Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorieaa. I. Nikder ni ustavljalo se naroda toliko, kolikor pred prodajalnico z obrazi v St... domu. Ta prodajalnica je kazala čudovitih reči razno zmes: največ je bilo z oljnatimi barvami naobraženih podob, natrtih s temno zelenim lakom v temno-žoltih pozlačenih okvirih. Zima z belim drevjem, popolnem rudeč zahod, podoben žaru o požaru, Flamski kmet z lulo in krive roke, — zemljak, podobnejši petelinu v manšetah, nego kakemu človeku — takovi so bili njih predmeti. Pritekniti moramo k temu nekoliko vrezljin: podobo Hozreva-Mirze z jančijo čapko, podobe nekovih generalov s triogla-timi klobuki in krivih nosov. Poleg tega so take pro-dajalnice vrata ovešena z množino del, natisnjenih z vrezljanimi deskami "^j na velikih listih, ki pričajo ruskega naroda nadarjenost. Na jednem je bila carica Miliktrisa Kirbitjevna, na jednem je bilo mesto Jeruzalem, ko je po domeh in cerkvah Ijubovoljno razlivala se mu rudeča barva in zasela kos zemlje, pa v rokavicah dva ruska kmeta o molitvi. Kupca imajo navadno malo ti izdelki, a gledalcev mnogo. Nekov nemaren sluga verno zije pred njimi in v roci drži posodo z obedom, nese ga iz gostilnice svojemu gospodu, ki gotovo ne bode jedel prevroče juhe. Pred njimi verno v plašči stoji vojščak, ta dobičkarski vitez , ki prodaja dva peresna nožka; stokajoča tržica s košaro, napolnjeno s črevlji. Vsak je po svoje razvnet: zemljaki po navadi kažo s prsti; vitezi gledajo važno; mladi sluge in ro-kodelski učenci se smejajo in drug druzega primerjajo namalanim spakam (karikaturam); stari sluge v frizo-vih **) plaščih gledajo le za tega del, da malo pazijo kde; a trgovke, mlade ruske žene po nagonu hit6 le-sem zato, da bi slišale, o čem govori narod in da vidijo to, kar sam gleda. Te trenotke je nehote pred^ prodajalnico ustavil se mimo prišli mladi umeteljnik Cartkov. Stari plašč ic negizdava obleka je pričala, da je človek, ki je samega sebe zaprl, ter izročil se svojemu trudu, da ne utegne na skrbi imeti svojega oblačila, ki je mlademu svetu nekova tajnostna vaba. Vstopil se je pred prodajalnicc in iz početka skrivaj smijal se tem spakastim obrazom. Naposled je nehote jel premišljati in umil je to, komu bi potrebni bili taki izdelki. Ker je ruski narod gledal Jeruzalema Lazareviča, Fomo in Eremo, ***) to ni zdelo se mu nič čudnega; naobraženi predmeti se ljudem bili jako po godu in razumljivi; ali kde so kupci teh pisanih, omazano oljnatih proizvodov? — komu so potrebni ti rudeči in modri krajeliki, ti Flamski zemljam? — Podoba je kazala, da to nikakor niso kakega mladega samouka izdelki — sicer bi se bil poleg vse nečutstvene „karikaturnosti^ v celoti javil nekov oster zagon. Ali tu je vidna bila prosta topomnost, slaba, medla nadarjenost, stala je samobitno v vrsti z umetel-nostimi, da-si je spadala med nizko rokodelstvo, — nadarjenost , ki je bila verna svojemu poklicu in ki je svoje rokodelstvo prenesla v umeteljnost Pa te barve, ta kakovost, ta temu vikla roka, pristojnejša grobo zgo- *) Take deske, tekajo jim lubočke, izdelujo navadni ljudje in tiskajo z njimi vsakojake obraze. **) Volnena tkanina — podobna suknu. ***) To so Rusom sploh znane osobe iz narodnih povesti. 338 239 - tovljenemu „avtomatu'^, nego kakemu človeku! —Dolgo iasa je stal pred temi omazanimi obrazi, naposled uže ni mislil nič več na-nje; ko pa je prodajalničar, siv mo-žiček v frizovem plašči, z brado — neobrito vse žive dni, govoril mu dolgo časa, razgovarjal se je in beretal, a še zmerom ni znal, kaj mu je po godu in kaj bi rad. — ,;Za te kmete in za krajino vzamem 25 rubljev. Kakov obraz je to! — Kar oči bi pustil na njem človek; še le dobil sem ga z borze; ni še posušil se lak na njem! — Ali tu-le je zima, — vzemite zimo! — petnajst rubljev! — samo okvir je vreden toliko. — Grle-dite, kakova zima je to!" Po teh besedah je prodajalec na lahko potrkal na platno, a gotovo za tega del, da bi pokazal vso vrednost te zime. — „Ukažite, da jo dadem zaviti in nesti za vami! — Kde račite bivati ? — Hoj, mali, daj mi povezek!" „Čakite, prijatelj, ne tako brzo!" — rekel je, ko je bil izpametil se in zagledal, da nagli prodajalec res začenja povezavati obraz. Mrzelo se mu je, ker tako dolgo časa stoji v pro-dajalnici, pa ni kupil še ničesar, torej je opomnil: „Ca-kite, pogledam, ali je tukaj-le meni kaj ugodnega'' — in sklonil se je in jel s tal dvigati na kup zmetane oguljene, zaprašene, stare obraze, ki niso, kar je podoba kazala, imeli nič posebnega. Tu so bili obrazi neke stare rodbine, ki morebiti ni imela na sveti ni-kakoršnih potomcev več; do cela neznani obrazi z raztrganim platnom; okviri, ki so bili zgubili zlatilo, s kratka: tu je bila sama stara šara. Ali umeteljnik je pregledal jo in skrivaj mislil: „Morda najdem kaj." Mnogokrat je slišal besedo o tem, da imajo med šaro prodajalci često slavnih živopiscev (malarjev) obraze. Ker je prodajalničar videl, kam je zameknil se umeteljnik, odpovedal se je postrežnosti, vdal navadni in pristopni važnosti, in zopet je vstopil se k vratom, zval je mimo prihajajoče in kazal jim z roko prodajal-nico. „Semkaje, gospodje, tu imate obraze! — dobil sem jih z borze.'' — Uže se je nakričal, a največ zaman, nagovoril se je do sita se starinarskim prodajalcem nasproti, stal je tudi pri vratih svoje prodajalnice; ko pa je bil naposled spomnil se, da ima v zakladnici kupca, obrnil je hrbet v ljudi in stopil v prodajalnico. „Nu, gospod, ali ste izbrali kaj?" — povprašal je. Ali umeteljnik je uže nekoliko časa nepremično stal pred nekim obrazom v velikem in nekedaj dragocenem okviru, ki so jedva na njem lesketali davnega zlatila ostanki. To je bil starec rujavega, okoščelega, strhlega obraza; njegovega lica črte, kazala je podoba, zedinjene so bile v krčeviti razgretosti in niso pričale severne moči, ognjeni jug je bil označen na njih. Imel je široko azijsko obleko. Da-si je podoba bila zamazana in opra-šena, vendar-le je, ko je bil prah zbrisal jej z obraza, opazil ostanke dela izbornega umeteljnika. Podoba, zdelo se je, da je nedodelana; ali čopič, njega moč je bila očita. Najčudovitejše so bile oči: podoba je kazala, da je o njih delu umeteljnik upotrebljal vso silo in vso skrb. Gledale so naravnost, gledale se samega obraza, kakor bi bile njega razmernost motile se svojo čudovito živostjo. Ko je bil podobo prinesel k vratom, gledale so oči še silnejše. Prav tako so vplivale na ljudi. Ženska, kije stala za umeteljnikom, vskliknila je: „Ta gleda, ta gleda!" — in umeknila se je na stran. Nekaj neprijetnega, neumljivega je čutil tudi sam in obraz položil na tla. „Nu, torej vzemite podobo!" —rekel je prodajalec. „Za koliko?" — povpraša umeteljnik. ;;Zakaj bi prenapenjal? — dajte mi tri četvrtake." *) *) četvrtak plačuje blizu 25 novčičev srebra. „Ne dadem jih." ;;Nu, koliko pa bi dali?" ;;Dvogrivnik", *) — odgovoril je umeteljnik in hotel oditi. „Koliko ponujate! — za dvogrivnik ne kupite ni okvira. Podoba kaže, da nečete kupiti obraza. — Gospod, gospod, vrnite se! Priložite le grivnik. Vzemite ga, vzemite za dvogrivnik. Le na početek, ker ste prvi kupec." O tem je delal z roko, kakor bi bil hotel reči: „Nu, pa naj bode, hudir vzemi ta obraz!" (Dalje prihodnjič.) Zabavne stvari* Podoba. Povest. Euski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoriean. I. (Dalje.) Tako je Čartkov prav nenadoma kupil staro podobo in to trenotje samega sebe vprašal: ;,Zakaj sem kupil jo? — čemu pa mi bode?" — Ali ni bilo več nika-koršne pomoči. Vzel je iz žepa dvogrivnik, dal prodajalcu ga, podobo vzel pod pazduho in odnesel jo seboj. Na poti se je spomnil, da je bil poslednji dvogrivnik to, ki je imel ga in oddal. Pomračila se mu je misel takoj; nevoljna in malomarna puščoba se je lotila ga prav ta trenotek. „Da bi hudir pozobal to! — Kako gnjusoben je ta svet!" — opomnil je s čutom ruskega človeka, ki se mu slabo godi. Da skoro sam ni znal, korakal je nehote brzo dalje in ni imel čuta do ničesar. Večernega žara rudeča jasnota je še mudila se na nebnem oboci; še so bili domi, stoječi na tej strani, ožarjeni z njega toplo svetlobo; a v tem je bii vshajajočega meseca hladni sinjkasti blesek jasnejši in jasnejši. Poluprozorne lehke sence trakovi so padali na zemljo in odbijali se od domov in pešcem od nog. Uže je umeteljnik začel malo po malo ozirati se v nebo, pokrito z nekako prozorno, tenko, sumljivo svetlobo, a skoro te trenotke so mu iz ust prikrilile te-le besede: „Kako tenek zvuk je to!" — in besede: „To je zlo, da bi vrag vzel to!" — in popravljal je podobo, ki je neprestano vhajala mu izpod pazduhe, in pospešil korake. Utrujen in ves potan je privlekel se domov v petnajsti ulici na Vasiljevskem otoku. Težko in sopeč je lezel po stopnicah, politih s pomijami in odičenih z mačjimi in pasjimi oapadki. Potrkal je na duri, ali ni se oglasil nihče: žive duše ni bilo doma. Prislonil se je k oknu in sklenil je, da bode potrpežljivo čakal, pa naposled se je za njim se svojimi koraki oglasil sluga v modri košulji, to je bil njegov kuhar, tri mu je barve, pometal bivališče, ki je sproti nesnažil ga se svojim obutalom. Mladeniču je bilo ime Nikita; prebil je ves čas za vratmi, kedar gospoda ni bilo doma. Nikita je dolgo časa trudil se, predno je ključ porinil v luknjo ključavnici, ki je ni videl ni o temi. Naposled so duri bile odprte, čartkov je stopil v prednjo sobo, nestrpno je bila mrzla, to imajo vsi ume-teljniki, česar pa sami ne opažajo. Ni oddal Nikiti plašča, temuč kar stopil je v svojo delavnico — štiri-Kotno sobo, veliko ali nizko, se zamrzlimi okni, zametano z vsakojako umeteljniško zmesijo: s kosci raznih rok iz sadre (gips), z okviri, prevlečenimi s platnom, s krajinami, začetimi in pohojenimi, z obleko, razvešeno po stoleh. Močno je bil utrujen, odložil je plašč, raz-mišijeno doneseno podobo postavil med dva mala od-rezka platna in kar paaei je na ozek blaziujak (divan), o katerem bi človek ne bil lehko trdil, da je prevlečen s kožo, kajti vrsta mednih čavljičev, ki so nekedaj pripeto držali, davno je uže bila samosvojna, a koža je tudi po vrhi bila sama svoja, da je Nikita za njo za-rival omazane nogovice, košulije in vse nesnažno perilo. Ko je bil sedel in oddehnil se, kolikor je bilo mogoče počiniti na tem ozkem blazinjaku, zahteval je naposled fivečo. „Sveče ni" — povedal je Nikita. ;,Kako je to, da je ni?" „Saj je uže sinoči ni bilo'' — odgovoril je Nikita. Umoteljnik se je spomnil, da res uže poprejšnjega dne ni bilo sveče, torej je upokojil se in molčal je. Dal se je sleči in del je na-se svoj močni in jako obaošeni halat. „A bil je tukaje gospodar" — opomnil je Nikita. „Nu, ali je prišel po novce? — znam to" — dejal je umeteljnik in kolebnil z roko. „Ali ni prišel sam" — povedal je Nikita. ;;A s kom vred je prišel?" ;,Ne znam, s kom vred, z nekim policijskim pooblaščencem (komisarjem)." „Zakaj pa s policijskim pooblaščencem?" „Ne znam, zakaj; dejal je, da zato, ker stanovnina ni plačana." „Nu, kaj bode iz tega?" „Jaz ne znam, kaj bode iz tega; dejal je, če neče^ naj pa ostavi bivališče. Hočeta priti zopet jutri." ^ „Naj le prideta" — opomnil je otožno hladno Cart-kov — in žalost je ovladala ga popolnem. Mladi umeteljnik Cartkov je imel spretnosti, ki so mnogo obečale; o mnogih trenotkih je njegov čopič razodeval nazornost (anschauung) in razmernost, nagel nagib, da se bliža bolj prirodi. „Pozorni bodite, dragi moj" — rekel mu je često profesor, — „vi imate spretnosti; grehota bode to, če jih poguboste; ali nestrpni ste; kedar vas se kaj loti, kaj priljubi se vam, ovlada vas to, a vse drugo vam je smet, do druzega vam nič ni, vi sami ne znate, kaj bi radi. Pazite, da naposled ne boste po sedanji navadi živopisec (malar); uže začenjajo presmelo kričati vaše barve, vaši riski niso strogi, zdaj pa zdaj so do cela slabi, črta ni vidna; vi uže hitite za osvetljenjem sedanjega časa, za tem, kar o prvem pogledu bije v oči... varujte se, da nevedoma ne zablodite v angleško razvado ; pazite: uže se vas začenja prijemati svet, uže drugič okrog vašega vrata vidim gizdalinsk robec, lesketajoč klobuk___Vabljivo je to, če človek more lotiti se, ter za novce malati obraze, podobe po sedanji navadi; ali to je spretnostim skaza, ne razvitek. Potrpežljivi bodite! Premislite vsakako delo, zavrzite gizda-vost — naj drugi bero novce, kar je vaše, to vam se ne zgubode." (Dalje prih.) - 248 - Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoriean. L (Dalje.) Profesor je imel nekoliko prav. Zdaj pa zdaj je našemu umeteljniku res prišlo na um, da bi bril burke, fikazoval se, s kratka: da bi sem ter tam pokazal svojo mladost; ali poleg vsega tega je moral zmagovati samega sebe. Gasi je zabil na vse, čopič vzel v roko in ni odložil ga drugače, nego — kakor bi se bil prebudil iz kakega prekrasnega sna. Ni umel še vse Rafaelove globokosti, uže je mikal ga bistri, široki Kvidov čopič, ustavljal se je pred Tizijanovimi podobami, zamikali so ga Flamski obrazi. Otemnela zavesa, ki je krila stare obraze, ni bila še popolnem zginila izpred njega, a uže je v njih nahajal nekaj, da-si notranje ni strinjal se s profesorjem, da bi davni umeteljniki tako neumljivo razlikovali se od nas; njemu se je do cela zdelo, da je devetnajsti vek znatno prekosil jih v nečem, — da je priroda sedaj vzgled ognjivejši, živejši, vernejši, s kratka: premišljal je to razmerije tako, kakor premišlja mladost, ki je uže dospela nekaj in ki to čuti v svoji oholi notranji svesti. Časi je lotila se ga nevolja, kedar je videl, da je kak popoten umeteljnik Francoz ali Nemec, ki ni bil nikakoršen rojen živopisec, da je le z vajenostjo svoje roke, se smelostjo svojega čopiča in se živimi barvami vzbudil splošen vik in o trenotku prislužil si mnogo novcev. To je prihajalo mu na um, a ne — kedar je bil ves zamišljen v svoje delo , ko je zabijal na jelo, na pilo in na ves svet, temuč kedar je nedostatek prikipel do najviše stopinje, ko ni imel za čim kupiti čopiča, ni barev, — kedar je neodbitni gospodar, če je bilo treba, po desetkrat na dan prišel po novce za bivališče. Pa je o svoji gladni obraznosti zavidal bogatemu živopiscu usodo, pa je v njem probudila se misel, ki se često v ruski glavi vzdrami, da bi popustil vse in ostrupil s tegoto — vsemu na zlo. A sedaj je bil tako zloben. „Da, trpite, trpite!