Sodobna   slovenska  poezija
Kristijan Muck
Testament
Meso v globokem snu besedo sliši, skoz prizmo iz dreves na sinjem prtu žari krvav obraz, odmev v hiši razrušene svetlobe išče žrtev.
Nekdo, ki on, obenem drugi, lom je, v kamnih izklesanih vera gloje, četverni stik odpre se v brezdomje, skoz belo stavbo hodi sam in troje.
Ujet v krog, se vzpenja proti vrhu,
goltanec božji žge ga z duri, moli
za vstop med angele v razpadlem srhu,
predaja črvom se v svoji volji neznano bitje pod nebeško prho, atomov simfonija v duši goli.
Atomov simfonija v duši goli, spletena v venec aminokislinski, lobanja tempelj zatemnjen z idoli, telo je cesta, zvezde človek zimski.
Izginja vase, a se v gnoju vrača od truda mavričen, ovešen z žulji, meduza in gorila, seme, kača, drugačen, nosi sebe in svet v culi.
Sodobnost 2003 I 999
Kristijan Muck:  Testament
Krohot, vesolja sad, polzi v membrane, plamteče igle vrtajo po niši, iščoč jeklena jedra, klice izbrane,
ki z njimi teši glad sam sebe, piši, kje si, skoz celico svetloba kane, terase v nebu odzven so vedno tišji.
Terase v nebu odzven so vedno tišji, ko vlak stebre srca podira v mraku, skoz strune niha oko, pogled vsevišnji, ulito v hip, variacije oblakov.
Ugrizi teme, križ so beli tiri, ki z njimi blodi mož skoz smer vagona, nekje v pustinji vrat zavije zveri, nekoč raztrga niz podob, madona.
Izstopi sam, v zraku hram brneči, obkroži zbor ga, Kajn in Abel, s koli udarja takt krvi pradavni sreči,
kričita Adam, Eva, daj, zakolji koščeni prah v žetvi temnordeči rojenih iz ozvezdij zdaj, nikoli.
i
Rojenih iz ozvezdij zdaj, mkoli, za požrtijo, ki ni zanjo mere, ne rešijo uroki ne simboli, trzljaji žleze, nož je brez ovire.
Eksplozije neslišne, božji vzdihi, zginevajo v vesoljih, igra, trojnost, za videz, red in rast naključij lihih, bežečih krogel končnost in odbojnost.
Sodobnost 2003 I 1000
Kristijan Muck:  Testament
V vrečah plastičnih gnijo spomini,
umori zapakirani, prezrti
s črnino, znoj trohni, v žilah mlini,
pepel, vrtinci saj v oglenih vitih, prihodnost zeva, rigajo kamini, kamniti zublji magme v gorah strti.
Kamniti zublji magme v gorah strti, sprijete kepe izbruhov, skalni grozdi, oklepajo se sten v živi črti, sinjina hrza ujeta v krhkih vozlih.
Peruti belih orudela masa leti preko valov, zvonkljajo brsti, piščali morja so zenica časa, zdrsijo v školjko, se zaprejo v krsti.
Kolena sol izgrebejo v strminah, gruleča hrbtenica, kvas in ruša, se udre skoz križ, svoboda surovina
ožge v prsih kruh, zatrobi suša, odlomi rog usode, črna lina, razlita večnost zgodbo preizkuša.
Razlita večnost zgodbo preizkuša, ki zlo in dobro spaja v istem viru, da orgle misli hlad so, žgoča puša, lepota z zlatim rezom boj razmerij.
Kvadrat presukan odtiskuje kote, zaustavljen osemkrat, srebrno zrklo, zaprto v grad brez vrat, odprto v note, kot kaplja zdrkne skoz planjavo scvrklo.
Sodobnost 2003 I 1001
Kristijan  Muck:  Testament
Zastave plapolajo, bridki spevi na njih, ljubezen, up, nebeški krti prerivajo se v zvonovih, zevi,
peklenski veter žene nič predrti, v glavi polž je, ki se izliže z dnevi, spočetje ni začetek blage smrti.
Spočetje ni začetek blage smrti, ker kdaj že sleherni je umoril mater, v hipu, ko prostori vsi so odprti, utrip noči je hkrati rojstva krater.
Očeta iz blodnjaka reši blaznost, kot hči, ki biva onkraj, za kristali, zločin razpade, osem strelov v prazno je novi kozmos, razdejan s korali.
Čudak sem, lestev iz neba in zvokov razuma kost me vodi, namiguša, v dno oseb sedmerih, kjer razjokal
se v Matr, Krst bom in, zafušan, akrostih na piščali bom polokal, telo dopolni, k čemur hoče duša.
i
Telo dopolni, k čemur hočenuša, da luč bila bi temni vir zenice, puščica sanj, pekel nebo izkuša s spektaklom tonov, ki premaga vice.
V boju s sabo grabiš vid svoj, brata, ko z bdenjem lok napneš, si čas zavrgel in nem, kot stvarnik sam, prestopil vrata skoz nič v smisel, vero grobu iztrgal.
