poznal J. Slebingerja, pa ne bo pozabil tistega spoštovanja, s katerim je jemal knjigo v roke. Ne smemo pozabiti, da je J. Slebinger vse omenjeno — in neome­ njeno — delo opravljal poleg poklicnega dela, najprej kot profesor, potem kot ravnatelj centralne slovenske knjižnice. Kot tak je doživel razvoj Študijske knjižnice v Univerzitetno biblioteko, desetletno borbo za novo stavbo, začetek vojne (ko niti ponoči ni zapustil knjiž­ nice), selitev med vojno, junija—avgusta 1941, katastrofo ' 29. I. 1944 (tudi med požarom ni zapustil stavbe), obnovo čitalnice, borbo za kader in razmah Narodne in univerzitetne knjižnice po vojni in osvoboditvi. Vse s tem zvezano delo -je opravil sam, ker je bil do konca vojne brez ekonoma in administrativnega osebja. Tudi pri bibliografskem delu je bil sam do 1. 1941, ko je pridobil prvo sodelavko, Štefko Bulovec. Leta 1945 je ustanovil bibliografski od­ delek NUK, ki izdaja od 1945 naprej tekočo slovensko bibliografijo v redakciji Štefke Bulovec. Od junija 1951 pa sestavlja tam ekipa NUK pod vodstvom Janeza Logarja slovensko bibliografijo (1551—1945), ki jo je pustila smrt J. Slebingerja nedokončano. Prav tako čaka na končno ureditev bibliografija prešemoslovja. Ker je bil le del zbranega gradiva J. Slebingerja objavljen, so pri- > hajali k njemu vsi, ki so potrebovali informacij ali nasvetov, in vsem je rad ustregel. Ko se je avgusta 1948 preselil v Gornjo Radgono, je postal zaradi oddaljenosti teže dosegljiv. To je bila velika škoda, kajti bil je živ leksikon — ne moremo drugače reči, čeprav je beseda obrab­ ljena. Ze več let težko bolan — k temu so pripomogle tudi težave in krivice, katere je doba okupacije prizadela njemu in njegovi rodbini —, je vendar ohranil svojo šegavost ter zanj tako značilne duhovite besedne igre in sploh duševno prožnost prav do konca, ko so mu telesne sile že nevarno pešale. J. Slebinger je bil primer tihega, vztrajnega, neskončno potrpežlji­ vega delavca, razmeroma malo znanega v javnosti, čeprav so pisali o njegovih obletnicah. Ob 50 letnici Fr. Kidrič (ČJKZ 1927) in J. Rus (Jutro 1926); ob 60 letnici B. Borko (Jutro 1936); ob 70letnici M. Rupel (SP 1946). Bolj izčrpni biografiji sta objavila Narodna enciklopedija IV (1929) (Ivan Grafenauer) in Letopis AZU II (1943). Osmrtnice pa so objavili: J. Logar (Vesnik hrv. bibliotekara), V. Bohinec (SP), J. Glaser (Nova obzorja), M. Rupel (Bibliotekar). Kot slovenist je Janko Slebinger eden izmed številnih, kot bi­ bliograf je za dobo 50 let edini. Delal je sam, ne da bi vedel, ali bo njegovo delo kdaj objavljeno aline. M. Pivec-Stelè Walter Schmid Ko se je letos zopet prebujala v Alpah pomlad, so pogrebci raztrosili na prazgodovinskem gradišču Buchkogel pri Wildonu v Avstriji pepel dr. Walterja Schmida, deželnega arheologa za avstrijsko Štajersko in uni­ verzitetnega profesorja graške univerze, ki je umrl 24. marca 1951. Tako 292 je razvel veter v nemški deželi posmrtni prah znanstvenika slovenske krvi. Ni pa odnesel njegovega imena, ki je vezano na pomembne arheo­ loške rezultate v Sloveniji in v Avstriji. Walter Schmid (Franc Smid)1 se je rodil 18. januarja 1875 na Gašteju pri Kranju. