'Poštnina pSačana t gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto II. Št. 27.
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. /Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 7. julija 1933.
ažt
I JA
Upravništvo: Ljubljana, WoIfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
V boju za slovenstvo
(Ob sedemdesetletnici Levstikovega »Napreja«.) (Nadaljevanje.)
1.	Levstik se je predvsem dotaknil same osnove slovenskega vprašanja, ko se je bil pojavil predlog za opustitev slovenskega jezika v znanosti in deloma v časopisju na korist hrvaško-srbske-mu. Komaj smo se povrnili k ustavnemu življenju in bi se bilo treba krepko poprijeti dela za slovenstvo v vseh panogah, nami je že narekoval strah za bodočnost — beg pred samim seboj. Nekateri so ušli k Nemcem, kakor Dežman, drugi so poVrazovem zgledu hoteli iti k Hrvatom; saj so posamezniki tudi predlagali hrvaški list »Pozor« za skupno glasilo. Kakšno izobraženstvo je to, ki hodi po berglah, ker nima vere v£se: v svoj jezik in svoje ljudstvo!
Levstik je prepričevalno zavrnil to malodušnost. Bil je sicer kulturni Vseslovan (panslavist), kakor je bilo takrat naše izobraženstvo z Bleiwei-sorn vred,, njih vzor je bil združitev vseh Slovanov v enem književnem jeziku, ki bi bil ruski;1 toda to je bilo sanjarstvo. V dejanskem življenju je stal v Prešernovem duhu na slovenski osnovi z medsebojnim bližanjem po potrebi. Tako je zahtevala priroda in zgodovina, t. j. dosedanje izročilo.
Zato je moral s stališča slovenskega ljudstva, ki nosi v sebi bistvo naroda, odkloniti vsak poskus kakšne jezikovne zmešnjave, ki bi potrjevala očitek narodnih nasprotnikov, da ljudstvo ne razume književnega jezika; zakaj narod drži po koncu in mu daje pogoj obstanka njegova zavest, ki je nemogoča brez omike, sloneče na materinskem jeziku. Na drugi strani je treba jezik izobraževati v vseh panogah književnosti, torej tudi v znanosti in časopisju, ker je jezikovna dvojnost polovičarstvo, ki ne rodi sadu; enako je pa tudi nepraktična
*	Levstikovi zbrani spisi, III., str. 318. — Levstikova pisma, str. 248 in 317 (po dopisu iz Slov. Naroda, 1871, Stev. 44).
misel in nepotrebno tratenje časa, ako se iz raznih slovanskih narečij poskuša ustvariti en jezik. Z ozirom na nemško in italijansko nevarnost je opozarjal naravnost preroško, da so Italijani že tedaj obetali,, ako bi se kdaj zedinili, potegniti »ravno mejo od Bovca na Idrijo, potem na Postojno in odtod na Reko«.5 Slovenci, ki smo majhen, od velikih sosedov ogroženi narod, imamo bodočnost v delu, ki se opira na slovensko narodno izobraževanje in na slovensko književnost.
Tako je dokazoval potrebo in pomen narodnega jezika in narodne omike Levstik pred 70. leti. In kako je danes v tem pogledu? Človek bi vendar pričakoval, da bo v Jugoslaviji za vselej konec podobnim poskusom; toda doživeli smo, oziroma še vedno doživljamo,
In zakaj je to mogoče? Zato, ker daje del slovenskega izobraženstva temu potuho s pojmovanjem izključno političnega nacionalizma, ki ljudi šteje, a ne tehta, »ker, da je moč samo v številu, misli«, kakor je dejal Levstik. Ne morem preiskovati, koliko se uresničuje pri njih Prešernova zabavljica na Vraza, da »lakota dnarja, časti vleče pisarja drugam«; toda svetujem, kar je storil njih prednikom že Bleiweis 1863. leta: naj kar rajši začno izdajati knjige v hrvaško-srbskem jeziku, da pokaže skušnja vso neplodnost takšnega početja, ki samo ovira sporazumno življenje v skupni državi, dasi ga trajno preprečiti ne more.
2.	Politično se je postavil Levstik, kakor vsi drugi slovenski javni delavci, na stališče t. zv. avstro-slavizma, ki ga je leta 1848. določil Palacky z znanimi besedami, da bi bilo treba Avstrijo, ako bi je že ne bilo, ustvariti zaradi Evrope in človečnosti. Seveda je bila mišljena ta država kot samostojna zveza enakopravnih narodov, ki bi bila va-
6	»Naprej« z dne 26. junija 1863, štev. 51.
rovala male narode v srednji Evropi pred Nemčijo na zapadu in Rusijo na vzhodu.
V	tem pomenu je pisal Levstik, da se mora Avstrija okrepiti sama v sebi, ako hoče ostati močna v Evropi; na znotraj se mora utrditi, potem jo bodo spoštovale druge države. »Kaj imamo za to, da smo gledali danes na Angleško, jutri na Francosko, zdaj na Rusko, zdaj na Turško, časi v Rim, časi v Frankfurt? To gotovo ni množilo državne blagosti, ni plačevalo avstrijskih davkov, ni tolažilo domačih prepirov. V sebi naj išče Avstrija svoje sreče in miru, kar tudi gotovo najde, ako le hoče. Ali da pridemo do tega, treba je še mnogo mnogo storiti; vsacemu svojo pravico in varstvo je treba zares dati; skrbeti je treba, da se novi zakoni (postave) deno v rabo.«6
Ustavna zakona iz 1860. in 1861. leta (oktobrska diploma in februarski patent) sta zopet dala avstrijskim narodom pravico, da sodelujejo pri državni in deželni zakonodaji in upravi. V boju med^ centralizmom in federalizmom je zmagalo končno prvo načelo: politično težišče je bilo v državnem zboru, ki je prepuščal nekatere posle posameznim deželnim zborom. V slovenskih deželah je bilo šest deželnih zborov (ako ne upoštevamo beneških in ogrskih Slovencev), a v nobenem niso dosegli Slovenci večine pri prvih volitvah; zato so odločevali v njih Nemci, oziroma nemškutarji in Italijani.
Združenje slovenskih pokrajin v eno upravno, pozneje tudi kolikor toliko državnopravno celoto: Zedinjena Slovenija, ki se je miselno rodila 1848. leta, je postala prirodna zahteva vseh načelnih in doslednih slovenskih politikov. Tudi »Na-prej« je priobčil tri članke z napisom »Misli o sedanjih mednarodnih mejah«, ki jih je spisal neki M. P. s Koroškega.7 V njih so se navajali razlogi za zedinjenje slovenskih dežel in proti tedanji upravni delitvi: dvojezičnost v deželnih zborih otežkoča medsebojno umevanje; ovirata se slovenska omika in slovstvo, ko ni dovolj narodnih šol; po uradih sede tujci in Slovenci se ne čutijo v
6 Naprej z dne 10. februarja 1863, štev. 12.
7 Naprej z dne 17., 20. in 24. februarja 1863, štev. 14—16.
Belgrajsko pismo
Politična vprašanja iz naše prestolice Vas gotovo ne zanimajo. Najdete jih rešena v dnevnem časopisju od Avale ali v tujih. Gotovo Vas mnogo bolj zanima vprašanje našega narodnega življa v Belgradu. Je to za naš narod važnejše nego vse drugo. Važnejše, kako živi in misli Slovenec doma in kako živi in čuti Slovenec v	To	boste	pa
že težje našli v slovenskih dnevnikih. Sem pa tja zajde v ta ali oni list kako poročilo o belgrajskih Slovencih, o kaki prireditvi, in to je menda vse.
