ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 7. oktobra 2004
Leto XIV, št. 20
NARODNO-
STNI
FESTIVAL V 18. OKROŽJU BUDIMPEŠTE STR. 4
PORABSKA
DECA
NA
MÖJRI STR. 7
Zagreb: Slovenska manjšinska koordinacija
ZAKON PO MERI MANJŠIN
S tem, ko so se predsedniki in drugi člani krovnih narodnostnih organizacij iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Madžarske zbrali na sedežu Zveze slovenskih društev v Zagrebu, je bil sklenjen prvi krog pogovorov v sosednjih državah potem, ko je bila dana lani pobuda, letos pa je bila ustanovljena Slovenska manjšinska koordinacija ali kratko in že uveljavljeno SloMaK, s predsednikom Rudijem Pavšičem, predsednikom Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta in podpredsednikom Jožetom Hirnokom, predsednikom Zveze Slovencev v Monoštru.
Zagrebški gostitelji so najprej predstavili položaj slovenske manjšine na Hrvaškem in poudarili, da bi lahko marsikatero nalogo uresničili hitreje, predvsem pa učinkoviteje v korist Slovencev, če bi Slovenija in Hrvaška podpisali dvostranski sporazum o sodelovanju, zlasti pa, če bi nekatera odprta vprašanja bili sposobni razrešiti hitreje. Slovenci na Hrvaškem so se, kot poudarja predsednik Darko Šonc, znašli v specifičnih razmerah zlasti po razpadu Jugoslavije in nastanku novih samostojnih držav, pa tudi zdaj, ko Hrvaška še ni članica Evropske unije, medtem ko ostale tri slovenske skupnosti živijo v članicah te skupnosti, ki šteje blizu 40 milijonov pripadnikov različnih manjšin. Čeprav je res, da imajo Slovenci na Hrvaškem vedno boljšo zaščito, je temeljno načelno vprašanje, kako slovensko manjšino kot subjekt vkljuičiti v meddržavno sodelovanje. Slovenci na Hrvaš-
kem so kritični tudi do sedanjih rešitev glede zastopanosti v Saboru. Zastopa jih poslanec, ki se še ni niti enkrat pri uradnih predstavnikih slovenske manjšine pozanimal za njen položaj in naloge, o katerih bi bilo potrebno razpravljati v Saboru. Predlog Slovencev je, da bi imele manjšine vsaj po enega zastopnika v Saboru iz sosednjih držav. Dogovorih so se za pripravo dokumenta o položaju Slovencev na Hrvaškem in posredovanju le-tega vladama v Zagrebu in Ljubljani. Najpomembnejši del zagrebškega sestanka je bil namenjen razpravi o vsebini bodočega slovenskega zakona, ki bo urejal sodelovanje s Slovenci v sosednjih državah in po svetu. Predsednik Slo-
MaK-a Rudi Pavšič, pa tudi predsedniki krovnih manjšinskih organizacij iz Avstrije, Hrvaške in Madžarske so prepričani, da bi v pripravah morali ločiti problematiko Slovencev v sosednjih državah od problematike Slovencev po svetu. Naslednji pomemben poudarek, če ne celo najpomembnejši je, da mora zakonsko besedilo nastajati skupaj z Slovenci v sosednjih državah in v sodelovanju s stroko, zlasti z ljubljanskim Inštitutom za narodnostna vprašanja in podobnimi ustanovami, ki delujejo med manjšinami. Pomembno je, da bodo zakon pripravili v parlamentu, kajti zdaj se često dogaja, da o odnosih do manjšin ne odloča politika, ampak birokracija. Narobe je tudi, tako
Rudi Pavšič, da je imel Urad za Slovence v štirinajstih letih trinajst predstojnikov, ki se še niti niso seznanili s problemi manjšin, že so odšli na drugo delovno mesto. Prav zaradi tega bi kazalo ustanoviti manjšinski urad ati nekaj podobnega pri slovenski vladi.
Rudi Pavšič je tudi predstavil priprave na mednarodno manjšinsko konferenco, ki naj bi bila prihodnje leto med Slovenci v Italiji, kjer bo tudi naslednja seja SloMaK-a, najverjetneje 10. decembra, skupaj z razstavo fotografskih del Branka Lenarta, sicer predsednika Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko.
Tekst in foto: Ernest Ružič -eR
Parlamentarne volitve v Sloveniji
PREPRIČ-
LJIVA
ZMAGA
JANEZA
JANŠE
Na parlamentarnih volitvah minulo nedeljo je v Sloveniji prepričljivo zmagala Slovenska demokratična stranka (SDS) Janeza Janše, na drugo mesto pa se je uvrstila doslej najmočnejša Liberalna demokracija Slovenije (LDS), ki jo vodi Anton Rop. V devetdesetčlanski državni zbor, kjer je pogoj 4 odstotke glasov, se je uvrstilo 7 strank, zunaj je ostala Stranka mladih Slovenije.
Volilna udeležba je bila - vse so začasni podatki - 60,49 odstotna. 1.630.914 volilnih upravičencev je izbiralo med 1390 kandidati na 23 kandidatnih listah, posebej pa še pripadniki italijanske in madžarske narodnosti. SDS je dobila 29 % glasov in s tem 29 poslanskih sedežev; LDS dobrih 22 % in 23 poslanskih sedežev, Združena lista socialnih demokratov 10 % in toliko poslanskih sedežev, v Državnem zboru bodo še Nova Slovenija, Slovenska ljudska stranka, Slovenska nacionalna stranka, Demokratska stranka upokojencev; Roberto Batteti in Maria Pozsonec, poslanca italijanske in madžarske narodnosti.
2
Slovenski etnologi na avstrijskem Štajerskem
ZARADI SPECIFIČNIH RAZMER V OSPREDJU MATERINŠČINA
Slovensko etnološko društvo je v sodelovanju s Kulturnim društvom člen 7 za avstrijsko Štajersko letošnje posvetovanje etnologov pod naslovom Etnološka dediščina in kulturna podoba štajerskih Slovencev pripravilo v Pavlovi hiši v Potrni pri avstrijski Radgoni. Podobna posvetovanja med Slovenci v sosednjih državah so bila v Italiji leta 2001, v Avstriji in na Madžarskem leta 2002, zdaj na avstrijskem Štajerskem, prihodnje leto pa se bodo zbrali na Hrvaškem. Vsebina prvih treh posvetovanj je zbrana v zborniku Odstrta dediščina - Muzejske zbirke pri Slovencih v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji. Srečanje se je začelo s strokovno ekskurzijo Vzdolž štajersko-slovenske meje - ob naselitvenih območjih Slovencev na Štajerskem in z začetkom v, Soboti (Soboth) ter prvim vsebinsko zanimivim postankom v Arnežu (Arnfelsu). Na glavni šoli v Arnežu je učitelj Ernst Korbler povedal, da obiskuje letos pouk slovenščine 74 učenk in učencev, kar je največ doslej. Zdaj je slovenščina kot obvezni izbirni predmet, sicer pa so s poukom slovenskega jezika začeli pred petnajstimi leti. To, se razume, ni pouk za slovensko manjšino na avstrijskem Štajerskem - te terminologije ne poznajo -ampak starši otroke prijavljajo k pouku slovenskega jezika zaradi bližine Slovenije, ne glede na narodno pripadnost: jezik sosedov se učijo otroci slovenskih, mešanih ali nemških staršev. Po zaslugi slovenskih etnologov (in tudi KD člen 7) so na šolo v Arnežu prišli tudi avstrijski kolegi, novinarji tiskanih medijev, med njimi dopisnik dunajske Die Presse iz Štajerske. Iz vprašanj, ki so jih pred prihodom etnologov in po njihovem odhodu postavljali ravnateljici in učitelju, je bilo mogoče nedvoumno izluščiti, da
so se prvič „srečali” s slovenskim jpoukom na avstrijskem Štajerskem in da so šele zdaj zvedeli, da tu živijo Slovenci. Ko sem to povedal kolegu z avstrijske Koroške in Suzani Weitlaner iz KD člen 7, sta pritrdila, da sem prav slišal in videl. Pot je etnologe vodila do Cmureka (Mureck), kjer so si ogledali mlin na Muri. Zanimiv je bil tudi ogled avstrijske Radgone - Po sledeh protestantov, Judov, Romov in Slovencev. Knjigo s tem naslovom je napisal zgodovinar Heimo Halbrainer, najprej je izšla v nemškem jezi-
ku, nato v slovenskem prevodu, h knjigi pa sodi tudi zloženka Drugačna Radgona, v kateri je strnjeno predstavljenih 28 krajev in pomembnih zgodovinskih in kulturnih točk v Radgonskem kotu. Tudi zloženko je pripravil Heimo Halbrainer z željo, da „zgodovina postane pustolovščina in zgubi svoj velikokrat zastraševalen, muzejski in zaprašen značaj.”
