-metrska skakalnica pri Krajerju v Novi vasi je bila zastarela, poleg tega Nordijski center Poclain Žiri, dograjen in odprt v letu 2019. / Foto: Darjan Kacin so se zaradi nestabilnega terena pojavljali plazovi. Treningi mlajših selekcij so bili pri Bartelu, na obeh lokacijah pa je bila mogoca samo vadba v zimskem casu. Smucarski skoki so postali celoleten šport in zagotovitev vadbe v letnem casu je postala nujnost. Ko je bilo zaradi slabih zim treba razmišljati tudi o zasneževanju skakalnic, je bila združitev dejavnosti na enem mestu edina možna rešitev. Klub je že bil lastnik zemljišc pri Krajerju v Novi vasi, zato je bila odlocitev za to lokacijo nekako samoumevna. SSK Žiri je leta 2002 dobil novo vodstvo: predsednik Andraž Kopac ter clani Igor Bacnar, Mojca Gantar, Evgen Jesenko, Irena Jurca, Andrej Klinec, Janez Kosmac, Jernej Kumer, Božo Mlinar, Miro Pivk, Ivo Radej, Marjan Šinkovec, Herman Vegelj in Boris Zupancic. Vodstvo se je zavedalo, da bo za razvoj kluba in skokov na Žirovskem treba narediti velik korak naprej pri infrastrukturi, saj obstojeca tekmovalcem kluba ni omogocala kakovostnega treninga. Projekt, ki je nakazoval današnjo podobo Nordijskega centra Poclain Žiri in današnjo ureditev kluba, smo na enem od neformalnih sestankov izoblikovali kar na papirnatem »škrniclju«. Na njem je bilo zapisano, da je treba izboljšati infrastrukturo: zgraditi pet sodobnih skakalnic za zimske in letne treninge na eni lokaciji, postaviti transportno napravo za skakalce, kupiti snežni top in teptalec snega ter adaptirati zabojnik, ki je služil kot klubski prostor in prostor za kondicijsko vadbo. Prav tako pa je treba zagotoviti dodatna .nancna sredstva za delovanje kluba ter povecati dejavnosti za razširitev tekmovalne baze in doseganje vrhunskih rezultatov. To so bile sanje o nordijskem centru, katerih uresnicitev se je zdela malo verjetna. Bila je vizija, s katero se je zacela nova zgodba … Upravni odbor kluba je imenoval nov gradbeni odbor, katerega vodstvo je prevzel Marjan Šinkovec in ki se je takoj lotil dela. Najprej je bilo treba najti rešitev za trajno sanacijo plazovitega terena pri Krajerju, ki se je nakazovala v zmanjšanju stare 70-metrske skakalnice. To je bila za klub zahtevna odlocitev, saj je bilo pri vecini rekonstrukcij v Sloveniji aktualno povecevanje, in ne zmanjševanje skakalnic. Z gradnjo novih skakalnic in hkratnim utrjevanjem terena se je zacelo jeseni leta 2002. Kasneje so gradbeni odbor vodili še Ivan Gantar, Andraž Kopac in Peter Oblak. V klubu smo se zavedali, da brez so.nanciranja Obcine Žiri in Republike Slovenije ciljev ne bo mogoce uresniciti. Prvi pomemben korak pri zagotavljanju .nanciranja je bil dogovor z Obcino Žiri. Obcina pri projektu izgradnje nordijskega centra ni bila investitor, je pa bilo v zacetku leta 2003 dogovorjeno, da bo projekt so.nancirala z dolocenim deležem, ce bo SSK Žiri uspešen na razpisih Fundacije za šport (FŠO) ter Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Projekt naj bi bil koncan v štirih letih, to je do konca leta 2006. Vrednost projekta je bila 989.000 evrov, kar je za klub v tistih casih pomenilo nepredstavljivo veliko sredstev. Tudi za Žiri je bil to velik projekt. V naslednjih letih je bilo tako ogromno energije vložene v pripravo razpisov FŠO ter MIZŠ. Ko so bila na razpisih odobrena prva sredstva, se je projekt še trdneje umestil v državno skakalno infrastrukturo in cilj, zgraditi sodoben center, se je zdel vse bolj uresnicljiv. Vsako leto se je zgradilo kaj novega in nordijski center je postajal vse bolj funkcionalen. Leta 2003 so bile skakalnice pripravljene za zimsko vadbo, v zacetku leta 2006 je bila postavljena še tirna vzpenjaca za prevoz skakalcev na vrh skakalnic. Leta 2008 sta bili 18- in 29-metrska skakalnica prekriti s plastiko, kar je omogocilo treninge v poletnem casu. Veliki 40- in 66-me­trska skakalnica sta plastiko dobili leta 2010, leta 2011 pa se je na vse skakalnice namestila razsvetljava. Leta 2013 se je zacel graditi nov klubski objekt, v katerem je tudi .tnes za specialno kondicijsko vadbo. Leta 2015 je bilo na naleta 40- in 66-metrske skakalnice namešceno tudi hlajenje naletnih smucin, kar omogoca zimske treninge in tekmovanja tudi v toplejšem vreme-nu. V naslednjih letih se je nadaljevala gradnja klubskega objekta, izvedenih pa je bilo še nekaj manjših projektov, ki zaokrožajo podobo nordijskega centra. Danes ima Nordijski center Poclain Žiri pet sodobnih skakalnic ter vso potrebno infrastrukturo za kvalitetne treninge in tekmovanja. Postal je najsodobnejši skakalni center za osnovnošolsko mladino v Sloveniji in je primerljiv tudi z najboljšimi v tujini. Je res Planica v malem, še celo vec, saj v Planici manjše naprave niso opremljene z razsvetljavo in hlajenjem naletnih smucin. Za realizacijo projekta nordijskega centra smo potrebovali sedemnajst let, kar je trinajst let vec, kot je bilo prvotno nacrtovano – na eni strani zaradi pocasnejše dinamike so.nanciranja države in Obcine Žiri, na drugi zaradi nekaterih sprememb projekta. Ves cas gradnje je SSK Žiri sam vodil celotni inženiring (nacrtovanje, razpisi FŠO in MIZŠ, izbira izvajalcev). V gradnjo objektov in inženiring je bilo vloženih vec deset tisoc prostovoljnih ur in tudi veliko lastnega znanja. Vrednost celotnega projekta je 1,8 milijona evrov, s tem da je klub vsa leta gradnje za­gotavljal veliko lastno udeležbo pri .nanciranju projekta. Obljubo je držala tudi Obcina Žiri, ki je prispevala tretjino sredstev. Ob koncu gradnje je SSK Žiri izdal publikacijo z naslovom Letimo … / Zbornik o gradnji nordijskega centra v Žireh 2002–2019, v katerem so podrobneje opisani vsi koraki na poti izgradnje. V SSK Žiri smo zelo ponosni, da nam je uspel ta res enkraten dosežek. Da smo v klubu zbrali razlicne strokovnjake, ki so se dopolnjevali, ki so bili pripravljeni nameniti veliko svojega casa za ta prelepi šport in ki so jim smucarski skoki tudi nacin življenja. Nordijski center odlicno služi svojemu namenu, saj se v njem kalijo in se bodo kalili mladi talenti iz Žirov in okolice. To se v zadnjih letih odraža tudi pri rezultatih, saj je klub ves cas med najboljšimi v državi, odlicne rezultate pa tekmovalke in tekmovalci dosegajo tudi na mednarodni ravni. V žirovski nordijski center radi prihajajo na treninge in tekmovanja tudi drugi slovenski in tuji klubi. Tudi obiskovalci Žirov, ki prihajajo ali odhajajo po dolini Raceve, ne morejo mimo lepih, sodobnih skakalnic in drugih objektov, kar je velik prispevek h krepitvi prepoznavnosti Žirov. Ob tem bi se rad v imenu vseh skakalcev, klubskih delavcev, staršev otrok in ostalih ljubite­ljev smucarskih skokov v Žireh zahvalil vsem prostovoljcem, Obcini Žiri in sponzorjem, ki so verjeli v uresnicitev sanj, da lahko zdaj treniramo in tekmujemo v sodobnem športnem centru. PRILOŽNOSTNI ZAPISI, OBLETNICE IN NEKROLOGI Andrej Seljak Zgodbe iz spomina in vsakdana Leto 1941: Italija napade Kraljevino Jugoslavijo Danes je 30. maj, 2019. Sedim pri svojem racunalniku in se trudim, da na kak nacin umirim svoj um in najdem novo smer razmišljanja. Izobraženi ljudje, kot na primer psihologi, svetujejo, da pomaga, ce clovek sede in napiše, kar koli mu pride tisti trenutek na misel. Ne vem, ali boste verjeli, da so se moje misli preusmerile nazaj v april 1941. Takrat sem bil star 10 let, moja mala sestrica Sonja je imela nekaj dni vec kot en mesec. Vojna med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo je bila pricakovana. Italijanska obmejna karavla v Žirovnici, zgrajena na zemljišcu Kraleve kmetije, posneta okrog leta 1930, doslej še neobjavljena fotogra.ja. Mi, Kralevi, smo seveda takrat bili pod Italijo in tako tudi pod kontrolo italijanske vlade, kljub temu da je bila naša hiša samo kakih petdeset metrov na italijanski strani in smo se pocutili Slovenci. Naj omenim, da ob vpisu Sonje v rojstno knjigo niso dovolili tega imena, ker je zvenelo prevec rusko, zato sta ata in mama izbrala še drugo ime, in bog mi pomagaj, ce se motim, da so jo imenovali Gabrijela Sonja. To je pomirilo obcutljive politicne živce Italijanov. Zgodaj v aprilu je izgledalo, da je bila vojna neizogibna. Govorilo se je, da nas bodo evaku­irali bog ve kam. In res, kot smo v strahu pricakovali, je nekega dne prišla italijanska ».nanca« z navodilom, da moramo že naslednji dan zapustiti naš dom in se javiti v Idriji, od koder naj bi nas evakuirali globoko v Italijo. Zahtevali so tudi, da vzamemo s seboj samo nekaj najnujnejših stvari in živino, vse drugo pustimo za nami. Naslednji dan se je torej procesija zacela in se pove-cevala pri vsaki hiši. Pekovi so naložili voz, ker so imeli konje. Dovolili so tudi nam, Kralevim, en koticek na vozu. Potem se je cela Žirovnica podala po Lipniku, na vrhu smo se pridružili Dolenjim Vrsnikarjem, potem Gornjemu Vrsniku, Govejku, in naj niti ne poskusim povedati, kako je izgledalo, ko smo prispeli do Razpotja in se pridružili vsem iz Ledin in okolice. Vozovi, živina, ljudje, otroci, kripe, vozicki, vrece, nahrbtniki, molitev, jok, preklinjanje, grožnje vladi in obup. Procesija se je potem nadaljevala proti Idriji in je segala doli cez vse ovinke, ce ne skoraj do Marofa. Kar se spomnim o Idriji, je, da so bili živina in ljudje povsod. Oblasti so nam dale odkupnino za živino in nam vsem za jesti. Od tam naprej je bila vsaka družina po svoje, mi pa smo se srecno vselili v hišo sorodnikov, Lapuhovih. Oni so se že pred dnevi umaknili na svoje nekam v Italijo, ker so bili denarno tega zmožni. Zgodaj zjutraj naslednji dan so nas zaceli prevažati iz Idrije s kamioni do (mislim) Sežane, kjer so nas naložili v živinske vagone in nas poslali nekam v Italijo. Nobeden ni vedel, kam. Vožnja je bila dolga cel prvi dan, celo noc in vec kot pol naslednjega dne. Na vagonih ni bilo stranišc in ljudje so opravljali svoje potrebe kar z vagonskih vrat. Na postajah so vsi tekli do stranišc, in lahko si predstavljate, dva ali tri stranišca za stotine ljudi. Obenem smo dobivali kolikor toliko hrane, tako da kakšne posebne lakote ni bilo. Koncno smo dosegli naš cilj, kakih dvesto kilometrov vzhodno od Rima, Rivisondoli, L‘Aquila. Lahko si ogledate Rivisondoli na internetu, in naj omenim, da so nam, naši družini, dali eno veliko sobo v hiši prav v centru vasi, tam v sredini hriba. Da se vrnem nazaj na tir … Na postaji so nas pricakale množice z raznimi vozili – konjski-mi vpregami, kamioni in avtomobili – ter nas prepeljali do centra mesta, kjer so nas popisali, dolocili bivališca, dali hrano in navodila, kako naprej. Domacini so bili kolikor toliko zadržani, še posebno s tistimi, katerih italijanšcina ni bila posebno dobra. Naj omenim, da smo Kralevi takrat kar dobro obvladali italijanšcino, kar nam je bilo v korist. Naj tudi omenim, da so Pekovi bili edini nam poznani v naši bližini. Ostali so bili raztreseni po drugih delih mesta, po drugih vaseh in mnogi po drugih krajih Italije. Družina, pri kateri smo stanovali, je bila dobra do nas, še posebno pozorni in socutni so bili do naše male Sonje. Od tedaj naprej smo dobivali hrano kot v eni množicni kuhinji. Lakote ni bilo. Na glavnem trgu je bil radio z zvocniki, kjer smo vsak dan poslušali porocila. Do vojne je prišlo in 17. aprila 1941 je Kraljevina Jugoslavija že kapitulirala. To je bil veseli dan za vse: za Italijane, ker je bil strah pred vojno koncan, za nas pa je to pomenilo, da se koncno vrnemo domov. Naš ata, že po svojem tipicnem znacaju, je pravil Italijanom, da ne verjame, da je Jugoslavija kapitulirala, ker je bila po njegovem mnenju Jugoslavija mocnejša od Italije. Lahko uganete, kako so tako govorjenje sprejemali Italijani. Že naslednji dan je prišel poseben vlak, tokrat lep, potniške kategorije, ki je ob poti, v raznih mestih, pobiral še druge begunce. Ko smo koncno prispeli v Idrijo, nas je domov odpeljal atov prijatelj, ki je imel majhen tovornjak. Ne boste verjeli, ko smo prišli domov, je bil naš prašic, katerega nismo mogli vzeti s seboj, še živ. Zahvala gre Abrahtovemu Makslnu, ker je med našo odsotnostjo šel pogledat, kaj se dogaja pri nas, našel lacnega prašica in potem skrbel zanj do naše vrnitve. Ko smo se vrnili v Idrijo, je bilo tam še mnogo živine, a naših dveh krav nismo našli. Kako smo prišli nazaj do živine, ne vem, in tudi se ne spominjam, kako je naše življenje potekalo od tistega dne naprej do dne, ko je tudi Italija kapitulirala. Ce se cudite temu mojemu pisanju, niste sami. Jaz sam se cudim, kako mi je prišlo to na pamet v tem trenutku mojega življenja. Še bolj pa se cudim, da se še vedno tako živo spominjam teh zgodovinskih dogodkov. Moj spomin za preteklost še kar lepo deluje, kaj se je zgodilo pred petimi minutami, pa ne vem. Samo to vem, da sem imel en kozarcek v roki in nekaj rdecega v njem. Možno, da je bil to vincek. Možno je tudi to, da je ta vincek kriv moje revne in pomanj­kljive gramatike. Ostanite zdravi in mladi. Andrej Prejeto: 31. 5. 2019 Železnicarjeva žepna ura Pri Kralevih je na steni v hiši leta in leta visela stara železnicarjeva žepna ura, katero je naš ata podedoval po stricu Jurju, ki je bil prednik Kralevih. Ta ura je bila nekaj posebnega za ata in za nas vse. Ata jo je skrbno vzel v roke vsak vecer, jo navil in nežno obesil nazaj na žebelj. Ta ura nam je povedala, kdaj vstati, iti spat, iti v šolo. Ce ne bi bilo te ure, bi vedeli samo za cas južine, ker je to redno oznanjal vrsniške cerkve zvon. Seveda, tega smo slišali samo poleti in v lepem vremenu, ce smo bili zunaj. Nekje v 1943. letu, na nek oblacen dan, smo bili vsi v hiši, ata ni bilo. On je bil menda v partizanih ali pa se je nekje skrival pred partizani. Mama je pletla nogavice, Milka je nekaj šivala, ostali smo sedeli in kramljali, mogoce se tudi prepirali. Kar naenkrat Ivanka zakrici: »Mama, Nemci!« Vsi smo tekli k oknu in videli dva nemška o.cirja, ki sta se bližala našemu kozolcu. Zdi se, da smo vsi po tiho molili, naj se ne ustavita pri nas. Bog je bil verjeto zaposlen z drugimi prosilci in nam ni odgovoril. Ob kozolcu sta se obrnila na levo in proti naši hiši. Vstopila sta v vežo in celo potrkala na hišna vrata. Mi vsi smo bili bledi od strahu in se še dihati nismo upali, ker je bilo takrat znano, kako so Nemci pobijali nedolžne ljudi. O.cirja sta vstopila, pogledala naokrog po hiši, spraševala ali govorila nekaj mami, ampak nihce ni vedel, kaj pravita. Eden od njiju opazi uro na steni, jo vzame z žeblja, se rahlo nasmehne in jo da v žep, potem oba mirno odideta. Bog je koncno slišal našo molitev in nam dovolil, da nadaljujemo naše življenje, kot nam je bilo namenjeno. Nemca sta bila v zelo lepih in cistih uniformah, oborožena samo s pištolami. Ata je kmalu za tem prišel domov in se je razjokal, ko je opazil, da njegove ljube ure ni bilo vec na žeblju. Takrat sem edinkrat videl ata v solzah. Jaz pa sedaj, ko to pišem, ugibam, ali sta tista dva o.cirja, tako .no »doterana«, zmrznila nekje na ruski fronti, in atova ura ostaja nenavita. O življenju na splošno vidim samo to: veselje nam je dano na racun, in ta racun poravnavamo z visokimi obrestmi, s trpljenjem, žalostjo in izgubo tistih najbolj ljubljenih … Vendar in kljub temu, ce se od spominov da živeti, bom še dolgo na svetu. Bodite zdravi in ostanite mladi. Prejeto: 10. 6. 2019 En dan v Andrejevem življenju. Starost: 88 let, 5 mesecev in nekaj dni. Napisano v tretji osebi. Vstane zjutraj že ob šesti uri, priklopi televizor in prvo, kar vidi, je necloveški obraz Trumpa. Da mu ne pride slabo in ne izgubi zavesti, na hitro zamenja program na borzo, kjer najde dokaj boljše novice. Pripravi si zajtrk, postelje posteljo, pospravi po hiši, se pocasi pripravi na obisk svoje prijazne psihiatrinje za en ľ urni pogovor. Sandra ga odpelje tja, pogovarjata se in se dobro razumeta. Psihiatrinja je iz Eritreje / Etiopije, ima spomine na Mussolinijeve dni v Afriki in se zato zelo dobro razumeta, ker imata na en nacin podobno preteklost. Pogovor je zanimiv in pomirjajoc. Dan je nepricakovano vroc, vendar Andreja to ne vznemirja, ker je klima v avtu, ampak ko vstopi v stanovanje, je kot da bi šel iz Žirovnice v februarju v Arizono v juliju … pozabil je priklopiti klimo, preden je odšel od doma. Priklopi klimo, gre v kuhinjo po kozarec vode, in kar najde tam, je groza. Voda na tleh, in njegova prva misel je, da voda pušca tam zadaj, kjer se priklopi od stene do hladilnika. Odmak­ne hladilnik in hitro ugotovi, da je tam vse v redu. Odpre hladilnik na strani zamrzovalnika in ugotovi, da je mehko vse, kar bi moralo biti trdo, in vse, kar bi moralo biti led, je voda. Sprašuje se, kaj zdaj. V hiši je vroce, ker klima ni dohitela vrocine, in zunaj je 39 stopinj Celzija. Kot v peklu je, ugiba Andrej. Klice nekoga, ki popravlja take stvari, a ne more priti do torka popoldne. To je nesprejemljivo in neznosno. Klice Tonyja na pomoc, v pricakovanju njegovega prihoda Kraleva družina pred hišo v Žirovnici po vojni, ko so ostali Andrej Seljak v mladih letih brez oceta. Andrej stoji zadaj v sredini. pocisti kuhinjo in debatira sam s sabo, hladilnik je 10 let star, popravila so draga, in mogoce bi bilo pametneje kupiti novega, kar seveda prinese na dan tale znak: $$$. Koncno pride Tony, kot en strokovnjak, in kmalu ugotovi, da vse, kar on ve o hladilnikih, je to, kako odpreti vrata in se poslužiti dobrot v njem. V ponos pa je vsem, da se Tony res znajde na racunalniku. Išceta nov hladilnik, na stotine jih je, veliki, mali itd., izbereta enega primernega, ga kupita in placata z Andrejevo malo in zelo prirocno plasticno kartico, in v nekaj minutah je vse odobreno ter obljubljeno, da ga pripeljejo že v torek. Cakata samo klic, da sporocijo, ob kateri uri pride naš hladilnik. Vrocina ne preneha in Andrej sedaj že zagotovo ve, kako bi bilo, in mogoce bo, v peklu. Dan se nadaljuje in zdi se, da se bo nadaljeval še v naslednji dan. Andrej caka na tisti klic, ki pride šele v torek zjutraj z obljubo, da naš hladilnik koncno pride med šestnajsto in osemnajsto uro. Andrej se tušira in tako nekoliko ohladi. Koncno obracuna zadeve dneva, seže v žep in opazi, da manjka en tisocak. K sreci to ni bil njegov zadnji, se tako umiri in se vrne v svoje dolgocasno, a kljub temu življenja vredno življenje. A ni še konec, tudi torkova zgodba je zanimiva, ampak ne v Andrejevo korist. On misli, da ima rezervacijo pri zdravniku ob pol treh. Sandra ga pelje, pogovarjata se, kako in kaj naj receta zdravniku. Ko prideta do recepcije, pa odkrijeta, da je narocen za cetrtek. Andrej se jezno vraca domov, a na pol poti domov se njegova pozabljivost nekoliko omehca in prizna, da je vendar on sam kriv vsega tega. Klima v hiši slabo deluje, kar pomeni, da se razvija ena nova zgodba. Hladilnik naj bi prispel ob šestnajsti uri, Andrej caka nestrpno, in caka, in caka, caka … Ob enaindvajseti uri koncno vidi konec oseminštirideseturnega dne, priklopi hladilnik in se pripravi za noc. Ponedeljek, 10. junija 2019 Prejeto 12. 