Kako se gibljemo: društveno, kulturno, narodno? Itd. itd. To so vprašanja, na katera bi naj Vam odgovoril po Vaši želji. Alj, meni se zdi, da to ni ravno najvažnejše, če bi presojali narodno zavednost po številu dramatičnih predstav (saj se vrši vsako nedeljo kaka gledališka predstava, kjer se, ali proti vstopnini ali za dobrovoljne prispevke, mrcvari naša mila slovenščina, da je strah in groza), potem bi nas morali šteti za zelo visoko razvite v narodno-kulturnem oziru. A to še davno ni merilo kulturnosti in narodne zavesti. Po tej slednji je slovenska belgrajska javnost ^predeljena. Ta opredeljenost je strogo izvedena v tri smeri: v slo-vensko-narodno zavedno, v jugoslovansko-integral-no in v indiferentno. Skozi to prizmo je potrebno gledati in razbirati kulturno življenje belgrajskih Slovencev. Niti eno slovensko društvo v Belgradu ne predstavlja katerekoli od teh treh smeri. Niti eno ne! Ali ni to čudno? In vendar rečem, da je vse slovensko življenje v narodno-kulturnem oziru opredel jeno samo v teh treh smereh. Kako to? Zakaj potem ni določenih programov? To je nevarna zadeva. Zelo nevarna. Kajti vsako od poedinih slovenskih društev v Belgradu ima med svojimi člani ljudi, ki pripadajo vsem trem smerem! Podčrta-
vati n. pr. integralno jugoslovanstvo v nekem društvu bi pomenilo dejansko razbitje tega društva. Prav gotovo pa bi pomenilo vsaj veliko nemodrost! Tvegati nekaj in ne imeti poroštev o kakem feniksu v primeru, da tak program propade. Tu pri nas o kaki jugoslovanski integralnosti ni nikakega duha ne sluha. Pri nas so Srbi, Hrvatje in Slovenci. Tako je življenje! Mi Slovenci dobro vemo, kaj smo in kaj pomenimo. Zato si pa ne delamo prav nikakih iluzij.
V	vseh uradih se uraduje srbsko-hrvaški. Narod na ulici govori srbski. Branjevke in branjevci na trgu govore srbski. Naši slovenski otroci se uče v šolah srbski. Krščanski nauk v šoli in cerkvi se podaja našim otrokom v hrvaščini. Otroci imajo v nekaterih razredih še celo »krščanski nauk« (katoliški) v cirilici pisan.
Poglejmo si najprvo eno naših najdelikatnejših zadev katoliškega verouka.
Katoliška cerkev, ki je na nedvoumen način priznala Slovencem našo narodno individualnost, je ostala po svojih nekaterih predstavnikih v Jugoslaviji samo pri načelnem priznanju. Kajti, da je Hrvatom kot narodu katoliška cerkev priznala vse narodne pravice v vsem obsegu pri uživanju teh pravic, je dejstvo. Neizpodbitno dejstvo! Edini slovenski profesor veronauka za dijakinje — mora predavati veronauk hrvaškim dijakinjam v hrvaškem jeziku. To je v redu! četudi se ta veronauk ne podeljuje na hrvaškem ozemlju, marveč v prestolnici srbstva in pravoslavja!
Ta edini slovenski profesor veronauka pa je imel za svojo dolžnost, da podučuje slovenske dijakinje po slovenskih učnih knjigah in v slovenskem jeziku na nevtralnih tleh. (Hvala Vam g. U!) In ta gospod je šel še dalje. On predava Čehinjam v češki šoli veronauk v češkem jeziku. Pa to tudi
mora, kajti reklo se mu je: »Ali v češčini katoliški duhovnik (v srbohrvaščini ne pustimo!), ali pa pride evangeljski duhovnik, ki zna češčino!« In g. U. ni kazalo drugega, kakor da se je potrudil in naučil češčine in sedaj si je osvojil srca mladih Čehinj, kar menda za katoliško cerkev ni brez pomena.
Ko sem za svojega sina na tukajšnji gimnaziji zaprosil hrvaškega profesorja veronauka, da dovoli uporabo slovenskih verskih učnih knjig, češ, da bo to fantu iz verskega ozira lažje razumljivo, mi je rekel: »Naj se le uči iz hrvaških knjig, ne bo mu škodovalo, se bo prej poglobil v jezik!« In moj fant se je mučil in mučil, učil na pamet stvari, ki jih ni mogel razumeti (ljudsko šolo je dovršil v Sloveniji) in nazadnje dobil red iz znanja srbohrvaščine pri veronauku, a ne iz znanja veronauka...
Prihodnji mesec se vrši za vso Jugoslavijo zborovanje profesorjev veronauka v Zagrebu. Gospodje Slovenci, ki zastopate slovenske katehete v Zagrebu, povzdignite svoj glas na tem zborovanju, ter skušajte doseči pri svojih sobratih hrvaškega naroda več spoštovanja do nas Slovencev na vzgojnem polju! Nič ni lažjega ko to! In dal Bog, da se Vam posreči! Kajti, ako pri tako preprostih stvareh ne bo razumevanja, potem je rešitev težjih vprašanj, radi katerih se boste obrali — iluzorna.
Ne govorim to iz razlogov nestrpnosti. Je to samo naša gola samoobramba, narodna in verska dolžnost in ne samo pravica! Nestrpen je oni, ki misli, da se bo mladi Slovenec — dijak lažje naučil hrvaščine, kakor hrvaški katehet toliko slovenščine, da bo lahko izprašal slovenskega dijaka krščanski nauk po slovensko.
Kdor pozna razmere tu v Belgradu, ta mi bo pritrdil, da gre tu za mnogo več kot za golo slovensko podajanje veronauka.
svojem; sedanje meje so žalosten ostanek iz prejšnjih časov, ko so narode trgali, da so jih laglje vladali; upravni stroški bi bili manjši; po ustavi prerojena Avstrija potrebuje trdne stavbe, a le združena ljudstva se lahko upro zunanjemu sovražniku; večni zakon, ki je v prirodi, zahteva zedinjenja, kar si je v rodu; tudi Avstrija naj združi razkosane narode, s čimer bi se napravila krepka moč in se vrnilo medsebojno zaupanje.
Zaradi teh člankov, ki so v mirni obliki nasprotovali avstrijski vladni politiki, ker je bila nemška, je dobil Miroslav Vilhar, izdajatelj in odgovorni urednik lista, šest tednov zapora in izgubil kot denarno kazen 300 gold. kavcije.
3.	Ako je ostala »Zedinjena Slovenija« načelna zahteva slovenskega programa bodočnosti, je bila na drugi strani narodna, oziroma jezikovna enakopravnost v šoli in cerkvi, v uradu in javnem življenju neodložljiva potreba vsakdanjosti.
Levstik je v »Napreju« jasno in pravilno določil slovensko stališče nasproti Nemcem in nemščini z besedami: »Mi Nemcev ne črtimo, ali ponemčiti se ne damo; ne sovražimo njihovega jezika, za kterega vemo sami, da nam je potreben; poganjamo se le za svoje pravice. Hvaležni smo jim za to, kar smo se naučili od njih; toda modri učitelj za svoj nauk ne išče prevelicega plačila, neče imeti najsvetejšega, najdražjega, edinega blaga, kterega bi mu učenec ne mogel, ne smel in tudi ne hotel dati.«8
Kakor je imelo Levstikovo bistvo svoje korenine globoko v domači zemlji, od koder se je dvigala njegova osebnost visoko nad vrstnike, tak6 je hotel tudi druge privesti do tega, da bi se bili otresli tujih vplivov in dospeli do slovenskega značaja: mišljenja in izražanja. Zato je pa tudi moral grajati prvi kranjski deželni zbor, ki je Slovence razočaral. Med slovenskimi poslanci ni bilo jasnosti, odločnosti in združnosti, ampak neko »tavanje«, kakor jim je očital Levstik, češ, »slovenski jezik v kranjski deželi, v kterej živimo sami Slovenci, ni pražnja obleka, ktero bi človek nase deval samo tačas, kadar bi se hotel posebno pokazati; deželni zbor ni semenj, na kterem bi se prodajala umetnost; narodove pravice so sveto blago, za ktero se ima premišljeno in krepko boriti vsak poslanec, ker samo za to je prišel v zbornico; samo za to mu je narod dal svojo vero«.*
Pravilno je poudarjal v svojem listu, da »nismo samo Avstrijani, ampak tudi Slovenci, to je narod močnega slovanskega kolena< in da »samo iz dušne omike izvira državam trdostojna, mnogoletna moč«;10 da so dobili Slovenci po ustavi tiste pravice, kakor drugi narodi, za gmotno, dušno^ in narodno izobraževanje; da >brez narodne omike ni upati narodnega razvitka in brez tega je narodnost v nevarnosti«;11 a da nikakršno narodno izobraževanje ni mogoče brez narodnih učilnic (šol).
