BARBARA BRECELJ: IGRA O POGREBU; ANDREJ CA-
PUDER: PESMI; BOŽIDAR DEBENJAK: MISLI O SITU-
'ACIJI INTELEKTUALCA, K VPRAŠANJU ALIENACIJE
(2); JOŽE DERGANC: KAKO DELAVCI POJMUJEJO VSE-
BINO SAMOUPRAVLJANJA; JANEZ DOKLER: IZKUŠNJA
AKCIJE; EDMOND FERLY: ANTILSKA POEZIJA VCERAJ
IN DANES; VLADIMIR KAVCiC: SLUŽBENO NA OBISKU;
VIKTOR KONJAR: NAVIDEZNA ALI DEJANSKA PROTI-
SLOVJA; FRANC LAKOVIC: PESMI; RUDI MiSKOT:
SONČNICA IN ZMAJ; BORIS PATERNU: MINATTIJEVA
LIRIKA; JANEZ PIRN AT: MI SMO ZA — MI SMO PROTI;
STANE SAKSIDA: PRVA POLOVICA LETA 1964; IZ
ALŽIRSKE POEZIJE; IZ DOKUMENTACIJE INSTITUTA
ZA SOCIOLOGIJO IN FILOZOFIJO V LJUBLJANI —
. JANEZ PIRNAT: STUDIJA ZA PLASTIKO V NOVI GORICI.
DRUGI SLOG, NOSA, NOSA II. — AVGUST 1964
Vsebina
Janez Dokler: Izkušnja akcije . . . 561
Božidar Debenjak: Misli o situaciji
intelektualca.........571
Stane Saksida: Prva polovica leta 1964 574
Viktor Konjar: Navidezna ali dejan-
ska protislovja........589
Janez Pirnat: Mi smo za — mi smo
proti............597
Barbara Brecelj: Igra o pogrebu . . 599
Franc Lakovič: Temna paleta, Biserna
školjka...........604
Andrej Capuder: Pesmi......605
Rudi MiSkot: Sončnica in zmaj ... 608
Boris Paternu: Minattijeva lirika . . 613
Božidar Debenjak: K vprašanju ali-
enaci j e (2)..........635
Saša Vuga: Bernardek......642
Vladimir Kavčič: Službeno na obisku 664
Iz Alžirske poezije (prevedel Miro-
slav Košuta).........686
Jože Derganc: Kako delavci pojmu-
jejo vsebino samoupravljanja . . 696
Edmond Ferly: Antilska poezija vče-
raj in danes.........702
Iz dokumentacije Inštituta za socio-
logijo in filozofijo v Ljubljani . . 712
LIKOVNA PRILOGA
Janez Pirnat: Studija za plastiko v
Novi Gorici 1963, Drugi slog 1964,
Noša (skica) 1964, Noša II (skica)
1964
problemi
revija za kulturo in družbena vpra-
šanja, leto II., št. 18—19
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez- Dokler, Bogdan Kav-
£ii, Vladimir KaVčlS (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Rijavec, Stane Saksida, Vita
Vari in France Zupan. Lektor: Samo
Savnik
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-608-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ T
Ljubljani. Tisk, izdelava kllšejev In
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« т
Ljubljani
Izkušnja akcije
Janez Dokler
Okoliščine, v katerih znova povzemamo razmišljanje o enem osrednjih vprašanj:
o mestu in vlogi intelektualca v naši družbi, nam narekujejo, da najprej kar
je mogoče jasno povemo, kakšna so izhodišča in osnovni motivi za razpravo o
tem vprašanju. Težave pri določanju izhodišč se sicer začnejo že pri definiciji
pojma «intelektualec«, a tem se moramo preprosto izogniti — vsaj na začetku
—	s sklicevanjem na splošno sprejeto pojmovanje, ki je bolj ali manj izčrpno
vsebovano v enačenju med »intelektualcem« in »izobražencem«. Tu seveda ne
gre za precenjevanje formalnih kvalifikacij, temveč samo za približen sklep,
da pri visokošolskem študiju pridobljeno znanje izobražencu omogoča oprav-
ljanje dela z bolj ali manj jasno zavestjo o njegovi družbeni naravi, njegovem
pomenu v celotnem dogajanju itd. Osnovna določila tako pojmovanega inte-
lektualnega dela so visoka strokovnost, angažiranost v celotnem dogajanju in
družbena odgovornost. Tehnokratska formulacija, da nam manjka »visoko kva-
lificiranih kadrov«, se spričo tako pojmovanega intelektualnega dela razširi v
ugotovitev, da nam manjka v celotnem dogajanju angažiranega in osveščenega
ter družbeno odgovornega strokovnega dela. Jasno je, da pri tem ne gre samo
za ugotavljanje primanjkljaja v kvantiteti, temveč tudi — ali predvsem tudi
—	za ugotavljanje nezadostnosti kvalitete. In prav na tej točki je mogoče naše
razmišljanje povezati z dosedanjo razpravo o mestu in vlogi intelektualca v
naši družbi. Za razliko od večine dosedanjih razprav se ne mislimo spuščati
v historično analizo. Začenjamo pri empirično ugotovljenem dejstvu, ki ga
kaže cela vrsta pri nas opravljenih socioloških raziskav aktivnosti prebivalstva.
Te raziskave namreč kažejo, da je izobrazba najodločilnejši faktor, ki vpliva na
aktivnost in da je stopnja aktivnosti premo sorazmerna s stopnjo izobrazbe.
Vendar pa se ta zakonitost na neki točki prelomi: pri ljudeh z visokošolsko
izobrazbo ne velja več. Razlogi za ta pojav vsekakor še niso dovolj raziskani
in domnevamo lahko, da jih je več, vendar pa sociologi v zvezi z njim vedno
pogosteje govore o določeni točki, kjer bolj ali manj odpovedo običajni moti-
vacijski faktorji; nagrada, napredovanje in podobno. Pojav bi bilo mogoče kaj
preprosto razložiti z omejenimi energijami, ki jih ima na razpolago posa-
meznik, če ne bi natančno vedeli, da so razpoložljive energije vsakega posa-
meznika močno odvisne od njegove motiviranosti, da motivacija — pač v skladu
s svojo intenzivnostjo — mobilizira določeno količino osebnih energij.
Ce torej tudi ne bi bilo nobene razprave o problemih intelektualcev, njihovem
mestu in vlogu v naši družbi, bi se to vprašanje slejkoprej pojavilo kot čisto
praktično vprašanje, kot vprašanje smotrnosti — podobno kot se za nacionalno
561
ekonomiko postavlja vprašanje širjenja investicij ob polovični izkoriščenosti
že obstoječih kapacitet. Vprašanje je namreč, če je celota okoliščin, ki določa
mesto intelektualca v naši družbi, res taka, da ga v zadostni meri spodbuja
k delu, ki bo hkrati visoko strokovno, družbeno osveščeno in odgovorno.
Ta uvod — namenoma enostranski — nam je bil potreben preprosto zato, da
premaknemo naše vprašanje s terena, kjer ga je mogoče vsak čas spremeniti
v zgolj ideološko ali celo zgolj v cehovsko vprašanje. Sele od tod, od jasnega
spoznanja, da — ko govorimo o mestu in vlogi intelektualca v naši družbi — ne
gre zgolj za vprašanje statusa določenega družbenega sloja, temveč predvsem
za vprašanje deficitarnosti visoko kvalificiranega, družbeno odgovornega in —
glede na celoto družbenega dogajanja — orientiranega dela, šele od tod je
mogoče videti vso zapletenost tega področja družbene problematike.
Seveda se je tudi ob tako enostranskem odpiranju vprašanja treba zavedati
nedopustnosti ločevanja dela od — denimo — njegovih nosilcev. Tako ločevanje
namreč lahko implicira »vpreženost«, popolno podrejanje osebnosti hipostazirani
celoti in njenim imanentnim ciljem kot nečemu, kar je docela izven posamez-
nika in nad njim, torej ravno delovno situacijo, ki se ukinja s procesom samo-
upravljanja. Tu pa se problem intelektualca, njegovega mesta in vloge, izenačuje
s problemom mesta in vloge slehernega delovnega človeka v sistemu samo-
upravljanja.
Vsa osnovna določila intelektualnega dela, kakor ga tu pojmujemo, v sistemu
samoupravljanja mutatis mutandis veljajo za vsako delo in deficitarnost glede
na ta določila pomeni problem za razvoj samoupravljanja v celoti, le da se v
obstoječi delitvi dela in odgovornosti na področju intelektualnega dela ta
problem kaže v ostrejši luči.
To je zlasti razvidno ob vprašanju angažiranosti in orientiranosti v celotnem
družbenem dogajanju in ob vprašanju odgovornosti, ki pa je pravzaprav le
druga stran prvega vprašanja. Gre namreč za bolj ali manj ustrezno predstavo
o .celoti okoliščin, v katerih delujemo, in za bolj ali manj jasno zavest o tem,
da jih s svojim delovanjem spreminjamo.
Ce torej upravičeno govorimo o primanjkljaju glede teh določil intelektualnega
(in vsakega drugega) dela, potem s tem kažemo — tako se zdi — vsaj na dvoje
problemov razvoja samoupravljanja:
na pomanjkanje celostnih analiz družbenega dogajanja in usmerjenosti v take
analize na eni strani, na drugi strani pa na vprašanje dejanske participacije v
družbeni akciji. Samo preizkušnja v taki akciji namreč lahko v posmezniku
vzbudi zvest o pomembnosti njegovega delovanja in tudi občutek odgovornosti.
Velik del te problematike se je v preteklih dveh letih nekako strnil okoli vpra-
šanja samoupravljanja v kulturnih in znanstvenih institucijah.
Ker se zdi, da so razprave o formalno-pravnih problemih tega področja veliko-
krat bolj zakrivale kot pa odkrivale pravo vsebino, se od teh problemov ome-
jujemo z ugotovitvijo, da se ni mogoče strinjati s stališčem, po katerem je
vprašanje samoupravljanja — potem ko smo določili njegove temeljne principe
— zgolj še vprašanje institucionaliziran j a ustreznih mehanizmov, ki bodo bolj
ali manj samogibno prenašali impulze v horizontalni oziroma v vertikalni
smeri. Nasprotno: izhajamo iz teze, da je samoupravljanje proces, ki ima kot
ideja svoje družbene nosilce in kot proces svojo zgodovino.
562
v ustavni razpravi je bilo deležno posebnega poudarka vprašanje družbenega
upravljanja v kulturnih in znanstvenih ustanovah. Mnenja o tem vprašanju so
bila deljena in tudi s sprejetjem ustave — ta ohranja določeno obliko družbe-
nega upravljanja v kulturnih in znanstvenih ustanovah, katerih dejavnost je
pomembna za družbo kot celoto — niso utihnili glasovi, ki to obliko tretirajo
kot nekakšno tutorstvo predstavnikov družbe nad znanostjo in kulturo, kot
birokratsko vodenje, kot jerobstvo politike in politikov, ki nestrokovno posegajo
na ta področja in podobno. Nosilci teh interpretacij so žal vedno imeli na
razpolago dovolj konkretnih primerov, ki so potrjevali njihovo stališče in
zahtevo po doslednem izvajanju samoupravljanja, kakor so ga sami pojmovali.
Objektivno pa so njihovo stališče najbolj podpirali tisti zagovorniki v>druž-
benega upravljanja«, ki izhajajo iz mehanicistično pojmovane kategorije druž-
beno ekonomske formacije. Njihova shema je dokaj preprosta: dejavnosti delijo
na proizvodne in neproizvodne; pri tem uvrščajo tkim. proizvodne dejavnosti
v družbeno bazo, tkim. neproizvodne dejavnosti pa predstavljajo družbeno
nadgradnjo; ker je prioriteta baze izven dvoma, saj le-ta ustvarja materialna
sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba, imajo zastopniki proizvodnih
dejavnosti oziroma posredniki njihovih interesov kot interesov celotne družbe
vso pravico do upravljanja oziroma soupravljanja v neproizvodnih dejavnostih,
konkretno v kulturnih in znanstvenih institucijah.
Za zdaj ni potrebe, da bi se zadrževali ob kritiki tega teoretsko nevzdržnega
in objektivno škodljivega, grobo poenostavljajočega pojmovanja družbenega
dogajanja. Treba ga je bilo imenovati le kot polarno nasprotje tisti koncepciji,
ki je pod plaščem boja za dosledno izvajanje principa samoupravnosti v kul-
turi in znanosti v enaki meri .zavirala in še zavira proces demokratizacije in
samoupravljanja že s tem, ker z neadekvatno polarizacijo zakriva dejanske
probleme. V resnici se namreč problem družbenega upravljanja (njegove upra-
vičnosti vsaj kot prehodne oblike) očitno skriva znotraj teh področij, v dveh
bistvenih karakteristikah kulture in znanosti »zdaj in tu«, v karakteristikah,
ki v veliki meri določajo tudi mesto in položaj intelektualca v naši družbi.
Gre za dvoje osnovnih orientacij, s katerima se na področju kulture in znanosti
najbolj pogosto srečujemo. Prvo bi lahko označili kot usmerjenost v kulturno
kritiko, drugo kot usmerjenost v znanstveni indikativizem. Za tako orientirane
kulturne in znanstvene delavce se — za oboje v enaki meri — postavlja vpra-
šanje preseganja lastnih pozicij in prehod v družbeno akcijo kot osnovna dilema.
V naši publicistiki je bila ta dilema najkrajše formulirana v krilatici: »Zapi-
sati se hudiču ali niču«. V njej je zgoščeno izražena nemoč intelektualca, da bi
presegel omenjeni poziciji, hkrati pa tudi globlja resnica, da je preseganje teh
pozicij nujen pogoj za kakršno koli učinkovito družbeno delovanje.
Ker gre — kot rečeno — za pojave in stališča, ki takorekoč znotraj kulturnega
in znanstvenega delovanja zavirajo razvoj samoupravljanja kot proces inte-
gracije kulture in znanosti v celotno dogajanje, se bomo ustavili pri vsaki od
omenjenih dveh usmerjenosti posebej.
Kar se tiče pozicije tkim. kulturne kritike, njene vrednosti in praktičnih kon-
sekvenc, imamo zanjo sijajen primer marksistične analize v Engelsovem spisu
»Položaj Anglije«, v katerem Engels zavzema kritično stališče do Carlylovega
dela »Past and Present«. V Engelsovi analizi Carlylovega torijskofilantropskega
stališča najdemo vse bistvene elemente tkim. kulturno kritične pozicije: mo-
563
ralno, oziroma moralizirajoče izhodišče, teorijo elite, izrecno zahtevo po »pravi
aristokraciji«, ki jo odhkuje talent, meglene predstave o prihodnosti in — poleg
ostalih — kot univerzalno zdravilo za družbo tudi »organizacijo dela«, o kateri
Engels nemudoma pripomni, da tu nič ne pomaga, da je sploh ni mogoče izvesti
brez določene identitete interesov.
Engels torej niti za trenutek ne dopušča dvoma o konservativnosti, celo reak-
cionarnosti Carlylove pozicije, vendar pa zelo visoko ceni njegovo konkretno
družbeno kritiko; čeprav ta kritika ne vidi pravih vzrokov kritiziranih pojavov,
čeprav ni sposobna videti celote in mesta posameznih pojavov v celotnem
dogajanju in zato lahko ponuja le parcialne, največkrat v stvarnosti nesprejem-
ljive in neuresničljive rešitve.
Ne moremo si kaj, da se ob primeru Carlyla ne bi spomnili še vrste podobnih
primerov, na primer politične pozicije Balzaca ali pa avtorja »Mrtvih duš«,
ki je s svojimi »Izbranimi mesti iz dopisovanja s prijatelji« bridko razočaral
svoje napredne sodobnike in izzval ogorčeno reakcijo Belinskega v slovitem
»Pismu Gogolju«. Vsi ti in mnogi drugi primeri nas s podobnostjo konstitu-
tivnih elementov opozarjajo, da gre, za določeno zakonitost, ki je pri ocenje-
vanju tkim. kulturno kritične orientacije ne smemo zanemariti. Ilustrativen
zanjo je prav Gogoljev primer. Avtor »Mrtvih duš« namreč nikakor ni mogel
razumeti svojih kritikov in jim je na vse načine dokazoval, da je stališče,
izraženo v »Izbranih mestih«, prav tisto stališče, s katerega je pisal »Mrtve
duše«, da je — skratka — vseskozi ostal sam sebi zvest. Dejstvo, da mu po
izkušnjah strukturalnoanalitičnega pristopa k literaturi lahko verjamemo, sicer
ne negira zgodovinske upravičenosti kritike, s katero ga je obdeloval Belinski,
pač pa nas vsaj opozarja, da nobene družbene kritike ne velja preprosto izena-
čiti z (razredno, politično itd.) pozicijo njenih družbenih nosilcev. Ugotavljanje
konservativne ali celo reakcionarne pozicije, ki jo najdemo za določeno druž-
beno kritiko, nas torej nikakor ne obvezuje dolžnosti analiziranja in ugotav-
ljanja njene resničnosti in stvarne vrednosti. Od teh lastnosti kritike, ne pa od
pozicije in subjektivnih hotenj njenih nosilcev, jo v končni konsekvenci odvisno
njeno družbeno učinkovanje.
Vsem naštetim primerom kulturne kritike je namreč skupno to, da opozarjajo
na protislovja, ki so se pokazala kot posledica bolj ali manj burnih družbenih
sprememb. Natančnejša analiza bi pokazala, da je pozitivna vrednost kulturne
kritike v omenjenih primerih v tem, da v diskontinuiteti družbenega dogajanja,
v radikalnem prestrukturiranju neke globalne družbe, ohranja kontinuiteto
določenih vrednot, katerih zanemarjanje ali celo uničenje bi — objektivno gle-
dano —^ pomenilo regresijo. Bistveno torej ni vprašanje izhodišča in konsekvenc,
ki iz njega izhajajo (restavracijske težnje in podobno), temveč vprašanje, kako
je v resnici s temi vrednotami. Ce so v resnici, v dejanskem dogajanju ogrožene,
potem kulturna kritika nujno učinkuje in njeno učinkovanje ni omejeno na krog
njenih družbenih nosilcev. Identičnost pozitivnega odnosa do določenih vrednot
torej nikakor ni isto kot identičnost izhodišča, še manj pa soglasnost o poteh,
ki naj privedejo do afirmacije oziroma ponovne afirmacije teh vrednot.
Spornost kulturnokritične pozicije je najbrž ravno v tem, da so bile v novi
situaciji ogrožene vrednote prej last priviligirane manjšine in da jih nosilci tkim.
kulturne kritike zagovarjajo kot obče vrednote, a po logiki svoje pozicije ne
564
morejo in tudi nočejo videti dejansko možne poti, da res postanejo obče. To
— tako se zdi — so najsplošnejši elementi situacije, v kateri se poraja in
ohranja teorija elite; tej je imanentna težnja po ohranjevanju obstoječega
stanja, težnja, o kateri bomo govorili pozneje kot o elementu kulturno kritične
pozicije, ki v naših razmerah objektivno zavira proces samoupravljanja.
Po vsem, kar doslej vemo o splo.šnih karakteristikah tkim. kulturnokritične
pozicije, je nujno treba odgovoriti na vprašanje, če je dopustna analogija med
omenjenimi zgodovinskimi primeri kulturne kritike in kultumokritično pozicijo
v naši specifični situaciji, v pogojh graditve socalistične družbe.
Načelno in teoretično je seveda jasno, da preprosta analogija ni dopustna, kadar
gre za koncept, ki se sam zaveda dialektičnega odnosa med kontinuiteto in
diskontinuiteto v družbenem razvoju. To zavedanje je jasno izražisno v pro-
gramskih deklaracijah, konkretno v programu Zveze komunistov in v novi
ustavi, ki — kot program — nedvomno à priori diskvalificirajo vsako ožjo,
parcialnejšo, torej tudi kultumokritično platformo, s katere se je mogoče
zavzemati za določene vrednote. Vendar pa — po našem mnenju — program
kot splošno sprejeti idejni projekt prihodnosti sam po sebi ne more razvred-
notiti nobene kritične sodbe o trenutnem stanju in obstoječi praksi, pa naj je
izrečena iz kakršne koli pozicije in iz kakršnih koli pobud. Vsekakor lahko
ugotovimo — ne da bi se spuščali v razlage — da je bila pri nas kritika
s tkim. kulturnokritične pozicije dolga leta tolerirana in v svojem najbolj
ekstremnem izrastku, v skupini, ki se je sama in izrecno proglasila za nosilca
take kritike — tudi na določen način privilegirana. Njeno dejansko učinkovanje
nam zato omogoča oceno, kakšne so stvarne možnosti kulturnokritične pozicije
v opisanih pogojih, najprej kakšne so možnosti učinkovanja in, potem, kakšne
so možnosti, da se s te pozicije reši vprašanje mesta in vloge intelektualca
v socialistični družbi in hkrati s tem vprašanje samoupravljanja v kulturi in
znanosti.
Pri poskusu ocene teh možnosti je — kot vse kaže — najbolj smotrno izhajati
iz analize sedanjega položaja v slovenski kulturi, položaja, ki je nedvomno
v precejšnji meri določen z razmeroma dolgotrajno prisotnostjo in učinko-
vanjem tkim. kritične generacije (kot najbolj izrazite predstavnice kulturne
kritike), pa tudi z administrativno ukinitvijo njenega glasila.
Za pozornega opazovalca kulturnega dogajanja v zadnjih letih ni bil nobeno
posebno presenečenje relativno širok odmev, ki je sledil likvidaciji Perspektiv,
zlasti ne odmev in razburjenje med študenti in sploh med mlajšimi izobraženci.
Tak opazovalec si tudi ni mogel delati nobenih utvar o širini in pomenu tega
odmeva, utvar, ki se rade skrivajo za formulacijami kot »del«, »dezorientirani«,
»zapeljani del« in podobnimi. Nenehno je namreč imel priložnost, srečevati se
z naraščajočim vplivom idej tkim. kritične generacije tudi tam, kjer niso
delovale neposredno, temveč iz druge roke, predvsem na gimnazijah in učite-
ljiščih preko literarnih in podobnih krožkov in šolskih listov. Zanj torej ni
obstajalo vprašanje, če so te ideje učinkovale, temveč predvsem: zakaj so
učinkovale?
Zelo veliko je vzrokov, ki so k temu v večji ali manjši meri prispevali, in vsak
med njimi bi pravzaprav zaslužil, da mu posvetimo posebno pozornost. Vendar
pa jih tu ne mislimo niti naštevati, ker nam gre samo za poskus določitve
565
glavnih konstitutivnih elementov situacije, v kateri delovanje tkim. kritične
kulture, oziroma kulturne kritike, tudi v naših pogojih kaže Vse bistvene karak-
teristike in tudi odlike — denimo — klasične kulturne kritike. Seveda je treba
takoj poudariti, da ti elementi ne konstituirajo celotne stvarnosti; izločamo
in opisujemo jih z namenom, da bi — bolj ali manj shematično — prikazali
sfero, v kateri so ideje tkim. kritične generacije najmočneje učinkovale.
V prvo, gotovo zelo pomembno skupino konstitutivnih elementov omenjene
situacije spada ves dolgi spisek slabosti, napak in pomanjkljivosti vseh vrst,
s katerimi se vsak dan srečujemo in ki objektivno zaslužijo kritiko. Tak —
bolj ali manj dolg — »spisek« je seveda mogoče napraviti v kateri koli družbi
in v kateri koli situaciji, zato sam po sebi še ničesar ne določa. Konstitutivni
element situacije, ugodne za učinkovanje kritike s parcialnih pozicij, torej tudi
s pozicije kulturne kritike, postane šele v trenutku, ko v odnosu do objektivnih
napak in slabosti zapravimo prednosti socialistične družbe, konkretno: ko zane-
marimo celostno kritiko, se pravi kritiko, ki vidi posamezne pojave v celotnem
dogajanju in jih je sposobna oceniti s stališča njihovih posledic v tisti bolj
ali manj skupni projekciji, ki jo kratko imenujemo prihodnost.
Iz gornjega na prvi pogled sledi, da je najvažnejši, če ne celo edini konsti-
tutivni element obravnavane situacije pomanjkanje celostne kritike, ki se —
logično — nadomešča z neko drugo. To je tudi res, le da je ta resnica preveč
preprosta, da bi bila uporabna za kaj več kot za golo kritiko kritike; te pa
pravzaprav ne manjka. Navsezadnje vsi vemo, da mora biti kritika načelna,
konkretna, pogumna itn., pa to ničesar ne spreminja. Jedro problema je ven-
darle v praksi, ki — vse prevečkrat ozko prakticistična, neorientirana, docela
izgubljena v neposrednih akcijah in »kampanjah« — preprosto ignorira vsako
kritiko, ki presega njeno raven in njene ambicije. Te vrste praksa se obnaša
ignorantsko do vsakega intelektualnega napora, usmerjenega v osmislitev akcije,
v končni konsekvenci tudi do marksizma kot idejne osnove socialistične gra-
ditve in celo do socialistične akcije same, če jo razumemo kot realizacijo filo-
zofije.
Ilustrativen primer takega odnosa se je pojavil prav ob ukinitvi Perspektiv
v Nedeljskem dnevniku (Nedelja 7. junija 1964 pod naslovom »Dvakrat dva je
štiri — mi pa filozofiramo«. V njem med ostalim beremo: »Le kdo od njih (sol-
čavskih kmetov) prebira Perspektive? — sem pomislil — le kdo od njih se
ukvarja z nepotrebno filozofijo in komu od njih je sploh potrebna!« Seveda je
mogoče imeti kritičen odnos do določene »filozofije«, vendar pa je ta odnos
sam takoj filozofija, zavedno ali nezavedno. Ce je imel avtor v mislih samo
miselno koncepcijo publicistike Perspektiv, potem le-tej nedvomno lahko po-
stavimo nasprotni neskončno bogatejšo misel akcije za preobrazbo družbe,
ne pa koncept, kakršnega beremo v nadaljevanju: »Komu izmed nas je potrebna
tista pisarija, ko nas čaha vrsta drobnih vsakdanjosti. Kako pomembnejši
je pogovor o denarju za nekaj sto metrov asfalta, ki naj hi povezal Nazarje z
Gornjim Gradom'^. Tu imamo prav zgleden opis prakse, ki sredstva mimogrede
spremeni v cilje in je po tej logiki sposobna — če se slikovito izrazimo — raz-
kosati veliki projekt graditve socializma in ga po koščkih spremeniti v farso
klošmerlskega pisoarja. Jasno je, da ustvarja ta praksa tudi svojo »teorijo«,
pritlikavo apologetiko velikih uspehov, ki vsako kritično pripombo obdaja tako
na gosto, da slednjič zaradi samih dreves živ krst ni več sposoben videti gozda.
566
Natančno vzeto ravno te vrste praksa ustvarja tla za rast in učinkovanje
kulturne kritike, zato ne bi bilo dobro pozabiti, da je kulturna kritika vsaj v
odnosu do teh pojavov odigrala svojo pozitivno vlogo, da je vsaj do določene
mere krila primanjkljaj v družbeni misli in da je že s tem dejstvom njena
prisotnost upravičena.
O tem, da je tak primanjkljaj obstajal in da še obstaja ter o vzrokih zanj, se
prav v zadnjem času dovolj razpravlja. Razprave in tudi praktični ukrepi gredo
v smeri premagovanja koncepcij, ki so zapostavljale teorijo in zlasti družbene
vede. Kljub temu pa ne kaže pozabiti pomenljivega dejstva, da na platformo
kulturne kritike pristajajo zlasti študentje in srednješolci, torej bodoči inte-
lektualci, ki naj bi zadovoljili družbene potrebe po »visoko kvalificiranih ka-
drih«, oziroma potrebo po visoko strokovnem, družbeno osveščenem in odgo-
vornem delu. Zdi se, da je prav njihov posebni položaj sam naslednji konsti-
tutivni element situacije, v kateri kulturna kritika učinkuje in je njena pozi-
cija zlasti sprejemljiva.
Kot enega izmed indikatorjev tega posebnega položaja si bomo skušali oglfedati
literarno smer, s katero najmlajša generacija — kot pravijo — vstopa v
slovensko literaturo. Z nekega drugega vidika smo se s tem predmetom že
ukvarjali* in pokazali, kako se v tej literaturi kaže nemoč »sveta staršev«, da
bi ohranili kontinuiteto s tradicionalnimi normami, in nakazali smer, v kateri
se je treba spraševati po sistemu vrednot »sveta staršev« in njegovega dejan-
skega učinkovanja. Od takrat smo imeli priložnost zasledovati literarno prilogo
Mladine »Mlada pota«; v vsem letniku skoraj ni zaslediti sestavka, ki ga ne bi
bilo mogoče uvrstiti v to smer. Za junake te pi'oze — kakršnakoli že je njena
literarna vrednost — svet izven njih komajda obstaja, kaj šele, da bi v njem,
v socialni sferi, vsaj iskali objektivnih vrednot in spodbud. Sistem vrednot je
v njihovem svetu nadomeščen z lestvico psiholoških motivacij in glede na
»euforična leta« je razumljivo, da je na vrhu lestvice seks. Toda poleg tega,
da je stvarnost, kakor jo vidijo ti junaki, brez smisla in brez vrednot, je pred-
vsem tudi usodno nespremenljiva.
Odveč je po vsem tem poudarjati, da je učinkovanje teh idej in tkim. kulturne
kritike sploh v obratnem .sorazmerju z učinkovitostjo in radikalnostjo celostne
kritike, oziroma širše: z učinkovitostjo visoko strokovnega, v celoti orientira-
nega in družbeno odgovornega dela na vseh področjih, predvsem tudi v kulturi
in znanosti. Očitno je torej, da nam pomanjkanje »visoko kvalificiranih kadrov«
na določenih področjih povzroča začarani krog, v katerem kritična kultura
reproducira samo sebe.