6. 2019 Petnajst sekund Uvod te zgodbe gre takole: Franc Modestin, odslej poznan kot »Modestin«. Midva sva bila tesna prijatelja. On je bil iz Cest pri Logatcu in sva se spoznala, ko sem jaz od casa do casa delal pri bratih Modrijan, Nacetu in Francu, v Logatcu. Veliko sva debatirala in sanjarila o najini bodocnosti. Ena misel je od casa do casa prišla v pogovor, in ta je bila, da pobegneva cez mejo v Italijo, in od tam v nov svet in novo bodocnost. Da nama je uspelo priti varno cez mejo, sem za vedno hvaležen pokojnemu Modestinu, ker jaz bi se zgubil že po prvem ovinku. Zgodba se nadaljuje, ko se najdeva na Nabrežinah na italijanski strani in se prijaviva enemu karabinjerju, katerega sva našla tam v bližini. Ta karabinjer je bil na straži pri nekem podjetju, kjer so delavci stavkali. Modestin ni vedel, da jaz govorim italijansko, in je ostal z odprtimi usti, ko sem naju predstavil karabinjerju. Ka­rabinjer je bil zelo prijazen in je nama ponudil cigarete. Prvo eno, potem še drugo, jaz kašljam, ker nisem bil kadilec. Karabinjer me pogleda v oci in rece: »Ma lei non fuma, signore.« Vi niste kadilec, gospod. Jaz mu odgovorim: »Ne kadim, sem pa zelo nervozen.« Zagotavlja, da ni treba biti nervozen in da bo vse v redu. Potem poklice svoj urad, kmalu pride avto in naju odpelje do urada, kjer nama dajo za jest in kozarec vina. V tem prostoru je bilo nekaj vec karabinjerjev, ampak so, razen enega, vsi odšli. Ta ostali pa je zacel popisovati najine podatke in koncno vpra­šal: »Sta vidva ekonomska ali politicna begunca?« Jaz mu odgovorim »Ekonomska«, ker nisem vedel, kaj reci. Karabinjer pogleda naokrog, vidi, da ni nobenega v bližini, potem pogleda mene in rece v najlepši slovenšcini – kar sledi, so tiste usodne sekunde, omenjene zgoraj. »Ce receta, da sta ekonomska begunca, vaju bodo že danes poslali nazaj v Jugoslavijo.« Potem se vrne v italijanšcino in ponovno vpraša: »Sta vidva ekonomska ali politicna begunca?« Odgovor, kot že verjeto ugibate, je bil: »Politicna!« Po mojem je ta clovek tvegal svojo kariero, ko je v eni uradni situaciji spregovoril slovensko in nama dal nasvet, katerega bi uradno ne smel dati. Modestin in jaz mu za vedno dolgujeva za najino bodocnost od tistih usodnih petnajstih sekund naprej. Tiste lepe slovenske besede mi še danes zvenijo v ušesih, in ce mi dovolite, vam malo opišem, kaj bi bilo z nama, ce on ne bi spregovoril tistih lepih besed. Prosim, bodite ponosni z menoj na naš slovenski narod. Negativna stran Ce bi naju vrnili nazaj, bi naju vrgli v zapor za najmanj šest mesecev in bi potem živela z eno senco na sebi in bi postala znana kot nezvesta in nezanesljiva državljana domovine. Pozitivna stran Ta Slovenec v karabinjerski uniformi je nama dal možnost za gradnjo najine nove bodocnosti. Preživela sva šestmesecno obdobje v italijanskih begunskih taborišcih brez kakih posebnih težav. Omogocil nama je, da sva iz taborišc šla v Pariz, tam delala, imela denar in uživala lepote in zanimivosti Pariza. Modestinova nova bodocnost se je razvila v Parizu, jaz pa sem po devetih mesecih v Parizu sledil mojim sanjam, rojenim že v mojih otroških letih, in sem se 7. decembra 1957 znašel v Kaliforniji, in to v svetovno znanem Beverly Hillsu, kateri je obdan s krasnimi domovi (hišami) .lmskih igralk in igralcev. Bil sem zelo reven med zelo bogatimi. Moja bodoc­nost se je do ene mere že razvila, vendar najpomembnejši del je bil še v razvoju. Koncno sem spoznal Maggie, se zaljubil ob prvem srecanju. Kmalu za tem sem dobil zaposlitev na letališcu in tam zelo uspešno ostal vec kot petintrideset let. Vse to zaradi tistih usodnih petnajstih sekund. Ta Slovenec v karabinjerski uniformi mi je omogocil še veliko vec: mojo ljubezen, mojo malo Sandro, mojo lepo družinsko življenje in nešteta potovanja / križarjenja. Po mojem zadnjem ne posebno uradnem obracunavanju sva moja Maggie in jaz prenocila v okrog 110 hotelih v teku najinega skupnega življenja. Obupno jo pogrešam. Predno koncam, naj se vrnem nazaj v Žirovnico za en trenutek ali dva. Jaz sem živel v Žirovnici in se trudil za izboljšanje življenja pri Kralevih, kljub temu da sem nekako podzavestno vedel, da tam ne bom ostal. Žal mi je, da sem zapustil mamo z vsemi njenimi težavami. Hvaležen sem ji za njeno ljubezen in za njeno inteligenco. Upam, da smo vsi Kralevi in potomci podedovali njeno vztrajnost in iznajdljivost. Bojim se, da se je ta zgodba iz ene zamišljeno kratke razvila v eno dolgo, ampak ne morem koncati brez ene pripombe o svojem izobraževanju na Vrsniku. Sram me je, da sem zaostal v drugem razredu, in kmalu za tem je Italija kapitulirala; mogoce zaradi mene, kdo ve? Bodite zdravi in imejte se radi. Vaš Andrej Prejeto 17. 6. 2019 Življenje ob robu meje – Žirovnica / Sovra; švercanje v letih 1938–1943 Obmejna straža – Srbi na jugoslovanski strani so imeli eno barako nekje v hribu med Sovro in Vrsnikom in so bolj poredko prišli v dolino, znano pa je bilo, da so bolj od dalec opazovali, kaj se dogaja v dolini. Srbi se niso družili z ljudmi iz okolice, ni se vedelo, kako živijo, kako se prehranjujejo. Njihovi o.cirji pa so seveda živeli v Žireh in so imeli dobro življenje. Na italijanski strani, se pravi na naši strani, je italijanska ».nanca« zgradila kasarno na Kralevi zemlji, samo enih 200 metrov od naše hiše. Kasarna je sedaj modernizirana v privatno rezidenco. Ostanki tiste kasarne so še prisotni, in upam, da v cast in spomin Kraleve družine. Italijani so bili po vecini družabni, še posebno z otroki. K nam so hodili zjutraj na belo kavo in kruh. Za nekatere je bilo vidno, da so pogrešali družinsko življenje. In še nekaj drugega je bilo znacilno za Italijane: skoraj vsi so bili podkupljivi. Kraleva družina se je preživljala s skromnim kmetijstvom in v precejšni meri od švercanja. Vcasih smo temu rekli »kantrabant«. Sovrci, posebno Trevnovi, so bili naši partnerji, ker smo bili po zemljišcih sosedje. Iz Italije v Jugoslavijo Vino, Marsala Al Uovo, Vermuto, oblacila, testenine, riž in drugo. Vina naj ne bi smelo nikoli zmanjkati. Iz Jugoslavije Žganje, tobak, mesnina – kot pršut, salame, klobase, usnje, cevlje iz Žirov, svež kruh iz Žirov in še vec. Kako je to delovalo Pekovi so bili naši prevozniki vina in drugih stvari iz Idrije. Vec stolitrskih sodov naenkrat, vcasih tudi mnogo dvolitrskih .aš kjantija iz Verone. Vina je bilo povsod, v štali, v kozolcu pod steljo. Vse je bilo organizirano. En dan pride en »brigadiere«, gleda te steklenice in vpraša, kaj je s tem? Ata odgovori, vino za našo osebno uporabo. Skepticen je bil ta Napolitan. Mama ga povabi v hišo, mu postreže s kruhom, pršutom in vinom. Pogovarjajo se in spomin na tiste .aše je že pozabljen. Zvecer je. Milka ali Ivanka postane opazovalka gibanja Italijanov, kadar vidi, da je varno, signalizira, in potem se zacne akcija. Ata vali sode cez mejo. Trevnovi jih zgodaj naslednji dan odpeljejo, seveda pokrite s travo ali s cim podobnim. Naslednji vecer je cas za steklenice. Ata odloci, katera od dveh sester bo nocoj opazovalka Italijanov, vsi drugi pa s .ašami na hitro iz kozolca v koruzo na Boštarjevem. Vse gre po sreci. Za stvari, nabavljene na jugoslovanski strani, pa smo imeli drugacen sistem. Kot prvo, ker smo imeli posest na obeh straneh meje, smo imeli posebno dovoljenje za prehod meje in smo lahko šli do Žirov brez kakih posebnih težav ter tam kupovali po naših možnostih in željah. Kot sem že prej omenil, Srbi niso pogosto prišli v dolino, vendar iz previdnosti so nam Trevnovi priskocili na pomoc. Grede na njive ali košnjo so prinesli naše stvari in jih pustili v našem stal­nem skrivališcu, katerega smo imenovali »luknja«. Potem se ponovi isti prizor kot z italijanske strani. En ali dva opazovalca, drugi pa do luknje in hitro nazaj cez mejo domov. Še mnogo vec bi lahko pisal o tem tihotapljenju, ampak naj omenim na kratko samo še dva zanimiva dogodka, katera smatram kot moja lastna: en vecer je tisti Napolitan prišel na obisk. On, ata in mama so sedeli pri mendrgi in se pogovarjali. Kruh, pršut in vino so bili na mizi. Napolitan je in pije, kot da je že štirinajst dni stradal. Jaz sedim na peci, sline mi tecejo, ko gledam ta tako priljubljen pršut, potem pa glasno in nepremišljeno recem: »Ta se ba pa zaris naidu nocoj.« Napolitan ne razume slovensko, ampak ko vidi izraz na mojem obrazu in zadrego ata in mame, jezno vstane in odide brez besed. Ata pa mi potem rece: »Pub, ti imaš prov, jidu je kat prasc.« Vzelo je kakih 14 dni, preden se je Napolitan spet vrnil k nam, menda mu je spet zadišal pršut in zelo okusen žirovski kruh. Na srbski strani: Trevnovi so od nas narocili 25 kilogramov riža, in ker je bilo nekako ne­mogoce prenesti to celo vreco cez mejo, smo se odlocili, da jaz to prenesem v majhnih vrecah, ceš da en otrok ne bi bil sumljiv. Srecno prenesem vse vrecice razen zadnje. Kar naenkrat, in ne vem, od kod, se pojavi Srbijanec. Jezno se obnaša, krici in me obtožuje, da sem kontrabantar. Jaz jokam (mogoce namenoma), debele solze mi tecejo po licih, Srbijanec ne odneha. Treven je delal v bližini in mi pride na pomoc. Koncno Treven pregovori granicarja, naj me pusti, da grem domov. Prisili me, da nesem zadnjo vrecko riža nazaj domov. Moje solze se hitro posušijo in pomislim, Treven je dobil skoraj ves riž, jaz sem se srecno vrnil domov, in moja naloga je zadostno koncana. Da ne boste mislili, da je vedno šlo vse po sreci z Italijani, prilagam še tole: Ata so, po njego­vem pripovedovanju, aretirali enajstkrat v teku nekaj let. K sreci je imel mnogo tistih pršutarjev na svoji strani, kateri so ga vedno spoznali za nekrivega. Koncam s to pripombo: ce vas dolgocasim s tem pisanjem, vam svetujem, da pritisnete na DELETE in vse bo bliskovito izginilo, in jaz ne bom užaljen. Bodite zdravi in imejte se radi! Andrej La Mirada, California ,1/7/2019 Prejeto 1. 7. 2019 Lakota Danes zjutraj, tekom mojega sprehoda po okolici, brskam po spominih. Mislim o dogodkih v preteklosti in tudi o trpljenju mnogih po svetu v tem našem modernem enaindvajsetem sto­letju. Žalostno je dejstvo, da se mnoge zadeve kljub novim spoznanjem ne izboljšujejo, temvec ostajajo nespremenjene. To je, trpljenje mnogih se nadaljuje, ljudje živijo v lakoti, so brezdomci, begunci, emigranti, in trpijo, umirajo po nepotrebnem. Naj niti ne omenim vojn po svetu v teh casih. Po koncu druge svetovne vojne je cel svet upal na vecen mir in boljšo bodocnost. Mnogi seveda sedaj živimo ugodno in varno življenje, popolnega miru na svetu pa še vedno ne najdemo. Oziram se nazaj v leto 1944. Partizani so bili po vecini v kontroli, vendar so tudi domobranci prišli od casa do casa naokrog. Nemcev nismo nikoli videli v vecjem številu v Žirovnici. Katerikoli so potrkali na naša vrata, so zahtevali od nas kaj za jest, in so tudi s silo vzeli, karkoli so našli. Partizani so bili tako lacni, da so celo šli gledat v kotel, kjer se je kuhalo za prašice, in pojedli peso, korenje in podobno. Trpeli so grozovito in mnogi so izgubili življenje. Partizanske enote so se preživljale od kmetov na podeželju. Kmeti so bili obvezni prispevati in so to imenovali »rekvizicija«. Kadar je na primer prišla kaka vecja enota v vas, so takoj likvidirali krave, bike in drugo, in ko se je vojna nadaljevala, so hlevi in kleti postajali bolj in bolj prazni. Tiste družine, katere niso bile smatrane kot »partizanske«, pa so, preprosto receno, oropali. Andrej Seljak v Žirovnici Andrej Seljak in Franc Modestin v Parizu, 1957 S prijateljem Francem Modestinom v Parizu, 1957 V svojem prvem avtu pred stricevo hišo na Beverly Hillsu, 15. 8. 1959 Andrej in Maggie sta se spoznala v tecaju angleškega jezika leta 1959 in se porocila 1960. Tako se je zgodilo tudi naši Kralevi družini. Neko pozno jesensko popoldne vidimo skozi okna konjsko vprego z vozom, kateri je sledilo kakih 10–15 partizanov. Bili so razporejeni kakih 10 metrov eden od drugega, kot da bi se pripravljali na bitko. Mama pravi: »O moj bog, prihajajo k nam.« Pridejo noter, vprašajo, kje je ata, in potem brez mnogih besed zacnejo nalagati na voz vse, kar so našli. Skoraj ves krompir, koruzo in v dimu visec skoraj cel prašic, pred kratkim zaklan. Odženejo še naši edini dve kravi in odidejo. Pomislite, v kakšnem obupu je bila naša draga mama. Jokala je z nami celo noc. Naslednji dan pa se zacnejo cudeži, majhni, ampak pomembni. Prvo pride Blažeceva mati z Vrsnika in prinese eno vrecko moke, mleko in kruh, potem še drugi iz Raven, Sovre in drugod. Najvecji cudež pa pride en dan ali dva pozneje, ko nam Jurjev oce z Vrsnika prižene eno kravo in pravi mami, imejte to kravo, da boste imeli mleko, in odide. Životarimo cez zimo, ne vem, kako, pogosto zelo lacni in obupani. Potem pa zopet tragedija: eno jutro grem v štalo in najdem našo (Jurjevo) kravo mrtvo. Nekdo jo je namenoma zastrupil. Ne vemo, kdo in zakaj. Kot vidite, imeli smo prijatelje in dobrosrcne ljudi, kateri so nam priskocili na pomoc, in kot vidite, tudi sovražnikov nam ni manjkalo. Ata je med tem casom bil v Rovtah pod zašcito domobrancev (ni bil uradno domobranec). Po vojni se je javil novim oblastem in bil izpušcen iz zapora po šestih tednih, in ker tisto sovraštvo ni odnehalo, je februarja 1946 postal žrtev povojnih pobojev. Še vedno žalujemo za njim in molimo, da pociva v miru. Život je tuga u tisucu boja. Bodite zdravi in imejte se radi. Prejeto 5. 7. 2019 Seljakovi iz Podlipe (Selakovi) Dolgocasim se, danes še bolj kot po navadi. Televizija, YouTube in podobno postajajo iz dneva v dan bolj dolgocasni. Sprehod je sedaj primeren samo zgodaj zjutraj ali zvecer, ko se tempera-tura spusti nazaj s 35 stopinj Celzija na nekaj bolj sprejemljivega. Torej, kaj naj pocnem? Pride mi na misel, da že dolgo nisem nic pisal. Zopet, o cem naj pišem? Mogoce nekaj o Selakovih. Selakova rodbina je precej obširna, zato naj pricnem tam, do kamor mi seže spomin. Naš stari oce v Podlipi je bil porocen z eno od dveh sester, s katero sta imela, se zdi, šest otrok. Žena je zapustila svet precej mlada in oce se je potem ponovno porocil, in to s sestro prve žene. Spet se je razvilo novo gnezdo s šestimi. Clani teh dveh gnezd so se razkropili po svetu. Stric Jože v Little Falls, NY, prav tako teta Mica. Eden od stricev je živel v Koloradu, o katerem nic ne vem, Marjana v Clevelandu, stric Matevž v Nemciji, stric Johan v Litlle Falls/Los Angelesu, ata Andrej v ne posebno oddaljeni Žirovnici, stric Polde pa je ostal v Podlipi in je, po svojem pripovedovanju, postal precej važen lesni trgovec … Naj ne pozabim omeniti treh sester: Rozalka je živela v Borovnici, imela je družino, hcere še živijo, njen mož je zapustil svet zgodaj v življenju, kot tudi sin Franci. Franca je živela v Lju­bljani, je bila porocena in nista imela otrok. Jože in Mica sta živela v Little Falls in ob najinem (Maggie in jaz) obisku leta 1963 sem ugotovil, da sta živela kot v Podlipi pred kakimi sto leti. Teta Marijana z družino je živela v Clevelandu. Imela je par sinov in mogoce eno hcer. Živeli so zelo ugodno in cisto po slovensko v slovenskem okolju. Stric Matevž je šel na vandranje na Ceško in v Nemcijo in se je po nekaj letih vrnil v domovino z ženo Elo in hcerko Elizo. Stric je služil v partizanih in je bil zelo zaveden, vendar po izginotju brata Andreja, po vojni, se je znašel v precejšni zadregi in kon.iktu. Živeli so v Ljubljani, Cr­nomlju, Piranu in koncno v Novem mestu. Ob tem naj tudi omenim, da so trije bratje, Polde, Andrej in Matevž, bili zaljubljeni v isto lepotico. Dovolite, da vam povem, da je Andrej zmagal. Zdaj verjetno tudi veste, od kod ta privlacnost Kralevih in potomcev. Hahaha! Naš ata Andrej je prišel v Žirovnico, ko je bil osem let star. Kolikor vem, ga je stric Jurij posvojil, ker on in žena nista imela otrok, v Podlipi pa jih je bilo prevec. Tista teta ga je menda rada pila in je tudi našega ata vzgajala v isto smer. Ata se je tega branil, vendar ni vedno uspel. Ata je postal dobro znan tesac (povejte mladim, kaj je to), s tem nas je preživljal, kot tudi s pomocjo švercanja, kot že veste. Sedaj pa še nekaj o stricu Johanu in njegovem življenju in družini. On se je izucil kot kovac v Hotedršici, kar mu je neizmerno koristilo pozneje v njegovem življenju. V Ameriko je prišel nekje v dvajsetih letih starosti, in to v Little Falls, kot mnogi. Spoznal se je s teto Jose.no, po-rocila sta se in se preselila v Kalifornijo. Stric je bil zelo podjeten in po precejšnih uspehih je v zgodnjih tridesetih, ko je prišla svetovna denarna kriza, izgubil vse. Potem se je vrnil v svoj kovaški poklic in kmalu postal znan kot najboljši mojster in proizvajalec tistih znamenitih že­leznih ograj in vhodnih vrat okrog razkošnih domov .lmskih igralk in igralcev v Hollywoodu. Prav gotov sem, da je s tem obogatel, in ko je prišla vojna, se je preusmeril, po zahtevi države, v proizvodnjo raznih delov za vojna letala. To je trajalo do konca vojne. Od tam naprej se je ukvarjal z delnicami, z nabavo in prodajo zemljišc in podobno. Posebna pripomba! Takoj po koncu vojne sta stric in teta neutrudljivo zbirala oblacila in druge stvari od znancev, prijateljev in raznih organizacij, pripravljala in pošiljala številne pakete sorodnikom v Žirovnico, Podlipo, Borovnico in drugam. To je vzelo ogromno dela, požrtvovalnosti in stroškov, in vsaj nam v Žirovnici je to skoraj pomenilo rešitev življenja. Pomagala sta ogromno tudi denarno in ta pomoc je trajala mesece in mesece in v nekaterih primerih celo leta. Ne vem, ce kdo od vas kaj ve o tem, zato prevzemam odgovornost, da se v imenu vseh še enkrat v duhu zahvalim stricu Johanu in teti Jose.ni. O stricevem in tetinem družinskem življenju naj omenim, da tam ni bilo kake posebne slož­nosti. Denar je bil vladar. Imela sta sina in hcer. Hci Claudette še živi v Oregonu in jaz sem še v stiku z njo, sina pa že mnogo let ni vec med nami. Sin Dick je imel dva sina, eden živi nedalec od mene in sva kolikor toliko v stiku, drugi živi v Texasu. Claudette je bila trikrat porocena, sedaj je sama. Imela je dve hceri v prvem zakonu, ena od njiju je umrla od mamil, druga pa je izginila, prav zagotovo je sledila v sestrino smer. Dick in Claudette sta vedno živela kot prava sovražnika, ne kot brat in sestra. Po smrti staršev sta se vec let tožila na sodišcih za obširno premoženje staršev in obogatila odvetnike in sodišca. Ce še niste uganili, zakaj sem napisal ta zadnji paragraf, naj pojasnim na kratko. Ta govori o življenju, o pameti in nespametnosti, in o nepravicnosti ljudi do samih sebe. Z žalostjo v srcu priznam, da sem se kmalu po prihodu v stricevo hišo odlocil, da kadar bom imel družino, bom bolj spoštljiv do sebe in tistih ljubih okrog mene. Upam in želim, da stric in teta, kot vsi naši, pocivajo v miru. Kot vedno, Andrej. Prejeto 17. 