^' — opomnil je nevoljno — „naposled je tudi potrpežljivosti konec. Trpite! — a za .čim bodem jutri obedoval? — Saj mi nihče ne posodi ničesar. A da odnesem, ter prodadem vse svoje obraze in riske, ne dobil bi za-nje ni dvogrivnika. Koristni so vsekako, to znam jaz; nobeden izmed njih ni nepotrebno delo, vsak izmed njih je naučil me nekaj. Ali kaj mi hasne? — Vaja — črtež — in vse je le vaja, črtež, da ni kraja, ni konca. A kedo bi jih kupil, ker me ne poznajo po imeni? — komu so potrebni riski se Btarin (antik) iz natorne učilnice, ali moja nedokončana Psihe, — nje ljubav, ali moje sobe „perspektiva^^, ali mojega Nikite podoba, da-si je lepša, nego mnoga podoba kakega živopisca po sedanji šegi? — Res je, kaj bi začel ? — Zakaj se mučim in morim, kakor kak učenec z abecedo, ker bi lehko, kakor mnogo drugih, lesketal se v nečem in novce imel, kakor drugi?!" Ko je bil umeteljnik dogovoril to, zdrznil se je nenadoma in obledel je; izmed obeh odrezkov platna je gledalo ga neko krčevito strhlo obličje; dve strašni oki fite vpirali se naravnost va-nj, kakor bi bili hoteli po- goltniti ga; Da ustnih je bil zapisan mu grozni uka^ molčečnosti. Oplašen je hotel vskrikniti in poklicati Nikito, ki je uže bil začel junaški hrščati v svoji prednji sobi; nenadoma pa je prenehal in zasmijal se; strah je umaknil se ta trenotek: to je bila kupljena podoba, ki je bil popolnem zabil na-njo. Mesec, njega bliščoba je razsvitljevala sobo in objemala tudi njo, ter kazala mu nje posebno živost. Jel je ogledavati jo in otirati. Pomočil je gobo v vodo in z njo nekolikokrat potegnil po podobi, prah zmil z nje in nesnago, obesil jo pred-se ob steni in čudil se je tem bolj nenavadnemu delu; obraz je skoro ves oživel in oči so gledale ga tako, da je stresnil se naposled, obrnil se in plaho zakričal: „Gleda, gleda, kakor kak živ človek!^^ Nenadoma je na um prišla mu dogodba, ki je bil užo davno izvedel jo od svojega profesorja, — dogodba o neki podobi znamenitega Leonarda da Vinci, slavni umeteljnik je trudil se z njo nekoliko let, a vendar je trdil, da je nedokončana, po Vozarijevih besedah pa so vsi pričali, da je najdovršnejše umeteljniško delo. Naj-dovršnejše na njej so bile oči, ki so čudili se jim so-časniki; najmanjši čut je bil viden v njih, najmanjših, skoro nevidnih žilic ni manjkalo — in namalane so bile na platno. Ali vendar tu, pri podobi, viseči pred njim, — tu je bilo nekaj čudnega. Ni bila to umeteljnost, to je prav za prav razdiralo podobi razmerje; to so bile žive, to so bile človeške oči! — Podoba je kazala, kakor bi jih bil kdo izrezal iz živega človeka in semkaj vtaknil. Tu ni bilo tiste vzvišene blaginje, ki dušo zanimlje a pogledu na umeteljniško delo, da je odbrani predmet še tako strašan; tu si nahajal nekov bolen, mučeč čut. „Kaj je to?^' — vprašal se je umeteljnik nehote, ;,8aj je to priroda, živa priroda: od kodi je to nemilo, čudno čutje? — Če je priroda komu vzgled — ali je to suž-niška, doslovna pregreha in ali se zdi, da je to oster, nepriličen krič ? — Ali če odberem predmet malomarno, brez čutja, ki nima z njim nikakoršnega notranjega soglasja, ali se neogibno ojavi v svojem strašnem učinku? Neosvetljen se žarom neke neumljive, do cela skrite misli se pokaže v tem učinku , kakor če kedo, ki bi rad spoznal kakega prekrasnega človeka, oroži se z ana-tomičnim nožem, razseče njega notranjost in opazi človeka — gnjusobnega. Zakaj ta ali ta umeteljnik prosto, nizko prirodo kaže v taki svetlobi, a zakaj ne čutimo nikakega nizkega ganotja? — Narobe je, podoba kaže, kakor bi ugajala nam, pak beži in pokojnejše in živejše giblje se okrog nas. A zakaj se nam prav ta priroda v proizvodih kakega drugega umeteljnika zdi nizka, gnju-sobna, pa je vendar tako veren bil jej? — Ali ne, ni v njej ničesar, kar bi jej dajalo svetlost. Tisto je, ali je priroda taka ali taka: naj je sama ob sebi velekrasna, če ni solnca na nebu, manjka jej nečesa zmerom." Stopil je zopet k podobi, da bi ogledal si čudne oči, a opazil je o strahu, da gledajo naravnost njega. To uže ni bila odlika iz prirode; to je bila čudovita živost, ki bi lice razjasnila mrtvecu, vstalemu iz groba. Ali je bila to luna, nje svetloba, ki vodi se seboj sen-jarsko obraznost in ki vse oblači v drugače vnanjost, ki protivi se resničnemu dnevu, ali je kaj druzega bilo povod temu, s kratka: grozno je bilo v sobi samotnemu. Tiho je stopil od podobe, obrnil se je na drugo stran in ni hotel gledati je, ali njega oko je nehote samo ob sebi vhajalo nazaj. Naposled mu je grozna bila hoja po sobi; zdelo se mu je, kakor bi nekdo hodil za njim — in vsak trenotek je bojazljivo ozrl se za hrbet. Ni bil boječ nikdar; obraznost in živce pa je imel nežne, a tega večera ni mogel razjasniti si zoprne bojazni. Sedel je v kot, ali tu je zdelo se mu, kakor bi mu kedo čez ramo gledal v oči. Tudi Nikita, njega 255 hrščanje, ki je oglašalo se iz prednje izbe, ni pregnalo njegove bojazni. Naposled je boječe, da ni vsklonil glave, vstal se svojega prostora, odšel za zaveso in legel je v postelj. Skozi odprtino v zaslanjalu je videl sobo, ki je razsvitljevala jo mesečina, videl je tudi ob steni visečo podobo. Oči so še strašnejše, še krepkejše strmele va-nj, kakor bi ne bile hotele gledati nikamor drugam, nego v njega. Poln bridkega čutja je sklenil, ter vstal iz postelje, vzel je ogrinjalo, približal se podobi in zagrnil jo popolnem. (Dalje prihodnjič.) 256 264 Zabavne stvari* Podoba. Povest. Euski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorican. L (Dalje.) Ko je bil zvršil to, pokojnejši je legel v postelj, jel je premišljati bedo in žalostno usodo , trnjevo ži-venje, ki umeteljnika čaka na tem sveti, a o tem so njega oči nehote skozi luknjo v zaslanjalu gledale podobo, zastrto z ogrinjalom. Sijajoči mesec je ogrinjalu dajal tem večo beloto in zdelo se mu je, da so strašne oči jele gledati celo skozi platno. O strahu je neprestano strmel v obraz, rad bi se bil preveril, ali je to prevara. Naposled je res opazil . . . jasno videl, da ni več ogrinjala, podoba da je do cela odgrnjena in da gleda, na nič druzega okrog, temuč naravnost njega, da gleda prav njemu nasproti. Nehalo mu je biti srce in videl je: starec se je zgenil in z obema rokama nenadoma oprl ob okvir. Naposled se je dvignil na rokah, pomolil je obe nogi in stopil iz okvira. Skozi odprtino v zaslanjalu se je kazal uže prazni okvir. Po sobi so se oglasili koraki, ozval se njih topot, ki je naposled bolj in bolj bližal se postelji. Srce je začelo močnejše biti umeteljniku. Vsled samega straha je zatajil deh in čakal, kedaj starec izza zagrinjala pogleda va-nj. A uže je res gledal izza njega prav^tistega ogorelega lica in velikih, k višku gledajočih oči. Cartkov se je silil, da bi vskriknil, a čutil je, da nima glasa, hotel se je geniti, malo obrniti se — ali niso gibali se udje. Odprtih ust in o zadržanem dehu je gledal to strašno prikazen visokega tela v neki široki azijski obleki, in čakal je, kaj jame počenjati. Starec je sedel prav k njegovim nogam in takoj nekaj potegnil izmed naborov svojega širokega oblačila. To je bila vrečica. Odprl je starec jo, prijel za oba vogalca in stresnih o gluhem cinkotu so na tla padali težki zvitki podobni dolgim slopkom, vsak je bil zavit v moder papir in na vsakem je bil napis: ,,1000 cekinov". Pomolil je starec svoji dolgi, okoščeli roki iz širokih rokavov in začel razvijati zvitke. Lesketalo je zlato. Da-si je velika bila skrb in mračeča umeteljnikova bojazen, vendar je do cela zameknil se v zlato in nepremično gledal, kako je svetlilo se v okoščelih rokah, kako je lesketalo, tenko in gluho cinkalo in zopet vsipalo se. Pa opazil je zvitek, kije dalje od drugih zakotal se prav k nogi njegove postelje, k njegovi glavi. Krčevito je segnil p6-nj in poln straha gledal, ali ne vidi starec. A starcu se je zdelo, da je prezamišljen; zbral je vse zvitke, zložil jih v vrečico, pogledal ga — in odšel je za za-slanjalo. Močno je srce bilo Čarkovu, ko je slišal, kako se po sobi razlega topot starčevih korakov. Krepkejše je zvitek stisnil v svoji roci, treslo se mu je vse telo — in nenadoma je začul, da se koraki zopet bližajo zaslanjalu — gotovo je bilO; da je starec spomnil se, da jnanjka zvitka. A dej, zopet je gledal ga izza zašla- njala. Do cela v obupnosti je umeteljnik z vso močjo v roki stisnil svoj zvitek, napel vso silo, da bi se genil, da bi vskriknil — in izbudil se je. Mrzel pot je oblil vsega; srce mu je bilo silno tako^ kakor je le moglo biti; prsi je imel tesne, kakor bi bil poslednji deh hotel izleteti iz njih. „Ali je bil to sen?^^ povprašal se je in z obema rokama prijel za glavo. Ali te prikazni strašna živost ni bila sen. Videl je, ko je bil probudil se, kako je starec stopil v okvir, mignilo je tudi njegovo široko oblačilo, in njegova roka je dobro čutila, da je pred trenotkora držala nekaj težkega. Svetli mesec je jasnil sobo; po nje temnih kotih je kazalo se tu platno, tu dodelana roka, tu na stol položeno oblačilo, tu hlače in neosnaženi črevlji. Zdaj še le je opazil, da ne leži v postelji, temuč da stoji prav pred podobo. Kako je prišel semkaj — tega ni mogel razjasniti si nikakor. Še čudnejše se mu je zdelo to, ker je do cela odkrita bila podoba, ker res ni bilo ogrinjala na njej. O nedopadljivem strahu je gledal jo in videl, kako so te res žive oči vpirale se naravnost va-nj. Mrzel pot se mu je prikazal na obraz; hotel je oditi, ali čutil je, da ste mu nogi nekako prirastli k tlem. Videl je, da to ni sen; zgenile so se starčeve črte in ustni ste jeli šobiti se, kakor bi bili hoteli vsesati ga . . . Besen, obupen je odskočil in probudil se. ;,Ali je to bil sen?"^ — Bilo mu je srce, da je hotelo pokniti, mahal je okrog sebe z rokama. Da, leži na postelji prav tako, kakor bi bil zaspal. Pred njim je zaslanjalo; mesec — njegova svetloba je polnila sobo. Skozi odprtino v zavesi je bilo videti podobo, ogrnjeno^ kakor je treba, z oveso, kakor je bil sam zakril jo. Torej to je bil le sen! — A stisnjena roka še čuti, kakor bi v njej bilo nekaj. Silno mu je bilo srce, res strašno; teža na prsih je bila neprenosljiva. Pogledal je skozi odprtino in neprestano gledal oveso, a jasno je videl, da se ogrinjalo začenja krčiti, kakor bi se roki gibali za njim in raz se hoteli strgati ga. „Ljubi Bog, kaj je to?!" — vskriknil je, obupno pokrižal se — in vzbudil se je. Ali je to bil tudi sen? — Skočil je s postelje na pol zmočen, brezi uma, ni mogel razjasniti si, kaj se godi ž njim: ali ga duši mora, ali je to pošast, mameča vročnica, ali živa prikazen. Hotel je potješiti poljočo dušo in razprojeno kri, ki je o napetem utripu bila mu v žilah, zato je stopil k oknu in odprl oknice. Očvrstil ga je mrzel, neprijeten veter. Mesečina je še počivala hišam po strehah in po belem zidovji, če prav so majhni oblaki često sprehajali se po nebu. Vse je bilo tiho; zdaj pa zdaj mu je z daleč na uho priletel kake drožke (voza) drkot, izvoščik (najemni voznik) je spal kde v kaki skriti stranski ulici, pospalo ga je bilo leno kljuse^ čakal je kesnega gosta. Dolgo časa je gledal in glavo kazal skozi oknice. Uže so na nebu pokazali se prihajajoče zarje zraki; naposled je začutil dremoto, zaprl oknice, stopil od okna, legel v postelj in takoj je krepko zaspal, kakor bi ga bil ubil kedo. Vzbudil se je pozno, jako pozno in imel je ta neprijetni čut, ki človeka loti se o ogljenem soparu: močno ga je glava bolela. V sobi je bilo mračno; neprijetna ulaga se je razprostirala po zraku in prihajala je skozi reže po oknih, zaslonjenih z obrazi ali se še le prvič pobarvanim platnom. Čmeren, nevoljen, kakor kak moker petelin, sedel je na svojem raztrganem bla-zinjaku in sam ni znal, kaj bi začel, naposled pa se je spomnil svojih sanj. Zdelo se mu je, da je o snu videl res neko strašno prikazen. Zdelo se je, da v starčevem pogledu in izrazi nekaj govori, da je pri njem bil to noč; roka mu je skoro čutila, da neka teža počiva v njej, kakor bi mu jo bil vzel le pred trenotkom. Zdelo 263 86 mu je, ko bi le krepkejše bil držal zvitek, ostal bi mu bil v roci tudi še po vzbudu. „Ljubi Bog, ko bi človek imel le del teh novcev!" opomnil je in težko vzdihnil, — in v obraznosti videl je, kako so vsi ti zvitki z vabljivim napisom ^^lOOO cekinov" vsipali se iz vrečice. Izsipali so se zvitki, lesketalo je zlato, zopet so se izsipali zvitki, a umeteljnik je sedel nepremično oprt in se svojimi očmi pusto strmel v prazni zrak, ni mogel odtrgati se od tega predmeta, kakor kak otrok, ki sedi pred sladkim jelom in sline požira, ko gleda, kako jedo njegovi tovariši. (Dalje prihodnjič.) 