Posplošitve na osnovi takšnega indikatorja seveda niso mogoče, vendar pa je
očitno vsaj to, da je junak, kakršen nastopa v tej literaturi, idealno spre-
jemljiv za ideje t. im. kritične generacije; osvobajajo ga manjvrednostnih ob-
čutkov in praznine; vsebinsko izpraznjeni, na golo moralno pozo skrčeni akti-
vizem pa mu celo omogoča, da se z vzvišenim občutkom drži visoko nad
zavestno prakso, ne da bi mu bilo treba v konkretnem delovanju preskusiti
trdnost in stvarnost vrednot svojih pogledov in stališč. Njihova edina naloga
je uničujoča kritika in kvečjemu še osveščanje neosveščenih, v prakticizem
in podobne pregrehe zapletenih »drugih«.
* Cf. Anatomija »saganovščine« in pota mladih, Problemi 11, str. 996—998.
567
Toda vrnimo se k vprašanju, v čem je posebnost položaja generacije štu-
dentov in srednješolcev, ki so sprejemljivi za ideje kulturne kritike. Da je
učinkovanje teh idej v obratnem sorazmerju z učinkovitostjo in radikalnostjo
celostne kritike, vključno z interpretacijo in kritiko obdobja NOB in revolucije,
o tem skoraj ni mogoče dvomiti. Več kot zanimivo je, na primer,da se je
kulturna kritika oziroma kritična kultura uspešno polastila ravno herojskega
obdobja revolucije in ga interpretirala kot realizacijo idealnih pobud in mo-
ralnih načel, kot realizacijo »tovarišije« ipd., ob katerih vedno lahko razvred-
noti mnogo manj romantični napor graditve materialnih osnov za nove družbene
odnose v pogojih mnogo manjše identičnosti interesov. In vendar take inter-
pretacije niso doživele učinkovite kritike. Očitno je torej, da nam pomanjkanje
»visoko kvalificiranih kadrov« na določenih področjih povzroča začarani krog,
v katerem kritična kultura reproducira samo sebe, že samo zato, ker se nihče
ne čuti poklican, da bi njene abstraktne ideale prikazal kot izraz določene
stvarnosti, »jih izvedel iz dejstev in preveril z dejstvi«. (Lenin).
Toda to je samo eden, čeprav nikakor ne nepomemben element situacije. Na
drugega, na neko pomembno »generacijsko« razliko z izrednim posluhom
opozarja Boris Petemu v svoji analizi Minattijeve lirike: »Minattijeva pozi-
tivna idealiteta je zdaj do kraja zapustila realne »družbene odnose« in se
preselila v subjektivne prostore pesnikovega doživljanja sveta. Toda tu je
ostala trdna in nepopustljivo zvesta tistemu, čemur bi lahko rekli človeška
bližina, toplino in nežnost. Torej nečemu, kar utegne biti sodobnemu »moder-
nizmu« skrajno tuje in celo sentimentalno. Kot se Minatti s svojimi radikalno
depresivnimi disonancami približuje novemu lirskemu toku, tako se s svojo
posebno humanistično perspektivo, preizkušeno in utrjeno še v vojnih letih,
oddaljuje od njega, še več, s svojo antialienacijsko idejno noto »nekoga moraš
imeti rad« se mu celo odločno upira...« In še: »Poetična vizija neokrnjene
lepote ostaja torej tudi po resnih pretresih Minattijeve oblike vztrajna v iskanju
življenjske topline, v ohranjenju notranje človečnosti. Iz zaključka citirane
pesmi pa je neutajljivo še nekaj. Notranja sila, ki Minattijevo podobo življenja
kljub vsem disonancam drži v nekem ravnotežju in je ne pusti v razkroj,
izhaja iz vojnih let, iz let realnega upora ter pozitivne osebne preizkušnje.
Zato tudi njegova poetična vizija v resnici ni abstraktna, temveč pristno ču-
stvena in zelo dostopna, v nekem smislu celo socialno učinkovita.«
Bistveni in za naše razmišljanje pomembni element te analize je ugotovitev,
da realna akcija, pozitivna osebna preizkušnja, ohranja vero v smiselnost
delovanja tudi če delovanje zahteva odpoved. Kaj se je torej zgodilo, da ob
prej omenjeni prozi v Mladih potih beremo zgoščeno zagotovilo: »Ena od
značilnosti naše mladine je dojemanje celotnega družbenega dogajanja kot
sveta popolne nujnosti.«?
Najbrž bi bil tudi tu prenagel sklep, da gre samo za nesposobnost teorije, da
bi namesto etičnih principov, iz katerih izhaja kulturna kritika, in iz kritike
le-teh, razvila celotno moralo socialistične družbe, ki se po klasikih, »obrača
proti dosedanjemu načinu delovanja, odstranja delo ...« (kot odtujeno delo itd.).
Taka morala se ustvarja v konkretnem delovanju. In če govorimo o ukinjanju
pozicije kulturne kritike kot o pogoju samoupravljanja, se je nujno treba
vprašati — in poiskati odgovor na vprašanje — zakaj je intelektualnemu na-
568
raščaju, ki nekritično sprejema ideje kritične kulture, ostalo daleč in tuje tako
pomembno izročilo NOB in revolucije — izkušnja akcije.
Na tako vprašanje seveda ni mogoče odgovoriti brez temeljitih analiz, zlasti
tudi analiz dela mladinskih in študentovskih organizacij, kakor ni mogoče brez
takih analiz posploševati obravnavanega pojava v literaturi. Zdi pa se, da je
naslednji konstitutivni element kritizirane situacije tisto, kar smo na začetku
■— ob kulturno-kritični orientaciji — imenovali »znanstveni indikativizem-«.
V osnovi te orientacije je znana krilatica, da izreki v indikativu, nimajo
nujnih konsekvenc v imperativu, da je — skratka — znanost neodvisna od
normativnega mišljenja, družbenih idealov itd. Problem sam je seveda
preveč obsežen in zahteven, da bi se vanj spuščali; glede na osnovni postulat
pa je to orientacijo treba upoštevati vsaj z dveh vidikov: z vidika učinkovanja
na povojne generacije srednješolcev in študentov in glede na problem samo-
upravljanja oziroma družbenega samoupravljanja v kulturi in znanosti.
Eden izmed razlogov, da je ta pozitivistična formula dobila tako velik pomen,
je gotovo upravičena zahteva po spoštovanju relativne avtonomnosti znanstve-
nega dela in njegovih imanentnih zakonitosti, ki jih nikakor ni mogoče vedno
izvesti iz t. im. najsplošnejših principov. Položaj, ki ga imam tu v mislih,
zelo dobro ilustrira opomba, s kakršno je Slovenski knjižni zavod leta 1949
opremil eno svojih najrazkošnejših izdaj, delo nedvomne avtoritete na svojem
področju. »Knjigo izdajamo nespremenjeno, kakor je bila napisana pred našo
narodnoosvobodilno borbo, čeprav se ne strinjamo z raznimi avtorjevimi anali-
zami in ocenami razvojnih stopenj zapadnoevropskega slikarstva. Njena ne-
dvomna vrednost pa je v množini dejanskega gradiva in v ilustracijah; zato bo
ljubitelju umetnosti in posebno strokovnjaku lahko dobro služila«.
Prava vsebina tega kratkega teksta je naslednja:
»Ne strinjamo se z avtorjevim filozofskim nazorom in iz njega razvitim znan-
stvenim konceptom, ker je oboje po naši narodnoosvobodilni borbi nesprejem-
ljivo. Množina dejanskega gradiva in ilustracije nas opravičujejo, da smo knjigo
kljub temu izdali«. Napak v tem sramežljivem opravičilu kar mrgoli. Najprej:
narodnoosvobodilna borba oziroma socialistična revolucija odpira možnost za
novo znanost, sama po sebi pa še ne zanika nobenega znanstvenega koncepta.
To, da se kdo anonimno strinja ali ne strinja z analizami in ocenami razvojnih
stopenj, je docela nevažno in za bralca neskončno nezanimivo; ob analize in
ocene je mogoče postaviti drugačane, resničnejše analize in utemeljenejše
ocene. O nedvomni vrednosti »množine dejanskega gradiva« je mogoče resno
dvomiti; lahko je, na primer, zelo »dejansko«, pa zelo nerabno. Vsekakor že
trditev o nedvomni vrednosti množine dejanskega gradiva vsebuje določen
koncept, o katerem bi bilo mogoče razpravljati, čeprav ne mislim, da v tem
primeru ne drži.
Vprašanje zase je, koliko je prepričanje, da smo lahko zadovoljni z »množino
dejanskega gradiva«, krivo, da na celi vrsti področij, zlasti na področju huma-
nističnih ved, premoremo tako malo novih, boljših analiz in utemeljenejših
ocen. Je pa dejstvo, da so se avtorji starih analiz ob takih in podobnih opombah
kar se da izogibali izrecnemu razvijanju svojih teoretskih izhodišč in tudi sami
močno poudarjali vrednost »objektivnih dejstev« in »množine dejanskega gra-
diva«. To je samo po sebi onemogočalo vsako razpravo o teoretskih izhodiščih
569
in torej objektivno zaviralo delo na področju sporne teorije. Druga, še slabša
posledica takega odnosa, je postala praksa lepljenja »idejnih izhodišč« v uvode
in uvodna poglavja, ne da bi to imelo kakršne koli posledice v izhodiščni teoriji
in v metodologiji, ki iz nje izhaja. V obeh primerih pa je bila posledica občutek
bralca (ali poslušalca, kadar gre za predavanje na univerzi ali na srednji šoli)i
da je »prava znanost« vzvišena nad vprašanji svetovnega nazora, filozofije,
ideologije itd., ali pa celo občutek — v drugem primeru — da avtor in vzgo-
jitelj licemersko plačuje »ideološki davek« za kariero. Da tudi ta pozicija »samo
sebe reproducira«, je odveč ponavljati. Podobno je na dlani najsplošnejša
karakteristika osebnosti, ki se formira pod takšnim vplivom: vsaj nezaintere-
siranost za družbeno dogajanje, zlasti če se ji kaže ali samo kot gola, neosmis-
Ijena praksa ali pa preoblečeno v ideološko polemiko in ideološki študij na
najsplošnejši ravni (kar je ob t. im. pomanjkanju vsebine dela v organi-
zacijah pogosto primer).
S stališča vprašanja samoupravljanja, če gledamo nanj kot na proces, je ta
orientacija v osnovi usmerjena proti njemu. Na eni strani že v izhodišču kliče
po posredniku, po nekom, ki bo manipuliral z rezultati, na drugi strani pa s svo-
jim konceptom absolutne avtonomnosti znanosti in celo posebne stroke à priori
odklanja potrebo po celovitem konceptu in po zavestni-vključenosti v celotno
dogajanje, kar pa je seveda osnovni pogoj za formiranje zavestne soodgo-
vornosti za to dogajanje, brez katerega samoupravljanje ni mogoče.
Naš poskus razmišljanja o vprašanju upravljanja in samoupravljanju bi pravza-
prav lahko sklenili z ugotovitvijo, da dejanskega razvoja samoupravljanja ne
pospešuje niti vztrajanje na izvajanju samoupravne forme kot realizacije prin-
cipa niti vztrajanje na stališču družbenega samoupravljanja z argumentacijo, s
kakršno imamo velikokrat opravka. Namen tega razmišljanja je bil, zelo shema-
tično, z nedvomno grobim izdvajanjem značilnih elementov, pokazati vsaj nekaj
elementov, ki po našem mnenju v določenem časovnem prerezu onemogočajo,
v perspektivi pa vsaj zavirajo proces uveljavljanja samoupravljanja v kulturi
in znanosti. Pri tem smo posebno pozornost posvetili dvema orientacijama
znotraj teh področij družbenega delovanja in kritičnemu odnosu do njih, zato
se utegne kritika zdeti enostranska. Ta očitek rade volje sprejemamo, kolikor
gre za očitek neizčrpnosti in netemeljitosti. Sicer pa smo mnenja, da kritičen
odnos do tistih elementov dejanske situacije, ki smo jih izdvojili, implicira
tudi kritiko drugih okoliščin, ki so tem vzrok in — po tolikih letih — hkrati
tudi že posledica.
570
Misli o situaciji intelektualca
Božidar Debenjak
Od kod izvira superiornost intelektualca nad »-maso-«? Na to vprašanje je
mogoče odgovoriti historično, sociološko, kulturno-filozofsko itn. Mogoče je
govoriti o najrazličnejših vplivih raznih teorij, o reziduu preteklosti od antičrie
delitve dela na fizično in umsko ipd. Toda vse to nam ne daje celotnega
odgovora na vprašanje, zakaj se v inteligenci zdaj-in-tu pojavljajo koncepcije
elite, kakšen družbeni smisel imajo zdaj-in-tu. Odgovor na to celotno vprašanje
nam da lahko samo kompleksna analiza celotne družbene situacije, analiza vseh
konstituant, ki določajo položaj inteligence in zlasti humanistične inteligence
v naši družbi v obdobju izgradnje, v fazi socialističnega etatizma in danes;
analiza prispevka obravnavane inteligence k omenjenim obdobjem, subjek-
tivnih silnic v tem družbenem sloju in dojemljivosti intelektualcev za teo-
retske vplive od zunaj. (Toda teoretski vpliv je lahko vpliv samo tedaj, če
nahaja sprejemljiva človeška tla; dojemljivost za filozofske in družbene teorije
izvira lahko pri enem individuu samo iz psiholoških pobud; toda če teorije
nahajajo sprejemljiva tla v širših delih družbenih slojev, potem si zapiramo oči,
če iščemo samo psiholoških vzrokov za to.) Analiza o situaciji Perspektiv in
okoli njih, analiza odnosa inteligence do Perspektiv in do ukinitve te revije itd.
bi bila samo moment take široke analizo, ki bi bila tudi zrcalo kulturne
politike skozi vrsto let.
Pričujoče misli o situaciji ne pretendirajo na tako kompleksno analizo. Biti
hočejo samo nevezano razmišljanje o nekaterih konstituantah te situacije.
Koncepcija o tkim. humanistični inteligenci kot eliti, ki si prisvaja vrhovno
arbitražo, nikdar ni bila omejena samo na Perspektive in njihov krog, ampak
je — izrečena ali neizrečena — predstavljala teoretski in kritični koncept
mnogih. Humanistična inteligenca naj bi po mnenju vrste intelektualcev pred-
stavljala jedro inteligence; naloge te in zgolj te inteligence naj bi bila, da
»čuva nacionalno kulturo«. V ozadju te teorije je nauk o ločitvi med »kulturo«
in »civilizacijo«. V tej — široko razprostranjeni — shemi je vsa inteligenca
elita nasproti nepr osveti j eni masi; znotraj inteligence je tkim. humanistična
inteligenca elita nasproti tehnični; in celo znotraj humanistične inteligence
obstoji elitna grupacija, ki ima najbolj avtentičen stik s stvarnostjo in zato
vrhovno arbitražo. Ob zagovarjanju tega koncepta so razne grupacije kultur-
nikov razvile večjo ali manjšo stopnjo ekskluzivnosti; ob specifični varianti
teorije elite so izkazale najvišjo stopnjo ekskluzivnosti prav Perspektive. Toda
vrsta kulturniških konceptov, ki prav tako temelje na teoriji elite, že po logiki
teorije elite prihaja do ekskluzivizma, ki je samo zaradi heterogenosti grupacij
manj izrazit.
571
Druga taka tendenca, ki se pojavlja med humanistično inteligenco, je težnja
po ločitvi med »kulturo« in »politiko«. Tudi ta tendenca je našla svoj najbolj
zaostreni izraz v koncepciji Perspektiv, ki so nastopile s specifično zahtevo po
»depolitizaciji«. Tu sta sferi »kulture« in »politike«; prva je po tej koncepciji
enaka svobodnemu ustvarjanju, druga pa manipuliranju z ljudmi. Skladno s
tem konceptom so Perspektive v prvi fazi zahtevale »ne vmešavanj e politike
v kulturo«, avtonomijo kulturne sfere; ta zahteva je dosegla vrh v ustavni
razpravi, ko so zahtevale »popolno samoupravo« v vseh sektorjih družbenega
življenja; polemika je bila naperjena zlasti proti tkim. »organom družbenega
upravljanja«, še posebno v kulturnih ustanovah. S to svojo zahtevo Perspektive
niso ostale osamljene; zahteva po tovrstni »popolni samoupravi« se je porajala
v širših krogih intelektualcev, ki so v »organih družbenega upravljanja« videli
instrument »politike« nasproti »kulturi«. Taka težnja po »depolitizaciji« je
nahajala odmev tudi v tistem delu zavesti intelektualcev, kjer je skrita fili-
strska sentenca, da je »politika svinjarija«. Ta vsebina pojma »depolitizacija«
seveda nima zveze s pojmom depolitizacije v marksističnem družboslovnem
konceptu, kjer depolitizacija pomeni odmiranje posebne politične sfere, sfere
»državljana«, in vračanje te sfere sferi »človeka« (prim. Marx: Prispevek k
židovskemu vprašanju). Depolitizacija v tem smislu Marxovega koncepta je
identična s politizacijo: »Vsaka emancipacija je zvajanje človekovega sveta,
človekovih odnosov, na samega človeka. Politična emancipacija« — tj. v me-
ščanski družbi — »je po eni strani redukcija človeka na člana meščanske
družbe, na egoistični, neodvisni individuum, po drugi strani na državljana,
na moralno osebo. Sele ko dejanski, individualni človek vrne vase abstraktnega
državljana in kot individualni človek postane generično bitje v svojem indi-
vidualnem delu, v svojih individualnih odnosih, šele ko človek spozna in
organizira svoje lastne sile kot družbene sile in zato ne bo več družbene moči
oddaljeval od sebe v obliki politične moči, šele tedaj bo človekova emancipacija
dovršena.« Depolitizacija je možna le kot politizacija; odmira politika kot po-
sebna sfera in »posebni stan politika«, ker ta funkcija prehaja na družbeno
samoupravljanje. Eno od temeljnih spoznanj pri tem je, da je vsaka akcija
na katerem koli področju hkrati politična akcija. Ni politika samo zunanja
politika, gospodarska politika, finančna politika, ampak je politika vsaka de-
javnost. Pomemben pa je družbeni predznak kadrovske, štipendijske politike,
politike stroke, repertoarne politike itd. itn. Vse to so sektorji družbene
dejavnosti.
Presenetljivo pa je, če naletimo na ločitev med sferama »politike« in »kulture«
v koncepciji, ki pretendira na objektivno presojo položaja, npr. v novinarskem
postkriptumu Tita Vidmarja v Delu. Clankar tam jasno ločuje med sferama
»politike« in »kulture«, pri čemer se sam postavlja kot razsodnik med obe in
priporoča eni »treznost« in drugi »zmernost«. S kakšne pozicije si lahko člankar
lasti arbitraže med »politiko« in »kulturo«? Edino tako, da se je kot »misleči
duh« dvignil nad omejenost obeh in kot predstavnik intelektualne elite svojega
stanu definira, kaj naj delajo kulturni ustvarjalci znotraj sfere »kulture« in
kaj politiki izven te sfere. V tej točki je koncepcija presenetljivo podobna
koncepciji Perspektiv o avtonomiji kulture. Toda člankar se očitno ne zaveda,
da »kulturni ustvarjalci« delajo politiko tudi tedaj, kadar so znotraj sfere
»kulturnega ustvarjanja« in da delajo to politiko po meri svojega koncepta.
572
v kolikšni meri je mogoče »nepolitično« delati politiko, o tem bi se člankar
lahko prepričal v kulturnih in drugih institucijah. Toda zato bi moral za-
pustiti piedestal arbitraže, s katerega je tako superiorno razsojal o drugih.
Odpor proti tkim. »organom družbenega upravljanja« je delno temeljil tudi
na upravičeni kritiki konkretnega dela teh organov. Ti so bili pogosto ne-
pripravljeni in v veliki meri neusposobljeni za delo, često so se pasivizirali.
Toda namen, zaradi katerega so nastali, je bil, da se poudari »posebni družbeni
pomen« dejavnosti, kjer so taki organi bili.
Dolgo časa je bil »posebni družbeni pomen« teh dejavnosti priznan bolj
formalno, kot moralno in materialno. Skozi izgradnjo so imele prioriteto tiste
dejavnosti, ki so najhitreje in radikalno spreminjale družbeno strukturo ne-
razvite agrarne dežele ter s tem ustvarjale pogoje za višjo stopnjo socialističnih
odnosov. Ob tem je vrsta dejavnosti stagnirala, med njimi šolstvo in prosveta
sploh. Po veliki ekspanziji v prvih povojnih letih se je začela stagnacija. Ta
družbena dejavnost je izrazito zaostajala za ekonomskim razvojem. Prioriteta
je bila razumljiva in najbrž v veliki meri nujna. Toda ker to področje družbene
dejavnosti ni uživalo zadostne mere družbenega (moralnega in materialnega)
priznanja, se je tu kot kompenzacijski proces zakrepila superiornost nasproti
sferi »kratkovidne politike«, ta superiornost pa je predstavljala hkrati plodna
tla za elitne koncepcije kulture. Te koncepcije so bile obenem tudi odmev na
nezaupanje do strokovnjakov, ki se je uveljavljalo v vrsti gospodarskih orga-
nizacij — čutili so ga zlasti ekonomisti, manj inženirji. Vse to je porajalo
določeno intelektualno krizo, ki je ne gre zanemarjati. To je navsezadnje tudi
porodilo interes bodočih intelektualcev — študentov — prav za vprašanje o
družbeni vlogi inteligence. Intelektualni reziduum te krize je bila velika do-
jemljivost študentov za koncepcije elite in velika popularnost vseh, ki so
v tej situaciji nastopali s koncepcijami elite.
Zgodovinsko dejstvo je seveda, da so te razprave o vlogi inteligence nastopile
tedaj, ko je bil proces reševanja teh družbenih vprašanj v teku. To področje
družbene dejavnosti je bilo postavljeno v prvi plan z ugotovitvijo, da investicije
v šolstvo in prosveto nikakor niso investicije v (družbeni) standard, ampak
so nekje blizu investicijam v ekonomiko. Proračunski rebalansi so v veliki
meri že popravili položaj, čeprav nikakor še ne dovolj. Štipendijska politika
je krenila iz absolutnega in relativnega upadanja štipendij v sanacijo in anga-
žirale so se družbene sile, ki obetajo, da bodo v nadaljnjem, preprečile šti-
pendiranje po sistemu zvez. Toda vse to so akcije, ki v razmeroma kratkem
času še niso mogle izkazati svojega dometa in zlasti izbrisati psihološkega
rezidua dosedanje pomanjkljive družbene skrbi za to področje dejavnosti.
Vse to je vprašanje politike, konkretno: kulturne politike. Prav na tem pod-
ročju je začela svojo pot skupina Perspektiv, ki je bila v nekem smislu dete
slabosti kulturne politike. Na tem področju je najprej zastavila svojo kon-
cepcijo, ki je na drugih področjih imela še jasnejše politične konsekvence.
Ločitev med sferama politike in kulture je lahko samo iluzija, ki utegne biti
družbeno nevarna.
Ne smemo se prepustiti utvari, da je mogoče v »kulturi« kaj reševati s tako
imenovanimi »političnimi« sredstvi. To so lahko samo ukrepi zoper ekscese.
Kulturna vprašanja lahko rešuje le kulturna politika v pogojih samouprav-
ljanja.
573
stane Saksida
Prva polovica leta 1964
in zadnji meseci leta 1963 so bili v slovenskem kulturnem in delu političnega
dogajanja precej dinamični. Zapletati se je začelo z nekaterimi problematično
kritičnimi članki v reviji Perspektive. Sledili so jim nastopi predstavnikov te
revije in včasih članov drugih uredništev pred študentsko publiko na ekonomski
fakulteti in še prej na filozofski. Študentje, ki so tem razpravljanjem priso-
stvovali so se večinoma opredeljevali za stališča, ki so jih že leta zagovarjale
Perspektive. V istem času so člani uredništva te revije pod različnimi naslovi
organizirali literarne večere. 1964 je društvo Anton Tomaž Linhart organiziralo
tridnevni simpozij o položaju v slovenski kulturi. V vseh teh člankih in nastopih
so se člani uredništva in skupine okrog njih opirali na nekatera osnovna sta-
lišča in jih zagovarjali. O stališčih bo obširneje govora kasneje. Tu nekaj točk
— a samo za ilustracijo.
1.	Na slovenskem je kultura na nepravilni poti ali v slepi ulici, razen kritične
skupine, zbrane okrog Perspektiv.
2.	Kmetijstvo propada od osvoboditve sèm zaradi političnega reševanja eko-
nomskih problemov v kmetijstvu.
3.	Delavci so nezainteresirani za sodelovanje pri samoupravljanju.
Vsej tej dejavnosti je sledila ukinitev revije Perspektive, ki ji je založniška hiša
DZS odklonila nadaljnje izdajanje. Ukinjena je bila tudi subvencija, s pomočjo
katere je revija štiri leta izhajala. Reakcija manjšega dela študentov in ured-
ništva Perspektiv na ta ukrep je bila zelo ostra. Na eni strani so člani uredništva
in nekateri njihovi simpatizerji organizirali protestne zbore proti ukinitvi revije.
Študentje so na protestnih zborih zelo zainteresirano spremljali pojasnjevanja
in stališče članov uredništva in ljudi, ki so se z njimi strinjali; večina se je z
uredništvom solidarizirala in protestirala proti ukinitvi. Eden od teh zborov je
prerasel v prave demonstracije in na njem je večji del prisotnih študentov
pritrjeval stališčem, češ da se uporabljajo fašistične metode preganjanja in
podobno.
Po ukinitvi je del uredništva Perspektiv — 8 književnikov in publicistov izdal
izjavo. V njej protestira proti ukinitvi revije, izjavlja, da je to birokratski ykrep,
zahteva, da podobne metode prenehajo in grozi, da v Sloveniji ne bo več deloval,
dokler se stanje ne popravi. Tej izjavi so sledile izjave večine članov uredništva
Problemov, izjava sodelavcev Sodobnosti, Društva slovenskih književnikov in
članov bivšega uredništva Tribune. Osnovna karakteristika vseh izjav je, da se
bolj ali manj izrazito ograjujejo od vsebin teorij in stališč, ki jih je zagovarjala
revija Perspektive in da obsojajo postopek, po katerem je bila revija ukinjena.
574
Ravno v tem času je bila izvedena predstava Marjana Rožanca, dramski feljton
»•Topla greda«. Predstavo so po 20 minutah prekinili delavci Agrokombinata
Grosuplje in ni bila izvedena do konca. V časopisju je temu sledila žolčna pole-
mika o pravilnosti in smiselnosti takega postopka. O vsebini drame skoraj ni
moglo biti govora, ker je ni nihče poznal. V glavnem so primernost takega
postopka odobravali tisti, ki so ukinitev izvedli, oziroma organizirali, proti
njemu pa so nastopali ne samo organizatorji in izvajalci predstave, ampak tudi
del občinstva in precej kulturnih delavcev. Drama »Topla greda« je bila s
sklepom javnega tožilstva prepovedana. Končno je bil konec junija objavljen
tudi uvodnik revije »Teorija in praksa«, ki obsoja delovanje revije »Perspek-
tive« in ugotavlja, da je bilo potrebno reagirati na politično aktivnost članov
uredništva z ukinitvijo revije. Uvodnik kritizira tudi izjavo sodelavcev Sodob-
nosti in nekatera stališča »dela uredništva Problemov«. Samo uredništvo
Problemov je na to reagiralo s pojasnilom, da stališč, ki mu jih pripisujejo,
ni nikoli objavilo.
Torej v resnici dinamično razdobje. Je to samo slučajen pojav? Mislim, da
je sedanja situacija samo kulminacija nekega dolgotrajnejšega procesa. Stališča,
ki jih zastopajo uredništvo in del sodelavcev Perspektiv, dejstvo, da se z njimi
del študentov strinja in reagiranje kulturnih delavcev — vse to ni od včeraj.
V glavnem so rezultat povojnega dogajanja. Avtorji in člani uredništva Per-
spektiv so bili ob zaključku vojne stari največ 15 do 16 let. Študentje, ki so se
udeleževali diskusij in tisti, ki so ploskali izjavam o fašističnih metodah v Jugo-
slaviji, so bili rojeni v vojnem času in so se praktično vsi šolali od osnovne
šole do univerze v šolah socialistične države, vsaj 12 let. Drugi kulturni delavci,
razen članov in sodelavcev Problemov in Tribune, so. bili ob koncu vojne sicer
starejši, vendar pa 18 let nove države in 5 let medvojnega dogajanja ni moglo
ostati brez posledic za njihovo oblikovanje. Se pravi, oe vsega tega dogajanja
nimamo za naključen dogodek, moramo njegove korenine iskati v analizi
situacije po drugi svetovni vojni, v analizi protislovij socialističnega razvoja.
Kajti postavljajo se nam vprašanja, ob katerih bi v resnici podvomili, da gre zá
enkraten in slučajen dogodek. Na primer:
1.	Kako je bilo možno, da so Perspektive delovale 4 leta, da je bilo njihovo
uredništvo sestavljeno iz članov uredništva dveh prej ukinjenih revij in da
v tem času skoraj ni bilo diskusije z njimi, niti strokovne, še manj politične.
Vseskozi so zagovarjali ista osnovna stališča, potem pa so v nekaj mesecih po-
stala političen problem. 4 leta je revija dobivala finančno podporo družbe. V tem
času je bilo v reviji napisanih skoraj 5000 strani, verjetno pa je bilo odgovorov
napisanih manj kot 200 strani.