9. 2019 Moje življenje v Ameriki December 6/7, 1957… Pariz, Winnipeg, San Francisco, Los Angeles Cudovit razgled iz letala, soncen dan je, vse se zdi veselo. Moje sanje se uresnicujejo! Bratje in sestre ob Andrejevem obisku v domovini v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja; zadaj stojijo (z leve): Sonja (por. Demšar), Andrej, Dina (por. Voncina); spredaj sedijo (z leve): Milka (por. Oblak), Ivi in Ivanka. Andrejeva ameriška družina: zet Tony, hci Sandra, vnukinja Gabriela, žena Maggie in Andrej Na letališcu me že cakata stric in teta Selak. Po prijaznem sprejemu se peljemo skozi mesto proti svetovno znanemu Beverly Hillsu. Avtomobili vsepovsod, lepe hiše vsepovsod, naj ne govorim o razkošnih trgovinah. Pripeljemo se domov, teta pripravlja vecerjo, stric mi razkazuje skoraj novo hišo, mojo sobo s privatno kopalnico. Govori mi o plavalnem bazenu in mi namigne, da bo cišcenje tega odslej naprej moja odgovornost. Kmalu se zavem, da nisem na pocitnicah. Anglešcina postane prioriteta. Po par tednih sem že vpisan v vecerno šolo za anglešcino in teta postane moj šofer. Po praznikih, to je v februarju 1958, se že govori o kaki zaposlitvi. Težko bo, ne govorim angleško, ne vozim avta, nimam avta in ne denarja in ne vozniškega dovoljenja. Teta zacne nabirati od prijateljev in znancev pisne izpite, katere vsak dobi po koncu izpita. Jaz študiram tiste tiskovine noc in dan in v februarju, dva meseca po prihodu v Ameriko, grem na izpit. Od 36 vprašanj odgovorim pravilno na 30 in dosežem svoj cilj v prvi fazi. Naslednji teden sem po­vabljen, da pridem na vozniški izpit. Oh moj Bog, kako bo. Moja praksa je po vecini v karjolah in kripah. Teta je na zadnjem sedežu avta kot moj tolmac, nervozna je, še bolj kot jaz. Cisto po tiho naj vam povem, da je nervoza zmagala, in sva bila povabljena nazaj prihodnji teden. Postal sem šofer. To je nekaj posebnega, ker v Kaliforniji ne moreš brez tega. Službo že imam pri nekih Selakovih znancih. Lastnica govori italijansko, tako da mi kar gre. Izgubim službo zaradi nekega nesporazuma med lastniki in Selaki. Sposodim si en avto od bra-tranca Dicka in stric mi najde naslednje zaposlitve: bencinske postaje, avto garaže, cevljarska delavnica, vrtnarstvo in še vec. Vse to brez kake bodocnosti. Skoraj si želim nazaj v Pariz. Potem pa cudež! Po posredovanju enega dobrega cloveka dobim službo na letališcu, v vecerni šoli se srecam z Maggie in vrata v svet in novo življenje se odprejo na široko. V službi sem uspešen, to je, da v majhnih korakih grem od navadnega delavca do uglednega managerja. Place niso posebno visoke, moc pa je v tem, da sem v šestintridesetih letih na letali-šcih nezaposlen le štirinajst dni. Ta stalnost v službi me ne obogati. Bogat pa sem v doživetjih, izkušnjah in dragocenem družinskem življenju. Bližam se devetinosemdesetim in vztrajno nadaljujem, kot pricakovano od enega zavednega Slovenca. 11. oktober, 2019 Uredniški pripis. Objavljamo zgodbe Andreja Seljaka, Kraljevega Andreja iz Žirovnice, ki že vec kot šestdeset let živi v Kaliforniji. Kot sam zapiše s šcepcem humorja, je zgodbe iz svojega spomina zacel zapisovati pred nedavnim na priporocilo svoje psihologinje. Novembra 2018 mu je namrec umrla žena, s katero sta bila porocena 60 let in sta bila zelo navezana drug na dru­gega, po njeni smrti je nastala velika praznina. Zapisovanje misli naj bi bil primeren nacin za preusmeritev pozornosti in preganjanje dolgcasa in osamljenosti. Tako je nastalo osem besedil, iz katerih izvemo, kako je njegova družina živela v Žirovnici pred in med drugo svetovno vojno, kako se je odlocil za odhod od doma v Ameriko in kako je tam preživljal prva leta. Pokukamo pa tudi v njegovo sedanje življenje in doživljanje. Lepo je, da pri devetinosemdesetih premore toliko vedrine in življenjske energije, da sede za racunalnik, zapisuje svoje spomine v slovenskem jeziku in to zelo slikovito in celo zabavno. Kot pravi sam, se mu je želja, da bi odšel v svet in si poiskal boljše življenje, porodila, ko so po vojni iz Amerike prejemali pakete s hrano, obleko in drugimi potrebšcinami, ki sta jih poši­ljala stric Johan in teta Jose.na. Ti paketi so jim pomenili ogromno, saj so številni družini ob skromnih dohodkih in izginulem ocetu dobesedno pomagali preživeti. Stric in teta sta živela v Kaliforniji že pred drugo svetovno vojno, zato si je Andrej tudi sam želel tja. Svoje želje najprej ni zaupal nikomur, kasneje mami, ki se je seveda ni razveselila. Želja se je še okrepila v jugoslo­vanski vojski, kjer je kot nekdo, ki mu je povojni cas na nikoli pojasnjen nacin vzel oceta, težko dan na dan poslušal politicna predavanja in velike obljube svetle socialisticne prihodnosti. In koncno sta se s prijateljem Francem Modestinom odlocila in se podala na to negotovo pot. Kar petnajst mesecev je trajalo, da se je po ilegalnem preckanju meje, bivanju v italijanskih tabori-šcih in cakanju v Parizu, kjer je opravljal razna priložnostna dela, koncno znašel v Kaliforniji. Tudi sam ni pricakoval toliko zapletov in dolgotrajnih postopkov, ni si znal predstavljati, kako bo vse potekalo, le naivno je upal, da mu bo svet naklonjen. Vendarle ni odnehal, vztrajno je delal korak za korakom in si dejansko v nekaj letih ustvaril življenje, kot si ga doma v Žirovnici niti ni mogel zamisliti. Verjamem, da so ga prestane preizkušnje okrepile in mu dajejo posebno zadovoljstvo in samozavest, ki ga podpira še danes. Besedilo in slike je uredila Olga Voncina. P.S. Besedilo smo namenoma pustili tako kot je prihajalo po e-pošti. Seveda bi ga lahko uredili tudi drugace. Janez Potocnik Pustolovšcina / Cez mejo maja 1957 Za to pustolovšcino so bili trije vzroki, ki so me pripeljali do tega, da sem zapustil zelo lahko in zanesljivo službo, in kar je nadvse pomembno, zapustil vse domace, prijatelje, zapustil domovino. Prvic: Ko sem prišel od vojakov, sem iskal novo zaposlitev. V Škofji Loki, kjer sem se izucil za avtomehanika, niso nikogar vec rabili. Spomnil sem se na Dravlje pri Ljubljani. Tja sva šla z ocetom, preden sem zacel svojo ucno dobo. Ko sem tako iskal prava vrata, me nekdo vpraša, kaj išcem. Povem mu, a mi svetuje, naj grem v Remizo. Tam delavce išcejo in da bo on tudi prišel, ko mu potece odpovedni rok. – Že drugi dan sem zacel delati. Tam je bila navada taka: ko se je pri kakem avtobusu naredilo vecje popravilo, so šli z njim na tako imenovano »probno vožnjo«. To je bilo lahko na Bled ali pa celo do Obale. S popravljenim avtobusom se je lahko peljal vsak, ki je bil tam zaposlen. Ko smo se nekega dne peljali do Portoroža, sem spotoma spoznal dekle, ki se je peljala z nami. Bila je ljubezen na prvi pogled. Od takrat naprej sva skoraj vsak vikend preživela skupaj. Pocasi sem obcutil, da bi rada, da bi šla nekam, kjer bi lahko živela skupaj. Ona je stanovala pri znanki iz Koroške. Spala je v kuhinji na kavcu. Jaz pa v Škofji Loki v mali sobici, ki sem jo še z nekom delil. Od place mi na koncu meseca ni ostalo veliko drobiža. Logicno sem premišljeval, kako naj si ustvarim družino, ki ji ne bi mogel kaj prida nuditi. Drugic: Naslednji vzrok je bila že malo zasvojenost. Delali smo 12 ur, potem smo imeli 24 ur prosto, zato sem imel prevec prostega casa, da sem lahko prešel na ne prevec castno dejanje. Zacel sem zahajati v gostilno, kjer sem spoznal nekaj moških, ki so tam igrali biljard. Bili so vsi neki mojstri iz razlicnih panog in vsi precej bolje situirani od mene. Igranje biljarda pa je tudi mene zanimalo. In tako se je zacelo, da sem vedno pogosteje zahajal v gostilno in igral biljard. Igralo se je za dva decilitra vina. Ce si igro dobil, si pil, ce si pa izgubil, si prav tako pil, pa še placal. In tako sem hodil cez Mestni trg pozno zvecer, ko ni bilo nikjer vec žive duše. Samo moji težki koraki so odmevali od hiš z obeh strani Mestnega trga. Odlocil sem se, da moram s takim življenjem koncati. Ce hocem priti spet na pravo pot, moram spremeniti kraj bivanja. Tretjic: Naslednji vzrok pa je cisto drugacen. Ob vikendih sva se vcasih s prijateljem vozila s kolesi iz Žirov tudi do Logatca ali Vrhnike. Opazovala sva avstrijske in nemške turiste, ki so se vozili z dobrimi motorji ali avtomobili proti morju. Midva pa vsa utrujena s težkimi kolesi. Imel sem namrec madžarsko kolo znamke Csepel. Bilo je zelo težko. Ni imelo nobenega krog­licnega ležaja. Kupil sem ga, še preden sem šel k vojakom, za kmecke bone, ki sem jih dobil od prodaje gob in razlicnih zelišc za caje. Vse to je takrat odkupovala zadruga. Namenil sem se, da si pocasi priskrbim kakšno športno kolo. Bila je trnova pot. Danes mlajši od petdeset let tega verjetno ne bi razumeli. Zacel sem zbirati dele za športno kolo, in to vsepovsod, od Ljubljane, Kamnika, Kranja … Nakupil sem že skoraj vse dele za tako željeno športno kolo, za kar sem dal 25.000.- din. Potem pa je prišla streznitev. Okvirja, na katerega bi namestil dele, ki sem jih nakupil, nisem nikjer dobil. Po nekaj tednih, ko se ni videlo svetlobe na koncu tunela, sem vse skupaj prodal za 19.000.- din. Opozorilo: takratna delavska placa je bila 10.000.- din. Ko se je vse to združilo, sem zacel kovati nacrt za pobeg v tujino. Ker v tistih casih pri nas ni bilo mogoce kupiti kakega anoraka ali kaj podobnega, sem kupil o.cirsko letno suknjo. Spod­vihal sem jo na znotraj in z neti /kovicami, op. TS/ spel, da ni bila tako dolga in na videz bolj primerna za pohod v hribe. S to novostjo sem seznanil še dva sodelavca. Povedali pa smo tudi mojstru Urhu. On nam je pripovedoval, kako je vozil tovornjak v Nemciji. Ko pa se je zacela druga svetovna vojna, ni mogel vec nazaj, ker so bile ceste vse blokirane. Ko je izvedel za naš namen, mi je podaril gusarski daljnogled. Dober teden pred predvidenim odhodom se je tretji clan naše skupine skesal. Njegov prijatelj je od strica iz Amerike dobil motor. Sodelavec si ga je malo sposodil, in ker ga ni bil vajen, se je kmalu zaletel v drevo. K sreci ni bilo nic hujšega, le motor je rabil popravilo. Prijatelj je vedel za njegov nacrt, zato mu je zabical, da ne sme nikamor, dokler ne poravna škode. Tako sva se na predvideni dan odlocila, da greva sama. Dvignil sem placo in še akontacijo za štirinajst dni, rekoc, da grem po Dalmaciji. Marici sem napisal kartico, naj ne hodi v Škofjo Loko, ker grem iskat novo službo v Piran. Za tridesetkilometrsko pot sem moral trikrat prestopiti. V Škofji Loki sem šel z avtobusom na Trato, od tam z vlakom do Ljubljane, tam spet na vlak za Kamnik. V Kamniku sva najela taksi – topolincek, da naju je prepeljal v Kamniško Bistrico. Od tam sva približno štiri ure hodila do koce na Kamniškem sedlu. Mimogrede. Ko sem se pred nekako štirinajstimi dnevi ali nekaj vec vracal iz nocne izmene v Škofjo Loko, so na isti vlak šli bratranec Ivo in njegovi štirje prijatelji. Vprašal sem jih, kam gredo, pa so mi rekli, da v Kranjsko Goro smucat. Eden od teh je bil pri vojakih na meji in je poznal teren. Kakšen teden pozneje sem dobil od Iva kartico, iz Avstrije. Ko sva po dolgi hoji prispela do koce na Kamniškem sedlu, sva se malo odpocila in cakala, da se je zacelo mraciti. Še danes ne morem razumeti, kako da sva bila tako naivna, da sva se spustila v tako nevarnost, po nepoznanem terenu v gorskem svetu. V mraku sva zacela pocasi drseti navzdol, a sva kmalu prišla do tocke, ko ni šlo vec naprej. Prepadi! Ker pa se je medtem že tudi mocno stemnilo, sva komaj priplezala nazaj do koce. Tam pa se seveda nisva mogla spet pojaviti na vratih, saj sva se popoldne že poslovila. Tiho sva se priplazila mimo koce in potem navzdol, in ob enih cez polnoc vsa upehana prišla v Kamniško Bistrico. Trkala sva na okna, da nama je upravnik odprl in nama dal posteljo. Po kratkem, a trdnem spancu sva se ob sedmi uri zjutraj spet odpravila na Kamniško sedlo. Spotoma sem premišljeval, kako se bova izgovarjala, ker sva komaj dan prej od tam odšla. Na misel mi pride, da sva iz Kamniške Bistrice telefonirala in izvedela, da ima prijatelj še nekaj dni dopusta in da si bova ogledala še slap Rinka in odšla na Okrešelj. Rada bi samo, da nama pokaže pot do tam. Oskrbnik je kar malo dvomil. Rekel je, da mu je prepovedano kazati pot, ker jih je šlo tukaj že veliko cez mejo. Takrat so mi možgani delovali veliko hitreje kot danes. Rekel sem mu, da ne bo v dvomih, zato naj pot pokaže samo meni, prijatelj pa bo ostal v koci, ker njega to prevec ne zanima. Kot po cudežu je oskrbnik padel na moje limanice. »Dobro,« je rekel, »vzel bom s sabo še psa, ce bo slucajno zavohal dva ponesrecena smucarja, ki ju je pozimi zasul plaz z Brane.« Tako sva po lepi ovinkasti stezi prispela do koce na Okrešlju, pes seveda ni našel nicesar. Naletela pa sva v koci na devet granicarjev, ki so v zimskem casu hodili samo do tam. Meni se je prižgala iskrica. Pozabil sem si ogledati slap Rinko, pozabil pa nisem granicarjem dajati za pijaco. Ko je padel mrak na Okrešelj, so bili že vsi malo okajeni. Vodja patrulje me je vzel s seboj na podstrešje, kjer so na skupnem ležišcu ležale menda neke študentke medicine iz Celja. Meni je narocil, naj s svetilko svetim, on pa je pregledoval osebne izkaznice. Ker pa so imele obleko obešeno na drugi strani, so morale ena za drugo vstati in iti po dokument. Preden sva se pozno zvecer z oskrbnikom vracala nazaj na Kamniško sedlo, sem jim obljubil, da se drugi dan proti veceru spet dobimo, da bomo spet pili. (Ja, da bi dajal za pijaco tistim, ki bi me hladnokrvno ustrelili, ce bi me zasacili ob prehodu meje v Avstrijo.) To noc sem bolj slabo spal. Pot do Okrešlja sem poznal, naprej pa ne. Drugo jutro mi prijatelj pove, da je v koco med tem casom prišel neki Rafko iz Brežic. Pri­jatelj ga je kar direktno vprašal, ce gre tudi on cez mejo. Ustrašil sem se, kam naju bo pripeljala prijateljeva naivnost. Rekel sem mu, naj gre k njemu in mu rece, da se je samo šalil, da on ne gre, ne bo ga pa izdal. Hitro sem namrec opazil, da je Rafko veliko bolje vedel, kje se gre, pa še velik, nabito poln nahrbtnik je imel. Rekel sem prijatelju, da ga bova v varni razdalji zasledovala, ko se bo odpravil na pot. Kmalu za njim se odpraviva tudi midva. Gledala sva, kam gre, tako da naju ni opazil. Ko pa sva videla, da je res na pravi poti, sva ga dohitela. Ce drugega ne, je on imel velik nahrbtnik, midva pa le malo denarja, ki ti v planinah nic ne pomaga, majhno vojaško torbico iz blaga, v kateri je bila ena srajca in dva para nogavic. Ob približno isti uri, kot smo bili dogovorjeni s patruljo v koci, smo šli mi kakih dvesto metrov nad koco navzgor. Zaradi lune je bilo kar svetlo, zato smo se morali malo skrivati med skalami in visokim snegom. Po kakšni uri hoje smo prišli do strmega pobocja. Z baterijo smo osvetlili teren in ugotovili, da ni nikjer cloveških sledi, zato smo bolj brez skrbi nadaljevali pot proti Mrzli gori. Na to goro smo se vzpenjali dobro uro. Podnevi so te lahko na tej poti granicarji spravili na drugi svet. Srecno smo prispeli na vrh in cez nekaj casa prišli do table, na kateri je pisalo: Avstrija. Še nekaj casa smo hodili. Ko pa se je teren zacel mocno spušcati, smo se odlocili, da tam preno-cimo. Nisva šla zastonj za velikim nahrbtnikom. Rafko je imel v njem razen hrane in druge drobnarije tudi dve odeji. Položili smo eno na sneg, se nanjo ulegli, se stisnili in z drugo odejo pokrili. Trdno smo zaspali, saj smo bili res utrujeni, dokler nas ni zbudil pisk vlaka, ki je vozil po Avstriji. Rabili smo kar nekaj casa, da smo si razgibali napol zmrznjene ude. Ob prvem svitu smo se skušali spet podati na pot. Po nekaj deset metrih pa groza. Nismo mogli verjeti, kakšno sreco smo imeli. Znašli smo se nad vecdesetmetrskimi prepadi. Po sredini med levimi in desnimi prepadi je bil ozek greben, ob katerem je bila malo nad zemljo pritrjena jeklena vrv. Z njeno pomocjo smo se pocasi spušcali proti dolini in se ustavili šele, ko je bila stopinja bolj sigurna. Sedli smo za skladovnico drv in si privošcili nekaj dobrot, ki so bile še v nahrbtniku. Komaj smo se malo podprli, se pojavi pred nami avstrijski granicar. Vprašal nas je po slovensko, od kje smo. Povemo, da iz Jugoslavije. »Nic novega,« pravi, »tukaj dol jih je že veliko prišlo. Le pojejte do konca, caka vas še dolga pot.