271 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoriean. L (Dalje.) Napopled je pri durih oglasil se ropot, ki je neprijetno vzbudil ga. Vstopil je gospodar s pooblaščencem vred, gospodar, čegar prihod je potrebnim ljudem, kar znamo, neprijetnejši, nego je bogatinom kakega berača obraz. Gospodar malega doma, ki je Cartkov bival v njem, ta gospodar je bil bitje izmed bitij, kakoršna so navadno domom lastniki — kder koli v petnajsti ulici Vasiljevskega otoka na Petrogradski strani, ali v oddaljenem kotu Kolomne, bitje, kakoršnih je mnogo v Ruski in ki človek njih značaj ugane težko tako, kakor kake obnošene suknje nekdanjo barvo. O svoji mladosti je bil kapitan in kričon, tudi je bil državnih zadev služabnik, načeloval je hudim pretepom, pa tudi čil je bil in gizdav in glup. O starosti je te rezke lastnosti v sebi zedinil v neko temno neodločnost. Uže je bil udo-vec, uže iz službe izpuščen, uže ni gizdil se več, ni bahal se, niti pretepal, le čaj je rad pil in o tem žlobudral vsakojako nesmisel; hodil je po sobi, prikladal na ogenj na ognjišči; strogo, konci vsakega meseca je k svojim najemnikom prihajal po novce, hodil je po ulici in ključe nosil v roci, ogledaval je svojega doma streho; izgnal je nekolikokrat vratarja iz njegove izbe, ko je spat legal, s kratka: to je bil človek v pokoji, človek, ki mu po samopašnem životu in po stresanj na poštnem vozi ostanejo le gnjusobne navade. „Račite, gledite sami, Baruh Kuzmič" — opomnil je gospodar, ko je bil obrnil se v pooblaščenca, in stegnil je roko, ^,ne plača stanovnine, pa je ne plača." ^Kako, ker ni novcev? — Potrpite, vsaj bodem plačal." „Dragi moj, jaz ne morem čakati" — povedal je gospodar razsrjen in mahal s ključem, ki je držal ga v roci, „pod mojo streho biva podpolkovnik Potogonkin, uže je sedem let tega; Ana Petrovna Buhmistrova je najela kolnico in konjišnico na dve strani, in ima troje ljudi v službi . . . kaka najemnika imam! — Da vam kar povem, jaz nimam te potrpežljivosti, da bi ne plačevali stanovnine. Kačite, plačajte precej in preselite se/' „Nu, če sta pogodila se tako, torej račite, plačajte^S rekel je pooblaščenec, na lahko kimal z glavo in palec vteknil v luknjo svoje suknje. „Ali s čim bi platil? — to je kaj druzega. Sedaj nimam ni groša." „Torej plačajte Ivanu Ivanoviću z delom svojega stanu" — rekel je pooblaščenec — „morebiti bi se pobotala, da vzeme obraze." „Ne, dragi, zahvaljujem se na obrazih. Da so obrazi častni, dobro bi bilo, ko bi jih smel razvesiti ob stenah, da je kak general se zvezdo, ali da je kneza Kutuzova podoba; ali namalal je dečaka, dečaka v košulji, slugo, ki mu barve tere. Pa je naobrazil ga, kakor kakega svinjskega pastirja! — naložil sem mu jih na grbo; vse žreblje mi je ta slepar bil poruval iz zapahov. Gle-dite semkaj, kaki predmeti so to: tu malo sobo. Pa bi še bilo, da je odbral sobo, uredjeno, čisto; ali namalal jo je z vso šaro in nesnago vred, v kakoršni se valja. Dejte, gledite, kako mi je umazal sobo, račite, nu, le gledite. Pod mojo streho so po sedem let najemniki polkovniki, Buhmistrova Ana Petrovna .... Ne, jaz trdim: ni nesnažnejšega najemnika, nego je živopisec: svinjar je svinjar, tega ne predrugači ni Bog!" A vse to je mogel potrpežljivo poslušati ubogi umeteljnik. Pooblaščenec je v tem pregledal obraze in riske in dokazal je s tem, da je njegov duh živejši, nego pa gospodarjev, in da je pristopen umeteljniškim učinkom. „Hm hm^' — spregovoril je, s prstom pokazal na platno, kder je bila . . . ženska naobražena, „to je, to-le je ... . sleparsk predmet. A zakaj je pod nosom tako črna? — ali je s tobakom posipala se?'' ¦v „Ne" — odgovoril je Cartkov neprijazno in ni pogledal ga. „Nu, to bi bilo treba odnesti kam drugam, ali pod nosom je prečrna" — opomnil je pooblaščenec. ;;A kakova podoba je to?" — povprašal je, ko je bil stopil k naobraženemu starcu. „Ta je pregrozen! — ta je res nekako strašen, uh, saj gleda, kakor bi bil živ! — Uh, kak peklenšček je to! — Po kom ste ga namalali?" v ^;Uh, to je po . . ." — zinil je Cartkov, ni bil še dokončal odgovora, ko je oglasil se resek. Gotovo je bil pooblaščenec malo prekrepko prijel podobo, — nje okvir, veren je bil surovi navadi svojih rok: vtrle so se stranske deščice, ena izmed njih je padla na tla in z njo vred je padel, težko zaropotal zvitek v modrem papirji. Cartkov se je ozrl v napis: ^1000 cekinov". Kakor kak blaznik, tako je skočil, da ga pobere, zgrabil je zvitek in krčevito stisnil ga v roci, ki je poobesila jo teža. „Ali niso zazveneli novci?" — vprašal je pooblaščenec, ko je bil zaslišal na tla padlega zvitka rj)pot in ni mogel opaziti ga zbog hitrosti, s kakoršno je Cartkov planil po-nj in pobral ga. „A kaj vam je do mojih reči?" „Meni je do tega, da bi precej stanovnino plačali gospodarju; imate novce, pa nečete plačati — do tega je meni!" „Nu, saj bodem plačal še danes.'^ „Nu, zakaj pa niste hoteli plačati popreje, da ne-pokojite gospodarja in tudi policijo mučite?" „Zato ne, ker nisem hotel dotekniti se teh novcev. Danes na večer mu bodem plačal vse, preselim pa se precej jutri, ker nočem ostati pod streho tega gospodarja." „Nu, Ivan Ivanović, plačal vam bode" — opomnil je pooblaščenec, ko je bil obrnil se v gospodarja. ;;A če le danes na večer ne bode pošteno plačal, pa nikar ne bodite hudi, gospod živopisec . . . ." Po teh besedah je svoj trirogati klobuk del na glavo, odšel v izbo in za njim gospodar sklonjene glave, in, kar je bilo videti, premišljajoč. (Dalje prih.) 272 - 282 Zabavne i^tvari« Podoba. Povest. Euski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoričan. I. (Dalje.) ;,Hvala Bogu, odnesel ju je hudir!" — vskliknil je Cartkov, ko je slišal, da duri zapirata v prednji izbi. Pomolil je va-njo glavo, Nikito poslal nekam, da bi do cela sam bil, zaprl za njim duri, vrnil se v svojo sobo in začel je o močnem srčnem trepetu razvijati zvitek. V njem so bili cekini, plamteči kakor ogenj. Skoro brez uma je sedel za gromado zlata in še zmirom samega sebe vpraševal: „Ali ni to sen?" — Prav tisoč cekinov je bilo v zvitku; na vsem svetu so bili podobni tistim, ki je videl jih o snu. Nekoliko minut je prebiral, pregledaval jih, a še zmirom ni mogel razmodriti se. Nenadoma so v njegovi obraznosti probudile se vse povesti o zakladih, o kovčegih s tajnimi predali, ki so spredniki ostavili jih na nič zabredlim vnukom in krepko verovali, da bodo vse potratili o svojem časi. Menil je: „Morda ni kak ded sklenil ter svojemu vnuku ostavil daru in skril ga za okvir rodbinske podobe?" — Poln romanskega senjarstva je premišljal, ali ni v tem kake tajne zveze z njegovo usodo, ali ni obrazu bitost z njega vlastno bitostjo v nekaki združbi — in ali ni njegov skrivni najdeš nekak odlok njegove usode. Začel je pazno ogledavati kupljene podobe okvir. Na jedni njegovi strani je bil vrezan žlebec, skrit z deščico varno in kanljivo tako, da bi do konca sveta cekini bili ostali v miru , ko bi umetalna pooblaščenčeva roka ne bila zlomila okvira. Ko je ogledaval podobo, zopet je čudil se izbornemu delu, najbolj pa nenavadnim očem. Uže niso zdele se mu več tako strašne, v srci pa mu je vendar še zmirom bival nekov neprijeten čut. „Ne" — opomnil je sam sebi — „če prav nisi bil moj ded, vendar te denem za steklo in naredim ti za to zlat okvir !^' Položil je roko na kupec zlata, ležečega pred njim, in silno mu je srce bilo o takem prizoru. „Kaj naj bodem počenjal z njimi?" — vprašal se je, ko je bil oko vprl v cekine. „Zdaj sem dovolj preskrbljen na tri leta; lehko se bodem zaprl v svojo sobo in delal bodem. Na barve imam zdaj, na obed, na čaj, na potrebe, na sta-novališče imam; preganjal in dražil me zdaj ne bode nihče; kupim si odličen manken, *) naročim si vzorno podobo iz mavca, izdelam nogici, izgotovim Venero, na-Jiupim vrezljin najizbornejših obrazov. Ko pa bodem delal tri leta brezi truda, ne na prodaj, za vržem vse, lehko bodem slaven umeteljnik." Tako je govoril sam sebi, kakor mu je narekaval razum; ali iz njegove notrine je silnejše in zvučnejše odmeval nekov drug glas. A ko je bil še jedenkrat pogledal zlato — oglasilo se je v njem njegovih dve in dvajset let in ozvala njega ognjena mladost. Zdaj še le je v njegovi moči bilo vse, kar je dosle gledal se zavistnim okom, kar je ugajalo mu le z daleč, ter je po- *) Možic, ki ima gibljive ude, take možice rabijo živo-pisci, natezajo jih vsakijako, kakor je to posebno o delu. žiral le sline. Ha, kako je zabil na vso delavnost, ka je bil le spomnil se na to! — Da bi oblekel frak po šegi, nasitil se po dolgem postu, najel si odlično bivališče, odšel takoj v gledališče, k sladičarju, k . . . itd., to so bile njegove želje, a uže je vzel novce, uže je bil na ulici. Najpoprej je šel h krojaču, oblekel se je od glave do pete, in kakor kak otrok, tako je ogledaval se neprestano, nakupil je vonjavih vodic, mazil (pomad), najel je brezi vsakojake pobote precej prvo prav lepo bivališče se zrkali in z dobro steklenino — bivališče, ki je bil našel ga na Nevskem „prospektu"; kupil je brzo drag lorgnet (Handfernglas) v skladnici, nakupil je naglo silno mnogo ovratnih robcev, več, nego je bilo treba jih, dal je lasniku sesvedrati lase, premeril je brezi vsa-koršnega povoda mesto v kočiji dvakrat, najedel se je brezi mere „konfekta" v sladkarnici, zašel je k francoskemu gostilničarju, ki je o njem kakor o kitajski državi dosle slišal razgovore. Pri njem je obedoval, z roko podprl se pod pazduho, oholo pogledaval druge in neprestano pred zrkalom gladil si skodrane lase. Tu je tudi izpil steklenico šampanjca, ki je do zdaj poznal ga le po imeni. Vino mu je bilo nekoliko zašlo v glavo: prišel je na ulico živ, vesel, kakor ruska prislovica pravi: „ni hudir mu ni bil podoben". Oholo je sprehajal se po hodniku, v vsakoga je pomeril svoj lorgnet. Na mostu je srečal svojega nekdanjega profesorja — in šinil je mimo njega, kakor bi ne bil ni videl ga, da je profesor dolgo časa nepremično in osupel stal na mostu in na svojem obrazi kazal nekakega vprašanja znamenje. Povprek vse reči: mizo, platno, obraze, — vse je še tega večera preselil v velekrasno bivališče. Kar je bilo lepše, to je razstavil po očitih prostorih, kar je bilo ubožno, to je zmetal po kotih in sprehajal se po prekrasnih sobah in nenehoma gledal se v zrkalu. V srci je porodila se mu neodbitna želja, da bi se takoj proslavil in pokazal svetu. Uže je zdelo se mu, da sliši krič: ^Cartkov, Čart-kov! — ali ste videli umeteljnika Čartkova obraze? — Kako umetalen čopič ima Čartkov! — Kako velike spretnosti ima Čartkov!" — Hodil je radosten po svoji sobi, zamaknjen je bil, Bog zna, v kaj. Drugega dne je vzel deset cekinov, odšel je k nekemu izdajatelju veljavnih novin in poprosil ga velikodušne podpore; radostno je sprejel ga časnikar, kije takoj imenoval ga „mnogočastnega", prijel za obe roci, na tanko izprašal, kako mu je ime, njegovo rojstvo, kde je njega bivališče, drugega dne pa je v novinah precej po oznanilu novo izumljenih lojevih sveč prikazal se članek s tem-le nadpisom: ^0 nenavadni nadarjenosti umeteljnika Čartkova." ^,Hitim omikane bivalce prestolnega mesta razveselit, smem trditi, s prekrasno prikaznijo. Vse je soglasno v tem, da imamo mi mnogo prekrasnih fizijog-nomij in prekrasnih obličij; ali dosle ni bilo sredstev^ da bi jih bili obrazili na čaralno platno in ostavljali potomstvu. Zdaj je ta nedostatek odstranjen: prikazal se je umeteljnik, ki v sebi jedini vse, česar je treba. Zdaj more krasotica biti preverjena , da bode naobra-žena sama in vsa ljubkost nje zračne, lehke, čaralne, čudovite krasote, podobne metuljem, letajočim po pomladanskem cvetji. Čestita rodbinska glava bode videla, da je sredi svoje družine. Kupec, vojščak, meščan, uradnik, vsi bodo novic oživeli v svojih stanovih. Hitite, žurite se, če idete se šetališča, s ceste k prijatelju, k sorodnici, v bliščečo skladnico, hitite, od kodar koli, k njemu. Prelepa umeteljnikova delavnica (Nevski ;,pro-' spekt", številka ta in ta) je popolnoma ovešena s po-^ dobami njegovega čopiča, vrednega Vandikov in Tizi-janov. Sami ne znate, čemu bi se čudili: ali vernosit in soglasju z izvorom, ali nenavadni živosti in čopičevi svežesti. Slava ti, umeteljnik! — ti si srečen listek iz-puknil iz loterije. Slava ti, Andrej Petrovič! (časnikarju je, kar vidite, draga bila zaupljivost.) Proslavljaj sebe in nas! Zuamo te mi ceoiti! Splošni pohod, ze-dinjen z novci, to ti bode nagrada, če prav bodo uprli se nekateri naših časnikarjev!" (Dalje prihodnjič) 283 289 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Euski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoričan. L (Dalje.) O tajni dobrovoljnosti je umeteljnik prečital to ojavo; razjasnilo se mu je obličje. Govorili so o njem v novinah, — to je njemu bilo nekaj novega; neko!i-kokrat je prečital te vrste. Primera z Vandikom in Tizijanom je močno ugajala mu. Leposlovka (fraza): „Slava ti, Andrej Petrovič!" ljuba mu je bila jako močno; časnik je bil prinesel njegovo ime in njegov rod; to mu je bila čast — popolnoma neznana dosle. Jel je urno hoditi po sobi, vihal si je lase; sedel je na naslonjač, a skočil je in sedel na divan in neprestano premišljal, kako bode sprejemal naročnike in naročnice; stopil je k platnu — in potegnil je po njem na slepo s čopičem, hotel je roko privaditi ugodnemu gibanju. Druzega dne se je zvonček oglasil pri njegovih durih; prihitel je in odprl. Prišla je bila neka dama, spremljal jo je sluga v služabnem plašči iz kožuhovine, z damo vred pa je bila došla mlada, sedemnajsletna gospica, nje hči. ;,Ali ste vi msje Čartkov?" — vprašala je dama. tFmeteljnik se je poklonil. „Toliko pišo o vas; vaši obrazi baje da so popolnost sama". Po teh besedah je dama ^^lorgnet" nastavila na oči in ogledala je bistro stene, ki ni viselo nič ob njih. „A kde imate svoje podobe?" „Ni jih še" — odgovoril je umeteljnik nekako v zadregi — „še le preselil sem se v to bivališče; na poti so še . . . niso dospele še". „Ali ste bili v Italiji?" — vprašala je dama ia va-nj pomerila „lorgnet", ker ni našla ničesar, kamor bi ga bila obrnila. ;;Ne, nisem bil, ali hotel sem ... pa sedaj sem odložil to . . . Ali račite, sedite!" „Hvalim, sedela sem dolgo časa v kočiji. A, tu yendar-le vidim vaše delo!" — opomnila je dama, ko je bila obrnila se v nasprotno steno in „lorgnet" pomerila v riske, „programe", „perspektive" in podobe, ležeče po tleh. „Cest charmant. Lise! Lise, venez ici: soba po Tegnerovi navadi; gledi: nered, zmešnjava, miza, poprsije na njej, roka, paleta; tuje prah . . . gledi, kako je prah namalan! c'est charmant! A na drugem platnu je ženska, pere si obraz — quelle jolie figure! Uh, mladenič! Lise, Lise! dečak v ruski bundi! —-gledi, dečak! Ali se vi torej ne pečate samo s podobami ?