2.	Je možno, da je reagiranje dela študentov, velikega števila kulturnih delavcev
rezultat trenutnega razburjenja? Ali gre za globljo pogojenost? Za kakšno?
3.	Ce so vzroki teh pojavov obstajali — zakaj jih ni nihče globlje analiziral in se
začel na osnovi analize z njimi boriti?
4.	Kdo je bil dolžan to storiti in zakaj tega ni storil?
5.	Zakaj samoupravni organi, občani izvoljeni v skupščino, ob teh pojavih niso
reagirali? Kaj je npr. storil kulturno prosvetni zbor republiške skupščine? In
še bi bilo možno vpraševati.
575
Zelo težko je v kratkem času izdelati temeljito analizo vzrokov tega dogajanja.
Imamo še premalo elementov za to. Možno je samo osvetliti nekatera lastna
izhodišča in z gradivom, ki je na razpolago, izdelati grobo skico.
V koliko je pravilna ali ne — o tem naj odloči nadaljnje razpravljanje. Tudi
ne nameravam začenjati s stereotipnim naštevanjem pozitivnih rezultatov po-
vojnega obdobja, da bi s tem pokazal usmerjenost kritike. Smer kritike mora
biti obsežena v njenih izhodiščih, metodi, vsebini in cilju. Ce ni, je treba kriti-
zirati kritika, če je, je treba pač razpravljati in kritizirati o smeri te kritike.
Ce pa je kritika usmerjena in bralec ne more sam videti smeri v nakazanem
tekstu, potem se mora pač oborožiti z instrumentarijem, ki mu analizo omogoča.
Osnovno dogajanje bi bilo treba iskati v neenotnem razvoju posameznih
delov družbe. Kako poimenujemo ta neenotni razvoj ni toliko bistveno, po-
membno je, kakšna je vsebina pojmov in kakšna je stvarnost, ki ji ustreza.
Neenakomerni razvoj različnih delov družbe je za državo s tako burno rastjo
gospodarstva, s takimi regionalnimi razlikami in izredno naglim prehajanjem
iz zaostale v moderno državo, nujnost. Vsak dan se srečujemo s konflikti med
zaostalimi in razvitmi področji — danes dobivajo ti konflikti obliko zagovar-
janja investicijske politike na eni in politike zviševanja standarda na drugi
strani — s konflikti med nujnostjo, da razvijamo samoupravljanje in počasnej-
šim napredovanjem ekonomskih možnosti samoupravljanja. Možno bi bilo
našteti desetine takih konfliktov. Za naše potrebe bo dovolj, če opozorimo na
konflikt med ekonomskim razvojem in razvojem form družbene zavesti. Gre za
dejstvo, da se moralne in estetske norme, znanost, vrednote, ali kot bi rekli
publicisti iz Perspektiv — kulturne kategorije — ne morejo razvijati tako hitro,
kot se razvija gospodarstvo in socialne spremembe, ki razvoju gospodarstva
sledijo. Gre za konflikte med staro vsebino in formo znanosti, morale, umet-
nosti, prava in stvarnostjo, ki novo vsebino poraja, a je še ne more včasih niti
izraziti, še manj pa sistematsko formulirati in združiti. Gre tudi za konflikte
med institucijami, ki razvijajo te forme družbene zavesti in ostalimi družbenimi
institucijami, dalje za konflikte med tistimi, ki so se v delitvi dela specializirali
za to, da se ukvarjajo z znanstvenim, umetniškim, pravnim, političnim udej-
stvovanjem in med tistimi, ki zavzemajo druga mesta v delitvi dela.
In če nadaljujemo s ponavljanjem šolskih resnic: upoštevati je treba tudi,
da je razvoj pojmov, vrednot, kategorij, družbene zavesti, kadar se razvija iz
nove situacije in njene anticipacije pred ekonomskim in družbenim razvojem.
Kadarkoli iz analize preteklega in domnev o bodočnosti napovemo neko
smer razvoja, smo nujno pred tem razvojem. Katerakoli znanost, ki projektivno
analizira stvarnost, usmerja tudi delovne ljudi v realizacijo teh prognoz. Kadar-
koli postavljamo norme človekovega delovanja, pa naj si bodo to moralne ali
estetske norme, norme ravnanja posameznika ali skupin, ki usmerjajo posa-
meznika v negacijo obstoječega, vedno skušamo doseči delovanje v bodočnosti.
Smer razvoja je neskončno združevanje teh elementov: razvoja ekonomske in
družbene stvarnosti, zaostajanja dela form družbene zavesti in vnaprej usmer-
jene prakse drugega dela. V tej usmerjenosti so konflikti med posamezniki, nji-
hovimi teorijami in različnimi družbenimi skupinami nujni. Idejna forma teh
konfliktov — to so borbe med hipotezami in teorijami, ki zagovarjajo pre-
teklost, sedanjost ali napovedujejo bodočnost. In seveda se ta idejna borba
576
vedno bije med nosilci različnih stališč ter temelji na objektivnem pomenu in
družbeni vlogi njihove usmerjenosti in aktivnosti.
Vse to so za današnji položaj stare šolske resnice. Niso pa zastarele. Vseeno
jih ne bi omenjal, če bi se jih v analizah bolj posluževali.
Za razpravljanje o našem problemu bi bilo potrebno analizirati socialni
izvor in družbeno vlogo skupin, ki so v tem dinamičnem času prišle v konflikt.
Potrebno bi bilo ugotoviti, iz kakšnih neenakomerno se razvijajočih delov družbe
izhajajo in kaj pomenijo. Vendar bi bila kompletna analiza celote preobsežna
in tudi ne bi bilo možno v tako kratkem času zbrati dovolj elementov zanjo.
Zato se nameravam omejiti na poskus analize situacije na univerzi, odnosno
delu univerze, na družboslovnih fakultetah in inštitutih. To pa zato, ker gre za
ljudi, ki so se bodisi na univerzi šolali, so v njej še sedaj aktivni ali so štu-
dentje univerze. Ce bo kdo primerjal to stanje s stanjem na drugih področjih,
bo pač lahko sam ugotovil, koliko se stanja in procesi prekrivajo.
Zaostajanje univerze za celotnim družbenim razvojem ni samo slovenski niti
jugoslovanski, marveč svetovni problem. Zaostajajo za razvojem znanosti, kar
prenapolnjuje programe, podaljšuje študij, zahteva in uresničuje reforme. Zelo
težko je posredovati najnovejše izsledke, ki temeljijo na kompliciranih teoret-
skih in empiričnih dognanjih, razmišljanjih, teorijah in metodah, v jezik
ljudi, ki šele začenjajo spoznavati obsežno območje neke posamezne znanosti
ali znanstvene discipline. Se posebno težko pa je prevesti ta spoznanja v peda-
goški jezik in jih prirediti potrebam in načinu poučevanja. Zato vede ta konflikt
v najrazličnejše smeri, v skrajno specializiranost, podaljševanje študija, v kon-
centracijo znanosti in pouka na probleme, namesto na predmete itd.
Ponekod, pri nas pa še posebej opazno, univerza ne zaostaja samo za razvojem
znanosti, ampak tudi za družbenim razvojem. Univerza odraža v svojih orga-
nizacijskih formah, v vrednostnem sistemu, ki ga te forme vključujejo in v
vsebini posredovanj znanj dobo, v kateri je nastala. Vse do reforme se nismo
lotevali sistematskega in zavestnega preobraževanja celotne univerze v skladu s
spremembami po vojni pri nas. In koliko smo z reformo dosedaj uspeli — tudi to
je še vprašanje.
Vse do leta 1948, ponekod celo še dalj, je v praksi politične in gospodarske dejav-
nosti prevladovalo stališče takozvanoga »srednjega kadra«, češ da je univerza
domena meščanstva, tvornica nazadnjaških idej in tem podobna stališča. Doga-
jalo se je celo, da so nekateri nosilci takih mišljenj odvračali mlajše ljudi,
ki so se ukvarjali z neko družbeno aktivnostjo, od študija na univerzi. To stališče
je bilo sicer hitro premagano, toda ostal je temeljni odnos. Univerzo smo
imeli za tvorbo meščanske družbe in do ljudi, ki so zaključili študij ali so
študirali, smo imeli nezaupljiv odnos. Ni toliko pomembno, ali so se ta stališča
pojavljala v tiskani obliki ali v dovolj jasno izraženih stališčih. Pomembneje
je, da so, čeprav nerazvita, usmerjala marsikatero pomembno praktično dejav-
nost in praktični ukrep. Ob tem odnosu do univerze in ljudi na univerzi pa smo
ohranjali nekakšno dvojno stališče; po eni strani so Zveza komunistov in orga-
nizacije Zveze mladine in študentov neprestano ugotavljale potrebo po spre-
membi stanja na univerzi, po ideološki borbi, po spremembi socialne strukture,
na drugi pa je ostajal odnos do meščanske vsebine in usmerjenosti univerze,
577
ki bi ga lahko še najbolje označili kot neke vrste »pasivno koeksistenco«. Izražal
se je v vrsti stališč in praktični aktivnosti.
Tako je vse do reforme in do uvedbe principa reelekcije ostala celotna
organizacija univerze praktično taka, kot je bila pred vojno. Na videz
bi to ne pomenilo ničesar, toda organizacijski sistem implicira povsod- in seveda
tudi na univerzi družbeno usmerjenost organizirane skupine ali institucije.
Kaj pomeni organizacijski sistem hierarhičnih stopenj, odvisen od formalnih
kvalifikacij? Kaj pomeni dosmrtno ostajanje na univerzi, če si bil enkrat sam-
krat izvoljen na eno od teh stopenj? Obe načeli sta namreč veljali v času pred
uvedbo sistema reelekcije, se pravi volitev na mesta pedagoških in znanstvenih
delavcev vsakih pet let. (Kar pa ne velja za izredne in redne profesorje!)
To pomeni poudarjanje formalne strani v organizaciji univerze in to tiste, ki ne
ustreza več potrebam sodobnega razvoja. To ni sistem, ki bi omogočal naj-
učinkovitejše osvajanje in analizo novega znanja, samostojno raziskovanje in
posredovanje znanja ter učinkovito kontrolo nad dejanskim napredovanjem
vsakega posameznika v njegovi stroki.
Normativni sistem, ki je vsebovan v taki organizaciji, temelji na orientaciji
posameznika v individualno kariero in formalno kvalificiranost, ne glede na
to, kako izpolnjuje to, čemur je univerza pravzaprav namenjena: raziskovanju
novega ali ustrezno najboljše možno pedagoško delo. Da je temu tako, dokazuje
vrsta pojavov. Diplomske in seminarske naloge študentov so večinoma šolsko
ponavljanje snovi ob drobnih, ozkih problemih. Redko katera je usmerjena
v dosedaj manj znano področje. Asistenti se že na začetku svojega razvoja
skrajno specializirajo, ker jim to omogoča najhitrejšo pot do doktorata in
potem naprej do docenture. To dokazujejo teme doktorskih disertacij; ne vem,
če obstoja na univerzi kaka fakulteta, kjer bi analiza predmetov vseh dok-
torskih disertacij pokazala težnjo po sistematski obdelavi nekih širših področij.
Odgovor na te ugotovitve je možno predvideti že vnaprej: specializacija je v
današnji situaciji nujna, pri doktorskih disertacijah pa gre za individualno
usmeritev posameznika in za individualni interes.
Te vrste ugovori — slišal sem jih neštetokrat — so pravzaprav dodatni dokaz
prejšnjih trditev. Specializacija je seveda nujna in popoln nesmisel bi bil zago-
varjati formiranje renesančno univerzalnega človeka. Res pa je tudi, da je
specializacija za neko področje možna šele po sorazmerno obsežnem poznavanju
neke znanstvene discipline in spoznanj, da je možno posamezniku tudi najbolje
delati na tem področju. Zato se je nemogoče specializirati že na začetku delo-
vanja v znanosti, takoj po končanih študijih. Poleg tega pa ti ugovori abso-
lutizirajo eno samo stran celotnega procesa razvoja znanosti in osvajanja znanj.
Specializacija je posledica diferenciacije znanosti in ta mora potekati vedno
vzporedno z njeno ponovno integracijo. Z drugimi besedami: če prodiramo
v vedno bolj specializirana področja, moramo spoznanja s teh področij združevati
na vedno višjem nivoju. V organizaciji znanstvenega dela pomeni to, da je
treba znanja specializiranih strokovnjakov združevati v raziskovalnih teamih,
ki proučujejo kompleksna področja ali probleme. Priznavanje izključno indi-
vidualnih doktorskih disertacij pa objektivno pomeni zanikanje nujnosti zdru-
ževanja znanj in priznavanje zgolj individualnih dosežkov. Ta karakteristika
ostaja na univerzi še danes in pomeni uveljavljanje principa, ki je v popolni
578
neskladnosti tako z razvojem znanosti kot s potrebo, da se znanje uporablja
za reševanje praktičnih problemov.
Ce je ostal organizacijski sistem in z njim zvezana usmerjenost znanstvenih
in pedagoških delavcev na univerzi, so s tem seveda nujno ostali vsi nosilci,
zagovorniki in tvorci starih hipotez, teorij in stališč. Zato je bilo popolnoma
nemogoče v kratkem času spremeniti vsebino predavanj ' na univerzi. Pa tudi
dolgoročna akcija v tej smeri je imela slabe perspektive. V starem, pa tudi še v
današnjem organizacijskem sistemu, se namreč asistent s svojo osnovno nalogo
vred (v tem sistemu je namreč osnovna naloga izdelati disertacijo) podreja
profesorju svoje stroke. Ob usmeritvi v osebno kariero je popolnoma jasno,
da bo vzel za temo disertacije snov, ki ustreza profesorjevi usmerjenosti in da
si vse do takrat, ko disertacijo napravi, ne bo želel konfliktov z njim. Torej
bo pristajal na izhodišča, teoretsko orientacijo in metodo profesorja. In s tem
na celotni kategorialni sistem dodanašnje, dosedanje orientacije v tej znanstveni
disciplini. Zelo, zelo redki so profesorji, ki bodisi dopuščajo drugačno usmer-
jenost ali pa so sami usmerjeni naprej, ne na že obstoječa spoznanja.
Zato seveda pozivi na »ideološko borbo« niso mogli imeti uspeha. Ideološke
borbe ni možno zgraditi na parolah, možno je samo zgraditi sistem, ki bo nujno
uzakonil osvajanje novih znanj in prenašanje teh znanj na študente. Strokovno,
kadrovsko, materialno podprt sistem, zasnovan na vsebinskem programu.
Ker takega sistema ni bilo, so se tudi »ideološke borbe« odvijale v formi pri-
mitivnih diskusij med študenti, ki so zelo malo znali, in starejšimi profesorji,
ki so solidno obvladali svojo stroko in imeli za seboj dolgoletno rutino semi-
narjev in diskusij.
Mimo tega pa tudi statični aparat štirih črt dialektike in treh materializma
ni bil primeren analitični instrument, ki bi omogočal sistematsko analizo dose-
danjih teorij. Zato znanstveni in pedagoški delavci — komunisti — tudi niso
mogli v tem času veliko opraviti ravno zaradi vezanosti na tradicije zdogma-
tizirane dialektike. Njihova prizadevanja so v veliki večini ostala na nivojy
lepljenja novih etiket na staro vsebino.
Vse to je povzročilo, da v tem času - ni bilo sistematskega razračunavanja
s starimi pozicijami in formiranja novih teorij.
Ker ni bilo permanentnega odnosa do starega na univerzi, od neprestanega
diferenciranja nasproti vsebini vse do proučevanja funkcije in kritike form, je
razumljivo, da sta se študentska organizacija in Zveza komunistov postopno
pretvarjali v organizme, ki se ukvarjajo s formalnimi akcijami. Edino delovne
akcije so še razgibavale Zvezo študentov. Pa tudi tu je šlo v glavnem samo
za diferenciacijo nekaterih precej elementarnih stališč.
Zveza komunistov pa se je iz borbe za vsebinsko preoblikovanje univerze
preusmerila v skrb za kadre. Pri dovolj nesposobnih sekretariatih so nastali
celo neke vrste kadrovski biroji, ki so izdajali dovolnilnice za izvolitve in
namestitve na univerzi.
Morda so bili v tem razdobju problemi manj pereči na tehniki in medicini, ker
tam študija vsebinsko ni možno zastaviti diametralno nasprotno, možno je
iti samo v korak z razvojem ali pa zaostajati. Toda tudi tu je ostala organiza-
cijska struktura in vse to, kar je ta struktura vsebovala, praktično ista. Kako
malo skrbi so te fakultete posvečale oblikovanju mladega človeka, kažejo rezul-
579
tati, ki jih vidimo zlasti v zadnjih desetih letih. Vidimo, da organizacije Zveze
študentov in Zveze komunistov niso uspele množično izoblikovati ljudi, ki bi
se borili za spremembo odnosov v podjetjih; vidimo, da so ljudje že po prvih
konfliktih odhajali iz tovarn. V praksi nam zatrjujejo, da postavljajo mlajši
strokovnjaki nerealne zahteve po položajih ter nesorazmerno visoke finančne
zahtevke in zahtevke bo beneficij ah.
Med drugim je tudi to dokaj pomemben vzrok, zakaj v podjetjih ni visoko
kvalificiranega kadra. S tem nočem reči, da bi bilo potrebno vzgajati neživ-
Ijenjske idealiste, ki se ne bi brigali za svoje osebne interese. Pomeni nekaj
drugega: v praktični akciji organizacije niso uspele posredovati znanja in smeri
delovanja, ki bi jasno dokazovala, da je možno individualne interese tudi
vsakodnevno zadovoljevati samo z družbeno akcijo. Skupno s katedrami niso
uspele ustvariti takega sistema socialnih izkušenj, ki bi mladega človeka obli-
koval in pripravil na učinkovito smiselno udejstvovanje v proizvodnji. Pona-
šanje, ki ga pri precejšnjem delu mlajših tehničnih strokovnjakov najpogosteje
opažamo, bi lahko karakterizirali kot ravnanje po principu: vsak naj čimprej
poskrbi samo zase. 2e na univerzi opažamo pojave te vrste. Zaslužkarstvo
za vsako ceno, inozemske prakse pod kakršnimikoli pogoji — vse to spada
v to kategorijo obnašanja.
Vsako od teh lastnosti posebej lahko seveda opravičimo. Toda vse skupaj ustvar-
jajo profil večjega dela generacije, usmerjene v individualno pridobivanje
osebnih koristi, namesto v družbeno dejavnost za zadovoljevanje individualnih
interesov. In to postaja zaskrbljujoče.
Verjetno bi mogli podobne karakteristike ugotavljati pri študentih medicine.
Nedvomno je eden pomembnih indikatorjev individualizma in karieristične
usmerjenosti študentov na tej fakulteti nedavna diskusija o nazivu zdravnika.
Jasno je, da vse to ne karakterizira vsakega posameznika in gotovo to ni
edina karakteristika celote. Je pa indikator našega pasivnega odnosa do me-
■ ščanskega vrednostnega in organizacijskega sistema, je dokaz, da smo se na-
sproti tem pojavom pasivizirali in da smo v njih videli samo nenevarno oviro —
če smo jo sploh videli.
Mnogo teže se kaže ta situacija na družboslovnih fakultetah, zlasti na filo-
zofski, kjer nastajajo vsebinski problemi, vprašanja o temeljih in usmerjenosti
posameznih znanosti in znanstvenih disciplin. Omejimo se samo na nekaj
vprašanj o filozofski fakulteti. Morda bodo druga vprašanja načeli tisti, ki stvari
bolje poznajo. Ne mislim, da bi z njim načel bistvene probleme, verjetno bodo
poznavalci našli druge. Gotovo pa je, da ta vprašanja kažejo neko stanje. Lahko
se npr. vprašamo:
—	koliko smo uspeli uveljaviti in izoblikovati marksistično analizo stvarnosti
in znanosti v posameznih znanstvenih disciplinah. Za ilustracijo: kako smo
npr. analizirati različne šole psihoanalize, v katerih je v zadnjih 30 letih
toliko govora; kakšen odnos smo zavzeli do njih; kako in koliko smo analizirali
pozitivizem in neopozitivizem v kulturni, politični, gospodarski zgodovini;
—	ali imamo zgrajen sistem informiranja o najnovejših dosežkih znanosti v
svetu in neprestanega spremljanja teh dosežkov ter njihove sistematske analize;
—	katere nove dosežke, nove znanstvene discipline, ki so se danes v svetu
že uveljavile, razvijamo tudi pri nas. Vzemimo: kaj je z matematično lingvistiko,
580
sociologijo zgodovine, s sistematskimi kvantitativnimi proučevanji zgodovine,
z eksperimentalno pedagogiko itd.
—	kako in koliko so posamezne znanstvene discipline doprinesle k ocenjevanju,
analizi, raziskovanju naše družbene situacije in kakšno usmerjenost so pred-
lagale — npr. v umetnosti in literarni zgodovini. Koliko imamo marksističnih
analiz pojavov v likovni umetnosti in kako so vplivale na našo kulturno
politiko;
—	koliko smo imeli dosedaj analiz, ki bi vsebinsko kritične probleme izdvojile,
osvetlile in ugotovile resnično vlogo filozofske fakultete v našem družbenem
razvoju;
—	koliko predlogov je bilo izdelanih na osnovi vsebinskih analiz stanja na
filozofski fakulteti, kakšni programi so združevali takšne predloge in kakšni
organizacijski, materialni in kadrovski ukrepi so bili predvideni, da bi se pro-
grami uresničili.
Mislim, da je bilo od vsega tega storjenega zelo malo. In zato danes nikar
ne iščimo vzrokov nekega stanja zgolj v varietejskih nastopih nekaterih posa-
meznikov na fakultetah.
Vseh vzrokov tudi ne bomo našli v odnosu do organizacijske strukture in do
vsebine fakultete. Stanje, kot ga vidimo, kaže tudi premajhno skrb za kadre
in za materialno osnovo univerze.
Dejstvo je, da se vsi mladi ljudje, ki se danes šolajo, še vedno sistematsko
selekcionirajo. Ni slučajno, kdo pride iz osemletke v srednje strokovne šole
in gimnazije, seveda je še manj slučajno, kdo pride iz srednjih šol na univerzo.
Res je, da je ta situacija pogojena z dolgotrajnim razvojem in da je v 18 letih
ni možno v celoti spremeniti. Res je tudi, da so se ukrepi v tej smeri izvajali.
Toda z načrtno, usmerjeno politiko bi bilo možno doseči mnogo več.
Socialna struktura študentov univerze kaže neprestano naraščanje odstotka
študentov iz uradniških družin; vzroke takega razvoja bi bilo sicer treba po-
drobneje raziskati. Toda ostaja dejstvo, da mora to nujno ustvarjati na univerzi
svojevrstno atmosfero, prevladovanje pojmovanj in vrednot tega sloja nad
drugimi. Ugovor, češ da smo vsi Jugoslovani »delovno ljudstvo« in da torej
take ugotovitve niso v skladu z objektivno situacijo v jugoslovanski družbi,
so, milo povedano, smešni. Ce smo z zakonom v načelu izenačili nekatere
ekonomske in družbene pogoje različnih družbenih slojev, nastalih zaradi
delitve dela, je realizacija teh načel stvar bodočnosti. Nesmiselno bi bilo pred-
postavljati, da se je zato avtomatsko izgladila razlika med temi sloji — kon-
konkreten položaj v delitvi, različnost izvora socialnega sistema družbenega
statusa, družbenih vlog, količine dohodkov, prej akumuliranih materialnih pri-
dobitev (stanovanj, predmetov trajne potrošnje, zemlje itd.). Take domneve ne
temeljijo niti na zdravi pameti, kaj šele na marksistični analizi stvarnosti. Zato
seveda še vedno velja, da prevladovanje študentov iz nekaterih slojev ustvarja
na univerzi specifično situacijo, ki se kaže v marsikaterih konkretnih mani-
festacijah, med drugim tudi v tistih iz zadnjega časa.
Na družboslovnih fakultetah, zlasti na filozofiji, pa opažamo še dodatno
selekcijo. Poklic prosvetnega delavca, profesorja ali učitelja ima nižji družbeni
status kot tehnični in medicinski poklici. Delitev je groba, a ustreza običajni
581
razporeditvi, na katero se naslanjajo dijaki, ko se odločajo za poklic. Predvsem
zaradi nižjega družbenega statusa in nizkih dohodkov se velika večina naj-
boljših dijakov odloča za tehniko, za biotehnično fakulteto, za medicino. Upam
si trditi, da v zadnjih letih od 10 najboljših dijakov v vsakem zaključnem
srednješolskem razredu odhaja na tehnične, biotehnične, medicinsko fakulteto
vsaj 7 do 8, da se tisti, ki odhajajo na družboslovne fakultete, rekrutirajo
iz preostalih in da filozofska fakulteta pretežno rekrutira izmed skupine tiste
desetine dijakov, ki so zadnji razred najslabše izdelali. 2e dolgo je znano, da
opažamo podobno selekcijo za učiteljišče v osemletkah.
Seveda vzrok temu nista samo družbeni status in dohodki prosvetnih delavcev,
ampak tudi celotno formiranje interesov mladih ljudi, konkretnost tehnike in
medicine in zato močnejša psihična privlačnost teh ciljev. Gotovo pa je, da bi
bilo možno s spremembo družbenega statusa, kar seveda predpostavlja spre-
membo dohodkov, doseči preorientaci j o vsaj dela dijakov, ki zapuščajo srednje
šole. Dokler pa bodo prejemki prosvetnih delavcev celo pod prejemki admi-
nistrativnega osebja z mnogo nižjo izobrazbo, ne samo pod prejemki tehničnih
in medicinskih poklicev, je vsaka zahteva po spremembi statusa iluzija.
Mimo tako formirane večine opažamo na družboslovnih fakultetah še mnogo
tanjši sloj študentov, ki so bili kot dijaki visoko nad povprečjem — čeprav
ne vedno po ocenah. Del teh študentov prihaja iz starejših meščanskih inte-
lektualskih družin, del pa se jih za družboslovne znanosti odloča iz lastne
potrebe in interesa. Ta plast je dinamična, bolj razgledana, kritična in zaradi
svojih lastnosti postajajo ti študentje navadno neformalni voditelji v svojem
okolju. To pa seveda pomeni: večina študentov je pripravljena slediti temu
delu najbolj dinamičnih. Kamor se ti usmerijo, se bodo verjetno tudi drugi.
Zveza komunistov in študentska organizacija sta uspeli pridobiti samo manjši
del te plasti. Zakaj, smo že rekli — nista se usmerili v reševanje osnovnih
perečih problemov, nista ustvarjalno kritizirali in razbijali stare vsebine, orga-
nizacije in vrednostnega sistema meščansko usmerjene Univerze. Zato se seveda
nista mogli opreti na kritično usmerjenost študentov, ker nista znali svoje
kritike vezati na temeljne probleme in jo tako ustvarjalno usmerjati. Na ustvar-
jalni kritičnosti pa bi bilo treba mobilizirati študente in progresivno usmerjeno
učno in raziskovalno osebje, ne pa na disciplinskih ukrepih, razpravljanju o
tem »da je treba delati«, namesto o tem, kaj je treba storiti. Ker ni bil storjen
ta prvi korak — mobilizacija ob kritičnosti — ni mogel biti uresničen drugi,
namreč izkoriščanje obstoječih in oblikovanje novih samoupravnih teles, s
s katerimi bi realizirali ustvarjalni del kritike.
Ena bistvenih smeri ustvarjalne kritike se je kljub temu uveljavila v štu-
dijski reformi. Manjši del svoje naloge je reforma dosedaj že opravila: z
izvajanjem reforme se je razvilo razpravljanje o sprejemljivosti učnih progra-
mov, študij se je intenziviral in pospešil, univerza je zaposlila več kadrov, začelo
se je intenzivnejše sodelovanje med pedagoškim osebjem in študenti, odločneje
se rešujejo vprašanja materialne osnove študija. Verjetno je reforma spod-
budila in realizirala še kake druge probleme, odnosno njihove rešitve. Premalo
razpravljamo in nadaljujemo to delo. Med drugim zato, ker je reforma po-
kazala svoje slabe strani, ki so v povezavi s celoto vseh negativnih odnosov
do univerze in gibanj v njej sami, dali negativne rezultate. In negativni rezultati
reforme so še okrepili učinke ostalih negativnih pojavov na univerzi.
582
Reforma je temeljila na nezadostno proučeni situaciji na univerzi in izven nje.
Izvedena je bila na osnovi nepreverjenih domnev o potrebi po kadru z višjo
ne pa z visoko izobrazbo. V osnovi velja trditev, da potrebuje ekonomika
in družba na približno taki razvojni stopnji, kot je naša, več strokovnjakov med
srednjo in visoko kvalifikacijo. Toda, za katero področje to velja, koliko takih
ljudi potrebuje, kakšen naj bo njihov profil — vse to ob začetku reforme še ni
bilo proučeno in na večini področij tudi danes ni. Na temelju povsem občega
načela pa seveda ni možno šablonsko spreminjati situacije na vsakem konkret-
nem področju. In tako imamo danes na nekaterih fakultetah oddelke in katedre
z učnimi programi, ki spominjajo na torzo od pasu navzdol in še ta je narobe
obrnjen. Res pa je, da so je ta sistem obnesel pri uvajanju prvostopenjskega
študija v tovarnah in na tistih višjih šolah, ki šolajo že formirane kadre iz
prakse. Ravno na to bi se bilo potrebno nasloniti, ko bomo proučevali njen
učinek.
