otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Prtloga Vrtou.) Štev. 9.            Ljubljana, dnž 1. septembra 1895.         III. tečaj.
Pripovedke o Tončku.
I.
»rnikov Tonček — he, ta vam je bil ljubezniv an-geljček — zares bratec Jezuščkov! Prav zato ga je pa tudi Ijubil njegov rednik, stari Parnik, moder in pobožen mož, in ga je varoval, kakor bi bil ubogljivi Tonček njegovo lastno dete. Tonček ni poznal svojih starišev in tudi vedel ni za nje. Bil je komaj leto star, ko 80 niu umrli. Parnika je imel za očeta. — Ta pa je res tudi po oSetovsko skrbel zanj. Tonček je še-le do-polnil detrto leto, pa je znal že tako lepo moliti in ubo-gati, da ga je bil starec vesel. In ko ga je Tonček oni dan poprosil za konjifika in voziček, deja! je sam sebi priprosti Parnik: »E, otroci naj se igrajo, saj tako je prav«, in kupil mu je oboje. Oj koliko nedolžnega ve-selja je užival Tonček s tema igračama' Ali ravno to je bilo trn v peti Parnikovemu sinu Matevžu. Ta je začel sovražiti nedolžnega Tončka: preganjal ga je in trpinčil. — Ubogi Tonček, kaj boš pa sedaj počel?
Bilo je vročega pomladnega dne. Mali Tonček je ravno zapregel lesenega konjička  pod  košato  lipo   na
9
130
vrtu; kar zagleda besnega Rjavca, kako se v divjih skokih drvi proti njemu, za njim pa hiti zlobni Matevž, ter v masčevalnern krohotu ščuva paa nanj.
»Moj angeljček varih!« izustii je Tonček prestrašen in sezgrudil na voziček. Ali glej čudo! Leseni konjiček    ; je oživel in zdirjal s Tončkom daleč, daleč. — Ko se Tonček    ] zave, peljal se je po ravni poti, kod? tega sam ni vedel. In peljal se je naprej in naprej. — Kam pa, kam, moj Tonček?   Nič ne slisiš? — In glejte  ga,   vojke  drži v rokah  in  veselo žvižga  in  prepeva  brzemu  konjičku. Kako lepo mu sije zlato solnčice in kako prijetno   mu pihlja rahli vetrič, in kako ljubko mu žvrgolijo   krilati pevčki, in kako srečen je zopet  nedolžni  Tonček,  saj   j je bil že pozabil na nečloveškega Matevža.                       I
Ali, o groza! Matevž je tudi tja prišel, in joj, že hiti naščuvani Rjavec na Tončka. Konj se splaži. vi-soko se spenja, brca in skače. Zdajci skoči v divjem skoku čez reko, in Tonček ]e rcšen. Rešen ? — Oj. še hujše mu preti! Kaj tako hrumi, šumi, besni? — Solnce zatemni, dež lije, bliska se in treska in grmi! (irozno! Na drugcm bregu reke renčijo in cvilijo gladni, ztliv-jani psi, kažoč ostrc zobe. Na tem bregu so prikaže razjarjena druhal z biči in gorjačami. Matevž je zraven in divja naravnost proti Tončku. In psi, že so prepla-•vali reko! Tončkov Uonjiček prska, skače, tolče, bije. Že mu grizejo psi noge, in druhal je tu ! Oh, kaj pa sedaj! ? Visoko se spne konjiček in skoči s Tončkom v vodo. Dve zlati ribici sta zadeli Tonžka na plavuti in splavali ž njim naprej — dalcč. Zasledovalcev se Tonček sedaj ni bal, saj ribici sta bili hilrejši. In voda, kako prijetno ga je oblivala, in ribici, kako skrbno sta nosili nedolžnega angeljčka, mirnega, ponižnega, ubog-ljivega Tončka! Ribici sta priplavali do rekinega izvira. Tonček zapazi dva angeljtSka, oh čisto zlata, in peruti ftta imela in zlate laske m tako ljubeznwo sta se mu smehljala. "Angcljčka moja«, zašepetal je Tonček ves zavzet, in angeljčka sta ga vzdignila in plavala ž njim čez gaje in travnike in polja in vrte.
Komaj da jo Tonček še zahvalil ribici, ki sta kar strmeli nad vsem tem. Jej, Ton<5ka sta sedaj angeljčka pestovala, božala ga in poljubovala!   Nakitila sta ga z
131
vencem svetlih zvezdic srčne nedolžnosti, ponižnosti in krotkosti, katerega si je bil spletel z bogoljubnim živ-ljenjem. V roko sta mu pa dala prekrasno rožo ljubezni Božje. Tonček ni utegnil premišljevati, kaj se ž njim godi, le molil in hvalil je Boga neprenehoma.
Oj, in zdaj — zdaj angeljčka rahlo položita Tončka na zemljo in zasuje ga cvetje pomladno. Oh, angeljčka pa — izgineta!
Tondek, kje pa si? Si li sanjal sanje? Si Ii zopet sam t — Ne! Angeljček te še vedno spremlja, le ne vidiš ga. Tondek, le Ijubi ga, saj te tudi on ljubi. —
Ulej ondi na hribčku se vzdiguje veličastna kape-lica. Tonček hiti v njo in zagleda notri Jezuščka. Ali Jezušdek je bil solzan, bridke solze je pretakal.
»Oj mili Jezušček, nikari ne jokaj«, prosil ga je jokajo Tonček.
In Jezušček je pokazal svoje krvave rane, rekoč:
»Glej, o človek, grelii tvoji«, in milo je zaplakal.
».lezušček presrčni, odpusti mi!«
»Tebi nimam odpuščati «
»Odpusti drugim, odpusti Matevžu)«
In Jezušfek je izginil. Božji angelj pa je vzdignil Tončka ter ga postavil na jablano, katera je rodila zlata jabolka. Pod njo je stal Matevž. Tonček se ga ni več bal. Zakaj neki, saj je bil v dobrem varstvu!
Tonček še premtšljeval ni. nego potresel je vejo, in kar usulo se je zlatcga sadja po cvetoči tratici. Matevž je pogledaval zdaj Tončka. zdaj jabolka.
»Pobiraj, Matovž«, silil ga je Ton&k.
Kakor zrjavica na glavi, tako so spekle te besede Matevževo zlobno srce. Ali kakor strah in grozo napo-vedujoče črno nebo rosi včasih le krotak dež, ki olivlja prirodo, tako ae je i Matevieva grda napaka spremenila v spoštovanje. katero je v hipu rodilo pravo Ijubezen do Tončka. in v tej ljubezni sta se osrečevala v na-daljnem življenju.
»Pobiraj, Matevž«, Bilil ga jc zopet Tonček.
»Poprej reci, da mi odpuatiš«, prosil je skesano Matevž.
•Jaz sem ti že zdavnaj odpustil, a prosi le Boga, da ti tudi on odpusti.«
9'
132
»Moj Bog!« — izustil je jokaje Matevž in hitel v kapelico.
Kako vesela sta sedaj Ton&k in Matevž drug dru-gega! Kako \esel je njiju atari Parnik, a kdo veselejši, kakor predobri naš 0<3e nebeški!
J. s.