^^ „O, to ni modrost.... da, neumen sem bil ... . riski, . /^ ;;Povedite, kako vi sodite današnje podobščinarje. Ali ni res, da sedaj ni takih, kakoršen je bil Tizijan? — Ni te moči v barvah, ni te . . . žal mi je, ker ne morem ruski povedati vam tega (dama je bila zaljubljena v živopisje, pohodila je in z „lorgnetom" ogledala vse galerije po Italiji). Prav tako , msje Nol .... oh, kako ta mala! kak nenavaden čopič je to! — Jaz sodim, da ima več izraza v obrazih, nego Tizijan. Ali vi ne poznate msje Nola?^ „Kedo je ta Nol?^' — povprašal je umeteljnik. ;;Msje Nol? Oh, kako nadarjen človek je to! — na-obrazil jo je, ko je bila še le dvanajsletua. Morate gotovo priti k nam. Lise, pokaži mu album. Znajte, da sve prišli k vam zato, da bi takoj začeli obraziti jo." 290 „Da, jaz sem pripravljen vsako minuto." Kakor bi trenil, prinesel je podstavek s prigotovljenim platnom, v roko vzel paleto in oči vprl hčeri v bledi obrazek. Da je poznal človeške lastnosti, opazil bi bil takoj začetek mladostne strasti do plesišč, začetek nemira in žalobe o dolgočasnosti pred obedom in po obedu — tožbo, da bi v tistem oblačilu hodila na iz-prehod, — hude nastopke brezčutnega truda z vsako-jakim znanstvom , ki je vcepljala ga jej mati duhu in srcu na razvitek. A videl je umeteljnik v teh nežnih ličicih le čopiču vabljivo bledo prozornost nje tela, ma-mečo, rahlo otožnost, tenki svetli vratek in mladega tela aristokratični ponos. Uže naprej se je tješil se zmago, da pokaže lehkost in blesek svojega čopiča, ki je dosle pečal se le s pustimi črtami surovih vzorov, se strogimi antikami (starina) in odlikami (kopija) različnih izbornih umeteljnikov. Uže naprej se mu je v mislih senjalo, kako bodo sijala ta nežna ličica. „Moram povedati vam'^ — opomnila je dama z nekoliko ganjenim glasom — „jaz bi rada . . . sedaj ima obleko na sebi . . . jaz bi, priznavam, ne bi rada, ne, da bi bila v obleki, ki smo jej tako vajeni: jaz bi rada, da bi prosto bila oblečena in da bi sedela v senci česa zelenega, podobnega polju, da bi čreda bila za njo, kak gaj ... da bi ne bilo kazno, da ide nekam na plesišče ali na kako večerno zabavo po sedanji navadi. Naši plesi, priznavam to, more duha, more našega čutja ostanke . . . Prostote, prostote bi bilo treba več." Uh, materi in hčeri je bilo na licih zapisano, da ste mudili se na plesiščih tako dolgo časa, da je bilo čudo, da obe niste^ bili, kakor iz voska vliti. Jel je delati Cartkov, posadil je „original^^ na pri-ličen prostor, vse je premislil v svoji glavi, potegnil je 8 čopičem nekolikokrat po zraku, ustanavljal je v mislih točke; mežknil je, stopil nekoliko nazaj, pogledal z daleč, a po minoli uri je začel in dokončal podmal (boden). Zadovoljen je bil z njim in takoj je začel malati; za-meknil se je v delo; zabil je na vse, — zabil je celo, da ima blizu sebe aristokratični dami, začel je zdaj pa zdaj pretrgano izgovarjati umeteljniške besede, izpuščal je iz sebe glasno razne zvuke, zdaj pa zdaj je zapel, kakor pristuje umeteljniku, ki je z vso dušo zamaknjen v svoje delo. Brezi vsakoršnih okolnosti dvignil je le čopič, opozoril je ;;Original" , da bi vsklonil glavo, — „original" , ki je naposled jel silno vrteti se in ki je kazal veliko utrujenost. ^^Dosti je danes — dosti" — rekla je dama. ^,Se malo" — poprosil je umeteljnik in zamislil se. „Ne, ali ne utegueve! — ura je tri, Lise!" — opomnila je, ko je bila v roko vzela malo urico, visečo na zlati verižici pri pasi, in vskliknila je: „Oh, to je kesno!'^ „Le minutico!^^ — rekel je Cartkov s prostodušnim in z otroški prošnjim glasom. Dama pa menda ni bila nikakor voljna, da bi bila ustregla umeteljnikovi želji, in obljubila je, da bode drugoč sedela delj časa in vse namestila^ „To je mrzko^' — mislil je Cartkov — „zdaj še le je omajala se mi roka." Spomnil se je, da ni ustavljal ga nihče, nihče branil se mu, ko je malal v svoji delavnici na Vasiljevskem otoku; Nikita je sedel na svojem prostoru , da ni genil se — delal je poleg njega, kakor dolgo časa je hotel; tudi zaspal je v svoji odločni postavi (Steliung). Nevoljen je odložil čopič in paleto na mizo in žalosten je stopil pred platno. Priporočila se je visoka dama in izbudil se je iz zamišljenosti. Po bliskovo je šinil k durim, da je spremil obe; na stopnicah je dama povabila ga, naj pride bodočo nedeljo na obed, in veselega obraza se je vrnil v svojo sobo. Popolnem ga je bila očarala aristokra-tičaa dama. Dosle je sodil take osobe, kakor kaj ne-pristopnega, da so bitja, ki so na sveti zato, da se vozijo v prekrasnih kočijah se slugami v služabni obleki in z gizdavim kočijažem — in da hladnodušno pogledajo človeka - pešca v priprostem plašči. A nenadoma je izmed takih stvari bitje prišlo k njemu v sobo; mala podobo in sprejel je povabilo na obed v aristo-kratično hišo. Ovladala ga je nenavadna pokojnost; ^o cela je bil omočen in nagradil si je to se slavnim obedom , z gledališčem zvečer in zopet je v kočiji mesto premeril brez vsakoršne potrebe. (Dalje prihodnjič) 296 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Euski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoriean. I. (Dalje.) Vse te dni mu ni na misel prišlo navadno delo. Samo pripravljal se je in čakal je, kedaj se oglasi zvonček. Naposled je prišla aristokratična dama s svojo hčerjo vred. Dal jima je sedeža, dvignil je plat no — uže lahko in ponosen na svetsko ročnost — in jel je malati. Jasni dan, solnčna svetloba v sobi je močno pomagala mu. Opazil je na svojem „originalu^ mnogo takega, kar bi ulovljeno in na platno zlito utegnilo dajati visoko ceno podobi; preverjen je bil, da je mogoče dokazati nekaj posebnega, če zdela vse dovršeno tako, kakor se mu to resnično obeča sedaj. Jelo je srce na lahko utripati mu, ko je spomnil se, da naobrazi nekaj, česar še niso videli drugi. Popolnoma ga je prevzelo ' delo, do cela se je zameknil v svoj čopič — in zopet je zabil na aristokratični rod navzočnega „originala". O hitrejšem dehu je videl, kako se prikazujejo nežne črte in vstaja skoro prozorno telo sedemnajstletne deve. Lovil je vsako posenčje, rahlo žoltost, jedva vidno modrino pod očmi, a uže je pripravljal se , da naobrazi majhno runjo, ki je bila prikazala se na čelu, kar za seboj začuje materin glas: 291 „Oh, zakaj to? — ni treba tega! Vaš obraz .... na nekaterih prostorih .... kakor bi bil nekoliko žolt, in tukaje, kakor bi bile temotne pičice." Umeteljnik je začel dokazavati, da te pičice in ta žoltost, da to posebno dobro strinja se, zlaga — da se z obličjem prijetno in nežno. Ali dobil je odgovor, da to se ne zlaga nikakor in da prav nič ne pristaje to — in da se to le zdi mu. „Ali oproščajte, le nekoliko je, samo tukaj-le obličja doteknila se žoltkasta barva" — opomnil je umeteljnik prostodušno. Ali tudi tega ni dovolila mu dama. Dejala je, da Lise le tega dnć ni prav zdrava, da nikoli ni žolta in da nje obličje posebno se svežo barvo ponaša se. O žalosti je začel izglajati, kar je bil čopič namalal na platno. Zginilo je mnogo skoro jedva vidljivih črt in ž njimi vred je zibnilo tudi nekoliko podobnosti. Nečutno je začel dajati obrazu tisti splošni ^kolorit", ki nepremišljeno dajo ga podobam in obraze iz natore maličijo nekako hladno vzorno, kar nahajamo na učilnih prvotinah. Ali dami je ugodno bilo to, ker je bil popolnoma zginil žaljivi ,,kolorit". Čudila se je le, da tako počasi napreduje delo, in dejala je, da je slišala, da o drugi seji popolnem dokonča podobo. Umeteljnik temu ni znal odgovoriti ničesar. Dami ste ustali in odpravljali se na odhod, Umeteljnik je odložil čopič, spremil ji do duri in potlej je dolgo časa žalosten stal na tistem prostoru, pred svojo podobo. Gledal jo je glupo, a po glavi so v tem rojile mu tiste ženske črte, rojila tista posenčja, motala se mu je po njej tista zračna sloga, ki je bil naobrazil jo, pa je čopič neusmiljeno moral uničiti vse. Zamaknjen je bil va-nje do cela, položil je podobo na stran in prišla mu je na vrsto Psihe, nje pohojena glava, ki je poiskal jo nekde, namalal jo je bil uže davno popreje na platno. To je bila na lahko, ali popolnem vzorno, hladnodušno naobražena glava, zgol navadnih črt skupina, ki ni bila prilastila si živega tela. Ker ni imel nikakoršnega dela, jel je ogledavati jo, naznačil je na njej vse, kar je bil popreje opazil aristokratični devi na obličji. Crte, ki je bil ulovil jih, posenčje in ujema, vse to se je tu prikazalo v taki očiščeni podobi, v ka-koršni se javi, ko umeteljnik gleda prirodo, oddaljuje se od nje in tvori nekaj njej podobnega. Psihe je začela buditi se, prosvitajoča misel pa je tudi jela pro-minjati se v vidno telo. Mlade svetske dame obličje, njega izraz je nehote imela Psihe, a poleg tega je nje delež bil samosvojen izraz, ki je opravičeval nje čast, da je čisto izvirno delo. Zdelo se je, da je upotrebil nekoliko, pa tudi vse, kar je izvor kazal mu, in popolnem se je posvetil svojemu delu. Nekoliko dni se je mudil le z njim. A pri tem delu ste ga tudi zasačili znani dami o svojem prihodu. Ni utegnil s podstavka sneti obraza. Obe dami ste radostno vskliknili in tle-skali z rokama. „Lise, Lise! — oh, kaka podobnost! Superbe, su-perbe! — Kako ste dobro izumili, da ste oskrbeli jo z grško obleko! Oh, kaka nenadoost!^^ Umeteljnik ni znal, kako bi dami vzbudil iz prijetne omame. Pekla ga je vest, povešal je glavo in tiho opomnil: „To je Psihe." „Ali je Psihe nje podoba? — Cest charmant!" — dejala je mati in smijala se, nasmijala se je tudi hči. „Ali ni res, Lise, da bode največa ugoda tebi to, ker bode Psihe tvoja podoba? — Quelle idee deli-cieuse! Ali kako delo je to! — To je Correggio! — Priznavam, da sem čitala o vas — in slišala, ali nisem znala, da ste tako nadarjeni. Ne, vi morate vsekako naobraziti i mene." — Rada bi bila dama, da bi tudi sama bila namalana, kakor nekaka Psihe. „Kaj bode pa sedaj9^^ — vprašal se je umeteljaik, ;,ker dami hočete, pa naj bode Psihe to, kar zahtevate", ia glasao je rekel: „Račite, posediti le malo še, jaz se le še malo dotaknem nečesa". ;;0h, jaz se bojim, da ne bi kakor koli. . . tako podobna je sedaj!'' Ali umeteljnik je poznal, da je žoltina bojazni izor — in upokojil ji je, povedal je, da hoče očem dati več ognja in izraza. A res je močno pekla ga vest in hotel je obrazu dati malo več podobnosti originalu, zato da bi kedo ne grajal ga očito grdo. Resnično je naposled Psihe, — nje obličje devi preskrbelo jasnejše črte. „Dosti je!^ — vskliknila je mati, jela je bila bati se, da bi podobnost naposled ne bila prevelika. Ume-teljniku plača je bilo vse: smeh, novci, pokloni, iskreno mu je roko stiskala dama, povabila ga je na obed, s kratka: mnogo laskavih nagrad mu je bilo delež. Podoba je šum vzbudila po mesti. Dama je pokazala jo prijateljicam: vse so čudile se umeteljnosti, ki je živopisec z njo zadel podobnost in tudi krasoto pre-skrbel originalu. O poslednji, to je — da, vstal je razgovor, a ne brezi male zavistne zarudelosti v licih. Takoj so umeteljnika obložili z delom. Podoba je kazala, da hoče vse mesto dati, da ga namala. Vsak trenotek se je zvonček oglasil pri durih. Nekoliko je to utegnilo biti dobro, zato ker je neprestano imel priliko, da je o mnoštvu privajal se različnim podobam. Ali na nesrečo so to bili samo taki ljudje, ki je težko ustrezal jim, to so bile duše — prenagle — nadležni krsti, kateri bolj, ta bolj, za tega del so bili nestrpljivi do skrajne mere. Vsi so le. zahtevali, da bi delo bilo lepo in brzo. Umeteljnik se je preveril, da je do cela nemogoče to, da bi kaj dokončal, da bi vse nameščevati mogla naglost in bistra čopičeva smelost; da mora ves izraz splošno jasen biti in da čopič ne sme prodirati v neznatne podrobnosti, s kratka: da je popolnem nemogoče, da bi delal po natori, po nje dovršenosti. Temu moramo prideti, da je skoro vsakdo izmed teh, ki so dali namalati se, zahteval nekaj druzega. Dame so hotele, da bi posebno duh javil se v obrazih — in značaj, da bi do cela ne pazil na drugo, da bi okroglil vse ogle, da bi umeraval vse potvarnosti in če je moči, ognil se jih do cela, s kratka: da bi popolaem zagledal se v obličje, kedor bi imel priliko, ter videl ga. Za tega del so, ko so sedale, da je obrazil jih, zato zminjale se tako, da je v zadregah bil umeteljnik; nekatera je hotela na svojem obličji kazati otožnost, nekatera bol, nekatera pa je vsekako hotela zmanjšati usta, in krčila jih je tako, da so izšobila se v en konec in podobna bila glavici na palici. A vrh tega so od njega zahtevale podobnost in neprisiljeno prirojenost. Moški niso bili nič boljši, nego dame: ta je hotel biti naobražen silno resue , napihnjene glave, ta k višku gledajočih, razplamčenih oči; telesne straže poročnik je neomajljivo zahteval, da bi na njem bilo videti Marta; uradnik se je napenjal, da bi bil resnejši, blagostnejših lic in roka da bi počivala mu na knjizi, ki je na njej z malimi črkami bilo napisano : ,,Zmerom je gojil pravico." (Dalje prihodnjič.) 