nahrbtniku. Prepričani so bili, da sem še daleč zadaj.
Sonce je nenadoma kar prijetno grelo. Slekel sem se in sušil obleko. Ko so oni trije dospeli, sem jim povedal, da sem ves čas hodil po dobro vidni sledi v prepričanju, da je njihova. Toda Joža je povedal, da je zjutraj malo za domom srečal Trentarja s kar zajetnim gamsom na plečih - in sam sem šel po njegovi sledi levo skozi Bukovlje, oni pa po desni stezi. Tako smo se zgrešili. - Da so si partizani pridobili naklonjenost Trentarjev, so jim obljubili, da bo po vojni »jaga frej«... Pa je tisti Trentar to hitro izkoristil. Joža ga je poznal, mi pa smo raje »preslišali«, kdo je bil. Človek nič ne ve.,. Hiteli smo naprej, da nesrečno Pavlo še do noči odžejamo in spravimo iz stene.
PONOSNO TRMASTA PAVLA
Joža nam je pravilno povedal in pokazal, kje je ponoči izplezal, pa mu nismo verjeti. Klicali smo Pavlo, a se, trma, ni oglasila. Predolgo smo motovilili tam zgoraj in ujela nas je noč. Prebe-det smo jo šli v opuščeno italijansko vojašnico. Zjutraj je Janez odšel na rob stene, od koder je istočasno videl Pavlo in nas. Dal nam je znamenje, kje naj se spustimo dol. Joža je medtem pripovedoval, v kako gosti megli je izplezal. Pri spuščanju sem na tleh našel klin in ga pokazal Joži, ki je dejal, da je to tisti, ki ga je sinoči kar v meglo zabil, tako gosta da je bila, ko pa se je razkadila, je padel na tla.
Zadnje metre se je do Pavle spusti! Tomaž, saj je bil vrvnih manevrov bolj vešč. Nesreč niča je v roki držala plitvo pločevinko in izveš ena lovila kaplje, ki so padale čez previs. Pa kaj, ko se je vsaka kapija, ko je udarila na pločevino, razletela! Samo jezik si je ovlažila, pa tako daleč se je morala izvesiti. Veliko je zdržala. Pa je bila še vedno tako ponosna ali pa trmasta, da ji je Tomaž zaman dopovedoval, naj se pusti izvleči. Ko smo to vendarle poskusili, se je pričela odvezovati. Sprijaznili smo se pač s tem in gledali, da je bila vrv čimbolj ohlapna. Tako je Pavla le dobro varovana sama izplezala. Tomaž mi je pozneje dejal, da bi morala biti Pavla vsaj še eno noč pod tistim previsom, da bi bila tako »omehčana«, da bi jo na »ho-ruk« potegnili iz stene...
Zlagal bi se, če bi dejal, da smo jo rešili iz stene. Samo pomagati smo ji, pravzaprav le varovali smo jo, da je brez nevarnosti izplezala.
Med to našo pomočjo je prišel k izstopu še Jožev nečak Jaka, Mi smo odhiteli v dolino, Jaka in Joža pa sta pospremila Pavlo. Na Bambergovi poti je sicer nekoliko oslabela, toda hitro si je opomogla in srečno prišla v Aljažev dom.
Pavla, kot vemo, ni brez dote prišla v naš ljubi socializem Umrla pa je menda kot »sirota Jerica«. Bog ji daj večni pokoj, Jaku in meni, ki sva še edini priči te pomoči v Čopovem stebru, pa zdravja.
NA SNEŽNIKU JE LETA 1874 STALA PRVA PUNINSKA KOČA
DOM POD VRHOM GORE BELOGLAVE
DRAGO KAROLIN
Snežnik ima že dokaj staro planinsko zgodovino, saj je med prvimi slovenskimi gorami, ki so zamikale planince.
