Poitnina plačana v (otovtai.
Cena 25.— lir
DEMOKRACIJA
Spediz. in abb. post. I. gr.
Leto VII. - Štev. 15
Trst - Gorica 17. aprila 1953
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: m»(P!'no L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223. Goriča štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Dejanja, ne besede!
Sveto pismo pravi, da so se farizeji ravnali po geslu »Poslušaj me, kaj govorim, in ne glej, kaj delam.«. Teda za »Giornale di Trieste« niti to ne velja. Pri njem bi morali pozabili i to, kar se dela, i to, kar se govori.
Oglejmo si nekaj podrobnosti, in to samo iz zadnjih dni, sicer bi bilo naštevanje predolgo.
8. aprila je ta vodilni italijanski tržaški list objavil obširen članek o ponesrečenem (nedolžno rečeno) predlogu tržaškega dopisnika londonskega »Times«-a in se ni prav nič razburjal, niti ni kasneje kakor koli obsodil dejstva, da ta predlog predvideva odpravo vseh manjšinskih pravic za člane tuje narodnosti, ki bi ostali na tej ali oni strani meje.
11. aprila je bilo nato v tem listu javljeno, da se »njegovi čitate-Iji« vprašujejo, »doklej bo sploh obstojala v Trstu slovenska radijska oddajna postaja. Za Slovence, ki želijo poslušati svoje sladko narečje, je itak koprski Radio več kot dovolj«. Tudi tu ni nobene pripombe, da imajo pač tudi Slovenci pravico, poslušati svobodno besedo, ne pa samo vistousmerjeno komunistično propagando. Nasvet, ki ga je v tem primeru objavil »Giornale di Trieste«, se kaj Tnalo sklada z narejeno Zaskrbljenostjo, ki so jo pokazale »Ultime notizie«, ko so razširile pisanje »Katoliškega glasa«, in osumile slovensko tržaško radijsko postajo nič manj kakor filokomunizma. Kako to, da se ta dva lista, ki prihajata iz iste kuhinje, tako močno razlikujeta? Eden namreč dopušča, da se Slovencem zanika potreba po lastni radijski postaji, zaradi česar jih navaja na Koper, drugi pa je globoko presunjen ob sami misli, da Slovenci ne bi imeli oddajnika, ki bi bil dovolj protikomunističen.
To obravnavanje slovenskih zadev se v tem primeru tudi kaj malo sklada s Paladinovim pozivom, »naj Slovenci puste pri miru italijanske stvari, tako kakor puščajo Italijani pri miru slovenske, pa bomo prijatelji«. Tudi ta poziv, s katerim sicer mi dobesedno ne soglašamo, ker je za skupno sožitje izmenjava misli vedno potrebna, je objavil »Giornale di Trieste« brez komentarja.
Kot poseben dodatek bi lahko našteli še številne sramotilne izraze in žaljive trditve, ki so jih neredko uporabili proti Slovencem že številni članki, ki jih je objavil »Giornale di Trieste«. Toda to so že tako znane stvari, da jih ni treba še posebej ponavljati v trenutku, ko hočemo opozoriti na uvodni članek, ki ga je ta list objavil v svoji nedeljski številki 12. t. m. V njem smo namreč s precejšnjim presenečenjem brali:
»Gibalo jiam je skrb za usodo tega ozemlja. Nova Italija ni imperialistična. Italija lahko jamči narodni manjšini Svobodnega o-zemlja polne politične, kulturne, pravne, socialne in verske pravice. Lahko zajamči avtonomijo, podobno oni na južnem Tirolskem... Italijanska pokrajina s samoupravo kakršno jo imata Sicilija in Sardinija, bi na vratih evropskega Vzhoda in Balkana ustvarila stičišče — vedno tako zaželeno, a nikdar uresničeno — med Latinci in Slovani ki bi spoštovali drug drugega v e-nakopravnosti in sodelovanju, katero bi očiščeno nesporazumov slabo dojetega nacionalizma dalo najboljše rezultate na vseh področjih, tako v družabnem, življenju kak*r v kulturi, trgovini in industriji.«
Vprašali smo se: smo mar prišli do preobrata v italijanski politiki do Slovencev? Ali je končno vendarle prodrlo spoznanje, da šovinizem ne vodi nikamor? Toda takoj smo se spomnili člankov, ki smo jih malo prej omenili, spomnili smo se obetajočih proglasov, s katerimi so Italijani leta 1918 prišli v te kraje, in zavedli smo se da ena lastovka, in še ta papirnata, ne prinaša pomladi. Preveč je protislovij tako v pisanju, a še po sebno v življenju, ki govore vse prej kakor pa za iskrenost lepih besed, ki jih je »Giornale di Trieste« napisal v svojem nedeljskem uvodniku.
Dokler bodo rojene Tržačane, ki so se prav zaradi »slabo dojetih nacionalizmov« morali zateči v tujino, postavljali pred vrata, jim o-nemogočali, da si zopet pridobe svoje politične in druge pravice dokler bo za dosego marsikatere stvari na anagrafskem uradu me rodajno, če pošilja dotični človek svojega otroka v slovensko ali italijansko šolo, dokler bodo odreka li celo apolidski potni list starim (Konec na 2. strani)
KITAJCI IN SOVJETI
Ko so goreči kitajski komunistični aktivisti izvedeli, da se je Geor-,gij Malenkov po smrti Stalina postavil na čelo sovjetske vlade, so poslali k Mao Tse-tungu načelnika komunistične propagande zaradi pojasnila, ali naj Malenkove slike razmnožijo v milijonskih nakladah in jih razdelijo po državi. Kitajski diktator je odgovoril: »Ne! Geor-ij Malenkov je za nas ministrski predsednik prijateljske države in nič drugega.«
Ta značilna dogodivščina ne izraža samo »veličine« zdresirane razsodnosti komunističnih propagandnih nameščencev, še manj pa dokaza za »titoizem« kitajskega sa-mopašnika. Ta odgovor ni zasno-an niti na okoliščini, da je bil Stalin kot Georgijevec Azijat, medtem ko je Malenkov čistokrvni Rus. Mao T.se-tungova misel zgolj razporeja dva strogo ločena človeška tipa: Kitajski diktator je v revoluciji pregneteni izvirni revolucionar in v domači zemlji zakoreninjeni kmet, medtem ko je novi mož Kremlju zgolj vrhunski zastopnik »aparatčikov« (birokratov), ki premikajo usodo azijskih narodov na zeleni mizi.
»Cesta v Pariz vodi preko Pekinga«, je dejal nekoč Lenin. Danes pa je zelo sporno, če je Mao Tse-tung pripravljen smatrati Peking kot etapno ozemlje svetovno-revolucionarnega pohoda, kajti Mao je bil vedno nekaj več kakor pa pokorni »nameščenec svetovne revolucije«; znatno več kot razni Bieruti, Ulbrichti ali Got.twaldi.
2e površni pogled na pestro preteklost kitajskega komunističnega poglavarja zadostuje za trezno o-ceno človeka, s katerim se bo zelo verjetno mednarodna politika še izčrpno ukvarjala.
Mao je bil rojen 1. 1898 kot kmečki sin t vasici Sošan v pokrajini -Hunan. Vzgojen je bil trdo in pa-triarhalično. Kot mladostnik je zbežal od doma in se kot samouk pri-tolkel na vseučilišče v Pekingu, kjer sicer ni mogel biti vpisan kot redni slušatelj, zato pa je ostal e-den od najpridnejših visokošolcev. Tu je prvič uprl pogled v zahodni svet. Naletel je na Marxa, Engelsa, Lenina. Pridružil se je komunističnemu krožku in se seznanil s Cen Tu-hsinjem, stvarilcem kitajske KP. Iz Pekinga je odšel kot komunistični agitator v Sangaj, kjer se je povezal s kitajsko nacionalistično stranko pod vodstvom dr. Sun Yat-sena. Spoprijateljil se je tudi z mladim Can Ci-škom, ki
je postal kasneje kot maršal Can Kaj-šek, mož svetovnega slovesa.
Povezava Can Kaj-ška s kitajskimi komunisti za obnovo Kitajske je zaradi legendarne nadoblastno-sti komunistov kmalu razpadla in se končno prelevila v bratomorno meščansko vojno med obema prejšnjima zaveznikoma. Na meji Kiang-sija je Mao postavil svojo prvo miniaturno »kitajsko sovjetsko republiko«.
L. 1928 je njegovih 100.000 mož obkolila Can Kaj-škov» vojska. Mao je obroč prebil in nastopil svoj smrtni pohod 9.000 km proti severu preko osemnajst težko prehodnih gorskih grebenov in štiriindvajset velikih rek. Na tem pohodu je rešil komaj 20.000 izstradanih in onemoglih vojščakov, izgubil svojo tretjo ženo in vse -tri o-troke.
Na severu je Mao nadaljeval s svojo revolucijo vse do napada Japonske, ko se je zaradi obrambe narodnega ozemlja proti zunanjemu sovražniku zopet povezal s Can Kaj-škom. Po zaključku druge svetovne vojne pa se je bratomorna vojna nadaljevala s porazom Can Kaj-ška.
Kdo je Mac Tse-tung? Mali kitajski kmet, ki je proti ukazom Kremlja zasnoval kitajsko revolucijo ne s pomočjo industrijskega delavstva, kakor je ukazal Stalin, pač pa z oporo kmečkega življa. Cisto kmečki je njegov izrek: »Dogme so manj koristne od krav-jeka. kajti kravjek vsaj gnoji naša polja...« Kmečka je njegova mirnost in počasna razsodnost, kmečka njegova trma; njegova strast, ki nikoli ne plamti, pač pa stalno tli.
V pogovoru je pazljivi poslušalec in mnogo manj razvnet govornik. Ljubi ženske, dobra jedila, stara vina in dobre cigarete. Politično je privrženec »koristne okrutnosti«, brez histeričnih izpadov, ki so tako značilni za ostale komunistične oblastneže. »Revolucija ni banket«, je večkrat poudaril. Od ruskih bolj-ševiških veličin ga loči tudi načelna zvestoba do sobojevnikov.
Mao je samouk, vendar je njegova izobrazba temeljita. Vprašanje, če je na Kitajskem mogoč »titoizem«, je že zato napačno postavljeno, ker je Mao svojo samostojnost vedno krepko držal v svojih rokah, medtem ko si jo je Tito moral šele izbojevati. V odnosih s Sovjeti Kitajska ni samo dajajoči, pač pa tudi spremajoči del.
Po Stalinovi smrti je Mao zapisal v »Pravdi«, da »ničesar ne mo-
re razbiti prijateljstva med Rusijo in Kitajsko«. To pa pomeni prijateljstva med dvema enakopravnima udeležencema. Mao ni Tito, ker mu ni treba, da bi bil. Njegova pot je lahko različna od kremeljskega kažipota.
Stalin je svoječasno Mao Tse -tunga prepričal, da je kitajski poseg v korejsko vojno nujen zaradi lastne varnosti. Dogodki pa so Mao-a poučili, da je Stalin s kitajsko soudeležbo na Koreji poskušal oslabiti kitajsko udarno silo in njeno gospodarsko moč ter hotel potisniti Kitajsko v vrsto svojih pokornih priprežnikov. Prav iz tega spoznanja bo verjetno sedaj po Stalinovi smrti tudi zaključena vojna na Koreji in ne zato, ker oi morda kremeljski dediči to hoteli.
Vsekakor je Mao Tse-tung kos kremeljskim naslednikom, ne glede na to, kdo bo dejansko igral v Sovjetiji v bodoče prvo violino.
Gotovo je, da je kremeljska za-vojevalnost v Aziji s Stalinovo smrtjo prejela odločilen udarec.
Boris Kidrič umrl
V soboto 11. t. m. je beograjski radio prvi sporočil javnosti vest, da je v beograjski bolnici preminul predsednik jugoslovanske ekonomske komisije in član' Zveznega izvršnega sveta Republike Jugoslavije, Boris Kidrič.
Umrl je star komaj 41 let, dan po svojem rojstnem dnevu, katerega se pa najbrž ni več zavedal, kajti zdravniška poročila pravijo, da so mu čuti zadnji čas vedno bolj odpovedovali. Niso mu torej pomagali ne britanski specialisti, ne najboljša nega. Nihče ni mogel ustaviti razkrajanja krvi v telesu tega komunističnega veljaka. Kloniti je moral pred neizprosno naravo, podobno kakor se danes mora uklanjati pred stvarnostjo vse, kar je v svojem diletantskem Za-nešenjaštvu hotel čez noč ustvariti. Odpovedal je njegov ambiciozni gospodarski »plan«, odpovedali so kolhozi, v katerih je hotel zasužnjiti jugoslovanske kmete, odpovedala je njihova finančna politika, odpoveduje socialno zavarovanje. Drugo za drugim gre navzdol, propada.
Ali ni naravnost simbolično, da niti njemu, niti njegovim tvorbam niso prav nič pomagale še tako spretne injekcije iz tujine?