305 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorieau. L (Dalje.) Iz početka so s potom oblivale umeteljnika take zahteve, vse to je moralo kazati se, premišljati je bilo treba, a rok (frist) so dajali majhea. Naposled je izpo-znal, v čem je delo, in ni ubijal se s posebnim trudom. Iz dveh, treh besedi je presodil, kako hoče naobražen biti kedo. Kedor je hotel Marta, imel je v obrazi Marta; komur se je zljubil Biron, temu je dal Bironovo postavo. Dama, katera je hotela biti Korinna, Undina, Aspazija, pripravljen je bil takoj na vse jako dragovoljno, dal je sam ob sebi vsakemu dosti blagoobrazija (lepote), katera, kar nam je znano, ne pokaži nikoli ničesar in kateri na ljubo tudi nepodobnost prizanašajo umeteljniku. Po kratkem časi je začel sam čuditi se nenavadni bi-strosti in smelosti svojega čopiča. Kedor pa je dal na-malati se, umeje se samo ob sebi, vsak je bil močno vesel^— in slavili so ga, da je veleum (genij). Cartkov je naposled v vsakem oziru bil živopisec po šegi. Vozil se je na obede, spremljal je dame v sli-karnice, tudi na izprehode, oblačil se je gizdavo in trdil je često, da je družbe treba umeteljniku, da mora varovati svoje česti; umeteljniki, da se oblačijo, kakor čevljarji, da ne znajo vredno vesti se, da se ne vladajo po viši pristojnosti, da so brezi vsakoršne omike. Doma, v delavnici je ustanovil red in čistoto na moč natančno, udinjal je dva izborna lakaja, preskrbel se je z gizdavim! učenci, preoblekel se je nekolikokrat na dan v razna jutranja oblačila, kodral si je lase, pečal se je z dovrševanjem različnih načinov, kako je treba sprejemati goste, trudil se je z vsemi mogočimi sredstvi, da bi odičil svojo vnanjost, da bi prijeten vpliv imel na dame; s kratka: v malem časi nisi poznal v njem lehko tega skromnega umeteljnika, ki je popreje neznan delal v svoji sobi na Vasiljevskem otoku. Smelo se je izražal o umeteljnikih in umeteljnosti, trdil je, da nekedanjim umeteljnikom dajo preveč dostojanstva, da do Rafaela nobeden ni malal osob, temuč lotke (puppe); da misel veje le opazovalcem v domišljavosti, kakor bi v njih bilo videti kaj svetega; da Rafael sam ni malal zmirom dobro, o marsikaterem njega delu da je ohranila se le ustmena slava; da je Mihael Angelo bil samo širokoustnež , ki je hotel slepiti le z anatomično znanostjo, mičnosti pa da nima nikakoršne, in da je sedaj pravega bleska, čvrstega čopiča in kolorita iskati treba le v devetnajstem veku. Tako je, to je rado, naposled prigovoričil sam do svoje hvale. „Ne, jaz ne umejem" — govoril je — „kako drugi napreženi sede in čepe, ter delajo naprej; človek, ki nekoliko mesecev ubija se z obrazom, to trdim jaz, ni umeteljnik, temuč mučenec; jaz ne verujem, da bi imel spretnosti; veleum (genij) dela smelo, bistro. Dejte, jaz^ — opominjal je in navadno obračal se v goste — „jaz sem to podobo izdelal v dveh dneh, to-le glavo sem obrazil samo en dan, to-le nekoliko ur, to skoro le uro. Ne, jaz ... . jaz priznavam, ne sodim, da je umeteljnost to, če kdo stavi črtico za črtico, to je rokodelstvo, pa ne umeteljnost." Tako je govoril svojim naročnikom, naročniki pa so čudili se moči in smelosti njegovega čopiča in začeli so glasno vikati, ko so slišali, kako brzo je do- 306 delal ta in ta obraz, in drug drugemu so opominjali: ;,To je nadarjenost, res nadarjenost! — gledite, kako se oči svetijo mu, kedar govori! II y a quelque chose extraordinaire dans toute ta figure!" Umeteljniku je bilo milo, ko je tako sodbo slišal o sebi. Ko so bile novine prinesle natisneno hvalo o njem, veselil se je, kakor otrok, če prav je to hvalo bil kupil za svoje novce. Nosil je list s tako hvalo po-vsodi in nehote kazal ga svojim znancem in prijateljem, a to vse je tješilo ga z največo prostodušnostjo. Rastla je njega slava, množila so se naročila, množilo se je delo. Uže so od njega jeli zahtevati podobe in obraze, ki je malal jih in dodelaval o učilnih letih. Malal jih je sedaj brez velikega truda , izgotovljal je v risku le glave, drugo pa je dajal, da so učenci dogotavljali mu. (Dalje prihodnjič.) 312 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorieaa. L (Dalje.) Poprej je skrbel, da je obrazu dal nekako novo postavo, da je obogatil jo z močjo in učinkom. Sedaj pa je tudi to bilo težavno mu. Nehala je glava premišljati in umiti. Ni imel ne moči, niti ni utegnil: razmišljeoi život in družbe, v katerih je hotel kazati svetskega človeka, zanašale so ga daleč od dela in misli. Njegov čopič je bil hladen in top, da sam ni znal, obtičal je pri enoličnosti, pri stalnih, davno ostarelih oblikah. Njega čopiču niso dajali razsežnega torišča enolični, hladni, vedno v uradni kroj oblečeni in tako rekoč popeti obrazi vojaških in državnih dostojnikov, zabil je na prekrasno draperijo, na silno duševno ganotje in na strasti. O umeteljniški drami, o skupinah, o njih .dolžnosti ni pomisleka ni bilo! — Imel je pred očmi le uradni kroj, rokavač in frak, ki pred njim mraz trese umeteljnika in gine vsa obraznost. Da, tudi navadnih kreposti ni bilo več videti v njegovih proizvodih, a navzlic temu so jih vendar proslavljali, če prav so pravi poznavalci in umeteljniki zgibali z rameni, ko so presojali njegova poslednja dela. A nekateri, ki so poprej poznali Cartkova, niso mogli razjasniti si, kako bi to bilo mogoče, da bi bil zgubil spretnosti, ki so njih znaki očito pokazali se bili takoj o začetku, in zaman so se ubijali, da bi bili uganili, kako more nadarjenost ugasniti v človeku, predno je dospel na svojih moči popolni razvitek. Ali takih sodeb ni slišal opojeni umeteljnik. Dže je bližal se resnobnemu umu in moškim letom: začel je debeleti in rasti na širokost. Uže je po novinah in časopisih čital čestitke: ;,Naš čestiti Andrej Petrovič, naš zaslužni Andrej Petrovič." Uže so jeli ponujati mu častne naloge v službah, vabiti ga na izkušnje, v odbore. Uže je začel, kar je navada o polnoletnosti, jel je silno zagovarjati Rafaelovo stranko in stranko starih umeteljnikov, ne zato, ker je bil do cela preverjen o njih visoki dostojnosti, temuč za tega del, da je z njimi oči zastiral mladim umeteljnikom. Uže je začel, kakor vsi, ki so v takih letih, jel je brez izimka vso mladež 313 grajati zbog nenravnosti in nepristno živečega duha. Uže je začel verovati, da vse na sveti godi se prosto, navdiha da nikakoršnega ni, da mora vse neogibno pokorno biti strogemu redu, natančnosti in enoličnosti, s kratka: njegov život se je nagibal k tem letom, ko vse prodko diše in gine v človeku, ko močni tok slabejše dotiče se duha in ne odmeva s prosunljivimi zvuki v srce; ko bliskost krasote uže ne prominja vse sam-stvene moči v ognjeni plamen, temuč ko se vsi gasnoči čuti dostopno uklanjajo zlatu, njegovemu zvuku, pozorno poslušajo njega čaralno godbo in polagoma nevidno vejejo v popolni spanec. Slava razkošija ne more dati temu, ki je ukradel jo, pa ne zaslužil: slava stanovit trepet vzbuja le v tem, ki je vreden je. A zato so v zlato obrnili se vsi njegovi čuti, obrnila se je va-nj vsa njegova gorečost. Zlato je bilo njegova ljubezen, vzor, strah, razkošje, svrha. Rastle so gromade bankovcev v kovčegih, in kakor vsakdo, ki mu je delež ta strašni dar, počmeril se je — nedostopen vsemu, samo zlatu ne, nepotreben lakomnež, gnjusoben zveščelec, in uže je bil blizu tega, da bi se bil promenil v tisto čudno bitje, ki je mnogo jih na našem brezčutnem sveti, katera žalosten motri človek poln života in poštenega srca, človek, ki taki ljudje zde se mu, da so gibljoči kameneni grobovi, ki imajo mrliče v svoji notrini, pa ne srca. Ali neka okolnost je silno pretresnila ga in probudila ves njegov životni sestav. Nekega dne je na svoji mizi našel list, v katerem ga je umeteljniška akademija, ker je bil nje častni ud, vabila, da bi prišel, ter povedal svojo sodbo o novem, iz Italije prišlem delu nekega ruskega umeteljnika , ki je tam doučeval se. Ta umeteljnik je bil eden izmed njegovih nekdanjih tovarišev, ki je od mladih let v sebi gojil ljubezen do umeteljnosti, plamtečega srca zameknil se va-njo z vso dušo, ostavil prijatelje, sorodnike, mile običaje — in odhitel je tija, kjer vpričo prekrasnih nebes dremlje velika umeteljnostna njiva, — odhitel je v čaralni Rim, ki o njega spominu tako glasno in silno bije umeteljniku plamteče srce. Tam se je zameknil v delo, kakor kak puščavnik, in v misli, o katerih nr motilo ga nič. Nič ni bilo njemu do tega, ali so govorili o njegovem značaji ali o tem , da ne zna občevati z ljudmi, — ali so govorili o tem, da zanemarja svetsko pristojnost, ali o sramoti, ki je se svojo ubogo vsakdanjo vnanjostjo delal jo umeteljuiškemu stanu. Ni mu bilo do tega, ali se tovariši jeze na-nj ali ne. Vse je preziral, vse žrtvoval umeteljnosti. Neumorno je pohajal obrazarne, po cele ure je stal pred proizvodi slavnih umeteljnikov in premišljal in motril njihovega čopiča čaralnost. Ni dokončal ničesar, da bi ne bil poprej nekolikokrat posvetoval se s temi slavnimi učitelji in da bi ne bil v njih proizvodih prečital mirnega in krasnoslovnega nasveta. Ni zahajal na šumne besede in v družbe; ni bil s „puristi", pa tudi ne zoper „pu-riste^^ Dajal je vsakomu dolžno čast, izbiral je iz vsega le to, kar je bilo najkrasnejše, a naposled je ustanovil, da bode učitelj mu le veličanski Rafael, prav tako, kakor če kak velik pesnišk umeteljnik prečita mnogo vsa-kojakih plodov, nadarjenih z mnogimi mičnostimi in veličalnimi krasotami, pa naposled odloči, da bode načelna knjiga mu Homerova Ilijada, zato ker je preveril se, da je v njej vse, kar hočeš, in da ni v njej ničesar, kar bi ne kazalo se v globoki in vzvišeni dovršenosti. A zato je iz svoje učilnice prinesel veličalno tvorečo idejo, močno krasoto misli, visoko mičnost nebeškega čopiča. (Dalje prih.) 321 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Euski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoriean. I. (Dalje.) ¦v Ko je bil Cartkov prišel v sobano, našel je v njej uže celo ogromno tolpo prislecev, ki so bili zbrali se pred obrazom. Največa tihota, kakoršna je redka med mnogimi presojevalci, objemala je vse ta trenotja. Precej je pomenljivo poresnobil se, kar je navada poznavalcem, in približal se je obrazu, ali za Boga, kaj je zagledal ? Cist, nedolžen, prekrasen — kakor kaka nevesta, stal je pred njim umeteJjnišk proizvod. Skromno, velikanski , pravedno in prosto, kakor genij, vznašal se je nad vsem. Zdelo se je, kakor bi bile nebeške podobe v zadregi zbog tolikerih va-nje zročih oči sramežljivo povešale svoje prekrasne vejice. O čutu zoprne osuplosti so poznavalci čudili se novemu, neznanemu čopiču. Jedinilo in kazalo se je na njem vse: Rafael, da je učil se ga umeteljnik, kar je izražalo se v vzvišeni plemeniti postavi, — da je učil se Correggija, kar je dihalo največo dovršenost umeteljnikovega čopiča. Nad vse vidna pa je bila vlastna tvoreča moč, ki je bivala v duši umeteljnika samega. Oživljala je najmanjši pred- met na obrazi ta moč; v vsem je bil zadet zakon z notranjo močjo vred; v vsem je bila ulovljena črtam plu-joča okroglost, ki jo nahajamo v prirodi, ki jo vidi le tvorečega umeteljnika oko in ki se rogati kopistu. Vidno je bilo, kako je umeteljnik vse zajel iz vnanjega sveta, precej zaklenil v svojo dušo, naposled pa iz svojega duševnega izvirka izlil v soglasno, slavno pesem. A očito je bilo in neposvečeno, kaka neizmerna propast leži med stvarjo in prosto odliko (kopija) iz prirode. Skoro nemogoče je bilo izraziti le-to nenavadno tišino, ki je bila nehote polastila se vseh, ki so strmeli v obraz — ni bilo ne šuma, ne glasa; a zdelo se je, da je obraz vzvišenejši in vzvišenejši; razlikoval se je jasnejše in čaralnejše od vsega druzega, naposled pa se je o trenutku promenil v plod veličanske misli, ki je bila iz nebes priletela v umeteljnika, o trenutku, ki je o njem ves človeški život le osnovan, Mimovoljno so solze vdirale se po obrazih ogledovalcem, ki so stali pred obrazom. Podoba je kazala, da so vsi vkusi, vse drzke, nepravilne razvajenosti okusa zlile se na ta ve-ličanski proizvod v neko neizrekjjivo slavodatko. Nepremično, odprtih ust je Čartkov stal pred obrazom , a izpametil se je še le, ko so bili malo po malo zašumeli ogledovalci in opazovalci in jeli razsojati delo, njega dostojnost, in ko so bili naposled obrnili se va-nj in poprosili ga, da bi povedal svoje misli, hotel je prilastiti si hladnodušen, navaden pogled, hotel je razodeti navadno, ostarelo sodbo starosvetskih umeteljnikov v naslednjem smislu: „Da, res je to, po pravici, ni lahko umeteljniku odreči spretnosti; nekaj je do tega; podoba kaže, da je hotel nekaj izraziti; ali vendar, kar se tiče poglavitosti . . . ." A precej po teh besedah je hotel, to se umeje, pritekniti tako pohvalo, ki bi ne bila dobro-dejna nobenemu umeteljniku; hotel je to učiniti, ali umrla mu je beseda na ustnih, ihtel je, solzo so nehi-navski namestile odgovor, bežal je iz sol3ane, kakor kak blaznik. Nepremično, nesvestno je nekoliko trenotkov stal sredi svoje jako lepe delavnice. Vse telo, ves život se je v njem probudil ta trenotek, kakor bi se bila mladost vrnila mu, kakor bi bile zopet razvnele se njegove nadarjenosti pogašene iskre. Nenadoma je mrena pa dla mu z oči. Za Boga! — tako neusmiljeno je pokončal svoje mladosti najlepša leta; uničil je iskro, morda tlečo v prsih, — iskro, ki bi ne mara sedaj bila razvnela se v velikost in krasoto, —¦ iskro, ki bi bila morebiti izvabljala solze velike nenadnosti in izdatne blagosti! — A pogubil je vse to, pogubil brez vse žalosti! Podoba je kazala, kakor bi bile ta trenotek nenadoma v njega duši oživele namere in želje, ki je imel jih nekedaj. Zgrabil je čopič in približal se je platnu. Pot je prikazal se mu na obraz vsled samega truda; promenil se je ves v tisto željo in užgala ga je tista misel: hotel je naobraziti angeljevo izneverjenost. Ta misel se je vernejše od vsega druzega vjemala s hotevo njegove duše. Ali beda! — njegove podobe, postave, skupine, misli so bile prisiljene, nezedinjene. Obraznost, čopič je prekrepko bil vdal se razvajenosti in slabi za-pal je prestopil meje in okove, ki je bil sam naložil si jih — in uže je oglašal se v nepravilnostih in hibah. Zanemaril je medleče zamudene prilastitve počasnih izkušenj in prve osnovne zakone bodoče velikosti. Polastila se ga je nevolja. Ukazal je, da se morajo iz njegove delavnice umekniti vsa poslednja dela, vsi brezi-životni obrazi po novi šegi, vsi obrazi husarjev, dam in državnih svetnikov. Zaprl se je v sobo, da je bil sam, ukazal je slugama, da nikogar ne smeta spustiti k njemu, in zameknil se je v delo. Kakor kak potrpežljiv mladič, kakor kak učenec, sedel je pri svojem delu. Ali kako neusmiljeno, nelepo je bilo vse, kar je prihajalo iz nje- 322 govega čopiča! O vsakem trenotku se je ustavil zbog samih neznanih začetnih misli; priprosta surova sestava je hladila ves njegov zapal in ta je bila njegove obraz-nosti neprestopen prag. Nehote je čopič bil veren privajenim oblikam, roki ste