Nadaljnja napaka reforme je bila, da ni nihče proučeval in upošteval usnier-
jenosti, potreb, želja študentov samih. Rezultat tega je, da na humanističnih
fakultetah odhaja v prakso s prve stopnje samo manjši del študentov. Od tistih
študentov pa, ki so se po prvi stopnji le zaposlili, je velika večina slabih, naj-
slabših študentov. Večina jih sploh ni dokončala študija. Po podatkih za leto
1963 pa je bilo okoli 1400 učnih mest, kjer bi bilo možno zaposliti študente prve
stopnjo kot predmetne učitelje. Tu ne moremo podrobneje analizirati tega po-
java, je pa jasno, na,kaj kaže: na popolno operativno nepripravljenost za iz-
vedbo enega osnovnih načel reforme.
Kar velja za dvostopenjski študij, velja tudi za njegovo posledico, inverzijo.
Skušali so jo šablonsko izvajati povsod, ne glede na to, da je v nekaterih
strokah in znanstvenih disciplinah absurdna.
Inverzija bi lahko odigrala vlogo vsaj začetnika razprav in kasnejših analiz
vsebine predavanj. Začenjati s praktičnimi predmeti, z reševanjem konkretnih
problemov stroke bi zahtevalo novo metodiko predavanj, nov redosled snovi
in to bi sprožilo vprašanja o logični strukturi, povezanosti pojmovnih kategorij
neke znanosti ali znanstvene discipline, s tem pa postopno analizo objektivne
osnove nasprotij med preživelimi, negiranimi in novimi vsebinami. Izstopila
bi vprašanja o možnosti, veljavnosti, utemeljenosti, smiselnosti posploševanj
konkretnih izsledkov za praktično uporabo v obče sisteme in teorije.
Teh razpravljanj v izvedbi inverzije ni bilo. Inverzija se je namreč omejila
na premeščanje predmetov, predavanj, ciklusov iz enega semestra ali letnika
v drugega, na njihovo omejitev ali večanje števila in na druge popolnoma
formalne probleme. Tako je tudi tu — vsaj za sedaj — učiteljsko-profesorska
mentaliteta slovenskega šolnika zmagala nad težnjami in nujno potrebo po
reformi obstoječega.
Tako je reforma, ki naj bi zrevolucionirala univerzo, uspela samo tam, kjer
so bile zanjo osnove že zdavnaj zrele, kjer je samo sankcionirala obstoječo
situacijo. Na tistih področjih pa, kjer so se v imenu reforme uvedeni ukrepi
pokazali absurdni, je še okrepila pozicije dela pedagoškega osebja, ki vztraja
na nespremenljivosti nekdanje situacije in vzbudila podkrepljene proteste štu-
dentov. Ni ji uspelo bistveno načeti globljih osnovnih vzrokov sedanje nega-
tivne situacije na univerzi. In namesto, da bi reforma postala permanentna
(
583
aktivnost v situaciji, ko znanstveni izledki vsak dan preraščajo okvire peda-
goškega posredovanja, jo kritiziramo v množicah izjav, govorov, sestankov,
na vsakem koraku. Logika te kritike je zabavna: vsi, ki niso mogli bodisi dojeti
ali pa realizirati spoznanja, da je prav univerza potrebna preosnov v svojih
temeljih, ki so bodisi sami formalizirali vsebinske spremembe ali pa so si te
spremembe pustili vsiliti, ker niso nikoli dojeli, zakaj pravzaprav gre — vsi
so kritizirali in kritizirajo svojo lastno negativno fikcijo reforme. Najprej
predpišejo reformi lastnosti, ki jih sploh ne vsebuje, jih včasih celo
izvedejo in potem kritizirajo, kar so sami vsilili ali posledice tega, kar so
realizirali. In malokdo je zmogel iz negacijske faze, ki je pač v nobenem razvoju
ni možno preskočiti, izvleči zaključke, ki usmerjajo naprej. Skoraj vse kritike
terjajo rešitev v zlati gnilobi stare stagnirajoče situacije.
Druga stran problemov univerze in raziskovalnih ustanov se izraža v finan-
ciranju. Nimamo dovolj podatkov, da bi lahko upravičeno govorili in ocenjevali
višino sredstev, potrošenih na univerzi, za raziskovalno delo in druge
aktivnosti. Kakršnekoli sodbe, ki ne upoštevajo strukture, cilja in namena
.razdeljevanja in trošenja sredstev, ker vsega tega ne proučujejo v primerjavi
med bolj, manj in enako razvitimi deželami, v različnih družbenih sistemih, so
brez smisla, ker so brez primerjalnih kriterijev. Vprašanje pa, ki ga je možno
obravnavati, ker obstojajo kriteriji, s katerimi lahko ugotavljamo način in
stopnjo reševanja, je: ali so se finančna sredstva uporabljala v skladu s cilji
družbenega razvoja.
Ce ostanemo, kot smo večinoma dosedaj, pri družbenih znanostih, velja za
obdobje proračunskega sistema, da je bilo v odnosu do osebnih izdatkov raz-
iskovalcev za raziskovanja, potrošenih zelo malo finančnih sredstev. In če bi
smatrali dolgoročna izpopolnjevanja posameznikov za osnovo razvijanja teore-
tičnih raziskav, bi morali prav tako ugotoviti, da razen mesečnih dodatkov za
doktorat za redno zaposlene kandidate, praktično ni bilo sredstev za druga
dolgoročna izpopolnjevanja.
To pomeni: nismo sistematsko gradili materialne osnove za znanstveno razisko-
valno delo. Prepuščali smo ga izključno osebni pobudi posameznika. Ohra-
njali smo torej isto stališče kot v odnosu do vsebine dosedanje znanosti, dose-
danjih študijskih programov. Stališče tudi ne more biti drugačno; bi bilo možno
trošiti sredstva v smeri sistematsko grajenega načrta, če pa tega načrta ni?
Rezultat individualne iniciative: v času od leta 1945 do začetka sistema samo-
stojnega financiranja praktično ni bilo obsežnejših samostojnih raziskav na pod-
ročju družbenih ved. Kako pomembnejše teoretsko delo tudi ni bilo napisano.
Pač pa je bilo napisano veliko manjših razprav in večjih ali manjših člankov.
Se pravi, da so se znanstveniki izživljali v reševanju kopice parcialnih proble-
mov, v reagiranju na vsakdanje dogodke, revijske polemike in v podobnih
prej vsakodnevnih kot dolgoročno planiranih opravilih.
Zagotavljanje osebnih dohodkov na osnovi položaja, ki ga nekdo zavzema in
ki ga načelno do smrti ni možno spremeniti drugače kot navzgor, je samo
finančno-materialna oblika obstoječe hierarhične lestvice z vsem sistemom
njenih vrednot. V sistemu administrativnega socializma pa se v znanstveno
raziskovalnih in pedagoških institucijah spreminja v uresničevanje birokratskih
584
odnosov. Učinek je znan: posamezniki se borijo za akademske stopnje in na-
zive, namesto, da bi iskali, kam vodi pot razvoja v njihovi stroki. Nabirajo
si bibliografijo, tudi tisti, ki bi drugače bili sposobni izdelati svoje lastne
obsežnejše teorije.
Istočasno pa sistem proračunskega financiranja oddvaja znanstvene delavce
in druge družbene skupine. Ker niso niti z dohodki niti z delom vezani na
delovanje neposrednih proizvajalcev in na interese drugih delov ф-užbe, si
znanstveniki ustvarjajo varljiv videz odvisnosti od nadrejenih državnih organov
in njihovih proračunov. Postajajo visoko plačani državni uradniki z velikimi
delovnimi privilegiji in tako si včasih dopuščajo tudi majhen skokec v anarhijo.
Samo, ne prevelik, prosim.
Sistem samostojnega financiranja je to situacijo vsaj v raziskovalnih institu-
cijah spremenil, medtem ko na fakultetah večinoma ni povzročil velikih spre-
memb. Načela sistema so sicer tu kot tam ista, razlike pa so v vrsti nalog, torej
tudi'v možnosti postavljanja kriterijev in povezave z zunanjimi naročniki.
Osnovno načelo tega financiranja je plačilo po ugotovljenem in ocenjenem
delu. Posamezni raziskovalni in pedagoški delavec načelno ni plačan po tem,
kakšen položaj ima, ampak po treh vidikih:
—	koliko dela je opravil;
—	kakšne kvalitete je bilo to delo;
—	kako je bila ocenjena vrednost tega dela s strani narocniká, pri čemer je
naročnik vsak, kdor postavlja zahteve po izvršitvi nekega dela, bodisi razisko-
valnega ali pedagoškega.
Na teh principih je v resni,ci možno postaviti nov organizacijski sistem na
univerzi in postopno razkrojiti dosedanje vrednostne kriterije. Pod enim po-
gojem: da ga dosledno izvajamo, da priredimo celotno organizacijo, predvsem
pa načrtovanje dela tem osnovnim principom. Ker se to do sedaj še ni zgodilo,
je privedlo izvajanje tega načina financiranja do vrste novih problemov.
Kjub temu so bili že do sedaj doseženi pozitivni učinki. Najprej izredni razmah
raziskovalnega dela v skoraj vseh znanstvenih disciplinah. Potem postopno
rušenje statičnega hierarhičnega sistema nagrajevanja po akademskih na-
zivih in nadomeščanje tega sistema z dinamično in horizontalno povezavo raz-
iskovalnih delavcev ter z nagrajevanjem na tej osnovi. Hkrati opažamo tudi
preusmeritev raziskovalcev od truda za pridobivanje nazivov, v reševanje nalog,
ki jih zastavlja stvarnost in razvoj znanosti. Res, da je v kratkem času uve-
ljavljanja novega sistema ta preusmeritev prakticistična. Nujno pa bo vsaj
teoretsko usmerjene raziskovalne institucije privedla do teoretsko zasnovanih
nalog. Dalje: ravno tak sistem navadno hitro vzpostavlja zvezo med prak-
tičnimi potrebami in raziskovalnimi institucijami.
Povezava ne pomeni samo stimuliranja raziskovalnih institucij s praktičnimi
problemi. Vzpostavlja tudi neposredno zvezo med znanstvenimi delavci z nji-
hovimi interesi in neposrednimi proizvajalci ali delavci iz družbenih služb.
Tak način neposrednega povezovanja interesov različnih družbenih skupin
preko delovnega sodelovanja mora v daljšem razdobju že sam po sebi pre-
usmeriti interese in smer dejavnosti znanstvenih delavcev kot tudi tistih, ki
z njimi sodelujejo. Na tako sodelovanje se mora opreti revolucija znanstvenega
585
in pedagoškega dela, ne pa namišljeno veličino, ekskluzivnost zaprtih skupin
in kulturonosniški odnos elite do mase.
Zato je edino možno v nadaljnjem delu naprej razvijati te pozitivne strani
financiranja in nagrajevati po opravljenem in ocenjenem delu.
Istočasno pa se pojavljajo pri porabi novega sistema financiranja negativni
učinki, ki slabijo njegovo pozitivno vrednost. Na negativne učinke se seveda
opira kritika in poskusi razbijanja tega sistema. Treba je negativne učinke
ugotoviti, ugotoviti njihove vzroke in tako ustvariti podlago za aktivno od-
pravljanje napak. To je edini možni način ki'itiziranja neupravičene kritike.
Eden temeljnih vzrokov vrste negativnih učinkov je — kakor je to banalno
dejstvo — preprosto zastajanje sprejemanja odločitev o razdeljevanju sredstev.
Organi oblasti in skladi za financiranje zahtevajo od univerzitetnih in drugih
raziskovalnih institucij preusmeritev na nov sistem financiranja, kar je po-
polnoma pravilno. Na drugi strani pa gradijo izvršilni aparat tega istega
financiranja skrajno togo in neekspeditivno. Sistem sproščenega, neproračun-
skega financiranja bi zahteval hitro, ekspeditivno poslovanje, prilagojeno fazam
in dinamiki dela raziskovalnih institucij. Stvarnost je nasprotna. Sprejemanje
sklepov o financiranju v organih, ki predstavljajo družbenega naročnika, —
v skladih — je izjemno dolgotrajno.-Od predloga naloge do sklepa o financiranju
preteče do šest ali celo deset mesecev. Samo delno je to posledica zavlačevanj
posameznikov. Sam sistem sprejemanja narekuje tako pot. Ce se npr. predloži
raziskovalna naloga Skladu Borisa Kidriča, to je centralni republiški ustanovi
za financiranje znanstvenega dela, morajo sprejem predloga za financiranje
raziskovalne naloge potrditi samo v okviru sklada trije forumi. V primeru,
da se raziskovalna institucija obrne na druge naročnike za sofinanciranje,
preide tu predlog najmanj preko dveh, največkrat pa preko treh forumov.
Ker morajo tudi v raziskovalni ustanovi sami o nalogi odločati vsaj dva do tri
samoupravna in strokovna telesa, sledi, da prehajajo raziskovalne naloge preko
najmanj šest, navečkrat pa preko več kot deset takih samoupravnih in upravnih
teles. Ker se naloge sprejemajo skupinsko, ima vsaka od njih povprečno vsaj
po dva sestanka (nizko cenjeno!) v času, ko se sprejema predlog naloge. Sestanki
morajo slediti drug drugemu, ker je sprejem naloge na nižji stopnji pogoj za
sprejem na višji. Ce si ti sestanki zelo hitro sledijo, so tedenski, torej bo
preteklo namanj tri do pet mesecev predno bo naloga sprejeta. Pri tem smo
ostali na nivbju objektivne določitve poti predloženega predloga. Dodajmo še
težave iz subjektivnih vzrokov. In na vsakem od najmanj šest pa do deset,
petnajst »filtrov« je predlog možno zavrniti. Naravnost čudežno je, da živci
raziskovalca ali raziskovalnega teama po tolikih utemeljitvah, intervencijah,
pričakovanjih, odklonitvah, dopolnitvah in ponovnih predložitvah sploh še
vzdržijo samo raziskavo. Pri tem pa se nisem spustil niti še v vprašanje, kaj
naj raziskovalci ali raziskovalni teami počno ves ta čas med predložitvijo in
sprejemom predloga.
Je res potrebna taka procedura za ugotavljanje dejanske družbene pomemb-
nosti neke raziskave? Zlasti še, ker istočasno vsi ugotavljamo potrebe po na-
slonitvi političnega dela na znanstvene raziskave, po razvoju družbenih ved,
po diskusiji s smermi, ki nasprotujejo obstoječi temeljni poti razvoja. In tako
ustvarjamo začaran krog: raziskovalce časovno in psihično obremenjujemo z
dokazovanjem, kako je njihovo delo potrebno, jim (in to pri obstoječem po-
586
manjkanju kadra) jemljemo dragoceni čas, ki bi ga uporabili za razvijanje
teorije in raziskav, pri tem pa neprestano ugotavljamo obstoj potreb po raz-
iskavah in s takim sistemom seveda istočasno zmanjšujemo možnosti, da bi
vsaj obstoječe število raziskovalcev optimalno izkoristili za izvajanje raziskav.
S tem gotovo ne mislim, da bi morali a priori financirati vse raziskave, ki jih
znanstvene institucije predložijo. Pač pa bi morali ustvariti manj zapleten
sistem sprejemanja odločitev, ki bi moral temeljiti na odobravanju določene
usmerjenosti na različnih področjih dela. Raziskovalnim institucijam pa bi
morali prepustiti, naj najdejo način, kako bi najbolje proučila področja.
Sistem sedanjega financiranja ima še druge pomanjkljivosti. Ce ocenjujemo
naloge po opravljenem delu, mora imeti tako raziskovalna ustanova kot team
pogoje, da to delo najprej realizira. Tu sta na poti dve oviri:
—	raziskovalne institucije so prešle na sistem neproračunskega financiranja
brez vsakih obratnih sredstev. Zato ne morejo »kreditirati« dela svojih sode-
lavcev, niti premostiti »mrtvih razdobij« med zaključkom ene in začetkom
druge naloge.	^
—	V empiričnih raziskavah na področju? družbenih ved se troši v prvi tretjini
približno 50 do 70®/o vseh sredstev, po pogodbah pa se jih navadno dobiva v
istem času 30®/o. Prav tako je možno šele po zaključku naloge računati na
preostalih 10 ali 20 Vo do polne vsote, ki je potrebna za izvedbo naloge.
Vsi ti trije elementi: počasnost pri sprejemanju sklepov o financiranju, delo-
vanje brez vsakih obratnih sredstev in neskladnost med dinamiko trošenja in
dinamiko dotoka sredstev, povzročajo vrsto negativnih učinkov in včasih
obračajo neproračunski sistem financiranja raziskovalnega dela v njegovo
nasprotje.
Najtežja posledica neskladnosti med zahtevami in realizacijo je diskontinuiteta
dela. Ker raziskovalne institucije nimajo dovolj sredstev niti za samostojno
ali dopolnilno financiranje niti za financiranje del, ki bi jih predložila kasneje
niti za premostitev »prostega teka«, hlastajo včasih za navidezno aktualnimi
nalogami, jih lovijo za vsako ceno, povečujejo količine dela v nalogah, da bi
bile »konkurenčno sposobne« itd. Mimo tega raziskovalne ustanove ne vedo,
katere raziskave se bodo sploh priznale kot dovolj pomembne za financiranje.
Končni rezultat tega je, da delajo isti raziskovalci najprej na eni, drugič spet
na vsebinsko popolnoma drugačni nalogi. Seveda zato raziskovalci stagnirajo
in nazadujejo v svojem strokovnem razvoju.
Množica teles, ki priznavajo nalogam njihovo »družbeno upravičenost«, povzroča
torej v raziskovalnih institucijah usmeritev v aktualizacijo za vsako ceno.
Vsaka institucija skuša najti bodisi naloge, ki jim ne bo mogel nihče oporekati,
nihče zanikati njihove družbene pomembnosti, možnosti aplikacije in podobno,
ali pa prevzema raziskave, ki so pomembne za reševanje problema naročnikov:
organov oblasti, industrije itd. Omenili smo že pozitivno stran te orientacije —
povezanost s stvarnostjo in življenjem. Ker pa so problemi v stvarnosti naj-
večkrat vezani na empirična raziskovanja, je taka orientacija povzročila hiper-
trofijo empiričnih raziskav in zanemarjanje preučevanja in razvijanja teorije.
Posledice so danes bolj vidne kot kdaj koli prej. Nismo sposobni organizirati
in usmerjati sistematiskih teoretskih diskusij na področju družbenih ved.
587
Toda, to je samo ena zunanjih strani zelo velike škode, ki jo je povzročilo
zaostajanje v razvijanju teorije. Težji problem je, da imamo zelo malo pomemb-
nejših teoretskih dosežkov v družbenih vedah, v sociologiji, ekonomiki, psiho-
logiji, filozofiji, umetnostni zgodovini. Imamo dela s teh področij, toda dela,
ki pomenijo povečanje obsega na zunaj, ne pa bistvenih kvalitativnih teoretskih
premikov, prodora v novo. Ravno tako sta bili v proračunskem kot v nepro-
računskem sistemu financiranja znanstvenih raziskovanj v družbenih vedah
zanemarjeni dve osnovni dejavnosti, ki na njih temelji vsaka moderna znanost.
Zanemarili smo razvijanje sistema za akumulacijo spoznanj in izkušenj. In
zanemarili smo sistematsko razvijanje služb za obveščanje širokih krogov znan-
stvenih in strokovnih delavcev o najnovejših dosežkih znanstvenih disciplin v
Jugoslaviji in izven nje. Se pravi, zanemarili smo dokumentacijo. Vse to je
je bilo dolga leta prepuščeno privatni iniciativi in šele v zadnjem času delamo
prve otroške korake v tej smeri. Značilno je, da v vsej Jugoslaviji ni pomemb-
nejšega dokumentacijskega centra za zbiranje in posredovanje naših in tujih
izsledkov. Ni strokovnjakov, ki bi se s tem ukvarjali, niti načrtne politike
njihovega vzgajanja.
Morda se bo zdelo nekomu nenavadno, da o problemih, nastalih okrog Perspek-
tiv, govorimo o vprašanjih, ki so na videz brez vsake zveze z dogajanji
v zadnjem času.
Mislim nasprotno. Obžalovanje, da ni bilo ničesar storjenega, brez analize
konkretnih vzrokov, verjetno ne more dolgoročno usmerjati dejavnosti na
navedenem področju. Na drugi strani pa je vzvišena kritika vse slovenske
kulturne dejavnosti s stališč ljudi, ki se sami deklarirajo za edine pozitivne
kritike, pa pri tem razen govorjenja o napakah drugih, v več kot 10 letih razen
hrupa niso napravili ničesar pomembnejšega, v bistvu vsiljevanje lastnih stališč
v abstraktni formi, ne pa analiza stvarnosti.
Subjektivizem v Perspektivah je samo izdelani subjektivizem in individualizem
dela intelektualcev, ki pa jih v tej smeri krepijo med drugim tudi obsežni
preostanki starega v sistemu njihove vzgoje na univerzi. Kritika s pozicij be-
sedne angažiranosti in praktične inertnosti je zgolj abstraktizirana in siste-
matizirana forma enakih diskusij »na nižjem nivoju«, v katerih se s pozicij
intelektualističnega vseznalstva brez analize konkretnega položaja kritizira pač
to, kar nekomu pade v glavo, ne da bi iskali pota za rešitev problema.
In z druge strani: pomanjkanje diskusij s temi stališči ni samo subjektivna
krivda nekaj marksistov. Je rezultat dejstva, da v 18 letih nismo uspeli formi-
rati dovolj ljudi, da nimamo dovolj empiričnih analiz, ki bi utemeljeno zavračale
subjektivno pačenje stvarnih dejstev in da nimamo teorij, zraslih iz današnje
situacije.
V tem sestavku še daleč niso zajeti vsi vzroki takega položaja. Skušali smo
opozoriti na to, da bi bilo potrebno konkretno analizirati situacijo. Skušali
pa bomo prihodnjič opozoriti še na nekatere probleme.
(Nadaljevanje sledi)
588
Navidezna ali dejanska protislovja?
Viktor Konjar
Zanimanje javnosti za univerzo že dolga leta ni bilo tolikšno kot v zadnjem
času. K temu prispevajo svoje ne le razprave o položaju in kvalitetni ravni
šolstva, posebej višjega in visokega šolstva, ter prizadevanje za rešitev material-
nega položaja študirajočih, temveč tudi dogodki na posameznih fakultetah,
bolj ali manj tesno povezani s temi razpravami. Opazovalci in ocenjevalci se
opredljejujejo različno. Nekateri odklanjajo dogajanje med študenti in ga
označujejo bodisi kot občasen eksces zaletavosti bodisi kot delovanje sovražne
skupine; kot demagoške spektakle ambicioznih »jeznih« mladeničev, ki hujskajo
mladino, ali — najmileje formulirano — kot neadekvatno dejavnost, ki nima
trdnih korenin. Drugi izhajajo iz nasprotnih izhodišč in apriorno pozdravljajo
politično razgibanost študentov, njihovo angažiranost pri reševanju lastnih in
splošnih družbenih problemov; v zavzemanju za odkrito razpravo o perečih
problemih časa vidijo zdravo težnjo študirajoče generacije, da v svoji vsakdanji
življenjski praksi uveljavi načela samoupravljanja in izbojuje vsakemu posa-
mezniku status soustvarjalca družbenih odnosov.
Obe oceni se v trenutni situaciji orientirata v pretiravanje in skrajnosti, zavoljo
česar, seveda, zgubljata na realni teži. Protislovja na univerzi so namreč v
svoji dejanski eksistentnosti mnogo resnobnejša, kakor bi kdo utegnil sklepati
iz konsekvenc, nakazanih v obeh ocenah. Doslej smo jim sledili predvsem v
njihovi površinski sferi, v njihovem sekundarnem odsevu, h katerega obliko-
vanju so prispevale številne dezinformacije, nehotene ali zlonamerne, iz njih
izvirajoči napačni zaključki, namigovanja, sumničenja, pretiravanja in pavšalne
oznake. Prizadevamo si, da bi razčlenili dejansko stanje in bi se ne omejevali
na ekscese.
Kaj se je na fakultetah v minulih dveh semestrih pravzaprav zgodilo? Jeseni je
odbor Zveze študentov na ekonomski fakulteti v kratkem zaporedju sklical kar
dve izredni skupščini: na prvi so sprožili probleme študijskega sistema in se
zavzeli za njegovo vskladitev z dejanskimi potrebami časa in dejanskimi mož-
nostmi študentov, na drugi pa problem materialnega položaja študentov, ki so
ga obravnavali na osnovi posebnega elaborata in statističnih podatkov ter
ugotovili izrazito neenakopravni položaj otrok delavskih in kmečkih staršev
nasproti otrokom uslužbencev in sorodnih kategorij prebivalstva pri prejemanju
štipendij in torej pri osnovnih možnostih za študij; nastali položaj so označili
kot deformacijo socialističnih načel in se zavzeli za njegovo rešitev s predlogom,
naj se ustanovi centralni republiški štipendijski sklad, iz katerega se bodo
dodeljevale štipendije na podlagi javnega razpisa glede na potrebe prosilcev
in glede na njihov študijski uspeh. Tako analiza kot predlog sta bila deležna
589
pritrjevanja in odklonitev. Odklonilna stališča so ju označevala kot izraz regre-
sivnih tendenc ter obujanja razredne miselnosti na eni oziroma centralističnih
tendenc, ki briskirajo samoupravni sistem, na drugi strani. Zagovorniki pa so
navedena stališča odbora ekonomistov ocenjevali kot realen pristop k položaju
in možnostim. Pobudniki celotne razprave so se zavzeli za objavo, vendar so
jih časopisi, kamor so gradivo ponudili, odklonili. Gradivo je objavilo uredništvo
Perspektiv in si tako pridobilo mnogo simpatij med študenti. Univerzitetni
odbor je odklanjal način, kakršnega so uporabili za afirmacijo svojih stališč
predstavniki študentov ekonomske fakultete, tako da je prišlo do medsebojnih
nesoglasij. Seveda sta med tem prevzela iniciativo za rešitev perečega material-
nega položaja študentov glavni odbor Socialistične zveze in Izvršni svet, pove-
zala problem s pomanjkanjem strokovnih kadrov v našem gospodarstvu in
družbenih službah ter z učinkovito akcijo dosegla, da so pričele gospodarske
organizacije in družbeno-politične skupnosti ne le dvigati štipendije, temveč
razpisovati tudi nove, tako da je — vsaj nakazano — realno upanje za rešitev
in likvidacijo tega problema v celoti. Pri uveljavljanju študentovskih zahtev
je aktivno sodeloval tudi univerzitetni odbor Zveze študentov. V nastali situa-
ciji se je sprožilo vprašanje, čigava je zasluga, da je akcija stekla in obrodila
sad. Odbor Zveze študentov na ekonomski fakulteti je terjal priznanje, da je
opravil pionirsko delo in sprožil celotno akcijo tudi po zaslugi Perspektiv, ki
so gradivo objavile.
Malone istočasno pa se je v družbeno-poltičnih organizacijah razvnela razprava
o socialistični vzgoji mladega rodu, katere primarne ugotovitve so bile, da
velja mlade ljudi, če naj postanejo kot zavestni nosilci in subjekti družbenega
razvoja bolj kot doslej odgovorni za svoj osebni in družbeni položaj, angažirati
kot samoupravi j alce bodisi v delovnih in šolskih kolektivih, kamor so vključeni,
bodisi v organizacijah, katerih člani so. Mladina Jugoslavije je pozdravila ta
stališča in se pričela aktivno zavzemati za njihovo realizacijo. V teh prizade-
vanjih so bili udeleženi tudi študentje ljubljanske univerze, bodisi kolektivno
bodisi po svojih predstavnikih. Da realizacija načelnih stališč o socialistični
vzgoji in samoupravni angažiranosti ni sama po sebi umevna, se je izkazalo
že ob uveljavljanju študentovskih zahtev v statutih, ki so bili v pripravi. Posa-
mezne delovne skupnosti fakultet so se sprva upirale sodelovanju študentov
pri vodenju fakultet. Četudi so se problemi kasneje — po lastni presoji in po
intervenciji od zunaj — do neke mere izgladili, so protislovja ostala. In prav
ta zaostrena nasprotja znotraj fakultet pa tudi znotraj Zve?e študentov so
spodbujala potrebe po širši, javni razpravi. Na ekonomski fakulteti so orga-
nizirali dvoje diskusijkih večerov na temo »Položaj intelektualca v naši družbi«.
Organizatorji so povabili k vodenju razprave urednike slovenskih revij, vendar
sta uredništvi Teorije in prakse ter Naših razgledov zaradi nepravočasnega
vabila udeležbo odklonili, pobudo pa so — tudi glede na simpatije med štu-
denti zavoljo objave gradiva o materialnem položaju študirajočih — prevzeli
sodelavc in somišljeniki Perspektiv, potem ko so angažirali večji del udele-
žencev za svoja stališča s tezami, kot so: avtonomija dela, torej predvsem
avtonomija kulture in inteligence, zahteva po nevmešavanju faktorjev »poli-
tike«, ki so jo apriorno izenačevali z birokracijo, v kulturno in znanstveno delo;
teza, da je samoupravljanje mogoče uveljaviti samo v okviru delovnih skup-
nosti, ne pa tudi v okviru družbeno-političnih skupnosti in družbeno-političnih
590
organizacij; in še zahteva po odpravi vseh vertikalnih komunikacij v korist
horizontalnih. Navedena stališča so se zavzemala za spremembo strukture druž-
benih odnosov in za odpravo vodilnih subjektivnih političnih sil (z drugimi
besedami Zveze komunistov) v naši družbi, kajti te sile so označevali kot biro-
kratske in kot zaviralce družbenega razvoja. Kot edino zdravo in obstojno
silo so reprezentirali — sebe. Komunisti na univerzi se niso podali v idejni
spopad s temi stališči, tako da niti na ekonomski fakulteti niti v študentovskem
glasilu Tribuni, kjer so se uveljavljala, ko je uredništvo odprlo možnosti za
javno razpravo, niso naletela na argumentirano in tehtno protiutež, ki bi bila
deležna učinkovite polemike. Reagirali so šele, ko so se navedene teze razrasle
v ekstenzivnem in intenzivnem smislu do tolikšne mere, da je bila (med
drugim tudi s strani univerzitetnega odbora) potrebna konstatacija o »potrebi
po ukinjenju Perspektiv v obstoječi konstelaciji sil« in je do ukrepov
proti Perspektivam in proti uredništvu Tribune, ker je — hote ali nehote —
podpiralo v listu stališča Perspektiv in enostransko obveščalo študente o doga-
janju, že prišlo. Ti ukrepi, ki so v javnosti označeni kot administrativni, niso
sledili polemičnemu dialogu; ni prišlo do kritičnega preseganja in razvredno-
tenja navedenih stališč, temveč do njihovega onemogočenja.