Zato se je Levstik posebno potegoval za slovensko šolstvo. »Vsi naši prepiri, vse naše potezanje, vse naše prošnje za slovenščino v pisalnice nam ne morejo obroditi posebne koristi; ves ta pot ostane polovičen: dokler ne bode znanje mater -
8	Naprej z dne 3.	februarja	1863,	štev.	10.
® Naprej z dne 10.	aprila 1863, štev. 29.
10 Naprej z dne 2.	januarja	1863,	štev.	1.
11 Naprei z dne 6.	januarja	1863,	štev.	2.
Slovenski veronauk je za slovensko mladino še edina opora slovenske katoliške duševnosti. Ako mu spodbijete tla, omajali ste mn že vero samo. Je to nekaka »romantika« proti prozaični »moderni« hrvaške didaktike veronauka. Verujte mi, da hrvaški katehetje še daleč niso sposobni, da bi zamenjali slovenskega kateheta v srcih in dušah mladine, kot bi najbrže težko bilo za slovenske katehete v primeru s hrvaškimi otroci, ako bi jim podajali božjo besedo v slovenščini. Zato pa bi morali gledati hrvaški katehetje, da se vsaj približajo slovenskim otroškim dušam, a ne da se jim odtujujejo. V Belgradu je slovenskih srednješolskih dijakov za celo veliko gimnazijo in to ima potem svoj velik pomen.
To je eno, kar sem hotel napisati.
V	času ko pravi narodni voditelji n. pr. v Italiji, Nemčiji žive kot izgnanci za svojo narodno čast, moramo biti Slovenci vsaj vredni svojih voditeljev in v takih preprostih stvareh vsaj nepomirljivi.
Pravi pedagog bo skušal prisluhniti najfinejšim odtenkom otroške duševnosti ter skušal odstraniti vse kvarne vplive na otroka. Zato ni potrebno izgubljati besed zato, da bi ta stran ne našla obsodbe na zagrebškem zborovanju.
Ker smo že pri verskih vprašanjih belgrajskih Slovencev in da se nam ne bo očitala nestrpnost, moramo ob tej priliki razkriti še nekatere stvari. Pribiti moramo javno brez pridržka brezobzirno zadržanje nekaterih tukajšnjih hrvaških gospodov brez hrvaške duše do Slovencev Jernejev, čeprav se ti gospodje ob vsaki priliki trkajo na prsa kot prijatelji Slovencev, zlasti tedaj, kadar jih potrebujejo. In potrebujejo jih zelo pogostoma.
Mi Slovenci mnogo prispevamo k skupnosti. Mnogo! Morda več kot Hrvatje! Morda nekoliko manj! Ali mi Slovenci zahtevamo brezpogojno svo-
nega jezika splošno blago vsacega šolski izobraženega Slovenca; to znanje pa nikdar ne more biti splošno, dokler nam do njega ne pomorejo učilnice. Prizadevamo si, kolikor moremo, da bi jezik izobrazili: pišemo knjige; izdajamo časnike; snujemo čitalnice; vse to ima svoje pridovanje: ali pravi učilnice same rode več sadja, nego vse to skupaj.«12 Spoznal je, da nekateri uradniki ali učitelji (profesorji), ki morebiti sami po sebi ne bi bili nasprotni slovenščini, niso mogli uradovati ali učiti v slovenskem jeziku, ker ga niso znali ali samo za domačo potrebo, a učiti se ga jim zopet ni bilo mogoče zaradi starosti. Priporočal je mla-
Na občnem zboru profesorskega društva je profesor Marinko napade} ^slovensko čitanko, ki so jo priredili za prvi in drugi razred profesorji Sovre, dr. Bajec, dr. Rupelj, dr. Šolar in dr. Kolarič. Ker je očital sestavljalcem te čitanke pomanjkljivo izbiro čtiva in pedagoške pomanjkljivosti, je potrebno, da čitanko slovstveno in pedagoško ocenimo, kakor je ustvarilo merilo delo v šoli sami. Slovstveno naobražen ocenjevalec knjige pač ne bo našel med pisatelji, ki jih najde v knjigi, niti enega primera, ki bi mu mogel v pedagoškem ali slovstvenem in estetskem oziru ugovarjati.
Po vseh debatah, ki so se vršile blizu in daleč krog slovenske čitanke, bo najbrž pravilno ugotoviti sledeče: pedagoško vrednost knjige, kakor jo je učitelju mogoče spoznati v šoli. Prvo in glavno, kar je treba pribiti, je. dejstvo, da je knjiga prvi sistematični učbenik slovenskega jezika. Dosedanje slovenske čitanke niso imele sistematično urejenega slovničnega gradiva, niti ni bilo čtivo izbrano po jasnem in točnem načrtu, ki se naslanja na učenčevo duhovno rast po dognanjih prakse in pedagoške vede, ki zavedno vodi učenca, po njegovih lastnih nagnenjih sicer, od snovi do notranje, idejne in čustvene poglobitve, od pravljičnosti in pripovedke do globokih vprašanj življenja in sveta — in to, kar moramo posebno pribiti — z vseskozi estetsko dognanimi sestavki.
Vprašanje svetovnega nazora bi bilo morda edino vprašanje, ki bi pri resni, akademski debati bilo sporno. Seveda pri debati, kjer bi šlo za filozofski idealizem ali materializem, ne morda za kake zunanje kričave geste. Materialist bi morda pogrešal jasnejšega uvajanja otroka v svet, razlage ulice, šole, cerkve, dela. Tudi sociolog bi se mu priključil. Kolikor dopušča slovstveno gradivo, ki je bilo prirediteljem knjige na razpolago, sloni knjiga dosledno na idealističnem svetovnem nazoru.
Naslednje, kar je očitno na prvi pogled, je metoda. Reči je treba, da je to prva srednješolska knjiga, ki je zavedno in dosledno zgrajena na najnovejših dognanjih pedagoške vede, na osnovah delovne šole. Če si ogledamo čtivo, je prvič pri nas res tako izbrano, da ne mori učitelja in učenca, da ju ne dolgočasi. Učitelju se ni potreba ob tej knjigi postavljati v veličastne poze, pričarati otrokom kakih imenitnih stvari, ni treba vzbujati v učencih potrebnega občutja: to opravijo pisatelji sami, ki so jih prireditelji res posrečeno izbrali. Učitelj ne le lahko, temveč mora iti v ozadje, nje-
je slovenske cerkvene bratovščine, svoje slovenske cerkvene organizacije, ker se hočemo po naše v slovenskem ozračju izžavljati v Bogu! Mi odločno protestiramo proti omalovaževanju naše slovenske individualnosti, bodisi na ta način, da nas vabite v vaše hrvaške cerkvene organizacije (ki so menda samo na papirju, za nas Slovence ustanovljene) in nam odrekate one pravice, katere uživa v verskem oziru za polovico manj številna nemška narodna manjšina v Belgradu.
»Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih se duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja. Kdor je z nami enakih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti
Slovencev nas je v Belgradu okoli 10.000 in imamo samo eno slovensko mašo s pridigo, pa še ta je namenjena le služkinjam in se vrši ob nedeljah ob pol šesti uri zjutraj, ko se je večina Slovencev, ki stanujejo v daljnih predmestjih, ne more udeleževati.
Ali ui to sramota, da se nahaja v Belgradu kakih deset slovenskih katoliških duhovnikov (lazaristi itd.) in še ti morajo pridigovati v hrvaških farah* hrvaški, Slovenci pa ne moremo dobiti še ene slovenske maše v nedeljo dopoldan, za katero smo zbrali okoli 200 podpisov s par sto družinskimi člani?