Ali ni značilno tudi to, da- je u-mrl zaradi razkrajanja lastne krvi tisti človek, ki je nekoč, dejal, »da morajo teči potoki krvi«, in je kasneje tudi sam najvneteje sodeloval pri potiskanju in dušenju slovenskega naroda v taki krvavi kopeli? Saj-pade prav na Borisa K driča odgovornost za onih deset tisoč domobrancev, ki so jih leta 1945, po koncu vojne, pobili v kočevskih gozdovih.
Ljudje, ki so morali prenašati vse njegove eksperimente, ki so gledali, kako ta improvizirani gospodarski »strokovnjak« proglaša za belo to, o čemer je še včeraj trdil. da je. črno, vidijo v tem nje-
Britonsho-jugoslov. trgovina
Jugoslovanski uvoz' v Veliko Britanijo je lani narasel v primeri s predlanskim letom za skoro 5 m:-lijonov funtov šterlingov. Leta 1951 je .namreč -ta izvoz dosegel 10 milijonov 700.000, lani pa 16 milijonov 50.000 funtov šterlingov.
Zanimivo je pri jugoslovanskem izvozu to, da je Jugoslavija izvažala tudi žito in moko, kar je v istem letu morala uvažati iz drugih držav, kot na primer Kanade in Turčije. Ta izvoz ni bil omejen le r.a čas pred katastrofalno sušo in -drugimi elementarnimi • nezgodam5, ampak se še nadaljuje, saj je v januarju tega leta, ko niso še nikjer v Jugoslaviji pospravili poljskih pridelkov, izvozila žita in moke za preko 260.000 funtov šterlingov.
Kako potvarjajo dejstva
Prva slika je bila objavljena v moskovski »Pravdi« ob priliki podpisa kitajsko-sovjetske pogodbe l. 1950. Na njej je Malenkov precej oddaljen od Stalinp in Mao Tse - tunga. Ta slika je služila za fotomontažo, na kateri so izpustili vse, ki so s Stalinom, Malenkovim in Mao Tse - tungom prisostvovali podpisu pogodbe. Tako so Malenkava približali k dvema velikima, da bi s tem podčrtali njegov visok položaj in ga prikazali kot upravičenega naslednika Stalina.
Preokret na vidiku?
govem koncu gotovo znamenje u-sode. Zdi se jim, da je tudi na tem svetu vendar včasih poskrbljeno za nekakšno pravično plačilo. Kidrič je umrl sredi največje nege. Toda ali je pri tem morda kdaj mimogrede pomislil, kako umira dnevno na tisoče ljudi, ki jih je prav njegovo gospodarstvo izgladovalo, jih potisnilo v bedo, jih vrglo v na ročje jetiki in drugim podobnim boleznim?
Danes ne postavlja, v Jugoslaviji ■nihče odprto teh vprašanj. Zato pa so zatrobile propagandne fanfare, kot ploha so se začele razlivaj hvalnice, mimo mrtvega gospodarskega diktatorja so šli v organiziranem mimohodu stotisoči prav tistih delovnih množic, ki so bile site Kidriča do grla. Toda morale so. Prav tako so morale mirno poslušati, -kako so ga družno slavili govorniki, časopisi in radio, kako so mu kadili, kakor da bi bil na odru kakšen indijski maharadža, polbog, ne pa navaden in celo grešen, .močno grešen človek.
Primer Borisa Kidriča prav gotovo s tem še ni izbrisan niti iz slovenske niti iz jugoslovanske zgodovine. Bil je vendar eden tistih pustolovcev, katerim se je posrečilo v ugodnem trenutku zlesti narodu na tilnik. V zgodovini bo z vsemi njemu podobnimi večno <<-stal kot simbol, ne narodnega p/e-poroda ali blagostanja, temveč u-ničenja in nesreče. To živo sva,'lo je edino, kar bo od Kidriča obveljalo, medtem ko bo narod desetletja in desetletja moral -ob potu svojega obraza z muko ustvarjat:, da bo nadomestil to, kar mu je pokojnik uničil.
Radi bi videli, da bi Kidriču, pa čeprav komunistu, v trenutku njegovega odhoda v večnost -lahko napisali drugačen nekrolog, toda po mirni presoji vsega njegovega dejanja in nehanja ne moremo pisati drugače.
Kaže, da bodo dogodki zadnjih petih -tednov privedli do mnogo večjih sprememb, kot pa. smo spočetka mogli slutiti. Ne, kot bi sicer hoteli premalo razgledani ljudje, v smeri splošnega pomi-rjenja, vsekakor pa v smeri ra-zbistrenja političnih vidikov.
Nedvomno tudi nedavni dopis »Times«-a iz Trsta pomenja doprinos v tem pravcu. Dopisnik je i-mel sicer stroge besede za jugoslovansko upravo področja B in sodi, da je življenjska raven tamkaj padla na zelo nizko stopnjo. Ko pa razglablja o vzrokih, dopušča, da je k -temu doprinesla tudi neizvest-nost, ki je značilna za vsako prehodno dobo; po drugi strani pa naglaša, da izhaja glavna škoda iz dejstva, da so gospodarski odnosi med področjema A in B prekinjeni.
Tudi ni nobenega dvoma o tem, da je sedanji način italijanskega uradovanja na carinarnici glavni vzrok popolnega zastoja prometa med obema področjema, in to prav onega prometa, ki edini odgovarja potrebam prebivalstva na obeh straneh. Zamiranje istrskih mest, ki ga ugotavlja dopisnik »Times«-a, potemtakem ni posledica narodnostne stiske, saj -se italijanski jezik uporablja in neguje v šolah istrskih mest, enako -kot se slovenski in hrvatski jezik negujeta po trgih in vaseh istrskega Primorja, ampak je to posledica popolnega zastoja ali bolje posledica revizionistične politike italijanske vlade.
Dopisnik »Times«-a pa jemlje v pretres tudi način, kako postopajo Italijani z našim življem na področju A, in prihaja, do zaključka, da so v narodnostnem pogledu I-talijani na področju B v dokaj boljšem položaju kat pa Slovenci na področju A.
To priznanje je za nas dragoceno, ker imamo na žalost opravka z Italijani, ki zastopajo mišljenje, da je treba z nami postopati kot s talci, in da nam morajo prizadejati vse tiste -krivice, ki jih oni čisto neutemeljeno pripisujejo jugoslovanskim oblastem na področju B in v vsej Istri.
Dopisnik pa ugotavlja še eno dejstvo, ki smo ga mi že -tolikokrat naglaševali: da narodnostne črte na Tržaškem ni! Tako v enem kot na drugem področju so narodnosti pomešane, tako na enem kot na drugem področju je italijanščina pretežni jezik mestnega prebivalstva, slovenščina in hrvaščina pa jezik kmečkega življa.
Kako pa naj potem izvršijo tisto,
kar »Times« predlaga, to je preselitev vseh Italijanov na področje A in vseh Slovencev na področje B, ko pa vemo, da mesto in podeželje delujeta vzajemno, da se medsebojno izpopolnjujeta in da bi taka narodnostna in socialna delitev samo še izpopolnila žalostno sliko, ki nam jo »Times«-ov dopisnik prikazuje, to je gospodarski propad meščanov in kmetov?
Ali razen -tega prikaza, ki nam slika porazne posledice italijanske revizionistične politike, to je politike, ki na vprašanja tega področja zre izključno samo z ozkosrčnega nacionalističnega vidika, moremo ugotoviti še nekaj, in sicer sliko moralnega bankrota italijanskih nacionalistov, ki so tako silno prepovedovali stvar političnega priključka Trsta k Italiji.
Odhod področnega predsednika Palutana je bil, kot oni pripovedujejo, že zdavnaj zaključena stvar in ni, kakor bi mi hoteli, posledica dogodkov 8. marca 1953.
Za nas je vseeno in si res ne bomo razbijali glave z ugibanji o zakulisnih dejstvih, ki so privedli do te odločitve.
Vsekakor pa je Palutan čutil, kakor se da razbrati iz pisma, ki ga je nanj naslovil general Win-terton, da je zanj povoljneje, če si raje prej kot pa prekasno zavaruje položaj v italijanski upravni službi, ki mu nudi vštetje dosedanjih let službe po merilu, od katerega ne bo imel škode.
Sedaj se pa g. Palutanu pridružuje-še tržaški župan Bartoli, ki bo postavil svojo kandidaturo na demokristjanski listi nekje v severni Italiji za skorajšnje parlamentarne volitve.
Bartoli se je že odlikoval z govorom, ki ga je izrekel v Bocnu. kjer je naglasil potrebo po koaliciji vseh italijanskih sil gornjega
Poadižja.
Celo rimski mesečnik »II Ponte« v svoji februarski številki, na str. 243, v članku »Povera Trieste«, smatra take Bartolijeve posege za povsem neumestne. Trst hoče, pravi »II P-onte«, braniti svoie itali-janstvo na osnovi načel o samoodločbi. Kako pa more to-rei zastopnik Trsta govoriti o tem. da bi se ta samoodločba morala zadušiti v predelih, ki so prišli pod Italijo samo zaradi dogodkov 1. 1918 :n 1945? Kako naj zahteva samoodločbo za Trst, ko jo pa tržaški župan ne priznava južnli Tirolski? Ali mar Bartolijeva zahteva po taki koaliciji vseh italijanskih sil v južnem Tirolu ne pomeni posred-
no priznanje tega, da je enako tudi Trst z italijanskega vidika neprimeren za samoodločbo tako kakor južna Tirolska? Ali ni tako krivo prikazovanje stvarnosti v sti ankarske svrhe — pravi »II Ponte« — naravnost zločinsko kom-prem tiranje -tistih načel, na podlagi katerih bi se morala obsoditi internacionalizacija Trsta? Kdo to tisti Italijani, -ki govore v imenu narodnostno trpečega tržaškega mesta, ko pa na južnem Tirolskem nastopajo kot imperialisti in nasprotniki 14 VVilsonovih točk?, .-e upravičeno vprašuje »II Pcnte«.
»II Ponte« je gotovo v dobri veri, ko se zgraža nad postopki in izjavami župana Bartolija. On bi se zgražal celo v večji meri, ko bi bil v stanju, da tu na licu mesta opazuje metode tiste politike, ki jo Bartoli tako odkrito zagovarja na južnem Tirolskem.
Ono koalicijo strank, ki jo Bartoli zagovarja za južno Tirolsko z istočasnim dovažanjem »južnotirol-skih« glasovalcev iz notranjosti I-talije, uresničujejo demokristjani tukaj v Trstu že pet let, in sicer z manjšinsko koalicijo Italijanov, z dovažanjem glasovalcev od zunaj (Konec na 4. strani)
HamrnapstijOlfl je prisegel
10. t. m. je pred Glavno skupšči-. no Združenih narodov v New Yor- _ ku prisegel novi tajnik te organizacije, Dag Hammarskjold.
Čeprav njegovega imena doslej še nismo mnogo slišali, je Dag Hammarskjold dobro znan predvsem v evropskih gospodarskih r kro,gih.
Doktoriral je iz gospodarskih ved na univerzi v Upsali leta 1933, ko mu je bilo 27 let. Da je zelo talentiran, potrjuje dejstvo, da je že dve leti kasneje bil imenovan za -docenta na univerzi v Stokholmu.
Odslej mu je -bilo usojeno, da je brt na najvišjih položajih mnogih' švedskih gospodarskih ustanov. Zavzemal je važna mesta v Švedski banki in v finančnem ministrstvu.
Kmalu pa je njegovo delo seglo. tudi preko meja njegove domovine.
Tako je postal švedski zastopnik pri Ustanovi za vzajemno pomoč in bil od 1. 1948 do 1949 tudi njen podpredsednik. Se isto leto je postal drž. podtajnik v švedskem zunanjem ministrstvu, dve leti pozneje pa minister brez listnice. Zastopal je Švedsko tudi pri Evropskem svetu in zdaj je odjadral čez ocean, da prevzame dokaj nehvaležno mesto tajnika OZN.
VESTI z GORIŠKEGA
Ne hlapčujte!
Najhujše posledice diktature občutimo navadno tudi v oonašanju človeka in mase do oblasti m. do policije.
V	diktaturi morata namreč posameznik in masa siepo maličiti vsako oblast in ubogati vsaki njeni policiji. In še tako ni zadosti, ker diktatorji in diktature potrebujejo vedno kako žrtev, ki naj služi za to, da drži druge državljane pokorne in ubogljive.
Sedaj pa, po dvajsetletni lašistič-ni diktaturi, po petletni krvavi in brezobzirni vojni ter po težki preizkušnji komunističnega terorja, o-pazimo, da je naš človek, kar se tiče njegove moralne hrbtenice, dejanski na tleh!
Izjeme so seveda tudi tu častne in hvalevredne, saj mam v resnici ne manjka zavednih voditeljev, ki so za čase, v katerih smo se nahajali in se v marsičem še nahajamo, hkrati junaki in učitelji.
Posamezniku in masi se je zasidral y dušo strah, ki je najhujši strup za uničevanje osebne samozavesti in značajnosti.