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je 1893 maturiral. V šolskem letu 1893/1894 je študiral na Dunaju pravo, nato pa je vstopil v benediktinski red in je bil 1898 posvečen za mašnika. Kot redovnik je študiral zgodovino, arheologijo in geografijo v Gradcu, 1904 pa je pro- moviral za doktorja filozofije z disertacijo: Über Entstehung und Heraus­ gabe der Bibel Dalmatins (MMK 17, 1904, 71—150). Leta 1905 je prišel za kustosa v ljubljanski deželni muzej. V tem času se je odtujil katoliški cerkvi. 31: julija 1909. leta je bil odpuščen iz službe pri muzeju. Vzroki za njegov odpust so iz arhivalnega gradiva le malo razvidni (akti Narodnega muzeja iz leta 1909). Glavni vzrok takega posto­ panja s Schmidom je treba iskati v njegovih osebnih razmerah. Klerikalni stranki ni mogel biti povšeč na vodilnem mestu v muzeju nekdanji bene­ diktinec, sedaj oženjen in luteran. Ko je 1.1908 klerikalna stranka dobila večino v deželnem zboru, je mogla Schmida izriniti. To ji je bilo toliko lažje doseči, ker je na tak postopek pristal tudi liberalni voditelj Tavčar. Schmidovo »nemškutarstvo«, ki mu ga »Slovenec« očita (»Slovenec« 29. aprila, 3. maja, 5. maja, 6. maja, 8. maja, 12. maja, 20. maja 1909) je kljub dejanski nedognanosti Schmidovega stališča do slovenskega nacio­ nalnega vprašanja (ki se kaže n. pr. v izdajanju nemške Carniole, v nemških dodatnih člankih k letnim poročilom muzeja, katerih v sloven­ skih izdajah ne priobčuje) bilo samo neresen argument. Schmidovo sta- .lišče je bilo otežkočeno pa tudi zaradi tega, ker deželni odbor ni imel razumevanja za Schmidovo prizadevanje, da je .hotel iz provincialnega muzeja urediti znanstveno institucijo s specializiranim strokovnim oseb­ jem. Deželni odbor je v deželnem muzeju gledal domoznansko, ne pa znanstveno institucijo. Osebnim in političnim sporom so se pridružili tudi administrativni in strokovni. Tako je deželni odbor čutil potrebo, da se »razmere v deželnem muzeju dokončno urede«, kakor se izraža sam. Uredil jih je s tem, da je odpustil iz službe najuglednejšega slovenskega muzejskega strokovnjaka. Na njegovo mesto pa je stopil birokratizmu in provincializmu dežele bolj ustrezajoči Josip Mantuani. »Rdeči prapor« je pravilno zapisal, da je Schmid odpuščen iz službe, ker je izstopil iz vere, dasi »je spravil poprej skrajno zanemarjeni muzej v red in je pribavil sebi ugledno ime, muzeju pa pažnjo v znanstvenem svetu«. (»Rdeči prapor« 30. aprila, 6. maja, 11. maja 1909). V letih 1909 do 1911 je Schmid ostal v Ljubljani in je vodil izkopavanje Emone. Leta 1912 je bil povabljen v Gradec, kjer je postal predstojnik prazgodovinskega in zgodnjezgodovinskega oddelka ter numizmatičnega kabineta na Joan- neju. Istočasno je postal deželni arheolog za Štajersko. Na univerzi pa se je habilitiral za docenta za prazgodovino in provincialno arheologijo. 1 Ime Walter je dobil ob vstopu v samostan, vendar ga je obdržal tudi pozneje, ker je pod njim začel s svojimi znanstvenimi publikacijami. 