« Potrpežljivo je pocakal, da smo pojedli do konca. Vsakemu je dal še po eno cigareto, potem se odpravimo na pot. Za naslednjim ovinkom je cakal še en granicar, ki je šel tudi z nami. Po dobri uri pridemo do Bele (Bad Vellach), to je kraj ob cesti Jezersko–Železna Kapla. Tam so nas na hitro nekaj spraševali. Morali smo oddati nože in brivnike, potem so nas posedli na motorje in nas odpeljali v Železno Kaplo. Tam je bil popis že bolj natancen, tudi s prstnimi odtisi. Proti veceru so nas odpeljali z avtobusom v Velikovec. Spravili so nas v hišo, desno na vrh klanca, ce prideš od reke Drave. Tam so nas zadržali 48 ur. Verjetno so med tem casom dobili podatke, da nismo kaki nepridipravi. »Pomive«, ki so jih nam nosili na okence na vratih, ni hotel nihce jesti. Samo kadili smo, cigaret nam niso vzeli. Brali smo številne podpise in verze, ki so jih prejšnji begunci pisali po stenah. Prilepljene so bile tudi nekatere osebne izkaznice. Ko smo to videli, smo jih s pljunkom prilepili tudi mi. Po oseminštiridesetih urah so nas prepeljali v Celovec. Na letališcu v Celovcu je bila velika hiša, v katero so zbirali begunce z vzhoda, najvec iz Madžarske in Jugoslavije. V zacetku so bili vsi skupaj, ker pa so se veckrat stepli, so jih locili. Madžari so ostali v pritlicju, Jugoslovane so dali v prvo nadstropje. V tej stavbi smo preživeli štirinajst dni. Od samega dolgcasa smo zaceli igrati karte. Bil sem zelo naiven, ker sem se spustil v to igro. Igrali smo »ajnc«, ki sem ga dobro obvladal. Ker pa smo igrali skupinsko, na vsaki strani po trije, s samimi nepoznanimi obrazi, sem to obcutil šele na koncu, ko sem izgubil vse igre in tudi ves denar. Tedaj sem šele spoznal njihov trik. Tista dva, ki sta igrala na moji strani, sta bila pripadnika iste bande, ki so igrali nasproti. Takrat sem se zaklel, da ne bom nikoli vec v življenju igral za denar. Ves cas pa je vladala med begunci velika napetost. Za hišnika je bil neki stari jugoslovanski o.cir, in kakor hitro se kdo ni pravilno obrnil, so ga zvecer zapeljali na Ljubelj ter ga predali jugoslovanskim oblastem. To se je dogajalo skoraj vsak vecer. Po štirinajstih dneh pride hišnik k nam v sobo in prinese en brivski aparat z eno »žiletko«. Zapove nam, da kdor ne bo drugi dan obrit, ne bo šel naprej, ampak na Ljubelj. V sobi nas je bilo dvaindvajset. Imeli smo še sreco, da smo imeli kozarec, ki je bil znotraj robat, da smo v njem lahko brusili »žiletko«. Tako smo bili naslednji dan res vsi, brez vecjih poškodb, obriti. Koncno smo zapustili ta kraj. Z avtobusom so nas prepeljali v glavno zbirno taborišce, nedalec od Linza v Avstriji. V tem taborišcu nas je bilo nekaj sto. V sobi smo bili po štirje. Moji sostanovalci: dva z Vrhnike, eden iz Domžal. Vsi trije so dobili dovoljenje, da so lahko šli na delo, samo jaz ne. Zakaj, ne vem. Ko sem bil doma, sem pospravil sobo, naredil postelje, vzel kosilo tudi za one tri, ce je bilo kaj takega, da se je lahko pojedlo tudi zvecer, ker kogar ni bilo ob tisti uri tam, ni dobil nic. Hrana je bila dobra. Za to je skrbel Rdeci križ. Tako so meni, revežu, ki sem bil, kot že povedano, brez denarja, ko so dobili prvo akontacijo, dali nekaj šilingov, da sem si kupil cigarete. Nekaj šilingov pa je šlo za muzik boks, ki sem ga prvikrat videl. V taborišcu samem ni bilo cigaret, zato sem, ko sem dobil prvi šiling, šel v mesto Linz. Tam sem kupil nekaj škatlic cigaret, na poti do taborišca sem porabil samo eno vžigalico, pokadil pa sem skoraj celo škatlico. Prižigal sem vsako novo cigareto ob zadnji ogorek. Tako je mineval cas. Dogajale pa so se tudi stvari, pred katerimi ni bil nihce varen. Prihajala je jugoslovanska tajna policija, oblecena v kmecke domacine. Rekli so, da rabijo nekaj delavcev. Niso povedali števila, ampak le, ta je mocan, ta je velik … Oni so tocno vedeli, koga bodo od­peljali, in ga ni bilo vec nazaj. Nihce ni tocno vedel, koliko beguncev je v taborišcu. Naj opišem en primer, ki se je dogodil mojemu prijatelju Bojanu z Jesenic. Imel je noseco dekle. Skupaj sta hotela pobegniti v Avstrijo. Naletela sta na patruljo. Zacela sta bežati vsak na svojo stran, da bi granicarje malo zbegala. Ker pobeg Bojanu ni uspel, se je vrnil najprej domov, potem je šel pogledat še tja, kjer je živelo dekle, pa je ni bilo. Bil je siguren, da ji je uspelo in da je že v Avstriji. Še enkrat je poskušal in tokrat mu je tudi uspelo. Cez kake šti­rinajst dni pa je bil poklican na zaslišanje. Njegovo dekle so namrec našli mrtvo v prepadu. Obdolžili so ga, da jo je on porinil. V zadnjem trenutku pa se je zadeva obrnila njemu v prid. Ugotovili so namrec, da so dekle ustrelili granicarji in je zato padla v prepad. Zaradi te ugoto­vitve ga potem niso dali nazaj. Tako nam je pocasi mineval cas. Nekateri, ki so hoteli v Kanado ali Avstralijo, so kmalu odšli. Tudi Rafko iz Brežic, s katerim smo šli skupaj cez mejo, je odšel kmalu v Francijo, kjer je imel strica. Mi pa, ki nismo imeli sorodnikov v tujini, smo morali cakati, dokler nas niso kje rabili. Jaz sem si zadal, da grem samo tako dalec, da ce bi ne bilo drugace, lahko pridem domov tudi peš. Tako smo cakali tri mesece, da je šel naš transport v Nemcijo v rudnike. To obdobje smo si prosti cas zapolnili z igranjem »duraka«. Skoraj tri mesece smo igrali za en zaboj piva, ki ga je na koncu nekdo dobil. Pozabil sem že kdo. Seveda nismo znali nemškega jezika. V šoli smo se ucili rušcine. Zato smo morali imeti tolmaca, ki pa nas je prodal za ne vem koliko. Podpisali naj bi namrec pogodbo za v rudnik, za eno leto. Ker pa nismo znali prebrati, smo podpisali pogodbo za dve leti. Videli smo to šele takrat, ko so nekateri hoteli iz rudnika po enem letu. Povpraševali so za delo drugje, pa so jih povsod zavrnili, rekoc, da jih ne smejo zaposliti, sicer bi placali visoko kazen. Da se vrnem malo nazaj. Preden smo bili sprejeti v rudnik Oberhausen-Sterkrade, smo morali na zdravniški pregled in biti polnoletni. Moj kolega, ki ga je tako biksal na Kamniškem sedlu, ni smel z nami, ker še ni bil polnoleten. Tako se je zaposlil nekje v Avstriji in po nekaj letih menda šel domov. Mi pa naprej. Vsak je dobil 15 DM za vlak, na katerega smo vstopili zvecer. Vozili smo se celo noc in še dopoldne. Vsa mesta, mimo katerih smo se vozili, so bila še v ruševinah od vojnega bombardiranja. V Kölnu je bila edino katedrala skoraj nepoškodovana. Prvo kosilo, ki smo ga v Nemciji dobili, je bila na velikem krožniku velika riba. Gledala me je tako otožno, da ceprav sem bil lacen, je nisem mogel pojesti. Dal sem jo k sosednji mizi, kjer je sedela štiriclanska družina iz Domžal. Janez Potocnik (levi) in njegov prvi motor znamke BMW, zaslužen in kupljen v ZR Nemciji, fotogra.ran 25. junija 1958. Naslednji dan se je zacelo zares. Cel dan smo imeli teorijo, nastanek in starost rudnika ter drugo v zvezi s tem potrebno znanje. Takoj drugi dan pa že v rudnik. Peljali so nas globoko pod zemljo, kjer je bila višina premoga samo 110 cm. Tam smo ostali 14 dni. Vse, kar smo potrebo­vali, smo morali nositi po kolenih in tudi delati na kolenih. Mislim, da so nas samo preizkušali, da kdor se bi tega bal, ne bi bil dober za rudarja. Po nekaj dneh dela je bil v Nemciji praznik. Iskali so prostovoljce za delo na praznicni dan. Tudi jaz sem se javil. Ker pa sem nekaj minut zamudil, sem se v rudnik peljal sam. Ko se pripe­ljem na dno rudnika, ni bilo tam nobene žive duše, in nisem vedel, kam naj se obrnem v tem labirintu rovov. Bal sem se, da bi se izgubil. Ko sem pogledal malo okrog, sem našel velike cevi, ki so bile tam zložene. Zlezel sem v eno in v njej lepo zaspal. Tako sem pocakal, da so se ostali utrujeni vrnili, in šel z njimi domov, kot da bi delal. Po štirinajstih dneh so nas preselili v na novo odprti rudnik Zeche Franz Haniel. Tam je bila premogova žila visoka 180 cm. To pa je bilo že mnogo bolje. Zjutraj je prišel preddelavec in vsakega vprašal, koliko je pripravljen narediti, in glede na to odmeril prostor. To si potem moral narediti, ker je moral biti prostor po celi dolžini prazen. Popoldne je prišla druga izmena, ki je tako imenovani »pancer«, to sta bili dve verigi s preckami, ki so potiskali premog do vagonckov, premaknila naprej. Placani smo bili za izkopan meter po dolžini. Širina je bila vedno enaka kot višina, 180 cm. Nekega dne, ne vem, kaj mi je prišlo na pamet, da sem delal drugace kot po navadi. Na vsa­kih 60 cm si moral namestiti tako imenovano kapo na stropu in jo podpreti s stebrom, potem šele kopati naprej. Gotovo sem mislil, da bo šlo hitreje, ce bom izkopal dvakrat po 60 cm in potem postavil dva stebra. Sprva je bilo videti kar dobro. Delo je šlo hitreje naprej. Naenkrat pa zagledam, da se je s stropa zacela spušcati kakor moka .na kamenina. Hitro skocim cez »pancer« tako, da se mi je kabel od naglavne luci zataknil za steber in mi je tudi celado snelo z glave. V tistem momentu pa zagrmi in strop se vsuje na tla po dolžini štirih metrov v obliki visoke piramide. Ce ne bi tako hitro odskocil, bi nikdar vec ne videl belega dneva. Hitro so prišli rudarji od vseh strani, da smo to skalno gmoto pocistili do konca naše izmene ter zasilno podprli strop. To je bil eden od mnogih primerov, ki se pa vsi niso tako dobro iztekli. Naj bo o rudniku dovolj in naj opišem še, kar je bilo boljšega. Kot sem že od zacetka opisal o mojem trudu, da bi si sestavil športno kolo, in ne kupil, ker ga ni bilo, pa mi doma to ni uspelo. Tukaj sem za delo v rudniku dobil prvo placo v znesku 400 DM, od tega sem 200 dal takoj za obleko, ki sem jo prvic v življenju kupil sam, 100 DM pa je bilo za hrano. Stanovanje smo imeli zastonj. 100 DM pa sem vplacal za moped in ga placeval še pet mesecev v enakem znesku. Šestnajst nas je šlo hkrati v trgovino, da smo si kupili mopede. Na kolo takrat nobeden ni niti pomislil vec. Potem pa smo s temi mopedi dirkali po široki cesti, dokler nas ni neki cestni delavec ustavil in nam dopovedoval, da se z mopedi tukaj ne sme voziti. Do takrat od nas nihce niti vedel ni, da je to avtocesta in da se po njej z mopedi ne sme voziti. Usmeril nas je preko enega hribcka, da smo prišli do navadne ceste. Po kakšnih štirih do petih mesecih smo gledali že po vecjih motorjih. Moped sem poslal ocetu domov, jaz pa sem si za štiri place kupil BMW 250. Od takrat naprej pa je bila naša vsa Nemcija in Holandija. Pozabili smo na vsa bivša dekleta. To je bilo nekaj novega. To je bila svoboda in pustolovšcina. Po dveh letih nismo imeli do rudnika nobene obveznosti vec. Razkropili smo se na vse strani. Tone Košnik je imel teto v Groß Aspach bei Backnang. Nekako pol leta prej sva jo obiskala. Ker pa mi je bil ta kraj zelo všec, ni bila sama ravnina kot v Oberhausnu, sem se napotil tja s prijate­ljem iz Avstrije. Govoril je odlicno slovensko. Najprej sva se zaposlila pri tamkajšnjem gradbenem podjetju. Kot oba izucena obrtnika so nama dali ponižujoca dela. Cistiti sva morala rabljene deske, zamazane od betona. Že naslednji dan se je moj kolega javil na bolniško, v resnici pa je šel gledat, kje bi dobila kakšno boljše delo. Po tednu dni sem tudi jaz dal odpoved. Dobila sva delo pri Boschu. Tam so nama rekli, da morava prinesti potrdilo od borze dela, na borzi dela pa so hoteli potrdilo od .rme, da naju nameravajo vzeti. Tak pingpong je trajal deset dni. Ko sva po desetih dneh spet prišla na borzo dela, je bil v pisarni drug uradnik. Prijatelj, ki je znal nemško, se je takoj znašel in rekel: »Od .rme imava že zagotovilo, da naju vzamejo, rabimo samo še vaše potrdilo.« Uspelo je, takoj nama je dal potrdilo. Tako sva že naslednji teden zacela delati pri Boschu. Po treh letih dela na tekocem traku sem si zaželel spremembe. Vabila me je tudi narava in svež zrak. Tako sem spomladi pustil to delo in šel na montažo. Delali smo po celi Nemciji, od ra.nerij, železnih mostov, cevovodov za plin in nafto … To je spet trajalo nekako tri leta, ko se je delo na ra.neriji koncalo. Napotili so nas v Porurje. Tam bi morali delati pri nekem rudniku, to pa mi je že od dalec smrdelo. Zato sem tja peljal le dva prijatelja, jaz pa sem se obrnil in šel nazaj v Backnang. Med tem casom sem v Backnangu spoznal Slovenko. Z njo sem živel 30 let. Zaposlil sem se pri AEG Winnenden, kjer sem ostal 28 let in dve leti predcasno prekinil pogodbo z dobro odpravnino. Kaj vse se je v teh tridesetih letih dogajalo, ne bom posebej opisoval, ker bi nastala zelo debela knjiga, ki bi je nihce ne bral z navdušenjem. Uredniški pripis. Zgodbo Janeza Potocnika, Potocnikovega z Dobraceve, je iz njegovega rokopisa prepisala in nam jo posredovala njegova sestra Marija Gantar. Viktor Žakelj Ivan Gluhodedov – ljubitelj vsega lepega V zacetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja me je zacelo že takrat razlicno poimenovano slikarstvo, kot je Ivanovo, intelektualno vznemirjati. Ogledal sem si nekaj tovrstnih razstav, prebral kar obilo pisanja o tem, pomembno pa je bilo tudi dejstvo, da so tako slikali moji sokrajani, moji osebni znanci. Dovolj razlogov, da sem skušal oblikovati lasten pogled na to umetniško dejavnost, ki je tedaj že bila iskana, pri mnogih preprostih in tudi šolanih ljudeh cenjena. Dodatno me je vznemirjalo, da so umetnostni zgodovinarji: dr. Ivan Sedej, Andrej Pavlovec, Janez Mesesnel, dr. Zoran Kržišnik in mnogi drugi zelo razlicno razlagali to ume­tniško dejavnost ljudi razlicnih poklicev, ki niso imeli formalne »slikarske izobrazbe«. Dodat-no me je motilo še to, da so prav likovnike delili na šolane in nešolane, pisateljev in igralcev pa ne; ti so bili le dobri ali slabi. Za naivce, vem, so jih prvi poimenovali Francozi, sosedje Hrvati in Srbi so ta pojem posvojili, Slovenci pa smo ga s kanckom nelagodnosti sprejeli in hkrati to slikarstvo/slikarje oznacevali tudi s pojmi, kot so amaterizem, laicnost, in imeli te slikarje za samouke, samorastnike, ljubitelje – zadnja dva pojma sta se mi kmalu zdela najustreznejša oznaka za to slikarstvo. Ob Ivanovi petdesetletnici, 1975, ko so me povabili k besedi ob otvoritvi njegove razstave (zakaj ravno mene, ne vem), sem del tega razmišljanja tudi izrekel. Dal sem vedeti, da je to slikarstvo najprej: – speci.cna, a vredna kulturno-umetniška dejavnost. Bil je to pravi odgovor na podivjano abstraktnost, ki je izgubljala sleherni stik s predmetnim svetom, naravo, oblikami življenja. Slike teh umetnikov so stopile med ljudi, v stanovanja – kultivirale so svet, v katerem živimo. – Je družbeni, sociološki fenomen. To slikarstvo je družbo diferenciralo in hkrati integri­ralo. Takrat se je pojavil pojem »žirovska slikarska šola«. Žiri poslej niso bile le razvito industrijsko središce Gorenjske, ampak tudi kraj, v katerem ob tradicionalnem klekljanju nastajajo všecne slikarske mojstrovine. To dejstvo je Žiri naredilo nekaj posebnega. – In koncno, pojav naivnega slikarstva je bil tudi politicni fenomen. V zaukazani tedanji kolektivizem je kulturno vstopil individualizem, naši žirovski slikarji so postali osebnosti, ki znajo a.rmirati sebe, svoj kraj, tudi Slovenijo – njih dela so v kratkem postala zaželen izvozni artikel, kar so zaznali tudi nekateri tedanji vidni politiki, npr. izobraženi pravnik Stane Dolanc. Tedaj in danes ne najdem zadovoljivega odgovora na vprašanje, zakaj ne lokalna skupnost ne Republika Slovenija nista znali ali hoteli slediti sosedom Hrvatom, ki so cez noc ustvarili Hlebine, katerih slikarstvo je bilo res – posebna vrsta sicer – zanimiva balkanska naiva. Temeljna razloga sta po mojem mnenju dva: – Slovenci smo zakrknjeni egalitaristi, težko sprejemamo razlike. Ti naši štirje mušketirji pa so bili nekaj posebnega. Janez Sedej je bil nesporni »primus« (že po karakterju ni mogel biti le »prvi med enakimi«), zacetnik žirovske šole, krajinar perfekcionist. Takrat je krožila šala, da po Janezovih slikah lahko gozdarji na Mrzlem vrhu izracunajo lesno maso … Jože Peternelj je bil družbeno angažiran poslovnež. Vse je delal z jasnim namenom. Konrad Peternel je bil tekmovalec, vedno je hotel zmagovati. Ivan Gluhodedov pa je bil uglajen, z nikomer sprt ljubitelj vsega lepega. – Slovenci tedaj nismo imeli slovenskega akademika Hegedušica, za vso politiko sprejem­ljivega vplivnega cloveka, ki bi Žiri razglasil za »slovenske Hlebine«. V Žireh, potem ko je usahnil val omalovaževanja, ceš: »Kej bo ta ...«, in kasnejša tipicna va­ška nevošcljivost, postanejo naši rojaki – slikarji spoštovani soobcani. Temu so svoje prispevale tudi razstave, npr. Gluhodedova, ob okroglih obletnicah, ki so ju, ce se ne motim, kar dvakrat uvedle cloveško tople in profesionalne besede likovnega pedagoga in akademskega slikarja Sta-neta Kosmaca. K zavedanju tega fenomena je veliko prispeval novinar in publicist Miha Naglic, posebej s clankom Genius loci iz leta 1996. Oba sva namrec opazila, da je v loškem gospostvu neverjetno veliko likovnih ustvarjalcev – o tem sem sam v zacetku osemdesetih let prejšnjega stoletja povedal, da ima loško gospostvo najvec slikarjev na kvadratni kilometer. To je bilo tedaj kar slišano. Tudi danes, si upam reci, ni kaj bistveno drugace. Tako je npr. pred nekaj meseci v dvorani Svobode razstavljal rojak Tomi Albreht, ki je obetaven samorastniški oz. ljubiteljski slikar. Da je spominjanje na Jožeta Peternelja, dinastijo Sedejev in Ivana Gluhodedova tako, kot mora biti, je veliko prispevala tudi arh. Betka Poljanšek Koman. Izoblikovala je spominske plošce iz pravega kamna, s pravim »tiskom« in v pravi formi. Arhitektka tudi sicer pušca sled v Žireh. Doživljanje slikarstva je res mocno individualno, potrjuje se misel, da imajo »vsake oci svo­jega malarja«. To kaže tudi naslednje: Iz rojaka, velikega poznavalca slikarstva in velikega esteta, dr. Lojzeta Gostišo sem skušal velikokrat izvleci, kaj misli o naših samorastnikih, ljubiteljskih slikarjih. Tišina, niti besede ni izrekel, je pa vedno in na široko razpredal o prof. Maksimu Sedeju, ki ga je imel nadvse v cislih. Ocitno je Gostiša nadvse cenil »zagrebško šolo«, iz katere je izšel tudi prof. France Mihelic (tudi iz loškega gospostva) in je bil Gostiši neke vrste »muza« pri mnogih umetnostnozgodovinskih premislekih. Nisem umetnostni zgodovinar, a si upam zapisati, da vsaj naše žirovsko ljubiteljsko slikarstvo zasluži monogra.jo. Upam, da se najde rojakinja/rojak, ki bo zmogel in hotel ugrizniti v to kislo -sladko jabolko. Žirovke/Žirovci bomo morda tako le dojeli, da smo v nekem speci.cnem casu imeli orace, ki so samozavestno orali ledino. Leha je ostala, na njej ta cas ni kaj prida obetavne rasti, a nekaj je je vendar. Naj se razraste! Ivan Gluhodedov je prvi sin, ce se ne motim, politicnega emigranta, wranglovca, Ukrajinca ruske narodnosti /o tem prica priimek na -ov, op. ur./ – to pišem tudi zaradi t. i. ukrajinske in migrantske krize. Preživel je vojno in sovjetsko revolucijo. Rešil se je z begunci s preobteženo ladjo in bil med tistimi, ki jih je iz pragmaticnih razlogov sprejela Karadžordževiceva Jugosla­vija. Po »razrezu« je z nekaj sotrpini prišel v Žiri. Izucil se je, mislim, da pri mojstru Macku, za cevljarja in ta poklic opravljal do smrti. Kaj je bil v »prejšnjem življenju«, ne vem, menda o tem ni govoril. Gorje vojne in revolucije mu je vzelo besedo, morda celo spomin. Govoril je v našem narecju z, takrat smo rekli, ruskim naglasom. Bil je uglajen možak, nizke rasti, ki se je trudil povsem asimilirati. Poznal sem ga. Njegovi otroci so Žirovke in Žirovci, vsi so uspešni v svojih poklicih. Slikarska nadarjenost pri Gluhodedovih je ocetova dedišcina, sin Ivan jo je najbolj razvil. Antropologi pravijo, da je v sleherniku med nami usedlina preteklih življenj. Pri Ivanovem slikarstvu je zaznati navezanost na naravo. Rumena žitna polja, brezmejne travne površine, ve-like reke Ukrajine so domovale v Ivanovi podzavesti in se predelale v miniaturne lepote bodecih než, lilij, gob … Poslovil se je od krajinarstva in zaplaval v morje tihožitij. Predal se je mnoštvu kompozicij, brezmejnim barvnim možnostim – to je povsem ustrezalo njegovi humanisticni naravi. Ivan je opustil krajinarstvo. Tudi sam mislim, da se je v 17., 18. in 19. stoletju krajinar­stvo izpelo, tihožitja ne, kombinacij predmetov in rož je še vedno neskoncno. Zato je Ivanovo »malanje«, kot je svoje delo poimenoval, vedno živ original. Naša žirovska slikarska šola je spominjanja vredna. Spominske plošce tem slikarskim inova­torjem so bile zame moralna obveza. Gospodarska, politicna in kulturna elita je bila temu ustvarjanju v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja dokaj naklonjena, delno seveda po »službeni dolžnosti«. Sedanje gospodarske, politic­ne in kulturne elite ta kreacija ne zanima vec. (dokaz: obisk otvoritev razstav). Ti ljudje so po vecini prepricani, da se je zgodovina zacela z njimi, pogoltnost pa, da je edini motor napredka. To sem zapisal zato, ker ce bo cloveštvo hotelo preživeti, bo moralo temeljito menjati etiko in moralo, nato šele lahko pride drugacna življenjska praksa. Upam le, da še ni prepozno. Spomin na Ivana nam je lahko na tej poti potrebne prenove žlahtna spodbuda. Žiri, 19. 9. 