Že leta 1872, to je 21 let pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, se je v Trstu organizirala Primorska sekcija nemškoavstrijskega planinstva in se odločila postaviti prvo planinsko kočo na Snežniku. Z zidarskim mojstrom Antonom Žabcem iz Zagorja pri Knežaku se je dogovorila in sklenila pogodbo, da ji bo postavil postojanko do meseca julija 1874 na določenem mestu pod vrhom Snežnika za plačilo 900 goldinarjev. Dr. Valter Bohinec in France Planina sta v knjigi Slovensko Primorje v luči turizma (1952) zapisala, da je ta sekcija napravila mnogo koristnega dela na našem kraškem svetu, kar je v poznejših letih prišlo prav slovenskim planinskim društvom, zlasti pri odkrivanju kraških jam in olajšanju dostopov v gore. Sekcija je ob 20-letnici obstoja leta 1892 izdala tiskano brošuro s kroniko delovanja. Iz nje se da razbrati, da je za slovesno otvoritev koče napisal botanik Richard Kuhman verzificirano
deloma bumoristično besedilo, ki bi ga ob proslavi dne 19.7.1874 recitirali planinci, kot da bi to govorile rože, ki rastejo na Snežniku. Ker je imenovani botanik tri tedne pred otvoritvijo umrl, je režijo prevzel Rudolf Saumbach. Ta je Slovencem znan zaradi pripovedke o Zlatorogu, ki jo je napisal v nemščini, v naš jezik pa jo je prevedel Anton Funtek. V kroniki je sicer napisanih okoli trideset verzov, vendar naj jih za pokušino navedemo samo nekaj. Ker v višjih legah Snežnika ni vodnih izvirov niti na sončni nili na osojni strani, do izvira nižje doli pri Leskovi dolini pa je dve uri hoda, je morala sekcija izbrati lokacijo za kočo blizu globoke ledene jame, v kateri se je stalno svetlikala gladina čiste vode. Izmerili so, da jo je dovolj za zidanje in začasno oskrbovanje koče. Jama je bila v nadmorski višini 1500 metrov na osojni strani vzhodno pod vrhom Snežnika.
Lastnik gozda knez Jurij Schdnburg je dal za
postavitev postojanke zemljišče in potrebne količine lesa, drv, kamenja, apnenca in peska, vse brezplačno.
Po pogodbi prevzetega tlela se je zidarski mojster skupno s pomočniki resno lotit in k sreči
PLANINSKI VESTNIK
Snežniška koča iz leta 1S74
kočo sezida! do danega roka, kajti na večer pred otvoritvijo se je vanjo zateklo okoli Štirideset planincev, ki so prenočili v dveh sobah, deloma na pogradih, deloma na zasilnih ležiščih na podstrešju.
Zjutraj se je že pred svitom podala na vrh Snežnika večja skupina planincev In gostov opazovat vzhajanje sonca. Med drugim so gledali stožčasto temno senco, ki jo vrh Snežnika ob vzhajanju sonca te neka) minut meče v smeri proti Trstu.
Ko so se vrnili z vrha, so bili planinci in gostje že zbrani pred kočo In so čakali, da jo sekcija slovesno odpre. Čez vhodna vrata je bil pripet zelen trak.
Oblečen v rumen jopič in z rumenim cvetom encijana v roki je stopil na zvišano mesto pred kočo Rudolf Baumbach in nagovoril množico:
Prijatelji planin in rož! Pozdravljam vas prisrčno in iskreno! Z menoj naj tisoč rož vam dobrodošlico želi! Poznate me kot skromnega Zemljana, a danes tu pred vami duhš predstavljam kralja Encijana, ki kugo že pred davnim tisočletjem ozdravijal s koreniko je z rumenim cvetjem. Priromali od blizu ste pa tudi iz daljave odpirat dom pod vrhom gore beloglave. Pozivam torej Primulo, cvetico flore gorske, naj z zlatim ključem nam odpre hram Sekcije Primorske!
Iz množice čakajočih izstopi mlado dekle in pred kraljem Encijanom ljubko zažgoll:
Sem Primula, mlado dekle, mi rožica ključev je nemško ime, res, cvet se rumeni blesti kot zlato, a vrat pa se s cvetom odprlo ne bo. Za kočo prinašam vam ključ iz železa, ki v njem zakovana je Želja iskrena: »Naj mnogo let vrata planincem odpira, pred malharji zlimi pa varno zapre.«
Ko je planinec, ki je predstavljal junaka Ahtleja, prerezal zeleni trak, pripet čez vrata, ki jih je hip zatem Primula odklenila z železnim ključem, je v množici planincev in gostov vzkipelo veselo vriskanje in nazdravljanje s penečim se vinom šampanjcem. V kroniki je navedeno, da se je ob otvoritvi koče pelo nemške, slovenske In češke pesmi.
Koča, ki je doživela vlome in hude zime, je dajala zavetje planincem vse do leta 1892, ko je zaradi dotrajane strehe začela naglo propadati. Sekcija jo je zapustila in najela novo zavetišče v Leskovi bolini. Leta 1899 je Strninski, ki je v Planinskem vestniku opisal pot iz Loške doline na Snežnik, v spisu navedel, da je videl pod vrhom Snežnika v gozdu pri Novih Krajšinah (I500m) upadajočo planinsko kočo.
Čas je odplavil prvo planinsko kočo na Snežniku. Ostala je samo kronika o njej In verz Rudolfa Baurrbacha o Snežniku:
Živi naj gdra s krono snežnobelo in gozd duhtečih jelk pod njo. Ko dvigneš se na njeno strmo čelo, v daljavo daleč splava ti oko.'
■ Vse twza je iz nefflSCine prevedel Drago Karolin
479