Študentje ekonomske in filozofske fakultete so nemudoma reagirali in pri-
pravili več zborovanj, kjer so protestirali proti takim postopkom. Največji obseg
sta zadobili zborovanji na filozofski fakulteti in v študentovskem naselju.
Zlasti slednje je razen razprave o neadekvatnih postopkih sprožilo tudi vse-
binsko diskusijo, do katere pa je prišlo vsekakor z zamudo, ker je imelo v
novonastali situaciji za posledico, da simpatizerji Perspektiv — čeravno mnogi
revije sploh brali niso — za vsebinsko razpravo in argumente sploh niso bili
več dojemljivi. Na zborovanju so nekateri od pobornikov zavračanja admini-
strativnih ukrepov celo tolmačili poprejšnji molk komunistov kot dvom v
znanstveni socializem in kot izraz nezaupanja v moč lastnih argumentov.
Zavoljo teh vzrokov in teh okoliščin so nedavna zborovanja študentov izzvenela
ne le kot obsodba ukinjenja Perspektiv, temveč v določenem smislu tudi kot
obramba osnovnih idejnih in političnih tendenc, ki jih je tà revija uveljavljala.
Prav gotovo pa videz ni tudi avtentičen odsev idejnih preokupacij med študenti.
Argument, da je na omenjenih zborovanjih sodeloval razmeroma majhen del
študentov in da je bil še celo maloštevilen izbor diskutantov, saj so malone
povsod nastopali isti ljudje, v tej zvezi niti ni tako pomemben. Mnogo bolj
bistvena je ugotovitev, da velika večina udeležencev idejnih osnov in konse-
kvenc pisanja v Perspektivah ni niti poznala niti razumela, pač pa so — zavzeti
za načela dejanske uveljavitve samoupravljanja na vseh ravneh našega druž-
benega življenja in zoper vse oblike deformacij družbenih odnosov — nasedali
posameznim demagoško izraženim stališčem sodelavcev Perspektiv, ki so nasto-
pali s svojo »teorijo elite« in si prizadevali pridobiti simpatije študentov druž-
benih fakultet, kar jim je bilo deloma omogočeno zavoljo razpoloženja štu-
dentov glede na njihov materialni položaj in notranje odnose na fakultetah ter
glede na okoliščino, da revije redno in poglobljeno prebirajo le redki, zavoljo
česar zlahka podlegajo navalu demagoških gesel in dezinformacij in se nekri-
tično, nestudiozno, predvsem emocionalno sproščajo ob navezovanju na kon-
cept ideologije, ki je na videz avtentična njihovim potrebam, dejansko pa
uveljavlja popolnoma drugačne konsekvence.
Prav na to dilemo pa so si dolžni odgovoriti vsi, ki so posredno ali neposredno
sodelovali v dogajanju na univerzi v minulih nekaj mesecih. Dolžni med drugim
zavoljo na novo odprtih in nerešenih vprašanj, ki zadevajo dejanske potrebe
mladega študirajočega rodu, odnos tega rodu nasproti širši družbeni skupnosti,
problematiko formiranja Zveze študentov kot njihove družbeno-politične orga-
nizacije in podobno. Priča smo različnim, tudi protislovnim stališčem; prepričani
smo, da izhajajo iz neenakih interesnih sfer, torej iz neenakih družbenih osnov.
Menimo pa, da je mogoče obstoječa stališča samo argumentirano obravnavati
in jih argumentirano akceptirati ali argumentarino zavračati, ne pa se jim
izogibati.
Zastavljamo nekaj vprašanj reprezentantom posameznih stališč, posameznim
predstavnikom študentov ali univerzitetnega življenja, ki so v minulih dogodkih
neposredno ali posredno aktivno sodelovali in učinkovali.
Vili Kovačič, študent ekonomske fakultete in član fakultetnega odbora, ki je bil
nosilec znanih akcij na tej fakulteti.
Vprašanje: Kot član odbora Zveze študentov na ekonomski fakulteti ste bili
eden izmed pobudnikov izrednih skupščin in javnih tribun, ki so načenjale
pereča vprašanja univerze in študentov ter so s spletom svojih vzrokov in
posledic neposredno vodile k aktualni politični zaostritvi na ljubljanskih visokih
šolah. Glede na to, da ste za nastali položaj v dobršni meri soodgovorni, vas
prosim, da izrazite svoje poglede na celotni splet dogodkov, ki so zbudili sila
zapleteno reakcijo.
Odgovor: Vsekakor je bilo letošnje študijsko leto izredno plodno. Tudi na naši
fakulteti smo odprli vrsto pomembnih vprašanj. V javnih razpravah smo obrav-
navali problem visokošolskega študija in gmotno stanje študentov, najširše
pa smo se študentje angažirali ob javnih razpravah o vlogi intelektualca v naši
družbi. V teh razpravah nam nikakor ni bila sveta nobena izrečena misel.
Skušali smo konfrotirati in verificirati različne tokove v naši družbi, štu-
dente pa uvesti v razmišljanje o aktualnih družbenih problemih. Reakcija na
našo dejavnost je bila različna. Studente je mobilizirala za še aktivnejše delo;
mnogi pa so tem akcijam pripisali drugačne nagibe. Se več: tem podtikanjem
je sledila vrsta neustreznih ukrepov — ukinitev revije Perspektive, policijski
posegi v študentski list Tribuno, nezaupnica uredniškemu odboru študentskega
glasila, surovi izgred ob uprizoritvi Tople grede v Križankah in tako naprej.
Tisk je o teh dogodkih enostransko obveščal javnost, tako da je prišlo do
umetno ustvarjene zaostritve med delavci in študenti. Velika večina študentov
je protestirala zoper neustrezne administrativne in druge nedemokratične po-
sege, zoper lažno obveščanje javnosti kot tudi zoper umetno ustvarjanje in
razpihovanje dejansko neobstoječih nasprotij med delavci in študenti. Nekateri
so skušali naše proteste razvrednotiti z očitkom zapeljanosti študentov, drugi
pa so videli vzrok takšnih stališč v slabem gmotnem stanju študentov. Takšne
napačne ocene niso le nezaupnice študentom, ampak pomenijo tudi nevero v
spontanost naših akcij. Tudi gmotno stanje ni bilo razlog za takšno študentovsko
opredelitev, saj je imelo naše delo korenine le v težnji po čim širši družbeni
aktivnosti študentov, težnjo po obogatenju in oplemenitenju vseh dosedaj
ustvarjenih vrednot. Torej ne gre za nikakršno reakcionarno ali antisocialistično
592
JANEZ PIRNAT:
Studija za plastiko v Novi
Gorici 1963
Drugi slog, skica 1964
Noša, skica 1964
Noša II, skica 1964
dejavnost, kot so to hoteli prikazati nekateri vidni politični in celo študen-
tovski funkcionarji, pač pa za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov, katerega
glavni pogoj pa je, da obstoječim protislovjem resnično pogledamo iz oči v
oči. Kdo je torej odgovoren za zaostritev politične situacije na univerzi? Kdor
odpira vprašanja, jih razčlenjuje in jih skuša razreševati, ali tisti, ki zapira,
pavšalizira in onemogoča javno razpravljanje in razreševanje? Kakršna koli
drugačna orientacija bi bila le kapitulacija pod pretvezo nezaostrevanje poli-
tične situacije na univerzi. Tudi trditev, da obstoječa konstelacija sil in današnja
stopnja družbenega razvoja še terja te ukrepe, ki smo jih obsodili, je le beg
pred problemi in njihovim razreševanjem, je le demagoško opravičilo za nede-
mokratične ukrepe. Neglede na subjektivna hotenja pa takšno delovanje škod-
ljivo politično učinkuje. Realna pot in izhod iz današnje situacije je lahko le
vzpostavitev svobodne, demokratične atmosfere, v kateri bo omogočen ustvar-
jalni dialog.
Niko Grafenauer — bil je eden izmed sourednikov študentovske Tribune.
Vprašanje: Kot eden izmed sourednikov Tribune hi prispeval svoj delež k
uredniškemu konceptu, ki je postavil kot glavno nalogo — odpreti list vsem
študentom in vzpodbuditi boj mnenj, kakršnega dejanska idejna diferenciacija
na univerzi terja. Uredniška politika Tribune in njena realizacija sta naleteli
na dokaj raznolik sprejem. Kako ocenjuješ delež uredniškega odbora pri uve-
ljavljanju uredniškega koncepta Tribune?
Odgovor: Načelo, ki ga je uredniški odbor Tribune, kakršen se je izoblikoval
v zadnjih treh mesécih svojega dela, vseskozi skušal uveljavljati, je bilo načelo
odprte polemike o posameznih pojavih v naši družbi, s čimer smo hoteli do.seči
večji kritični učinek lista. Konfrontacija različnih stališč, ki smo ji dali poseben
poudarek z rubriko Aktualna polemika, je po našem mnenju omogočala naj-
uspešnejšo in najbolj tvomo preizkušnjo sil preko tiska. Splošno spoznana
resnica je namreč, da zmerom prepričljiveje deluje tisto mnenje, ki je bolj
argumentirano in je zajeto tudi vsebinsko polnejše in ustreznejše. Le-ta oblika
dialoga omogoča kompleksnejše prikazovanje neke resnice. V tem pa je implicitno
prisoten tudi model za razreševanje tistih neustreznih pojavov, ki jih obrav-
navamo. Seveda smo se vseskozi zavedali, da naš list sam po sebi ne bo raz-
reševal posameznih družbenih protislovij. Razreševali jih bodo ljudje, ki z
vsemi svojimi odnosi ustvarjajo določeno družbeno situacijo. To pa se lahko
zgodi le tedaj, ko bodo začeli kritično obravnavati pojave okrog sebe. Tribuna
jih je skušala v tem smislu tudi angažirati, jih opozarjati na probleme, o katerih
je vredno razmisliti in tudi tvorno, z dejanji prispevati k njihovemu razreše-
vanju. V ta okvir je nedvomno sodilo tudi sodelovanje čim večjega števila ljudi
v Tribuni.
Vendar smo pri tem vseskozi izhajali s stališča, da bralec ni objekt, ki bi ga
moral list posebej usmerjati, kot je pri naš sicer v dnevnem tisku navada,
marveč smo skušali s čim večjim številom prispevkov, ki so jih označevale raz-
lične miselne pozicije, doseči predvsem to, da bi se bralec sam opredeljeval tako
do posameznih člankov v listu kakor tudi do samega pojava, ki so ga članki
obravnavali. Iz vseh teh razlogov smo list od pretežno študentske problematike
usmerili k širši družbeni problematiki, ker se nam je zdelo, da so vsi pojavi,
593
s katerimi se v naši družbi srečujemo, kompleksnejše narave in zato bolj ali
manj zadevajo nas vse. Jasne ločnice ni: kakor študentovski problemi prera-
ščajo specifični študentovski okvir, tako tudi, na primer, specifični gospodarski
ali kulturni problemi posegajo na področje študentovske problematike. Z opi-
sanimi načeli se je skladal tudi naš odnos do Perspektiv, vendar pa je bilo prav
to dejstvo vzrok kasnejšega nastopa univerzitetnega odbora Zveze študentov
proti tedanjemu odgovornemu uredniku Tribune, zaradi česar je uredniški
odbor enoglasno in v celoti odstopil.
Tone Zimšek — predsednik univerzitetnega odbora Zveze študentov.
Vprašanje: Posamezne skupine študentov so izrazile očitek univerzitetnemu
odboru, češ da je v določenih konfliktnih situacijah minulega leta ukrepal
v nasprotju s stališči članstva; nekateri so vam celo oporekali pravico, da še
naprej reprezentirate študente ljubljanske univerze. V odgovor tem očitkom
ste v študentovskem naselju izjavili, da ne menite odstopiti, ker ste do svojih
stališč prišli po dolgotrajnih prizadevanjih in celo bojih, da pa ste vendarle
prepričani, da so letošnji dogodki pozitivno znamenje preraščanja Zveze štu-
dentov iz organizacije vodstev v organizacijo vseh študirajočih. Ali lahko ta
moment nekoliko podrobneje opredelite?
Odgovor: Ta tako imenovana konfliktna situacija pomeni dva konkretna pri-
mera, to je Tribuno in Perspektive. Naš list Tribuna, ki je v zadnjem letu zelo
kvalitetno napredoval, je delal tudi precejšnje napake. Večina študentov je
videla samo pozitivno stran razvoja, ne pa tudi negativnih pojavov, na katere
je predsedstvo opozarjalo uredniški odbor, in ki so dosegli svoj višek v odnosu
do Perspektiv. V tem primeru pa je bilo treba jasno reagirati in zamenjali smo
odgovornega ui-ednika, ki je neposredno odgovoren predsedstvu univerzitetnega
odbora. Drugo so Perspektive. Se vedno trdim, da velika večina študentov
ni brala Perspektiv in da so bile zato njihove reakcije čustvene, neracionalne,
celo na podlagi enostranske informiranosti. Študentje so reagirali proti že tako
nepopularnim administrativnim ukrepom, še posebno, ker so ti ukrepi preko
ustnega izročila podvojili svoje dimenzije; širokih argumentiranih razprav pa
med študenti ni bilo. Na zborovanju v Študentovskem naselju zame ni bilo
najbolj bistveno reagiranje študentov do omenjenih problemov v svojih končnih
pojavnih oblikah, ker je, kakor tudi ostala zborovanja v preteklem letu, poka-
zalo nekaj več, namreč to, da se študentje ne samo zavedajo problemov, ampak
tudi hočejo, zahtevajo svoj delež pri reševanju teh problemov. To je gotovo
nov, pozitiven moment. V tistem, bistvenem vprašanju pa prav gotovo ni no-
benih nasprotij med univerzitetnim odborom in članstvom, obratno: lahko
rečemo, da je univerzitetni odbor od vsega začetka videl edino možno orientacijo
Zveze študentov (ki je bila in je še, zaradi rutinerstva v preteklosti, v določeni
krizi), v preraščanju odmaknjenosti vodstva od članstva, v radikalni demokra-
tizaciji odnosov v naši organizaciji. No, moram reči, da so nas zadnji dogodki
v nekem smislu prehiteli, zato rrlislim, da bi bil odstop zaradi dveh nespora-
zumov popoln nesmisel, čeprav trenutno kaže, da plovemo proti toku. S tem
bi brez potrebe spravili v nevarnost celoten koncept študentovske organizacije,
ki smo ga izoblikovali in katerega mislimo v prihdnji mandatni dobi realizirati.
Vprašanje: Ko je plenum univerzitetnega odbora posegel v uredništvo Tribune
z odstranitvijo Ivana Krefta ml. kot odgovornega urednika, ste obrazložili svoj
594
ukrep kot reakcijo na enostransko orientacijo lista v odnosu na dejavnost Per-
spektiv. Predstavniki uredništva so sicer menili, da enostranskega ocenjevanja
pojavov niso bili krivi sami, pač pa ga je zakrivila odsotnost člankov, ki bi bili
vzpostavljali nujno ravnovesje. Ne glede na to je bila ocena plenuma naslpnjena
na objektivno situacijo na straneh Tribune in na učinek tega pisanja v študen-
tovski javnosti. Prosil pa bi vas za podrobnejšo obrazložitev stališča univerzi-
tetnega odbora, češ da je bila ukinitev Perspektiv v dani y^komstelaciji siU —
upam, da točno interpretiram vašo formulacijo — »nujna«. Na kakšna dejstva
se, konkretno, opira navedena ocena.
Odgovor: Prvič — glede odsotnosti člankov, ki bi ustvarjali ravnovesje — tu
mislim, da ni diskusije. Uredniški odbor in posebno odgovorni urednik Tribune
sta bila dolžna, da ustvarjata ravnovesje; z drugimi besedami, da objavljata
različna stališča, oziroma, da objektivno informirata študentovsko javnost. Za
to si morata prizadevati in ne samo čakati, kaj pride, ali pa pripovedovati
lastna stališča. Drugič — glede ukinitve Perspektiv. Se naprej sem prepričan,
da je bila ukinitev edina možna rešitev problema v situaciji, ko je očitno prišlo
do političnega konflikta. Zelo poenostavljeno in v kratkem: tovariši pri Per-
spektivah, še prav posebno pa ožji krog, so bili opozorjeni na negativne težnje
v reviji, ki ne gredo v sklad z našim družbeno-političnim sistemom, in tudi
o tem, kam te težnje peljejo. Uračunali pa so se, ko so dobronamerno gesto
sprejeli kot slabost, v njihovem jeziku »uradne strani«, ki da izhaja iz gospo-
darskih in drugih težav pri nas. Ce preskočim za tale okvir nekatere manj
pomembne momente, so v svoji samozavesti reagirali na zahtevo po zamenjavi
dotedanjega uredništva s tem, da so izvolili nov uredniški odbor, ki se ni v
nobeni stvari ogradil od omenjenih tendenc v reviji, in še več, za enega odgo-
vornih urednikov so imenovali tovariša Šalamuna, ki je zelo zgovorno izpričal
svojo neodgovornost. Zame sta ta dva ukrepa izzivanje in končna potrditev
ocene glede politične ambicioznosti njihovega delovanja v preteklosti, kot tudi
za prihodnost. Rad pa bi pripomnil, da imam pri tem v mislih najožji krog
pri Perspektivah. Po drugi strani pa bi rad povedal še samo to: čeprav bo glede
na dosedaj povedano na prvi pogled paradoksalno, menim, da je pojav Per-
spektiv pri nas od samega začetka politična napaka, iz katere se moramo marsi-
kaj naučiti.
Dušan Pirjevec je kot predstavnik Naše sodobnosti aktivno sodeloval na tri-
bunah »O položaju intelektualcev v naši družbi« ter kot predstojnik oddelka za
primerjalno književnost na zborovanju, ki so ga priredili njegovi študentje
na filozofski fakulteti.
Vprašanje: Kot publicist in javni delavec ste v takoimenovani >^novo nastali
kulturni situaciji na Slovenskem-« ves čas aktivno sodelovali. Nikakor ne želim
cepiti vaših posegov v situacijo v posamezne epizode, vseeno pa bi vas prosil,
da se v izjavi osredotočite na filozofsko fakulteto in skušate v kratkem označiti
svoje poglede na akcije in reakcije študentov.
Odgovor: Položaja na filozofski fakulteti ni mogoče pravično analizirati, če ga
ločimo od celotnega gibanja študentov ljubljanske univerze. Ravno o tem pa
je zelo težko govoriti, ker kurzira vse preveč apodiktičnih, tendencioznih in celo
izrazito dezinformatorskih ocen. Temeljni pogoj za kolikor toliko točno analizo
595
je najbrž v tem, da se odrečemo tisti tezi, ki nas hoče prepričati, da so bile
akcije študentov pretežno posledica nekih zunanjih vplivov, zlasti vpliva revije
Perspektiv in podobno. 2e čisto načelno je jasno, da s teorijo vpliva ne pridemo
daleč, oziroma da nam lahko v najboljšem primeru nudi samo bolj ali manj
prijeten izgovor. Zato bomo bliže resnici, če bomo priznali, da gre pri vsem
tem v prvi vrsti za čisto realne probleme, ki mučijo mlade generacije in ki niso
samo materialne ali študijske narave. Najbrž gre v prvi vrsti za vprašanje
ustreznega in učinkovitega vključevanja novih generacij v celotno družbeno
dogajanje. Ali konkretno: vse kaže, da cela vrsta sedanjih integracijskih meha-
nizmov ne more zajeti nakopičenih mladih energij. Konflikti torej ne rastejo
iz nasprotja med potrebami mladih generacij in splošno smerjo našega druž-
benega gibanja, pač pa se pojavljajo zaradi neučinkovitosti teh mehanizmov,
ki so očitno pod nivojem splošne usmerjenosti naše družbe.
Gojko Stanič, predsednik ideološke komisije pri CK ZMS.
Vprašanje: Udeležil si se nekaterih zborovanj na ekonomski fakulteti in na
drugem večeru javne tribune »o položaju inteligence^" tudi posegel v razpravo.
Spremljal si reakcijo študentov, ki je izzvenela kot »opozicionalna«. Kakšna
je tvoja ocena teh pojavov med študenti?
Odgovor: Ta dvignjena temperatura in reakcija študentov, ki izzveni kot od-
krita podpora vsakomur, ki se kakorkoli ne solidarizira z »uradno linijo«, ima
po mojem mnenju osnovo v obstoječih protislovjih na univerzi in naši družbi.
Tu so problemi študijske reforme, študijskega preobremenjevanja na neka-
terih fakultetah, neugodnega materialnega položaja mnogih študentov, ne-
popolna uveljavitev socialističnega načela, da naj se mladina uveljavlja in
izobražuje le na podlagi osebnih sposobnosti in prizadevnosti. Deloma je temu
kriva odtujenost vodstev Zveze študentov od članstva v tem smislu, da se v
političnem življenju celotno članstvo premalo angažira. Dejstvo je tudi, da štu-
dentje našo konkretno družbo, naše idejne in družbene koncepte slabo poznajo,
da so mnogi vse preveč informirani na podlagi govoric, da je polno dezinfor-
macij in da se sami v to problematiko premalo poglabljajo. Kriv je šolski sistem
in sami študentje oziroma mladinci v Zvezi študentov in Zvezi mladine, ki so
vsi na tem področju naredili premalo. Vendar pa to ne opravičuje bodočih
intelektualcev, da se opredeljujejo zelo pogosto le čustveno, da nasedajo dema-
gogom, da se ne zavedajo konsekvenc, ki izhajajo iz teorije elite itd. Izhod iz
nastale situacije vidim le v tem, da gojimo sproščeno razpravo o vseh družbenih
problemih, kajti le tako bomo lahko dosegli osebno zavzetost mladih za reše-
vanje obstoječih protislovij, in v tem, da predvsem komunisti in funkcionarji
javno polemizirajo. Zdi se mi, da lahko štejemo za uspeh socialistične vzgoje
dejstvo, da študentje formalne avtoritete ne priznajo in da želijo v polemiki
iskati objektivno družbeno resnico. V situaciji, ko bodo vsa naša komunika-
cijska sredstva mnogo bolj odprta tej nastali in dozoreli potrebi, ko ne bo več
tabujev, ko bosta morda tudi radio in televizija širše odprla vrata mnogim
mnenjem, bomo videli, da so nam grupacije kot so se pojavile okrog Perspektiv
in deloma tudi Tribune, nepotrebne. Sedaj pa so funkcionarji in komunisti
v očeh študentov dostikrat a priori tretirani kot ljudje, ki so režimovci, ki ne
razmišljajo, ker so pač funkcionarji. Na teh razpravah je to prišlo močno
do izraza, to pa je stanje, ki onemogoča ustvarjalno polemiko.
596
smo za - mi smo proti
Janez Pirnat
Naslov skuša izraziti izključujoča se mnenja, ki so bila javno zapisana po
prekinitvi gledališke predstave Odra 57. Po vsem, kar je bilo povedanega, kaže,
da bi bila danes brez pomena vsebinska analiza posameznih pisem, kakor bi
bilo brez pomena tudi nadaljnje kopičenje posameznih stališč. Za bodočnost
utegne ohraniti kak pomen le principialno vprašanje o tem, za nasprotje kakšne
vrste pravzaprav gre?
Sklep, da v idejni borbi na publicističnem področju ne bomo več trošili papirja
za Perspektive, ampak uporabili druga sredstva, ima določene posledice za
celotno področje, na katerem se razen papirja trošijo tudi določene vrste
energije, določene vrste sile. Teh ni mogoče zanikati niti z najbolj splošnega
vidika družbenega razvoja. Prav zato teh energij, teh sil ni moči zamenjati
z druge vrste silami brez škode za področje, kjer se ta zamenjava dogaja. To
je dopustna domneva, iz katere je mogoče izhajati tudi zato, kjer njeno točnost
potrjujejo praktične izkušnje npr. negativne posledice neustreznih posegov
na univerzi.
Uporaba drugih sredstev je potisnila idejni boj v publicistiki preko meja tega
področja. Po zaslugi načina tiskanja — tako kot so bila objavljena posamezna
mnenja v Delu od 4. 6. 1964 dalje — je postalo kmalu jasno, da ne gre za
nasprotje: mi smo za — mi smo proti idejam Perspektiv. Sredstva, ki so bila
uporabljena, so bila zelo učinkovit katalizator. Prvotno nasprotje se je hitro
preobrazilo: na eni strani so se znašli tisti, ki so se odločno zavzeli za ukrepe,
na drugi strani pa tisti, ki so bili proti njim. 2e po nekaj dneh objavljanja
Pisem bralcev se je pokazalo, da se za ukrepe zavzemajo predstavniki nepo-
srednje proizvodnje, proti ukrepom pa predstavniki kulturnih oz. takoimeno-
vanih neproduktivnih dejavnosti. Prvotno nasprotje se je na ta način pojavilo
pred javnostjo v obliki konflikta med družbenim območjem neproduktivnih
dejavnosti ter območjem neposredne proizvodnje, z vsemi posledicami, ki naj
bi jih lahko izzvale nadaljnje faze opisanega nasprotja (nadaljnji izgredi na
predstavah Odra 57, protesti posameznikov in kolektivov podjetij. Zveze borcev
itn., možnost, da bi podjetja študentom ukinila štipendije in sploh vprašanje
dotoka sredstev za financiranje kulturnih dejavnosti itd.), ta vizija je naknadno
dala smisel in opravičilo prvotnemu sklepu, da za idejno borbo proti Perspek-
tivam ne bomo več trosili papirja. Vizija zgoraj opisanih posledic je spočela
tudi kulturniško tezo, da vsa »stvar« pravzaprav ne sodi v našo pristojnost.
Ne gre za to, da je po znanem reklu mogoče dvomiti o vsem, pač pa za
načelno vprašanje, ali je sploh mogoče dvomiti o tej »stvari«? Ce so razlogi,
potem je mogoče dvomiti v spontanost konca predstave Odra 57. Nadalje je
mogoče dvomiti v avtentičnost manifesticaje prej opisanega konflikta, kakršen
597
se je pokazal iz načina objavljenja Pisem bralcev. Razlogov za dvom ne bo
potrebno iskati na področju, ki ne sodi v našo pristojnost. Pravzaprav gre
za en sam razlog takole postavljenega vprašanja: Kaj dokazuje analiza idejno-
teoretskih izhodišč tiste publicistike, ki je tvorila jedro Perspektiv? Ali do-
kazuje ta analiza logičen razvoj posameznih teoretskih stališč od začetka iz-
hajanja revije dalje ali potrjuje analiza tezo, da so dobila obravnavana teo-
retska izhodišča šele pred nekaj meseci določen pomen, ki ga prej ni bilo
opaziti? Ce vse kaže na to, da analiza dokazuje logičen razvoj idejno-teoretskih
izhodišč obravnavane publicistike, potem so bili dani vsi pogoji, da bi se
zgoraj obravnavani konflikt pojavil že pred letom dni ali pa že prej.* Do
konca predstave Odra 57 bi lahko prišlo že na krstni izvedbi Rožančeve igre
»Stavba«, s katero so bili dani isti pogoji za spontan nastop kateregakoli
ustreznega kolektiva. Enaki pogoji potemtakem obstajajo že dalj časa, pa se
»stvar« vseeno ni sprožila že prej. Za to ni nobenega principialnega razloga,
da ne bi sedaj dvomili v spontanost konca predstave in v avtentičnost obrav-
navanega konflikta.
Kolikor bolj je dvom utemeljen, toliko bolj važno bi bilo spoznati naravo
tistega delovanja, s pomočjo katerega je bil uprizorjen konec predstave kot
spontan konec, nasprotje med predstavniki produktivnih in neproduktivnih
dejavnosti pa kot dejanski konflikt. Lahko domnevamo, da se ravna narava
tega delovanja tudi po določenih zakonitostih, po določeni logiki, po določenih
principih. Ugotoviti je zato treba, da obstajajo dve vrste zakonitosti, dve vrste
logike, dve vrste principov. Odgovor na načelno vprašanje — za katero vrsto
se odločamo, ima vsekakor pomen za prihodnost. V tem je tudi nasprotje, za
katerega pravzaprav gre in kjer se moramo vsi odločiti, ali smo za — ali proti.
Odločitve za ali proti ne gre pojmovati kot enkratne deklaracije, pač pa kot
proces, ki poteka od intimnih, vsakdanjih odločitev posameznika do javnih in
skupnih odločitev.
Zdi se, da ne bo potrebno navajati vseh principov in nadrejenih pojmov, ki
izražajo skupni smisel naše družbe. Kdor se je odločil za Ustavo in Program ZKJ,
se je odločil hkrati proti miselnosti in delovanju, s kakršnim je bil uprizorjen
konec predstave kot spontan konec, nasprotje med produktivnim in neproduk-
tivnim območjem naše družbene dejavnosti pa prikazano kot dejanski konflikt.