2019 Uredniški pripis. To je dopolnjeno besedilo nagovora, ki ga je imel avtor na odprtju spominske razstave Ivana Gluhodedova v Galeriji Svobode 20. septembra 2019. Pred tem je na slikarjevi hiši na zacetku Jezerske ulice skupaj z domacimi odkril spominsko plošco. Kontekst clanka Mihe Naglica, ki ga v tem besedilu omenja Viktor Žakelj, je razložen v knjigi Žirovski besednjak pod geslom Genius loci na strani 145–146. Franc Temelj Le spomini še živijo Anton Beovic 1942–2019 Ceprav je bila predzadnja februarska nedelja 2019 topla in soncna, ni bila ena tistih, ki s slutnjo pomladi pobožajo dušo. Tisto nedeljo smo se na pokopališcu na Dobracevi poslovili od prijatelja Toneta. Pravijo, da so spomini drva, s katerimi kurimo v starosti. Tonetu sem hvaležen za mnoga taka drva, ki dajejo prijetno toploto. Ko sem se po koncani srednji šoli zaposlil v Kladivarju, je bil moj šef. Na božicno jutro se je po svoji navadi usedel za mizo, prižgal cigareto, naredil požirek kave in rekel: »Danes je pa pre­velik praznik, da bi delali.« Tisto dopoldne sva ugotovila, da naju zanima prevec stvari, da bi jih lahko »obdelala« v službi. Tako sva jih zacela tudi zunaj nje. Po skupnih iskanjih sledi brekovških fužin in cerkve sv. Katarine v Hlevišah so se najine prijateljske vezi zacele mocneje spletati. Ko sva se na eno izmed prostih sobot vrnila z Blegoša, mi je rekel: »Enkrat me boš pa še na Triglav peljal.« In sem ga, in sicer po klasicni poti iz Vrat, cez vrh na Dolic in po dolini Sedmerih triglavskih jezer v Bohinj. Pa ne, da bi preizkušal njegove telesne zmogljivosti, o teh nisem dvomil, ampak zato, da bi mu goro predstavil v vsej njeni velicastnosti in lepoti. Toda nanj so najvecji vtis pustili takrat še stojeci zidovi opušcene italijanske kasarne Morbegna. »Vae victis«, je bil njegov komentar, ko si je ogledoval zidovje in zmajeval z glavo, in kadar je obujal spomine na to turo, je govoril samo o njej. Narava ga je zanimala bolj prakticno, saj se je raje odpovedal ponujeni karieri v Ljubljani, da je lahko v svojih Župncah ugotavljal, ali mu bo .ga, ki jo je posadil, tudi rodila, ali se bo .žol namesto po .žolovkah ovijal tudi po koruzi, in podobne preizkuse. Seveda pa se ni mogel lociti od svojih kozic, saj so postale pravi zašcitni znak njegovega doma. Tudi to, da je bila vcasih kozjereja manjvredno pocetje, ga ni odvrnilo od njih. Toda kdor je kdaj poskusil njegov sir, zorjen v olivnem olju, ali klobase, ga je lahko razumel. Seveda mi potepanj po naših hribih Tone ni ostal dolžan. Vzpon na Mosor, odkrivanje opuš-cenih vasi dalmatinske Zagore, iz katerih so izhajali njegovi starši, ter gostovanja pri sorodnikih, vse to je bilo zame posebno doživetje. Ceprav je bilo to v casu, ko je na Hrvaškem divjala vojna, je to moj najlepši spomin na morje. Takrat, ko smo na Tonetovo željo skupaj z njegovo ženo Ireno bolj iskali pot na Brezje, kakor romali, nihce še pomislil ni, da bodo to zametki cez nekaj let ustanovljenega romarskega društva ŠmaR. Prva resna romarska preizkušnja pa je bilo petdnevno romanje na Ptujsko goro. Nihce še ni prav vedel, kako se obleci in kaj bi bilo najprimerneje obuti, to pa smo obcutili na razlicne nacine. Nobeno jutro še nismo vedeli, kje se bomo zvecer ustavili, še manj pa, kje spali. Vecina gostiln ob poti, kjer bi se lahko okrepcali, je bila zaprtih. Skratka, bilo je eno samo garanje in odpovedovanje, a smo kljub temu vztrajali do konca. Kot ljubitelja železnic sva potem s Tonetom sklenila, da se bomo domov vrnili z vlakom. Tone je na postaji kupil vozovnico, in ko smo se posedli po kupeju, mi jo je dal, rekoc: »Ti jo hrani, jaz jo lahko zgubim.« Skrbno jo shranim v žep, in ko je prišel sprevodnik, mu jo ponudim. Ta jo nekaj casa gleda, potem pa pravi, da z njo ne bomo prišli dalec. Jaz sem se zacel nekaj pregovarjati, ker le ni popustil, pa pogledam Toneta. Ko sem videl, kako drži roko pred usti, da se ne bi videlo, kako sladko se smehlja, mi je bilo takoj jasno, da nekaj res ni v redu. Tone je namrec na sedežu, na katerega se je usedel, pobral že uporabljeno vozovnico, saj jo je nekdo pustil kar tam, in jo dal meni. Ceprav so mu vsa romanja veliko pomenila, je rekel, da je bil Camino edino, kar res šteje. Skoraj mesecno pešacenje po neskoncnih španskih ravninah, ko smo se v poletni vrocini kalili v strpnosti in vzdržljivosti, je vsem nam vtisnilo neizbrisen pecat. Njemu pa še posebno. Ce po nedeljski dopoldanski maši ni prišel h Katrniku, smo se spraševali, ali je šel na morje ali je bolan. Zadnje leto je bilo predvsem slednje. In vse prehitro je prišlo sobotno popoldne, ko smo skupaj z Ireno in Martino pri njem doma še veselo klepetali ob polni mizi in se kot po navadi poslovili z besedami, da se kmalu spet kaj vidimo. Žal se nismo nikoli vec, saj je cez nekaj dni odšel še zadnjic v bolnišnico. Midva pa sva se imela še toliko pogovoriti … Cudna so pota Gospodova in vcasih težko razumljiva. V SPOMIN LOJZE GOSTIŠA (1923–2019), UMETNOSTNI ZGODOVINAR Matjaž Kmecl Hvala, Lojze Gostiša! In cast Tvojemu delu! Nagovor ob odkritju spominske plošce v Žireh Žirovec Lojze Gostiša je bil v mnogocem nenavaden mož: najbolj zgovorno ga oznacuje anek­doticno dejstvo, da je diplomiral pri osemdesetih in doktoriral pri štiriinosemdesetih letih. Prej ni mogel, ni utegnil. Že zelo mlad se je znašel naravnost iz uciteljišcne šole pri partizanih; po koncu vojne pa se je zdel toliko bister in pripraven, da ga niso pustili nazaj v šole, in je moral ‹služiti› kot zaupni (so)varuh slovenske likovne dedišcine, razobešene v vladnih in drugih oblastvenih prostorih – za kar se je zdel po svojih nagnjenjih in talentih nadvse pripraven. V tej vlogi se je znašel med eminentnimi umetnostnimi zgodovinarji in umetniki – Izidorju Cankarju, Francetu Steletu, Emilijanu in Anici Cevc, Špelci Copic, Miri in Francetu Mihelicu, Marjanu Tršarju in drugimi; ob njih je tudi dograjeval in širil svoje znanje. V njem pa je že tako in tako gospodaril žirovski ‚duh kraja‘ – ‚genius loci‘ z veliko obcutljivostjo za ‚podobarstvo‘ in vse z njim povezano. Z Lojzetom Gostišo sem zacel izrecno sodelovati šele dolgo potem; leta 1989, ko je vsa Evropa praznovala dvestoletnico francoske revolucije, smo se mi na pragu dokoncnih osamosvojitvenih dogodkov odlocili slovesno pospominjati tristoletnice Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689) – pac kot najzgodnejšega identi.kacijskega popisa naših osrednjih pokrajin, s Kranjsko v prvi vrsti. Lojze Gostiša je iz družbe eruditov vedel, da je Valvasor nekaj let pred smrtjo vse svoje spise prodal zagrebški nadško.ji. Najprej jih je sicer v odkup ponujal kranjskim deželnim stanovom, pa so jih zavrnili (hvalabogu, ker se pri njih ne bi bili ohranili). V zagrebški nadško­.jski knjižnici so se z manjšimi izgubami ohranili do danes, tako da smo iz njih lahko pripravili resnicno sijajno razstavo. Pri republiškem vodstvu SZDL so ustanovili poseben Valvasorjev odbor, tam so poskrbeli tudi za potrebni denar, Lojze Gostiša pa je kot preverjeni organizator podob­nih dogodkov (že prej npr. o Plecniku) dobil nalogo, da zamisel uresnici. Ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je s svojimi osebnimi zvezami pomagal prepricati vodstvo zagrebške nadško.je, še posebej vodstvo njihove knjižnice, da so za potrebe te razstave, ki naj bi bila v Narodni galeriji, dovolili zacasno prenesti obcutljivo in dragoceno gradivo v Ljubljano. Dogodek naj bi ucinkoval slovesno in z ustreznim, predosamosvojitveno uglašenim pompom: na svoj nacin naj bi govoril, kaj vse smo o sebi identi.kacijsko vedeli že nekaj stoletij. Javnost je razstavo potem v resnici dojela s svojevrstno, skoraj slovesno osuplostjo. Zlepa kdo si ni poprej predstavljal bogastva in zgovornosti polihistorjevih raziskav, popisov in zbranega gradiva. Ko je bil dogodek mimo, je bil prav Lojze Gostiša tisti, ki je predlagal nadaljevanje dela v istem sestavu in v enakih formalnih okvirih. Ti so se seveda z osamosvojitvijo in spremembo družbenega sistema morali spremeniti – in tako je kar samopobudno rec prenesel pod okrilje SAZU, odbor smo presnovali v ‚fundacijo‘, njega osebno je Akademija imenovala za ‚svetovalca‘ in mu dala delovni prostor – za vse drugo, tudi za .nance, je poskrbel sam. Njegov cilj je bil jasen: rešiti s sodobno reprodukcijsko tehniko Valvasorjevo delo obcutljive unikatnosti in rokopisnosti – in tako je poskrbel za sijajne ponatise domala vseh polihistorjevih del – od znamenite knjige grbov (v njej je zbranih 2700 domacih in evropskih grbov) do imenitne skicirke za topogra.jo vojvodine Kranjske – in seveda celotne zbirke evropske gra.ke zadnjih treh stoletij (do Valva­sorjevega casa), kakor jo je polihistor zbral na svojih potovanjih, tako imenovane Iconothecae Valvasorianae; Valvasorjev osebni prispevek v njej, marsikomu se zdi celo najdragocenejši, je – sicer nedokoncana – upodobitev kranjskega rastlinstva in živalstva. Šlo je za orjaški projekt, 7700 gra.k! Vse to je Lojze Gostiša postopoma znosil iz Zagreba in spet vrnil tja, potem ko je navezal tesne, skoraj prijateljske vezi s kustosom Metropolitanske knjižnice v Zagrebu prof. Magicem. S številnimi sodelavci je poskrbel k slehernemu listu za primeren strokovni komentar v vec jezikih. Danes velja izjemno obsežna, v belo vezana zbirka za eno najdragocenejših protoko­larnih daril Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in seveda tudi države Slovenije. Ob tem pa še: poskrbel je za bibliografski popis Valvasorjeve knjižnice, za faksimilni natis t. i. Kronike bratovšcine svetega Dizme, ki velja za naš kronski umetnostni dokument 18. stoletja; kasneje tudi za faksimilni natis in prevod Valvasorjevih poslednjih del – Topografije salzburške Koroške in Topografije lamberških gradov. Poleg valvasoriane je poskrbel še za dokoncanje in natis lastne obsežne monogra.je o slikarju Francetu Mihelicu, s katerim je dolga leta prijateljeval – in o njem ter njegovi soprogi Miri Mihelic nabral množico anekdoticnega, življenjepisnega gradiva. Vse življenje si je namrec pisal dnevnik, ki ga je pred smrtjo zapustil NUK-u (zaradi obcutljivosti mnogih zapisov mu je obenem dodal casovno zaporno klavzulo), enega najzanimivejših delov pa je – skupaj z intervjujem, ki ga je z njim opravil Miha Naglic, in izbrano fotodokumentacijo – samozaložniško natisnil v posebni publikaciji z naslovom Beležke in zapisi (2017). Vse to je pocel z velikansko, skoraj religiozno energijo. Seveda so mu za njegove dosežke podelili kup javnih priznanj (gorenjsko Prešernovo nagrado, nagrado Izidorja Cankarja, Schwentnerjevo nagrado, Trubarjevo priznanje, ljubljansko in žirovsko obcinsko priznanje, visoko državno odli­kovanje) – vseh se je po otroško cisto in obenem nerodno veselil. Poglavitna pa mu je bila zavest, da je vse postoril tako, kakor bi bilo všec njegovi pokojni materi; na njen grob ji je vztrajno hodil porocat o vsem – o svoji diplomi, svojem doktoratu, o vseh pomembnih založniških in strokovnih dosežkih, o vsakem posebej. Ponosen je bil tudi na svojo pisateljsko vnukinjo Bronjo (Žakelj). In na to, da je bil Žirovec; da je k slavi (po Valvasorju) svojega kraja prispeval casten delež. Poslej o njegovem delu govori tudi spominska plošca na kraju, kjer je nekoc stala njegova rojstna hiša. Hvala, Lojze Gostiša! In cast Tvojemu delu! Pripis urednika. To je besedilo nagovora, ki ga je imel 26. septembra 2019 akademik prof. dr. Matjaž Kmecl ob odkritju spominske plošce dr. Lojzetu Gostiši na Ambasadi, na stavbi, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše pri Maticu. Plošco, ki jo je oblikovala arhitektka Beta Poljanšek Koman, sta odkrila skupaj z županom Janezom Žakljem. Po odkritju smo si v Kinu Žiri ogledali dokumentarni .lm Amirja Muratovica Ljubljansko jutro, benecanski vecer (2013). Film govori o življenju in delu Izidorja Cankarja, Gostiša pa je v njem eden glavnih pricevalcev. Po projekciji sem se z akademikom dr. Milckom Komeljem, pri katerem je Gostiša doktoriral, pogovarjal Miha Naglic. Bil je res lep vecer, Lojze bi ga bil vesel. Viktor Žakelj Dedi in vnukinja V spomin Lojzetu Gostiši (1923–2019) Poznam delo Turgenjeva Ocetje in sinovi, ne poznam pa nobenega literarnega dela, ki bi na ta nacin govorilo o dedijih/babicah in vnukih/ vnukinjah. Prav ta odnos me že dolgo vznemir­ja, imam namrec vnuke in tudi leta, ko clovek zacne razmišljati o rodu, o svojem koncu in o tem, kar vere, tako ali drugace, obetajo svojim vernikom (za nekaj molitev in obilo vdanosti svojim cerkvam) – vecno življenje. Kaj je mit in kaj realnost? Najprej ni bila beseda, bili sta materija in energija – obe sta vecni, pravi moja privzgojena naravoslovna pamet. Naši geni, ki so materija, so tudi v naših vnukih in vnukinjah …, preko njih edino živimo vecno. To je realnost, vse drugo je mit. Lojzeta Gostišo dolgo nisem poznal. Nekoc izvem, da je Žirovec. Slucajno. Ko sem bil pod-predsednik SZDL Slovenije, je hodil k mojim mladim prijateljem na Komensko. Bil je sloke postave, vedno je imel temno, ne preobloženo aktovko. Kadar me je srecal, je rekel: »Kak je, Žerovc?« Ni se ustavil, jaz ne odgovoril. Kasneje mi akademik Matjaž Kmecl pove, da je Gostiša predan umetnostni zgodovini in je vedno služil oblastem. »Zanimiv mož,« še doda. Ne vem, kdaj in ob kakšni priložnosti sva zacela komunicirati; morda tedaj, ko se je lotil Valvasorja. Za tega genija sem vedel. Moj znanec, profesor Janko Moder, mi je veckrat rekel, da je njegova Slava neprevedljiva. Kasneje se je prevoda lotila družina Debenjakovih, pobudniki pa so bili podjetniki iz Velikih Lašc. Vprašan sem bil, kaj mislim o prevajalcih: »Odlicni so, so edini, ki bi znali biti temu kos.« Lojze se je lotil Valvasorjeve zbirke gra.k. Imena: SZDL, Milan Kucan, Alojzij Šuštar, Ma-tjaž Kmecl, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Lojzetov sorodnik Anton Majzelj (Lojzetova denarnica) na naši strani in Metropolitanska knjižnica na hrvaški strani, so projektu zagotavljali uspeh. Rezultat: Iconotheca Valvasoriana – 17 knjig. Gigantsko delo. Neverjetno. Premalo je, ce recemo »kapo dol«! Pocasi zacne to delo sedati v slovensko zavest, intenzivneje šele potem, ko postane protoko­larno darilo in doseže vse pomembnejše svetovne knjižnice. V Žireh in na Gorenjskem to promovira Miha Naglic. Dr. Lojze Gostiša je bil tiha, garaška enigma. Poznam pol ducata ljudi, ki smo ga, nekateri bolj, drugi manj, poznali – jaz sem ga redno obiskoval vse do dan, dva pred smrtjo. Ce bi nam bilo naloženo, naj napišemo njegov izcrpnejši CV, bi imeli težave, ne vem, ali bi zmogli. O sebi ni govoril (moja izkušnja), še najvec je o sebi povedal, ce ga je kaj ali kdo razhudil. Tedaj je pokazal svoj temperament, in ko je vihar minil, se je umaknil v svojo školjko. Zanimivo pa je, da je o ljudeh, s katerimi smo se družili, hotel vedeti vse, zagotovo tudi o meni. Pogosto npr. me je vprašal: »Kakšnega nazora pa je Miha?« (Njega je zelo cenil.) Vedno sem mu odgovoril: »Ne vem, boš moral kar njega vprašati.« Nekaj je zamomljal po žirovsko in utihnil. Ceprav visoko izobražen umetnostni zgodovinar in strog estet, je po jeziku in mišljenju ostal preprost, na Žiri izredno navezan Žirovec, sin svoje neizmerno ljubljene mame, h kateri je, žal ilegalno, tudi legel k vecnemu pocitku. Mladi Lojze verjetno ni kazal podjetniških talentov in zato so ga, mislim, da je to bila kar mama, poslali na uciteljišce. Koliko letnikov je koncal in kdaj se je pridružil partizanom, ne vem. Vem pa, da je bilo nekje pod Blegošem odlocilno srecanje s takrat že uveljavljenim partizanom, intelektualcem, Bogdanom Osolnikom. Na podlagi tistega, kar vem, je ta žlahtni clovek nazorsko in politicno oblikoval tega nadobudnega Žirovca. Bogdan je med vojno prihajal tudi v Žiri h Gostiševim. Lojze je vedel povedati, da so do-mobranci ob nekem Bogdanovem obisku z minometi obstreljevali hišo, na sreco je niso zadeli. Ta in druga dejstva so trajno zaznamovala Lojzeta, ki pa je kljub temu po vojni terjal tudi skrb za otroke padlih domobrancev. Po osvoboditvi je bil ves cas povezan z zbiranjem, razstavljanjem in promocijo slovenskih likovnih del. Delal je z Matijo Mackom in zanj, ki je bil in ostaja enigma in edini Slovenec, ki mu je Tito zaupal. Ne le sreceval, ampak tudi iskreno prijateljeval je z vidnimi slovenskimi izobraženci, npr. s slikarjem prof. Francetom Mihelicem, ki mu je kasneje posvetil izjemno monogra.jo, in ne vem, ali ima tako še kak drug slovenski likovni ustvarjalec. Za razumevanje Gostiševe narave in nazorske opredelitve velja povedati, da so nanj odlocilno vplivali kristjani Kocbekovega kova: arhitekt Jože Plecnik, pisatelj, diplomat in umetnostni zgo­dovinar, ki je izstopil iz »stanu«, kot se rece, prof. dr. Izidor Cankar, zakonca Anica in Emilijan Cevc in mnogi drugi. Lojze, slikovito receno, je pil pri razlicnih studencih, spoznal je, da je vera eno, Cerkev nekaj drugega, locil je marksizem od boljševizma, kar vse mu je omogocalo globoko razumevanje likovne umetnosti, ki ji je, ne vem, zakaj, posvetil svoje moci. Veckrat sem ga vprašal, kaj meni o žirovskem ljubiteljskem slikarstvu, izvirnem samora­stništvu, dolgo grobo poimenovanem »naivno«. Nikoli ni rekel nobene, je pa izjemno cenil prof. Maksima Sedeja iz zagrebške šole, kamor sodi tudi prof. France Mihelic, ki je tudi iz loškega gospostva. Ocitno mu samorastništvo oz. ljubiteljsko slikarstvo ni bilo blizu, a sem cenil, da ga ni diskvali.ciral. Pri njem sem nekako slucajno izvedel, da ima vnukinjo Bronjo. Njenega oceta Janeza poznam, njene mame Mite nisem poznal. Da sta se njuna hcerka Bronja in dedi Lojze po dolgih letih dejansko spoznala in zbližala, imata zasluge rojaka Memet Biljali in Nejko Podobnik. Custva, pripadnost rodu, kar je bilo desetletja zakopano, je nenadoma kot svetopisemski Kristus vstalo od mrtvih. To vstajenje je brezmejno osrecilo tako Bronjo kot Lojzeta. Zacelo se je njuno novo življenje. Ko je Bronja napisala knjigo, jo je Lojze verjetno v strahu in s ponosom hkrati dal v branje slavistu, akademiku dr. Matjažu Kmeclu, ki mu je bil leta intelektualna avtoriteta. Meni je ni dal, preprican je bil, da bi bilo moje mnenje povsem nepomembno. Matjaž mi je povedal, da gre za dobro pisanje. To je verjetno povedal tudi Lojzetu. Cutil sem, da je Lojze ob tem doživel vnebovzetje: ima vnukinjo pisateljico, ki je nadgradila njegov – brez dvoma – pisateljski talent. Sedaj nekaj o Bronji, ki jo le .zicno poznam, že drugic pa jo ta cas ponovno spoznavam ob branju njene knjige Belo se pere na devetdeset. Naslov jo simbolno povezuje s prezgodaj umrlo mamo, ki jo je, tako kot Lojze svojo, ne­skoncno ljubila. Takoj na zacetku spoznaš, da ima Bronja Lojzeta za junaka, partizana, cigar sliko ima skrito pod posteljo. Ker iz medijev izve, da Lojze pozna Kardelja in ker Kardelj pozna Tita, sklepa, da njen junak pozna tudi Tita, ki je zanjo heroj, je zaslužen, da sta ona in njena družina srecni. Oce Janez se s tem ne strinja, a to ne doseže Bronje. Vse pove stavek njene ljubljene mami, ki ob Titovi smrti rece: »Zapomni si, Bronja, nic vec ne bo, kot je bilo.