Pri takih razmerah res ni čudnega, če slovenski človek nima pravega zaupanja v besede, ki ostanejo vedno lg samo besede, in ko mora Slovenec gledati, kako ga znajo izkoristiti, ne da bi znal reči kdo: Bog plačaj! Res ni čudno, da pride
dini visokih šol, zlasti modroslovcem, ki postanejo srednješolski učitelji, naj bi po zgledu čeških dijakov poleg svoje stroke poslušali tudi Miklošiča in se usposobili za pouk v slovenščini, s čimer bi se vladi izpodbil izgovor, da nimamo za slovenske šole sposobnih učiteljev; zakaj »mladina mora premisliti, da nima samo ona pravice do svojih moči, ampak ves narod, vsa domovina, za ktero se morajo njeni sinovi truditi, ako si ne mislijo vesti grdo ogrešiti«.13	(Dalje	prih.)
13 Naprej z dne 6. januarja 1863, štev. 2. 18 Naprej z dne 21. aprila 1863, štev. 32.
gova roka le tu in tam poseže vmes, da vodi pre-mišljanja, opise iz lastnega življenja in tisoč misli, ki se porajajo v mladih glavicah in ki jih vprašanja pod čtivom vzbujajo. Učitelju je naenkrat jasno, da ima pred seboj živo, cvetoče življenje otrok, ki bi zadoščalo, da razgiblje večjo množico, kakršna je' razred. Poprej je otrok lepo sedel v klopi, poslušal učitelja, ki je po možnosti kričal in robantil nad otroci, če jim je bilo dolgčas in so si iskali boljše zabave. Danes tega ni treba, če je učitelj kaj prida. Otroci mu sledijo. Sedaj so često otroci njegovi učitelji.
Pisatelji knjige so po večini uredili čtivo tako, da slede vsakemu berilu ob koncu nekake opombe: Misli. Knjiga stavlja otrokom vprašanja, ki so sorodna snovi in se nanašajo tudi samo nanjo. Če je učitelj količkaj spreten, mu je to navodilo knjige dalo ključ do otrok, do njihovega življenja in mišljenja. V teh razgovorih z otroci lahko res ustvari družino v razredu, lahko jih vodi, lahko jim odgovarja na vseh tisoč vprašanj, ki jih zanimajo. Če je poklican za svoje delo, ne bo otrokom več za-sovraženi učitelj in policaj, marveč tovariš in prijatelj, ki jim pomaga preko njihovih lastnih težav dobrohotno in iz srca. Zatekali se bodo k njemu, kadar ne bodo našli pomoči drugje.
Zelo uspešno sredstvo za dosego enega glavnih ciljev sleherne dobre vzgoje — navajanje učenca h koncentraciji — je razčlemba, ki jo knjiga kaj s pridom goji. Opisi iz lastnega življenja, h katerim knjiga vzpodbuja učenca, kakor tudi različne variacije snovi same, res lepo razgibljejo učenca. Poudariti je treba dalje, da je snov čitanke izbrana tako, da se ozira na celotno znanje dijaka, da nekako zaokrožuje njegovo splošno izobrazbo. Popolnoma na novo je knjigp uvedla pri nas vzpodbujanje otroka k ilustriranju prečitanega teksta. Prirodna nadarjenost otrok je včasih naravnost presenetljiva; za učitelja je spoznavanje učenca s te strani silno zanimivo, obenem pa mu daje možnost, da svojega učenca natančneje presodi. Skratka, knjiga je vseskozi moderno urejena, kar je v naši srednji šoli razveseljiv pojav: Zgrajena je na zavesti, da je treba oblikovati dijakovo notranjost, vzbujati v čim večji meri njegovo aktivnost in samozavest, skratka, vzgajati ljudi in ne pokvarjenih strojev, kimovcev, zahrbtnežev in plahih zajcev. Sleherni vrtnar bo, če bo hotel vzgojiti lepo drevo, ki bo rodilo, skrbel za to, da bo imelo dovolj prostora za svojo rast, zemljo, v kateri bo moglo uspevati. Ne bo krivil debla, ne bo mu spakoval
ta ali oni in pravi: »Vseeno mi je, ali postanem Hrvat ali Nemec.« In to da je že velika čast! Kajti
Kakor vidite., imamo mi katoliški Slovenci tu v Belgradu zelo velike težave, ker se nočemo po-hrvatiti in ne posrbiti. Imajo pa te težave tudi »Slovenci«, katerih pa tudi ni malo. Ti se dele v ljudi - vrhove, katerim ni težko zanikavati pošteno slovensko lice, v uradnike-integralce z upognjenimi hrbti navzgor in pa delavstvo, ki je socialno silno zapostavljano in narodno obsojeno na smrt.
Taka je površna slika kulturnega in narodnega življenja Slovencev v Belgradu sedaj.
In po tem površnem opisu vidite, da o kaki fuziji slovenskih društev ne more biti govora. Ko sem pred nekaj časom v Vašem listu predlagal fuzijo, priznavam, bil sem idealist ali celo nekoliko naiven. Ta ideal naj ostane še dalje vsem, a naivnost prepuščam drugim. Premočne so sile, ki odločilno vplivajo na posamezna slovenska društva. Nekatera teh so v rokah teh sil samo sredstva, da barantajo s slovenstvom. In fuzija s temi društvi bi pomenila samo ojaČenje sil, proti katerim se mi vsi borimo. In do tega niti ne sme priti!!!
Naš slovenski program tv Belgradu tedaj ne sme iti za drugim, kakor za ločitvijo duhov! V tej smeri mora iti vse naše delo!
Bel grad, koncem junija 1933.
—n—G.
„Solnce“ ali „sonce“?*
Beseda »solnce« doživlja zadnje čase dvojno pisavo: nekateri jo hočejo imeti z »l«-om, drugi brez njega. Dozdaj se je to godilo kar mirno in ne
*	Članek je bil napisan, preden sta v nedeljskem »Jutru« izšla še dva doneska o istem predmetu.
Boj za slovensko čitanko
prirodne rasti — skrbno bo le obrezoval divjake, odstranjeval lišaje, da mu drevesa ne zamore, da bi ne podivjalo, da bo močno njegovo deblo in polna krošnja. Tako bo delal tudi dober vzgojitelj.
Prvič je tudi urejeno naše slovniško gradivo sistematično. Prva knjiga uvaja učenca v poznanje osnovnih pojmov iz glasoslovja, razširjenega stavka in besednih vrst. Delo take vrste zahteva pač pričujočnost učiteljevo, ki mora učencu kazati pot pri njegovem delu. Do vseh slovniških pravil se mora prikopati učenec sam, izvajati jih mora iz gradiva, ki je pri vsakem poglavju uvrščeno tako, da gradi učenec svoje sklepe samostojno na njem. Vprašanja, ki jih stavi knjiga učencu, mu pomagajo pri tem delu, prav tako grafične ponazoritve, ležeča in razprta pisava, debel tisk in drugo; vse to so tehnična pomagala, ki se jih knjiga z uspehom poslužuje.
Pribiti je treba še dejstvo, da se je temu važnemu delu z veliko pridnostjo, vnemo in ljubeznijo posvetila generacija naših srednješolskih učiteljev, ki je bila vzgojena na domači, slovenski univerzi. Ljudje, ki njihovo res požrtvovalno delo razdirajo, niso v dolgih letih svojega življenja našli toliko časa, se niso toliko poglobili v svoje šolsko delo, da bi bili zasledovali moderne vzgojne metode, niti niso napisali učbenikov, ki jih naši srednji šoli še vedno manjka.	—a—
OPAZOVALEC
Odgovor gosp. A. Kraševcu
»Ed egli avea fatto del cul trombetta.< (Dante, citat po »Jutrut od 1. t. m.)