293 Kot univerzitetni profesor je bil od nacističnih oblasti upokojen leta 1943, ostale funkcije pa je obdržal do svoje smrti. Življenjsko delo arheologa Walterja Schmida moremo najlažje pre­ gledati, ako ga razdelimo na posamezne raziskovalne sektorje. Schmid je bil sam po sebi tipičen predstavnik enciklopedične smeri v arheologiji. Njegovi arheološki interesi so segali od neolitika preko antike do zgod­ njega srednjega -veka. To je popolnoma razumljivo, ako pomislimo, da pomeni vrhunec Schmidovega dela vendarle teren, terenski rezultat in terensko poročilo. Tereni pa običajno niso take narave, da bi se mogel raziskovalec omejevati samo na eno arheološko periodo. Poleg tega je pri Schmidu izrazito prevladovala lokalna arheologija brez centralnega jedra v sintezi neke epohe ali kulture. Schmida ni zanimala niti klasična niti provincialna arheologija kot celota, temveč povsem konkretno pro- vincialna arheologija Norika in Panonije. Prav tako ga v prazgodovini- niso pritegovali ne problemi epoh ne posamezne kulture, temveč kon­ kretni pojavi teh kultur v območju nekdanjega Norika in Panonije, ozi­ roma še bolje pojavi v območju Schmidovih terenskih funkcij, nekoč Kranjske, kasneje Štajerske. Odtod izvira ogromna konkretnost in po­ drobnost njegovih podatkov, na drugi strani pa pomanjkanje celotnih rezultatov in kljub tolikemu številu podrobnih izsledkov končna frag- mentarnost topografske slike področij, ki jih je obdeloval. S paleolitsko arheologijo se Schmid ni bavil. K neolitiku je pristopil preko kulture Ljubljanskega barja. V Narod­ nem muzeju je imel bogato zapuščino Dežmanovih izkopanin iz Iga. Schmid jim je pridružil material iz kolišča pri Notranjih goricah in ga tudi objavil v poročilu: Archäologischer Bericht aus Krain II, Der Pfahl­ bau von Notranje gorice am Laibacher Moor (Jahrbuch für Altertums­ kunde = JfA, 4, 1910, 92—103). V objavi se ne spušča v analizo gradiva, podaja le mišljenje, da predstavlja relativno starejšo postajo kot Ig; Ig da spada v pozni neolitik, Notranje gorice pa da so iz starejšega neolitika. Danes je jasno, da spadajo kolišča Ljubljanskega barja v mnogo kasnejšo dobo. Za Notranje gorice pa se zdi, da bodo celo mlajše kot Ig. Najpomembnejši Schmidovi rezultati leže zbrani vsekakor s področja metalnih prazgodovinskih kultur. Z njimi se je Schmid bavil že v Ljub­ ljani, še intenzivneje pa pozneje v Gradcu. Sprva mu je šlo za ugotovitev obstoječega gradiva. Rezultat predstavlja študija: Die Bronzezeit in Krain (Carniola 2, 1909, 112—139). V njej so priobčeni v obliki kataloga s sli­ kami vsi predmeti bronaste dobe, ki so se hranili takrat v Narodnem muzeju, razdeljeni na 35 najdišč. V zaključku postavlja Schmid tezo, ki jo je znanost splošno sprejela, da so namreč naši kraji v bronasti dobi bili le slabo naseljem, ker izvirajo vsi predmeti iz depojev ne pa iz grobov ali naselbin. S tem se je pojavila teza o cezuri med neolitikom, kamor so šteli Ljubljansko barje, in Iliri v začetku prvega tisočletja. Danes vemo, da taka cezura ni mogla obstajati. Res pa je Schmid sam v tej razpravi priobčil z Ljubljanskega barja bakrene in bronaste pred­ mete, ki med drugim dokazujejo, da moramo koliščarskp kulturo na Ljubljanskem barju šteti v bronasto dobo med Trojo II in Trojo VI. Ne 294 glede na zaključke pa je Schmidova razprava še danes edini prikaz te vrste. Ni je nadomestil do sedaj ne popolnejši katalog, ne boljša študija. Kasneje se je Schmid povrnil k prazgodovini