bili zloženi po naučni navadi, glava ni smela nenavadno nagniti se, da, i zgibi na oblačilu so kazali navajenost in niso hoteli vdajati, skladati se o neznanih telesnih postavah. A umeteljnik je čutil to, čutil in videl je to sam. „Ali sem res imel spretnosti?" — povprašal se je naposled — „ali nisem varal se?" — A ko je bil izgovoril te besede, stopil je k svojim poprejšnjim obrazom , ki je nekdaj izdelaval jih tako čisto, tako nesebično tam v bornem bivališči na samotnem Vasiljevskem otoku, daleč od ljudi, brezi bogastva in vsakoršnih po-željivosti. Stopil je sedaj k njim in jel je pazno ogledavati vse — in o tem je na misel prihajal mu ves nekdanji ubožni život. „Da^' — spregovoril je obupno — „imel sem spretnosti. Povsodi, v vsem so očiti njih znaki in nastopki....'' (Dalje prih.) 330 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoričan. L (Dalje.) Zdrznil se je in ta trenotek se je stresuil na vsem telu: njega oči so srečale se z neprestano va-nj strme-čimi očmi. To je bila tista nenavadna podoba, ki je bil kupil jo v St. . . domu. Ves čas je bila skrita, zametana z drugimi obrazi — in izginila mu je bila do cela iz spomina. Kakor nalašč — še le zdaj, ko sta bila slugi odnesla vse podobe in obraze, ki so polnili delavnico , še le zdaj je prišla na vrh z drugimi deli njegove mladosti vred. Ko je bil spomnil se na to čudno dogodbo, ko je bil pomislil, da je v gotovem oziru ta čudoviti obraz bil njegovega prerojstva povod, da je denar, ta zaklad, ki je tako čudno obogatil se z njim, probudil v njem vse ničeve naklonjenosti, ki so pogubile njegovo nadarjenost — vdrla je vteklost v njegovo dušo. Ta trenotek je slugi ukazal, da mora odnesti le-ta zaničljivi obraz. Ali to ni upokojilo njegove duševne razburjenosti: do cela so bili pretresneni vsi njegovi čuti, vse njegovo telo, čutil je to strašno muko, ki se, kakor kak uničujoč izimek, resnično prikaže časi, kedar se slabe spretnosti trudijo, da bi se prikazale v razmeri , ki jih nadkriljuje, pa ne mogo pokazati se, to muko, ki v mladeniči poraja vzvišenost, a v tem, ki je prestopil domišljavosti meje, prominja se v dobrikavo hotevo, to strašno muko, ki človeka sposobi, da je grozen zločinec. Ovladala ga je strašna zavist, zavist besna. Jeza mu je vskipela v lice, ko je videl proizvod, ki je kazal nadarjenost, nje znak. Škripal je se zobmi, požiral zavist in gledal, kakor kak bazilisk. V duši mu je vstala najstrašnejša namera, kakoršno je kateri koli človek gojil v sebi, in z vteklo močjo se je odločil, da jo vresniči. Začel je kupavati vse, kar je kaj lepšega porodila umeteljnost. Kupil je obraz za drage novce, skrbno prinesel ga v svojo sobo, lotil se ga besno, kakor kak tiger, mrevaril ga, trgal, rezal na kosce, z nogama teptal po njem in se smehom spremljal to veselje. Neizmerna gromada bogastva mu je dajala sredstva, da je resničil to peklensko namero. Razvezal je vse svoje vrečice se zlatom in odprl kovčege. Nikedar grozna surovost ni pogubila prekrasnih proizvodov toliko, kolikor je pokončal jih ta kruti osvetnik. O vseh prodajah^ kjer je le prikazal se, obupal je vsakedo, ter ni kupil nikakoršnega umeteljniškega dela. Kazala je podoba, kakor bi bilo razdraženo nebo nalašč na zemljo poslalo ta strašni bič , kakor bi bilo v njem hotelo imeti vse nekdanje soglasje. Ta grozna strast je preskrbela mu strašno barvo: večna jeza je bivala na njegovem lici. Mrzkost do sveta in zaničljivost se je sama ob sebi javila v njegovih črtah. Kazala je podoba, kakor bi se bil v njem vtelesil tisti strašni demon, ki je vzorno bil naobrazil ga Puškin. Razen strupenih besed in večnega zaničevanja njega usta niso govorila ničesar drugega* Kakor kaka harpija, tako je ljudi napadal na ulici — in vsakdo — da, tudi znanci, ki so z daleč opažali ga, skrbeli so, da so umikali se mu, ter ogibali se takega sestanka, trdili so, da more otrovati celi ostali dan. Svetu in umeteljnosti na srečo ni moglo dolgo časa trajati tako napihneno in nasilno živenje: mera trpenja je bila prevelika in preogromna njegovim slabim močem. Besnost, bezimnost se je zdaj pa zdaj jela kazati na njem, naposled pa je to promenilo se v strašno bolezen. Huda vročica, zedinjena s hitro sušico, polastila se ga je silno tako, da je po treh dneh bila ga sama senca. Temu so se pridružila vsa znamenja nenadne blaznosti. Časi ga tudi ljudje niso mogli vzdržati. Jele so se mu prikazavati davno pozabljene, žive oči nenavadne podobe, a njegova besnost je bila strašna o takih prilikah. Vsi ljudje, ki so prihajali k njegovi postelji, zdeli so se mu, da so strašne podobe. Podoba se je podvajala, četverila njegovim očem; vse stene so se mu zdele, da 80 ovešene s podobami, ki se svojimi nepremičnimi, živimi očmi strme va-nj; še strašne podobe so gledale se stropa, s tal; soba se je neizmerno širila in daljšala, da bi tem več teh nepremičnih oči vmestilo se v njej. Zdravnik, ki je bil prevzel dolžnost, da mu pomore, in ki je uže nekolikokrat slišal čudne dogodke ž njim, zdravnik je trudil se vsakojako, premišljal je tajno razmero med dozdevnimi prikaznimi in prigodki njegovega života, ali ni mogel dokazati ničesar. Bolnik ni slišal in ni čutil ničesar drugega, nego svoje muke, in dajal je iz sebe samo strašne jeke in neminljive besede. Naposled je život zmotilo mu trpenje s poslednjim, uže breziglasnim napadom. Grozno je bilo njega truplo. Niso mogli najti nič njegovega ogromnega bogastva; ali ko so bili zagledali razrezane kosce vzvišenih umetelj-niških proizvodov, katerih cena je presezala milijone, preverili so se o njih strašni upotrebi. (Dalje prihodnjič.) 336 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorieaii. (Dalje.) 11. Množina kočij, drožek in kolesek je stala pred vhodom domu, ki so v njem očito prodajali posobje nekega tistih bogatih prijateljev umeteljnosti, v domu nje tistih Ijubovnikov, kateri ves život sladko prospe po-grezneni v hladni večernik (zefir) in v milkost, kateri nedolžno slujo, da so mecenati in da prostodušno varujejo svojih milijonov, ki so jih nagromadili njih modri očetje, često pa tudi sami se svojim nekdanjim trudom. Takih mecenatov, kar je znano, dandanes ni več, a naš devetnajsti vek je uže davno prelevil se v mrzko podobo bankirovo, ki se ziblje na svojih milijonih le v številkah, v njih podobah, napisanih na papir. Dolga sobana je bila napolnjena stolpo najrazličnejših prišlecev, ki so bili prihiteli, kakor pleneče ptice na neogrneno truplo. Tu je bilo iz gostinnega *j in tudi iz kupčijskega dvora celo ladijevje ruskih kupcev v modrih nemških suknjah. Njih obrazov pogled in izraz je tu bil nekoliko trši, svobodnejši in ni kazal tiste zoprne postrežljivosti, ki se tako ponaša z njo rusk'* prodajalničar, kedar ima v svoji prodajalnici kupca pred seboj. Tu se niso uklanjali tako, ni jim bilo na mari to, če prav so v sobani bili mnogi aristokrati, pred katerimi bi bili kje drugje se svojimi pokloni pometali prah, ki bi ga bili prinesli na svoji obuči. Tu so veli se popolno neprisiljeno, ogledavali so knjige in obraze, hoteli so poznati pohišje, njega vrednost, in smelo so preplačevali ceno, ki so jo napovedavali grofovski cenilci. Tu je bilo mnogo neogibnih pohodcev očitih prodaj, bitij, ki so bila sklenila, da ne bodo zajutrikovala, temuč dražbe pohajala; aristokratični poznavalci, ki so verovali, da je njih dolžnost to, da ne zamude nobene prilike, ter da množe svoje zbirke, in ki od dvanajste do ene ure niso imeli nikakoršnega drugega dela; naposled prečastni gospodje, katerih oblačilo in žepi so jako ubožni, kateri vsak dan brezi vsakoršne sebičnosti prihajajo — nekateri zato, da bi videli, kako se to ali to zvrši, kdo obljubi več, kdo menj, kdo kaj preplača, in po kom kaj ostane. Mnogo obrazov je bilo razmetanih brezi vsakoršnega reda; med njimi so ležali kosi posobja in knjige s podpisom poprejšnjega lastnika, ki morda ni imel te hvalne zvedavosti, da bi bil pogleda val va-nje. Kitajske vasi, stolom mramorove plošče, novo in staro pohišje z iz-kroženimi črtami, s krilatimi psi, se sfinksi, z levjimi tacami, pozlačenimi in nepozlačenimi, z lestvenci, vse je bilo tista gromada in nič ni bilo v takem redu , v kakoršnem je po skladnicah. Vse je kazalo nekako zmes različnih umeteljnosti. Sploh je naše čutje navadno žalostno o pogledu na dražbo: o njej odseva nekaj mrliškemu sprevodu podobnega. Sobana, ki dražijo v iij^j? ta je vselej nekako temna; okna so zametana s; pohišjem in z obrazi — in prepuščajo malo svetlobe, tihota se razprostira vsem po obrazih in mrtvaški glas dražbenega klicarja, ki bije s kladivcem, panihido *) po-peva ubogim umeteljnostim, ki se tako čudovito shajajo. *) Gostioni dvor je po ruskih mestih ime tistemu oddelku,. kjer je polno vsakojakih prodajalnic; to je večno tržišče. **) Mrtvaška Božja služba. 337 Dražba je bila v najlepšem razvitku. Cela tolpa radovednih ljudi je premeknila se ta trenotek in jako zgovorno je obravnavala nekaj. Z vseh strani so se razlegale besede: „rubelj, rubelj^^ — in klicar ni utegnil zopet zaupiti nastavljene cene, ki je bila uže štirikrat veča od prve. Okrog stoječa tolpa se je pulila za neko podobo, ki ni mogla biti brezi vpliva na nikogar, če je le nekoliko pojma imel o živopisji. Umeteljnikovega čopiča izbornost se je očito kazala v vsem. Podoba je bila, to je bilo kazno, uže nekolikokrat popravljena in prenovljena; kazala je ogorelo obličje nekega Azijca v široki obleki in z nenavadnim , čudovitim izrazom na obrazi, najbolj pa so okrog stoječi pristotniki čudili se čudovito živim očem. Čim vernejše so gledali va-nje, tem krepkejše se je zdelo, da strme v vsakoga. Ta čudna okolnost, ta nenavadni umeteljnostni jjfokus" je mamil skoro vseh pozornost. Uže je bilo od njega stopilo mnogo navzočnikov, zato ker se jim cena ni zdela primerna vrednosti. Ostala sta le dva znana aristokrata, ki sta čestila živopisje, nista hotela nikakor odnehati, da bi ne kupila čudne podobe. Razgrela sta se in gotovo bi bila ceno prignala neizmerno visoko, da ni nikdo izmed opazovalcev, ki so motrili obraz, vskliknil: ;;Dovoljujte, da na nekoliko časa končam vajin prepir; jaz imam morebiti več, nego vsak drug, pravice do te podobe". Le-te besede so ta trenotek vse opozorile na-nj. To je bil petintrideseten človek, postavo je imel lepo in dolge črne kodre. Prijetno obličje, polno nekake jasne neskrbnosti, kazalo je dušo — ločeno od vseh mučečih svetskih težav, njega vnanjost ni javila nika-koršne prijazni šegam: vse je pričalo umeteljnika. To je bil res umeteljnik B., ki je po lici poznalo ga mnogo navzočnikov. „Da-si vam bodo čudne zdele se moje besede" — govoril je dalje, ko je bil opazil, daje na-se opozoril vse prisotne, „če hočete zvedeti majhen dogodek, morda se preverite, da sem imel pravico, da sem izgovoril jih. Vse mi priča, da je to prav tista podoba, ki je iščem." (Dalje prihodnjič.) 352 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorican. II. (Dalje.) Največa radovednost je vsem zagorela v licih, celo klicar je odprl usta, zadržal dvigneno roko in kladivce v njej — in poslušal. O začetku pripovesti so mnogi nehote ozirali se v podobo , naposled pa so vsi jeli v pripovedalca strmeti tako, kakor je njega pripovedovanje bilo zanimljivo. „Znan vam je del mesta, ki je Kolomna ime mu"^, začel je pripovedati. „Tam je vse nepodobno drugim oddelkom Petrograda; tam ni prestolnice, niti deželskega mesta; kedar prideta na kolomensko ulico, zdi se vam, kakor bi slišali, kako vas ostavlja vsaka mladostna želja, vsak zapal. Le-sem ne prihaja bodočost, tu je tihota doma in počinek, vse, kar je umeknilo se hrupu v prestolnici. Semkaj se sele upokojeni uradniki, udovice, neimoviti ljudje, ki imajo znanstvo se starešinstvom (senat) — in zato se le-sem odsojajo na vse žive dni; doslužne kuharice, ki po celi dan potico se po tržiščih, nesmiselno razgovarjajo se z deželanom v mlekarski prodajalnici in ki vsak dan kupijo za pet kopejek kave, za štiri kopejke pa sladkora, a naposled cel odred ljudi, ki jih lahko imenujemo samo z eno besedo: pe-pelarje, — ljudi, ki imajo na svoji obleki, na obrazih, na las6h, v očeh nekovo žalostno pepelarsko vnanjost, kakor dan, kedar na nebu ni oblačine, ni solnca, kedar ni tako, ne tako, kedar pada megla in predmetom jemlje vso bistrost. Njim smemo prištevati odpuščene gledališke kapelnike, doslužene častne svetnike , doslužene Martove sinove iztaknenega oka in napuhnenih usten. Le-ti ljudje nimajo nikakoršnih strasti: jedo, ne ozirajo se v nič, molče, ne mislijo na nič. Po njih sobah ni 353 mnogo bogastva; časi najdete v kateri le štirioglato steklenico čiste ruske vodke, ki enako srčo jo po celi dan brez vsakoršnega silnega priliva, ki izvira iz obi-lega užitka, ljubega navadno ob nedeljah mlademu nemškemu rokodelcu, temu junaku meščanske ulice, o svet-kih, ko je kralj vsemu hodniku, kedar mine dvanajsta ura ponoči!" ^^Život v Kolomni je grozno samoten; redko kedaj se prikaže kakova kočija, razen te, ki v njej vozij) se igralci, ki se svojim gromom, se zvončkanjem in drko-tom moti splošno tišino. Le-todi hodevajo vsi peš, tudi izvoščik se često sam potiče todi in sena nese svojemu dlakastemu konjiču. Bivališče tu lahko za pet rubljev najmeš na mesec, in še kavo dobiš zjutraj. Udove, ki uživajo pokojnino, te so tukaj edine aristokratične rodbine; žive dobro, često pometajo svojo sobo, se svojimi prijateljicami vred obravnavajo o dragini govedine in ohrovta; imajo često mlado hčerko, molčečo, malobe-sedno, često Ijubovidno stvarico, gnjusobnega psička in stensko uro se žalostno tiktakajočim majalom. Poleg teh bivajo tu gledališki igralci, ki jim plača ne dovoljuje, da bi selili se iz Kolomne, ljudje svobodni, kakoršni so vsi umeteljniki, ki žive razkošju. Sede v halatih, popravljajo samokrese, lepe iz kartona (debel papir) vsa-kojake domačnosti potrebne reči, jahajo ali kartajo s prijatelji, ter tako prežive jutro za jutrom in tudi zvečer