Dokler je šlo in še gre za strah, je zadržanje našega človeka še ko-kor toliko razumljivo. Obsodbe vredno pa je hlapčevsko upogibanje hrbtenice nekaterih pajdašev, ki za košček kruha ležijo v umazanem blatu ,in še druge strašijo na ta in oni način. Te zoprne elemente mora naš človek s prezirom izločiti iz svoje srede, da bo značaj Slovenca, kot Slovenca in kot državljana, raven in jasen!
Tako vidimo danes- tudi izobraženo mladino, ki se ne znajde v pojmih demokracije in svobode, ter misli, da je oblasti in policiji, uradnikom in policajem dovoljeno vse kot pač nekoč fašističnim veljakom, orožnikom in kvesturinom, ki so nad našim ljudstvom imeli vso oblast, ker je bilo naše ljudstvo postavljeno tako rekoč izven zakona!
Treba je bilo, da smo se klanjali ne le fašističnim predTznežem, ampak tudi vsakemu črnosrajčniku, vsakemu brigadirčku in vsakemu kvesturi nu! Klobuk z glave, poklon in suženjski pozdrav! Tako so takrat mučili naše ubogo ljudstvo in ga držali v verigah. Ali pa v konfinacijo in zapore!
Narod je ubogal in trpel! Masa trpinov pa je romala v konfinaci-jo in zapore! Ti so držali hrbtenico in čast vsega naroda. Trpeli so ta čast vsega rodu in za njegovo odrešenje.
Toda fašizem je danes proč in v Italiji imamo demokratično republiko z demokratično ustavo, ki jasno določa meje pravice in dolžnosti posameznika, to je človeka in oblasti ter postavlja med človekom in oblastjo samo zakon, ki je za vse državljane enak, in katerega mora 'vsak državljan spoštovati, da se med državljani in oblastjo ohrani pravični red!
»Republika priznava in jamči ne-prekršljive pravice človeka«, zatrjuje drugi člen ustave.
»Vsi državljani imajo enako socialno dostojanstvenost in so pred zakonom enaki, brez razlike na spol, rod (»razza«), jezik, veroizpoved, politično prepričanje in na osebni ter socialni položaju, poudarja tretji člen ustave.
To pomeni, da je vsak državljan italijanskega, slovenskega, nemškega, francoskega jezika in rodu, revež in gospod, moški in ženska, katoličan in Zid, demokrat in fašist, popolnoma enakopraven pred zakonom!
Oblastva v državi pa so določena po zakonu in po njihovi važnosti in vrednosti: predsednik republike, ministri, prefekti, župani. Sodnija in policija imata svoje posebne funkcije in v pravem pomenu besede ne predstavljata oblast, ampak ščitita zakon in pravice posameznikov in skupnosti po točno določenih predpisih. Policija nadzira, da se red, mir in zakon ne kršijo!
Človek pa je zaradi omike in njegove osebne dostojanstvenosti dolžan izkazati se vljudnega do vsakogar, tudi do oblasti in sploh do vseh, s katerimi pride v stik!
Toda omika in osebna dostojanstvenost nimata kaj opraviti z ravnanjem tistih, ki mislijo, da ukaže prefekt v provinci vse, kar se mu r.ljubi; da kvestor in policija ravnata s posamezniki, kakor jim je ljubo; da morajo župani slepo u-toogaiti prefektom in kvestorjem ter celo krajevnim karabinjerskim brigadirjem in marešjalom. In tako dalje.
Vse to ni res, ker se odnosi od oblasti do oblasti ravnajo po določilih zakona, ki ga ne sme kršiti niti predsednik republike, niti ministri, niti prefekti, niti župani!
Tako ravna krivično in vsiljuje misel nadoblasti tisti, ki zatrjuje, da prefektura ima tega ali onega Župana rada in mu gre na roko ter
hoče, da ostane za župana prav tak človek!
Občinski svet sam ima pravico izbiiati si župana in ga tudi preklicati!
In napačno ravna tisti župan, ki m sli, da je podrejen krajevnemu karabinjerskemu poveljniku, brigadirju itd. V resnici je župan najvišji predstavnik javne varnosti v občini in so zato karabinjerji njemu podrejeni!
Seveda imajo karabinjerji še svojo posebno službo nadziranja nad vsem, kar se dogaja v občini. Zaradi tega pa jim ni nihče dolžan kakega klanjanja, ampak samo vljudnostno spoštovanje iz omike, v meji dostojnosti.
Zakoni so zato tu, da jih vsakdo spoštuje in da vsakogar ščitijo!
Večkrat se je dogodilo in se še dogaja, da policija zahteva od tega ali onega, naj pove kakšen jezik govori v družini in v kakšno šolo pošilja otroke! Tako ravnanje in povpraševanje ni v redu, zato je pravilno ravnal tisti Slovenec, ki je na tako vprašanje odgovoril: »To je pa moja osebna zadeva, ki vas ne briga. Sicer pa prosim, da mi tako vprašanje postavite pismeno z navedbo vzroka/«
Ponekod zahtevajo orožniki, da jim morajo naši ljudje povedati, zakaj se shajajo v kakšnem zasebnem prostoru in kaj tam uganjajo’
Tudi taka zahteva ni v skladu z zakonom, ker sedemnajsti člen ustave določa, »da imajo državljani pravico, shajati se mirno in brez orožja. Takega shajanja tudi na prostoru, ki je odprt javnosti, ni treba predhodno javiti nikomur. Za shajanje na javnem prostoru pa je treba predhodno obvestiti (in ne prositi!) oblast, ki shod lahko prepove, če dokaže razloge ali pa zaradi javne varnosti«.
Mie so foarbarci doma 8
Dnevnikoma „Giornale di Trieste" in „Mes= saggero Veneto" o oednost in razmišljanje
V	Bologni je sodna obravnava proti članom bivše fašistične bande, ki ji je poveljeval major Cari-ta, in ki je med vojno sejala teror po raznih krajih Italije ter se s svojimi barbarskimi podvigi žalostno proslavila po vsej Italiji in po vsem svetu. Naši domači italijanski šovinisti divjajo zaradi zločinov italijanskih in slovenskih komunistov, katere pripisujejo Slovencem, ki so pa bili le žrtev i komunistov i fašistov.
Da bo javnost obveščena o fašističnih grozodejstvih, prinašamo sedaj prevod iz članka, ki ga je v zvezi s to sodno obravnavo objavil i/Il nuovo Corriere della Sera« od
10.	aprila 1953, štev. 86, stran 6, ki se, kar se teh grozodejstev tiče, glasi: »Ni moči zanikati, da so številna trpinčenja bila posebno krvoločna. Člani bande Caritd so razpolagali s posebno orožarno, ki je bila za tako delo pripravna, tako da je veljalo trpinčenje in mučenje kot pravi sistem za to, da so žrtve v strašnem trpljenju dajale izjave, ki niso bile v skladu z njihovo voljo. Skoro metodično' in s sadistično pripravljenostjo so se trpinčenja in mučenja vršila med zasliševanjem. Ta trpinčenja in mučenja so bila različnega značaja, toda včasih so se vršila nad eno samo žrtvijo. V mnogih primerih so žrtve zvazali za roke in noge, med tako zvezane noge in roke pa so stavili kol, ki je žrtvi onemogočal vsako gibanje. V tem položaju so nepremično žrtev dolgo časa in po vseh straneh telesa, tudi po najbolj delikatnih, bičali z jermenom, Druge so tolkli po golih stopalih tako dolgo, da so se v bolečinah
zvijale. Zopet drugim so s ščipalko trgali nohte s prstov na nogah in rokah in jim končno vbadali iglo pod nohte. Nekatere so položili na stol in jih privezali za glavo in noge, roke pa zvezali, potem so jih pa udarjali s pestmi, brcami, palicami ali jermeni po vseh delih telesa. Ko pa so padli v necavest, so jih obujali s polivanjem mrzle vode.
Nekaterim so glavo zvezali z vrvjo, ki so jo stiskali s kosom lesa tako, da ?o preprečili normalni dotok krvi v možgane. Bile so tudi žrtve, ki so jih .nage bičali z jermenom na strani zaponke, da jim je vse telo nabreklo.
Zopet nekaterim so na goli trebuh stavili škatlico, ki je bila na treh straneh zaprta. V škatlici pa je bila neka živalica, ki je silila na prosto in s fcrempeljčki trgala živo kožo žrtve, ki ji je tako povzročala najprej srbež, nato pa strašno trpljenje. Žrtvam so dajali okusiti tudi bridkosti smrti s tem, da so jim stavljali revolver na sence ,v bližini so pa z mitro streljali, potem ko so žrtvam rekli, da so obsojeni na smrt, skupaj z vsemi zajetimi sorodniki.
»II nuovo Corriere della Sera« nadaljuje s poročilom, da so taka trpinčenja in mučenja fašisti od, bande Carita izvajali tudi nad bolnimi in ranjenimi. ,
Pa se stalno pritožujejo zaradi odpeljanih fašistov!...
Borba proti toči
S seje pokrajinskega sueta
V	soboto popoldne 11. t. m. je bila seja' pokrajinskega sveta v Gorici, na kater-i so razpravljali tudi o zadevi pevmskih najemnikov, ki bi jim ustanova »Tre Venezie« rada razveljavila najemninske pogodbe. Zadevo so že hoteli staviti z dnevnega reda, ko je naš svetovalec g. Rudi Bratuž predlagal, naj glasujejo vsaj glede predloga svetovalca Querinija, ker se že niso zedinili s predlogom kominfor-mistov. Tako je pokrajinski svet ■v tej zadevi izrazil željo, .naj bi spor ustanova »Tre Venezie« in kmetje-najemniki sami ugodno poravnali.
Ko so razpravljali o podpori u-stanovi »Friuli nel mondo«, ki so jo p>otem odobrili v znesku 200 tisoč lir, je g. Bratuž izjavil, da se temu sicer ne upira, vendar mora omeniti, da so bili prav večinski svetovalci proti temu, ko je šlo za pomoč slovenskemu »Sirotišču« v Gorici.
Zaradi stalnih nesreč, ki se dogajajo z ostanki vojnega streliva, je g. Bratuž predlagal, naj bi ukrenili kaj učinkovitega, da se nezgode preprečijo. Po njegovem mnenju bi le pooblaščenci za pobiranje železja v krajih, kjer je vojna divjala, smeli najeti ljudi, morda prav brezposelne, za tako delo in jim nuditi posebna in pripravna o-brambna sredstva pred nevarnostjo eksplozije.
Toda predsednik pokrajinskega sveta je dejal, da se ne da ničesar ukreniti, in da ni res, da pobirate-lji tega železja delajo veliko škodo na zasebnih zemljiščih. Kaže, da gospod predsednik ni še bil na kraju kjer sestradani brezposelni vrtajo v zemljo, da si v veliki nevarnosti poiščejo košček kruha!... •
vedli nekaj podobnega. Brezplačna oskrba in zdravljenje je pa nekoliko omejeno. Prav bi bilo, da bi bili vsi kmetje deležni te oskrbe, saj je končno korist splošnega značaja, če je goveja živina zdrava. 'Po naših vaseh je tedenski pregled živine tako določen: v Pevmi (pri g. Levpuščku) vsak drugi in četrti petek v mesecu ob 10. uri, v So-vodnjah pa vsako soboto ob isti uri.
Čudna okrožnica
Te dni so didaktični ravnatelji (tudi slovenskih osnovnih šol) n^ Goriškem poslali učiteljem okrožnico, ki po naročilu višje šolske o-blasti poziva učitelje, naj od učencev zahtevajo, da prinesejo v šolo napisane na papirju priimek, ime in natančen naslov njim znanih o-seb z goriške dežele, ki sedaj bivajo " inozemstvu.
Ker okrožnica ne pojasnjuje, zakaj se ta zahteva stavlja, menimo, da imajo starši pravico, zahtevati pojasnila, da se bodo znali ravnati, ker pravzaprav ni na taka vprašanja nihče dolžan odgovoriti, zlasti če ne ve, za kaj gre!
Zdravljenje goveje živine
V	boju proti razmeroma precej razširjeni Bangovi bolezni, po kateri je goveja živina tolikokrat jalova, so skoro po vseh občinah u-vedli brezplačno zdravljenje te bolezni. V goriški občini so tudi u-
Čevlji UNRRA
Ta teden so začeli razprodajati moške čevlje UNRRA po 1700 lir par. Na razpolago so samo številke od 40 do 45. Prodajali bodo vsak torek, četrtek in soboto popoldne v trgovini v Semeniški ulici št. 7.
Središča za delo
V	goriški občini so te dni odprli dve novi predišči za delo: e-no na Travniku, drugo pa pri pevmskem mostu.
Lep uspeh slov. profesorja
Izvedeli smo, da je redni frof. Rožič, ki poučuje latinščino in grščino na slovenskem liceju v Gorici, zmagal na natečaju za italijanščino. Ministrstvo mu je zaradi tega nakazalo stolico italijanskega jezika v Bocnu.
Ko čestitamo k temu uspehu slovenskega goriškega rojaka, izražamo željo goriških Slovencev in profesorjevih dijakov, naj bi vendar ostal še med nami v Gorici, kjer je nujno potreben tudi za vodstvo šole.