na zelo moderen način. Poudariti je treba njegovo zaslugo, da je na slovenskem področju prvi znanstveno raziskoval prazgodovinske naselbine. S tem je stopil za mogočen korak dalje od rezultatov, ki jih je mogla pokazati kneginja Mecklenburška iz dolenjskih prazgodovinskih nekropol. Najvažnejši so pač izsledki z gradišč na Pohorju, ki jih je objavil v — nedokončanih — monografičnih poročilih: Die Ringwälle des Bacherngebietes (Mitteilun­ gen der Prähistorischen Kommission II, 3, 1915, 239—305; II, 4, 1924, 365 do 390). Tu so prikazana gradišča Postela, Limbuš, Pekre, Presek, Tinje in gradišča v okolici Slovenjega Gradca. Objavljene so skice gradišč s podrobnimi opisi hiš in deloma drobnega inventarja. Iz gradiva izhaja zaključek, da so bila gradišča deloma urejena ob koncu hallstattske dobe, da pa njihove naselbine kulminiraju v zadnjih stoletjih keltske samostoj­ nosti v Noriku. Važno je, da se more z gotovostjo sklepati, da se je staro ilirsko prebivalstvo Noričanov ohranilo in kot substrat pomešalo s kelt­ skimi Tauriski (primeri zdaj obširno H. Müller-Karpe, Zeugnisse der Taurisker in Kärnten, Carinthia I 131, 151, 594—677). Schmid je za naše kraje prvi podrobno pokazal prazgodovinske tipe hiš in podal njihove opise. Posebno važno najdbo je predstavljalo keltsko svetišče na Posteli s kultnimi ognjišči, njihovo ornamentiko in simboliko. Naselbine je Schmid kasneje raziskoval še drugod po Avstriji, a tudi po Sloveniji. Tako je starim in deloma zastarelim izsledkom iz nekropol na Vačah podal sliko naselbine v študiji: Vače, predzgodovinska naselbina (GMDS 20, 1939, 96—114).' Tu so objavljeni tlorisi hiš in podane analize železa v zvezi s problemom topljenja in predelovanja te rude, problemom, ki je Schmida zelo zanimal in s katerim se je — navezujoč na tradicijo A. Miillnerja — zelo uspešno bavil. Tudi v tem kaže njegovo raziskovanje zelo moderne poteze, kajti tehnologija in zlasti metalurgija prazgodovine je ravno v Noriku in Panoniji velikega pomena za razumevanje rimskega in zgodnjesrednjeveškega železarstva. Müllner in Schmid sta pisala prve strani naše tehnične zgodovine. Tudi na Vačah je mogel Schmid pokazati kontinuiteto do rimske dobe. V razpravi se je omejil na arhitekturo, ni pa priobčil bogatih keramičnih in kovinskih najdb, ki jih je z izkopovanja prinesel. Z železarstvom Norika se bavi tudi važna razprava: Norisches Eisen (Beiträge zur Geschichte des österreichischen Eisenwesens I, 2, Wien 1932). Druga važna objava je: Ulaka, japodska naselbina nad Starim trgom pri Ložu (GMDS 18, 1937, 17—32), ki je poleg tlorisa kovačnic in kova­ škega orožja prinesla še umetnostno zelo pomembno spono z masko. Nasel­ bina je »rimska podeželska naselbina, oppidum ignobile«, kot se izraža Schmid, in je nastala šele po uničenju Metula v ilirski vojni 35 pred n. e. Toda problem kontinuitete, ki ga je Schmid šele nakazal, bo za Ulako še zahteval večjih preiskav. Znanstveno neobdelane so ostale. Schmidove raziskave prazgodovin­ skih gradišč v Bohinjskem kotu od Bele do Zlana preko Nomnja, Jereke- in Ajdovskega gradca. Pri Ajdovskem gradcu je Schmid raziskal tudi 295 majhno nekropolo v Bitnjah. Rezultati tega dela bodo v celoti pokazali svoj