motijo se s tem, s čimur edinijo čaj^^ ;, Poleg te mrline in tega aristokratstva v Kolomni biva navadna drobnjav in neznatnost. Da bi hotel to popisati kdo, to bi bilo težko tako, kakor ko bi kdo hotel sešteti množino golazni, ki gomezlja po starem jesihu. Tu žive staruhe, ki pijančujp, — staruhe, ki žive ob skrivnostnih sredstvih, ki — kakor mravljinci, seboj vlačijo stare cunje in perilo od Kalinkina mosta na trg, zato da oboje tam prodajajo po petnajst kopejk; s kratka: najnesrečnejši izmeček človeštva, —izmeček, kateremu bi najdobrodejnejši politični gospodar ne našel sredstva, da bi ž njim zboljšal mu življenje." „Jaz sem vse te naštel zato , da bi vam pokazal, kako so ti ljudje često prisiljeni, da iščejo nagle, tre-notne pomoči, da jim je posojilo zatišje in da o takih prilikah med njimi prikazujo se posebni skopuhi, ki majhna posojila zavetujo se zastavami in z velikimi obrestmi. Ti mali oderuhi so često neusmiljenejši od vsakega velikega skopuha, zato ker vstajajo med bedo in ostro označenimi ubožniškimi cunjami, Kakoršnih ne vidi noben bogat oderuh, ki se peča le s temi, ki se vozijo v kočijah. A zato jako zgodaj v njih srci umira vsakoršno človeško čutje." „Med takimi oderuhi je bil nekdo . . ., nu, ne bode škodilo, če javim, da prigodek, ki sem jel pripovodati ga, seza v minoli vek, v vlado pokojne carice Katarine II. Sami lahko umejete, da je pogled v Kolomno in nje život moral znatno promeniti se. Torej — med skopuhi je bil nekdo . . . osoba, nenavadna v vsakem oziru, bivala je uže dolgo časa v tem mestnem oddelku. Hodil je ta človek v široki azijski obleki; njegovega lica temna barva je kazala, da je z juga doma, ali kdo je bil prav za prav rojen: ali Indijec, Grk ali Perzijec, tega ni mogel za gotovo povedati nihče. Visoka, skoro nenavadna rast, strhli, ogoreli obraz in njegova neum-Ijiva strašna barva, velike, nenavadno ognjene oči, po-vešene goste obrvi so ga močno razlikovale in očito med vsemi pepelnatimi bivatelji v prestolnici. Tudi njega bivališče ni bilo podobno drugim lesenim majhnim dom-cem. To je bila kamenena zgrada, podobna bivališčem, ki so ja nekdaj mnogo stavili Genoveški kupci in ki so imela nerazmerna, neenako velika okna se železnim križijem in z oknicami." ;;Ta skopuh se je od druzih skopuhov razlikoval s tem, da je mogel zahtevane novce preskrbeti vsakemu, stari beračici, pa tudi zapravljivemu dvorskemu mogotcu. Pred njegovim domom so rade ustavljale se najbliskot-nejše kočije, ki je skozi njih okna časi gledala razkošne svetske dame glava". (Dalje prih.) Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoriean. II. (Dalje.) „Govorica je, kar je navada, raznesla, da so njegovi kovčegi polni neštevilnih novcev, dragosti, brili- jantov la vsakojakm zastavljenih reči, pa da mu ne dajo take koristi, kakoršno imajo navadno drugi dobičkarji. Posojal je rad novce in ustanovljal je, kar se je zdelo, jako ugodne roke plačilu; a z nekimi čudnimi računskimi razjasnili je napeljeval ljudi na neprimerne obresti. Taka vsaj je bila govorica. Kar pa je čud-nejše bilo, nego vse drugo, in kar je moralo zadevati mnoge, — to je bila čudovita usoda vseh, ki so na posodi imeli njegove novce: vsi so nesrečno končali svoj život. Ali je bila to le ljudska dozdevnost, gnjusoben, lehkoveren blebet, ali nalašč razznanjena povest — to je ostalo neuganeno. Nekateri pripetljaji, ki so bili vstali o daljšem časi vsem pred očmi, ti pa so bili resnični in očiti." „Med tačasnim aristokratstvom je zgodaj pozornost vzbudil nekov mladenič znamenitega rodu, odlikoval se je uže za mladih let na državnem torišči, goreče je čestil vse samosvojno, vzvišeno, zagovarjal je vse, kar je rodila umeteljnost in splodil človeški um, čutil je, da je mecen. Zgodaj ga je vredno odličila gospodarica sama, zaupala mu je važno čast, ki je popolnem ujemala se z njegovimi lastnimi zahtevki, — čast, ki je z njo mogel mnogo pripriditi učenosti in blagosti sploh. Mladi mogotec se je obsul z umeteljniki, s pesniki, z učenjaki. Hotel je delo dati vsem, vse je razvnemal. Prevzel je na svoj račun mnogo koristnih izdaj, pre-skrbel je mnogo naročil, objavil je vzbujajoče odmene, žrtvoval je mnogo novcev temu, a naposled je vse zapravil. Nu, ker je bil poln velikodušnega podjetja, ni hotel popustiti svojega dela, iskal je povsodi na posodo, naposled pa je zatekel se k znanemu skopuhu. Izposodil si je znatno mnogo novcev in promenil se je popolnem v kratkem časi: začel je mučiti in preganjati o razvitku um in nadarjenosti. V vsaki stroki je nahajal stranko, krivo je sodil vsako besedo/^ „Na nesrečo se je tačas probudila francoska vstaja. Ta je pomagala mu z izgovorom njegovega mogoče raznega suma. V vsem je videl nekako uporno namero, v vsem je slutil temu dokaze. Naposled je bil tolik sum-Ijivec, da je samega sebe imel na sumu, da je začel razglašati strašne, krivične tožbe in da je mnogo ljudi pehnil v nesrečo. Sam ob sebi lahko vsakdo umeje, da je tako početje prišlo do prestola samega. Velikodušna gospodarica se je prestrašila, a ker je bila polna plemenitega duha, ki je dičil nje ovenčano glavo, spregovorila je besede, ki niso mogle v vsi popolnosti priti do nas, ali njih globoka smisel je mnogim vtisnila se v srce." „Gospodarica je ojavila, da samovladna država ne zatira vzvišenega, plemenitega, podjetnega duha, da ne prezira in ne preganja plodovitega uma, pesništva, ume-teljnosti, temuč da so le samovladarji bili njih varuhi; da so Shakespear-i, Molier-i procvitali v njih velikodušnem zavetji, Dante pa ni mogel najti kota v svoji domovini; da pravi veleumi prikazujo se o vladarski bli-ščobi in mogočnosti v državi, pa ne o gnjusobnih političnih prikaznih in o republikanskem terorizmu, ki svetu dosle ni podaril še ni enega pesnika; da je treba odlikovati pesniške izdelke, ker le oni vzbujajo mir in prekrasno tihoto v duhu, a ne vznemirjenosti in ropota; da so učenjaki, pesniki in umeteljnostim vsi gojitelji biseri in briljanti v vladarski kroni: z njimi da se ponaša in še več bleska dobiva doba slavnega vladarja. S kratka: ko je gospodarica govorila te besede, veličastno krasna je bila te trenotke. Jaz pomnim, da starčki o tem niso mogli govoriti brezi solz. Vsi so delež imeli v tej ojavi." ;,Našega naroda ponosu na čast moram opomniti, da v ruskem srci zmirom biva čutje, ki brani zatiranca. Pokaznili so primerno aristokratske zaupnosti prevarico 361 in vzeli so mu čast. Ali mnogo krutejšo kazen je čital svojim rojakom na obrazih: to je bilo očito in splošno zaničevanje. Ni lahko povedati, kaj je trpel slavohlepni duh; ponos, prevarana častilakomnost, uničen up, — vse je zedinilo se in z napadi strašne zmočenosti in besnosti končalo njegov život.'' (Dalje prihodnjič.) 362 369 Zabavne stvari* Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgorieaa. II. (Dalje.) „Drug presunljiv dogodek je bil tudi očit. Med krasoticami, ki tačas ni preuboga bila z njimi naša severna prestolnica, imela je neka krasotica priznano prvenstvo. To je bila čaralna edinost naše severne krasote z južno krasoto, briljant, ki redko kedaj prikaže se na sveti. Moj oča je priznaval, da svoje žive dni še ai videl nič podobnega. V tej krasoti se je vse ediailo : bogastvo, um in duševna mičnost Mnogo jih je snubilo jo, a najznatnejši med njimi je bil knez R., naj-epši, najodličnejši med vsemi mladenci, najnežnejšega obličja in viteški, velikodušno ognjen, vzvišen vzor, &randison v vsakem oziru. Knez R. je neizmerno, sen-jarski rad imel jo; ta plamteča ljubav je bila odmena mu. A sorodnikom se je zdelo, da bi ta ženitba bila ueednaka pozakonjenost. Dedščina po očmu uže kedaj ni bila več njegova last, rodbina je bila v zameri, a njegovo žalostuo razmerje, — to je bilo znano vsem. Nenadoma je knez prestolnico ostavil na nekoliko časa, kakor bi bil hotel zboljšati svoje okolnosti, a po kratkem časi je vrnil se obogačen z razkošjem in neizmernim bleskom. Blesteči plesi in pojedine so ga seznanile z dvorom. Krasotičin oča mu je bil naklonjen in v mestu so delali priprave na najzanimljivejšo svatbo. Od kodi je prišla ta zmena in neizmerna ženinova imovina, tega ni mogel za gotovo razjasniti nihče; ali skrivaj so govorili, da je nekako dogovoril se s tajnim skopuhom in novcev izposodil si od njega. Pa naj bode to, kakor hoče, svatba je zanimala vse mesto — in ženin in nevesta , oba sta bila obče zavisti predmet. Vsakoniu je znano bilo njiju goreče, stanovito prijateljstvo, dolga bol, ki sta oba trpela jo, in njiju vzvišene vlastitosti. Ognjene ženske so zgodaj napovedavale rajsko blaginjo, da jo bosta uživala mlada zakonca. Ali steklo se je vse drugače. O letu dni se je strašna zmena zgodila z možem: se strupom moreče žarljivosti, z nestrpnostjo in se surovo trmoglavostjo je popolnem otroval ves svoj blagi in vrli značaj. Pokrutil se je, mučil je lastno ženo — in česar bi se ne bil nadejal nihče, vdal se je nečloveškim dejanjem: bil jo je. Ob letu bi živa duša ne bila mogla poznati ženske, ki je še nedavno blestela in za seboj vodila celo gručo pokornih čestiteljev. Ker naposled ni mogla več trpeti svoje težke usode, spregovorila je prva o razporoki. Mož se je pogreznil v bes-nost o samem spominu na to. O prvem vzbuhu svoje razkačenosti je pridrl z nožem v nje sobo — in gotovo bi jo bil zaklal, da niso zgrabili ga in zadržali. O silni razkačenosti in obupnosti je nož obrnil va-se in končal je svoj život o strašnih mukah." „Razen teh dveh dogodkov, ki jima je priča bilo vse občestvo, pripovedali so mnogo drugih pripetljajev, ki so se bili prikazali v nižih krogih in ki je skoro vseh delež bil žalosten konec. Tu je čestit, trezen človek vdal se opilosti; tu je kupčijski sluga okradel svojega gospoda; tu pa je gospoda na vozi zadavil izvoščik, ki je pošteno vozaril mnogo let. Da bi taki dogodjaji, ki so često pripovedali jih s pridevki, ne bili v skromnih bivalcih v Kolomni vzbujali mimovoljnega (unwill-kiihrlich) straha, to ni bilo lehko. Nihče ni dvomil o prisotnosti neke peklenske moči v tem skopem človeku. Trdili so, da odločuje take pogodbe, da lasje vstajajo zbog njih človeku, in ki jih nesrečnež ne sme zaupati nikoli nikomur; da imajo njegovi novci neko vabljivo vlastitost, da sami ob sebi razsipljo se in da imajo neko čudno znamenje na sebi... s kratka: mnogo je bilo vsakojake gajusobne govorice. A pomenljivo je to, da je vsa Kolomenska naselbina, ves ta svet ubogih starek, potrebnih uradnikov, ubožnih umeteljnikov in s kratka vsi ubožci, ki smo jih malo popreje imenovali, — da so vsi trpeli in odnesli poslednjo malost raji, nego da bi bili zaupali se strašnemu skopuhu; nahajali so staruhe, ki so bile pomrle za gladom, ki so rajše končale telo, nego da bi bile pogubile dušo. Kedar so ga srečali na ulici, nehote so čutili strah. Kdor je prišel mimo njega, varno se je ognil ga in obrnivši se nazaj je dolgo časa gledal njega nenavadno visoko vzrast, ki je ginila v daljavi. Samo v njegovem oku je bilo toliko nenavad- 370 nega, da je vsakdo nehote prisojal mu neko višo moč. Te silne črte, vrezane globoko tako, kakor ima to ma-lokateri človek; ta goreča, smela barva na obrazi; te neizmerno goste obrvi, nestrpne, strašne oči, — da, i ti široki nabori njegovega Azijskega oblačila, — vse je zdelo se, da govori, da so v primeri se strastimi, ki so vrele v tem telu, drugih ljudi strasti le senca. Moj oča je ustavil se in nepremično je stal vselej , kedar je srečal ga, in ni mogel strpeti, da bi ne bil vskliknil: ,, „Hudoba, popolna hudoba !"^^ ~ Nu, moram vas brzo seznaniti se svojim očetom, ki je te pripovesti poseben predmet/' (Dalje prih.) - 377 - Zabavne stvari* Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoričaa. II. (Dalje.) „Moj oča je bil v mnogem oziru znamenit človek. Umeteljnik je bil tak, kakoršnih je malo, — samouk, ki je sam v svoji duši, brez učitelja in brez uka, našel pravila in zakone, vnemala ga je le želja po dovršenosti — in veren je bil, morda sam ni znal, zakaj, napredku, ki je le duh kazal mu ga; moj roditelj je bil eden tistih samorodnih, čudovitih ljudi, ki jih vrstniki radi časte z razžaljivim naslovom nedouki in ki jih ne ohlaja graja in lastna neugoda, terauč dobivajo nov ogenj in moči, a v svojem duhu prodirajo visoko nad svoje proizvode, zbog katerih jim nadevljo, da so nedouki. Vsled vzvišenega notranjega nagona je čutil prisotno misel v vsakem predmetu; segnil je sam ob sebi do korena vlastnemu pomenu — izrazu: zgodovinsko živopisje; umel je, zakaj prosto glavo, le podobo Rafaela, Leonarda da Vinci, Tizijana, Correggija smemo imenovati zgodovinsk živopis in zakaj bode ogromni obraz zgodovinske vsebine zmirom le tableau de genre navzlic vsem umeteljnikovim zahtevam od zgo- dovinskega živopisja. A notranji čut in vlastna prevera je njegov čopič napotila na krščanske predmete više ia poslednje stopnje v vzvišenosti. Moj oča ni bil slavo-hlepen, ni občutljiv, kar je tako neločljivo skleneno se značajem mnogih umeteljnikov. Imel je krepek značaj — in časten, očit človek je bil, da, resen, vnej nekaiio pokrit s čvrsto skorije, v duši ne brezi nekovega ponosa, ki je ljudi sodil prizanesljivo, pa tudi ostro. „„Zakaj bi se oziral va-nje"" — govoril je navadno, — ^„saj ne delam po njih? Jaz svojih obrazov ne ponesem v gostiinico. Kdor se mene poprime, ta bode pomirjen. Človeka izmed sveta ni lehko krivičiti, da ne umeje živopisja; zato pa zna kartati, zna govoriti o dobrem vinu, o konjih — kolikor je mogoče, poznati najlepšo barino (gospa). Kedar pa se loti tega ali tega, kedar začne modrovati, pa ni vse nič! Vsakemu svoje, vsa- ' kdo naj se peča sam se svojim: Ali meni je ljubši tisti človek, kateri na ravnost pove, da ne umeje ničesar, nego tisti, kateri se hlini in govori, kakor bi kaj znal, pa ne umeje ni tega, kar govori, in le skruni in kazi.