Teh čez drn in strn
V	nedeljo 12. t. m. je bila v Tržiču tekma srednješolcev, in sicer na teku čez drn in strn. Dijaki slovenskega liceja iz Gorice so dosegli peto mesto s 187 točkami.
Državna in narodna zastava
Pod tem naslovom je naša velikonočna številka priobčila članek v zadevi podelitve italijanske zastave vrtcema v Standrežu in v Podgori, kjer sta tudi slovenska oddelka.
Na naš članek je »Giornale di Trieste« odgovoril, kot da bi mi zahtevali še zastavo druge države. Zmešali so se mu namreč pojmi o državni in narodni zastavi, ki sta v našem oziru dva ločena pojma!
V	nedeljo 12. t. m. ob 10. uri je bil v Krminu napovedani sestanek kmetovalcev iz občin Dolenje, Kr-min, Kapriva, Steverjan, Gorica in Fara v svrho ustanovitve prostovoljne zadruge za raketno streljanje proti toči.
Ravnatelj Kmetijskega urada iz Gorice, dr. Marsano, je orisal pomen in jpotrebo ustanovitve take prostovoljne zadruge in pojasnil, da bi po nekem zakonu iz leta 1901 lahko ustanovili obvezno zadrugo, da pa bi se izvršitev zavlekla za 2-3 leta zaradi zapletenega burokra-tičnega postopka.
Nato je vodja fitopatološkega za‘ voda iz Verone, prof. Ru , kot zastopnik poljedelskega ministrstva podal zanimive tehnične in statistične podatke dosedanjih tovrstnih zadrug, ki obstojajo v severni Italiji.
Pri debati se je pokazalo, da so bili vsi navzoči bolj ali manj edini glede usatnovitve prostovoljne zadruge. Pomisleki pa so bili glede prispevka, ki naj bi bil večji a-li manjši, kakršna je pač kultura zemljišča posameznega člana.. Tako bi bilo prav, da se za površino vinogradov in sadovnjakov plača več kakor od njiv s samimi žitaricami. In o tem so si bili vsi edini in bo o tem sklepalo upravno vodstvo.
Izvolili so poleg vseh županov prizadetih občin zastopnike za vse vasi in naselja, ki pridejo v ta namen v poštev. Nasvetovano je bilo, na; se k sodelovanju povabijo tudi občini Sovodnje in Doberdob, če je tam taka potreba. Pripravljalni odbor, to je župani in omenjeni zastopniki, imajo nalogo, da v teku tedna do nedelje 19. t. m. zberejo priglasitve članov, ker bo v nedeljo v istem kraju sestanek tega pripravljalnega odbora, katerega se lahko vsak kmetovalec udeleži! Na tem sestanku bodo končno sestavili pravilnik zadruge, ki ■ga morajo poslati ministrstvu v odobritev.
Iz poročil izhaja, da mislijo leto" pri nas postaviti kakih 200 postaj za streljanje.
Naj bi vsak kmet uvidel potrebo te skupne samopomoči in pristopil k zadrugi! Lanski poskusi so nam jasno pokazali uspešnost raketnega streljanja .Iz poročila prof. Rui-ja smo sicer slišali, da je v 1/10 primerov po raznih krajih severne Italije vseeno padalo več ali manj toče, toda v vsakem primeru je tudi iz tega vestnega poročila izhajalo, da so taki primeri imeli svoj vzrok tehnične narave pri streljanju samem.
Nobena od obstoječih tovrstnih zadrug pa ni zaradi teh majhnh neuspehov prenehala obstojati, kar potrjuje slučajnost posameznih neuspehov.
dižnikov, se lahko obrnejo na o-menjeni kmečki urad v ulici Duca d'Aosta vsak dan v dopoldanski!* in popoldanskih urah.	k
MATURE
Po najnovejši ministrski odredbi bodo zrelostni in usposobljenostni izpiti (mature) pričeli 20. junija v vrstnem redu, ki bo pravočasno javljen.
Kdor' se namerava priglasiti k tem izpitom, naj do 9. maja vloži na ravnateljstvo klasične gimnazije oziroma učiteljišča prošnjo, kakor predpisuje objava na razglasni deski omenjenih šol v ulici Croce.
Za morebitna pojasnila o teh izpitih je tudi tajništvo na razpolago.
Dejanja, ne besede!
Tržačanom, ki imajo samo to krivico, da so zavedni Slovenci in da v preteklosti niso mogli soglašati s tisto zatiralno politiko, ki jo hoče »Giornale di Trieste« pokopati, niti s tisto, kakršna se še zdaj prikrito, a zato bolj dosledno izvaja, vse dotlej so pač besede samo besede in papir ostane papir. Po tolikih razočaranjih so pač potrebna dejanja, ki naj dokažejo, če je zares zavladal nov duh. In tak duh. ki naj odpravi to dttšečo napetost,
v	kateri se zvija naše ozemlje že vse od leta 1945, je potreben brez odlaganja, ne glede na končno u-sodo našega mesta, ki jo bomo i-tak vedno skupno delili.
Ce je torej zares dobra volja, potem na delo gospodje! Vprašanja, ki jih je v cilju pomiritve treba rešiti, so vam itak znana.
Dejanja ,ne pa besede naj govore!
Vsaka morebitna trditev, da je kaj takega v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja nemogoče, bi bila v tem primeru samo jalov izgovor, ki bi samo podčrtal upravičenost nezaupanja in onemogočil pomiritev, ki je v interesu, prav vseh.
—	CIN
DAROVI:	V	počastitev	spomina
pokojnega Karla Kekca z Gropa-de darujeta za Slovensko dobrodelno društvo v Trstu Ignac Marc 1.000 lir in Franc Princ
1.000	lir.
Vrtne sadihe
Pokrajinsko kmetijsko nadzorni-štvo je pričelo razdeljevati sadike raznih vrst paradižnikov. Vrtnarji, ki bi radi prišli do dobrih para-
IZ SLOV E NI T E
ZAOSTANEK Po uradnih podatkih Narodne banke Jugoslavije je bilo plačanih od planirane akontacije za prvo četrtletje letošnjega leta samo 36.5 odst., in sicer v Srbiji 37,3, na Hr-vatskem 32,4, v Sloveniji 57,5, v Makedoniji 33,7, v Crni gori 60, v Bosni in Hercegovini pa samo 19,5.
ZELEZN1SKA PROGA SV. LUCIJA - BOVEC Ponovno je oživela misel, da bi zgradili ob Soči železniško progo, ki bi vezala Sv. Lucijo (sedanji Most na Soči) z Bovcem. Ce bi se načrt inž. Zemljiča uresničil, bi zgornja Soška dolina pridobila na gospodarski in turistični vrednosti.
IZVOZ PREMOGA
Predstavniki istrskih premogovnikov v Raši so sklenili z italijanskimi podjetji pogodbo za dobavo 95 tisoč ton premoga.
PRESEŽNE PLAČE
Z uvedbo delavskega upravljanja, podjetij so uvedli tudi presežne plače, ki so pravzaprav edina vidna, materialna podlaga delavskega upravljanja. Od časa do časa, kot nanesejo fondi, si delavci razdelijo čiste dohodke. To je tako' Imenovana presežna plača. V ljubljanski mestni klavnici so si na primer lani razdelili okrog 6 milijonov din; letos so ga že razdelili meji delav* ce in uslužbence presežne plače v skupnem znesku 3,200.000 din. Direktor klavnice je dobil 33.650 din,
njegov pomočnik 29.030, mojster v predelovalnici 34.560, razni vodje pa od 26 do 28.000 din. Delavci so dobili sicer nižje, a vseeno še visoke plače.
Vse to bi bilo dobro in prav, če bi ljudstvo pri teh presežnih plačah ne -bilo prizadeto. Toda vse to gre v breme potrošnikom, ki morajo dražje plačevati meso, kot bi ■ga sicer, če bo omenjena klavnica ne izplačevala tako mastnih presežnih plač. Nujno, da se meso draži. Temu pa ni krivo odkupna cena živini, niti zvišana akumulacija, pač pa zvišan plačilni fond, iz katerega črpajo delavci tudi svoje presežne plače.
»Ljubljanski dnevnik« ob tej a-nalizi pride celo do zaključka, da take presežne plače »pomagajo dražiti na trgu .tudi drugo blago, ker imajo pač lepše dohodke«....
Nekateri predvidevajo v tej e-nergični časopisni gonji proti takim presežnim plačam pripravo na ukinitev vseh presežnih plač.
50 postelj, poleg splošnega oddelka še oddelek za otroke in porodnišnico.
NOVE ELEKTRARNE Lansko leto so v Jugoslaviji zgradili 11 novih elektrarn s skupino zmogljivostjo 71.500 Kw. Štiri so termo, ostale pa hidroelektrarne.
ATOVE BOLNIŠNICE
V	Pazinu in Poreču so dogradili novo bolnišnico. V Poreču so nakazali za zaključna dela še preko 20 milijonov din. Bolnišnica bo imela
CENE V BEOGRADU
Nemški časnikar navaja v svojem listu sledeče cene, ki jih je videl v Beogradu: kg teletine 220, kg jagnjetine 150, kg svinjske masti 100, kg jabolk 30, kg mešanega kruha 20, kg pomaranč 280 din; moški čevlji 3.000, moška obleka 17.000, ženska pa 5.000 dinarjev. Cene kavi, sladkorju in rižu pa ni opazil.
UNIVERZA V SARAJEVU Na medicinski fakulteti te univerze je v začetku aprila diplomirala prva skupina medicincev. Doslej je na sarajevski univerzi končalo študij 70 pravnikov in 70 študentov kmatijsko-gozdarske fakultete.
CEMENTARNA ANHOVO Velika cementarna v Anhovem pri Kanalu je že skoro popolnoma izčrpala svoj dosedanji kamnolom, iz katerega je toliko časa dobivala potrebno surovino. Da bi ne bilo treba ukiniti obratovanja te tovarne, so pravočasno poskrbeli za nov kamnolom, ki je sicer precej oddaljen od tovarne, a ima dobro in obilno zalogo mehkega laporja. Ta kamnolom bo zvezan s tovarno z 1,700 m dolgo žičnico.
Zgradili bodo tudi novo veliko skladišče za cement. Za ta dela so nakazali 250 milijonov din.
Radio Trst II
306,1 m ali 980 kc-sek NEDELJA, 19. aprila: 8.45 Kmetijska oddaja. — 9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah.
15.00 Koncert ruskih balalajk. —
16.00 Malo za šalo - malo zares.
17.00 Koncert mešanega zbora »Tanče« iz Nabrežine. 18.00 Novice iz delavskega sveta. — 18.10 Koncert pianista Gabrijela Devetaka. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 20.00 Slovenski motivi.
21.30 Izbrana lirika. — 22.00 Ma-scagni: PRIJATELJ FRITZ, 1. in 2. dejanje.
PONEDELJEK, 20. aprila:	13.30
Kulturni obzornik. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Književnost in umetnost. — 22.00 Ma-scagni:	PRIJATELJ FRITZ, 3.
dejanje.
TOREK, 21. aprila: 13.00 Glasba po željah. — 18.15 Delius: Koncert ta violino in orkester. 19.00 Tehnika in gospodarstvo. —	20.30
Aktualnosti. — 21.00 Citamo za vas. — 22.00 Beethoven: Simfonija št. 5.
SREDA, 22. aprila: 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Zdravniški ve-dež. — 20.30 Sola in vzgoja. —
21.30 Vokalni kvartet. —	22.00 Čajkovski: Simfonija št. 4.
ČETRTEK, 23. aprila: 13.00 Zenski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. —	20.00
Koncert moškega zbora »Ivan Cankar«. — 21.00 Radijski oder -iDetela: UČENJAK. — 23.00 Koncert Ljublj. godalnega kvarteta. PETEK, 24. aprila: 13.00 Glasba po željah. — 18.15 Čajkovski: Koncert št. 1. — 19-00 Kraji in ljudje. —	20.30 Tržaški kulturni
razgledi. — 21.00 Klavirski koncert prof. Mirce Sancinove.
22.00 Iz koncertnih dvoran Velike Britanije.
SOBOTA, 25. aprila:	3.00 Šramel
kvintet in pevski duet. — 13.30 Kulturni obzornik. — 18.15 Koncert violinista Ljudevita Dobro-nyja. — 19.00 Pogovor z ženo. —
20.00 Slovenski motivi. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. —
22.00 Dvorak: Serenada za godalni orkester.
Odlikovanje in očiščevanje
»Hatolišhi glas" in Radio Trst II
Ob postelji bolnika stoji mož v .snežnobeli zdravniški halji. Vse njegove kretnje spremljajo upi in nade bolnikovih oči.
Zdravnik! Kako neskončno človeško zaupanje leži v tej besedi, .zaupanje v njegovo znanje in izkušnje, v njegovo ljubezen do človeškega rodu. Ljubezen, ki meji na pravo in resnično junaštvo. Bela halja, simbol čistote, nesebičnosti in visoke humanitarnosti zdravniškega poklica. Poleg veleizdaje gotovo ni težjega zločina, kot bi bila goljufija tistega zaupanja nasproti bolniku, ki bi pod zdravniško haljo prikrivalo morilca.