Obstajajo torej znani, nadrejeni pojmi, ki veljajo tudi za delovno področje,
na katerem se ureja odnos med neposredno proizvodnjo in družbeno nad-
gradnjo. Prav ta odnos je bil v obravnavanem primeru zlorabljen. Zapisane
oziroma javno izražene oznake te zlorabe so bile zelo ostre, temu ustrezna
je bila tudi politična škoda. Upravičen bi bil torej ukrep zoper zlorabo skup-
nega smisla naše družbe. Socializem — ne le da sodi v pristojnost vsakega
občana SFRJ — bi moral postati njegov intimni, integralni del, oblika njegove
splošne ter srčne kulture.
* Ali je negacija večine ali skoraj vseh vrednot, ki so bile ustvarjene v kulturi med
leti 194.5—1960, res tako zelo manj pomembna za splošni družbeni interes, od ne-
gacije kmetijskih prizadevanj v istem obdobju? Razen tega je znano, da je bila
totalna kritika kulturnih prizadevanj v okviru omenjenih idejno-teoretskih izhodi.šč
opravljena zelo obširno, dosledno in natančno, domala za vsa področja slovenske
kulture. V tem primeru torej ni šlo za en sam članek, ampak za vrsto člankov, ki
bi upravičeno lahko izzvale političen problem, pa ga niso, čeprav so članki učinkovali
med mladino.
598
gra o pogrebu
Barbara Brecelj
Razpoloženja o sebi ni znala imenovati, toda dramilo je v njej slutnjo težko
pričakovanega časa. Morda se je občutje približevalo navdušenju nad opusto-
šenjem prve poletne plohe ali pa grozečemu hropenju prebujajočih se poži-
ralnikov. Morda je bilo podobno varljivo bleščečim se lučem nočnih mest ali pa
samo vrsti še praznih krst. Morda. Dejstvo je bilo, da se mimo njenih razpo-
loženj ni ničesar spremenilo. Res, da so se menjavala hitro, ko slike oblakov
na nebu. Toda tiste monotone, duhamorne napetosti, ki se je plazila po njej že
vse od jutranjega obiska, niso znala pregnati. Ni jim zamerila. Saj tako ni
ničesar ukrenila zoper čas, ki se je vlekel kot dobro stolčeno testo. Izbiro zabave
»za take priložnosti« je dobro poznala; lahko bi brala knjigo, ležala na postelji,
lahko bi štela muhe na oknu ali pospravljala omaro z oblekami ali pa prebirala
stara pisma. Vse to je bilo že tolikokrat opravljeno, da ni moglo zbuditi niti
drobnega zanimanja. 2e same sekunde so ji povzročale preglavice. Postopale so
po okenski polici, podobne debelim, lenim golobom, ki se jih ni dalo pregnati
kar tako. Pričakovala je, da se bo od nekod pojavil obup, ali da je bo zmlel bes.
Nič takega se ni zgodilo. Pristati je morala na skoraj praznem otoku svojih
misli in čustev, da je spoznala prevaro razpoloženja, ki jo je pahnilo v kletko
nenehnega pričakovanja, kdaj kdaj bo pozvonila grožnja in prinesla — nevihto.
Edino spremembo so ji ponujali otroci, ki so se na dvorišču igrali »pogreb«.
Igre otrok je niso nikoli privlačevale. Bile so tako hrupne in neumne. Toda kaj,
ko ji ni preostalo nič drugega. Za spodbudo je bila vsaj igra zanimiva. Zelo
verjetno samo zaradi tega, ker so se je kot otroci prav tako igrali.
Dvorišče je bilo kot nalašč za to igro. Zaključevalo se je s kvadratastim vrtom,
polnim kepasto mastne zemlje, ki se je mlaskajoče odlepovala od lopate, ter
bila zvrnjena na kupu videti kot piramida izkopanega krompirja. Kopali so
izmenično, zaradi ene lopate. Ostali so čepeli ob strani in s pričakovanjem gle-
dali v nastajajoče brezno. Ves čas ni bilo slišati ničesar, razen škrtanje lopate,
ki je kdaj pa 'kdaj zadela ob kamen. S kopanjem so pričeli že zjutraj — pred
šolo. Tedaj jih je tudi opazila z okna, medtem ko so možje, še vsi nabrani v
zabuhle gube spanca, ki jih voda ni utegnila zgladiti, vtikali svoje nosove in
599
roke v vse predale in kote njene sobe. Nazadnje ni bila niti začudena, ko so ji
pomolili pod nos zapečaten zavoj s Petrovo pisavo in zmagoslavno rekli: »To
smo iskali.« Zemlja je bila videti težka. No da, skoraj tako kot prva vprašanja,
ki jih je zmlela med zobmi v nemogočo kašo, ob kateri je ostala brez moči.
Pač nujnost. Brezno je vse dopoldne slepo bolščalo v nebo in bilo videti tako
brez pomena, kakor majhna daritev bogu Spomina, ki jo je opravila na pločevini
pred pečjo. Pepel kratkih sporočil in razglednic s pozdravi, naslovljeni nanjo
s Petrovo pisavo, je spravila v škatljo, ki je z rotacijo, za spremembo, postala
več. Zdaj je bila žara. Samo, žara koga ali česa?
»Genetiv,« je smehljaje se rekla in se zazrla skozi okno. Kje so časi, ko se je
podila še tod okoli kot neukrotljiva smrklja ...
Ob dvanajstih so jo presenetili s kosilom v sobi.
»Igraš se upornika,« se je oglasilo s pladnja.
»Tako dobesedno pa tudi niso mislili,« je vzkliknila.
»Si zdaj mirna?«
Pogledala je iznad krožnika v vprašujoče pa tudi zaskrbljene oči.
»Kot v narkozi — ničesar ne čutim.«
•
»Kaj bi se ti ne zdelo pametno, da bi se kdaj pa kdaj posvetovala z nama.
Pred kakšno takole neumnostjo. Dovolj sva stara, da bi ti lahko svetovala. Bolj
sva izkušena kot ti. Več sva prebrala. Poznava življenje, to nama lahko ver-
jameš, veliko bolje kot ti.«
»2e mogoče. — Toda nikoli ne dopustita niti drobca upanja, da tudi jaz kaj
vem. — Toliko vidiš, vesta premalo.«
»Misliš? Ali pa si samo ti tako trmasta, da hočeš imeti vedno prav.«
»Morda pa sta tudi vidva trmasta, ker tako dosledno vztrajata v razočaranju
nad menoj?«
»No, upam, da te bo vsaj ta stvar spametovala.«
Zasmejala se je. »Upati je dovoljeno.«
Po kosilu so se tudi otroci vrnili na svoje delovišče. Brisali so si ustnice s
hrbtno stranjo dlani in spet molčali. Bilo je tako nenavadno prisostvovati tej
harmoniji, kjer je začuda še obtojalo sporazumevanje brez prerekanja, brez uka-
zovanja, kričanja, podtikanja, brez dokazovanja kdo ima prav. — Morda pa
bi tudi njo razumeli, če bi spregovorila, ko so bili še v sobi? Lahko bi jim
preprosto rekla, da jutranji obisk ne pomeni nič usodnega zanje. Toda skopi
podatki vedno zbujajo dvom. Potem bi jim rekla, da je prišel čas, ko so odrasli
šolskim klopem, lepim besedam vzgojiteljic in zlaganim sobotnim plesom. Da se
sedaj oni bore za svoja življenja — čudno, zgodovina se ponavlja — to pot
600
res kot farsa, in kako vendar, da ne opazijo, kako jim zmanjkuje sape, da
komaj še hropejo. Ne, ne. Nič trkanja po prsih, kaj vse so naredili za njih.
Nihče jim tega ne jemlje, nihče jim ne odreka zaslug in dejanj. Samo pustijo
naj jih, da zažive...	,
Edino Grega ni nikoli prijel za lopato. Stal je z rokami prekrižanimi na prsih
in potrpežljivo čakal. Enkrat je bleknil, da se mu zdi jama dovolj globoka, pa je
Mirč takoj prenehal s kopanjem:
»Se bojiš?«
»Ne,« je počasi odgovoril, »poklicali me bodo notri.«
»Počakati moraš, zaradi igre.«
Tudi potem ni stopil bliže. Tako odmaknjen od fantov je stal kot na robu
življenja. Torej je bil že vnaprej določen, da igra »mrliča«. Kar tako. Brez
dokazovanja, da je vreden te časti, kakor v njihovih časih. Takrat si moral biti
najprej »Nemec«, potem »navaden partizan« in šele kasneje, če si bil zelo po-
gumen, si postal »komandant«, ki v spopadu z »Nemci« pade. Biti »mrlič«,in
»komandant« obenem je bilo največ, na kar si lahko samo na tihem upal. Ko
pa si enkrat dosegel dvojno zmagoslavje, je bila možnost, da dlje časa uživaš
sadove časti, to pa je bilo za ostale soudeležence igre bolj ali manj nezanimivo.
Zato je bila tudi druga verzija, kjer so prišli na svoj račun tudi običajni smrt-
niki — »navadni partizani«. »Navadnega partizana« »Nemci« pri zasliševanju
mučijo. Tepli so kar pošteno in ga živega zakopali. Pod zemljo si moral zdržati
dva mimohoda »vaščanov« in poslušati »pesem«, ki so jo zapeli »borci« ob
grobu. Tudi potem si veljal za pravega mrliča. Konkurenca ni bila velika. Fantje
so se potegovali za čine. Izmed deklet se je redkokatera povzpela od »navad-
nega partizana« do »mrliča«, ker niso znale prenašati udarcev. Raje so bile
»kurirke«, »bolničarke« in »obupane matere«, da so lahko kričale. Fantje so se
zadovoljili z bolj častnimi poklici. Bili so »župniki«, »pogrebniki«, »govorniki —
agitatorji ljudsva«, kar je imelo v tistem času poseben čar. Edino s Petrom sta
venomer tekmovala. Kdo bo? Kdo? Ze takrat sta se igrala z ognjem...
Nekaj hladnega jo je spreletavalo, ko jih je opazovala. Ni vedela, čemu to
drgetanje. Morda iz strahu, da se bo še bolj zapletla v mrežo, ki si jo je stkala
zjutraj tako brez potrebe, kot se nabira prah na pohištvu, ali pa samo zaradi
podoživljanja čustev in občutkov, ki jih je porajala igra?
Zdaj je »mrlič« tisti, ki se sam javi. Nič slepomišljenja, da je še vse tako kot
v starih, njenih časih. Pravila igre so šla naprej s časom. Prav lahko bi zjutraj
zakričala, ko so glasno brali Petrove spise — nič ni večnega — pustite nas živeti,
vendar! Toda ničesar ni rekla. Zavedala se je, ko ji je misel kakor strela
bliskala po možganih, da so njene roke prazne, prveč bele in mehke, da bi
lahko dokazovale vrednost besede »življenje«.
601
Cemu se je javil prav Grega? Saj ni nič prijetno ležati zaprt v omari in
prisluškovati razbijanju svojega srca, ki je močnejše od padajoče zemlje. —
Zdaj se je posvetil ureditvi »krste«, da bi zaslužila to ime. Staro, polovično
omaro je obložil s solatnimi in ohrovtovimi listi, kar ni bilo neumno. Spomnila
se je, da je po navadi lahko butnila pokrov kvišku po drugem »mimohodu
vaščanov«, ko so ostali, strnjeni na kupu, čakali, če bo imela še toliko moči.
Nekoč je dopustila, da so jo povsem zagrebli. Ni slišala, kdaj je bil žalujoči
sprehod mimo. Pa to v tistem trenutku ni bilo pomembno. Čutila je prasketanje
suhega grla, kot bi na njem prižigali vžigalice, in natanko slišala zamolkel zvok
svojega srca, da bi se z lahkoto dalo napisati kardiogram. Tako nenavadno je
bilo vedeti, da si »mrtev«, da je konec vsega, pa vendar obstoja še tisti »potem«.
Toda želja za zrakom ni mirovala. Celo podrediti se ji je morala. Uprla se je
z rokami v pokrov krste. Še enkrat — zemlja se ji nikoli ni zdela tako težka.
Iz daljave so prihajali glasovi — smrt, je pomislila, samo to, nič drugega. Nič
bolj vznemirljivega. Vse je tako trdo povezano z razočaranjem. Oblil jo je hladen
val in dozdevalo se ji je, da plava z zrakom, s samim zrakom, kdo ve kam.
V prihodnost, za katero šele sedaj ve,, da je sploh ni. Prasketanje v grlu je
ponehavalo, nabrale so se ji sline in v ustih je čutila želodec. Običajna slabost
— smrt? Kako bedno. Razočaranje ji je vleklo usta narazen in povsem mirno je
odprla oči — ojoj, nad seboj je zagledala prestrašene, zasople, obupane obraze.
Oče jo je pograbil, dvignil v naročje in dihnil vanjo glas, ki ga poprej ni nikoli
slišala. »2iva!« — Posvetil ji je ves večer. Zlival ji je vročo čokolado v usta,
pustil jo je, da je lahko čofotala po vodi, kolikor je želela, jo »štupa rama«
odnesel v posteljo ter ji pripovedoval pravljico za pravljico, dokler ni zaspala. —
In spala je vse do sedaj. Pustili so jo, da sanja o pravljicah, neresničnih
pravljicah, pustili so jo z igračami v kotu sobe in s plavalnim pasom, ne da
bi jo vsaj poskušali naučiti plavati — s tokom. Obrniti bi se znala sama. —
Ali res?
Na dvorišču so prenehali s kopanjem. Čepeli so okoli jame, zelo podobni koko-
šim. Grega jih je pričakoval v krsti, s prekrižanimi rokami na trebuhu. Stopili
so k njemu, ga pokrili z vratmi stare omare in s sklonjenimi glavami nekaj
mrmrali. Kdo bi si mislil — v teh časih. Skoraj bi se zasmejala na glas. Z
nekakšno neprizadetostjo je ugotovila, da je tudi ona mrlič. Prav tako kot
Peter, Matjaž in Tatjana. Pot, po kateri morajo hoditi, in prostor, v katerem
se lahko gibajo, sta tako skopo odmerjena, tako nekoristna kot so mrliške par-
cele. Grobovi so vsaj zaradi preteklosti — oni, bodeči grobovi pa ne bodo niti
preteklost. Razbhnili se bodo v zraku, vse polno jih bo. Gledali bodo resnici
v obraz, v oči, toda doseči je ne bodo mogli.
Spomnila se je, da sta se nekoč s Petrom pustila zakopati skupaj, zaradi do-
končne odločitve, kdo bo lahko »mrlič« že na začetku igre. Tudi zdaj sta v isti
602
krsti. Samo da ju bodo pokopali — za vedno. Razbili ju bodo — in kdo bo
sestavljal črepinje ponovno v celoto. Zamahovali bodo z rokami — saj smo
vedeli, nič ne bo iz njih. Predobro jim gre — ne da bi prisluhnili davljenju
okoli njih. Kakšni neskončni koncerti se jim obetajo! Oglušeli bodo zaradi njih.
Glej, zdaj so si položili krsto na rame. Vsi solatni listi in cvetlične glavice so
se osuli. Na prisojni strani dvorišča so se za hip ustavili. Položili so krsto na tla
in si privoščili počitek. Nič kaj laskavo zanje. — Toda kdo bi jim zameril?
Krsto je objel sončni žarek in videti je, kakor da hoče zvabiti Grego iz nje.
Le kdo se še meni za opomine. Spomnila se je svetlobe, ki prihaja skozi špranje
stare omare ter seka temo v nešteto delov, da jo je vedno obšel občutek, kot bi
bila prebodena z zobotrebci. Kdo ve, ali se Grega boji? Njun skupni »zakop«
s Petrom je bila klavrna zmaga za oba. V trenutku ko se je pričela zemlja usipati
nanju, sta se zagrabila za roke in s presledki dihala drug v drugega — da bi
oba zdržala. Zaslišala je zemljo, kako pada na Gregovo krsto v zamolklih, topih
udarcih. Kot bi nekoga tepli... Morda ga tepejo zdaj, zaradi tistega zavoja,
zaradi nje. Kdo pravi, da jih ne mučijo več pri zasliševanjih? Samo učbeniki...
Zazdelo se ji je, da postaja v sobi zadušljivo vroče. Zdaj jo bodo poklicali. S
težavo je dihala. Kaj, če jim pove? Ce jih izda, ker ne zna prenašati bolečin?
Vsaka beseda, ki jo izgovori, ima za nje dva pomena. Na ta način je lahko daviti
ljudi. Zazdelo se ji je, da prihajajo s škarjami. Bili so njeni starši, ki so jo
hoteli rešiti — pred polomom. Samo čigavim? Saj ničesar ne vedo. »Pustite,
pustite,-« je zakričala.
»Peter,« je zaslišala, »tega ne bom zmogla. To dušenje.«
»Kaj želiš životariti v snu?«
»Ne, samo bolečine so tako neznosne ...«
Mimohod se je pričel. Kako je dolg. Zakaj ne zakriči in ne steče dol ter z one-
moglim besom prične odkopavati Grego? Zakaj ničesar ne ukrene? Kaj! Grega
ima prav. Odločil se je sam, ker ve, kaj lahko pričakuje od življenja. On ne
sanja. Grega že ve, da je resnična smrt odrešitev. Preteklost. Ta težka beseda,
ki je ni nihče vreden. Brez nje lahko človek umre, kar tako, kot muha. Ne da
bi kdo žaloval. — Kako ste nehvaležni. Seveda smo. Preveč ustvarjate, kot
pravite — za nas. Pustite nas, da bomo tudi mi lahko kaj ustvarili — za vas.
Starši, ki so pritekli na dvorišče v copatah in rutah na glavi, so bili videti ne-
resnični. S kričavimi glasovi so hiteli odkopavati Grego. Otroci so stali ob strani,
bledi in nemi, tako kot ves dan. Odmaknila se je od okna. Morda ji bodo
samo sporočili, da je ne potrebujejo več, ker stvar ni omembe vredna. Toda
zakaj potem toliko časa odlašajo? Nocoj bo Grega junak. Zlivali mu bodo vročo
čokolado v usta, pustili ga bodo, da bo zmočil vso kopalnico ter mu bodo pripo-
vedovali pravljico za pravljico. Verjetno pa se je tudi to spremenilo. Kupili
603
mu bodo novo obleko ali plošče. Naslonila je glavo na roke in vse je utonilo v
somrak misli. Izza okna so do nje plavali zasopli dihi. Kaj naj stori, če ji sporoča,
da so to mladostne otročarije, ki jih ne sme več ponoviti? Jo s prizanesljivim
smehljajem odpravijo in hote zavijejo nazaj v bele rjuhe? Kako bedno je doka-
zovati, da je dorasla za zaupanje, da nekaj zna, ko pa... Presunljiv krik je
razrezal tišino in poglobil prepad. Skočila je pokonci. Grega! Skoraj istočasno
so se odprla vrata:
»Gremo,« so rekli.
Marica je bila njena krsta, verjetno tudi Petrova in še koga. Toda bodočnost,
bodočnost je njena, Petrova in še marsikoga. Zgodovina se ponavlja — drugič
kot farsa!
Temna paleta
Franc Lakovič
Nanašam barve na paleto
nians različnih diagram,
a vse je v temen ton ujeto
in v tonu tem ujet sem sam.
In prav zato, ker na paleti
vsak ton na črno je ubran,
na novo moral bom začeti,
paleto staro vreči stran.
Bojim se le: paleta nova
z roko bo temno prejšnjo temna znova.
Biserna školjka
Franc Lakovič
Strmel sem dolgo v morsko peno,
da bi na robu sredi skal
poslednji zburkan morski val
prinesel školjko dragoceno.
Ko sem v dlani jo končno vzel,
drhteče školjko dal na dvoje,
negibno v črva sem strmel
in v studu stran zagnal oboje.
Kljub temu biser dragoceni
še vedno iščem v morski peni.
604
ANDREJ CAPUDER: PESMI
Zgodba neke ljubezni
Sanje,
natkane
iz nežne pajčevine,
nabrane
iz biserne gladine,
pijane
od blažene miline,
porajajo nemir
Strast,
kjer bije
srce, v orkan hiteče,
kjer sije
milijarda sonc od sreče,
razlije
na želje koprneče
božanski eliksir
Žalost,
ki vstaja
neslišno iz globine,
poraja
smehljaj od bolečine,
zasaja
čeljusti v razvaline,
cot krut, besneč vampir
Misel,
ki blodiš
z utvarami prežeta
in vodiš
me v Upanju razgreta
in sodiš
premilo, o prekleta,
položi vaine mir.
605
Labod
Močan kot speč vulkan,
bleščeč kot zimski dan
in čist kot v ognju žgan,
razpel perot
za dolgo pot
je bel labod
In priletel je do trnove zavese, kjer
so strupeni trni grozili, da okužijo
vse, kar jim pride do ostrih konic.
Ko pa je labod šinil vanjo,
so se grozeči trni upognili
in širom razmaknili,
da prosto pot
je pred seboj
imel povsod
labod.
In priletel je do ognjene toče, kjer
so ostri zublji gro2;ili, da opečejo
vse, kar jim pride pod žareči plaz.
Ko pa je labod zaplul vanjo,
so se zublji ublažili
in v cvetje spremenili,
da lahko pot
je pred seboj
imel povsod
labod
In priletel je do blaznega orkana, kjer
so tuleči sunki grozili, da obnorijo
vse, kar jim pride v njihovo himno.
Ko pa se je labod spustil vanj,
so se rjoveči sunki poskrili
in plahi pobegnili,
da mirno pot
je pred seboj
imel povsod
labod
606
Tako je priletel do krajnega jezera, kjer
je pristal na obrežni skali, misleč, saj
potovanje ni tako naporno, kot pravijo.
Ko pa se je hrepeneče zagledal vanj,
je ostrmel
in on, ki prej ni nikdar klel,
je zdaj. vzkipel:
O hudiča
CRN
Je nek kraj,
kot je razvidno
iz zemljevida
privida,
kjer je mogoče,
oziroma ti vsaj	,
nihče zato nič noče,
ležati na peščini
iz mehkih, vročih sanj
in brez skrbi mežikati jasnini
neba in se zanesti nanj.
V tej čudežni belini
prastarih skal,
ki se bleščijo vzdolž obal
v razžarjeni modrini
visokega neba,
ki se očetovsko smehlja
valovom hrepenenja,
je sonce
in mir.
Iz geografije življenja
Ko mi bo privid
prinesel zemljevid
obale, kjer ta kraj
je skrit,
tedaj
bom drugemu podaril svoj prezir
in šel bom z njo
iskat ta kraj
človeških sanj,
ki bo prav tam ostal,
čeprav
se morja zla zaganja vanj.
607
RUDI MIŠKOT: SONCNICA IN ZMAJ
V	čumnati temnih zidov,
za marmorjem težkih zaves,
v trepetu pošastne luči
kuri star zmaj svoj kres.
Drgne premrle noge
s krempljasto šapo vso noč. —
V	odsevu ledene luči
zelenkasta koža se sveti...
A včasih, ko stara se sla
za hip spet v njem prebudi,
z renčanjem zamolklim
hropeč se dvigne na hrome noge.
Skoz trde kamnite zidove
slabotni glasovi prodro;
senca, ki zraste do stropa,
grebenasto skloni glavo.
Zmaj spet omahne na tla.
Po kačje do skrinje se splazi. —
Skrinja do roba in čez
napolnjena je z zakladi.
Zgrabi rubin rdeč —
v podobi svoje glave;
na luskinasto dlan ga postavi,
vanj upira krvave oči...
V	odsevu rdeče luči,
za marmorjem težkih zaves,
neslišen — in težko sopeč
kuri star zmaj svoj kres.
608
Prihajaš ob zori vsakega sedmega dne
Talismsn	teboj gre pesem oceanov,
razpetih v objemu dišeče zemlje.
Iz tvojih rok sprejmem dve školjki.
Prvo mi nastaviš na uho, za pesem vetra,
drugo školjko mi na usta položiš,
za arije zelenih bokov in šumečega
krila tvojih trav in gajev. —
S tihim smehljajem na obrazu,
dolgo in zbrano poslušaš mojo pesem ...
Dokler ne spregovori žalost iz tvojega glasu,
ki z zamolklo bolečino razklanega drevesa
naznani zasluteno grobišče.
Zašel sem v puščavo plazilcev,
ne da bi vedel kdaj... Kačja žrela sikajo okoli.
Polno strupenih slin je na mojih rokah.
Bežim... in že sem sredi ravni
porumenele od curkov sonca. —
Med divje zveri sva zašla,
šklepetaje brusijo zobate čeljusti.
Preteče renčanje spremlja moj beg.
Tedaj vzameš tretjo školjko,
veliko in močno kot volčja past
ter vanjo naženeš pretečo zverjad. —
Razpneš peroti in me kot orel poneseš
v visoki pristan modrih gora.
Tam šatoriva med koralami
usahlih morij, igraje na struno trav
veliko rojstvo samote ...
umirjaš me s prgiščem biserov
nabranih na produ jutranje reke.
Izgineš... in spet šest dni
in niči šest, v samoti te čakam zvest.
Na kamnu sedeč osamljen kot smrt...
609
Na poti nevidni nekje pa ti,
Talisman moj, v skrinji vetrov in voda
buden in tih kot stražar,
tri školjke za brata ohraniš.
Sončna roža
Pojdiva, moja mala sončna roža,
pojdiva, da vidiva, kako ugašajo zarje
na sinjem plašču večera.
Stopiva v tiho senco jesenskega bresta,
da z roko v roki svetlo doživiva,
kako vse pride — in mine ...
Ko bojo zarje zatisnile biserne oči,
z neslišnimi koraki odideva na pot. —
Na bregove daljnih jezer, kjer luna
kot nevesta ogleduje v vodi svoje obličje.
V zatišju skritih tolmunov
si zvezde mazilijo bronaste postave ...
Večeri najini ne bojo več starci s sivimi bradami
in zapuščene noči vdove, ki hrepenijo
na obalah samote, ko zvezde poljubljajo
mehko žalost vodnih lilij. —
S kruhom spoznanja odideva spet
preko širokih mostov časa.
Onstran ne boš več slišala jeklenih točajev krvi;
s pegami posuto sonce
nikoli več ne bo zasenčilo
zlato tvojih oči.
610
Dan
Brbljavi čudni dan, ki ne zmore
nikoli biti sam. —
Hoče, da gledaš vanj,
s stotimi nitmi pripet,
da si njegov in vedno zanj,
nikoli odmaknjen v čustveni svet.
Pokriti njegove srepe oči,
luknjavi posluh, slano vodenih besed,
ki s hrapavim mečem lesenim
zapuščajo srcu trščic sled.
Pozabiti nemir glodajočih skrbi,
zazibati jih v spoznavni mir,
da pod obrvmi zazeleni
ljubek in svež zimzelen
z modrimi, srečnimi očmi.
Prepletanje
Sredi noči, ko spremenijo vse stvari obliko
in pomen, v sencih stebrov ter dreves
postave tistih oživijo, ki jih več ni...
Na vrancu spenjenem se zbeganost zbudi.
Vratarji groze z rdečimi očmi nespečnosti
prisluškujejo v temo ...
Molk. — Le žalostne oči velike, očitkov polne
vame zro — in ni besed.
O srečen, kdor zasliši govorico mrtvih! —
Neslišno kakor ribje luske
tedaj odpade ničevih stvari lišaj ...
Trenutki blažene tišine. — Cvetovi v sanjah
zapojo med travo. — Nočne roparice
glavo sklonijo na mehke prsi —
poslušajo kovanje src ukročenih ...
Sredi noči, ko vse stvari spreminjajo obliko
in pomen — v sencah stebrov in dreves
še sebe uzrem.
611
Zemlja
in človek
Odkar so se zaprla za teboj zelena
težka vrata édena— in kletev te pregnala je
na trnjeva nerodovitna tla, si za ukazom šel
v znojnih mukah, s pelinom oči obujat
rast med kamenje in ilo. —
Cas, ranocelnik čudovit, ki v pekel spomina
oljčne gaje presadi, ti velik dom je dal,
družino in drobnico. — Svetal razum ti ogenj in orožje je odkril. ■
Postal krotilec divjih konj si; zatem izumil dvoje si ostrog,
ki tvojih nog obutih pele so pomen...
Zemlja je preslišala ... Zasmehovana in opljuvana
ti je pokazala s prstenim prstom nove zarje.
Z zelenimi rokami rasti in žuborenja je izprala
kamenje smrti, odkrila mu zakrito je obličje. —
Zakaj pobiraš ga in nosiš v svoje bivališče?
Zemlja ti odpušča. — Odprla ti je drob
kot mati svojemu otroku, z mlekom te pojila,
pa si pozabil njeno bolečino; preteklost ne ovenča
ti spomin s podobo spravno. — Izpil si strup,
ki zvabil te z demonskim je nasmehom — in mleko
v prah izbrizgal si iz prsi materinstva.
Se tvojih nog drži to belo mleko
v prah teptano. Povsod te spremlja,
z visokim glasom ti očita krvoskrunstvo.
612
Minattijeva lirika
Boris Paternu
Marsikaj kaže, da bo leto 1963 pomenilo precej vidno zarezo v razvoju slo-
venske povojne lirike.
Ta vtis utegne vzbuditi že nenavadno veliko, naravnost izjemno število pesni-
ških zbirk in izborov. Morda tudi vrsta javnih nastopov avtorjev samih, ki
so sprožili izredno zanimanje zanjo. In ne nazadnje vrsta priznanj z uradnimi
nagradami. Toda vse to bi utegnilo biti tudi bolj ali manj zunanje, statistično
dejstvo, ki nam o resnični vrednosti in notranji problematiki sodobne slovenske
poezije pove bore malo.