pomen, ko bodo obdelane najdbe na Bledu iz izkopavanj 1948—1951 Rezultat z Ajdovskega gradca, da imamo namreč na njem samo prahisto- ricne ne pa slovanske najdbe, je glede na ime gradišča presenetljiv. Ne zadovoljuje pa tudi slavista, ki išče v Prešernovem epu »Krst pri Savici« nekih historičnih in arheoloških realnosti. Vsekakor ga moramo imeti se za provizornega. Med študijami v področju prazgodovine je treba omeniti še razpravo: i? -I11^ Sber VOn Klein Glein in Steiermark (Prähistorische Zeit­ schrift 24 1933, 219-282) z objavo izrednega bronastega materiala hall- stattske dobe ter študijo Der Übergang von der Bronze- zur Eisenzeit dargestellt an steirischen Funden, Joanneum 2, 1940, 7—12) V področje keltskega študija spada tudi Schmidova odlična objava keltskih novcev iz Slovenije: Die Keltenmünzen des Rudolfinums (Landes­ museum Rudolfinum in Laibach, Bericht für das Jahr 1906 33—49) vzorna po metodi kot po načinu izdaje. Keltska naseljenost, kontinuiteta v rimsko dobo ter sinkretizem keltske in rimske religije so bili trije pro­ blemi, ki so Schmida v Gradcu posebno privlačevali. Med zadnjimi štu­ dijami te vrste naj omenimo študijo: Der heilige Bezirk von Brunn bei Fehrmg m Steiermark (Jahrbücher des Österreichischen Archäologischen Insti tuts = JOeAI 31, 1939, B. 83-100). Zlasti znamenite so njegove raziskave Noreje Njegova teza je, da je stala prazgodovinska Noreia Tauriscorum na hnbu Silberberg (St. Margarethen) severno od Svinje planine. Rimska postna postaja Noreia pa je stala zahodno od prazgodo­ vinske Noreje nekoliko severno od Brez. Rezultate je Schmid samo fSr^o3™' n' Pro:,N0reia> Zusammenfassung der Grabungsergebnisse 192^-.1f 2 (Mannus 24, 1932, 183-196); Die römische Poststation Noreia m Einod (JOeAI 27, 1931, B. 193-222). Sam jih je smatral za nesporne. Vsekakor je res, da je bila njegova lokalizacija Noreje prva ki se ie opirala na resen arheološki material in operirala z arheološkimi dokazi Sele z velikimi izkopavanji na St. Lenski gori na Koroškem po letu 1948 se zdi, da so vprašanja Noreje stopila v novo fazo in da se je Schmidovi lokalizaciji pojavil resen tekmec. Med raziskavami iz rimske arheologije bo Schmidovo ime trajno po­ vezano z Ljubljano, antično Emono. Schmid je izkopal večji del nekropole skoraj tisoč grobov na Ajdovščini, ki jih ni objavil, pač pa z delno inven­ tarizacijo napravil v muzeju dostppne znanosti. Objavil pa je rezultate raziskavanja Emonske naselbine na Mirju v monografiji: Emona (JfA 7, ìairf, bi—188) in kasneje z dodatkom: Ausgrabungen in Emona 1Q1R (JOeAI 19-20, 1919 B. 155-164). Emona je podala s^oob^voeT prvih solidno raziskanih rimskih mest v Panoniji in se je dostojno uvrstila k objavam iz porenskega in avstrijskega limesa. Podrobno so opisane hiše, SKupaj 19 hiš z najvažnejšimi najdbami, mozaiki in freskami. Obširno je opisano obzidje s stolpi in vrati. Končno je podana kratka zgodovina Emone. Monografijo spremlja večje število tlorisov posameznih hiš. Danes je jasno, da so Schmidovi rezultati potrebni nekaterih korektur in da zlasti stratigrafija gradbenih period v Emoni ni tako enostavna, kakor si je to zamišljal Schmid. Prav tako so tudi tlorisi stavb s stališča 296 moderne