« Preroška misel neozdra­vljivo bolne mami. Bronja ni bila deležna trde vzgoje, o kaki nazorski ali politicni torturi ni bilo govora. Njeni sorodniki in prijatelji (teh je bilo veliko) so bili tozadevno razlicni. S t. i. koncnimi vprašanji drug drugega niso obremenjevali. Živeli so vsak v svojem svetu za danes in še za kak dan vec. Teto Heleno je doživljala kot svojo »rezervno mamo«, teta Anita je bila zanjo uganka, stric Franci ji je bil cloveško blizu, imela ga je za dobrega pametnega moža, strica Jožeta so ji predstavili kot znanstvenika, bolj ali manj odtujenega od dnevnih skrbi. Babi Dada pa je bila osišce razširjene družine, vse je razumela, vsem je bila v oporo. Smrt vnuka Roka jo je vrgla iz tira. Njena trpeca smrt je pokazala, kaj je vsem pomenila, predvsem pa Bronji, ki je, tedaj že kot zrela ženska, s trpljenja polno preteklostjo, bolece spremljala njeno odhajanje. Oce Janez je bil povsem predan športu. Kakih drugih interesov ni kazal. Njegov jezik je bila jugoslovenšcina, najbolj priljubljen stavek pa »Opa bato«. Stavek je uporabil ob razlicnih priložnostih, torej je bil zanj vecpomenski. Svojo Mito je imel zelo rad. Njena smrt ga je mocno prizadela, povsem ga je spremenila. Ko zboli Bronja, povsem zlomljen ne verjame v njeno ozdravitev. Želi, da je te nove muke cim prej konec. A Bronja ne ostane sama. V oporo ji je neunicljiva Dada, prijatelj in zdravniki sorodniki po ocetovi plati. Oce Janez je ozdravitve vesel, a v ozdravitev povsem ne verjame. Spet postane hladna školjka, ki spretno skriva svojo notranjost. Dedija Lojzeta ni na pogrebu svoje edinke. Bronja ne more verjeti, išce ga med množico, a njega ni. Išce opravicila za njegovo odsotnost. Sizifovo delo. Da ga ni bilo na pogrebu, se meni, ce smem, zdi nedopustno, nemoralno, posurovelo. A vprašanje, zakaj ga ni bilo, me je dolgo vznemirjalo. Kako je mogel ta šolani clovek, z bogatimi življenjskimi izkušnjami, poln neizmerne ljubezni do svoje matere, tudi poklicno uspešen, tako rekoc zavreci svojo Mito, le zato, ker po njegovem ni izbrala pravega moža? In iz ljubecega zakona rojeno vnukinjo Bronjo, ki ga neizmerno ljubi in si želi, da bi jo dedi nežno objel, se z njo poigral in pomoževal? Zame, ce sem oseben, ki imam ženo, sinova in vnuke, ki imajo radi svoje starše, dedija in babici, je to nepojmljivo. Je to posledica vojne, me razjeda. Lojze in Janez, ce uporabim žal že povsem izrabljeno terminologijo, sta se tozadevno spravila le na površju, njuna sprava pa ni segla globlje, tudi ne v jedro družine, ki sta ji tako ali drugace pripadala. Ce je tako, je bil ta njun, sicer pogubni odnos, resnicno le zapoznela tragika Krsta pri Savici, ki jo je izpel Prešeren, in preko Trubarja ter medvojne in povojne bratomorije živi še danes. To je ris, iz katerega Slovenci ne moremo in ne moremo in to tudi zato, ker ga jalovi del politike, zlasti slovenska politicna desnica, vztrajno perpetuira, dela torej vecnega. In tu vmes je Bronja, bistro, cutece bitje, ki je ljubljena in ljubi, ima razumevajoco Dado in brata Roka, ki je športni plezalec, kar Dado in njo zelo skrbi. Ko ga siva stena v pogorju Jalovca zavrne, sta njegovi skrbnici Bronja in Dada padli v brezno, in za Dado ni bilo vec vrnitve. Poslej je le še vegetirala, do svoje mucne smrti. Ko sem bil pred leti z ženo v kapelici v Tamarju, kjer so izpisana imena tistih, ki jih je v tem delu Julijcev vecna nepremagljiva Narava zavrnila, preberem: Rok Žakelj. Skoraj bi omedlel. Casovni stroj v glavi spomin zavrti nazaj, vse do mojega sošolca Janeza. Se cloveku lahko zgodi še kaj hujšega: izgubil je ljubljeno ženo, hcerka je nevarno zbolela, in nato na sreco tako rekoc cudežno ozdravela. In potem sin Rok, športnik kot oce, umre v najpleme­nitejšem športu – alpinizmu. Prevec za slehernega cloveka. »Ubogi Janez,« pravim ženi in objeta stopiva iz kapele. Bronja se pobere in zacne novo, povsem samostojno življenje. Kakšna moc se skriva v tem bistrem, nežnem bitju! Zaradi takih bitij je naša cloveška vrsta, bi znal reci Darwin, obstala. Življenje ji tece dalje. Ni ji z rožicami postlano. Problemi so drugacni, a so – z voljo in pa-metjo – tudi rešljivi. Še naprej išce svojega dedija. Najde ga. Ostarel in skrušen stoji s svojo polnokrvno Bronci ob grobu hcerke Mite, do katere je bil desetletja necloveško surov. Solze kesanja in srece mu polzijo po razjedenem zgaranem obrazu. Srce lomi spone, v glavi brni. Zakrknjeni Lojze se uclovecuje. Postaja ljubec oce svoje Mite, vnukinja Bronci je našla, kar je desetletja iskala. Žale so bile tistikrat kraj srecnega dogodka. Bronjina sin in hcerka te spremembe ne razumeta, dokaz, da sta otroka novega casa. Oce Janez razume. Pravi, da je to »Lepo, lepo«. Lojze bi moral po odvezo še na Dadin grob, si mislim, potem bi bil osvobojen vseh grehov, ki jih je zakrivil! Bronji bi dal vse, kar je prigaral, a nima vec kaj dati. Ona je srecna, ker je mami pripeljala oceta in dobila iskanega dedija. Dovolj za eno življenje in tudi za to, da ta ekselentna slovenska pisateljica, Žirovka, napiše nov roman, kako je iskala in našla svojega dedija? 23. 9. 2019 Izbral Miha Naglic Žirovski fragmenti v spominih Lojzeta Gostiše Na prvi junijski dan 2019 je v enem od krajev na širnem Ljubljanskem barju, ki se tako lepo vidijo od cerkve v Smrecju, umrl slovenski umetnostni zgodovinar, žirovski rojak, simpatizer Žirovskega obcasnika in moj prijatelj Lojze Gostiša. V sebi cutim dolžnost, da se tudi v ŽO pos­lovim od njega. Kako? Namesto nekrologa se odlocim za objavo izbranih odlomkov iz njegove zadnje knjige – lepe bele knjižice, na kateri piše: Lojze Gostiša, Beležke in zapisi, 2017. Zelo osebna in »interna« izdaja, nima niti imena izdajatelja niti kraja izdaje, kaj šele CIP-a. Lojzeto­va žena Nevenka, ki je bila svoj cas višja bibliotekarka v NUK-u, bi ga sprico te bibliotekarske nediscipline gotovo okregala. Lojze je knjižico naredil, da bi jo pred svojim odhodom s tega sveta podaril prijateljem in tistim, ki jih taka dela res zanimajo. Jaz pa tu iz nje izberem nekaj odlomkov, ki se neposredno ticejo Žirovcev in Žirov. V njih je Lojze zapisal svoje spomine na mamo in oceta, hcerko Mito, strica Matevža, Maksima Sedeja, Franceta Mihelica, Vlasta Kopaca … Lojze je v svoj izbor uvrstil tudi besedilo, v katerem ga je Viktor Žakelj predlagal za castnega obcana Žirov. Vse to je iz navedene knjižice. Sam pa sem pripisal še nekaj svojih spominov na srecevanja z Lojzetom in njegovo biogra.jo. Sicer pa na Lojzeta Gostišo bolj kot vse drugo spominjajo njegova dela. Najlepši, ceprav zaradi njegovega vcasih nedoumljivega ravnanja nekoliko temni spomenik, pa mu je v romanu Belo se pere na devetdeset postavila njegova vnukinja Bronja Žakelj. Z njo je Lojze dosegel tisto, cesar Slovenci kot narod ne zmoremo – spravo. Lojze, bil si poosebljenje nemirnega duha, zdaj pa v miru pocivaj. Odlomki iz knjižice Beležke in zapisi, 2017 O ocetu 5. maj 1954 V zacetku leta 1943 so mojega ata vpoklicali v nemško vojsko, poleg njega še dva žirovska domacina. Nihce od njih ni pomislil, da bi se odzval okupatorjevemu vpoklicu. Poiskali so »zvezo« in zvecer so jih v gostilni Pri županu pricakali partizani. Mojega ata, Maistrovega borca iz prve svetovne vojne, tedaj najstarejšega partizanskega borca žirovske obcine, so odvedli v Dolomitski odred in ga v zacetku leta 1944 premestili na Oblastni komite KPS za Gorenjsko. S prihodom Bogdana Osolnika se je namrec Oblastni komite KPS za Gorenjsko preimenoval v Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte. Bogdan Osolnik je bil nadvse popularna osebnost. Ko so najavljali mitinge in napovedali govornika Bogdana Osolnika, so bile dvorane napolnjene. Belogardisticni postojanki v Rovtah in pri Sv. Treh kraljih sta vestno spremljali njegovo gibanje. Ko se je ob neki priliki zadrževal v Žireh, prvi osvobojeni vasi na Gorenjskem, in se poslavljal od moje mame, je od Sv. Treh kraljev priletela granata na naše gospodarsko poslopje. 7. avgust 1956 Ata. Mineva štiriintrideset let od vajine poroke. Tri dni po vašem pogrebu in pet dni, odkar ste še z zadnjim vzdihljajem povedali: »Obdelano je!« in izdihnili. Štirideset let »mladega mo-šta«, kipecega življenja, polnega garanja, tegob, neugnane mladostne sle in s spolnimi registri moci izpetega smeha, ki je bil v Poljanski dolini vse do Logatca simbol Maticovega Lojza. In spet treznega, v preudarnem ritmu kmecke govorice tehtnega življenja, spremljanega s toplino, z radostjo in z žalostjo. Vse to je niz življenja let vzelo, se kot kipenje pognalo navzgor, nato pocasi pojenjavalo in se 2. avgusta 1956 spocilo. Dragi ata! »Obdelano je.« Kar ste mogli, ste »obdelali«. Vrsta je na meni. 18. september 1956 Po osvoboditvi se moj ata ni nikdar duhovno oddaljil od resnice, v katero je verjel, ko je šel v NOB. Razni »majski hrošci« so ga po osvoboditvi obletavali, žalili in zanicevali, ker ni vstopil v novoustanovljeno zadrugo, ki pa je že po letu dni propadla. Zaprl se je sam vase. Ko si ni znal vec pomagati, je zacel piti. Prva svetovna vojna. Udeležil se je je kot šestnajstle-ten mladenic. Trajala je štiri leta. Druga svetovna vojna, dve leti in pol. To so bremena, ki upognejo še tako mocan hrbet kmeckega cloveka. Dragi ata! Danes, po vaši smrti, na žalost prepozno, se cutim jaz, vaš sin, obsojanja vrednega cloveka. Po osvoboditvi vam nisem znal privošciti tople besede, kakršna je plala med nama v partizanih. Zame, politicnega aktivista, ste bili po osvoboditvi samo clovek, ki noce razumeti današnjega politicnega casa. Danes sem preprican, da ste kot zapušcen clovek gledali cas s prav takšno ljubeznijo, kakor ga je gledal vaš sin. Odpustite mu. 3. november 1960 Pozimi je moj ata vsak dan, razen v nedeljo, napregel ob treh zjutraj in odpeljal trame na železniško postajo v Logatec. Ložiral je vedno v gostilni Koncan, nedalec od hotela Kramar, kamor je vse pogosteje zahajal. Usodno za mojo mamo. Jeseni 1922 jo je odpeljal v Žiri in porocil. Til Ulenspiegel je pripisal: »Nakarci je še mati pricurnila par kapljic in testo je zacelo vzhajati.« O mami 28. maj 1958 Malokdaj mi je mama pripovedovala o svoji mladosti. In vendar. Stara je bila šestnajst let, ko je šla bosa služit za deklo v hotel Kramar v Logatcu. Zaupali so ji živino v hlevu, katere je bila vajena že od doma. Prav takšno delo je namrec opravljala njena družina »gostacev« za kmeta Globokarja v Cestah. Skrb nad njo je imela gospa Kramarjeva, ki je zanjo vse bolj in bolj skrbela. Scasoma jo je iz hleva pritegnila v kuhinjo. 9. september 1983 Rojstni dan moje mame. Devetinosemdeset let njenega – razen otroštva – zgaranega živ­ljenja. Vošcil sem ji s šopkom rož. Vedel sem, da pri hiši ni bilo poletja v maminem vrtu brez okrasnega cvetja. Njena ljubezen so bile dalije. Z ihtecim glasom me je objela, kakor bi slutila, da je to njen zadnji rojstni dan, in rekla: »Ne pust‘ me umret‘ kot faliran študent. Odlož‘ vsa druga dela in študiraj.« O hcerki Miti (Mihaeli) 23. december 1957 Zadnji ponedeljek pred novim letom so bili Mirini otroci in Mihelicev Taci pri nama z Ne-venko na vecerji. Pridružila se jim je tudi moja Mita. Zbrana družina zadovoljnih otrok. Zakaj ne bo z njimi tudi jutri tako? 6. februar 1964 Cetrtek. Ob 8 h je dr. Luka Novak operiral Nevenko. Opoldne mi poroca o poteku operacije: tumor na genitalijah. Obvestil sem Nevenkino mamo in sestri Nado in Jelko. Dnevi pred operacijo so bili za naju oba polni srece. Nevenka je bila kakor v najlepših najinih casih, ko sva se dobivala ob bregovih Save. Bila je veselo sveža in sijoca. Vecer pred operacijo mi je rekla: »Ce se meni kaj zgodi, potem vedi, da sem te imela rada, da te ni imel še nihce tako rad. Ce boš imel po moji smrti kako prijateljico, vedi, da ti jo priporocam, samo glej, da te ne bo izkorišcala. V tem primeru je bolje, da prijateljice nimaš. In koncno, bodi s svojo materjo in s hcerjo Mito boljši, kakor si bil doslej.« Kako preprosta, pretresljivo ljubeca izpoved. Kakšna velicina je v teh besedah, koliko ljubezni. Takšna je moja Nevenka. Morda sem šele v tem kriznem trenutku spoznal, kako jo ljubim. O stricu Matevžu 1. junij 1957 Stric Matevž, polbrat mojega ata, je bil narednik vodnik v pokoju, clan Sokolskega društva in velik nacionalist. Opravljal je pisarniške posle nekemu cevljarskemu mojstru. Domacinom je pisal razne prošnje in pritožbe. V svoji mladosti je namrec obiskoval gimnazijo v Idriji. Imeli so ga za nekakšnega strica Dolefa iz Jurcicevega Desetega brata. Delo je v najlepšem pomenu besede opravljal dobro. A to le do prvega v mesecu. Takrat pa se je »zgubil«. Mama mi je rekla: »Pejd‘ pogledat, kam je šel stric Matevž.« Našel sem ga v nekem obcestnem jarku. Nisem vedel, kaj naj z njim storim. Prosil sem ga, naj vstane, a zaman. Šele ko si je zadal »samokomando«: Mato, diži se! in to nekajkrat ponovil, se je trudoma postavil na svoje »trhle« noge in pocasi odklamaturil proti domu. O Mihelah 21. julij 1959 Z Nevenko sva obiskala moje starše v Žireh. Nekaj ur pred najinim odhodom se je brez pozdrava prikazala Mihela, moja locena žena. Najbolj grobo možno in za mojo mamo skrajno žaljivo je vpila nanjo: Kje imate Mihelco? Poišcite jo! Ko je moja hci prišla, sta se z mojo mamo objeli in zajokali. Mihela je Mito pograbila in odvlekla. O Maksimu Sedeju 28. oktober 1960 Na likovni akademiji France Mihelic nadomešca Maksa Sedeja, ki je z Ankico in z malo Nevenko odpotoval v Italijo. Danes je Mihelic poslal (nekoliko navelican tega nadomešcanja) šolskega sluga Martina na Sedejevo stanovanje, rekoc: »Pojdite, Martin, k Sedeju domov in ga vprašajte, ce se je že vrnil iz Italije.« S Francetom Mihelicem pri Janezu Sedeju 23. julij 1959 S Francetom sva se odpeljala nekam v Škofjeloško pogorje. Med potjo sem mu v Žireh pokazal svojo rojstno hišo. Predstavil sem mu tudi slikarja samouka Janeza Sedeja, sorodnika akademskega slikarja Maksima Sedeja. Presenecenje je izrazil nad njegovo tako imenovano virtuozno risbo. V Poljanski dolini se najin pogovor ni mogel izogniti pisatelju Ivanu Tavcarju, njegovi Visoški kroniki, tragediji od Kalanov do zadnjega prebivalca gradu Visoko, partizanskega zdravnika dr. Igorja Tavcarja, s sinovoma, ki sta postala žrtev igre z ocetovim orožjem. Vlasto Kopac 3. januar 1955 Z arhitektom Tonetom Bitencem, Plecnikovim asistentom, sva že dokaj let prijateljevala. Spoznala sva se, ko mi je posredoval nacrte spomenikov narodnoosvobodilnega boja za clanek profesorja arhitekta Dušana Grabrijana v Likovnem svetu 1951. Nocoj, ko je še dišalo po no-voletnih praznikih, sva sedela ob peci njegove domacije v Šentvidu. Beseda je dala besedo in že sva bila pri Plecniku. Tone je molcal, le na obrazu mu je zaigral prijazen nasmešek. »Slišal sem,« pravi, »da je Plecnik leta 1943 dobil narocilo za izdelavo projekta insignij za vrhovnega koman­danta bele garde, generala Rupnika.« »In!« sem mu vpadel v besedo, »je narocilo sprejel?« »Ne,« pravi Tone. Narocilo je po službeni dolžnosti pozneje dobil in izvedel arhitekt mesta Ljubljane, preživela žrtev nemškega taborišca. »V tem casu,« pravi Tone, »ko je pred nami že blestel ideal svobode, je okupator z domacimi izdajalci poslal univerzitetnim profesorjem in clanom Slovenske akademije znanosti in umetnosti Božicno protikomunisticno spomenico 1943 v podpis. Edina, ki spomenice nista podpisala, sta bila Blaž Arnic in Jože Plecnik.« Vprašal sem ga za Plecnikov odnos do prikrite, ilegalne dokumentarne tehnike Komunisticne partije Slovenije v njegovem seminarju. »Dokumentarno tehniko,« pravi, »je vodil tvoj (mislil je mene) sovašcan, Matevžkov iz Nove vasi 27, moj kolega, arhitekt Vlasto Kopac. Plecnikov asistent, obsojen v dachavskem procesu na smrt, pomilošcen na dvajsetletno zaporno kazen, do smrti utrujeno, a nedolžno življenje, ki ga je arhitekt Vlasto Kopac dvignil do monumentalnosti.« Lojze, Žirovec v Ljubljani 29. avgust 1962 Ljubljana med italijansko okupacijo 1942–1943. Obiskoval sem peti letnik uciteljišca. Starši so živeli v Žireh na nemškem okupacijskem podrocju. Stanoval sem v Plecnikovem »Pegleznu« na Poljanski cesti. Gospodinja me je poslala na dolenjsko mejo mesta Ljubljane po krompir. Breme nahrbtnika s kupovino me je prisililo, da sem od Rakovnika do Magistrata uporabil tramvaj. Ko sem stopil na stopnico, sem zakašljal in pljunil kri. Odprta kaverna je naznanila zacetek tuberkuloze – pri dvajsetih letih življenja! Predlog za castnega obcana 25. februar 2016 Predlog za razglasitev dr. Lojzeta Gostiša za castnega obcana Obcine Žiri »Dr. Lojze Gostiša je naš rojak. Rojen je bil leta 1923 pri Gostiševih v Žireh, kjer je preživel svojo mladost. Tudi zanj težka vojna leta je preživel kot partizan, po vojni pa se je povsem pre­dal preucevanju svetovnega in domacega slikarstva ter vzdrževanju stikov z vidnimi slovenskimi intelektualci, predvsem umetniki. Mnogim je bil prijazen sobesednik tudi v casu njihovih težav, ki so izvirale bodisi iz njih samih ali iz konteksta dinamicnih, pogosto protislovnih povojnih razmer. Njemu gre zasluga, da so mnoga dela slovenskih slikarjev ostala, se po potrebi restavri­rala in so danes del narodnega bogastva. Razvil se je v enega najuglednejših umetnostnih zgodovinarjev. Knjižnici Ivana Tavcarja, Enota Žiri, je podaril svoj celotni knjižni opus, ki šteje približno 45 del. Gre za visoko profesionalna dela, pisana v izbrušenem jeziku. Preuceval in pisal je o najvidnejših slovenskih umetnikih, kot so Jože Plecnik, Izidor Cankar, France Mihelic, njegovo kronsko delo pa zadeva Janeza Vajkarda Valvasorja. Njegovo remek delo je Iconotheca Valvasoriana, ki je našla pot v vse velike svetovne knjižnice in je že nekaj casa najbolj iskano protokolarno darilo Republike Slovenije. Vseh teh njegovih del praviloma ni .nancirala država, ampak je moral dr. Lojze Gostiša sku­paj s somišljeniki in prijatelji pridobiti sponzorska oz. donatorska sredstva. Pri tem je potrjeval svojo visoko prirojeno poslovnost. Lojze Gostiša sodi med tiste naše rojake, ki se povsem istovetijo s krajem svojega rojstva, torej z Žirmi in Žirovci. To potrjuje tudi dejstvo, da je, racionalen, kot je, že vse postoril, da ga položimo v domaco, žirovsko zemljo. Spoštovani gospod župan, svetnice in svetniki, predlagam, da dr. Lojzeta Gostiša, dobitnika tudi mnogih prestižnih strokovnih in državnih priznanj oz. odlikovanj, razglasite za castnega obcana naše obcine.