Pravo in prijetno presenečenje smo doživeli na kulturnem večeru v Kulturnem domu štajerskih Slovencev. Prvič se je v javnosti predstavil mešani pevski zbor Pavlove hiše, ki ga vodi Bruno Petrischek, Slovenec, rojen na vzhodnem Štajerskem blizu zvezne dežele Gradiščanske. Zborovodja, ki lepo govori slovensko, čeprav živi na Dunaju, je povedal, da zbor šele nastaja.
Najprej so bili samo trije pevci, zdaj jih je dvanajst in pričakuje, da se bo njihovo število povečalo. Želi navezati stike z zbori ali slovenskimi pevskimi skupinami v Pomurju ali Porabju. Zbor poje slovenske in avstrijske pesmi. Pravi pomen je v tem, da je zbor prva kulturna skupina štajerskih Slovencev v takoimenovanem Radgonskem kotu in prva kulturna skupina Pavlove hiše. Čeprav pevci bolj razumejo slovensko narečje, kot ga govorijo, so ubrano in lepo zapeli eno pesem v knjižnem jeziku (Po jezeru bliz
Triglava...) in eno pesem v prekmurskem narečju (Teče mi teče vodica...). V slovenskem in nemškem jeziku je svoja literarna dela predstavila ljudska pisateljica Jožefa Prelog iz Zetinec (Sicheldorf).
Dr. Boris Jesih z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani je bil prvi referent na posvetovanju Etnološka dediščina in kulturna podoba štajerskih Slovencev in sicer na temo Narodne manjšine med tradicijo in sodobnostjo. Povedal je, da pomeni leto 1993 pomembno prelomnico, kajti tedaj je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v sodelovanju z domačo univerzo pripravila v Mariboru simpozij o štajerskih Slovencih. Razpravljavci iz Avstrije in Slovenije so kritično opozorili na celovito problematiko te manjšine, ki ima od
podpisa Avstrijske državne pogodbe maja 1955 teoretično enake pravice kot koroški Slovenci, v konkretnem pa je nista priznavali niti Avstrija niti nekdanja Jugoslavija. Za Suzane Weitlaner, kot naslednjo sodelujočo v razpravi, je pomembna tudi letnica 1988, ko je bilo ustanovljeno Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko. Društvo, ki ima pravzaprav dva sedeža, v Gradcu in Potmi, je doslej organiziralo številne kulturne prireditve, po njegovi zaslugi je obnovljena Pavlova hiša v Potrni, odprta maja 1998, ki iz leta v leto pridobiva na pomenu. Kljub enakim pravicam, kot jih imajo koroški Slovenci, je zvezna vlada na Dunaju bila pripravljena šele letos na imenovanje enega člana iz vrst štajerskih Slovencev v manjšinski sosvet. Tako so štajerski Slovenci formalno šele zdaj priznani kot manjšina. Kar je ravno tako zelo pomembno, spremenil se je tudi odnos deželne vlade v Gradcu d.o štajerskih Slovencev. Deželna glavarka dr. Waltraude Klasnic je že dvakrat obiskala Pavlovo hišo v Potrni, skoraj stalni gostje na večini prireditev so lokalni politiki iz avstrijske Radgone. Po članstvu Slovenije v Evropski uniji se spreminja tudi odnos nemško govorečenega prebivalstva do Slovencev na Štajerskem. Podobno kot na Koroškem, kjer jih je »preganjal prastrah”, so tu zavračali sodelovanje z jugoslovanskimi komunisti.
Ljudske pesmi in glasbo sta predstavila Eva-Maria Hojs in Engelbert Logar, Norma Bale pa je govorila o učenju slovenskega jezika, in sicer na osnovi svojih devetletnih izkušenj: ,,Koncept mojega pouka je bil ta, daje treba otroke, mlado generacijo, skozi igro in sproščen odnos naučiti jezik sosedov. To ni samo lepo, ampak se tudi spodobi, ” je povedala in dodala, da se je
zelo povečalo zanimanje tudi za študij, saj je bilo lani na graški slavistiki vpisanih v različne oblike učenja slovenščine kar 45 študentov, kar je doslej največ, pričakujem, da bo v naslednjih letih slovenščina v avstrijski Radgoni uvedena kot tuj jezik, vključen v urnik in ovrednoten z ocenami. ” Norma Bale je prebrala tudi referat dr. Mirka Križmana, ki se posvetovanja ni mogel udeležiti: Smisel za literarno ustvarjalno in poustvarjalno delo pri Slovencih v Radgonskem kotu; Jezikovni položaj štajerskih Slovencev pa je predstavila dr. Zinka Zorko.
Na vprašanje, kako ocenjuje letošnje posvetovanje, je dr. Katalin Munda Hirnok, ki vodi sekcijo za Slovence v sosednjih državah in po svetu pri slovenskem etnološkem društvu, povedala: „Reči moram, da sem izredno zadovoljna tildi zato, ker je posvetovanje pokazalo, daje bilo vsebinsko in glede na ozračje, nekaj novega, drugačnega od dosedanjih. Pokazalo seje tudi, da ima vsak takoimeno-
vani zamejski prostor svojo specifiko, kar je pri štajerskih Slovencih še posebej izpostavljeno. Vse, kar smo spremljali in doživeli
- obisk na šoli, nastop pevskega zbora in Jožefe Prelog, ogled mesta, referati in razprave-govori o tem, da so štajerski Slovenci v zadnjih letih, zlasti po ustanovitvi KD Člen  7, naredili velik korak naprej pri ohranjanju jezika, identitete, kulture ...Posvetovanje se je razlikovalo tudi zato, ker so bili doslej poudarki na pomenu in vlogi muzejskih zbirk, kako jih ohraniti in varovati, kako pomagati ljudem na terenu. Tu pa je bil poudarek na etnološkem delu, ker štajerski Slovenci nimajo premične kulturne dediščine.”
