Štev. 12.                 V Iijabljani, 1. gradna 1906.                   Leto VII.
Božična  noč.
l\oke mrzle zdaj v kožušček,                   Vračajo meglice gorske
kučmo mehko do oči,                             nam na rodno se zemljd,
pa meglice gremo gledat,                      pa v božični sveti noči
.   zvezde blažene noči!                              kakor rože zacveto. —
Kar sinofii del je striček,                       Zvezdice sinoči zlate
danes vse resnica bo;                            razsvetlile so nebo,
srce bo se nam topilo,                           v gaju sinjem so krilatcu
in čudilo se oko ...                                v mehko padale roko,
Šle sinoči so meglice                             Ob cvetovih tam so peli
preko sinjega morja\                               pesem angeli tačas —
spremljal veter jih je gorski                  in oko se jim smehljalo
' :         v mehki noči vrh gorš,                          in smehljal se jim obraz.
Tamkaj v solnca se kraljestvu               Kot oči krilatcev božjih
rožno jezero blesti,                                 zvezdice so vstajale
in ob jezeru kraljica                               in iz neba v jutru zlatem
solnca zlatega   sedi.                              tiho so odhajale.
Rože bajne belo cvetje                           In v božični sveti noči
v roki zlati sniva ji,                                 s sinjih svetijo nebes,
in meglice snežnojasne                          kot krilatci sami zrli
z vodo rožno vmiva ji.                            na zemljico bi zares . . .
Kakor s cvetjem posejane                     Bratci moji, nam sinoči
sinje sanjajo gorž,                        •         striček vse je rekel to, in srebrni viri mehko                              a nocoj srce topi se,
pesem sveto žubore.                               čudu čudi se oko.
Vseokrog žarijo zvezde, v svitu božjem vtripajoč, In v višini in v nižini tiho moli sveta noč . . .
Josip   Vandot 12