tehnike izkopavanja nekoliko zastarelo in včasih netočno podani. Izkopavanja na Novem trgu po letu 1945 so s prazgodovinskim mate­ rialom prinesla novo luč tudi na nastanek in prvotno funkcijo Emone. Toda res je tudi, da Schmidova objava še danes čaka nadaljevanja in da je še vedno edina monografija o antični Ljubljani. V zvezi z izkopa­ vanji je treba omeniti tudi Schmidovo konservacijo južnega emonskega zidu, ki jo je izvršil tako, da je zid delno rekonstruiral, okrepil z notra­ njim nasipom in pokril s travnato rušo. Njegov nekoliko romantičen način konservacije zidu sicer ne odgovarja več sodobnim načelom, toda Ljubljana ga še ni mogla nadomestiti z boljšim. Zato je treba restavra­ torsko delo Schmida kljub čisto znanstvenim in metodološkim pomislekom pohvalno omeniti. Iz rimske dobe je Schmid raziskoval v Sloveniji zlasti še Vrhniko, antični Nauportus, ki pa ga je le malo objavil, in Ptuj, kjer je na Hajdini raziskal večje področje. Rezultate dotedanjih raziskovanj je objavil v poročilu: Poetovio, Raziskavanja Muzejskega društva v Ptuju jeseni 1935 (CZN 30, 1935, 129 do 157). Posebno važna je tu ugotovitev Jupitrovega svetišča z rekonstrukcijo Jupitrovega spomenika ter zlasti starokršćanska bazilika iz Konstantinove dobe. V zvezi s temi podatki je Schmid skiciral še kratko zgodovino Ptuja. V Avstriji je raziskoval Lipnico in objavil med drugim poročilo: Flavia Solva bei Leibnitz in Steiermark (JOeAI 19—20, 1920, B. 135—156). Zelo važen je končno Schmidov pregled o rimski provincialni arheologiji v referatu: Römische Forschung in Österreich 1912 bis 1924 II, Die süd­ lichen Ostalpenländer (XV. Ber. d. Römisch-Germanischen Kommission, 1923 do 1924, 178 do 241). V njem se je Schmid obširneje lotil vprašanj, ki so bila kasneje večkrat predmet kombiniranega arheološkega in histo­ ričnega raziskovanja. To so ostala še danes, ko se je marsikatera Schmi­ dova teza izkazala za napačno. V referatu se Schmid najpreje pomudi pri Oktavianovem pohodu na Japode in identificira Metulum za gradišče Šmihel pri Hrenovicah, kar pa mu večina antičnih historikov oporeka. Obširno se bavi s tako imenovanim notranjim limesom na Krasu in priobči karto utrdb. Tudi raziskovanje teh utrdb še ni prišlo dalje od Schmidovih rezultatov, čeprav predstavlja že zelo perečo nalogo slovenske arheološke znanosti. Vprašanje Metuluma in kraških utrdb je Schmid obravnaval že tudi skupaj s K. Pičkom v poročilu: Frühgeschichtliche Befestigungsanlagen im Berichte der Isonzofront (JOeAI 21—22, 1922, B. 277—308). Nadalje se Schmid v XV. poročilu rimsko-germanske komi­ sije bavi z vprašanji etnične zgodovine Noričanov in njihovega odnosa do Tauriskov. Končno pa podaja rezultate znanstvenega dela iz posa­ meznih področij, kjer pridejo na vrsto Emona, Celeia, Poetovio, Flavia Solva, Juenna, Santicum, Noreia, Teurnia in Aguntum, torej v glavnem antične postojanke na slovenskem etničnem področju. Iz rimske arheo­ logije je treba končno omeniti še pregled mitrejev na slovenskem Štajer­ skem v študiji Das Mithrasheiligtum von Pohanica bei Rann an der Save (Schild von Steier 1, 1945, 10—19). Eno prvih del, ki jih je izvršil Schmid kot kustos v Ljubljani, je bilo nadaljevanje