« Viktor Žakelj Dodatek: Lojze in Miha Skušam se spomniti, kdaj sva se z Lojzetom osebno spoznala, pa se ne morem. Bil je med prvimi podpornimi narocniki Žirovskega obcasnika. Povedali so mi, da me je iskal enkrat v letih 1983–1985, ko sem živel vecinoma v Parizu. Najbolj pa mi je ostalo v spominu, kako nas je tri Žirovce povabil na odprtje velike Plecnikove razstave na Gospodarskem razstavišcu v Ljubljani, 20. novembra 1986. Katere tri? Esada, Nejka Podobnika in mene. Zakaj prav nas tri, ne vem in tudi ni važno, tak je bil pac njegov osebni izbor. Po svecanem odprtju razstave je bil Lojze, ki se je sicer kot hudic križa izogibal javni pozornosti, upraviceno jezen, ker njega kot najbolj zaslužnega za ta podvig govorniki sploh niso omenili. Pa je rekel slikarju Andreju Jemcu, umetnostnemu zgodovinarju Juretu Mikužu in meni, ko smo po odprtju stali v krogu in se pogovarjali: »Pejmo mi kam drugam!« In nas je povabil na vecerjo k Mikiju v Pen klub. In takih povabil je bilo v naslednjih treh desetletjih še veliko. Po svecani podelitvi doktoratov v tisti imenitni dvorani Univerze v Ljubljani, v kateri je nekoc zasedal kranjski deželni zbor, nas je prav te tri Žirovce, ki nam je ob tej priložnosti dodal še svojega odvetnika in mojega sošolca Daneta Veharja, povabil na kosilo v restavraciji dvorca Zemono pri Vipavi. Najveckrat pa sva šla na kosilo sama. Tak je bil Lojzetov nacin druženja z ljudmi, ki jih je cenil ali za nekaj potreboval. Doma je bil iz žirovske gostilne in kultura druženja v dobrih gostilnah mu je bila privzgojena. Mene je imel za svojega »agenta za zvezo« z Žirmi in Žirovci. V Žireh sam ni bil dejaven, a je bil na svoje žirovsko poreklo neskoncno navezan. Tudi govoril je tako, da se je v njegovi govorici pogosto zaslišala melodija žirovskega narecja in mnoge od njegovih besed. Ko sva tako sedela za mizo pri Cadu, Gorjancu, Zgornjem Kirnu, Žabarju in še marsik­je, me je kar naprej spraševal po tem in onem. Kako gre Alpini, kakšen je župan, kaj je novega nasploh in še posebej … Vec kot to pa so mi pomenile njegove omembe drugih, nežirovskih zadev, aktualnih ali preteklih. Teh pa je bilo nešteto. V letih, ko se je pred svojim 84. letom (torej pred 2007) pripravljal na svoj doktorat, je tudi mene nenehno spodbujal, naj doktoriram in mi kot najboljšo možnost omenjal ISH (Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteta za podiplomski humanisticni študij), kjer je bil takrat eden glavnih profesorjev najin prijatelj Jure Mikuž. Ali pa me je nagovarjal, naj se lotim pisanja ene od velikih slovenskih zgodb. Najveckrat je omenjal sago Hribarjevih, povezano z enkratno zgodbo Izidorja Cankarja in Nice Hribar. To je poznal v detajle in me je vabil, da me vanjo zapelje … Pa se ni zgodilo nic od tega, nisem clovek tolikšne energije, kot jo je premogel Lojze. Tudi sam sem ga veckrat k cemu nagovarjal. Najveckrat, da bi naredila intervju o njegovem življenju in delu. Bolj o življenju kot o delu, ki je objavljeno in zato javno že poznano. A o sebi in o podrobnostih svojega zasebnega in intimnega življenja ni hotel povedati skoraj nicesar. Vcasih mu je mimogrede ušla kaka podrobnost, a premalo za zgodbo. Leta 2003, ko so trije od »velikih« Žirovcev obhajali svoje visoke okrogle obletnice – Vlasto Kopac 90 let, Lojze Gostiša 80, Zdravko Mlinar 70 – sem vsem trem predlagal intervju v ŽO za tisto leto. (Glej ŽO 33, 2003, str. 9–140.) Vlasto in Zdravko sta vanj privolila, intervju z Zdravkom Mlinarjem je dalec najdaljši, kar sem jih kdaj naredil. Kaj pa Lojze? »Izmazal« se je tako, da je naredil »umišljeni intervju« z rojakom Maksimom Sedejem. Intervju je pravi biser, krasi ga tudi barvna priloga Sedejevih slik, a ni intervju z Lojzetom … Marsikaj bi še lahko pripisal, a naj za zdaj zadostuje. Spodaj dodajam samo še njegovo bi-ogra.jo. Napisal sem jo že ob njegovi 90-letnici (2013) in jo po njegovi smrti samo dopolnil. Iconotheca Valvasoriana, dr. Lojze Gostiša in Miha Naglic v galeriji Muzeja Žiri, 12. februarja 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin Lojze Gostiša (1923–2019) Umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša se je rodil 7. junija 1923 pri Maticu v Stari vasi (Žiri); na kraju, kjer je stala njegova rojstna hiša, nekoc priznana gostilna, je zdaj Ambasada v centru Žirov, v njej je tudi sedež Obcine Žiri. Njegovo življenjsko delo je v tem, da je v zadnjih petih desetletjih slovenski javnosti predstavil prikrite ali širši javnosti v onem casu še premalo poznane opuse Jožeta Plecnika, Izidorja Cankarja, Franceta Mihelica in Janeza V. Valvasorja. Leta 1968 je v Narodni galeriji postavil razstavo o arhitekturi tedaj v pozabo odrinjenega Jožeta Plecnika in tako sprožil celo vrsto poznejših razstav in publikacij, s katerimi so tega arhitekta znova odkrili doma in po svetu. Njegovo najvecje avtorsko delo je trilogija o slikarju Francetu Mihelicu (1994, 1997, 1999) in z njo povezana vrsta razstav. Od 300-letnice Slave vojvodine Kranjske (1989) naprej se je vse vec posvecal tudi Valvasorju. Iconotheca Valvasoriana (2008), faksimilni natis Valvasorjeve gra.cne zbirke, shranjene v zagrebški nadško.jski Biblioteki Metropolitani, je izšla v 17 knjigah velikega formata, v njih je 7752 gra.k in risb evropskih mojstrov 15., 16. in 17. stoletja. To je eden najvecjih knjižnih (uredniških, avtorskih in tiskarskih) podvigov na Sloven-skem sploh. S podaritvijo enega kompleta te zbirke Muzeju Žiri se je rojak Gostiša po svoje vrnil v svoj domaci kraj. Na imenitni slovesnosti v prenovljeni stavbi Muzeja Žiri, na kateri se je ta podaritev zgodila, mu je 12. februarja 2009 župan Bojan Starman na predlog obcinskega svetnika Viktorja Žaklja izrocil priznanje Obcine Žiri. Istega leta je prejel tudi najvišje priznanje stanu, ki mu pripada: 18. maja mu je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo na slovesnosti v Narodni galeriji v Ljubljani podelilo nagrado Izidorja Cankarja, »za raziskovalno in organiza­cijsko delo na umetnostnozgodovinskem podrocju«. Upraviceno. Gostiša je namrec najveckrat delal tako, da je naredil vse sam, od zacetka do konca. Raziskal je opus avtorja, o njem napisal knjigo, jo sam oblikoval in nadziral tisk, sam zbral potrebna sredstva in poskrbel za distribucijo; ce je šlo za slikarja, je postavil tudi razstavo in ob njej izdal monogra.jo. Leta 2010 sta sledili še dve priznanji: 14. januarja mu je predsednik republike podelil visoko državno odlikovanje, red za zasluge, maja mu je ljubljanski župan podelil nagrado glavnega mesta Ljubljana. Leta 2016 pa je za zasluge v založništvu in knjigotrštvu prejel še Schwentnerjevo nagrado in Trubarjevo priznanje, za bogat in pedantno urejeni pisni in slikovni arhiv, ki ga je podaril rokopisnemu od­delku NUK. Tako je v letih 2009–2016 slovenska in žirovska skupnost, ki je vec kot pol stoletja njegovo delo komaj opažala, pocastila Lojzeta Gostišo s celo vrsto priznanj, ki se jim je sicer naš rojak ves cas izogibal. In ne nazadnje: nekaj zelo posebnega se je zgodilo 26. junija 2007, ko je prorektor Univerze v Ljubljani promoviral devet novih doktorjev znanosti, med njimi pa je bil pri 84 letih tudi žirovski rojak – dr. Lojze Gostiša. Svoja zadnja leta je preživel v Deosovem Centru starejših v Notranjih Goricah, tu je umrl 1. junija 2019. Pokopan je v družinskem grobu Gostiševih (Maticovih) na Dobracevi, pokopališcu mesta in obcine Žiri. Tako se je izpolnilo, za kar se je odlocil že za življenja – da se po smrti vrne v svoj rojstni kraj. ODMEVI NA ŽIROVSKI BESEDNJAK Alojz Demšar Žirovski besednjak v Ljubljani Uvod v predstavitev Nagliceve knjige Žirovski besednjak, Knjigarna Konzorcij, 16. oktobra 2019 ob 18. uri Pozdravljam vas na predstavitvi knjige Žirovski besednjak avtorja Mihe Naglica. Knjiga ima podnaslov Izbrane besede (vseh je petsto), kakor jih v njihovem žirovskem kontekstu razu-me, razlaga in (po)doživlja avtor te knjige. Žirovski besednjak je izšel maja letos pri založbi Pegaz International v Ljubljani. Predstavljam vam Miho Naglica, avtorja Žirovskega besednjaka; Petro Leben Seljak, ki je skupaj s Toncko Stanonik rokopis prebrala, dopolnila in popravila, Petra bo pogovor z Nagli-cem tudi vodila, in Naceta Naglica, njegova založba je knjigo izdala. Stane Kosmac je knjigo likovno oblikoval, Tina Benedicic je besedilo lektorirala, Andreja Mlinar, dolgoletna vodja te knjigarne, je pripomogla, da je predstavitev tukaj, na slovenski knjižni tocki nic. Moje ime je Lojze Demšar. Kot se za Žirovski besednjak spodobi, smo vsi iz Žirov ali iz žirovske diaspore. Pozdravljam tudi clana Slovenske akademije znanosti in umetnosti Zdravka Mlinarja in Milcka Komelja. Miha Naglic se je rodil leta 1952 v Stari vasi. Stare vasi danes ni vec, pa ni izumrla, postala je osrednji del mesta Žiri. Po osnovni šoli v Žireh je maturiral na Gimnaziji Poljane v Ljubljani. Študiral je .lozo.jo in sociologijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Diplomiral je leta 1978 pri profesorju Božidarju Debeljaku, njegovo diplomsko delo ima naslov Napredek v zgodovini : pojem napredka pri Heglu in v marksizmu, obravnavan s posebnim ozirom na dvojnost clovekovega nacina prebivanja v zasebništvu in skupnosti. Med letoma 1983 in 1985 je bil s štipendijo francoske vlade na študijskem izpopolnjevanju v Parizu na Univerzi Pariz 8 v pariškem okrožju St. Denis in na École des Hautes Études en Sciences Sociales. Po koncanem študiju v Ljubljani se je vrnil v Žiri. Najprej je s prijatelji iz študentskih let prip­ravljal kulturne prireditve, nato pa je ta krog leta 1980 izdal prvo številko Žirovskega obcasnika. Žirovski obcasnik je zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, prinaša predvsem domoznanske, družboslovne, kulturne in umetniške prispevke. Do konca leta 2018 je Miha Naglic uredil 48 številk zbornika in 24 knjig v zbirki Knjižnica ŽO. Napisal in uredil je še številna dela z žirovsko tematiko. Morda njegova prizadevanja najbolje odraža naslov knjige iz leta 2002: Kultivirati svoj rovt. Rovti so bili samotne kmetije, ki so nastale s krcenjem gozda v 16. in zacetku 17. stoletja v našem hribovju. Rovtar bi lahko svojo borno hribovsko posest neprenehoma malo­dušno primerjal z bogatimi grunti v ravnini. Toda ne, on je ruval parobke, sekal robidovje in kopal in gnojil pusto zemljo. Miha pa je po svojem žirovskem rovtu sejal kulturo in zavedanje o naši samobitnosti. Ne sam, spodbudil je tudi druge. In Žiri so danes na kulturnem zemljevidu Slovenije. Po Naglicevi zaslugi in po zaslugi drugih žirovskih ustvarjalcev. V Žirovskem besednjaku je precej zgodovine. Naglic je bil 24 let predsednik Muzejskega društva Žiri, ki upravlja tudi žirovski muzej. V tem casu je to postal moderen muzej z odlicnimi stalnimi in obcasnimi razstavami. V clankih in knjigah pa je pod njegovim uredništvom izšlo precej del, ki so razjasnila marsikaj iz žirovske zgodovine. Knjigo je Naglic posvetil okroglima obletnicama: 50. obletnici Muzejskega društva Žiri in 40-letnici izhajanja Žirovskega obcasnika, ki bosta prihodnje leto. Obe instituciji sta tudi v zrelih letih v dobri kondiciji tudi in predvsem po zaslugi Mihe Naglica. Naglica poznamo po prispevkih v Naših razgledih, Sobotni prilogi Dela in v Gorenjskem glasu. V prilogi Gorenjskega glasa Snovanja, ki jo ureja in zanjo piše že od leta 2005, je približal kulturo tudi mnogim, do katerih nikoli ne bi prišla. V Glasovih prejah se je v javnih intervjujih pogovarjal z mnogimi osebnostmi iz gospodarstva, politike, umetnosti, športa. Pogovori so bili tudi objavljeni. V Gorenjskem glasu predstavlja in ocenjuje knjige v rubriki Knjige in knjigoljubi. Zakaj tako obširna predstavitev avtorja Žirovskega besednjaka? Na to nam Naglic odgo­vori v prvem odstavku Predgovora: »In tako sem se odlocil, da svoje 40-letno udejstvovanje na Žirovskem sklenem s to knjigo, z Žirovskim besednjakom«. Žirovski besednjak ni knjiga o Naglicevem delu, je knjiga o Žireh in o vezeh, ki Žiri povezujejo s svetom. Je knjiga o žirovski zgodovini, geogra.ji, geologiji, etnologiji, kulturi in umetnosti, industriji in obrti, šolah, o po­membnih dogodkih in o nesrecah, ki so Žiri doletele. Pa tudi o delu in prostem casu Žirovcev, o njihovem narecju, navadah, razvadah in obicajih, o dosežkih in razhajanjih, vojni in miru. To ni biografski leksikon, so pa opisani arhitekti, zdravniki, duhovniki, znanstveniki …, ki so izšli iz Žirov ali v Žiri prišli. Lahko beremo o domacih in tujih mestih in o državah in njihovih vezeh z Žirmi. V prihodnost so usmerjena gesla algoritem, globalizacija, glokalizacija. V knjigi navedena dejstva so tocna in podprta s citati, interpretacija dejstev pa odraža Naglicevo širino in neodvisno razmišljanje. Žirovski besednjak je napisan berljivo, mestoma socno. Le upamo lahko, da bomo lahko v prihodnje vzeli v roke še kakšen Besednjak, Naglicev ali od koga drugega. Predstavitev knjige Žirovski besednjak v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, 16. 10. 2019. Levo uvodnicar Alojz Demšar, za njim Petra Leben Seljak, ki je pogovor vodila in Miha Naglic. Med poslušalci sta bila tudi akademika Zdravko Mlinar in Milcek Komelj. / Foto: Rok Klemencic Zdravko Mlinar Sociolog o Žirovskem besednjaku Sociološke re.eksije o »Žirovskem besednjaku« in njegovem avtorju – lokalnem kulturnem animatorju K predstavitvi knjige Mihe Naglica Žirovski besednjak, 2019, poskušam pristopiti s soci­ološkega vidika. Sociologija je hkrati tisto, kar je nama z avtorjem skupnega (ne – »si deliva«, ampak kot – v anglešcini – sharing). Oba sva Žirovca, vendar je tu velika razlika, saj je moje pristno izkustvo omejeno le na prvih 15 let življenja. S sociološkega zornega kota pa se mi tu ponuja možnost dolocene posplošitve številnih podrobnosti v smislu, da poleg posameznih dreves prepoznavamo tudi gozd kot celoto. Obracun ob polstoletju delovanja Muzejskega društva Žiri in 40 letih Žirovskega obcasnika je kar primeren izziv in možnost, da postavim v ospredje širši kontekst, iz katerega izhaja in v okviru katerega lahko vrednotimo delo – Žirovski besednjak. Pri tem gre za naslednje: – Za casovno razsežnost, ki je s tem že najbolj poudarjena, zadeva pa tako pogled nazaj, retrospektivo, kot tudi morebitna vprašanja, ki zadevajo pogled naprej, v prihodnost. – Prostorski kontekst obravnav, ki ga avtor upošteva tako v lokalnem kot v širšem, svetov­nem, globalnem merilu. – Knjiga na skoraj brezštevilne nacine, ceprav bolj implicitno kot izrecno, vkljucuje sop-risotnost ter povezovanje in prežemanje laicnega (nepoklicnega) in profesionalnega delovanja, kar je bila tudi izrazita usmeritev Žirovskega obcasnika nasploh. – Nenazadnje mislim, da moramo posvetiti posebno pozornost glavnemu akterju in gonilni sili kulturnega delovanja v Žireh, tj. avtorju kot kulturnemu animatorju. Casovna razsežnost: iz preteklosti za sedanjost in prihodnost Avtor že v predgovoru izpostavlja žirovsko zagledanost v preteklost in pravi, da ji podlega tudi sam, vendar je hkrati zelo kriticen do tega. Preteklosti torej ne jemlje kot nekaj, kar bi samó sprejemali, ampak jo tudi kriticno ocenjuje, ob tem ko v svojem lastnem okolju prepoznava, da le-ta dostikrat nezavedno zamejuje naša prizadevanja in pogled naprej. Kot najbolj pomembno se zdi prav to, da hkrati z izredno privrženostjo spoznavanju in ohranjanju lokalne kulturne dedišcine vseskozi izraža tudi zanimanje za tisto, kar je novega in kar šele prihaja. Vzemimo npr. njegovo publicisticno delovanje, s katerim kriticno ocenjuje dogajanje v današnjem svetu, ali pa povsem delovne osebne izkušnje, ko mu racunalnik in internet odpirata možnosti, da lahko iz svoje ozke doline spremlja ves svet. Zgodovinarji se praviloma dosledno omejujejo na obravnavo preteklosti. Znameniti nemški zgodovinar Reinhart Koselleck pa je vendarle že nakazal, kako sedanjost predstavlja sticišce preteklosti in prihodnosti s tem, ko je v ospredje postavil – izkušnje in pricakovanja. Miha Naglic si je pridobil bogate izkušnje in hkrati osebnostno nakazuje odprtost do prihodnosti, tudi še v starejših letih, ko jo lahko gradi na teh izkušnjah. Prostorski okviri: lokalno in globalno Avtor je že v predgovoru zapisal: »Je Žirovski besednjak le žirovski? Kolikor vem, prav takega nima noben drugi vecji kraj na Slovenskem. Tudi v pisanju te knjige sem ponovno spoznal, da smo Žirovci bolj vpeti v širša, slovenska in globalna dogajanja, kot si mislimo sami ali kot si mislijo drugi od nas, ceš da smo tam nekje na koncu sveta, Bogu za hrbtom. Zato – zaradi naše posebnosti, nelocljive od univerzalnosti tega sveta – zna biti ta knjiga relevantna in zanimiva tudi za druge in ne le za Žirovce in upam, da bo segla cez naša intelektualna obzorja.