. Tak ste se oglasili Vi, g. Kr! Pričakoval bi seveda, da nas bo počastilo samo »Jutro«, če bi ne vedel, kako malo se utegnejo veliki gospodje ukvarjati z vsakim lističem, kajti »Ogledalo« smo nastavili dnevniku, ne pa izrecno Vam. No, ni moja naloga, razmišljati, zakaj ste šli Vi po kostanj v žerjavico, ki bi morala veliko bolj peči koga drugega — Vaš odgovor je tako mikaven, da ne morem molčati nanj. Za »Jutroc pa stoji zrcalo še vedno!
Kot pravi sin svojega naroda ste vsekakor morali porabiti »narodni način dokaza«, o katerem pripoveduje Milčinski v svojih »Igračkah«. Da bo učinek čim večji, ste preskočili prvega — »Ti tega ne razumeš!« — in me ovTgli kar z drugim: »Ti si klerikalec!« »Podkadili« ste mi s celo vrsto ljubeznivih pridevkov: tesnosrčni ljudje, dvojna morala, čuvarji javne nravnosti, mrki, brezhumorni graja-lec, opazovalec, »doma sorodniki pavlihi« — kdo bi ne utihnil ob takem cvetoberu? Kot pristen naprednjak, ki mu je vse, kar ne drvi čez drn in strn za »jutrnjim« molitvenikom, klerikalno in tako seveda nazadnjaško obskurno, ste me vrgli v isti koš s preganjavci Prešerna, sramotivci Gregorčiča, za-metavci Cankarja itd. Servirate mi »celo čredo« cerkvenih umetnikov, ki so upodabljali nagoto, katoliških pisateljev, ki so rabili ali ljubili besede »brez ovinkov«: Michelangelo, Dante, sv. Hieronim, sv. Terezija, sv. pismo, očaki, oh, tudi Hren ni smel izostati in »Thabiti Kumk in — »prostodušni« psevdonim »Žiltir« iz »dnevnika S.«! Toda kaj ste hoteli reči s tem? Ali ste se vsaj malo povprašali, če spadam jaz h »klerikalcem« in če se potemta-
da bi se kdo oglasil za eno ali drugo; pravkar pa sta se javila v «Jutru« dr. A. D. in dr. Anton Debeljak, in sicer prvi za 1, drugi pa proti njemu. Reči pa moramo, da ni ne eden ne drugi zadostno utemeljil svojega stališča,, neglede na to, katero od obeh je sprejemljivo. Vprašanje je samo pravopisno, zato si ga moramo ogledati le s tega vidika, vse drugo je postranskega pomena — etimologija, zgodovina, upoštevanje drugih slovanskih jezikov in »pravilnost«. Pravopis je stvar dogovora, bodisi očitnega sporazuma ali pa samo tihega pristanka na ta ali oni način pisave; obča raba določa pravopisno pravilnost; zato je lahko ortografsko nekaj pravilno, kar je z vseh drugih stališč — napačno. Ta nazor velja povsod in tudi pri nas se ga moramo oprijeti, sicer ne bo nikdar konca »slovniškim« prepirom, ki sploh niso slovniški, kajti slovnica ima v pravopisu samo posvetovavno pravico, nima pa odločilne!
Naša beseda se je pisala v zgodovini v glavnem takole: v 16. stoletju so jo rabili skoro vsi brez 1-a; izjemo dela zlasti Krelj, vendar pa je ostal lahko rečemo osamljen in do Kopitarja (kakor pravi Pleteršnik) in še bolj Metelka so se ravnali pisci po Trubarju in dr. ter pisali »sonce«. Sredi 19. stoletja — menda v petdesetih letih — pa je zmagala oblika z 1-om; zaman se ji je upiral Škra-bec (prim. Jezikovni spisi I 93-94, 194-202) in po njem Levec — obča raba je zmagala slovnico. Tako je ostalo do Župančiča, ki je, če se ne motim, po letu 1918. začel nenadoma pisati »sonce«; njegov vpliv je velik in takoj so ga začeli posnemati, vendar pa ga niti on ni mogel uveljaviti in kmalu smo brali zopet le »solnce«. Ko pa je leta 1931. izšlo novo berilo za prvi razred srednjih šol, ki so ga sestavili dr. Bajec, dr. Rupel, Sovre in Šolar in ki je uvedlo via facti zopet obliko brez 1-a, je načela ta nenavadno hitro uhajati piscem v pero.
kem poplača Vaš občudovanja vredni napor pri zbiranju katoliških avtoritet? Kod neki ste tavali, da ste našli toliko mojih »somišljenikov«? Kako kako ste v zmoti, ubogi g. Kraševec, zame, za »Slovenijo« in za »dnevnik S.«!
A ta dolga vrsta Vam ni bila dovolj, morali ste me popolnoma zadušiti z imeni. Arabci, Indi, Ari-stofan, Lukian, Catullus, Juvenalis, Petronius, Boc-caccio, Bandello, Macchiavelli, Bibienna, Stecchetti, Ariosto, Marinetti itd., in še Francozi in »puritanski« Angleži — »skorajda se tresejo mi hladže«!
Velika falanga« literatov, ki baje ljubijo »šaljive prizore« z Amorčkom, »prostodušnosti«, »veselosti in vedrino« ter »drzno komiko«! In vso to veselo procesijo ste potresli »z izpodbudnimi primeri« kot z radostno plapolajočimi banderi: ali smo te?! Pa ga vendar niste; lahko bi nadaljevali še cele kolone — tudi jaz »mrki« bi Vam mogel priskočiti s tem in onim — a dokazali ne bi ničesar. Popolnoma ste pozabili, dragi gospod, da je vse nekaj drugega Vaš »Krošamo« in kak Shakespeare, prezrli ste ozadje, ki daje vsaki besedi njen relief, zamenjali orientalsko bujnost z zahodnjaško zadržanostjo, renesančno izživljanje z moderno bledico. Ali Vam res ne gre v glavo, da v Indiji lehko častijo v templih phallus, pri nas pa ne? Tudi tega se niste domislili, kako besede izpreminjajo svojo vsebino in da je n. pr. v Trubarjevih ustih »Curba« krepka beseda, danes pa v knjigi nezaželena. In nazadnje še to: prav resno si upam dvomiti, da je kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli pisal tako »italijanščino« kot Vi, poklanjal svoji Žaliki Vašim podobne šopke in poliral vozilo z loščilom, ki ga uporablja Vaš g. Mulej — razen morda v neki posebni zvrsti »Književnosti«. Ali zdaj razumete, zakaj je Dante hudiča tako krepko označil in zakaj sem postavil njegove besede na čelo tega odgovora?
Pa recimo, da bi bili Vaši — kolikor mislite — zagovorniki res takšni, kakršne jih vidite Vi, in da so pisali »drzno komiko« brez primere — mar naj bi sledilo iz tega, da smo lehko mi prav takšni? Umazanija ostane umazanija, pa naj jo zapiše Peter ali Pavel, slinasta beseda je gnusna iz najlepših ust in amonijak smrdi v palači in lesenjači.
Za prerokovanja in namigavanja na Freudove »Zuriickdrangunge« se Vam najlepše zahvaljujem. Ustavim naj se samo še ob neki stvari. Pravite, da sem se jaz »obregnil ob razne slike in člančiče« v »Jutru« — v resnici sem se ob eno samo sliko, ob nago plesavko Mato Hari. Radi tega me vprašujete, če sem kdaj gledal »nagoto cerkvenih umetnikov po Italiji, baziliko sv. Marka, Michelangelovega Davida« — gospod, gospod, kam ste zašli?! Paralela Michelangelovega Davida s fotografskim aktom hetere, umetniške nagote z nagoto rumene knjižice — zelo zelo Vas moram pomilovati!
Gosp. Kraševec, ponovno me je sram!
»Mrki, brezhumorni opazovalec.«
Ernst Toller v Ljubljani
V	ponedeljek, dne 26. junija, je slovenski center PEN-kluba priredil v dramskem gledališču predavanje Ernsta Tollerja, znanega nemškega pisatelja, ki živi sedaj v Švici, v svojem predavanju je Toller v zgoščeni in jasni obliki podal pregled novejšega leposlovnega snovanja v Nemčiji.