Ob bolniški postelji sta se srečala dva človeka v belih haljah. On — učenjak s slovitim imenom in visokim položajem, ona — brez položaja, zato pa bogata na izkušnjah in znanju, ki si ga je osvojila v dvanajstih letih zdravniške •..službe; nabita odgovornosti za .zdravje in življenje sovjetskega •človeka. V rokah obeh počivajo i-ste analize, pred očmi obeh enaki simptomi bolezni... Zenska je spoznala: mož z visokim položajem u-•gotavlja napačno diagnozo, to pomeni napačno zdravljenje, to se pravi smrt.
Cemu počenja vse to? Medicinska pomota? Vendar ima ta učenjak vse preveč znanja in izkušenj, •da bi se mogel tako težko zmotiti, Čudno je tudi to, da si ne pusti ničesar dopovedati. Ce torej vse to ni pomota, kdo je potem ta človek?
Na vsa ta vprašanja ni mogoče odgovoriti v nekaj urah. Potrebno je temeljito premišljevanje,-potrebno je visoko z.nanje in popolna prepričevalnost, predvsem pa je potreben čisti patriotizem. Sele potem človek lahko vse razume. Da, pred njo stoji sovražnik, ne samo sovražnik, pač pa banda sovražnikov Sovjetske zveze. Potuhnjen, smrtnonevaren sovražnik, .spretno zakrinkan.
Tako je pričela borba, težka borba, kajti visok položaj pomeni tudi mogočno oblast in težko iztreblji-ve zveze. Toda žena se je borila tako, -kakor se bori zgrajen komunist za svojo domovino. Borila se ni za življenje, pač pa za smrt. Morda je v tistih dneh ponovno zazrla v svojih mislih goreče letalo in v njem — sovjetskega pilota, •svojega sina, edinca.
Se pred kratkim te žene nismo poznali, sedaj pa je ime zdravnice Lidije Fedosejevne Timašukove postalo simbol sovjetskega patriotizma, simbol čuječnosti, simbol nepomirljive moške borbe s sovražniki domovine. Posrečilo se ji je razkrinkati ameriškega plačanca; pošast v beli zdravniški halji, ki naj bi pomorila najboljše sovjetske voditelje.
Novica o odlikovanju Lidije Fedosejevne Timašukove z najvišjim Leninovim redom za razkrinkanje trikrat prokletih zdravnikov - mo-
KRMLJENJE ŽIVINE
Po težkih dnevih pomanjkanja krme se bliža čas, to bomo začeli z zelenim krmljenjem živine.
Zlasti letos bo marsikateri živinorejec primoran, začeti bolj zgo-, •daj s takim krmljenjem, in to s še nedozorelo mlado travo ali rdečo deteljo.
Vsako začetno zeleno krmljenje, zlasti pa še s še nedozorelo travo, povzroči pri živini občutne prebavne motnje, ki se odražajo v bolj -ali manj močni driski. Taka živina .shujša in ošibi; delovna živina postane skoro nevprežna in krave dajejo manj mleka, in še to bolj šibko ali vodeno, a breje krave tudi lahko zvržejo.
Torej, kakor vidimo, moramo biti z začetnim zelenim krmljenjem zelo previdni. Da se omenjenim neprilikam izognemo, moramo zeleno krmo postopoma mešati s suho, in sicer s senom ali slamo. V prvem tednu bomo dali četrt zelene in tri četrt suhe krme in tako ■od tedna na teden za četrt več. Mešamo na ta način, da denemo svežo in suho krmo na kup in vse z vilami dobro premešamo. Vsak obrok pripravimo po dvanajst ur pred krmljenjem; to pa zato, da se suha krma osveži in zmehča ter jo tako živina raje žre, ker bi jo v nasprotnem primeru živina izločala od zelene. Kdor pa ima slamo -reznico, je nabolje, da vso mešanico skupaj zreže, kar lahko pripra-
vi	tudi za več obrokov, samo je treba paziti, da se ne ugreje ali celo splesni. Zato jo moramo na seniku na drobno razširiti. Ce bomo uporabili kot suho krmo mnogo slame, moramo seveda živini dodati primeren obrok močnih krmil, in sicer otrobe, zmleto koruzo s storži in kakšno vrsto tropin. Teh močnih krmil bomo podali po 1-2 kg na odraslo živino dnevno.
PRETAKANJE VINA
Nastopa čas, ko bo treba vino vdrugič pretočiti, kar moramo vse-
rilcev se je bliskovito razširila po vsej deželi. Lidija Fedosejevna je postala za milijone sovjetskih ljudi in za njihove nameščence v tujini najsvetlejša zvezda svetovnega komunizma. Stara upokojenka L. Kosačukova iz Slavjanska je svoje pismo pričela s. preprostimi besedami matere: »Draga hčerkica naše domovine, izredno se veselim nad Vašim junaškim činom in nad Vašimi zaslugami za domovino.«
V	nekem pismu iz Krasnogvardej-ska pišeta L. Filenko in F. Arhi-pov:	»Ce bi bilo mogoče poslati
nama Vašo sliko, bi jo vsi mladi in stari na najdragocenejšem mestu nalepili v družinski album. To se pravi, da ste Vi prava hčerki svojega naroda, svoje domovine...«
Učenci desete šole v Sočiju so svoja čustvovanja povezali v verze, da bi z njimi pravilno zazna-menovali ameriške plačance:
»Zaničevanje vam razvalinam
družbe
Za vaša nizkotna dejanja!
Naši slavni ruski patriotinji pa slavo in čast za vse večne čase!«
Vse to se je zgodilo pred nekaj tedni. Nenadoma pa smo izvedeli iz »Pravde«, da je bilo vse drugače. Niso kremeljski zdravniki potepuhi in Lidija junakinja, pač pa
IV.	Nemčija in Italija razbijata Balkan
Toda bili smo v kritičnih letih 1936-1937. Mednarodna napetost je naraščala. Italija in Nemčija sta sklenili, razbiti enotnost balkanskih držav in Male antante. Pri tem jim je posredno pomagal tudi Laval, ki se je trudil, da bi storil vse, prej kakor pa čuval to, kar je Barthou zgradil. Nemški načrt je bil, najprej izolirati in nato razbiti Češkoslovaško, z gospodarsko penetracijo pa pridobiti Jugoslavijo, Romunijo, Grčijo, Turčijo in Bolgarijo. Odločilno politično potezo je napravil leta 1936 Mussolini, ki je istočasno ponudil prijateljstvo Jugoslaviji, obenem pa je zahteval »pravico za štiri milijone Madžarov«, s čimer je jasno pokazal, da zagovarja njihove zahteve proti Češkoslovaški in Romuniji. Zmaga avtoritarca Metaxasa, ki je bil naklonjen Italiji in Nemčiji, je pri ostalih balkanskih državah začela vzbujati sum-v grško zanesljivost. Tudi Jugoslavija je pod Sto-jadinovičem napravila dva stranska skoka: leta 1937 je brez predhodnega obvestila in odobrenja Balkanske in Male antante podpisala z Bolgarijo sporazum »o večnem prijateljstvu«, še hujši udarec pa je bil pakt z Italijo. Romuni so
kakor opraviti pred nastopom večje vročine.
Ce je vino čisto, ga pretočimo tako, da pride čim manj v dotiko z zrakom. Za pretakanje pripravimo čiste in zdrave sode. Sode, ki jih bomo s pretočenim vinom napolnili, moramo predhodno zažve-plati, in sicer na 200-300 1 po en azbestni trakec ali po eno malo kocko, oziroma eno veliko kocko za dvojno količino. Ce pa imamo vino, ki je bolj ali manj motno, ga bomo pri pretakanju zračili na način, kakor smo že večkrat opisali. V taka vina pa po pretočenju dodamo po eno kocko »Enososine« na 100 1. Te kocke najprej zdrobimo v prah, jih nato vsujemo v sod in dobro premešamo, napolnimo sod do vrha in zamašimo. C e pa ima kdo še sladko vino, naj ravna pri pretakanju kakor z motnim vinom, toda naj skuša vino čimprej oddati. Taka vina začnejo ob nastopu vročine vreti, in če niso sodi popolnoma zdravi, se lahko taka vina skisajo. Pri takih vinih je ne-obhodno potrebno, da so sodi vedno polni.
Pri drugem pretakanju ostane le malo gošče. To goščo bomo enostavno sfiltrirali. V ta namen so v prodaji nalašč za to pripravljene vreče, ki so stkane iz blaga, ki ne pušča vinu nobenega duha. Dobite jih tudi v »Vinoagrariji« v Gorici. Taka vreča je na koncu koničasta in ima na vrhu ob odprtini 4 zanke za obešenje. V goščo za filtriranje dodamo po eno žlico »filtri-na« na 10 1 (dobite jo pri »Vinoagrariji«), vse skupaj dobro premešamo, dodamo zrnce bisulfita a-li malce prahu »Enososine« in nato vlijemo v vrečo. Pred uporabo moramo vrečo zmočiti v vodi, ker drugače ne propušča vina. Ko se začne vino cediti iz vreče, bomo natočeno vino toliko časa odlivali nazaj v vrečo, dokler se ne začne odcejati prav čisto vino.
Tako vino lahko pomešamo med ostalo vino v kleti.
nasprotno je res: zdravniki so dostojni sovjetski državljani in Lidija mora vrniti svoje odlikovanje.
Sedanje uradno sporočilo, ki mu mora (do preklica!) verjeti ves svetovni komunizem, pravi: Zdravniki niso krivi, pač pa policija! Do Stalinove smrti je vodil ministrstvo za državno varnost (nekdanjo GPU) minister Ignatjev. Njegov pomočnik pa je bil minister Rju-min, načelnik preiskovalnega oddelka ministrstva. Sedaj je prišlo na dan, da je Rjumin nedolžne zdravnike aretiral in jih z metodami, »ki so po sovjetskih zakonih prepovedane«, prisilil h krivemu priznanju. Njegov predstojnik minister Ignatjev je bil obdolžen »politične slepote« (kakor Aldo Slavec v Nabrežini!). To je še posebno zanimivo, ker je bil Ignatjev šele pred nekaj tedni ob razdelitvi Stalinove dediščine postavljen na najvišje oblastniško mesto, v tajništvo Centralnega komiteja stranke.
13. januarja letos je »Pravda« državnim varnostnim organom temeljito oprala glave z očitki, da niso odkrili zarote, ki je polnih o-sem let nekaznivo pošiljala partijske poglavnike na drugi svet. Sedaj piše ista »Pravda«, da so si varnostni organi sami izmislili zdravniško zaroto. Podobno ponav-
preko Nikole Jorge odločno protestirali proti temu samovoljnemu postopanju, ki ni bil v skladu z obvezami Balkanskega pakta in o-bičaji med zavezniki. Tako se je Mussoliniju posrečilo, zabiti med zaveznike klin nezaupanja. Istočasno je na Balkanu rastel nemški vpliv. 50 odstotkov zunanje trgovine balkanskih držav je bilo v nemških rokah.
Miinchenski pakt 30. septembra leta 1939 je končno razbil Malo antanto, ki ni mogla izpolniti svoje naloge, da bi proti volji vseh velesil očuvala ozemeljsko nedotakljivost Češkoslovaške. Balkanske države so še skušale rešiti, kar se je rešiti dalo. 2e julija meseca i-stega leta so pristale na odpravo vojaških omejitev, ki jih je Bolgariji naložila mirovna pogodba po prvi svetovni vojni, v zameno pa se je Bolgarija obvezala na miroljubno politiko do balkanskih držav.
V. Stališče uradne Velike Britanije
Toda dogodki so jasno kazali, da je treba nehati s čustvenostjo in da je treba stopiti na pot stvarnosti. Miinchen je učil. Grigore Ga-fencu, kasnejši romunski zunanji minister, je odkrito vprašal: »Nemčija ima svoje načrte. Ali imajo tudi ostale dežele kaj takega? Ce jih nimajo, moramo mi po sili z Nemčijo!« In kakor odmev so mu kmalu nato zazvenele Chamberlai-nove besede: »Ze geografija dokazuje, da mora Nemčija imeti vodilni položaj v Srednji in Jugovzhodni Evropi. Ne vidim razloga, zakaj bi čakali, da se v teh pokrajinah kaj bistveno izpremeni.«
V	takih razmerah si je Nemčija dejansko neovirano gradila svoj »Lebensraum« — življenjski prostor. Člani Balkanske antante so bili v primeri s silami, ki so bile proti njim, navidezno nepomembna sila. Zato ni nič čudnega, če so njihovi zunanji ministri na vseh zasedanjih po letu 1938 samo podčrtavali miroljubnost, in če je vsaka država pravzaprav vodila svojo lastno politiko, čeprav je bil na zunaj ohranjen videz enotnosti. Vsak je pač upal, da ne bo prišel na vrsto. Položaj se ni bistveno Izboljšal niti leta 1939, ko sta 13. o-prila Velika Britanija in Francija ponudili Romuniji in Grčiji podobno jamstvo za primer napada, kakršnega sta pred tem dali Poljski. Jugoslavija, ki je bila preveč izpostavljena, ni bila deležna tega jamstva.