« Avtorjeva pozornost do lokalnih posebnosti mu torej ne preprecuje, da le-te postavlja v globalno-družbeni kontekst. S tem se vkljucuje v razprave o globalizaciji, pri katerih je najprej prevladovala misel­nost, da globalizacija že sama po sebi pomeni tudi vse vecjo uniformnost, ki briše vse razlike, vso življenjsko in .zicno raznovrstnost med posameznimi kraji. Dejansko pa vecja dostopnost do lokalnih posebnosti lahko vkljucuje tudi povecano senzi­bilnost in vrednotenje le-teh. Npr. Rupnikova linija ni le nepomemben preostanek zgodovine za vsakdanje življenje v Žireh, ampak postane tudi atrakcija za vojaške zgodovinarje z vsega sveta (podobno sem – v svoji raziskavi na Koprskem – ugotavljal za plezališce na Kraškem robu pod Crnim Kalom, v Ospu, Osapski dolini). Obravnavanje te teme je avtor v knjigi predstavil že v geslih globalizacija in glokalizacija, pri cemer se sklicuje tudi na moj prispevek, že skoraj pred tremi desetletji: »Žiri po vsem svetu, in ves svet v Žireh». Tudi po preteku tega casa globalizacija ni vec »nekaj tam zunaj«, je »tu med nami«. Kot je povzel mojo misel: gre za »podomacenje sveta in posvetovljenje domacega«. Ce to ostaja splošni, sociološko prepoznan dolgorocni trend, pa je seveda hkrati izziv za Ži-rovce – in nasploh za lokalne skupnosti – da se nenehno preverja, koliko dejanske spremembe sledijo ali odstopajo od tega trenda. Miha Naglic se je ob svoji temeljni pozornosti do lokalnih posebnosti v ŽO nenehoma iz­kazoval s pritegovanjem rojakov in drugih osebnosti z vsega sveta, kot npr. Maje Bogataj, ki je po svojem študiju na Harvardu v ZDA pri nas postala vodilna strokovnjakinja za intelektualno lastnino, rojaka Ivana Cankarja, strokovnjaka za racunalništvo, ki je deloval na Finskem, nedavno tudi – vzeto nekoliko širše – Šentjošcana Jureta Leskovca, profesorja na Univerzi Stanford, ki ima korenine tudi v Racevi idr. Torej bi bilo napacno sklepati, da vec žirovskih posebnosti že samo po sebi pomeni vecjo zaprtost, ampak jo lahko uveljavljamo tako, da pomeni vec izzivov za njihovo uveljavljanje v širšem prostoru in celo v svetovnem merilu. Prežemanje laicnega in profesionalnega delovanja Avtor je kot .lozof in sociolog že s svojim profesionalnim izhodišcem v lokalno žirovsko okolje vnašal doloceno širino, tako kot jo – odlicno – izraža tudi v svoji knjigi, v Žirovskem besednjaku. Ta knjiga znacilno izraža prav prežemanje strokovnega, družboslovnega in doži­vljajskega, izkustvenega sveta, kakršnega ne more doseci nobena od znacilnih obravnav, ki se zamejujejo na eno ali drugo stran. V tem smislu knjiga predstavlja nekakšno predhodnico teme, ki prav danes v evropskem merilu stopa v ospredje, pod imenom »citizen science«, kar lahko še najustrezneje prevedemo kot nepoklicna znanost, nepoklicna znanstvena raziskovalna dejavnost prebivalcev v lokalnem okolju. To sicer za nas ni povsem nova tema, saj sem npr. že pred štirimi desetletji pisal »prebivalci (samoupravljavci) kot raziskovalci«. Miha Naglic pa je v ŽO vseskozi odpiral prostor za nepoklicne raziskovalce v domacem okolju, kot so npr. Franc Jan, Janez Jereb, Milena Miklavcic in vrsta drugih. Tako v lokalnem merilu presegamo okvire uradne znanosti in poleg uradno priznanega (eksplicitnega) znanja prispevamo k uveljavljanju domacega izkustva, ki dostikrat ostaja le na ravni »tihega znanja«. Kaj pa o gonilni sili, avtorju kot kulturnem animatorju? Kot smo ugotavljali že ob njegovi šestdesetletnici v knjigi z naslovom Žirovski enkratnik (Olga Voncina, ur. 2012; moj prispevek Spodbude iz doline na koncu sveta), je avtor s svojo angažiranostjo dajal prednost reševanju krajevne problematike pred interesi z vidika lastne profesionalne kariere. Ob tem je kar nekaj casa doživljal veljavnost latinskega pregovora: Nihce ni (sprejet kot) prerok v svojem domacem okolju. Zapoznelo pa je vendarle tudi to okolje prepoznalo njegov prispevek s priznanjem, ko je postal castni obcan žirovske obcine. Ob tem, ko je zakljucil svoje predsedovanje Muzejskemu društvu, pa hkrati vidimo, da v Žireh in širšem prostoru, ki sledi njegovim usmeritvam, ne bo zamrlo poslanstvo, ki si ga je zastavil. Uredniški pripis. Avtor je to besedilo predstavil v nagovoru na predstavitvi knjige Miha Nag­lica Žirovski besednjak, ki je bila v Knjigarni Konzorcij v Ljubljani 16. oktobra 2019 ob 18. uri. LIKOVNA PRILOGA AKADEMSKA KIPARKA KATJA BOGATAJ Stane Kosmac Tokrat smo se odlocili predstaviti mlado akademsko kiparko Katjo Bogataj, žirovsko roja­kinjo. Verjamem, da je mnogi Žirovci in drugi bralci Žirovskega obcasnika ne poznajo dovolj, predvsem pa ne njenih del, ki v Žireh žal še niso bila predstavljena. S predstavitvijo v Žirovskem obcasniku bomo nekaj prispevali k njeni širši prepoznavnosti. Zanimajo jo raznovrstne ustvar­jalne prakse in likovna podrocja, ki nimajo vedno neposredne zveze s kiparstvom, govorijo pa o njenem zanimanju za široko likovno in izpovedno raznovrstnost. Ukvarja se, ce lahko tako recem, s klasicnim portretnim kiparstvom v glini, s subtilnim oblikovanjem ženskih in moških aktov, prav tako v glini, njene so tudi skulpture iz kamna in varjenega jekla, preizkusila se je z modnim oblikovanjem oblacil, pravzaprav oblikovanjem celostnih skulptur - podob, ki skupaj z manekenkami – od obutve, oblacil do pokrival, frizur in make upa – delujejo ekstravagantno in vizualno atraktivno ali pa, odvisno od namena in narocnika, elegantno in glamurozno. Je avtorica ali soavtorica nekaterih instalacij, ki ambientalno v prostoru s kiparskimi, arhitektur­nimi, slikarskimi in video elementi ter razlicnimi materiali pripoveduje in komentira aktualne in psihološko vznemirljive zgodbe iz travmatiziranega sodobnega življenja. Kot avtorica video .lmov in umetniške fotogra.je se loteva vsebin, ki jo ustvarjalno vznemirjajo, in še kaj bi se našlo. Katja je mlada umetnica s širokim ustvarjalnim pogledom in praksami, ki neutrudno išce nove izrazne izzive in nas nagovarja s širokim in raznovrstnim spektrom izpovednih možnosti. Lahko le upamo, da se bo s samostojno razstavo kmalu predstavila tudi v Žireh. »Za Katjo Bogataj je znacilna svojevrstna natancnost pri realizaciji, po drugi strani pa njena dela izražajo senzibilnost, angažiranost ter zavzetost do sodobnih vsebin in aktualnih tem. V svojih kombiniranih oziroma »vecmedijskih« delih je razširila umetniško polje in kiparski jezik v svoje sfere. Preko razstav razvija samosvojo poetiko in oblikuje prepoznav­nost lastne avtorske pisave. Je tudi clanica Združenja umetnikov Škofje Loke. Za seboj ima vec skupinskih in nekaj samostojnih projektov.« Alen Ožbolt Akademska kiparka Katja Bogataj je koncala študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Diplomirala je pod mentorstvom profesorja Alena Ožbolta z in-termedijsko instalacijo »Strah in Negativne emocije« z naslovom razstave Zapredenost. Leta 2010 je dobila tudi priznanje za posebne dosežke na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter 2011 skupinsko študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani za instalacijo Cakajoci. Na lizbonski akademiji (Academy of Faculdade de Belas-Artes da Universidade de Lisboa Portugal) pod mentorstvom profesorja José Manuel da Silva Teixeira koncuje magistrsko nalogo, v kateri raziskuje kineticno umetnost z naslovom Dynamism, Representation of movement and animation in 20th century sculpture – OM.4. Modna kreacija HUDICEVO SRCE, 2001 Prva nagrada za najboljšo modno kreacijo na tekmovanju modnih oblikovalcev »Zlati vulkan« v Mariboru. TORN, železna konstrukcija z mavcem, 170 × 44 cm, 2007 4 ELEMENTI, železna skulptura, 2010 Skulptura v javnem prostoru: kmetija Hlebec, Kog, Slovenija IVAN CANKAR: NJEGOVE GLOBOKE ŽELJE IN HKRATI PREKLETSTVA, železna skulptura, 112 × 86 × 135 cm, 2018 ROZA, digitalna fotogra.ja 95,1 × 85 cm, 2019 UJET V GLOBALNEM SISTEMU, ONA&ON, digitalna fotogra.ja, 120 × 50, 2014 ZAPREDENOST, intermedijska instalacija Tehnika: Lesena klancina, železna konstrukcija, železni obroc, kokon,.lc, koprena, video, zvok, 320 × 520 × 750 cm, 2015 Skulpture ENJOY, žgana glina, cca 60 × 40 cm, 2016 POEZIJA Patricia Goodrich Tri pesmi Kdo je Patricia Goodrich? Rodila se je leta 1943 v ZDA, je pesnica in vizualna umetnica. Med njenimi pesniškimi zbirkami najdemo naslove Red Mud (2009), Verda’s House (2010), How the Moose Got To Be (2012) in Woman With a Wandering Eye (2014). Njene pesmi so se pojavile v številnih revijah in antologijah. Prevedene so bile v kitajski, litovski in romunski jezik. Je prejemnica štipendij Fundacije Andyja Warhola, Atlantskega centra za umetnost in kiparskega simpozija Makole. Njene slovenske korenine so v Žireh, od koder so v ZDA emi­grirali njeni stari starši po materini strani. Podatke o njenem poreklu nam je posredoval Brane Lahajnar. Pesnica je daljna sorodnica njegove žene Silve. Vec o pesnici na njeni spletni strani: http://www.patriciagoodrich.com/ V tej številki ŽO pa za njeno prvo pesniško srecanje z rojaki Žirovci objavljamo tri pesmi v izvirniku in slovenskem prevodu: Medved, Celice in Leva zadnja taca. Objavljene so na spletni strani založbe Beletrina, ki vsako leto prireja festival Dnevi poezije in vina. Patricia Goodrich je bila med gosti tega festivala leta 2015; 27. avgusta zvecer je na Vrazovem trgu na Ptuju brala svoje pesmi. Glavni vir te objave: http://www.stihoteka.com/avtorji/patricia-goodrich Medved Bear Sinoci so se vrnili medvedje, ceprav je bila sama noc brez zvezd. Videla sem jih z razdalje – dva mladica tesno skupaj in medvedka so vzniknili iz podrasti – a njihova prisotnost je zadostovala, da je moje telo otrdelo kot dlake, ki šcitijo njihove zgrbljene vratove. Ko sem bila mlada, so se približali vsako noc, dokler se nisem zbala groze, ki je cakala za zaprtimi ocmi. Rjavi medvedje so vreli iz rek, orjaške šape so prebadale ribe, dokler niso zaznale mene. Crni medvedje so ležali po pobocjih v zasedi. Obkoljena, sem morala potovati. Ni bilo druge možnosti. Zbudila sem se pretresena, izcrpana od svojega boja. Pravijo, da medveda ne moreš loviti dolgo, ne da bi on zacel loviti tebe. Kroži, prihuli se od zadaj. Kljub svoji velikosti se giblje zvijacno, po tihem. Leta so minila, odkar so izgubili mojo sled … zakon in otroci so prikrili stopinje … a zdaj so me ponovno izvohali. Zdaj so medvedje nazaj. Morda je njihov povratek sporocilo kakšnega nemirnega cipevaškega duha, zavezanega prelomljenim sporazumom. Morda medved živi v meni, vsa tista leta, ko sem bila varna, pregnan na kakšno skrivno mesto. Morda sem postala šibka. Morda zaznava rane in se zdim kot plen. Slišala sem, da je, ce medveda odreš, njegov gol obod videti cloveški. The bears came back last night although the night itself was starless. I saw them from a distance — two cubs close and a sow emerging from the brush — but their presence was enough to make my body go stiff like the hairs that guard their humpback necks. When I was young, they came near every night till I feared the terror that waited behind closed eyes. Brown bears sprung from rivers, huge paws spearing fish until they spotted me. Black bears laid hillside ambush. Surrounded, I had to travel. There was no other way. I’d wake shaken, exhausted by my flight. They say you can’t hunt bear long before he’s hunting you. He circles, creeping up behind. Despite his size, he moves with stealth, quietly. Years have lapsed since they lost my trail ... marriage and children covered track ... but now they have my scent again. Now the bears are back. Perhaps their appearance is a message from some restless Chippewa spirit bound to broken treaties. Perhaps the bear lives within, banished to some secret place all those years I was secure. Perhaps I’ve grown weak. Perhaps he senses wounds, and I seem a likely prey. I’ve heard that if you strip the fur of bear away, the naked frame looks human. Celice Cells Vcasih si zamišljam: Moja noga gori, odvržena v kakšno bolnišnicno sežigalnico, upepeljena bo pred mano; in kako v tem trenutku nikdar nisem znala razlociti. Mislim, zdi se, da bi tudi razvezana cutila njeno bolecino, da bi tiste zavržene celice klicale k svojim sestrskim krvnickam v svojih gorecih trenutkih, in jaz bi se pogrešala, vsaj malo. A sem vsa tukaj, ugibajoc, kako se lahko pocutim celo, pa vendar del tega telesa, v katerega sem se vživela, ugibajoc, koliko lahko odrežeš, pa si še cel. I think about it sometimes: My leg being burned, tossed into some hospital incinerator, gone to ash ahead of me; and how at that moment I never knew the difference. I mean, it would seem that even disconnected I would have felt its pain, that those cells wretched away would call to sister corpuscles in their burning moments, and I would miss myself, at least a little. But I’m all here, wondering how I can feel complete and yet a part of this body to which I’ve grown accustomed, wondering how much can you cut off and still be whole. Leva zadnja taca Sobotno popoldne sedec na sosedovem kavcu moj oce položi roko cez moja zakrcena ramena, moj hrbet vzravnan, moje oci išcoc tocko, v katero naj gledam, tako nelagodno v tej nedomacni bližini. Je rekel, da me ima rad, ali zgolj, da bo zadavil vsakega prasca, ki bo svoje roke položil name? Imela sem jih dvanajst. In verjela sem mu. Nenazadnje, kolikokrat je odrezal levo zadnjo taco, tisto za sreco, zajcu in mi jo dal, ker sem bila njegova pridna puncka? Left Hind Foot A Sunday afternoon sitting on a neighbor’s couch, my father draped an arm over my stiff shoulder, my back erect, my eyes looking for a place to look, so uncomfortable with the unfamiliar closeness. Did he say he loved me, or just that he’d kill any bastard who laid his hands on me? I was twelve. And I believed him. After all, how many times had he cut the left hind foot, the lucky one, off a rabbit and given it to me for being his good girl? Avtorji tega zvezka ALEŠ BIZJAK (1973), univ. dipl. inž. strojništva, magister poslovodenja in organizacije, direktor družbe Poclain Hydraulics, d. o. o., Žiri, živi v Škofji Loki KATJA BOGATAJ (1983), akademska kiparka, živi v Žireh MILKA BOKAL (1952), profesorica slovenšcine, raziskovalka leksikologinja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani v pokoju, doma iz Žirov (Dobraceva), živi v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu Dr. ALOJZ DEMŠAR (1955), kemik, upokojeni redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT) Univerze v Ljubljani, doma iz Žirov (Ledinica), živi v Ljubljani VINCENCIJ DEMŠAR (1941), zgodovinar in politik, nekdanji poslanec Državnega zbora RS, živi v Škofji Loki ALEŠ DOLENC (1960), univ. dipl. ekonomist, direktor družbe M Sora d.d., Žiri, živi v Žireh ALOJZIJ PAVEL FLORJANCIC (1940), geolog, publicist in urednik, živi v Škofji Loki OTO GIACOMELLI (1942), ekonomist, smucarski skakalec in trener smucarskih skokov, športni novinar in komentator, doma iz Žirov, živi v Ljubljani PATRICIA GOODRICH (1943), pesnica in vizualna umetnica, po starših svoje matere ži­rovskega rodu, živi v Pensilvaniji, ZDA MAJA JUSTIN JERMAN (1959), profesorica slovenšcine na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, živi v Žireh Akademik prof. dr. MATJAŽ KMECL (1934), literarni zgodovinar, pisatelj in politik Mag. ANDRAŽ KOPAC (1972), bil direktor Alpine in UKC Ljubljana, živi v Žireh STANE KOSMAC (1950), akademski slikar, ucitelj na Osnovni šoli Žiri, v pokoju, živi v Žireh Dr. PETRA LEBEN SELJAK (1959), .zicna antropologinja, doma iz Škofje Loke, živi v Žireh Akademik dr. ZDRAVKO MLINAR (1933), sociolog, doma iz Žirov, živi v Ljubljani MIHA NAGLIC (1952), urednik, publicist in kulturni delavec, živi v Žirovnici, južno od Žirov JANEZ POTOCNIK (1934), Potocnikov z Dobraceve, zdaj živi v Škofji Loki ANDREJ SELJAK (1931), Kralev iz Žirovnice, živi v Kaliforniji, ZDA Akademikinja ddr. MARIJA STANONIK (1947), literarna zgodovinarka, etnologinja in upokojena redna profesorica za slovensko književnost, doma iz Žirov (Dobraceva), živi v Lju­bljani in Žireh TONCKA STANONIK (1949), profesorica slovenšcine, pisateljica, doma iz Žirov (Nova vas), živi v Ljubljani MIHA ŠIMNOVEC, novinar v športni redakciji casnika Delo FRANC TEMELJ (1952), fotograf in muzealec, živi v Žireh in Škofji Loki Dr. JEDERT VODOPIVEC TOMAŽIC (1953), kemicarka in konservatorka, vodja Centra za konserviranje in restavriranje v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani Dr. JURE VOLCJAK, zgodovinar, vodja Sektorja za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije OLGA VONCINA (1970), dipl. ekonomistka, višja svetovalka za proracun v Obcini Žiri, živi v Žirovnici (obcina Idrija) GREGOR ŽAKELJ (1976), samostojni gra.cni oblikovalec, doma iz Žirov, živi v Ljubljani Mag. JANEZ ŽAKELJ (1964), mikrobiolog, župan Obcine Žiri, živi v Žireh Mag. VIKTOR ŽAKELJ (1943), ekonomist in publicist, živi v Žireh ŽIROVSKI OBCASNIK (1980–) Zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik XL (2019), zvezek 41, številka 49 Ustanovitelja DPD Svoboda Žiri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Žiri Zbornik izhaja obcasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Obcine Žiri in nekaterih podjetij. Glavni in stalni pokrovitelji Obcina Žiri, Alpina, d. o. o., Etiketa tiskarna, d. d., M Sora, d. d., Poclain Hydraulics, d. o. o. – vse v Žireh Predstojnik uredniškega sveta: akademik dr. Zdravko Mlinar Uredniški odbor: dr. Alojz Demšar, Stane Kosmac, dr. Petra Leben Seljak, Miha Naglic, Nace Naglic, Toncka Stanonik, Franc Temelj Glavni in odgovorni urednik: Miha Naglic Pomocnica glavnega urednika: dr. Petra Leben Seljak Oblikovalec: Stane Kosmac Lektorica: Toncka Stanonik Stalni sodelavci – uredniški svet Milka Bokal, Metka Debeljak, Aleš Dolenc, Tone Eniko, Ajda Erznožnik, dr. Spomenka Hribar, Vladka Jan, Janez Jereb, Maja Justin Jerman, Joži Kacin, Milan Kopac, Tomaž Kosmac, Tone Košir, dr. Franc Križnar, Tomaž Kržišnik, Helena Macek, mag. Matjaž Mazzini, Milena Miklavcic, Andrej Mlakar, Anton Mlakar, Polona Mlakar Baldasin, dr. Anton Mlinar, Stanko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Nejko Podobnik, Beta Poljanšek Koman, Lojze Potocnik, dr. Tadeja Primožic, Janez Ramoveš, Izidor Rejc, ddr. Marija Stanonik, Maja Vehar, Olga Voncina, Helena Zorjan, Anton Žakelj, mag. Viktor Žakelj Nekdanji sodelavci Karel Bernik (1912–1993), Marijan Dolenc (1930–1981), dr. Lojze Gostiša (1923–2019), Rado Jan (1925–2008), Vladimir Kavcic (1932–2014), Franc Kopac (1953–2008), Vlasto Kopac (1913–2006), Janko Majnik (1918– 2000), mag. Branko Mlinar (1923–2010), Peter Naglic (1922–2017), Matevž Pecelin (1948–2008), Jože Peternelj Mausar (1927–2013), Konrad Peternelj Slovenec (1936–2000), Slobodan Poljanšek (1944–2003), Ivan Reven (1925–2017), dr. Ivan Sedej (1934–1997), Vladimir Simoncic Vlastja (1911–2000), Alfonz Zajec (1932–2017), Anton Žakelj (1907–2006) Naslov uredništva Žirovski obcasnik, SI - 4226 Žiri, p. p. 51 E-pošta: miha.naglic@siol.net Naslov pooblašcenega izdajatelja in založnika Pegaz International, d. o. o. Ljubljana, Aljaževa ulica 10, 1000 Ljubljana E-pošta: pegaz.int@siol.net Cena tega kompleta: 29 EUR Naklada: 350 izvodov Elektronski prelom: Pegaz CDT, d. o. o., Ljubljana Tisk: Studio Print, d. o. o., Ljubljana Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Redakcija tega zvezka sklenjena oktobra 2019. ISSN 0351-5966 Žirovski obcasnik je vec kot casnik – je cela knjiga! OBCINA ŽIRI Loška cesta 1, 4226 Žiri Tel. 04 50 50 700, faks: 04 51 05 444, e-pošta: obcina.ziri@ziri.si, spletna stran: www.ziri.si Osnovni podatki o obcini: površina 49 km2, 5209 obcanov, 2607 moških in 2602 žensk, 18 naselij (mesto Žiri in 17 vasi), 47 ulic, okoli 1400 hišnih številk, v njih okoli 1700 gospodinjstev Obcinski praznik 25. junij Župan mag. JANEZ ŽAKELJ Obcinski svetniki BOŽIDAR CANKAR, IDA FILIPIC PECELIN, MATEJ GREGUROVIC, MAJA JUSTIN JERMAN, MITJA KOZAMERNIK, DRAGO KRAMPERŠEK, VESNA KRANJC, BERNARDA LUKANCIC, MARIJANA MODRIJAN, MARTIN OBLAK, SAŠO PECELIN, JOŽE PETROVCIC, PETER PODOBNIK, JOŽE STANONIK, MATEJA VELKAVRH Obcinska uprava Šteje 16 zaposlenih, od tega 4 v okviru režijskega obrata, ki izvaja gospodarske javne službe vodooskrbe, zbiranja in cišcenja odpadnih voda ter ravnanja z odpadki, samostojno pa izvajamo tudi pokopališko službo. Direktor obcinske uprave MATIJA PODOBNIK Pogled na industrijsko cono mesta Žiri z južne strani. / Foto: Darjan Kacin, jeseni 2019 Pogled na osrednji del mesta in njegovo industrijsko cono s severne strani. / Foto: Darjan Kacin, jeseni 2019 Listina, s katero je cesar Ferdinand I. leta 1840 tedanji obcini Žiri podelil sejemske pravice. Listino je v letu 2018 pridobilo Muzejsko društvo Žiri. / Foto: Arhiv Republike Slovenije Pogled na novo telovadnico, ki jo je Obcina Žiri zgradila v letih 2018-2019. / Foto: Darjan Kacin, jeseni 2019. Vsi posnetki so narejeni s pomocjo drona. PRISOTNI V VSEH PANOGAH DOMA IN PO SVETU - ZAUPAJO NAM NAJBOLJŠI PREHRAMBENA INDUSTRIJA Samolepilne etikete, termo etikete za dotisk, fleksibilna folija ... VINARSTVO Vinske etikete na specialnih papirjih in filmih s posebnimi efekti (reliefni tisk, toplotna folija, parcialni lak ...).