Kakor vidim iz navedenega »Jutra«, jo je sprejel tudi Koštial v drugo izdajo svojega »Brusa«, kar ji je gotovo še bolj utrdilo veljavo.
Iz tega kratkega, v glavnim potezah naznačenega zgodovinskega razvoja naše nesrečnice lehko hitro spoznamo, kaj je prav za prav »pravilno«. Nekako do srede prejšnjega stoletja je bilo pravopisno upravičeno »sonce«, od tedaj do zadnjih let »solnce«, danes pa je pisava v omahovanju, vendar pa se v pretežni meri rabi še vedno »1« in zalo je to tudi nekoliko »boljše«. Kaj pa bo zmagalo* je še negotovo.
Seveda pa nastane ob takem »liberalnem« stališču nehote vprašanje: po čem naj se torej ravnamo? Ali ne drži tako naziranje v večno spreminjanje in lehko celo v pravo zmešnjavo? Kdo naj se potem spozna in komu naj sledimo? Res je, in prav zato te vrstice. Že v uvodu je bilo rečeno, da se moramo v pravopisnih stvareh držati obče rabe; zato je bila oblika »solnce« do nedavna edino umestna in težko je dognati, zakaj naj bi jo zavrgli. Kakšni razlogi so vodili Župančiča in omenjene avtorje novega berila, je mogoče samo ugibati. Zdi se pa, da prav isti kot nekoč Škrabca in — kolikor je mogoče razbrati — sedaj tudi dr. Debeljaka. Škrabec je po svojem splošnem naziranju, da bodi 16. stoletje odločilno v vsakem pogledu, tudi za pravopis postavil načelo, da ga določa izreka dolenjščine 16. stoletja. Kakor je to mnenje upravičeno za izreko, tako je za pravopis zmotno. Zanj more veljati le ono, kar smo ugotovili zgoraj, to se pravi: kar se v neki dobi splošno sprejme in rabi, to je pravilno! Ker je stal škrabec na zmotni osnovi, tudi ni uspel., marveč je šel razvoj preko njega. S tem pa nikakor nočem prerokovati, da se bo zdaj zgodilo »soncu« isto. Ne, samo to hočem poudariti, da ne morem najti zadostnega vzroka za ponoven poizkus iste neuspele oblike. Mislim, da
Dotaknil se je umetnostnega nazora ekspresionizma, reportaže in nove stvarnosti, ki ji sam pripada. Toller je novo stvarnost v književnosti primerjal z naturalizmom, ki pomenja mladim pisateljem danes romantično vero v nebesa na zemlji. Pisatelji nove stvarnosti se jasno zavedajo, da bo še vedno ostala in živela človeška tragika, oni ne verjejo v nebesa na zemlji, ker "vedo, da bo v najbolje urejeni človeški družbi gorja na pretek. Vedo pa to, da je mnogo gorja, ki izvira iz neprimerne družabne organizacije. Ni mogoče preprečiti, da bi matere ne rodile včasih mrtvorojencev, slepcem ne moremo dati vida, če so ga izgubili. Lahko pa jim olajšamo gorje, omilimo grenkost njihovega življenja. Ti pisatelji vedo, da je v resnici mogoče ustvariti družbo, ki bo odgovarjala zahtevam širokih ljudskih' množic, ki bo nudila vsakemu posamezniku poroštvo, da bo svoje telesne in duhovne sposobnosti lahko razvil, da bo sleherni član človeške družbe radostno in z veseljem sprejet. Pisateljem nove stvarnosti je njihovo delo boj za dosego teh človeških osnovnih zahtev. Življenje oblikujejo, kakor ga vidijo v družbi brez olepšav, s pozivom in klicem množice. Ona jih pred vsem zanima, ona jih inspirira, njene zahteve, boli in tegobe glasniki so.
Nadalje je prečital Toller pesmi iz svojih zbirk in pa odlomke iz svojih dram. Njegovi krepki besedi se je z navdušenjem odzvalo mnogoštevilno občinstvo.	y.
Dvoživkarji I. in II. klase
»Pobeda« prinaša v svoji predzadnji številki dopis iz Ribnice o »dvoživkah«. Za dvoživke šteje namreč tiste upokojence, ki so si poiskali kako službo in jo sedaj opravljajo.
Ne mislimo raziskavati, če so si dotični ribniški upokojenci iz gole pohlepnosti po denarju poiskali služb. Značaj služb bi pričal sicer k večjemu o nasprotnem.
Toda glede raznih vrst malih državnih upokojencev so celo jugoslovenski listi mnenja in prepričanja, da je pokojnina zvečine precej pod eksistenčnim minimom. Vsaj takole pri kakšnih volitvah zatrjujejo in pišejo tako. Če si torej kak tak človek ustvari ali skuša ustvariti mogočost življenja z malim zaslužkom, pa je že »dvoživkar«, kar naj očitno pomeni, da hoče živeti za dva.
Je pa res vse polno ljudi, ki sede hkratu na različnih mestih, na katerih komaj kaj več delajo, kakor sede na njih. In v nasprotju z mesti, na katerih je treba precej delati za majhno plačo, so ta mesta za malenkostno ali sploh nobeno delo obilno nagrajena. In še v nečem se ločijo ta mesta od prvih: med tem, ko moraš za prvimi stikati in prisluškovati glede njih gostilniškim in kavarniškim razgovorom, se ta druga oznanjajo v listih in v javnosti malone kot nekakšna posebna pridobitev.
»Pobeda« je javen list, ki si je baje vzel za nalogo, da bo »zastopal težnje trpečega naroda«. Ne samo, da torej ni mogel takih imenovanj prezreti, tudi smel jih ni. Zakaj se torej ne oglasi tam in takrat, kjer je res treba ali vsaj bolj treba, kakor pri malih ribniških upokojencih.
Če pa že tega ne more ali ne sme storiti glede velikih »dvoživkarjev«, naj bo tudi glede malih tiho.
je treba tudi v pravopisnih rečeh neke discipline in da moramo vsako spreminjanje dobro premisliti, ker je že itak dovolj negotovosti v njih. Zato se tem bolj čudim »soncu« v omenjenem berilu, saj so ga sestavljali strokovnjaki, ki vse to dobro vedo! Da naštevanje bogve kolikih »sonc« iz zgodovine zadeve ne izpremeni, je docela jasno. S takim načinom argumentiranja bi bilo možno dokazati še celo kopo slovenskih jezikovnih »nepravilnosti«. Dr. Debeljak se tudi moti, ko misli, da njegovo narečje pozna izreko »sounce« = »solnce«, češ da on kljub temu pristaja na obliko brez 1-a. Ta »u«, ki ga njegovi rojaki res govore, nikakor ni nastal iz 1-a, marveč iz dolgo padajoče poudarjenega ozkega o-ja, ki pa je nastal šele po izpadu 1-a! Z drugimi besedami: tudi Loški potok ne pozna oblike »solnce«, marveč »sonce« kot vsa do-denjščina, le da se v potoškem narečju ta »o« izreka — ne samo v naši besedi! — kot »ou« (točna transkripcija nam je iz tiskarskih razlogov nemogoča), v ostali dolenjščini pa kot »u«. Če se dr. Debeljak sklicuje na Škrabca, bi se tudi o tem lahko prepričal pri njem na 198. strani 1. zvezka njegovih jezikoslovnih spisov, v opombi pod črto. Kljub Debeljakovemu ne-vem-če-duhovitemu dostavku, da želi dr. A. D.-ju manj soglasnikov in več duhovitosti, ima meni neznani dr. A. D. vendarle bolj prav, čeprav njegovo sklicevanje na srbohrvaščino nima nobenega pomena, ker je slovenščina samostojen jezik, ki ga drugi ne morejo določati. Želja »manj soglasnikov« s pravopisom in jezikom pač ne more imeti nobene zveze, posebno še, če gte le za pisano, a neizrečeno črko, kar bi Voltairji lahko vedeli iz francoščine, duhovitost »in filologicis« je pa sploh nekaj docela novega, toda s tem se žal ne bomo mogli okoristiti.