eR
Porabje, 7. oktobra 2004
3
Strokovno srečanje slovenskih učiteljev
Naslov mojega prispevka bi lahko bil manj suhoparen, pa vendar: 23. septembra popoldne smo se s porabskimi osnovnošolskimi učitelji slovenskega jezika dobili na prvem skupnem srečanju v novem šolskem letu. Snovi za taka srečanja je vedno veliko, zato smo se posvetili najbolj aktualnim temam; ena takih je uvajanje opisnega ocenjevanja v nižje razrede osnovne šole. Madžarsko šolsko ministrstvo je na svoji spletni strani objavilo obširno gradivo, smernice, ki naj bi šole vo-
dile do izdelave lastnih konceptov novega načina ocenjevanja. Prikazane so zakonske podlage, predstavljeni načini in vzorci oblikovanja opisnih ocen. Za manjšinske jezike ni posebnih navodil, zato smo se odločili, da mora naš model upoštevati specifiko pouka slovenskega jezika v Porabju in vse dejavnike, ki vplivajo na njegovo poučevanje lin učenje v šoli in v okolju. Učiteljice nižjih razredov, upoštevajoč cilje in standarde učnega načrta, pripravljajo predloge za oblikovanje opisne ocene, le-te pa želijo izpopolniti s pomolijo predstavitve slovenske
izkušnje. Zelo rade bi se seznanile s slovenskim modelom opisnega ocenjevanja, kar jim bomo, upam, omogočili na naslednjem strokovnem spopolnjevanju. Druga točka strokovnega srečanja je bila izdelava načrta strokovnih spopolnjevanj za učitelje v šolskem letu 2004/05. Načrt mora biti odraz želja in potreb učiteljev po strokovni rasti. Dogovorili smo se za naslednje vsebine: prva, kot že rečeno, bo opisno ocenjevanje, predstavitev slovenske izkušnje. Drugo sreča-
nje, predvidoma v decembru, bo pedagoška delavnica, izdelovanje didaktičnih pripomočkov za pouk in različnih pozitivnih, spodbudnih sporočil za učence, posebej tiste v nižjih razredih. Učenci za boljšo motivacijo potrebujejo nenehne spodbude, zato bomo skupno pripravili različna sporočila kot pohvale za različne vrste jezikovnih dejavnosti pri pouku slovenskega jezika. Tretje strokovno srečanje, ki bo morda, glede na potrebo, preraslo v nekaj zaporednih druženj, bo jezikovna delavnica predvsem za učitelje slovenščine na predmetni stopnji, verjetno
pa se bodo pridružili tudi drugi. Vedno večji problem namreč predstavlja jezikovni pouk na predmetni stopnji, za katerega še nimamo ustreznih učbenikov, tisti iz Slovenije pašo prezahtevni. Glede na učni načrt in porabsko jezikovno stvarnost, mora to biti pouk jezika kot sredstva komunikacije in ne pouk o jeziku (slovničnih strukturah). Miselni premik pri učiteljih pa je tako na strokovni kot osebnostni ravni izjemno zahteven proces. Skupaj bomo torej pripravljali gradiva za posamezne učne enote in tudi pregledovali ter dopolnjevali gradiva, ki jih bodo učitelji sami pripravljali.
Ker so pomemben člen v vzgojno-izobraževalnem procesu tudi starši, bomo o sodelovanju učiteljev z njimi spregovorili na 4. strokovnem spopolnjevanju. Posebej v narodnostno mešanem okolju in v situaciji, kjer ima slovenščina vlogo izključno notranjega manjšinskega jezika, to pomeni, da ga govori le manjšina, v šoli pa ni učni jezik, temveč učni predmet, je sodelovanje učitelja s starši izrednega pomena. Možnosti za tako sodelovanje in cilji le-tega bodo tema 4. spopolnjevanja. Na željo učiteljev bi naj zadnje strokovno spopolnjevanje potekalo v Sloveniji, in sicer na kateri izmed osnovnih šol. Učitelji bi želeli prisostvovati pouku slovenskega jezika na razredni in predmetni stopnji in se o pouku pogovarjati z učitelji. Kot nadgradnja strokovnih spopolnevanj med šolskim letom pa bo prihodnje leto v juniju potekal 4-dnevni Seminar slovenskega jezika in kulture 2005, predvidoma v Piranu.
Seveda bom kot pedagoška svetovalka Zavoda RS za šolstvo in pooblaščena svetovalka Pedagoškega inštituta v Sombotelu veliko prisotna na posameznih šolah, predvsem v zvezi z individualnim strokovnim svetovanjem posameznim učiteljem, če bodo to želeli. Problemov v narodnostnem izobraževanju je veliko, tistih sistemske in tistih strokovne narave. O nekaterih smo se pogovarjali z
učitelji na strokovnem srečanju, istega dne pa tudi z vodstvi posameznih šol. O teh razgovorih pa prihodnjič.
Prvo letošnje strokovno srečanje smo končali z mislimi, da se za kvaliteten pouk slovenske materinščine v šolah moramo truditi prav vsi, v prvi vrsti učitelji kot izvajalci tega pouka, ki si morajo (bi si že davno morali!) uzavestiti, da poučujejo narodnostno materinščino (in ne kateri koli jezik!), s tem pa v specifičnem manjšinskem okolju opravljajo izjemno pomembno nalogo. Ker so, žal, zatajili starši in svojih otrok skorajda več ne učijo lastne materinšči-
ne, so učitelji v šolah tisti, od katerih je odvisen obstoj manjšinskega jezika in njegovo ohranjanje. So Porabski učitelji kos tej nalogi??? To je verjetno retorično vprašanje, a o njem je nujno razmišljati. Prvi pogoj, da je nekdo dober učitelj narodnostnega jezika, je, poleg strokovne usposobljenosti, visoka raven narodnostne zavesti. Konkretno to pomeni, da bi učiteljeva dolžnost bila tudi stalna lastna raba
slovenske materinščine v najrazličnejših govornih položajih, recimo v komunikaciji z učenci. Biti dober narodnostni učitelj pomeni vložiti v to delo veliko pozitivne energije, narodnostnih čustev in zavesti o manjšinski pripadnosti. Šele takrat bo učiteljevo delo prinašalo tudi pozitivne rezultate, ki so v tem primeru znanje in ozaveščenost učencev. Učitelj bi namreč nenehno moral misliti na uresničevanje ciljev pouka slovenske materinščine. Porabski učitelji boste morali v prihodnje narediti kakšen korak več v to smer.
Valerija Perger
Števanovski učenci z učiteljem slovenščine Lacijem Domjanom
ISKRICA
„ Vsi potrebujemo uspeh in priznanje. Vsakdo je sposoben za nekaj drugega. Največje veselje pa je v delu samem. Grozno je. Če hodiš v službo in jo sovražiš; še boljgroznoje, če sovražiš svoj poklic. Če ne čutite nobenega vznemirjenja, ko se zjutraj pripravljate, da boste stopili pred svoj razred, pred otroke živahnih, radovednih, oči, ki čakajo prav vas, se za božjo voljo spravite iz tega poklica. Začnite delati nekaj, kar ne bo imelo opravka z majhnimi otroki, dajih ne boste zamorili že v tej zgodnji dobi. Saj so še druge stvari, ki jih lahko počnete, otroke pa pustite pri miril.
Vsi hočemo priznanje za svoje početje, za svoje delo. Od časa do časa potrebujemo nekoga, ki bo navdušeno pristopil: »Čudovit si! To si pa res dobro naredil. Res dobro!” Zapomnite si: če to vam dobro dene, dene še toliko bolj vašim otrokom.”