Nekoliko bolj zgovorno je dejstvo, da so med novimi zbirkami samo tri imena,
ki prvič nastopajo s samostojno knjigo (Košuta, Snoj, Ternar). In med njimi
samo Snoj prinaša nekatere nove lirske razsežnosti, zlasti estetsko stilne na-
rave. Pri tem pa ni mogoče prezreti, da je zbirka po svojem resničnem rojstvu
starejša in je izšla z znatno zamudo. Vstopanje novih, docela svežih pesniških
sil ali celo novega vsebinskega toka je torej kljub velikemu razmahu poezije
v letu 1963 zelo slabotno in neizrazito. V tem pogledu poznamo mnogo pomemb-
nejša povojna leta: npr. leto 1953, ko izidejo Pesmi štirih, ali leto 1958—59 s
prvimi zbirkami nove, izrazito alienativne lirike, pa tudi leto 1962 z nastopom
Marjana Krambergerja.
Toda toliko bolj prizadeven in učinkovit je bil nastop že uveljavljenih avtorjev.
Prišlo je do tako nenavadno intenzivnega in napetega srečanja pesniških
generacij, tokov in posameznikov, da bi v zgodovini naše poezije težko našli
kaj podobnega.
Strniša, Täufer in Zaje (njegovo delo Otroka reke spada vsaj toliko v liriko kot
v dramatiko) so se kot predstavniki mlajše, radikalno antitradicionalne lirike
prebili do skrajno reprezentativnih izdaj. Od nekoliko starejše skupine štirih
je nastopil Menart s svojo generalno izpovedjo Bela pravljica, ki jo je nosil
v sebi dolga leta; poleg nje je izdal premišljen izbor svoje dosedanje lirike.
Po razmeroma dolgem presledku so z novimi pesniškimi knjigami stopili pred
javnost tudi predstavniki prvega mladega povojnega, deloma še partizanskega
vala: Krakar, Minatti, Kosmač. Pri vsakem izmed njih je težnja k novi vsebini
in k novemu slogu zelo vidna. Bolj v ozadju je tokrat ostala takoimenovana
srednja generacija. Izšla je le anatologija Borove lirike. Od starejših pesnikov
je v razburljivo ospredje sodobne poezije nenadoma spet prodrl Kocbek s svojo
Grozo, medtem ko je Oničeva zbirka ostala na umirjenem obodu dogajanja.
Po vsem tem je razumljivo, da je vodilna značilnost pesniških knjig iz bogatega
613
leta 1963 neka posebna dozorelost. Nekaj, kar se zelo pogosto giblje na robu
zrelih, kvalitetnih vrhov in hkrati stagnacije. In prav v tem, ne v dotoku
novih, svežih, presenetljivih sunkov, bo leto 1963 najbrž neka zareza, nekakšno
notranje razpotje naše povojne lirike, ki stopa v veliko zrelost in obenem v
utrujenost. Najbolj neprijetni znaki stagnacije so pri posameznikih predvsem
ponavljanje ali nenehno variiranje istih doživetij, pri celoti pa preočitno izrazno
približevanje, nekakšna metaforična nivelizacija, ki razpušča osebni slog in ga
zbija na raven neke splošne, čeprav modeme stilne civilizacije.
Toda to so za zdaj samo negativne zastranitve, ki so sicer skorajda pri vseh
pesnikih opazne, vendar še ne razkrajajo najmočnejših jeder sodobne slovenske
lirike, ki je ravno v letu 1963 dala tri resnično pomembne zbirke: Strniševega
Odiseja, Kocbekovo Grozo in Minattijevo Nekoga moraš imeti rad.
Vsak izmed naštetih treh avtorjev se na svoj poseben način in iz docela raz-
ličnih idejnih izhodišč vključuje v sodobno lirsko pričevanje o sodobnem člo-
veku in svetu. Vendar se Minatti v nečem zelo bistvenem loči od onih dveh.
Njegova pot v modemo liriko prihaja z druge strani, daleč izven in mimo
eksistencialistične ali religiozne filozofije. Zato je tudi njegova »asimilacija«
modernizma znatno drugačna.
Za razumevanje te poti bo morda koristen nekoliko obširnejši oris Minattijeve
poezije in njenega razvoja v neposredno sodobnost.
Ivan Minatti (r. 1924) je svojo prvo pesniško zbirko S poti izdal 1. 1947. Knjiga
je prinesla pesmi iz vojnih in prvih povojnih let, njeno jedro pa predstavlja
partizanska lirika.
Tudi Minatti je — kot večina takratnih pesnikov — svoje pesmi razporedil
tako, da je poudaril razvojno črto objektivnega zgodovinskega dogajanja. To
pove že zaporedje ciklov: Ječa — V gozdovih — K svobodi — Slike s proge.
V uvodnem ciklu Ječa je zbral motive iz zaporov. Te lirske motive mučenih
ljudi in talcev (kljub nekim čisto posebnim okoliščinam njihovega nastajanja)
lahko tako po situacijskih kot po najbolj splošnih idejnih učinkih uvrstimo
med jetniško-uporniško liriko, ki predstavlja znaten del naše medvojne poezije.
Vendar nas že takoj prva pesem opozori na neko precej izrazito posebnost
Minattijevega doživljanja in prav tako izpovedovanja jetniške usode:
Zvonovi otožno zvonijo,
ko da je umrl nekdo.
Nad mestom zarja razpenja
škrlat na zapadno nebo.
Line rdeče žarijo
in sipljejo v mrak krvav sij.
Nocoj bo spet smrt zavezála
talcem bel trak čez oči. (Zvonovi otožno zvonijo)
Pesem, ki je v svojem zametku (1. kitica) nastala leta 1943, je v celoti osre-
dotočena na doživljanje nasilne smrti. Toda to doživljanje nima nikakršnih
odstopov v programski upor. Minattijev odnos do smrti ni več in noče biti več
kot preprosta, intimna človeška žalost, ki se preveša v občutje grozljive tesnobe.
Med njim in ogroženostjo ni prave racionalistične idejne razdalje, ki bi ga
614
notranje varovala, temveč obstaja čisto resnično, odprto, čustveno neposredno
razmerje.
Zato je tudi lirizem njegove izpovedi mnogo čistejši, kot ga srečujemo v večjem
delu vojne poezije, in mnogo manj obremenjen z miselno težo, kot je bilo
takrat v navadi. V navedeni pesmi govori predvsem razpoloženje in občutje,
šele v zadnjih dveh verzih se to dvoje zgosti v določeno situacijsko ter miselno
sporočilo o talcih, ki bodo zvečer padli.
Moč Minattijevega lirizma je zelo očitna tudi v glasbenem ustroju pesmi. Pada-
joči ritem verznih dvojic, ki so zaključene povedne enote, teče preko izrazitih
kadenc in premorov ter bistveno določa razpoloženjsko črto besedila. Tudi
notranji ritem vsakega verza posebej pomeni živ, funkcionalno gibljiv odmik
od metrične sheme, saj v celi pesmi ne najdemo niti dveh enako strukturiranih
verzov. Razpored vokalov prav tako ni naključen, temveč vidno ubran v učin-
kovito glasovno ekspresijo, ki poteka po črti naglašenih o-jev in i-jev. In prav
ta glasovna črta, ki se začenja že znotraj verza, dobi svoje najvidnejše poudarke
v asonancah verznih dvojic. Tudi barvna ekspresivnost, ki poteka od škrlatne
preko rdeče in krvave barve v belo, je stopnjevana in dokaj subjektivna.
Minatti j ev mladostni pesniški odziv na vojno življenje je bil torej močno sub-
jektiven in predvsem lirski, pa naj ga preverjamo v idejnih, razpoloženjskih,
glasbenih ali barvnih plasteh besedila.
Toda kljub vsemu temu ostane njegova slika sveta nazorna in toliko močno
pripeta na realnost, da poleg subjektivnega odziva prinaša s seboj tudi tipičen
in bistven del zgodovinske resničnosti. Minattijeva prisotnost v prostoru in času
kljub vsemu subjektivnemu ohranja obrise stvarne udeležbe.
Tudi njegov pesniški jezik nikjer ne prestopi meja razumljivosti, bolj točno,
utrjenih sistemov lirskega izražanja, kakršnega je slovensko pesništvo doseglo
v obdobju med impresionizmom in ekspresionizmom.
Ostale pesmi jetniškega cikla v glavnem dopolnijo in mestoma izoštre opisana
izhodišča ali lastnosti uvodne pesmi. Minatti doživlja jetniško usodo najčešče
kot brezizgledno ujetost med stene tesnobe, nemoči, strahu, obupa ali celo groze
(Pri nas. Danes, Zadnja noč).
Med stene smo ujeti
kot mrlič med deske krste.
Tu ni ne smeha
ne veselih lic.
Nad nami noč in dan
izteza smrt koščene prste. (Pri nas)
Ko nas bo zgrabil,
kot že tisočkrat,
za vrat obup
in nam nasul v goltanec
svoj razjedajoči strup,
si bomo na ves glas
zapeli pesem,
da bo prevpila v nas
pošastni strah. (Danes)
Nocoj sem, draga, mehek ko voščena sveča
in sebi tuj, ko da več nisem jaz.
Joj, kmalu me bo stri groze plaz... (Zadnja noč)
615
Včasih sili njegovo doživetje tesnobe že v iracionalne privide:
Krvava slutnja se reži
s krvavih sten
in muči, muči. — (Danes)
Vendar vsi ti položaji hudo prizadete, pretrgane in ogrožene mladosti vzbude
v Minattiju tudi svojevrstno reakcijo. V pesmi Zvonovi žalostno zvonijo jo lahko
spoznamo v poetični melanholiji, ki spremlja motiv smrti. Drugje se uveljavi
mnogo bolj neposredno in marsikdaj dobi čisto jasne obrise. To je Minattijevo
hrepenenje po nekih izgubljenih rečeh, ki bi jih z racionalnim jezikom smeli
imenovati: čista človeška toplina in ljubezen, morda tudi neko nenačeto, svetlo,
do kraja čisto razmerje med življenjskimi stvarmi. Ta del njegove resnične
notranje nuje si poišče predvsem dva prostora in oba sta kar se da odmaknjena
od pesnikove stvarne situacije: narava in ljubezen.
Pod oknom se glasé
odmerjeni koraki straže.
Za hip čez stene šine
mračna senca bajoneta,
da vse se stisne v nas.
Skoz okno se smehlja v obraz
nam le izsekan kos modrine.
Ti moj deklic!
Kako pogrešam
tvojih toplih rok.
Pridi,
da se ti zazrem v oči
in ti iz njih izsrkam žarke sonca,
da v njih zaslutim
vonj poletnih rož
in pesem vetra,
ko čez travnike beži. (Pri nas)
Minattijeva razpetost med kruto resničnost na eni in poetično nadresničnost
»lepe duše« na drugi strani torej obstaja že v njegovi mladostni poeziji. In
v njej se pojavi tudi že problem »pohojenih sanj« ter »presekanega časa«
(Zadnja noč).
Zadnja pesem cikla Razgovor pa predstavlja nov poskus, in sicer zelo'pro-
gramski poskus, da bi prestopil svojo subjektiviteto ter jo razumsko obvladal
tako na področju resničnosti kot na področju iluzije. Padlemu prijatelju — talcu
govori tele besede:
Veš, Tone, zdaj so drugi časi.
Veliki časi, ki sva jih pričakovala
in ki zahtevajo od nas moža.
Zdaj moraš pozabiti nase,
na dekle, v teh gigantskih dneh,
ko ti za vsakim grmom
križ iz groba rase.
V teh časih misliti le nase
bi bil zasmeh vseh onih,
ki so šli z nasmehom v smrt.
616
A jaz sem živ in mlad —
dà, v upih in nazorih mlad
in stiskam pest kot borec
novih dni.
Ne morem več prisluhniti utripu zvezd
in ne zasanjati v skrivnost
v daljave hrepenečih cest... (Razgovor)
Toda ta poskus je ostal dobronameren poskus ideje, ki pa je obtičala v pro-
gramski verzifikaciji. Vrata k umetniški uresničitvi so ji ostala precej trdo
zaprta.
Naslednji cikel V gozdovih, ki zavzema osrednji in najobsežnejši del zbirke,
dovolj prepričljivo kaže, da Minatti svoje partizanske poezije res ni ustvarjal
iz programske ali splošne mobilizacijske ideje, temveč iz mnogo bolj osebne
in intimne vraščenosti v partizanščino. Sele danes, ko iz večje razdalje opazu-
jemo to dragoceno liriko, lahko ugotovimo, kako odporno se je v njej ohranila
pesnikova subjektivna narava, čeprav se je ohranila tako, da nikoli ni do kraja
potrgala vezi z neko človeško tipično stranjo partizanskih doživetij sploh,
predvsem notranjih.
V čem je značilnost ali posebnost Minattijevih pesniških slik s partizanskega
dela njegove življenjske poti?
Pokaže se že v prvi pesmi Jesen v gorah (nastala jeseni 1944), ki spada med
najboljše. Ta njegov partizanski pejsaž nima navzven nikakršne »junaške« note,
nobene »spodbudne« ideje, nikjer očitne »perspektive«.
Drobne deževne kaplje.
Pod njimi rjaste praproti krhko zvene.
V	okopih smo. Naše oči strme
brez misli v razjedene kraške škraplje.
Jesen v gorah.
Mi zakopani med kupi otrple zemlje
tiščimo V žepih od mraza nabrekle roke.
Na naše lase je padla slana kot prah.
Torej občutje utrujene, tesnobne, skoraj že otopele ujetosti v deževen, razjeden
kraški svet, ujetosti »med kupe otrple zemlje«. Stanje, ki kljub spremenjeni
zunanji situaciji, ni čisto brez zveze z njegovo ujetostjo »med deske krst«. Le
da kruta resničnost, ki jo Minatti zvesto prizna, postaja še bolj določena, pri-
jemljiva, podrobna in resnična. Osnovni osebni problem ostaja nerazrešen:
med njim in »srečo« so »zarezali prepad grobovi« (Igraj, igraj, harmonikar).
Toda zvest je ostal tudi drugi plati svoje notranje resnice, hrepenenju po izgub-
ljeni človeški in življenjski toplini. Navedena pesem se nadaljuje:
Mrzlo sije večer. Naše želje so vstale na pot
kot žerjavi, ki v zrak so vrešče zarezali klin.
V	dolini zvoni. Iz visokih lin
brne tihi glasovi do tod.
Tudi ta del njegovih doživetij, njegovih hrepenenj dobiva ostrejše in bolj dolo-
čene obrise, saj se nato v zadnji kitici spremeni v »toplo domačnost slam-
natih koč
617
Oblika in izraz se bistveno ne spremenita. Minattijeva izpoved si znotraj ureje-
nega kitičnega sistema in znotraj urejenih rim krči pot k sproščenemu in lirično
funkcionalnemu ritmu. Tudi metaforika ostaja znotraj situacijske logike, a
vendar razmakne njene meje do skrajnih domišljijskih možnosti:
Drobne deževne kaplje.
Pod njimi rjaste praproti krhko zvene.
V širše ali ožje okvire podobnih oznak sodi tako rekoč celotna lirika partizan-
skega cikla. Njene čistejše primere predstavljajo še pesmi: Bele gazi, Pohod,
Veter poje. Igraj, igraj, harmonikar, Spomin, Maj ob Soči, Naprej, Pismo
materi iz groba. Treba jih je uvrstiti med najboljša dela slovenske partizanske
poezije.
Oba osnovna Minattijeva odziva na življenje — tesnoba sredi resničnosti in
domotožje po izgubljeni toplini — trajata in se prepletata skozi ves cikel, sreču-
jeta pa se v različnih legah.
Dolge so naše poti,
brezkončne te tihe noči —
Daleč nekje spomin tava.
Mrzlo ko led je srce.
V	noč trudna kolona gre.
Droben sneg naletava ... (Bele gazi)
Ko besno laja mitraljez
skoz točo min,
ki orjejo zemljo
in plamen iznad koč
vsečez
divja v razžarjeno nebo,
mi vstane pred očmi
spomin.
Na oknu nageljni zamolklo rdeči,
v večer spokojen sanja rožmarin ... (Spomin)
V	večer so ptice razprostrle krila
in v zrak zarisale široke loke.
Otožnost tihih ur je vame vlila
spomin na rahli stisk dekliških rok. (Igraj, igraj, harmonikar)
Nekoč — tega je davno, davno —
je cvelo v meni tisoč rož.
Zdaj v prsih mi cveto
krvave rože
in mesto lepih sončnih sanj
se rogajo mi v njih prividi
izmaličenih lobanj. (Maj ob Soči)
Od »razcapanega« brezdomstva v domotožje, od krvavih bojev v »neskončno
lep spomin«, in vedno znova naprej, v uporne pohode — to je poglavitni vse-
binski ritem Minattijevih lirskih slik s partizanskih poti.
Toda tudi to poslednje, ta Minattijeva partizanska predanost je polna čisto
osebnega razmerja do človeških situacij, ki jih ne more in niti ne poskuša
618
izčrpati v mejah kakršnekoli programske misli. Njegove slike partizanskih
pohodov imajo kljub vsej svoji zunanji preprostosti in na prvi pogled enostavni
angažiranosti odznotraj še neke druge razsežnosti. Prizore na življenje in smrt
povezane bojne tovarišije spremljajo občutja izvrženosti ali samote, poti po-
hodov izgubljajo svoj konec, misli svoj polet, zgodovina razumne oblike. Na
primer:
Po poti spremljajo nas bele smreke —
tovariši v samoti. Poti konca ni
ne mislim, trudnim, kot so trudne veke.
Počasi tipljemo v prosojno noč.
Za nami se izgubljajo stopinje v snegu.
Samotne smreke, lahko, lahko noč,
mi gremo dalje, kakor gaz pred nami,
mi gremo kot deseti brat prostost iskat
razcapani, s tornistro, strojnico na rami. (Pohod)
Razumljivo je, da njegova partizanska pesem ni vedno naletela na dober poli-
tični sprejem.
Se posebej otipljivo pa se Minattijeva osebna nota pokaže ob motivih smrti.
Njegovo doživetje partizanske smrti je svojevrstno, ob njej sta vdanost in odpor
na prvi pogled enako velika. Toda tudi takrat, kadar človekovo smrt postavi
v okvir zgodovinskih koordinat in jo poskuša osmisliti, razločno čutimo še neko
notranjo zadržanost ali grozo, ki se v resnici ne more in ne more sprijazniti z
nikakršnim idejnim opravičilom človekove nasilne smrti.
O mama, ne misli več name, na nas.
IVIi vsi smo seme za boljši čas,
mi vsi smo seme za boljši kruh.
Iz naših razbitih kosti
že rase pšenični klas. (Ne misli več name, na nas)
Kako je grozno in lepo drseti v nič,
ko vse si dal... (Po borbi)
In ti še slutila ne boš,
kako jim srce joče ...
Le jaz jih bom v dno duše razumel. (Tovarišica, pojdi z menoj)
Naslednji cikel K svobodi samo še zaključuje motivni krog partizanske lirike
in na koncu poseže že v novo razpoloženje, ki ga je prinesla osvoboditev.
Medtem ko prva pesem (Ko bo svoboda) še izhaja iz baladno začrtanih parti-
zanskih situacij, pa nadaljnje pesmi bistveno spremene svojo doživljajsko
osnovo. Ko poneha vojno trpljenje, postane Minattijevo pesniško razmerje do
sveta nenavadno svetlo in notranje sproščeno. Prehod v to novo lirsko stanje
najdemo v pesmi Cez Kras (v prvi obliki nastala nekaj dni pred osvoboditvijo):
Objestni smo sprožili
zadnje strele v zrak.
Na pot — v slovo —
nam veter divje požvižgava.
619
Kako je svetlo sonce
in brezkončen svod ...
Nad nami kot labod
ves puhast, bel oblak
v sinjini plava.
Nikoli dotlej se vedra, poetično radoživa stran Minattijeve narave ni osamosvo-
jila tako močno kot v pesmih, ki v svoji notranjosti nosijo tudi obeležje zgo-
dovinske osvoboditve. Pesem V prostost (iz 1. 1945) je naravnost izbruh raz-
igrane, že kar otroško razposajene in čiste radosti nad življenjem:
Poglej, saj najina
je vsa mladost
in najine te rože,
sonce in oblaki.
Daj, deklica,
mi svojih ust sladkost,
potem pa planiva
v zoreče dni
z razposajenimi koraki.
Toda prav ta pesem ima hkrati že znamenja, ki kažejo, da se Minattijeva
poezija čiste vedrine rahlo preveša v program. Taka mesta lahko odkrijemo tudi
v drugih pesmih (Svidenje, V pomlad), najbolj neposredna pa so v zadnji pesmi
cikla:
Nabral bom šumečih pomladnih vetrov,
sinjine in žarkov in ptičjega petja;
in ko bo srce kot vrt, polno cvetja,
bom z lahkim korakom privriskal domov.
Potem pa bom šel od vasi do vasi
s svetlim nasmehom v očeh,
in vsakomur, ki mu težko je v teh dneh,
podaril bom košček srcá:
da slednjemu smeh čez obraz zaigra
in sonce v očeh zažari. (Sel bom; iz 1. 1945)
Vendar je ta ideja novega orfejstva pri Minattiju resnično pristna in doživeta,
zato je mogla brez teznega preostanka preiti v čisto, osvajajoče lirsko stanje.
Socialno čustvovanje zgodnje povojne lirike je redkokje dobilo tako prečiščeno
pesniško podobo kot pri Minattiju.
Zadnji cikel Slike s proge predstavlja delež k poeziji na temo mladinskih de-
lovnih brigad. Skupna značilnost vseh teh slik je, da se avtor skuša močno
podretiti objektivni ideji graditeljstva, svoj osebni lirizem pa omejiti do skrajne
mere.
In skoraj me je sram: tam stroj hropeče
drobi gramoz in roke krvavijo,
a jaz: želim s teboj le ozke sreče. (Pogovori s teboj)
Novemu položaju ali celo zahtevam Minatti kot pesnik ni zmogel biti kos. Zato
tudi njegov stil v letu 1946 doživlja očitno krizo, saj po eni strani razpada v
podrobno realistično opisnost, po drugi zahaja v golo in čisto splošno idejnost,
po tretji pa sili v lirsko dekoracijo bolj ali manj konservativnega izraznega tipa.
620
Občutno racionalizacijo lahko odkrijemo tudi v zunanji obliki, ki postaja izra-
zito statična, najčešče vklenjena v stalne pesniške oblike, predvsem v sonet.
Iz notranjega ritma prav tako izginja nekdanja razgibanost, metrična shema po-
stane opazna. Zanimivo je, da je edina kvalitetnejša pesem nastala ob intimnem
asociativnem stiku s partizanskimi spomini (Prišli so).
Minattijeva druga zbirka Pa bo pomlad prišla izide leta 1955. V njej zasledimo
zelo izrazita znamenja avtorjevega svojevrstnega prestopanja v novi tok po-
vojne lirike, ki se je v manifestativni obliki uveljavil leta 1953 z izidom Pesmi
štirih. V novi Minattijevi zbirki ne srečamo več partizanskih ne graditeljskih
in ne kakih drugih, poudarjeno družbenih tem. Zunanja motivika se zdaj
precej radikalno skrči predvsem na dve področji: na ljubezen in na naravo.
Notranja vsebina pa se občutno razraste v globino Minattijeve osebne eksi-
stence. Prav to ponotranjenje pesniškega prostora mu je omogočilo, da je
ustvarjalno razgibal nenavadno subtilne plasti svoje narave, hkrati pa lirsko
stanjšal, izčistil ter dognal svoj izraz, tako v metaforičnem kot v ritmičnem
pogledu. Oboje mu je uspelo v tolikšni meri, da knjiga ni pomenila le zanj,
temveč za takratno stanje poezije sploh, še posebej pa njenega razvoja k novem
lirizmu viden premik naprej. Premik, ki je bil v splošnem na umetniško bolj
dozoreli ravni kot Pesmi štirih, čeprav je na svoj način uveljavljal podobne
težnje. Nov pristop k lastnemu pesniškemu gradivu se že na prvi pogled pokaže
v naslovih ciklov. Ti namreč niso več neke samostojno stoječe prozaične oznake
vsebine, oznake iz razumske razdalje, temveč so iztrgani verzi, vzeti neposredno
iz pesmi samih. Izbrani verzi so sicer taki, da nosijo v sebi otipljivo idejno
noto, a vendar so hkrati že izrazito lirska, razpoloženjska gesla. Postopek je v
takratnem času pomenil precej očitno subjektivizacijo kompozicijskih okvirov.
V novi zbirki seveda ni mogoče prezreti tistih dveh osnovnih duhovnih stanj,
ki sta se v prvi knjigi pokazali kot glavni notranji gibali Minattijeve lirike.
Neposredno formulacijo njune prisotnosti najdemo že v samostojni uvodni pesmi
Pomladna misel:
Ej, srcu je toplo in têsno hkrati...
Toda obe stanji sta tokrat pognali v nove razsežnosti, in kar je še bolj bistveno,
dosegli sta tudi neko novo medsebojno razmerje.
Prve štiri pesmi, ki slede uvodni, so še polne nenačete ali celo razposajene živ-
ljenjske radosti, ki spominja na nekatere Minattijeve zgodnje povojne pesmi.
Pomladna dekleta doživlja kot »oblake vihrave«, kot »lastovke, ki jih je luč
opila« (Prva pomlad), ljubezen pa kot mak in rožo (Makov cvet. Tvoja roža).
Tudi narava mu je še gladko, nikjer ukrivljeno zrcalo razgibane, toda harmo-
nično ubrane notranjosti. Opoldanski pastel je najbolj izrazit primer teh svetlih
Sinja luč prši v razore,
v modri dalji modre gore,
sonce nasmejanih lic.
V	mladi detelji čebele,
v vetru trave, težke, zrele,
mak in vroče oči žanjic.
Lastovice med oblaki.
V	vsaki roži, bilki vsaki
drobno srce drgeta.
621
Zrak v drhtavici pozvanja;
kot omamljen ječmen sklanja
šelesteča stebelca.
Toda ta notranja ubranost postaja v svojih skrajnih legah že tako tenkočutna,
da je izven vsakršne racionalne gotovosti, pa tudi izven vsake trdne trajnosti.
Je le še zadržani hip harmonije, ki se lahko že v naslednjem trenutku prevesi
kamorkoli ali razbije. Takemu stanju je docela ustrezal impresionistični stil,
ki se je pri Minattiju moral tako rekoč znova roditi, roditi po ukazu notranje
nujnosti. V Opoldanskem pastelu je njegov impresionizem ohranil še raz-
meroma svež umetniški učinek. Seveda mu to ni vedno uspelo. Lahko bi našli
več pesmi ali mest, kjer je zaradi notranjih doživljajskih sorodnosti podlegel
Murnovi, Kettejevi ali Kosovelovi stilni sugestiji.
Groharjevsko svetla razpoloženja pa se takoj za prvimi pesmimi začno posto-
poma prevešati v notranji nemir, otožnost in depresijo (Nemir, Prebujenje,
Slutnja, Prošnja). Pojavljajo se vse močnejše disonance, ki se na zaključku
cikla končajo v metafori nihajočega, zlomljenega trsa (Prošnja).
Se bolj strm prehod v disonance kaže drugi cikel. Minattijeve pesmi tu niso več
samo razpoloženjsko odsevanje, temveč dobe mnogo močnejše refleksivne ob-
rise. Prehod v liriko notranjih disharmonij je občutil kot daljnosežen korak,
pred katerim se je včasih obotavljal. Tako programsko retardacijo najdemo na
začetku drugega cikla:
Včasih mi je težko,
pa kaj bi otožnost v teh dneh?
Otožnost v teh dneh je greh —
vsem sanjam bom dal slovo.
V	teh dneh vsak otrok je mož,
uporen in čvrst korak.
Zdaj sanja le, kdor je šibak
o zvezdah in vonju rož. (Včasih mi je težko)
Vendar ga teža iskanj, dvomov in porazov vse bolj sili, da bi odložil »svoj stari
dobri meh«, prekinil vriskajočo pesem prvih povojnih let in se poslovil tudi
od svoje »drobne pesmi, pesmi vetra, polj in hoj« (Stara pesem, Premišljevanje).
Kam bi s tabo, drobna pesem,
pesem vetra, polj in hoj?
Pesem drobna, kam bi s tabo?
Grenko srcu je nocoj. (Premišljevanje)
Minatti začuti, da se ne samo čas, temveč tudi on sam odtujuje poeziji intim-
nega, toplega človeškega čustva, poeziji, ki postaja vse pretiha in prekrhka
za stiske sodobnega človeka, za hrup sodobnega sveta. Pesem Moj stih je za-
nimiv dokument tega Minattijevega razpotja:
Besede, bledikave, krhke besede,
brezkrvne kot siv in meglen večer.
V	belini luči porogljivo in zlobno
reži se v obraz papir.
622
Jaz pa bi hotel zapeti, o, peti!
Tako pa bom le zatulil v svet,
hripavo kot volk samotar sredi zime,
ko vleče se v hosto umret.
Pesmi Samotne steze I, II in Jesenski dež, ki spadajo med najboljše tekste
zbirke, kažejo, kako njegova lirika res doživlja občutne spremembe, tako v
vsebini kot v slogu.
Oblaki jadrajo v večerno daljo
in ptice z njimi.
Drevo ogrnjeno v jesensko haljo
strmi za njimi.
Cez barje jezdi veter plahutaje
skoz mrtvo travo.
Razširil bi roke in trepetajo
zavpil v daljavo. (Samotne steze I)
Pesem je nabita s tesnobo, ki začne pokrajino gnesti v avtorjevo notranje
duhovno bistvo in odstranjevati njene realistične podrobnosti. Impresionistična
tradicija mu postaja pretesna in njene nianse prekrhke. Prehod iz popisa v
ekspresionistično stiliziranje, ki teži k enotnemu bistvu situacij, je zelo viden
v pluralizaciji :
Zadnje čebele v ajdi,
sončnice v tla strme.