Joka Žigon.,
Stran 4
MALI ZAPISKI
Ustavljen list.
Minister za notranje stvari je ustavil nadaljnje izhajanje dnevnika »Narod«, ki je izhajal v Sera-jevu in je bil glasilo serajevskega škofa dr. Šariča.
Nova stranka.
Bivši radikalni poslanec in minister Vojislav Janič je vložil na ministrstvo za notranje stvari pravila nove stranke, ki bi se naj imenovala radikalna socialna stranka. Program nvoe stranke se glasi:
1. Radikalna socialna stranka se bojuje za resnično demokracijo. Njen člen more biti vsak politično in nravstveno neoporečen jugoslovanski državljan, brez ozira na njegovo versko, plemensko ali pokrajinsko oznamenilo.
2. Stranka zahteva: ustavno parlamentarno monarhijo, svobodo tiska, svobodo zborovanja, demokratičen volivni zakon, splošno, neposredno in tajno glasovanje, proporcionalni volivni sestav, stalnost uradnikov,, neodvisnost sodnikov, socialno zavarovanje ljudstva, socializacijo kredita in državno kontrolo nad bankami, pospeševanje zadružništva in delo na zadružni ureditvi kot socialni obliki bodočnosti ter kreditiranje ljudstvu po zadrugah, socializacijo zdravstva, kopališč, zdravil in vseh sredstev za zdravljenje ljudstva, socializacijo rudnikov, sladkornih tovarn, pivovarn in drugih podjetij^ namenjenih splošni javni uporabi in obrambi države, državno načrtno gospodarstvo, državna gospodarska podjetja, organizirana na trgovski podlagi, odpravo kartelov in organiziranje proizvajanja in porabe dobrin na zadružni podlagi, kakor tudi zaščito domačih proizvajalcev in konsumentov, stroge kazni proti oderuštvu, 40 urni delovni teden, sanacijo mesta in vasi, omejitev zasebne lastnine nepremičnin, cenena stanovanja za reveže.
3. Vprašanje notranje ureditve naše države se mora rešiti v duhu sodobne demokracije tako, da se o vprašanju državnega edinstva ne sme razpravljati. Državna uprava se ima v osnovah preurediti v smeri varčevanja, boljše ekspedi-tivnosti in sodobnejšega funkcioniranja, pri čemer se morajo posebno upoštevati stvarne potrebe posameznih pokrajin in njihovega izročila. Davčni sistem se mora pre-osnovati v smeri progresivnega obdavčevanja. Monopoli se morajo revidirati v zmislu razbremenitve širokih ljudskih slojev. Izobrazba mora biti splošna in brezplačna za osnovne šole in za nižje razrede srednjih in strokovnih šol. Za druge šole se mora plačevati progresivna šolnina.
4. Vse zakonito priznane veroizpovedi so enakopravne. Medsebojni verski odnosi se morajo rešiti po interkonfesionalnem zakonu na podlagi avtonomne notranje ureditve vseh priznanih ver in najširše medsebojne strpnosti.
5. Mednarodna politika se mora voditi v pravcu miru in tesnega mednarodnega sodelovanja. Balkan mora pripadati balkanskim narodom. Interes balkanskih držav, v prvi vrsti Jugoslavije in Bolgarije je da živijo v čim tesnejši gospodarski in'politični zvezi Z brat-darski in politični zvezi. Z bratov-nove diplomatski odnošaji.
Ali ste se potrudili, da nam pridobite novih naročnikov. Ni dovolj, da ste na list naročeni in nam dajete blagohotne nasvete glede urejevanja. Zavedajte se, da je spopolnitev in bodočnost lista v prvi vrsti odvisna od zadostnega števila naročnikov-plačnikov.
D. S. Merežkovskij:
Napoleon
(44. nadaljevanje.)
Nima rad, skoraj boji se, da bi ga po kosilu puščali samega. Cele ure sedi za mizo, da bi dame ne mogle oditi, razteguje medli razgovor ali gre v dvorano in bere 4ia glas, ponajveč francoske klasične žaloigre. Zlasti ima rad Vol-taire-jevo »Zairo«, ki so se je vsi že tako naveličali, da jo hočeta general Gourgaud in gospa Montholon ukrasti iz knjižnice. Poslušalci dremljejo, toda cesar jih opazuje:
»Gospa Montholon, mar spite?«
»Gourgaud, zbudite se!«
Za kazen jim daje brati in posluša, prekrižavši roke, toda čez pet minut začne dremati sam.50
»Kakšen dolgčas, moj Bog!« šepeče, ko je ostal sam.
Gre se gugat na gugalnico, ali pošlje generalu Gour-gaudu nalogo o presekih stožca, o preskrbi obleganega mesta z moko v bombah, ali pa modruje zehaje:
»Zdi se, da je človek nastal iz blata po sončni svetlobi. Herodot pripoveduje, da se je za njegovih dni spreminjala nilska ilovica v podgane in da so lahko opazoval^ kako nastajajo v ilovici...«51
Ali pa draži »pobožnega« Gourgauda, ko dokazuje, da je mohamedanstvo boljše od krščanstva, ker je premagalo polovico zemeljskega obla v sto letih, krščanstvo pa — v tri sto.
»Toda papež verjame res v Kristusa!« se je čudil odkritosrčno.62 »Povejte mi Gourgaud, ali more Bog narediti, da bi palica ne imela dveh koncev?«
»More, vladar; obroč je palica, ki pa nima konca.«58
Vsi molče. Cesar je namršil čelo in spet začel, zevaje:
»Kardinalu Caselliju se je včasih posrečilo, omajati mojo nevero... Vendar mislim, kadar smo umrli, smo zares umrli, quand nous sommes morts, nous sommes bien rnorts. Kaj pa je prav za prav duša?... Ko so na lovu pred menoj trebili jelena, sem videl, da je njegova notranjščina prav taka, kakor pri človeku... Elektriciteta, galvanizem, magnetizem — v njih je velika skrivnost na-Skoraj bi verjel, da sesajo človeški možgani kot
rave
iavv • • •	"j	j	7	j	v	•	...
sesalka te tokove iz zraka in delajo dušo iz njih...
Zopet molk.
»Kaj je to, Gourgaud, mračni ste danes, kakor grena-dirska ‘čepka! Pa tudi vi, gospa Bertrand, zakaj ste tako žalostni? Mar zato, ker sem vam včeraj dejal, da ste podobni perici?.. .55	■	.	.
Ubožica rdi, ne ve, kam bi obrnila oci, in molk postaja še bolj mučen. V dimniku veje veter, dež tolče ob okna; nizko plazeči se oblaki gledajo skoznje kot pošasti.
»Vrag vas vzemi, gospoda, niste preveč ljubeznivi!« pravi cesar, vstane izza mize in gre v dvorano. »Kje neki je moj ubogi Las Cases? On bi mi vsaj pripovedoval pravljice, a vi vsi ste pravi zaspanci!«55
Ujetniki sovražijo drug drugega, kakor se znajo sovražiti le ljudje, ki leže na isti slami v isti ječi. Brezkončno se prepirajo zaradi malenkosti, in to je še dobro: sicer bi od dolgega časa vsi zblazneli.
Nekoč je ušla iz longvvoodskega hleva šele nabavljena krava in zaradi nje so se vsi tako sprli, da m bilo vec mogoče prenašati življenje v hiši. Glavni krivec zaradi krave je bil nadkonjar Gourgaud, ker je bil kravji hlev
tik konjušnice.