Leo Felice Buscaglia
Porabje, 7. oktobra 2004
4
Narodnostni festival v 18. okrožja Budimpešte
V 18. okrožju Budimpešte deluje 11 manjšinskih samouprav, ki že šesto leto organizirajo narodnostni festival v okviru tedenske prireditve Dnevi Havane.
Festival se je letos začel z dvigom zastav tukaj živečih manjšin, hkrati smo pa prisluhnili himni Evropske unije. Po pozdravnem nagovoru župana okrožja, dr. Laszla Mesterja, je navzoče pozdravil svetovalec za manjšine pri okrožni samoupravi dr. Istvan Feitl.
V t. i. manjšinskem parku so leta 2003 predali manjšinski spomenik, na katerem so v enajstih manjšinskih jezikih navedene besede kralja sv. Štefana, ki jih je namenil sinu Emeriku:... kajti samo s svojim jezikom in svojimi navadami je država šibka in nebogljena. V okviru letošnjega festivala so odkrili ploščo, v katero so vklesane te bese-
de tudi v madžarščini. Kulturni program festivala se je začel ob 13. uri, vsaka manjšina se je pripravila s kvalitetnim programom, da bi druga drugi oziroma večinskemu prebivalstvu našega okrožja predstavila lastne vrednote.
Slovenska samouprava je ob tej priliki povabila Kulturno društvo Osem src iz Odrancev pod vodstvom predsednika Jožeta Kocipra, ki je predstavil društvo in njegovo dejavnost. Prekmurski pozvačin Ciril Smej pa nas je s pravim pozvačinskim »gučom« povabil na »gostüvanje«, kjer je za dobra muziko poskrbel tričlanski ansambel (harmonike klarinet, lončeni bas). Publika je zelo uži-
vala ob plesih, ki jih je predstavila folklorna skupina iz Žižkov, pod vodstvom Vide Fifon.
Nastop društva je zelo pohvalil ravnatelj kulturnega doma Havana, ki je posebej prosil predsednika naše samouprave Ferenca Kranjca, da prenese njegove pohvalne besede skupini.
Tudi mi se jim najlepše zahva-
ljujemo, da so se odzvali našemu vabilu in od tako daleč Prišli k nam. S svojim programom so dvignili ugled naše samouprave, nam so pa pričarali občutek, da smo se počütili kot nekoč doma v Porabju. Zahvaljujemo se jim tudi za knjige in zgoščenke, ki so nam jih podarili (Jože Ftičar: Za naprsnjek vedrine, Vladimir Kos: Lepa Ančka, Lojze Kozar: Neuničljivo upanje).
Po nastopu in skupnem fotografiranju smo naše goste povabili v gostilno, kajti vsi smo že imeli »süje gunte«, na nastopu so pa potrošili tudi veliko energije, tako da tudi jed ni bila odveč.
Za dobra razpoloženje po večerji je poskrbel Jože Sebjanič
in njegova harmonika. Po skupnem petju so se nekateri
tudi pridno zavrteli. Celo »gostüvanjci« iz druge dvorane so z zanimanjem gledali ter spraševali, kdo je vesela druščina.
Naše goste je čakala še dolga pot, malce so si pa želeli ogledati tudi večerno Budimpešto, zato smo se pravočasno poslovili od njih.
Se enkrat se zahvaljujemo našim gostom iz Odrancev in Žižkov za lep dan. Čeprav je med nami 300-kilometrska razdalja, nas povezujeta jezik in kultura.
Jože Karba član samouprave
Upokojenci na Dolenjom Seniki
25. Septembra 2004 so se znauvič srečali Porabski upokojenci na Dolenjom Seniki. Društvo porabskih slovenskih upokojencev je v svojom programi za leto 2004 na te den planirajo Zdaj že tradicionalni piknik. Vrejmen nas je malo znorilo, nejsmo mislili, ka toga ipa človek več ne more od „mraza” vanej sejdati. Vej pa za toga volo smo planirali tau srečanje na Dolenji Senik, ka je tam idealno mesto za dosta lüdi vanej pa stejm vred pod strejov tü. Te smo se pa notra znosili. Dapa za toga volo nej žalosten biu te program. Upokojenci so nej od toga hirešnji, ka bi se nej gor najšli gdekoli so. Malo smo spremenili program in si je vsakši najšo nika takšoga, ka je njemi pasalo. Poglednili so ves, cirkev, cintor.
Med tejm pa so se srečali nekdanji sodelavci pa se je buma do konca tak vidlo; ka so se nej mogli vönagučati. Muzika pa pesem je tü nej falila. Sploj pa te nej, gda je iz Sakalauvec prišo eden harmonikaš. Najbole so ženske »mulatnivale« na naše lejpe pesmi.
Piknik je pa zatok piknik, ka se da kaj po jesti pa popiti. Od toga se je pobrigala restauracija Lipa. Nistarne vöre so samo tak ta skočile, upokojenci so se z lejpim športnom vrnili na svoje domove, da bi v pondejlak znauva gratale nistarne ženske Varaške, nistarne sakačice držinej, moški pa delavci na zemlej, kauleg rama. Etakšo srečanje njim mauč pa baukšo volau davle. Na svidenje na občnom zbori novembra.
Irena Barber
Solani slovensko državno odlikovanje
Visoki predstavnik Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana je na Brdu pri Kranju iz rok predsednika države Janeza Drnovška prejel slovensko državno odlikovanje, red za izredne zasluge na diplomatskem mednarodnem področju, za njegove „izjemne zasluge in osebni prispevek pri vzpostavljanju, razvijanju in krepitvi odnosov, pomembnih za mednarodno uveljavljanje in vključevanje Slovenije v evroatlantske povezave”.
Robertson novi veleposlanik ZDA v Sloveniji
Predsednik republike Janez Drnovšek je sprejel poverilno pismo novega ameriškega veleposlanika Thomasa Bollinga Robertsona, s čimer je ta uradno nastopil položaj. Novi veleposlanik ZDA je v Narodnem muzeju priredil sprejem, na katerem je poudaril, da članstvo Slovenije v EU in zvezi NATO prinaša vznemirljive izzive za prihodnje. Pozdrav zbranim je sklenil s kratkim nagovorom in deklamiranjem Zdravljice v slovenščini.
53-letni Robertson je na položaju nasledil Johnnyja Younga. Je karierni diplomat ameriškega State Departmenta, položaj v Ljubljani pa bo njegovo prvo veleposlaniško mesto. Robertson je doslej služboval na ameriških veleposlaništvih v Moskvi, Bonnu in Budimpešti.
Vajgl se je srečal z islandskim kolegom
Minister za zunanje zadeve Ivo Vajgl se je srečal z islandskim kolegom Davidom Oddssonom. Ministra sta večino pogovora namenila pripravam Slovenije na predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi v letu 2005, razmeram na Zahodnem Balkanu, sodelovanju v evropskem gospodarskem prostoru in mednarodnemu sodelovanju na področju kulture.