VI. Propast Balkanske antante
Vojna se je vidno približevala Balkanu. Vprašanje je bilo, če bodo članice Balkanske antante vsaj v zadnjem trenutku spoznale, da bodo le s popolno vzajemnostjo in odločno voljo za obrambo kaj rešile. Posebno Romunija je prišla 2. februarja 1940 na sestanek v Beograd z vročo voljo, da bi dobila jamstvo svojih zaveznic, ker se je upravičeno zavedala, da je po Češkoslovaški zdaj ona na vrsti. Toda od vsega tega ni bilo nič. Najprimernejšo sliko vzdušja, v katerem je potekal ta sestanek zunanjih ministrov balkanskih držav, nam dajejo besede jugoslovanskega delegata Cincala Markoviča, ki je v svojem govoru dejal: »Srečen sem, da lahko ugotovim, da so naši miroljubni napori dali dobre rezultate. V bodočnost gledamo z
lja za »Pravdo« tudi slovenski papagajček »Delo« v Trstu. Kaj si res ustvarjajo rdeči mazači javnega mnenja, da jim bodo sovjetski državljani in komunisti v ostalem svetu danes bolj verjeli kakor pa 13. januarja. Da v to veruje mladostnik rdeče garde v Trstu, g. Angel Blažina, nam je povedal sam s svojim uvodnikom v »Delu« pod zanimivim naslovom »Sirimo resnico!« — ker smo, tako si je mislil, do sedaj širili neresnico.
Menda je nekaj podobnega imela v mislih tudi namestnica sekretarja KPI, podružnica Trst, g. Marina Bernetič, ki je v Nabrežini v »jasnih 'i preprostih besedah obrazložila zadevo zdravnikov«. Res je opravila to svojo zadrego in zadrego kremeljskih borcev za oblast z neverjetno preprostostjo. Z izredno kratkimi stavki je izvršila obred očiščevanja; prepričala pa ni niti najbolj zaplankanega komunista v Nabrežini. Uboga Marinka, s svojim očiščevanjem je imela prav tako srečo, kakor uboga Lidija s svojim odlikovanjem...
Kako so že zapisali vrli učenci desete šole iz Sočija Lidiji?
»Zaničevanje vam razvalinam
družbe — za vaša nizkotna dejanja!«
optimizmom. Balkan ni ogrožen od nobene strani. Lojalno in korektno postopanje balkanskih narodov je bilo povsod pravilno ocenjeno in spoštovano.« Da bo ironija še večja, je Cincar Markovič izrazil posebno zadovoljstvo nad miroljubnimi načrti Madžarske, Bolgarije in fašistične Italije. V tem duhu je bil sestavljen tudi zaključni komunike, ki je vseboval fraze o miru, sodelovanju, pozive Madžarski, Bolgariji itd.
Romuni so se vrnili domov razočarani. Par mesecev kasneje, poleti 1940, so jih že delili: Sovjeti so si vzeli Bukovino in Besarabijo, Madžari najboljši del Transilvanije, Nemci pa so se vsedli v srce države. Oktobra 1940 je Italija napadla' Grčijo, spomladi 1941 pa sta se pod združenimi nemško-italijan-skimi udarci zrušili Jugoslavija in Grčija. V nobenem teh primerov niso članice Balkanske zveze pod-vzele nikakršnih pravočasnih in u-činkovitih skupnih obrambnih u-krepov.
Pisec članka v Britanski enciklopediji zaključuje poglavje o Balkanski antanti z besedami: »Vkljub zatrjevanju enotnosti, ko je bila nevarnost daleč, so balkanske države druga za drugo postale žrtev napada, ki so ga nameravale preprečiti s skupno akcijo, katere pa niso izvedle.« Bo ta nauk zalegel vsaj za bodočnost?
VII. Medvojni in povojni načrti in poskusi
Tako je končal veliki medvojni poskus balkanskega zbližanja. Toda ideje, ki so občutene, in odgovarjajo potrebam, ne zamro. Zvesti tem težnjam sta jugoslovanska in grška vlada v begunstvu sklenili 15. januarja 1942 v Londonu važen sporazum, ki bi pravzaprav postal temelj trajne ozkte zveze balkanskih držav. Sporazum je predvideval ustanovitev stalnega, skupnega političnega odbora, ki bi ga tvorili zunanji ministri; gospodarskega odbora, v katerem bi bila po dva zastopnika vsake vlade; 'ustanovitev skupnega glavnega stana oboroženih sil in stalen urad s političnim, gospodarskim, finančnim in vojaškim oddelkom. Zunanji ministri naj bi se sestajali kadar koli bi to bilo potrebno in prav tako naj bi se redno sestajala tudi odposlanstva parlamentov držav podpisnic. Clen 10. sporazuma je pozival vse ostale balkanske države, ki imajo svobodno in zakonito izvoljene vlade, naj se pridružijo novi Balkanski zvezi. Toda Teheran in Yalta, ki sta dodelila Jugoslavijo in Grčijo dvema ločenima interesnima področjema, sta preprečila, da bi se po zaključkh vojne ta načrt tesnega sodelovanja tudi uresničil.
Na drugi strani se tudi novi komunistični gospodarji Balkana niso mogli odtegniti nujnosti, ki je zapopadena v ideji balkanskega zbližanja. Tito in Dimitrov sta izdelala načrt za jugoslovansko-bol-garsko združitev, toda Sovjetska zveza, ki ni marala, da bi na njenem občutljivem južnem boku zra-stla kakšna pomembnejša politična tvorba, je to preprečila. Videl je, da ie Dimitrov plačal svoje navdušenje z glavo, med Titom in Moskvo pa je prišlo do razcepa.
VIII. Nov balkanski pakt
Rezultat je sledil šele, ko so se za stvar zavzele oddaljene sile, ki nimajo na Balkanu nobenih oze-
V	času, ko demokratične zamisli po težkih in bridkih izkušnjah fašistične in nficistične sam.opfišno-sti in ob dnevnem spoznavanju sodobnega absolutističnega rdečega trinoštva na eni strani zelezne zavese pronicajo v zahodno Evropo, se pojavljajo še vedno težnje po preteklih oblastniških oblikah v odnosu človeka do človeka, naroda do naroda.
Pri tem ne mislim na ostanke in naslednike fašizma in nacizma, pač pa na skupine ljudi in posameznikov, ki so se jim diktatorski vzori vtihotapili v krogotok njihovih misli in dejanj v času njihove rasti, in katerih se ne morejo učinkovito iznebiti kljub navidezni demokratizaciji njihovega življenja.
Tako se pri teh ljudeh nekako podzavestno uveljavljajo samopaš-nosti in k njim pripadajoči priveski tudi v odnosih do demokratičnega sveta.
Te misli so me obšle, ko sem prebiral nekako kritično razpravljanje tržaškega dopisnika v »Katoliškem glasu« o postaji Radio Trst
II.	Ni to prvi »prispevek« »Katoliškega glasa« o tem vprašanju.
Radijske postaje na Zahodu so kulturne ustanove v najširšem smislu besede in znatno prispevajo !i kulturni rasti posameznih narodov. To je na Zahodu mogoče, ker je
meljskih zahtev, in so vedno zagovarjale utrditev tega prostora. Zopet smo videli na delu Veliko Britanijo, ki je na Balkanu vedno i-mela svoje zanesljive zaveznike, in pomagale so ji Združene države, ki so po drugi svetovni vojni postale važen činitelj v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu ter s tem tudi na Balkanskem polotoku. Pri dolgih pripravah za sklenitev novega balkanskega sporazuma so se zopet znašli stari prijatelji, ovirali pa so ga stari nasprotniki. Podobno kakor pri prvi Balkanski antanti so bile osnove sporazuma najprej sprejete v Atenah, sama pogodba »O prijateljstvu in sodelovanju med Federativno republiko Jugoslavijo, Kraljevino Grčijo in Republiko Turčijo« pa je bila podpisana 28. februarja letos v Ankari. Tudi 'ta pogodba ima izrazito političen značaj:	jamči	članicam
nedotakljivost njihovega ozemlja, predvideva združeno obrambo, sodelovanje glavnih vojaških stanov, a tudi sodelovanje na področju gospodarstva, tehnike in kulture, za kar naj bi bili ustanovljeni primerni posebni organi. Zunanji ministri podpisnic se bodo sestajali enkrat, a po po trebi tudi večkrat letno.
Tako vidimo, da se vkljub velikim notranjim političnim razlikam zopet na starih temeljih vzpostavlja sodelovanje balkanskih držav. Značilno je, da je tudi tokrat prišlo do te zveze brez Bolgarije in celo brez Romunije, toda vzpodbujajoče dejstvo je, da njuna odsotnost ni posledica njune volje, temveč sovjetskega gospostva.
Kakšni bodo uspehi tega najnovejšega zbližanja, in ali bo delo seglo tako daleč, kakor v preteklosti, ali pa bo zaradi razlik med načini vladavine in življenja podpisnic ostalo omejeno zgolj na zunanjepolitično področje, bo pokazala bodočnost.	(Konec)
Ing. BORIS SANCIN
Zasedanje CDIHISCO-a
V	Parizu je zasedal širši odbor Socialistične internacionale, ki pripravlja vse potrebno za kongres, ki bo julija meseca v Stokholmu.
Francoski zastopnik Mollet je i-mel obširno poročilo, v katerem je prikazal stališče svoje stranke do važnejših mednarodnih vprašanj. Med drugim je odločno nastopil proti ratifikaciji pogodbe o Evropski obrambni skupnosti in proti sprejemu Nemčije v Evropsko vojsko. S tem je napovedal težke dneve za sedanjo francosko Majarjevo vlado in nakazal težak razvoj političnih dogodkov v Evropi v zvezi z ameriškimi napori za dosego politične, gospodarske in vojaške enotnosti na naši celini.
Za nas je še važno dejstvo, da so odložili na dobo po koncu italijanskih parlamentarnih volitev poseg v tržaško vprašanje. Kakor je znano, bi morala priti že 13. marca v Trst posebna komisija Socialistične internacionale, da bi na licu mesta preučila naše prilike.
Prav tako so odložili na kasnejši termin razpravljanje o sprejemu Jugoslavije v internacionalo. Italijanski iredentisti se zaradi tega že veselijo, da bodo v Socialistični internacionali razpravljali o Trstu brez sodelovanja jugoslovanskih zastopnikov.
delo vsega kulturnega snovanja postavljeno na načela svobode. Pri nas pa se v zadnjem casu pojav-ijajO pritiski, Ki v nobenem primeru ne morejo prispevati k vzpod-uujanju kulturnega snovanja, ki nam je na tej zemlji tako krvavo potrebno. Ti pritiski, ki so zarodek diktatorskih zamisli, pobijajo svobodo duha kot največjega nasprotnika svojega despotskega sistema in, nastopajo pri tem še skrajno sumljivo. V zadnjih letih so se ti pritiski močno povečali zaradi polomov na novo zasnovanih demokracij v nekaterih zahodnih državah in zaradi poostritve protilibe-ralnih pobud v psevdodemokratič-nih državah, kakor je n. pr. Italija. Od tu segajo te pobude po raznih krivih propovednikih tudi na naše ozemlje.
Kritika je v svobodnem svetu e-na izmed temeljnih demokratičnih pridobitev. Taka kritika pa obvezuje tistega, ki jo izreka, z obsežno in vsestransko odgovornostjo. Njena funkcija zasleduje splošne koristi, stremi za izboljšanjem določenega stanja v vsestransko korist in se trudi v demokratičnem svetu za dosego predvsem demokratičnih ciljev.
Teh splošnih značilnosti kritike »Katoliškega glasa« ne poznajo in ne upoštevajo. Predvsem misli dopisnik, da bi morala postati slovenska radijska, postaja v Trstu stoodstotno nasprotje kopi-ske postaje. Ker je koprska postaja trobilo komunistične partije, bi morala biti slovenska tržaška postaja
— po mnenju tržaškega dopisnika
— trobilo neke protikomunistične stranke. Slovenska tržaška ušesa bi morala potemtakem poslušati dve skrajnosti, ki bi se medsebojno prerekali na žive in mrtve, obenem pa bi svoje strankarske težnje poveličevali v sedma nebesa. Rdeči kulturi, znanosti, razvedrilu, športu naj bi se postavila po robu črna, modra, zelena in ne vem še kakšna kultura, znanost, razvedrilo, šport. To je res zelo preprosti in na oni strani železne zavese iz-povedovani obrazec:	Moskva ali Rim, ki ga obnavlja pri nas nasil-niška miselnost.
Pri vsem odločnem zavračanju komunizma in pri vsem dolžnem spoštovanju krščanskih vrednot so take formulacije kulturnega in ci-vilizatoričnega izživljanja za vsak narod skrajno nazadnjaške in nedemokratične. Prepričani demokrati zavračajo prav tako sovjetsko kakor špansko kulturno tlako.