izkopavanj na germanskem grobišču v Kranju, ki ga je 297 raziskoval leta 1905, objavil pa v študijah: Das Gräberfeld von Krain- burg (MMK 18, 1905, 81—96) in: Die Reihengräber von Krainburg (JfA 1 1907, 55—77). Izkopal je 213 grobov in s tem povišal celotno število grobov na 700 do 750. Važnejše je, da je tudi v objavi bistveno izpopolnil ono, kar so bih do tedaj publicirali Neumann, Zmavc in celo Riegl. Lahko rečemo, da je z izjemo odlične Rieglove stilne analize, ki pa ni šla v detajle, Schmidova objava prva in doslej edina, ki ta nad -vse važni material znanstveno prikazuje. Tako nas tudi tukaj Schmid opozarja na važno nalogo našega bodočega dela. Schmid podaja sumaren opis najdb v 213 grobovih s fotografijami glavnih predmetov, nato pa v kratkem zaključku ugotovi, da gre za grobove Langobardov in da grobovi ne segajo preko leta 650; Kranj da je bil od Langobardov kot utrdba upo­ rabljan še v pokrajini, ki so jo naselili Slovani in Avari. Dalekosežnost tega rezultata je za najstarejšo zgodovino Slovencev jasna sama po sebi. Zdi pa se, kot je opazil že Aaberg, da gre v Kranju vendarle tudi že za gotske elemente, ne samo za langobardske in da je kronologija po­ trebna zelo temeljite revizije, ki pa bo možna samo na osnovi detajlne arheološke obdelave vsega materiala. V novejši literaturi sprožene mo­ mente je delno upošteval že Schmid sam v svojem zadnjem obravnavanju kranjskega grobišča (Kranj v davnini, v J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, 3—8, 430—431). Schmidu gre končno tudi zasluga, da se je prvi ozrl na staroslovensko arheološko ostalino. Sam je izkopal le manjše število grobov in žal ni objavil grobišča v Slovenjem Gradcu s 130 grobovi. Bil je na sledi tudi najstarejši stopnji slovanske kulture v Sloveniji (Bled I), ko je v Laški vasi pri Celju najdbe datiral v konec 6. stoletja, dasi je njegova datacija slonela na metodično napačnih osnovah. Očitno v zmoti je bil z mišlje­ njem, da imamo v Črnomlju opraviti z žganimi staroslovanskimi grobovi. Toda njegova študija: Altslovenische Gräber Krains (Carniola 1, 1908, 17—44) je vendarle pomenila pionirsko delo. Tudi tu je ponovna objava materiala nujna. Ker paso z izjemo Črnomlja vsa Schmidova najdišča z Gorenjske in pripadajo ketlaškemu kulturnemu krogu, pa predstavljajo še danes za nove in obširnejše raziskave najboljšo komparacijo. Objav­ ljena so grobišča: dve v Bohinjski Srednji vasi ter grobišča na Žalah na Bledu, v Mengšu, Komendi in Črnomlju. Schmid je najdbe pripisal starim Slovencem in je to tezo obdržal tudi kasneje, ko je pojem »karan- tanske kulture« začel dobivati politično nacionalno ostrino. V Avstriji pa je Schmid raziskal še ketlaška grobišča St. Walburg, Diemlach, Frohn- leiten, Stainach ter St. Martin pri Gradcu. Pregled Schmidovega delovanja ne bi bil popoln, ako se na kratko ne ozremo tudi še na nekatera druga področja Schmidovega udejstvo- vanja. Bil je izrazit terenski človek in je neumorno raziskoval obširne arheološke komplekse. Pri tem se je ena doba vrstila za drugo brez kakega vidnejšega sistema, toda tako, da so podatki iz posameznih najdišč vendarle vedno prinesli nekaj novih važnih ugotovitev. Zal je mnogo materiala, ki ga je Schmid