Porabje, 7. oktobra 2004
5
Zaobljuba
predsednika vlade
Po sprejetju novega programa vlade je madžarski parlament s 197 glasovi za in 12 glasovi proti izvolil Ferenca Gyurcsanya za novega premierja R Madžarske. Svečana zaobljuba novega predsednika vlade je potekala 29. septembra. Med dvodnevno debato o programu vlade je novi program doletelo veliko kritike. Vodja poslanskega kluba opozicijskega Fidesza Janos Ader je izjavil, da je najslabši od vseh programov od spremembe sistema. Po mnenju predsednice opozicijske stranke Demokratskega foruma Ibolye David program ne ponuja pravih rešitev za probleme. Vodja poslanskega kluba socialistov Ildiko Lendvai je izjavila, da program dobro zastopa levičarske vrednote. Za Gaborja Kunczeja je najbolj pomembno, da se ustvarijo pogoji za konkurenčno gospodarstvo. Novi premier je izjavil, da je pristaš pogumnega in dejavnega vodenja vlade.
Programi, prireditve
•	30. septembra je v Knjižnici Daniel Berzsenyi v Szombathelyu bil Slovenski večer. O slovensko-madžarskih kulturnih stikih je predaval dr. Andras Szekely Bertalan. V literarno-glasbenem programu so nastopili: Feri Lainšček, Dušan Šarotar, Marko Grobler, Vesna Čobal, Vesna Radovanovič, Gabor Lanczkor in Dušan Mukič.
•	9. oktobra bo v 18. okrožju Budimpešte slovenska maša, ki jo bo daroval gornjeseniški župnik Ferenc Merkli. Pobudnik in organizator je tamkajšnja slovenska samouprava.
•	16. oktobra prireja Budimpeštansko slovensko društvo kulturni program z nastopom števanovske gledališke skupine in ljudskih pevk. Odprli bodo tudi fotorazstavo Karla Holeca.
Tri dni med Slovenci v Vojvodini
Gorenjesenički mešani pevski Zbor Avgust Pavel je Že sploj dosta prilik emo po svejta ojdti. Sploj pa vzadnji 14 lejtaj, odgda mamo svojo samostojne Zvezo. Znano je, ka smo bili večji europskij rosagaj, največkrat v Sloveniji, Austriji pa Italiji. V Srbiji pa eške nejsmo ojdli. Če malo bola poglednamo, privatno smo tü nej ojdli tam. Vzrok je najbole tau, ka je od nas pred daleč, depa v zadnjij lejtaj nejsmo se poküsili tü nej, ka je nej dugo tam bojna bila. Kak je pa gnes v frbiji? Prva liki bi pa na tau odgovor dala, moram napisali, kak je prišlo do toga, ka je naš zbor priliko daubo na tau paut.
V Srbiji, v Varaši Subotica, (Szabadka) žive eden naš rojak, Jože Šlemer, ki se je v Ritkarovci naraudo pa je sploj mladi prišo v Srbijo. Oča ga je ta spravo zatok, ka je oča mogo od daumi pobejgniti, doma so pa druge tavö na Hortobágy odpelali. Jože je že v Subotici končo učiteljišče (tanítóképző) pa univerzo (egyetem). Do penzije, po letošnoga apriliša, je v srednji šolaj bio Profesor, ravnatelj. Večkrat je odo doma v Porabji. Njegvo domotožje ga je prignalo domau. Gda smo v Porabji najoprvin držali srečanje Slovencov, je tü prišo. V varaškoj cerkvi je čüjo naš zbor pri meši popejvati, pa si je te gor djau, ka tačas nede Zmerom, tačas nas nede mogo pozvati k njim.
Letos se ma je želja spunili njihove slovensko društvo Triglav je nas na tri dni pozvau v Subotico. 17. Septembra rano zazrankoma smo se napaut podali. Nam je zatok nej vseedno bilau, kakoli ka nam je gospaud Šlemer tak pravo, ka se nejmamo nika bojati. Depa doma so novine puna bile s tejm, ka prej nega mira med Srbi pa Madžari, dosta lagvoga se godi. Baugi hvala, nika negativnoga ali kaj slaboga se nej zgodilo z nami.
Paut je duga bila, depa lejpa. Na Vogrskom, na Alföldi smo dosta lejpoga vidli. Znauvič moram ponovili mojo lajnsko mnenje - gda sam tam ojdla - ka buma se tüj pa tam lüdje, steri živejo v tom tali Vogrske, več taužijo, kak je tau istina.
Najoprvin smo se v Kiskörösi stavili pa smo poglednili rojstno hišo Petőfija. Dobro znamo, ka sta Petőfi pa Prešeren v ednom cajti živela, pa leko
povejmo, edno stela tü. Slobaudnost. V Kiskunhalasi smo meli obed pa hajde, šli smo proti meji. Na meji se vidi - na ovoj strani - ka je tau eške nej Europska Unija, depa zatok se nika zvünrednoga nej Zgodilo. Vcejlak smo se pa te zmirili, gda smo zaglednili našoga gostitelja, Jožefa Šlemera, ki je nas na meji čako.
Gda smo Prišli v Subotico, smo vidli, ka je tau lejpo mesto. Pa naj ranč ne gučim od Prenočišče spali smo v dijaškom domi, depa takši je biu kak eden hotel. Te den smo se po malom počivanji vzeli pa smo peški po Varaši ojdli, gor poiskali najlepši tau toga Varaša. Ugotovili smo, da je Subotica eden kulturni Varaš, zidine, parki so lejpi, lüdje so lepo oblečem, gostišča so čista pa kulturna. Po trgovinaj, po gostilnaj, na cesti se čüje vogrska rejč, depa takšo smo tü. vidli, ka so nistarni znali, pa so nej gučali Vogrski. Etak smo slovenski gučali, depa s tejm smo tü nej najvekši uspeh meli.
Na drugi den - kak smo doma
planirati - pred podnevom smo šli na sejem, na plac. Vse je tak kak pri nas. Tak se mi je vidlo, ka eške več blaga je tam pa je senje dosta vekšo tü kak v našom Varaši. Ge sam pa tak, ka če je takša velka ponüdba, telko mnogo lüdi, te ne Znam nika nej küpiti. Ništrni so si zatok tam lejpo blago sküpüvali.
V soboto Popodneva smo na lejpom programi bili. Na Paličkem jezeri so dva dni držali svétek trgatve. Palič je sploj lejpi kraj, zatok, ka ma lejpo jezero. Poleg jezera je pa vse lepau vönapravlano. Velki parki, sploj dosta rauž, kulturno okolje najdeš tam. Na trgatvi
so te den vino na košto davali, med tejm se je pa vse kaj godilo. Kulturni programi so čakali lüdi, velko senje so meli, odavati pa nut so kazali sadje, zelenjavo. Kakšo je vojvodinsko vino? Sploj dobro. Tak fejst smo pa zatok nej mogli pa smeli koštavali zatok, ka na večer smo meli koncert. Gda smo se vönagledali, smo vseli v autobus pa se pelali nazaj v Subotico, gda bi se pripravili na koncert.
V Subotici dela Slovensko društvo Triglav, ki je nas pozvalo na slovenski večer. Zvün nas sta nastopila slovenska zbora iz Subotice pa Novega Sada (Újvidék). Koncert je bio v mestnoj hiši (városházán). Gda smo Prišli v zidino, nika posebno lejpo se je pred nas postavim. Tak se nam je vidlo, ka Vogrski parlament vidimo, samo bole maloga. Gda smo staupili v avlo, nam je v oči spadnila edna razstavi gde so slike bile vöpostavlena, depa nej Vsakdanešnja. Žena fotografa Edvarda Kirbusa - ki je letos emo pri nas v Monoštri raz-
stavo - se spravla s slamov, iz štere čüdovite kejpe dela. Gda gledaš te kejpe, tak se vidi, liki bi kejpi v trej dimenzijaj bili. Lepau bi bilau, če bi tau razstavo gnauk pri nas tü leko vidli. Pa umetnica je eške na tau tü skrb mejla, ka je članom porabskoga zbora napravlila s slame lejpi mali spominek, takšega, ka bi si ga leko na obleko piknili na gostüvanji. Tau je pa bilau zatok, ka je gospaud Kirbus tak povedo pred cejlov publikov, ka so njega v Porabji sploj lepau sprejeli, se je enkratno počüto pri nas. Tau pa našo Slovensko zvezo vali, ka je daleč od doma sploj dobro čüti.