»Cesar je silno jezen zaradi krave. Če je ne najdemo, hoče dati zaklati vse naše kure, koze in kozlice.,« pisu Gourgaud v svojem dnevniku. »Jaz pa ne maram nic vedeti o teh kravjih zadevah, in malo me briga, ce je v Longvvoodu ena krava več ali manj... Sicer pa prenesem tudi to, kakor vse ostalo.«'1
Gourgaud je zakleti sovražnik Montholona, dvornega nadmaršala. Kaj se je prav za prav zgodilo med njima je težko razumeti, toda spor je bil zastrupljen s tem, ker ie bila vanj zapletena gospa Montholon, ki je imela s cesarjem ljubezensko razmerje. Od njega je tudi rodite v Longvvoodu otroka, in zato vedo menda vsi,, razen moza,
a morebiti ve tudi on, toda trpi.	„	,
Spor se je nazadnje tako razvnel, da je hotel Gourgaud
poklicati Montholona na dvoboj.
»Kako si upate, groziti mu? Gospod, vi ste razbojnik, ubijalec... Prepovedujem vam groziti, sam se bom bil z vami zanj... Prekolnem vas!« je kričal cesar, pa si m upal, pogledati mu naravnost v oči.
Povedati je treba resnico: ta stvar je izmed najslabsih Napoleonovih del. Da je tako goljufal zadnjega in edinega, do konca zvestega mu prijatelja, da mu je zapeljal ženo, ne iz ljubezni, celo ne iz muhavosti, — za Napoleona bi se bile našle ženske tudi na Sv. Heleni, - temveč zgol iz dolgočasja, med »Zairo« in gugalnico, — zato je moral res pasti: »Vem, da sem padel.« Mera padca daje mero
mUlMuka je trajala šest let, šest let je čakal svobode Ujeti vitez:
V kamnat oklep so me zdaj nakovali, glavo mi tlači šlem kam&niti, ščit je od strelic in meča začaran, konja mi nihče ne brzda, le hiti!
Jadrni čas je moj konj zanesljivi, šlema naličnik — omrežje strelnice, kamnat oklep — visoke so stene, ščit moj — železna so vrata temnice.
r'» Holland, 225.
r'1 Gourgaud, II. 271.
“ Ibid., I. 307-310.
63 Ibid., II. 363.
M Ibid., II. 437; I. 440, 386.
«» Ibid., II. 26—27.
5“ Ibid., II. 26—27.
57 Ibid., I. 453—454.
Speši hitreje se, čas moj leteči, novo oklopje duši me že moje, smrt ob prihodu držala bo streme, strgal naličnik raz lice bom svoje.68
IV.
SMRT.
1821.
Nazadnje je zbolel. Bolezen se je prikradla neopazno. Prvi njeni znaki — otekle noge, skorbut, bolečine v desnem boku — so se pokazali že spomladi 1817. leta. Doktor O’ Meara, ne preveč spreten zdravnik, toda pameten in pošten človek, je sporočil Hudsonu Lowe-u, da bi cesarjeva bolezen utegnila postati nevarna za njegovo življenje, če se kaj odločnega ne ukrene, in da je glavni vzrok bolezni preveč sedenja, trdovratni odpor proti vsakteri spreježi, ker je cesarju zoprno, gibati se v omejenem prostoru.
Lowe se je ustrašil — ne toliko odgovornosti pred angleškimi zdravniki: hitra Napoleonova smrt bi jim bila bržkone po volji — pač pa nečesa drugega: morebiti ni hotel biti Napoleonov morilec. Dal mu je razumeti, da je pripravljen, popuščati v vsakem pogledu. Toda cesar je odvrnil, da ne želi nobenih dobrot od »nakaze«, in vse je ostalo pri starem.
Poldrugo leto je bilo bolniku zdaj bolje, zdaj slabeje, dokler se ni nazadnje jeseni 1819. leta bolezen tako poslabšala, da je moral leči.
Čutil je neprestan pritisk in bolečino v desnem boku. Zdravniki so mislili, da ima bolna jetra; toda sam je takoj uganil, da je bolan za prav tisto boleznijo, za katero je umrl njegov oče, — za rakom v želodcu. Nikomur ni pravil o tem: morebiti tudi sam ni za trdno vedel.
Pogum, ki se je izneveril zdravemu, se mu je vrnil v :bolezni. Ni hotel umirati — »bežati z bojišča«. — »S svojim telesom sem vedno lahko delal vse, kar sem hotel.« Mislil je, da stori to tudi sedaj.
Zdravnikom ni verjel, zdravil ni jemal, zdravil se je na svoje načine. Komaj mu je malo odleglo po napadu, že se je ukvarjal z vrtnimi deli. Cele dneve je s krdelom kitajskih delavcev sadil drevje na vrtu, izravnaval cvet-ličnike, trate, drevorede, loge; urejal je vodovode, vodomete, slapiče, podmole. Tako ga je prevzelo to delo, ko da bi vnovič upal, da spolni sen svojega življenja — napraviti iz zemeljskega pekla raj.
Zdelo se je, da mu zdravljenje koristi. Toda iz vsega ni bilo nič: ljuto sonce je požgalo cvetje, dež je izpral zemeljske gradbe, veter je lomil drevesa in jih ruval s koreninami. Raj ni hotel priti, peklo je ostalo peklo, in to Sizifovo delo se mu je nazadnje tako priskutilo, da se je znova zaprl v svoje sobe.
Dobil je nov napad. V najtežjih trenutkih se je spominjal detinstva, matere:	v
»Ah, mama Leticija, mama Leticija!« je šepetal, po-
krivši obraz z rokami.1	_
Tam, v začetku življenja, je bilo nekaj trdnega »Sveta skala«, P i e t r a' S a n t a, kakor se je imenovala ena izmed njegovih korziških prababic, — in tukaj, na koncu je prav ta Skala — Sv. Helena, a vse, kar je med njima, je samo mimoleteči oblak — privid.
Vstal je še enkrat in začel hoditi po sobah; toda slabel
je z vsakim dnem.	v> .
»Kakšno življenje je to?« je rekel. »Saj ne živim, samo še životarim... Vse me teži, vse utruja... Ah, doktor, kakšna imenitna stvar je mir. Zame je zdaj postelj, najboljša stvar; ne zamenjal bi je za vsa kraljestva sveta. Kako na nič sem prišel! Prej nisem prenašal miru, a zdaj sem se pogreznil v mrtvičnost: napenjati se moram, da dvignem veke. Včasih sem narekoval stinm-petim taj-nikom o različnih predmetih, in pisati so tako hitro, kakor sem govoril. Toda takrat sem bil Napoleon, a zdaj sem -
nihNe, tudi zdaj. je še vedno tisti Nekoč mu je zdravnik tipal utrip žile; bolnik ga je pogledal, se nasmehnil in
^ »To je prav tako, kakor če bi general poslušal kreta-
j°čOzSušesom°je slišal, z očesom ni videl: bil je slep. V tej besedi je še ves Napoleon bistrovjdec
Vnovič zmaguje z duhom nad telesom, oKreva se
S^»K vragu z zdravilstvom!« pravi doktorju Antommarchi-iu mlademu Korzičanu, sirovemu, nevednemu in nezanes-UveTmu človeku. »V meni je nekaj, kar me elektrizira in sili misliti, da moj stroj še vedno posluha mojo voljo... No, mar ni tako, prekleti doktorček, Korzicanček?« se smeje in ga vleče za uho/
Napravi veliko spreježo dirja v skoku pet-šest mdj. Toda zdravljenje ne uspe, dirjanje ne povzroči običajnega potenja; še ilabeje mu je po ujem. »Cesar ^ Pogreznjen v globoko žalost«, zapisuje Antommarchi 23. januarja
1821/Doktor ne varajte me, znal bom umreti,« mu reče bolnik sledečega dne. »Če je udarila moja ura, ne spremenite teea ne vi, ne vsi zdravniki na svetu.«
^nrevidel je, da se ne bojuje z boleznijo, ampa ■ smrtjo, in gleda ji. v oči prav tako mirno, kakor včasih bojiščih; toda zdaj, za živega v grobu, je to težje.
»a Lermontov, Ujeti vitez.
■ Antommarchi, 1. 269.
2 Ibid., I. 295.
Ibid., I. 327.
*	Ibid., I. 325-326.
» Ibid., I. 328, 333.	 .
Urednik in izdajatelj Drago Kornhauser v Ljubljani.