prinesel s terena, ostalo neobjavljenega, zapiski pa se ne nahajajo pri materialu, ampak pri avtorju dela. Tako je mnogo primerov, da imamo v Sloveniji sicer arheološki material, nekje 298 v Schmidovi ostalini pa se morajo hraniti zapiski, ki bi materialu šele mógli dati pravi pomen. Kot muzejski delavec je Schmid razvijal veliko aktivnost tako v Ljubljani kot v Gradcu. V Ljubljani je inventariziral velikansko število arheoloških predmetov in zelo vidno posegel v razvoj eksponatov. Prvi je podrobneje pričel urejati obsežno numizmatično zbirko. V začetku svojega bivanja v Ljubljani se je kot muzejski delavec bavil tudi z etnografijo in je priobčil nekaj člankov iz tega področja. V poročilu muzeja za leto 1906 je v zvezi z novimi akvizicijami podal dokaj dobro sistema tiko kultumo-zgodovinske ter narodopisne zbirke. Kot urednik je izdal tri poročila deželnega muzeja Rudolf inuma v Ljub­ ljani (leto 1906, 1907, 1908), ki so deloma izšla tudi v slovenskem jeziku. Poročila so metodično doslej najboljša, kar jih je Narodni muzej izdal. Po zaključku nemških Mitteilungen des Musealvereines für Krain je pričel Schmid z novo revijo Carniola, Zeitschrift für Heimatkunde, katere sta izšla dva letnika (1908 do 1909). V zadnjem času pa je pričel izdajati listič Schild von Steier, Beiträge zur steirischen Vor- und Frühgeschichte, od katerih je izšel prvi in edini zvezek v Gradcu 1945. leta. Schmidovo delo za poznavanje slovenske prazgodovine, antike in zgodnjega srednjega veka bo ohranilo trajno vrednost. Njegovo delovanje na področju avstrijske Štajerske in njegovo pedagoško delo na univerzi bodo ocenjevali drugi. Zaradi Schmidovega odhoda iz domovine pa mu ni bilo dano podati arheološko sintezo Slovenije, za katero je ravno on pri­ pravil toliko važnega gradiva. Njegov nacionalno nedognani pogled na slovensko etnično področje, ki se je kazal na primer v njegovem sodelo­ vanju pri zborniku Südsteiermark 1. 1925 s sicer strokovno dobrim član­ kom Südsteiermark im Altertum (str. 1—27), pa bi mu tudi onemogočil tako delo kasneje. Kajti prav v prvi polovici našega stoletja slovenska arheologija nikakor ni hotela biti več slovenska samo zaradi zemlje, v kateri so se arheološke starine našle, ampak tudi po konceptu, ki mora končno biti cilj slovenske historične znanosti. jQ%e Kasteijc Egon Baumgartner Dne 8. septembra 1951 je v Bludenzu na Predarlskem na svoj 57. rojstni dan umrl Egon Baumgartner, neutrudni raziskovalec slovenske srednjeveške numizmatike. Potomec tržaške rodbine, rojen v Zadru, Nemec po rodu in zavesti, je Egon Baumgartner po želji in vzoru svojega očeta ubral vojaško kariero. V Hainburgu je absolviral vojaško akademijo in se kot oficir udeležil prve svetovne vojne. Po končani vojni se je stalno naselil v Mariboru, kjer je služboval na raznih mestih. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Bludenz v Avstriji, kjer ga je nepričakovano doletela prezgodnja smrt. Z Baumgartnerjem je numizmatika slovenskega srednjega veka izgubila svojega najvidnejšega in najuspešnejšega raziskovalca. Že kot dijak je Baumgartner kazal za numizmatiko veliko zanimanje. Za časa bivanja v Mariboru je kontakt z numizmatičnimi spomeniki in lokalnimi 299