Koncert je lejpi bio. Leko ka zatok, ka smo od daleč Prišli, dapa kak če bi nas držali za glavne goste. Kak šegau majo povedati, nika se prej vsigdar zgodi, ka ne čakaš. Zbor iz Novoga Sada je na konci isti venček ljudskih pesmi spejvo, ka smo ga mi meli na programi. Pa te si je nika včasin trbelo vözmisliti. Naša zborovodkinja Marija Trifus je tak skončala - pa meni edno cejdalo napisala tačas so ovi spejvali - ka prej mi te venček naj tü spopejvamo na konci, samo naj tapovejm, naj ga vsi vküper spejvamo. Publika, zbori, ki te venček poznajo. Velki uspeh je bio. Ciril Kozar je pa zatoga volo bola mogo svojo harmoniko nategüvati, naj se vsebole čüje, vej je pa venček on spremlo na fudaj. Pa te po večerji je naš zbor začno popejvati. Kakoli ka smo drugim tü dali priliko za spejvanji oni so go nej vöponücali. Mi smo pa skurok dvej vöri dugo spejvali naše porabske pa slovenske pesmi. Pa te so se na glas Cirilove harmonike nistarni od gostitelov sprajti plesat tü.
Na večeri je navzauči bio slovenski konzul iz Beograda, ki je sploj presenečeni bio nad našim zborom. Pa najbole zatok, ka mladi pa starejši vküp spejvamo, pa ka telko mladine mamo v zbori.
V nedelo bi znauvič nastop meli na Paličkom jezeri, ka se je trgatveni program nadaljevau. Tau željo smo nej mogli spunili zatok, ka so oni začetek nastopa spremenila tak ka bi mi samo Popodneva leko nastopili. Etak smo mogli nastop odpovedati. Nazaj po pauti smo si poglednili lejpi Varaš Szeged, tam smo obedivali, pa te hajde domau.
Moram se zahvaliti še enkrat Jožefi Šlemeri, da nam je omogočo tau lejpo paut, hvala Slovenskoj zvezi tü, ki je tau velko ceringo nam plačala. Lepo zahvalim zborovodkinji Mariji Trifus za potrplivost, za njene trüde. Lepo nas je vodila, se za nas brigala Gyöngyi Bajzek, sodelavka Zveze, ki je nej tak dugo nazaj začnila delati na Zvezi. Pa te ne moremo brez rejči njati Cirila Kozara zatok, ka bi brez njega vse bole tüma bilau pa nej tak veselo.
Leko povejmo, ka smo bogatejši prišli domau. Znauvič se je nam na šürše odpro svejt.
Irena Barber
Člani zbora z gostiteljem gospodom Šlemerjem
Porabje, 7. oktobra 2004
6
Po Atilovi poti
Hunski krau Atila in njegovi sodacke so v 5. stoletji robih po cejloj Europi. Zatok je pri različni narodaj dosta pripovejsti o Atili in Hunih. Tak pravijo, ka je prej njegova mati biia edna kralica, štero je oča nutzapro v eden grad z enim pisaum. Té pes je biu njegvi oča. Zatok je prej biu mali, kosmati in je emo takšo glavo kak eden pes. Preveč je biu divdji in čemerasti. Lidgé so gučali, ka ji je Baug z njim kaštigo, ka je biu „bič božji”.
V	Sloveniji, paulek Randencev je Kapelski vrh. Na tom bargej stogi cerkev svete Marije Magdalene. Lidgé tak vejo, ka so tau cerkev zozidali iz cüglov ednoga grada, v šterom je biu doma Atila. Kauli grada sta bilé dvej steni, med stenama pa djarek z vodauv.
V	tom gradi - v Šutjovi grabi -je bilau dosta žensk. Atila je trnok rad emo ženske. Če ma pa je štera više prišla, go je bujo, pa nut v šanc lüčo z vodauv. Gda je dobre vaule biu, te go nej vmauro, liki šenko kakšnoma prejdnjoma sodaka
Takšne in podobne pripovej; sti so vküpspisali mlajši OŠ Kapela. Turistično društvo Klopotec pa 7 kilomejtarov dugo paut označilo s tablami po Atilovoj pauti. Za projekt so dobili peneze od Europske
unije. Njini čezmejni partner je bilo Slovensko drüštvo Avgust Pavel iz Sombotela. Člani sombotelskoga drüštva so 25. Septembra gorpoiskali Kapelski vrh, gde so je čakali in po Atilovi pauti vodili člani drüštva Klopotec. Grob Atile, šteri leži v zlati, srebrni pa železni škrinji puno zlata, so nej najšli. Najšli so pa „zlate lidi”, dobre padaše. V vesi Paričjak so ranč meli „Praznik jeseni”. Vkotlaj so küjati pajšlovo župo, vpeči so spekli škipkove pogače. V kulturnom programi so gors-taupili stari in mladi. V plesnoj skupini so bili tüdi penzionisti.
Na konci programa so - Zvün programa - nastopile tüdi Sombotelske pevke. S tem smo se njim za(h)valili, ka so nas tak lepau gorprijali. Kleti njim pa v Somboteli nazaj zaslüžili) njini trüd.
Marija Kozar
Cerkev sv. Marije Magdalene na Kapelskem vrhu
V gaušči je stau Atilov grad, pokopan je med dvöma (h)rastama.
Prauška v Vasvár
12. Septembra, na Marijin svetek, sam z veseljom pelo romare na prauško v Vasvár. Na autobusi je bilau 45 lidi, dobro so se čütili, lepau so bogá molili. Tak so mi pravli, ka do na takšo prauško sir šli, če mo ge organizator. Zatok pa tak mislim, ka tau nej istina, ka je lani v novinaj pisalo, kavečnedo šli v Vašvar zmenov. Tak mislim, ka sam letos več poštenjé daubo od lüstva. Naš bus so lepau goraokinčali, pa smo srečno ta pa nazaj prišli.
Jožef Šulič
Narodnostni den v Somboteli
Hrvaške Nemška, Slovenska in Romska samouprava v Somboteli pa Drüštvo Sombotelski Hrvatov in Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel so 18. septembra oprvim organizirali narodnostni den v Somboteli. Na srečo je biu lejpi cajt, ka je prireditev bila v Skanzeni. Na odri so nastopali mlajši iz vrtca, s šaule, mladina in penzionisti.
Mlajši iz vrtca ,,Napsugdr” in ,,Pipitér” so nemško spejvali, nemške plese in igre so nutpokazali. Šaularge iz OŠ Antal Reguly so tö plesali, igrati na žveglau, pa pesmi recitirali v nemškom jeziki. Mešani pevski zbor Sombotelske hrvaške samouprave - Djurdjice (majkejklinge) - so domanje gradiščansko hrvaške pa dalmatinske pesmi spejvali. Fudaša so meli iz Hrvaški Šic (Horvátlövő). Nemški Dabaston band  je igro na tarpejte, saksofone in höligane eške slovenske pesmi tö. Pesmarce Slovenskoga drüštva so tri porabske pesmi tazospejvali Zvün Sombotelski skupin je v programi gorstaupo mešani pevski zbor iz nemške vesi Vaskeresztes.