Da dodaja v najnovejšem času ZVU slovenski radijski postaji določene kulturno-oddajne koncesije komunistom obeh izpovedanj, obenem pa odpira tudi vernim katoličanom besedo v svet, mislim, da s tem ne pohujšuje niti resnih katoličanov niti zakrknjenih komunistov. Demokracija, je široka in skrajno strpna in prav v tem je njena moč. Med vojno smo v ameriških dnevnikih dosledno na prvi strani prebirali neokrnjena nemška in italijanska vojna poročila in samo zaradi tega gotovo ni niti en sam Američan postal nacist ali fašist.
To je eno.
Drugo, kar pada tako prozorno v oči, je metodični osebni napad na ravnatelja radijske ustanove. Zdi se, da ti napadi izražajo nespretno prikrite i zpodrinjevalne težnje z močno papriciranim spletkarjenjem ob popolni nevednosti pisca, da so demokratični zavezniki za take spletke povsem neobčutljivi. Vsemu svetu je že znano, kaj se je pred meseci na Radiu zgodilo, in prizadeti nimajo prav nobenih razlogov, da zadevo pogrevajo, ker se bodo pri tem samo še bolj opekli.
Monopolizacija je v slovenskem šolstvu rodila v zadnjem času take očite demontažne učinke zaradi neodgovornih osebnih ambicij, da bodo tržaški Slovenci vsak poizkus kake podobne reprize na slovenskem radiu znali pravočasno in u-činkovito preprečiti. Šolska izkušnja je dovolj poučljiva in bo gotovo ostala za slovensko zgodovino bistveni činitelj!
Morda največja krivda radijskega kritikastrstva v »Katoliškem glasu« pa je namerno ali nenamerno — vsekakor politično nedopustljivo — ovaduharstvo slovenske u-stamove šovinističnemu nasprotniku.
»Giornale di Trieste«, ki se prišteva h katoliškemu tisku, in je poluradni organ demokrščanske stranke, pošilja verne slovenske katoličane pod okrilje koprske komunistične postaje in s tem dokazuje, da mu je vera zgolj priložnostno sredstvo za iztrebljevanje Slovencev samo zato, ker so Slovenci. »Ultime notizie« so kritika-strske izpade tržaškega dopisnika »Katoliškega glasa« sprejele z odprtimi rokami in denuncijado prikrojile v smislu lastne protislovenske gonje. Kaže, da ta list išče v tržaškem dopisniku cenzorja iz Mussolinijevih časov za slovenske radijske oddaje...
(Konec na 4. strani)
GOSPODARSTVO!
Balkanske zveze v XX« stoletju
VEST I s TRŽAŠKEGA
Dokazi žkiiadrizma
Nastop Skupine prostovoljcev „C. Borg-Pisani"
V roke nam je prišel rimski tednik z zvenečim naslovom »Lotta politica« s podnaslovom »Giornale del Movimento Sociale Italiano«, z dne 4. aprila.
Čeprav je potekel že mesec od osemmarčnih fašističnih demonstracij v Trstu, ki so jih uprizorile skupine škvadrističnih prostovoljcev iz Verone in Padove, zbranih v odredu »Carmelo Borg Pisani«, ie številka skoro v celoti posvečena tržaškim dogodkom.
Najznačilnejši pa je okvir na 5. strani z naslednjo vsebino, ki jo objavljamo brez komentarja:
»Mladinska organizacija stavlja za vzgled naslednje tovariše:
Chiarelli Eugenio ~ Grandinetti Luigi: Na koncu manifestacije za italijanstvo Trsta sta na čelu mladincev Skupine prostovoljcev »Carmelo Borg Pisani« kljubovala napadu filobritanske policije, dokler nista podlegla številni premoči in bila ujeta. V zaporu in na procesu sta stalno dokazovala, da sta vredna dediča najplemenitejših italijanskih iredentističnih tradicij.
(Op. uredn.: Carmelo Borg Pisani je britanski državljan z Malte, ki se je kot italijanski prostovoljec v drugi svetovni vojni vrnil z diverzantskimi in saboterskimi nalogami iz Italije na Malto, kjer so ga odkrili in po rednem procesu ustrelili.)
Montorio Ferruccio - Rossetti Vi-nicio: Težko ranjena na koncu neke manifestacije, ju je filobritan-ska policija aretirala, potem ko sta zapustila bolnišnico. V zaporu in na procesu sta stalno dokazovala, da sta vredna dediča najplemeni-tejših italijanskih iredentističnih tradicij.
Morani Paolo - Brizzi Sergio -Tomba Aldo - Bolla Italo - Ruspini Luigi - Baldi Baldo - Ferro Rino -Riolfi Bruno: Potem ko jih je aretirala filobritanska policija na koncu iredentistične manifestacije, so v zaporu in na procesu stalno dokazovali junaško zadržanje.
Poltronieri Tazio: Mladinski voditelj, ranjen med manifestacijo, čeprav mu njegovo stanje tega ni dovoljevalo, se je stavil na razpolago mladinskemu pokrajinskemu tajniku z drugimi mladinci, prešel odločno v protinapad in rešil veliko število ranjenih in neranjenih tovarišev.
Bozzini Efrem -, Boccacci Franco Corelli Rino: Ranjeni med neko manifestacijo, so se kot disciplinirani izvrševalci prejetih ukazov takoj stavili na razpolago mladinskemu tajniku in so šele po ope-tovanih nasvetih zapustili Svobodno tržaško ozemlje, vedoč da bi nadalnje bivanje v mestu pomenilo zanje aretacijo.
Malchirui Italo: Na koncu mani-
festacije, med katero je slovanska teroristična bomba ranila mnogo tovarišev, je ne glede na udarce s pendreki, s katerimi ga je po glavi obsipala filobritanska policija, oskrbel prevoz težkega ranjenca in se je pri tem s silo in odločnostjo iznebil napadalcev. Nato se je stavil na razpolago pokrajinskemu tajniku in se vrnil na narodno ozemlje šele tedaj, ko je za to dobil ukaz.
Garbin Carlo -■ Garbin Fabio -Prosperini Giorgio - Rigon Mario -Sartori Antonio - Gašperini Mario: V Trstu so se odlikovali med iredentistično manifestacijo. Po terorističnem atentatu, čeprav jih je policija lovila, so v skladu z ukazom mladinskega pokrajinskega tajnika ostali na njegovo razpolago, dokler niso prejeli ukaza, naj se vrnejo na narodno ozemlje.«
Takih zmagoslavnih »bollettinov« smo Slovenci vajeni. Ne bo škodovalo, če se bodo z njimi seznat nili tudi zavezniki v Trstu!
Po vsem tem najmanj, kar moremo pričakovati, je, da bodo na prihodnjo obletnico 20-marčnega predloga vsi omenjeni mladinci prejeli od De Gasperija zlato ko lajno za hrabrost, in sicer na predlog pristojnega političnega svetovalca pri ZVU, De Castra.
Računi brez krčmarja
2e nesmiselni in neizvedljivi predlog londonskega »Times«-a o zamenjavi prebivalstva med področjema A in B STO-ja v švrho rešitve »zamotanega« tržaškega vprašanja, ker je ugotovljeno, da ni mogoče potegniti nobene narodnostne ločnice med obema tu živečima narodnostima, je povzročil veliko upravičenega razburjenja in vznemirjenja na Tržaškem. Značilno je, da so predlog vse prizadete politične skupine soglasno odklonile!
O najnovejšem italijanskem predlogu, ki ga je objavil »Giornale di Trieste« v nedeljo 12. aprila na u-vodnem mestu v odprtem pozivu na Vidalija, naj vendarle odkrito stopi na iredentistične pozicije. Da poročamo na uvodnem mestu v današnji številki. Italijani nam zdaj obetajo posebno pokrajinsko avtonomijo, kot jo uživata že Sicilija in Sardinija, in napovedujejo jezikovne in kulturne pravice, ki jih uživajo že dolgo časa Nemci in Francozi, ki so po koncu druge svetovne vojne še ostali pod Italijo.
Zanimivo je, da je pred časom tudi »Corriere della Sera« izpod peresa svojega newyorškega dopisnika Uga Stilla poročal o ureditvi tržaškega ozemlja po njegovi priključitvi k Italiji in že stavil za
Slovansko prebivalstvo ni odgovorno za „fojbe“
To je poudaril dr, Agneletto v trž. mestnem svetu
Ker je na predzadnji seji svet. Paladin trdil, da ni svet. dr. J. A-gneletto nikoli obsodil »fojb«, zaradi česar mora sklepati, da jih odobrava, je na seji 14. t. m., dr. J. Agneletto ugotovil, da je njegovo stališče in naziranje ne le glede »fojb«, ampak glede vseh političnih usmrtitev vsem prav dobro znano.
Dr. J. Agneletto je svoje mišljenje glede tega javno izpovedal večkrat, tudi v tržaškem mestnem svetu. »Toda jaz ne dajem izjav ha povelje nikogar«, je poudaril dr. Agneletto. »Naj ve gospod Paladin in vsi oni, ki tega ne vedo, ali se delajo, da tega ne vedo, da v Istri ne preganjajo Italijanov, ker so I-talijani, ampak preganjajo i Italijane i Slovane, če so nasprotni komunističnemu režimu. Zato bi bil skrajni čas, da bi končno vendarle nehali valiti krivdo za »fojbe« na slovansko prebivalstvo, kajti v »fojbah« je našlo smrt večje število Slovanov kot Italijanov! In to dobro vedo vsi oni, ki so dobre volje.«
Med interpelacijami je dr, J. A-
Preokret na vidiku?
(Nadaljevanje s 1. strani)
in z izključevanjem domačih Slovencev.
Bartoli in njegovi somišljeniki so samo navidezni zagovorniki samoodločbe Trsta. Oni so nasprotniki 14 Wilsonovih točk, in sicer enako v Trstu kot na južnem Tirolskem.
Toda v vojni, pravijo, je vsako orožje dobro. Kar pa naravnost osupne načelno mislečega človeka, je karierizem tržaškega župana, ki ga — če nas vesti ne varajo — vodi do tega, da se zateka v stiski na verjetno varnejši položaj v parlamentu ali v senatu italijanske republike.
Vsa podoba je, da bo v primeru volilnega uspeha Bartoli prisiljen, zahvaliti se na županstvo.
Drugi glasovi zopet govore o ■tem, da bi moral oditi tudi profesor Diego De Castro. Ali je mar tudi njemu tržaško grozdje postalo kislo?
Ali pa naj — in to se sedaj vprašamo — ti odhodi iz Trsta pomenijo preusmeritev v razvoju tržaškega političnega življenja? Stvar se kar tako ne da ne potrditi ne izključiti.
Ker pa »Times«-ov dopisnik iz zapletene tržaške situacije ne vidi drugega izhoda kot zamenjavo prebivalstva, ali ni s tem priznano, da je vsaka druga rešitev razen tiste, ki jo določa mirovna pogodba, nemogoča?
Prav odhod imenovanih treh zastopnikov tržaškega manjšinskega iredentizma ne more dopustiti zaključek, da je končno tako pri zaveznikih kot v italijanskih krogih dozorela uvidevnost.
Cas izjave od 20, marca 1948 je že zdavnaj potekel. In v kolikor gre za preusmeritev, bi ta utegni-
la pomeniti likvidacijo politike, ki je škodljiva tako za Italijo kakor za Trst in za mir ter ravnotežje vse evropske celine.
Jatolišhi glas" in Radio Trst II
(Nadaljevanje s 3. strani)
»LVnitd« in »Delo« pripisujeta slovenski radijski postaji v Trstu antikomunizem. »Katoliški glas« jo uvršča med filokomunistične ustanove. Demokratični Slovenci pa želijo, da ta postaja ostane to, kar je bila: slovenska tržaška beseda za vse Slovence, in demokratičnih Slovencev je večina, zato bo prav in pošteno, da odločujoče oblasti predvsem poslušajo glas te večine. Bežno poizkusno poizvedovanje, ki ga je uvedel novi predstojnik naše radijske ustanove, in ki bi ga bilo treba razširiti tudi na slovenske poslušalce, bo to trditev samo potrdilo.
Prepričan sem in z menoj pretežna večina tržaških Slovencev, da je slovenska radijska uprava v nepristranskih in solidnih rokah ter da bo krepka dovolj, da bo vzdržala sedanje in morebitne prihodnje diktatorske pritiske, ki bi hoteli Radio Trst II. uporabljati kot orodje duhovnega zatiranja obenem pa bi radi svoje ideološke lončke pritaknili k ustanovi, ki je in mora ostati last vseh Slovencev, in ne agentura katerega koli ideološkega središča!
Čudim se samo uredništvu »Katoliškega glasa«, ki je po mojem resen in potreben slovenski tednik da slepo naseda ljudem, ki so že večkrat dokazali, kakšni so njihovi nameni.
Ti nameni pa nimajo prav nobenega opravka s slovenskimi nujnostmi na Tržaškem ozemlju.