Sodobnost 2003 | 1002
Kristijan Muck:  Testament
Uganka božja dere skozi žile, besede melje, skrite v popku jazov, rešetke odpira, da bi se cepile
vezi med mano in njim, da bi dokazal,
kako je odvisen le od moje sile,
iz rebra gnetem vrč za dvoje obrazov.
Iz rebra gnetem vrč za dvoje obrazov, imena, votla srž, blestijo v glini, kot grom in blisk, ki sebe je oplazil, razgaljen, skril se v prst kot svet edini.
Neštetokrat zadetek brez naboja izvrta os svetlobe v črni strugi, vejevje žarkov zlije v zrklo obstoja, dvoboj se vase izteče, zmaga drugi.
Jezika ni, ki z njim bi se poljubljal, a sega vame iz ran, in ni odmeva v božjem trupu, množica se izgublja,
prežvečen loj, nabuhla v meni čreva, kdaj me posrka oseba, žrelo zublja, lobanja v prhutanju jader zeva.
§
Lobanja v prhutanju jader zeva, iskrijo gore se v ozadju srca, oči izkljuvane s posnetki gneva, ekrani drgetajo, bes je vkrcan.
Zapluje od smrti proti rojstvu barka, glasovi zvezani z verižjem genov, kosti brneče orjejo, dva žarka, vihar tali se v kopno, žlindro zvenov.
Sodobnost 2003 I 1003
Kristijan Muck: Testament
Ostanki skladbe in načrt umora,
na obzorju trup možganov z lirsko frazo
razgalja ledja, temni snop predora,
ki ziblje se pripet v večnem mrazu, kot mora raztaljeni zvon je zora, nikdar ne vem, s katerim bo izrazom.
Nikdar ne vem, s katerim bo izrazom, ko izdahnem, orosilo se zrcalo, spremenil svet se v brezčasno fazo, položil jezik svoj na božje tnalo.
Kalup na peclju, brhkost rajskih juter, izvirni piš, pod listjem skriti satan, model izsukan, vest gosti kompjuter, da plazi dvojnik se skoz puh prešlatan.
Kot izstreljena v orbito breztežno, peklenska soha grozo izžareva, lebdiva s kriki angelov, da nežno,
brezgrešni Adam, ljubezniva Eva, molčiva, sebi zvesta, nehvaležno iskanje zvona ustavljeno, sameva.
I
Iskanje zvona ustavljeno, Sameva drevo razraslo, zgrizena podoba, neznanski sad, kot sonce in luna seva, obris obraza poln preko roba.
Izriban do vretenc vodnjak je s krivdo, postave vlečejo se iz globine, z vrvjo udarja hči očeta, zlil bo svoj srd v vedro sin, skoz mater rine.
Sodobnost 2003 I 1004
Kristijan Muck: Testament
Objemi kot nihče me, umorjeni, razpusti misli, razcefraj se v gazo, ki pije kri v jami neizrečeni,
dokler telo se ne izčrpa v vražo, da Kajn in Abel ljubita se v meni, celote izris, povezan s srčno razo.
Celote izris povezan s srčno razo, od skal navzgor prši, se vije reka in zliva se v nebo z vzboklim plazom, s prameni zlatimi se dan izteka.
Zavest o umrljivosti, milina, od onkraj skozi drevje, kaplje, bitja, svetlijo videnja v temini, klina zaupanja žari v razlogih gnitja.
V noči oranžni ti bom rane izmila, odšla s teboj na prod, da se zazreva v bron temačni, plameneča krila,
daljavo, ki ta svet in naju odeva, golota krhka, luč bo preminila, a radost poje v krajih, kamor greva.
/
A radost poje v krajih, kamor greva, ne zve nihče, le ko pogoltne sebe, izbljuva drob zvenenja, ne okleva, semena kamnov, iz smrti dolg izgrebe.
Vest, ki oživlja črke, sled umora, prizore v opnah skrite, krščen judež, le mrtva sem kaj več kot nora, vstajenje žrtve, iz niča božji čudež.
Sodobnost 2003 I 1005
Kristijan  Muck:  Testament
Poji votlina, kamnolom nebeški,
iztrgano ožilje, vanj zapiši,
da mota se iz vretena v muki težki
ljubezni moč, da v marmornih zatišjih se premetava Bog, kot stok človeški, meso v globokem snu besedo sliši.
Meso v globokem snu besedo sliši, Atomov simfonija v duši goli, Terase v nebu odzven so vedno tišji, Rojenih iz ozvezdij zdaj, nikoli.
Kamniti zublji magme v gorah strti, Razlita večnost zgodbo preizkuša, Spočetje ni začetek blage smrti, Telo dopolni, k Čemur hoče duša.
Iz rebra gnetem vrč za dvoje obrazov, Lobanja v prhutanju jader zeva, Nikdar ne vem, s katerim bo izrazom
Iskanje zvona ustavljeno, sameva Celote izris, povezan s srčno razo, A radost poje v krajih, kamor greva.
i
Sodobnost 2003 I 1006