^'* Delal je za majhno plačo, to je: za plačo, ki je bila potrebna le njegovi rodbini na živež in da je mogel delati. Poleg tega o nobeni priliki ni odrekel pomoči bližnjemu in ni mudil se, da bi ne bil roke podal bednemu umeteljniku na podporo; imel je prosto, sveto vero v prednike — in iz tega je menda samosvojno prihajal tisti vzvišeni izraz v njegovih obrazih, — izraz, ki niso mogle do njega dokopati se blesteče nadarjene glave. Naposled je se stanovitim delom in z neumekljivostjo z odločenega pota pripridil si, da so čestili ga i tisti, kateri so ga imenovali nedouka in doma zgnjetenega samouka. Neprestano so mu dajali delo po cerkvah — in dela mu ni zmanjkalo. Neko delo pa je močno zanimalo ga. Ne pomnim več, kaj je bilo njega predmet^ znam le — moral je naobraziti duha teme. Dolgo časa je premišljal, kak izraz bi mu dal; hotel je v njegovem obrazi izraziti vse, kar teži človeka in tlači. O takem premišljanji mu je glavo prošinil skrivnostnega skopuha obraz in nehote se je spomnil: ;;;;Po njem bi lahko na-malal hudobo!"" Mislite, kako je prestrašil se, ko je nekega dne malal v svoji delavnici, pa je nekdo potrkal na duri — in takoj po trku je k njemu stopil strašni skopuh. Ni mogel, da bi ne bil začutil nekovega notranjega mraza, ki je mimovoljno spreletel mu telo." „„„Ali ste malar vi?""" — povprašal je mojega očeta brezi vsakoršne obotave. ;,„Malar sem"" — odgovoril je oča premišljajoč, ka bode dalje. ;,„„Prav je to. Namalajte me. Jaz utegnem skoro umreti, otrok nimam; ali jaz nečem popolnoma umreti, jaz hočem živeti. Ali bi mogli namalati podobo, da bi bila, kakor živa?""" „Moj oča je mislil: ^,„Česa je treba ugodnejšega? — sam je prišel, da po njem namalam hudobo."" Obljubil je. Pobotala sta se o časi in ceni, a takoj druzega dne je moj oča vzel paleto in čopič in odšel je k njemu. Visoki dom, psi, železna vrata in zapahi, poluokrogla okna, kovčegi, pogrneni s čudnimi prestori — in naposled nenavadni gospodar sam, ki je nepremično sedel pred njim, — vse to ie čudovito vplivalo na-nj. Okna so bila zdolaj nalašč zastavljena in zametana tako, da so dajala svetlobo le zgoraj." „„Hudir ga pozoblji, kako je sedaj njegov obraz lepo osvetljen!"" — opomnil je sam sebi in neutegoma začel malati, bal se je, da bi izginiti utegnila ugodna svetloba. „„Kakova moč je to!"" — opomnil je zopet sam sebi, — ;;;;da ga le na pol naobrazim takega, ka-koršen je sedaj-le, pa osramoti vse moje poprejšnje proizvode, gotovo mi oživi na platnu, če bodem le nekoliko veren resničnosti. Kako nenavadne so te črte!"" -— iudil se je neprestano, večal je svojo gorečost — in uže je videl, kako so nekatere črte preselile se na platno. „Moj oča se je zdrznil o teh besedah: zdele so se mu čudne in strašne tako, da je odložil čopič in paleto, in naglo je zgubil se iz sobe. Misel na to ga je plašila celi dan in celo noč, rano pa je prejel skopuhovo podobo, prinesla mu je bila jo neka ženska, edino bitje, ki je bilo v njegovi službi, dejala je, da gospod neče podobe, da ne daje za-njo nič in da je njemu poslal jo. Prav tega dne na večer je zvedel, da je umrl skopuh in da uže po obredih njegove vere delajo priprave na pogreb." (Dalje prih.) - 378 385 Zabavne stvari« Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. (jrogolj. Preložil L. G. Podgorieaa. 11. (Dalje.) ;,Vse to se mu je zdelo neumljivo čudno. Po tem dogodku se je v njegovem značaji pokazala znatna zmena: čutil je nepokoj, strah, da sam ni znal, zakaj, naposled pa je vdal se činu takemu, kakoršnega bi ne bil nihče pričakoval od mojega očeta. Uže nekoliko časa so enega izmed njegovih učencev proizvodi na-se opozarjali majhno število umeteljnostnih prijateljev in poznavalcev. Moj oča je zmerom v njem videl nadarjenost , zato je kazal mu svojo posebno naklonjenost. Nenadoma pa je v njem vzbudila se zavist do njega. Nestrpna mu je bila splošna priznava in sodba. Naposled je na dovršenost svoje bridkosti zvedel, da so njegovemu učencu naročili, naj namala obraz v novo zgrajeno cerkev. Bolelo ga je to. „„Ne, ta golobradec ne sme zmoči!^^" ~ opomnil je — „„zgodaj, brate, izumil si, da potlačiš starca! — Še, hvala Bogu, imam moči! Skoro se preverimo, kateri katerega zmore."^' „Očiti in v duhu častni človek je upotrebil spletke in lisičnosti, ki je dosle črtil jih zmerom; naposled je s tem pripridil to, da so razpisali obraz — in smeli so se svojimi proizvodi pokazati se tudi drugi umeteljniki. Zaprl se je v svojo sobo in goreče je lotil se svojega čopiča. Hotel je zbrati vse svoje moči, ves svoj um. A res je to bilo eno njegovih najlepših del. Nihče ni dvomil, da ne bi on dobil prvenstva. Razstavili so obraze, a vsi so bili v primeri z njegovim obrazom, kakor dan pa noč, a nenadoma je eden izmed navzočih udov, če se ne motim, nekov duhovnik, opomnil nekaj, kar je prosunilo vse. ;,„»)?V umeteljnikovem obrazi je mnogo nadarjenosti^^""" — dejal je — ;;„;;;;a v obličji ni nič svetega; temuč narobe je, nekaj peklenskega ima obraz v očeh, kakor bitbil nekov nečist čut vladal ži-vopiscu roko."^^"" „Vsi so gledali, a preverili so se o resnici teh besed. Moj oča je planil pred svoj obraz, zato da bi sam prepričal se o tej razžaljivi opomnji, a o strahu je opazil, da je skoro vsem obrazom dal skopuhove oči. Gledale so vražje žalostno, da je sam uehote zdrznil se. Zavrgli so obraz, a moral je na svojo nepopisljivo jezo slišati, da je prvenstvo dobil njegov učenec.^^ „Ni lahko popisati, kako razkačen se je vrnil domu. Malo je manjkalo, da ni otepel moje matere, da ni raz-podil otrok, stri čopiča in razbil kamena, strgal je se stene skopuhovo podobo, zahteval nož, ukazal, naj zakurijo ogenj v peči, hotel je obraz raztrgati na kosce in sežgati ga. O tej razkačenosti ga je zalotil prijatelj, ko je bil stopil v sobo, tudi živopisec, veseljak, zmerom zadovoljen sam se seboj, nikoli ni ubijal se z dalekimi željami, veselo je delal vse, kar je prišlo mu na vrsto, še veselejše pa je loteval se obeda in pirogov." ^^„„„Kaj delaš? — kaj hočeš zapaliti?^""" — povprašal je in stopil k podobi. „^^„„„Saj je to eden tvojih najlepših proizvodov. To je skopuh, ki je nedavno umrl; da, prav on je to. Za Boga, zadel si ga popolnoma. Resnično nikoli nobene oči niso gledale tako, kakor gledajo le-te."^^^^"" „;;Preverim se, kako bodo gledale v ognji!^^" — opomnil je oča in uže je pripravljal se, da bi podobo vrgel v ogenj. ^„„„;,Nikar, za Boga!""""" — vskliknil je prijatelj in prijel ga — »».^„„vsiji jo oddaj meai, če so ti nje OČI tako zoprne.""""" „Oča se je branil iz početka, naposled pa je vdal se, a veseljak je, nenavadno vesel tega dara, podobo odnesel domu." ,,Po njegovem odhodu je moj oča čutil, da je pomirjen. Kakor bi bilo s podobo vred neko težko breme zvalilo se z njegovih prsi, tako je zdelo se mu. Ćudil se je sam svojemu zlobnemu čutju, svoji zavisti in očiti zmeni svojega značaja. Ko je premišljal, kako se vede, žalostna je bila njegova duša in ne brez notranje bolesti — vskriknil je: „;,Da, to je Božja kazen; moj obraz je bil vreden, da je sramota zadela ga! Izmislil sem si ga, zato da bi pogubil brata. Vražje čutje, zavist je vladala moj čopič , vražji čut je moral izražati se V njem."" Nemudoma je šel iskat svojega bivšega učenca, čvrsto ga je objel, krivico popravil vpričo njega. Delo mu je zopet kakor popreje šlo od rok, ali zamiš-Ijenost je često prikazala se mu na obraz. Molil je mnogo, često je bil molčeč in ni tako ostro govoril o ljudeh; omečila se je nekako tudi njegovega značaja neuljudna vnanjost. V kratkem času ga je še bolj pre-tresnila neka okolnost. Uže dolgo časa ni videl svojega prijatelja, ki je bil podobo sprosil ga. Uže je pripravljal se, da ga pohodi, kar ta sam nenadoma stopi v njegovo sobo. Po nekolikih medsobnih besedah in vprašanjih je opomnil: „„„„„Nu, brate, znal si, zakaj si hotel sežgati podobo. Da bi vrag pozobal jo, nekaj strašnega je v njej .... Jaz ne verujem v strahove, ali govori, kar hočeš, v njej tiči neka peklenska moč."""'^^ ;;„Kaj?"" — povpraša moj oča. „„„„„I nu, kar imam podobo obešeno v svoji sobi, čutim tako tesnobo .... skoro — kakor bi hotel zaklati koga. Svoje žive dni nisem znal, kaj je noč brez spanca, zdaj pa sem skusil ne le noči brez spanja, temuč tudi nekake sanje . . . sam ne morem povedati, ali je to sen ali kaj druzega: prav kakor bi pošast dušila te — in ta prokleti starec zmirom miglje pred očmi, s kratka: ne morem ti povedati, kako mi je. Tako še nikedar ni bilo mi. Blel sem, kakor blazen, vse te dni; j5util sem nekovo bojazen, strahoma sem čakal nečesa. Čutim, da ne morem nikomur ziniti nikakoršne vesele, očite besede, zdi se mi, kakor bi poleg mene sedel kak vohon. A kar sem podobo oddal sorodniku, ki poprosil me je, čutim, da je nenadoma nekov kamen zvalil se mi raz prsi, čutim se veselega, kakor vidiš. Nu, brate, namalal si bil hud. ..!^«««" „To pripovest je moj oča poslušal napeto pozorno, a naposled je vprašal: „„A sedaj ima podobo tvoj sorodnik?"" ;^„„;^,,A sorodnik! — ni mogel strpeti""^^^'^^ — odgovoril je — „^„„;;kakor bi se bila samega skopuha duša preselila va-nj: stopa iz okvira, šeta se po sobi, a kar pripoveda moj sorodnik, tega ne more umeti človek. Jaz bi veroval, da je blazen, da sam nisem skusil tega nekoliko. Prodal jo je nekomu, ki zbira obraze, ali tudi ta ni mogel gledati je, zato je oddal jo nekomu drugemu v roKO.^""^^" (Dalje prihodnjle.) 402 Zabavne stvari. Podoba. Povest. Ruski spisal N. V. Gogolj. Preložil L. G. Podgoričan. 11. (Konec.) „„Čakal sem te, ljubi sia"" — spregovoril je, ka sem bil stopil pred-enj, zato da bi me poblagosloviL ;,;;Imaš pied seboj sestro, s katero se zdaj-le začenja tvoj život. Tvoj pot je čist, ne kreni z njega. Ti si nadarjen; spretnosti so najdraži dar Božji, — ne pogubi jih! Zalezuj, uči se vsega, kar vidiš, in vse poklanjaj čopiču; ali v vsem skrbi, da bodeš lovil umeteljniške sestave vzvišeno tajnost. Srečen je živopisec, ki jo ima v svoji moči. Njemu ni noben predmet v prirodi neznaten. V ničevosti je umeteljnik velik tako, kakor v čem velikem; v zavrženosti ne nahaja nič zavrženega, kajti prosvita jo čista tvoriteljeva duša, a kar je bila nesel jo, ko so presojevalci pazao poslušali povest. Dolgo časa so vsi prisotai ostali v negotovosti, da niso znali, ali so res videli te čudne oči, ali je to bila le omama, ki je bila vstala jim v očeh in utrudila jih, ker 80 dolgo časa ogledavali stare obraze. :zavrženo, dobiva uže visok izraz, teklo je skozi njega ^istečo dušo. Veličastnega, nebeškega raja obraz človek Dahaja v umeteljnosti, zato je nad vse vzvišena. I dasi je čestiti mir blagostnejši od vsake svetske bure; da-si je stvarjenje vzvišenejše, nego rušenje; da-si je aagelj le vsled svoje duše — nje čistosti viši od vseh nešte-vilnih moči in ohole satanove strasti, vendar je visoko umeteljnostno tvorjenje vzvišenejše, nego kar koli na jsveti. Žrtvuj se jej, zamekni se va-njo z vso ljubeznijo, ne z ljubeznijo, ki diše pozemske želje, temuč s tiho, z nebeško ljubeznijo; brezi nje človek ne more vzleteti se zemlje, brezi nje ni pravega pokoja, — njegovih čaralnih zvukov. Vsemu na pokoj na svet prihaja vzvišeno umeteljnostno tvorjenje. Umeteljnost ne more čmernosti pro-bujati v duši, temuč vznaša se, kakor blagozvučna molitva, večno k Bogu. Ali vendar trenotki, temni tre- notki____"" „Umolknil je, a jaz sem opazil, da je neaadoma pomračil se njegov jasni obraz, kakor bi bil nekov tre-noten oblak razprostrl se po njem. „„Vjnojem životu je neka dogodba''^ — spregovoril je. „„Se zmirom ne znam, kaka strašna prikazen je bila to, ki sem obraz namalal po njej. To je gotovo bila peklenska prikazen. Znam, da svet zaraeče pleklenščkovo bitje, za tega del ne bodem govoril o njem; priznavam le, da sem malal ga o zoprnem čutji: jaz te trenotke nisem čutil nika-koršne ljubezni do svojega dela. Hotel sem se zmoči se silo, brezidušno sem oglušil vse, da bi vereu bil prirodi. To ni bil umeteljnosten plod, zato je čutje, ki vsakega objemlje o pogledu na tako delo, mučno čutje, .čutje nepokojno, ne umeteljnikovo čutje, ker umeteljnik mirno diše tudi o razgretji. Slišal sem, da podoba gre iz rok v roke in da razseva mučen vpliv, ki v umetelj-niku plodi zavist, mračno sovraštvo do brata, zlobno željo, da bi ga pokončal in zadušil. Bog te varuj takih strasti! Strašnejšega od njih ni ničesar. Boljše je trpeti vso britkost vsakoršnega preganjanja, nego le malo preganjati kogar koli. Skrbi za čistoto svoje duše. Kdor je nadarjen, ta mora imeti čistejšo dušo, nego vsi drugi. Drugim prizanašajo mnogo, njemu pa prav nič. Človeka, ki z doma otide v čisti praznični obleki, dosti je, .da ga okropi le ena kaplja blata s kolesa, uže se okrog njega vsujo vsi ljudje, kažo ga s prstom in blebečejo o njega čistoti, ki ti ljudje sami ne vidijo mnogih madežev na drugih — mimo prihajajočih v vsakdanji obleki, ker na delavniškem oblačilu madeži niso tako znatni.'"' „Poblagoslovil me je in objel. Nikdar svoje žive vdni nisem bil tako visoko počeščen. Pritisnil sem se k učinim prsim bolj vsled svoje pokornosti, nego vsled fiinovskega čutja, in poljubil sem njegove plujoče srebrne lase." „Solza se mu je zasvetila v očeh.*' „„Zvrši, ljubi sin, mojo edino prošnjo^" — rekel mi je stoprv o ločitvi. — ;,„Morebiti se ti posreči, da najdeš kde podobo, ki sem ti govoril o njej. Izpoznal jo bodeš po nenavadnih očeh in po njih nepriiojenem izrazi. Pokončaj jo kakor koli!"" „Sami lehko sodite, ali je bilo mogoče, da bi ne Ml obljubil in zaklel se, da ustrežem prošnji. Celih petnajst let ni posrečilo se mi, da bi bil našel kaj takega, kar bi le nekoliko bilo podobno popisu, kateri mi je bil ^al oča, kar sem zdaj o dražbi . . . ." Umeteljnik je, ni bil še dokončal svoje besede, ozrl se na steno, zato, da bi še enkrat pogledal podobo. To trenotje so se učinili vsi zbrani poslušalci, iskali so z očmi nenavadne podobe. Ali na največe čudo je ni bilo več na steni. Neumljiv govor in šum je preletel vso tolpo, precej po tem pa je bilo razločno slišati besedo: ;,Ukradenal" Nekomu se je posrečilo, da je od- 403