F. L.
gneletto v imenu več prodajalk na tržišču pri Rdečem mostu in v Car-duccijevi ulici pozval obč. odbor, naj bi znižal pristojbine, ki jih prodajalke plačujejo občini za stojnice, zlasti ko gre za prodajo zelenjave, ker je pri tem dobiček tako neznaten, da se marsikomu ne izplača zelenjave pobirati in jo na trg nositi. Odbornik dr. Rinaldini je odgovoril, da so obč. pristojbine za stojnice tako nizke, največ znašajo devet tisoč lir na leto, da' jih je na žalost nemogoče znižati.
Dalje je dr. Agneletto predlagal, naj bi napravili na Proseku in Kontovelu občinsko pralnico med obema krajema, ker je taka pralnica nujno potrebna. Saj jo imajo skoro vse druge vasi v zgornji o-kolici! Odbornik inž. Visintini je odgovoril, da imajo to v načrtu.
Končno je dr. Agneletto ponovno zahteval, naj končno postavijo nekaj svetilk za razsvetljavo poti, ki vodi od grljanskega »portiča« do miramarske postaje.
Pri glasovanju za imenovanje nove upravne komisije za Acegat, v katero je predlagala večina samo svoje pristaše, je nastal oglušujoč hrup, vpitje in zmerjanje, da je prožil občinski svet sliko, kakor bi bili nekje v rimskem parlamentu.
Svet. dr. Miani, bivši predsednik tržaške občine, ki je bil izključen iz Italijanske republikanske stranke, je poslal županu Bartoli ju pismo z izjavo, da je odstopil od tajništva Jtalijanske republikanske stranke za Trst, da pa ohrani svoj mandat v občinskem svetu kot neodvisen republikanec, ker je dobil pri volitvah največ glasov od vseh republikanskih svetovalcev.
to konkretne predloge:
1) Rešitev tržaškega vprašanja na podlagi »tehnike obmejnih korektur« med A in B področjem. I-'talija naj bi dobila del obalnega pasu B področja. Jugoslaviji v korist pa bi izvedli majhne obmejne korekture v severnem delu A področja. Glede italijanskega obalnega pasu v B coni pa navaja list tri možnosti: ali obalni pas do Novega grada ali do Humaga ali pa samo do vključno Pirana. Seveda predpostavljajo Italijani, da bo ta o-balni pas imel ozemeljsko zvezo do Stivana devinskega, to je današnje meje med Trstom in Italijo.
2) Italija bi nudila Jugoslaviji v Trstu razne gospodarske olajšave, kot na primer prosto luko in posebne ugodne prevozne tarife • za promet med Trstom in Jugoslavijo.
3) Jugoslavijja pa naj bi Italiji nudila vrsto gospodarskih koncesij za njen izvoz na jugoslovanska tržišča.
4) Italija naj bi sodelovala v Balkanski zvezi. Nato bi se začela pogajanja med vojaškimi krogi o-beh držav za uskladenje obrambe med atlantskim in balkanskim sektorjem, zlasti kar zadeva obrambo trikotnika Avstrija - Italija - Jugoslavija, pri čemer naj bi jugoslovanska vojska branila Ljubljansko kotlino in zavirala kakršen koli napad v smeri italijanske meje.
'Seveda Italijani nudijo svetovni javnosti te svoje pobožne želje v obliki raznih ameriških in britanskih posredovalnih predlogov.
Italijani čutijo namreč, da jim tla v tržaškem vprašanju čedalje bolj polzijo pod nogami, zaradi česar bi hoteli po propadu 20-marčnega predloga rešiti, kar se še rešiti da. Oba predloga, ki smo ju či-tali najprej v »Corriere della Sera« in nato v »Giornale di Trieste«, nam dokazujeta vso italijansko vznemirjenost spričo novega razvoja tržaškega vprašanja v zvezi 7. novim svetovnim položajem. Oba predloga drug drugega dopolnjujeta in imata, skupno težnjo po zopetnem zasužnjenju Tržačanov.
Kaj more nuditi Italija Trstu in Jugoslaviji, je najbolje dokazala na Goriškem in v Beneški Sloveniji ter Reziji.
Zato smo vsi za Svobodno tržaško ozemlje!
Sestanek slov. obč. zastopnikov v Nabrežini
V nedeljo 12. t. m. so se zbrali v Nabrežini občinski svetovalci slovenskih občin ter dr. Josip A-gneletto in dr. Jože Dekleva iz Trsta. Kominformistov ni bilo, četudi so oni predlagali ta sestanek. Predsedoval je devinsko-nabrežin-ski župan, Josip Terčon.
Na sestanku so razpravljali o korakih, ki naj jih slovenski občinski svetovalci v tem usodepol-nem trenutku store v obrambo slovenskih koristi in pravic, zlasti glede imenovanja Slovencev v razna zastopstva pri conskem predsedstvu, deželnem svetu itd. Razpravljanje je trajalo dve uri in pol.
Nadvse važna in zanimiva izvajanja dr. Agneletta prinesemo v prihodnji številki.
Na sestanku so imenovali odbor šestih oseb za sestavo raznih resolucij in v nedeljo 19. aprila se sestanejo v Trstu vsi slovenski občinski svetovalci, da resolucije sprejmejo in podpišejo.
Hulturni praznih slovenskih šol
IZ NABREŽINE
Župan pri predsedniku cone
Področni predsednik dr. Micelli je pretekli ponedeljek sprejel župana devinsko-nabrežinske občine, Josipa Terčona.
Zupan je ob tej priliki izrazil predsedniku čestitke k njegovemu nedavnemu imenovanju in mu je nato obrazložil razna pereča vprašanja devinsko-nabrežinske občine. V prvi vrsti je iznesel vprašanje brezposelnosti, ki posebno tare našo občino. Pojasnil mu je delovanje nabrežinskega oddelka SELAD, kjer je sicer zaposlenih 60 delavcev, ki pa v veliki večini delajo le za Trst: zato z malim številom delavcev, ki so na razpolago občini, ni mogoče izvršiti vseh tistih nujnih del, ki so v občini neobhodno potrebna. Zaprosil je predsednika, naj bi izposloval pri merodajnih u-radih, da bi povečali število delavcev za občinska dela. Pojasnil mu je tudi zadevo z drugimi javnimi deli v občini ter težkoče in ovire, s katerimi se mora občinska uprava boriti predno lahko z deli začne, kakor je primer šempolajske šole.
Naprosil je tudi predsednika
Slovensko tržaško občinstvo, ki je prisostvovalo preteklo soboto in nedeljo 11. in 12. aprila, uspeli akademiji tržaških srednjih in strokovnih šol s slovenskim učnim jezikom v Avditoriju ZVU, je imelo priliko, ponovno ugotoviti z največjim zadoščenjem, da je kulturna raven naše šolske mladine v stalnem razmahu.
Dvorano, ki so jo napolnili do zadnjega kotička poleg staršev dijakov vsi naši najvidnejši zastopniki šolskega in kulturnega življenja, je prešinjalo praznično razpoloženje radovednega pričakovanja ob tako zahtevnem, a obenem pestrem sporedu, ki so si ga za letošnjo akademijo zastavile naše srednje šole. Toda naši mladi u-metniki niso razočarali svojih prijateljev, kajti marsikatera točka sporeda je spadala po dovršenosti, globokem dojemanju in celo po izvirnosti v drugačen okvir, kakor je oni vsakoletnega zaključnega šolskega nastopa.
Akademija je bila v znamenju recitacij, simboličnih vaj, narodnih plesov in pevskih nastopov.
Akademijo so začeli gojenci Nižje trgovske strokovne šole z recitacijo Cankarjevih »Nebes pod Triglavom« pod vodstvom prof. Hedvike Kavčič. Čeprav je recitaciji manjkal zanos, so bile uokvirjene simbolične vaje, ki jih je naštudiral prof. Bojan Pavletič, barvite po
Majski izlet SDD
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu priredi 1. maja celodnevni izlet z avtopulmanom na Staro goro, v Nadiško in Tersko dolino.
Prijave sprejema tajništvo v Machiavellijevi ulici 22-11., tel. 62-75.
področja, naj bi glede na težak položaj naše kamene industrije vplival na tržaški občinski upravi, da bi kamena dela za veliko monumentalno stopnišče' pri jezuitski cerkvi v Trstu oddali nabi-ežinske-mu kamnolomu. Predsednik je obljubil, da bo v tem smislu posredoval pri tržaškem županu.
Zupan je dalje pojasnil težko in kritično stanovanjsko vprašanje, ki je v naši občini zelo pereče, in prosil predsednika, naj bi tudi tu podpiral napore občinske uprave, da bi prišlo do gradnje še nekaj stanovanjskih hiš v občini.
Slednjič sta še precej obširno razpravljala o velikem pomenu turizma za našo občino, nakar je predsednik obljubil, da bo vsak podvig občine v tem smislu podpiral in branil.
REPENTABOR
Po odhodu v ZDA g. 2eleita je bil imenovan za upravitelja repen-taborske fare pisatelj in narodo-pisec prof. dr. Metod Turnšek.
Čestitamo!
POROKA
Preteklo nedeljo 12. t. m. se je v naši župni cerkvi poročil g. Marci Pertot, uradnik občinskega tehničnega urada, z gdč. Albino Radovič, oba iz uglednih narodnoza-vednih družin Pertot in Radovič :z Nabrežine.
Na novi poti njunega skupnega-življenja jima želimo obilo sreče in zadovoljstva!
mladostnem in razigranem podajanju. Glasbeno spremljavo po izvirnih folklornih motivih je za to priliko napisala skladateljica prof. Mirca Sancin.
Pevski zbor Nižje srednje šole je pod vodstvom prof. Marije Zupančič preko začetne nejasnosti prešel v polno čustveno ubranost, kjer so ubogljivi glasovi prišli do polnega uveljavljenja, posebno v duhoviti in poskočni Hajdrihovi humoreski »Petelinčkova ženitev«, čije hudomušno izvajanje je bilo deležno burnega ploskanja in priznanja.
Simbolični vaji »Mladi delavci« v priredbi prof. Bojana Pavletiča, s katero so gojenci Nižje industrijske strokovne šole predvajali simboliko ročnega dela, je sledila folklorna skupina Trgovske akademije ob spremljavi tamburaškega in pevskega zbora. Njihovi Belokranjski narodni plesi v izvirnih narodnih nošah so nudili svojevrsten užitek. Hvaležna publika je nagradila prireditelja tega nastopa, prof. Rada Lenčka in S. Starešiniča, z burnim priznanjem.
Nato so dijaki Višje gimnazije zborno recitirali Zupančičevo Dumo. Prof. Peterlinu je uspelo,’ izbrati ustrezajoče glasove raznih odtenkov, ki so predvajali čustveno in z globokim dojemanjem ta Zupančičev melodram. Z. Ocvirk je poskrbel za primerne glasbene vložke iz Smetanove simfonične slike »Vltava«.
Točka, ki je po svoji ljubkosti in prisrčnosti osvojila srca številnega občinstva, je bil pa Gregorčev valček »Kjer narcise cveto« v izvedbi Nižje srednje šole. Trije mladi pari so v okusnih kostimih in z mladostno ljubkostjo odplesali nežno in prisrčno ta valček in želi obilo priznanja in ploskanja s prof. Sonjo Muhr-Saksida, ki je sestavila in vodila ta baletni nastop.
Pevski zbor slovenskega učiteljišča, ki razpolaga z glasbeno strokovno izučenimi glasovi, je s precejšnjo dihalno tehniko zaključil pod vodstvom prof. Mirka Fileja ta svojevrstni večer s štirimi pesmimi, med katerimi je bila najbolj zahtevna Filejeva »Mehurčki«. Priznati moramo, da si je zbor pod veščim Filejevim vodstvom znal o-svojiti publiko z dovršenim doziranjem glasov in 7. brezhibnim predvajanjem.
Moram ugotoviti, da je letošnja akademija prekosila lanskoletni nastop v dokajšnji meri zaradi svojega notranjega dojemanja, izvirnosti in deloma tudi zaradi večjega zunanjega učinka. Zato zasluži profesorski zbor vse priznanje staršev in tržaške slovenske publike za trud. ki ga je vložil v to hvaležno kulturno prireditev, na katero smo tržaški Slovenci upravičeno Donosni.
dr. r. j. m.
ODBOR SLOVENSKIH BEGUNCEV v Trstu prosi na posodo za svoj pevski zbor klavir ali harmonij. — Naslov pri upravi lista. •
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU sprejema od 15.-17. ure v ulici Commerciale št. 10-11 Pokličite tel. št. 31813 Stanovanje: Strada di Fiume 20/111
Zdravnik
dr. Franc Gruden
specialist
za ustne in zobne bolezni je odprl svojo ordinacijo v Nabrežini, 80 (v svoji hiši)
(Birma se bl
Urarna Zlatarna ul« Roma 19
(pri nas dobite prekrasna darila po zelo ugodnih cenah
MlZarji I Deske smreko-hmetonalci f ve, macesnove
podjetnih! • in trdih lesov•
trame in par-kete nudi najugodneje
TEL.
90441
CALEA
TRST
Vial. Sonnino, 2 4
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohifitva
Tel. 32
m
K R NI | N Cormons - prov. Gorizia