Po programi so nastopajoči in gledalci leko geli golaž od djelena, dödele pa straušanco s tikevni olijom. Črno vino so pripelali Nemci, bejlo pa Hrvatke. Po tistom pa je vsikši veselo pleso, ka so nam igrati tamburaši iz Petrovega sela. Najduže so vödržati Slovenci pa Hrvatke, šteri so vküper spejvali do kmice.
Za program sta hrvaško in slovensko drüštvo dobila peneze na natečaji Sombotelske Varaške samouprave, slovenska samouprava pa je tö cüpomagala.
Marija Kozar
Sombotelske slovenske pevke
Tamburaši iz Petrovega sela
Porabje, 7. oktobra 2004
7
Porabska deca na Möjri
Lampe (uste) so se mi od radosti do vöj raztegnile, gda se je z dobro novicov zglasila po telefoni gospa Marija Rituper iz Murske Sobote. Na znanje nam je dala, ka dröjštvo mladi pojbov pa deklin, po imeni Leo, v Murski Soboti lepau zove 10 vekši šaularov iz Porabski šaul, steri do se leko vozili s čonaklini po
Möjri. (Dröjštvo Leo je že lanjsko leto podarilo igračke, špile Porabski deci v vrtcaj.) Brodili smo si, ka nikak pravično moramo razdeliti tej deset mlajšov na tri šaule pa tau tü, ka te zanimivi program ponöjdimo tistim mlajšom, steri zvöjn včenje v svojom slobaudnom časi kaj dejejo za svojo šaulo, za slovenski gezik. Etak smo prosili 5 vekši lutkarov iz seničke šaule z njivo lerencov Ildiko Treiber, 3 mlajše od folklorne skupine iz števanovske šaule z njivo lerencov Aniko Szalay pa 2 deteta od lerence Irene Libricz, na steriva leko računajo pri slovenski programaj na varaškoj šauli Széchenyi István. Senička lerenca je malo Šanalivala, ka je mogla dola prajti tau paut, ka je ranč te den zisko gora Porabje predsednik vlade Slovenije, mag. Anton Rop, steri je želeu spoznali senič-
ko šaulo. Etak sam se vzela dja za seničke pa varaštje mlajše, sterim se lepau zahvalim, ka so mi zavöjpali pa šli z nami brezi svoji domanji lerenc.
18. oktobra smo se vsi pripravili na tau velko paut, kak nam je tanačivala gospa Marija Rituper. Športno pa toplo smo se nota naravnali, s seov smo vzeli drževnjeke, rejkline prauti deža pa nika maloga pod zobe
valaum. Vrejmen se je tisti keden tü redno spremenjavalo. Baug ne daj, ka bi dež üšo, če smo že napelali deco, sem si mislila skaus. Pa nas je poslüno, Sto zapovejda s tejm. Zazranka v devetoj vöri smo sé že napautili iz Števanovec s pomočtjauv dva dobriva šofera Norbiva Petreša iz Sakaluvce pa Pištana Žökša z Verice, steriva sta cejli den ranč tak skrb mela na mlajše kak na svoje. Na avtobusni postaji v Murskoj Soboti nas je čakala podpred-sednica dröjštva Leo, Simona Rituper pa nas je pelala na braud pri vesi Krog, gde so nas gorprijali mladi prijazni podje pa dekline. Gda smo zaglednili železni, nizki čonakli pa gda so nam prajli mladi, ka vsi dobimo v roke veslo (evezőt), se je nisternim mlajšom, najbola pa Pištini niši straj pokazo na íicaj. Po pravici je z visikoga brega gledano nej bila najbola baratšagoška, prijazna Möjra. V tau časi so vküper prišli domanji mlajši iz vesi Otovci pa
Šalovci pa drügi čonakli so tü na vodau pistili. Vsakši je daubo proslejk, steri človeka gor zdrži na vodej, v sterim smo bola „nevauni” vögledali kak gora napinjane žabe. Eden čonakli smo napunili mi iz Porabje drügoga pa domanji, sprvajali so nas pa mladi. Vesla (evezőket) smo dobili v roke pa te prej naj se piščavamo dola po Möjri. Möjra od skrak
nam je gratala čisto mirna, bojazen se je polegla. En čas, dočas smo na obadvej strani gnako veslali (eveztünk), smo se pelali na srejdi Möjre. Samo ka je vrag vzeu šalo, gda smo na enoj strani malo ftrglivi bili, čonakli je začno plavati prauti brega. Ka, prej mo vö šli v grmauvdje ali mo vö plezili na süjo, smo dražili enoga drügo-
ga. No, vej smo velke ore dobili, gda smo čonakli nazaj privlejkli na srejdi Möjre, te smo lepau počivali pa vösmejali na drügi strani sedeče. Sto ma nevolo, ma Špot tü. Tau tü istina, ka se ne moremo taužiti na našo deco pa mlade, steri so bili z nami, ka smo se tak flajsno piščavali po vodej, ka smo za en čas redno dola njali domanje mlajše. Za dudji čas se je gnauk samo eden mladi spremljevalec zdrau, „zdaj pa akcija”. Čonakli se je pa vlejko vsebola na krajine vode, prauti grmom, Števanovska lerenca Aniko Szalay je pa tak prestrašeno, s cejlo močtjauv naganjala veslo, ka nej mejla časa vpamet vzeti, ka podje zajek ranč prauti obale (part) ženejo čoln, gde bau konec našoga „plavanja”. Čonakli se je gnauk samo naglo obrno kaulek sebe pa smo bili že v plitvi vodej. Tisto cvildjenje! Na toj se je pa vidlo, ka smo začetniki pri veslanji, ka smo en čas djöckali, dočas smo čonakli vö leko sprajti na pejsek pa ga vözvezali. Mi bi sé vejndar do večera meli volo voziti, depa prišli smo do cilja, do otoka ljubezni v Bakovci, gde smo si leko poglednili na braudi vodno kolau pa velki park, gde nam je mladina pripravila piknik. Pajali smo krü,
istina, ka vekši tau naši mlajšov ranč nej kauštalo toga. Krü smo piknili na bot pa ga pražili vanej na vaudjaldji. Te so ga nam nota namazali s česnekom pa z zasekov. Po tejm so nas pa ške s sendviči, soki, z bonbončki, s sadjom lepau pogostili. Bili smo srečni vsi, ka smo preživeli nepozabno doživetje, Zakoj se iskreno zahvalimo
mladini dröjštva Leo.
Sto so tej simpatični, prijazni, dobrodöjšni mladi? Zakoj, s kakšnim namenom so ustvaurili svojo dröjštvo, smo leko zvedli od gospe predsednice dröjštva Leo, Maje Benko.
Ustanovili smo se lani na pomladi z namenom, ka bi pomagali prekmurski, Pomurski deci in Zdaj idemo tüdi čez meje. Organizirali smo že kar nekaj akcij. Začeli smo z zbiranjom igrač za soboško bolnico, Unije bila fejs odmevna akcija. Te se je zbralo telko igrač, ka so nej šle samo v bolnico pač pa tüdi v vrtce po Prekmurji pa Porabji. Najbola nas veseli gda so deca srečni, ka znamo, ka sta Prekmurje pa Porabje, celotno Pomurje v dokaj slabom stanju tau se seveda tüdi na deci pozna, ka ne morejo dobiti vsega, ka bi si zaželeli. Naš cilj je, ka jim omogaučimo vsaj nekaj veselja. Večina nasje študejrala v Ljubljani in razlika med Ljubljano pa Prekmurjem je ogromna. Tam vsakšo dejte vse ma. Te pa prideš sé pa en tau ne more iti na morje, še na kopališče ne morejo iti knjige si ne morejo küpiti. In tau je te ena takšna spodbuda, ka njim se vsaj nekaj vcuj da, ka do vsaj nekak podobni drügoj deci. Naš namen je pomagati deci, mladini od vrtca pa osnovne, Srejdnje šaule pa tüdi na fakultetaj. Zbiramo tüdi šolske potrebščine, spodbujamo deco, ka delajo gledališke predstave, ka sami nekaj napravijo, ka sami pridejo do sredstev pa si küpijo tisto, ka si sami želijo. Ide zatau, ka deca tüdi sama nika ustvarja, ka s tem dopridaubili znanje pa de njim sledi ležej. Mislim ka se vsi, steri smo ob robi ene države, se počütimo odrinjene, vi stepa odrinjeni od Madžarske pa še od Slovenije. Deca nekak vseeno spoznajo, ka so del tüdi Slovenije pa se nam zdi fejs fajn, ka vas vcuj potegnemo. ”
Klara Fodor
V porabskom čonaklini smo bole lejvi veslači sejdli.
Tü je bijo prekmurski čonakli ešče pred porabskim.
Porabje, 7. oktobra 2004
Pavarsko delo s tikvimi na Verici
Slovenska zveza je 22. Septembra oprvin organizirala festival buč na Verici-Ritkarovci. Zatoga volo smo se odlaučili, ka mo na Verici meli te program, ka je tau mala ves, gde se lüstvo vej radüvati, vküper prijati, če se kaj godi. Z vertinjov Librcino Irinkov smo se zgučali, ka naj nam
da mesto pa njivo, gde tau leko napravimo. Gda je cajt kaulek prišo, smo vidli, ka pri gospodinji Irinki je več kak polonje tikvi zagnililo, zato pa smo mogli eške od
3 vertov (Spaudnji Žöjlini, Vrnji Žöjlini pa Mičini) prositi tikvi pa te smo leko cüj stanili delat.
Gda smo se vküp dobili domanji pa ženske iz Čepinec, smo si malo gut pofriškali pa brž vcujstano k deli. Ene so tikve raznok sejka-
le, druge pa vöpucat goškice. Zmejs smo se veselo pogočavale, gute namakala ka je nam vrauče bilau. Gda smo s tem zgotovili, smo vsakšoj vertinji nazaj odpelali na taligaj tikvi, ka uni leko prauti taponücajo za živino. Vöspucane goškice pa smo tačas na rešedo djale, gde se leko posišijo.
Potem pa smo se napautili v krčmau. Tü smo pa meli napravleno gesti, pecivo, ka se dela iz tikvi pa z goškic. Najoprvin smo leko kauštali tikvino prikuho
(tökfőzelék) s faširtom, na olaje krumpline z okajenimi pečenjom, ka je pripravila restavracija Lipa. Potem pa so bili na vrsti tikvini-makovi reteške, ka so tetica Sidika Konkohč spekli, žete goščicove pogače pa raje goščicove pogače
pa je spekla Irena Klement. Iz Varaša smo prosili Aranko Schwarcz, stera rada peče raji dinski šterc z tikvinim olajom. Tačas ka smo tau malo koštavali, sta Laci Nemeš pa Miki Roš nam zašpilala kratko igro z naslovom Čistak normalen den, na steroj smo se dosta smejali. Potem pa nam je
harmonikar Anton Sukič zašpilo na harmoniki, mi pa malo zaplesali pa se vküper veselili.
Naš Cilj s tem programom je biu tau, ka vösprobamo, kak leko eno takšo prireditev vküper prinesemo. Na drugo leto tö na Verici škemo organizirati, samo bole na völki, tau pomeni, ka od najmenše generacije do najstarejše pripravimo programe. Škemo pozvati iz cejloga rosaga Slovence, šteri tü znauva leko tau probajo, ka so prva lejta delali doma, depa zdaj več nemajo priliko, ka v Varaši živejo.
Za letošnjo pomauč, ka smo dobili na Verici-Ritkarovci, se zahvalimo poseba tetici Ireni Klement pa Sidi Konkolič, krčmarici Mariji Konkohč pa tistim, steri so se dali pozvati. Našo prireditev je s pejnazi pomago Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Gyöngyi Bajzek
Dosta flajsni rauk brž opravi delo.
Gesen je v Porabji nej gesen, če nego lejpi žunti tikvi.
Soja
Predjan policaj dvöma policajoma voda ukaz, ka naj tisto sojao, ka na dvauri stoji, doj zmejrita. Tejva dva tavö deta na dvor pa si zgučavate kak bi tau leko naprajla. Te pa mimo dé eden kolega, pa njim etak pravi: »Podje, najležejše tau tak leko napravite če sojau vöobrneta.«
Zdaj pa te eden policaj etak pravi: »No, ti norc, vej pa nama tau trbej vedeti, kak je ta soja viska, nej tau, kak je duga.«
Ne vej se pokloniti
Bodri se je etognauk šeto po pauti, srečo je edno pišče pa se ma je nej poklonijo. Zdaj Bodri etak pravi malomi piščanci: »Mali, povej svoji materi, naj te navči pokloniti se.«
Malo pišče se zdaj razpauči pa etak krči: »Tau je nej mogauče, dragi stric pes.« Bodri pa: »Zakoj bi pa nej mogauče bilau?«
Pišče pa: »Zatok, ka sam se v mašini vözlego, ge nejmam mater.«
Glasbena
šaula
Kokaut je etognauk v Varaš üšo pa se je v glasbeno šaulo sto nut spisati. Tam ma je pa Profesor tak pravo, ka njema nej trbej v glasbeno šaulo ojdti, ka tak lepau zna spejvati.
Kokaut pa zdaj etak pravi: »Ge tau dobro vejm, samo ka vse kokauši tau škejo, naj mam diplomo tü.«
Vej de te vedo....
Mala müš je etognauk večer v kino (moziba) üšla. Kak tam sedi, gnauk nut zlomače v kino eden elefant pa pred
njau vsede. Müš malo čaka, se kašla, depa elefant se ne gene. Zdaj se vzeme pa ednoga skauči pa pred elefanta vsede pa ma etak pravi: »Vej zdaj zvejš, kak je tau lagvo, če stoj pred te vsede.«
Rabulfa
V Ameriki se je Lorenc srečo s svojim sausedom pa ga etak pita: »Kama, kama, Joe?«
Joe pa: »Es v sausedno ulico, v banko.«
Lorenc pa: »Te pa pejnaze maš?«
Joe pa: »Nej, ge rabulfo mam.«
Fal je gratalo
Peter etognauk etak pravi svojomi škrklavomi padaši Ivani: »Ivan, premisli si, mesau je bola fal gratalo.« Ivan pa: »Rejsan?«
Peter pa: »Nej, nej, samo si premisli.«
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak dragi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.