Tam daleč, med čredami, medlo
ognji pastirski tie.
Ognji jesenski in klici pastirjev
in dim... Ej, dišeči dim
nad ločjem in jarki! Samoten
razmišlja o nečem Krim. (Samotne steze II)
Tudi v sintaksi prihaja do sprememb. Medtem ko je doslej najčešče uporabljal
zaključene in povedno celovite stavke, večkrat celo v zelo neposredni nagovomi
obliki (Prošnja), se tu začno stavki krčiti, glagol izpada.
Cez barje žerjavi v klinu.
Zdaj zdaj se zgube v meglah. —
Melanholija v oblakih
in vrbah in blatnih stezah. (Samotne steze II)
S tem stopnjuje napetost lastne pa tudi bralčeve udeležbe ob tekstu, saj med
doživetjem in izpovedjo ni do kraja racionalnih mostov konvencionalne slovnice.
Minattijeva poetična vizija sveta se najbolj radikalno razkolje v pesmi Jesenski
dež. Lirična slika tihega in sanjavega jesenskega dežja, ki »bajko drobi lipam
in gabrom in travam«, se namreč konča v svojem popolnem nasprotju: preko
postopne tesnobe oledeni v grozo. Ideja o jalovosti sanj in vseh prizadevanj v
sedmi kitici predre lirsko tkivo, udari na dan z vso treznostjo zavesti, nato pa
se konča v prividu poslednjega izničenja:
Prsten in svečanoresen
v pest stiskal bom mrtvo dlan
in s spačenim licem v molk kričal:
zaman, vse zaman, vse zaman!
623
v liriko mu vse vidneje vdirajo grozljive situacije. V pesmi To noč najdemo
npr. tale prizor:
Zdaj vsako noč poslušam šum dežja
in pljusk vode, ki klokota v kanal
po zarjavelem žlebu. Kot propal
umetnik veter v dimniku vso noč igra.
Poslušam ga neskončno tih in zbran,
kako igra — kot bi igral na smrt —
o ptičku, ki leži pod kapom strt,
z nožicami navzgor, s pogledom v južno stran.
Pesem sodi med tiste, kjer so vidni že precej skokoviti prehodi predstav (de-
ževna noč — umetnik — smrt — mrtev ptič itd.). Drugi cikel se nato steče še v
vrsto pesmi z razpoloženji tesnobe, samote, utrujenosti in izvrženosti, tudi
smrti (Tišina, Poslednja luč. Nocoj). Najbolj čisto lirsko obliko doseže ta pada-
joča ubranost v Tišini.
V tretjem, najkrajšem ciklu Minattijeva depresija spet prestopi lirsko raven in
dobi bolj razumsko formulacijo. Hkrati postanejo tudi motivi bolj objektivni,
mestoma celo družbeno določeni in epsko začrtani.
Monotonija vsakdanjosti ni več samo notranje razpoloženje, postane otipljiva
zunanja situacija pa tudi misel:
Vsak dan po istih poteh,
vsak dan mimo istih hiš,
s srcem kot otrok v dlaneh,
s sabo in s svetom navskriž. —
Za slehernim oglom vsak dan
isti vsakdanji obraz,
za slehernim oglom zre
vame moj lastni jaz. (Vsak dan)
V Zmešanem muzikantu oblikuje že klopčičevsko objektivni in socialni, čeprav
rahlo groteskni motiv berača (»zmršen in slok ko pokvečen ptič«), ki mu
doda kritično misel, da »več kakor človek drobiž velja...« Tudi to pesem
spremlja rezek prelom razpoloženjske črte: v vonj po šmarnicah dahne veter
kletvico in krčevit jok. Na podobnem nasprotju je zgrajena pesem »Ofca nesa«,
kjer se otrokova iluzija o očetovi moči sprevrže v groteskno obarvan zaključek:
Močan in velik očka tvoj! Ne! Smešen
se zdi ljudem, ko tvoj pajac brez ušesa,
ki skoz preklani zadek slamo stresa.
Na koncu cikla stoji pesem Razočaranje, kjer pride Minattijevo notranje stanje
na dan v docela racionalni obliki. Pesem je boleč obračun z iluzijo, prava
antiteza nekdanji izpovedi velike vere, ljubezni in razdajanja lastnega srca,
kakršno smo srečali v pesmi Sel bom, ki v prvi zbirki zaključuje vojno liriko.
Zdaj pravi:
Jaz pa sem veroval, veroval, ljubil!
O, mavrične sanje, v oblakih grad!
Košček za koščkom, košček za koščkom ...
doklèr nisem, berač, bil ob svoj zaklad.
624
Toda deziluzija se pri Minattiju vendarle tudi zdaj noče in ne more prevesiti v
popolno negacijo. Narobe. Iz nje požene nova poetična iluzija, ki je seveda zdaj
pogreznjena mnogo bolj navznoter, mnogo bolj osamljena in ogrožena:
Ljubil sem. Zdaj ljubim samo še tebe,
ciklamen, otožni cvet,
ciklamen zamolkli na jasah jesenskih,
tihi, zamišljeni v lesk neba —
ko da pod rušo so zakrvavela
srca uporna, prestréljena.
Poetična vizija neokrnjene lepote ostaja torej tudi po novih pretresih Minatti-
jeva oblika vztrajanja v iskanju življenjske topline, v ohranjanju notranje
človečnosti. Iz zaključka citirane pesmi pa je neutajljivo še nekaj. Notranja
sila, ki Minattijevo podobo življenja kljub vsem disonancam drži v nekem
ravnotežju in je ne pusti v razkroj, izhaja iz vojnih let, iz let realnega upora ter
pozitivne osebne preizkušnje. Zato tudi njegova poetična vizija v resnici ni
abstraktna, temveč pristno čustvena in zelo dostopna, v nekem smislu celo
socialno učinkovita.
Ustroj zadnjega, četrtega cikla, ki kot celota vzpostavi spet simetrično ravno-
vesje s prvim ciklom zbirke, je logično nadaljevanje perspektive, v kakršno
se je izteklo Razočaranje.
Glavna tema je tu erotika. In tudi v njej od začetka do konca teče črta depre-
sivnih doživetij, ki predstavljajo različne stopnje ljubezenskega odtujevanja. V
prvi pesmi Midva srečamo tele verze:
Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.
V naju mrtva ljubezen spi.
Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu
in ne hudo ne lahko nama v srcu ni.
In v predzadnji pesmi Bolečina končni odmev in zaključek tega doživetja:
Kar je bilo, je bilo. Vzvalovala
sta vala pomladna v ljubeč dotik.
V solzah pršečih razšla se. Nemirna gladina
zrcali sveta in ljudi iznakažen lik.
Toda te otožne ljubezenske disonance, ki včasih zdrknejo tudi v bližino senti-
mentalnosti (npr. Njena ljubezen) redno prekinjajo ali celo preglase sunki po-
etične vedrine, umirjenosti ali svetlega hrepenenja. Tako sledi uvodni depresiji
(Midva) pesem Naivna romanca, polna čiste ljubezenske radoživosti, ki si je
hote izbrala skrajno neposredne, »naivne« stilizme poezije. Bolj oseben in lirsko
bolj prečiščen izraz je Minattijeva ljubezenska radoživost in podjetnost našla v
naslednji pesmi, ki ima naslov Pa bo pomlad prišla.
625
Pa bo pomlad prišla
z oblaki šumečimi,
pa bo pomlad prišla
z rožami rdečimi,	,
s tistimi rosnimi,
mladimi rožami. ..
O, kak se po rožah
toži mi!
Pa bodo deklicam
v mraku oči zažarele,
pa se čez nedrja
majice bele napele,
oj, tiste majice,
z rokavci kratkimi...
Kdor jih kdaj božal je,
temu pomoči ni!
Tu se Minattijevo osebno doživetje trdo bori s podobnimi razpoloženji pa tudi
s podobnim izrazom nekdanje Modeme. Toda priznati mu je treba, da v ta tok
bogate tradicije vnaša nov, osebni ton, ki je izrazito njegov. Zadnja pesem
cikla Navečer, ki z umirjenostjo premaga tesnobno napetost prejšnje pesmi
(Bolečina), je prepričljiv primer uspešnega tekmovanja, uspešnega seveda samo
zato, ker je Minati odprl najbolj subtilne in najbolj enkratne prostore svoje
narave:
Sum perutnic v oblakih.
Drevesa in rože drhte.
Nekaj po prstih od vsepovsod
stopa v srce.
Kot samostojni zaključek zbirke stoji pesem V mladih brezah tiha pomlad.
Njeno besedilo — ki spet postavi simetrično ravnovesje z uvodno Pomladno
mislijo — daje celoti svetli finale. Saj je izpoved vere v smisel in neuničljivost
človekove notranje lepote, v smisel in neuničljivost nadrealne, poetično pri-
vzdignjene in estetsko prečiščene vizije sveta, ki pomaga ohranjati pozitivno
življenjsko inspiracijo.
V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje —
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
O, v mladih brezah je tisoč življenj
za vse tiste, ki ne znajo živeti
in le mimo življenja gredo
kot slepci in zagrenjeni poeti.
Svoj korak v subjektivizem in disharmonijo novega lirskega toka je Minatti
leta 1955 torej napravil, toda kljub vsemu je ostal zvest svoji nekdanji poetični
perspektivi, ki jo je zdaj le znatno bolj zliriziral ter individualiziral njen izraz.
Leta 1963 izide Minattijeva pesniška knjiga Nekoga moraš imeti rad. Zbirka
pomeni nov, daljnosežnejši korak v smer sodobne lirike. Seveda pa je ta premik
samosvoj. Ni samo od danes, na njem so neizbrisne sledi dotlej prehojene poti,
ves je pogojen z Minattijevo človeško in pesniško preteklostjo.
626
Minatti se je tokrat brez pomislekov, brez uvodnih priprav, brez kompozicijskih
prehodov ali kakršnihkoli retardacij spustil v sredo razkroj enih in poraženih
stanj. Prvi verz zbirke se glasi:
Nagnit, razmajan kažipot
na križpotju cest, ki nikamor ne peljejo. (Pesnik)
Doživetja, ki slede temu zelo nedvoumnemu kažipotu v pesnikovo občutje
samega sebe in sveta, so doživetja dokončne izgubljenosti, izvrženosti, skrajno
mučnega bivanja izven razumnih koordinat kakršnegakoli končnega smisla ali
cilja. Ljudje mu niso več prostor srčnih odzivov, temveč zid hladne ravno-
dušnosti, ki samo še računa. Uvodna pesem z naslovom Pesnil^ — naslov bi se
lahko glasil tudi Na križ pribiti pesnik — se zaključi takole:
Ljudje so usmiljeni:
Naj stoji! Ne koristi. Pa tudi ne škodi.
Situacije popolne osamljenosti, brezizglednosti, »prikovanosti v zid notranjega
usihanja in negibnega čakanja, »da dobro pomerjen kamen pogodi cilj«, na-
posled čakanja zadnje tišine so res glavne, izhodiščne situacije, ki jih sreču-
jemo skozi celotno zbirko (Bedno je biti svetilka, V sadili so jo. Samotno je tod.
Ptice vedo. Tako čudno mi je. Med nebom in zemljo. Tišine bi rad. Sama sva,
jagnjed). Po radikalnosti, s kakršno je zdaj podrl iluzije o zunanji resničnosti
in lastnem mestu v njej, se je priključil alienativnem toku mlade lirike, ki se
vidneje uveljavlja od leta 1958 naprej. Saj naletimo tudi na taka mesta:
Golta me,
požira kot močvirje.
Ne morem premakniti stopal.
In nikjer človeka!
Stvari in predmeti
se spreminjajo
v prelomljene sence,
ljudje v okostnjake. (Čakam, da pride...)
Tudi Minattijeva kritika nečloveških odnosov med ljudmi pozna samo še totalno
kretnjo:
Samotno je tod.
Kam naj grem?
Toliko ljudi je.
Z zlatom v očeh,
s kamnom v rokah,
s srcem iz drobiža,
z medenimi usti.
Kam naj grem?
Rožam je tod tesno
in drevesa
hlipajo za zrakom. (Samotno je tod)
Toda nečesa Minatti pri vsem tem vendarle ni storil. Nikoli in nikjer ni do
kraja razdrl tvorne, človeško dobre in estetsko lepe substance znotraj lastnega
subjekta.
627
2e v uvodnem prividu nagnitega in razmajanega, tragično nesmiselnega kaži-
pota pride na dan to dejstvo njegovega notranjega obstoja:
Samo veter in oblaki,	'
ki — večnost že — romajo nad njimi
iz usmiljenja ubogajo
njegove zverižene roke ...
Torej tudi v novi zbirki še živi tista idejna prvina, ki Minattijevo pesem
spremlja vse od njenih začetkov tam pred dvajsetimi leti. Zivi nepotešena želja
po čisti človeški toplini, lepoti in nežnosti — če je še dovoljeno uporabljati
te besede. Seveda je res, da avtor te svoje želje, doživetja ali vizije prenaša v
svet izven realnih človeških odnosov, v svet subjektivizirane narave, ki ga edina
še »uboga«. Toda ta »romantični« ali »poetični« del njegove idejnosti spričo
močno okrepljenega pritiska nasprotnih sil postane v novi zbirki skrajno ogro-
žen. Zato doživlja očitne spremembe. Boj za njegov obstanek postaja drama-
tičen, poln stisk in zastranitev. Uvodna pesem napove novo stanje takole:
Vedno globlje se sklanja
nemočno telo,
onemogle roke
krčevito grabijo navzgor.
Prav ta krčevitost upiranja, ki s krajšimi presledki živi skozi celotno zbirko
in pomeni protisilo Izničenju, je na poseben način razgibala in razvejala »po-
etični« pol njegove lirike. Minatti se ni nikoli ni zmogel do kraja izenačiti s
stanji popolnega zanikanja kljub temu, da jih doživlja. V pesmi Čakam, da
pride že kdo — kdorkoli pravi:
Glej, bojim se praznine
neznani. In teme ...
Strah me je koščenega smeha
teh trpkih ust
nad grobovi sanj, ki ne morejo umreti.
On se ne more niti noče do konca posloviti od svojih »sanj«, od svoje lepe
vizije sveta in človeka.
V zbirki lahko najdemo samo še tri pesmi, in sicer ljubezenske, kjer je njegovo
»prvotno« poetično in čisto razmerje do sveta še čisto nenačeto.
Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti... (Čakam te)
Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.
628
Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav. (Odkar vem zanjo)
Se ves čist
se ji smehlja svet
v velikih, začudenih očeh:
belina cest,
ki drže kdo ve kam. (Kot srnica je)
ii ■
Toda ta, najvišja lega suvereno preobražujoče vizije je zdaj samo še izjema.
Učinkuje kot zelo osamljen in skrajno zožen žarek čiste svetlobe, topli kontrast,
ki pa ga je avtor vkomponiral na zelo vidno mesto — tja proti sredini zbirke.
Sicer pa prevladujejo mnogo nižje, mnogo bolj utesnjene ali ogrožene lege
ohranjenih »sanj«, ki se nekajkrat upehajo do popolne utrujenosti in želje po
negibni tišini.
Tišine bi rad.
Velike tišine neba pod jesen bi rad.
Da mi do razbolelih,
razklanih globin
seže njena dobra, materinska dlan. (Tišine bi rad)
Minattijev poetični odmik v tišino včasih že prestopi meje življenja in pomeni
doživljanje konca:
Zadnje ptice nad nama beže.
Skoz naju se pretakajo
siva jutra in večeri
in v koreninah nama votlo pljuska
tolmun tišine. (Sama sva, jagnjed)
Komaj komaj slišno
že skozme
zemlja zvoni. (Ptice vedo)
Vendar sta to samo dve skrajni legi subjektivnih »sanj«: v citiranih ljube-
zenskih pesmih gre za skrajno obvladanje odtujenega sveta, v zadnjih lirskih
meditacijah pa za skrajno podleganje. Vmes je seveda še cela vrsta možnosti,
ki se jim avtor predaja; med njimi je najbolj vidna tista, ki je ni mogoče uvr-
stiti niti v stanje suverenosti niti v stanje podleganja, temveč sodi med situacije
kljubovalnega upiranja sredi nenehno prisotne ogroženosti. Tako postane motiv
lepote in sanj, ki umirajo, čeprav ne morejo pa tudi nočejo umreti, pravzaprav
glavni motiv zbirke. Motiv ima celo vrsto variant.
Med nebom in zemljo
listi, listi, listi
krvavordeči, voščeni, višnjevi.
O, ko da vame padajo
s krikom bolečine in samote
izsušena, drgetajoča trupelca,
ki ne morejo umreti,
ko da vame padajo. (Med nebom in zemljo)
629
Medtem ko je tu ali npr. v pesmi V sadili so jo odpor zoper uničenje lirično
rahel in po svoje trpen, pa postaja v nekaterih pesmih že izrazito hotenje,
polno intelektualne volje (npr.: Ptice vedo, Kako naj se ti približajo. Sel bom).
Sel bom,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.
Sel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
—	še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke. (Sel bom)
Ta nota hotenja in volje po ohranitvi nekih primarnih, nenačetih vrednot
(v prvi zbirki iz leta 1947 najdemo pesem z istim naslovom Sel bom, le da gre
za pot od sebe in narave k ljudem) naposled prevlada in doseže svoj vrh v
samem zaključku zbirke, v pesmi Nekoga moraš imeti rad, ki je dala naslov in
s tem tudi najvidnejše idejno obeležje celi knjigi. Avtorjeva izpoved osebnega
problema postane tu do kraja jasna in neposredna:
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
—	nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti —,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen —
z nekom moraš v korak,
v isto sled —
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Minattijeva pozitivna idealiteta je zdaj do kraja zapustila realne »družbene
odnose« in se preselila v subjektivne prostore pesnikovega doživljanja sveta.
Toda tu je ostala trdna in nepopustljivo zvesta tistemu, čemur bi lahko rekli
630
človeška bližina, toplina in nežnost. Torej nečemu, kar utegne biti sodobnemu
pesniškemu »-modernizmu« skrajno tuje ali celo sentimentalno. Kot se Minatti
s svojimi radikalno depresivnimi disonancami približuje novemu lirskemu toku,
tako se s svojo posebno humanistično perspektivo, preizkušeno in utrjeno
še v vojnih letih, oddaljuje od njega, še več, s svojo antialienacijsko idejno noto
»nekoga moraš imeti rad« se mu celo zelo odločno upira.
Podobna dvojnost je na svojevrsten način zajela tudi stil novejše Minattijeve
poezije.
Krhki, impresionistični lirizem, s kakršnim je Minatti razmeroma dolgo ohranjal
ravnovesje med zunanjo opisnostjo in notranjim razpoloženjem, se tu dokončno
podre oziroma razklene v dva pola. Njegova doživetja so po eni strani močno
opredmetijo, njihov metaforični medij postane skrajno konkreten (npr. -nagnit,
razmajan kažipot na križpotju cest; svetilka na samotnem vogalu; srce je
kamen; roke so kamen, in pod.). Po drugi strani pa se še bolj kot v prejšnji
zbirki zgoščajo v strnjene, intelektualno nabite pojme (npr.: nebrižno pošume-
vajo čmrlji; zvezde sipljejo svojo samoto; samo veter in oblaki... iz usmiljenja
ubogajo). V pesmi Tišina teži izraz že v izrazito abstraktnost (tišina vrbe;
samota jesenskih trav; bolečina izkrvavelega sonca). Tudi zgradba izpovedi sili
včasih že v geometrične stilizacije (Tišina; Sama sva, jagnjed; Nekoga moraš
imeti rad). Včasih se obe skrajnosti Minattijevega novega izraza srečujeta
druga ob drugi (Med nebom in zemljo).
Toda naj gre na prvi pogled za še tako nasprotujoče si prijeme, vendar je
med njimi nekaj skupnega. V enem kot drugem primeru gre namreč za neko
radikalno izostritev doživetja. Gre za notranja stanja, ki že dolgo niso več
samo razpoloženja, kot so bila nekoč. Kakor da so šele zdaj do kraja dozorela,
se odluščila od hipnih drgetov »srca« in stoje pred nami kot dokončna spoznanja
v vsej svoji konkretni začrtanosti ali pa pojmovni določenosti;
Izpovedno naivne jaz-stilizacije v prvi osebi večkrat izginejo. Namesto njih so
predmeti, stvari in pojmi, ki nenadoma prihajajo in samo s svojim posebnim
obstojem ali redom pričajo o pesnikovem jazu. Na primer:
Nagnit, razmajan kažipot
na križpotju cest, ki nikamor ne peljejo. (Pesnik)
Tišina
vrbe
ob rokavu stoječe vode,
tišina
negibnih oblakov,
tišina
neprehojenih cest. (Tišina)
Prav to razdaljo med osebno izpovednostjo in golo, na zunaj neosebno, neizpo-
vedno predmetnostjo (ali abstraktnostjo) je Minatti včasih že toliko razmaknil,
da lahko govorimo o novem obdobju njegovega stila. Stila, ki v resnici ne
temelji več na tradicionalni pripovedni premočrtnosti ali celovitosti, temveč na
»signalnih« preskokih in samo delnih spoznavnih točkah izpovedi. V pesmi
V sadili so jo npr. sploh nikjer ne imenuje glavnega »objekta« lirskega doga-
janja, čeprav vsak bralec ve, da gre za drevo. V pesmi Tišina nikjer ne najdemo
631
glagola, čeprav je lirsko dogajanje prisotno. S takimi postopki se v resnici
napne naša notranja udeležba, intenziteta izpovedi se stopnjuje.
Skratka, opraviti imamo s stilnimi prijemi, ki lirsko povednost prekinjajo,
zastirajo ali ukinjajo, seveda zato, da iz »praznin« nepovedanega samo še
bolj raste intenziteta izpovedi (npr. iz molka golih, tujih predmetov pesnikov
krik).
Vendar ti stilni postopki pri Minattiju niso razviti do skrajnosti, temveč ostajajo
v precej zmernih mejah. Predmeti in stvari se mu pod peresom najčešće spre-
mene tako, da mu pridejo naproti, stopijo iz sebe in se scela počlovečijo, perso-
nificirajo in prehajajo v logične simbole, preprosto, postajajo on sam.
Bedno je biti svetilka
' '	na samotnem vogalu
in sijati — ne veš čemu;
grenko zreti noč za nočjo
vedno iste obraze hiš,
vsako jesen bolj temnih in starikavih. (Bedno je biti svetilka)
■.'"■Jl'^	Ptice vedo,
kam jih nese perut,
in žita vedo,
čemu zorijo,
in trave in veje
se nemirno zganejo,
ko sape večerne zadišijo. (Ptice vedo)
Predmeti in stvari zunanjega sveta se pri njem nikdar ne pojavljajo kot nera-
zložljive ali do kraja odtujene reči, temveč vedno kot bitja s človeškimi (bolj
redko živalskimi) funkcijami, pozitivnimi ali negativnimi. Nekaj primerov:
kostanji strmijo; trave hropejo; rumen list... se v meni kot odsoten sam vase
smehlja; zemlja trza; golta me, požira kot močvirje; listi — izsušena, drgeta-
joča trupelca; rože hlipajo za zrakom; rožam je tesno; vzgib vetra, itd. Tudi
tehnične predmete oživlja (veje traverz, stebla žerjavov). V zaključni pesmi
Nekoga moraš imeti rad se mu trave, reka, kamen in drevo spremene v >^dobra,
velika bitja«.
Prav zaradi antropomorfizacije vsega, česar se dotakne, v Minattijevem izrazu
še vedno obstaja logični most med predmeti in njihovo ekspresivno funkcijo,
med »podobo« in »idejo«. Tako ostanejo njegovi predmeti še v mejah razumne
simbolike in se le izjemoma pomaknejo na rob tiste stilne kategorije, ki jo
sodobna literarna veda imenuje »evokativni ekvivalent« in z njo označuje eno
izmed bistvenih stilnih značilnosti moderne lirike, v kateri magična evokacija
nadomešča simbol.
Razmah novih stilnih postopkov, hkrati pa njihovo svojevrstno zadržanost
lahko ugotovimo še na nekem drugem področju Minattijevega pesniškega izraza,
na področju metaforike.
Zelò očitno je, da se mu je asociativni obseg metaforičnih zvez znatno razširil
in sprostil v notranji dinamiki. Tudi Minatti se (tako v svojem temnem kot
v svetlem razpoloženju) čuti suverenega pesniškega preoblikovalca, ki sledi
subjektivni viziji in ni podrejen zunanji mehaniki in logiki sveta.
632
stvari in predmeti
se spreminjajo
v prelomljene sence,	■ >
ljudje v okostnjake. (Čakam, da pride že kdo)
Odkar vem zanjo,	,
imajo dnevi modre oči	-
in vode barvo njenega krila.	•
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas	'
in rože njene besede govore. (Odkar vem zanjo)
Toda tudi tu so mu skrajnosti tuje. Naj se spusti v še tako subtilne, nove in
enkratne zveze predstav, vselej je skokovitost prehodov še razumna ali situa-
cijsko utemeljena:
kako enolično kaplja čas
iz zvonika onkraj reke (Bedno je biti svetilka)
Pesem Samotno je tod je ena izmed takih, kjer naletimo na najširše in najbolj
skokovite razpone predstav. A vendar so vidni obrisi enovitega doživetja:
V mrežo računa
v noro kroženje elektronov
ujeta
trepečejo srca,
ptice in ribe,
vse dobre, majhne stvari.	4
Bose noge	" ', .
ne vedo več za skrite steze	;:,
v travi,	-
mrtva pada pesem	r -. t
pticam iz grl	: ^
— ptice ne znajo gnezditi	'
na vejah traverz,	- ' '
na steblih žerjavov —,	in t
reka mrmra
temno pesem	.
in oči rib
se tope od groze. (Samotno je tod)	vi •
V	veliki večini pesmi se uveljavlja še neka lastnost, s katero Minatti kljub vSem
svojim prizadevanjem za novo metaforično svobodo omejuje njene skrajnosti.
To je sistem enotnega metaforičnega središča, bolj točno, osrednje metaforične
osi, ki teče skozi celotno pesem in ohranja njeno skladnost (npr. v pesmi
V	sadili so jo). Med »klasične«, urejajoče principe, ki jih ni nikoli do kraja
zapustil, pa sodi tudi notranja kompozicija večine pesmi. Poanta celote je naj-
češče lahko določljiva in vidna, zelo pogosto postavljena v sam zaključek
pesmi.
Poleg vsega naštetega je Minatti v svojem stilu ohranil še nekatere lastnosti,
ki so moderni liriki v glavnem tuje, pojavljajo pa se kot neizogibna posledica
njegovega odnosa do sveta. Gre predvsem za dva pojava. To je preprosti, čisti,
deminutivni ali »naivni« lirizem, ki ujame na papir tudi najbolj subtilne, ,če-
prav hkrati najbolj enostavne odtenke afektov. Samo dva primera:
633
pa je srce kamen,
pa so roke kamen,
pretežke, pretemne,
da bi pobožale
rožo ali otroka. (Sama sva, jagnjed)
Niso je videli:
ko je pomlad bucala preko streh,
je zaman stezala kvišku
brsteče prstke. (Vsadili so jo)
Druga taka značilnost pa je njegov pogosto preprosti pogovorni ali nagovorni
ton, ki je ena izmed najbolj neposrednih in komunikativnih oblik sporočanja.
V pesmi Bedno je hiti svetilka najdemo npr. takole obliko nagovora:
in sijati — ne veš čemu ...
Ta preprosti pogovorni ton, h kateremu se prebijajo nekateri mlajši pesniki,
predvsem Kramberger, zmore Minatti izoblikovati do skrajno tenkočutnih nians,
in prav tu je njegov prispevek k sodobni liriki najbolj enkraten in dragocen:
Kar tako,
križem rok,
ob vogalu vsega slonim,
premišljam let ptic,
grenak se vetra dotikam,
ki po žitu diši...
Komaj komaj slišno
že skozme
zemlja zvoni. (Ptice vedo)
Tudi ritem se mu je sprostil kakršnegakoli shematizma in postal samo še nosilec
resničnega doživetja.
Po vsem tem bi se dalo zaključiti, da Minattijeva zbirka Nekoga moraš imeti rad
pomeni uspešen, vsebinsko in stilno izviren, resnično avtentičen prodor v
ospredje sodobne slovenske lirike. Toda prodor avtorja, ki je svoje človeško in
pesniško jedro močno izoblikoval že v vojnih in povojnih letih, svojemu jedru
pa ostal zvest tudi tedaj, ko se je odprl sodobnim, novim disonancam življenja
in novemu stilu. Njegova pesniška knjiga s polno pravico nosi naslov, ki ga
ima, in nad njim se lahko zamislimo. Minatti se intenzivno vključuje v aliena-
ti vni lirski tok, toda hkrati ostaja prizadet, čeprav nikoli vsiljiv branilec nekih
človeških in pesniških vrednot, ki so danes precej brutalno odrinjene ali razbite.
Ce na njegovo poezijo gledamo brez predsodkov ter z nekoliko večjim posluhom
za mnogovrstnost pesniških možnosti, zlasti lirskih, lahko v njej najdemo po-
membne vrednosti. Zbirka je po obsegu skromna (23 pesmi), toda v njej je
vsaj tretjina takih, da jih lahko vključimo tudi v najbolj zahtevno antologijo
naše sodobne lirike.
634
K vprašanju o alienaciji (2)
Božidar Debenjak
Mnogi marksistični interpreti Hegla so prezrli, da je problem alienacije eden
od ključnih problemov njegove filozofije. Pomen Heglove misli za Marxa so
videli samo v tistem delu Heglove filozofije, ki nosi naziv »logika«. Take in-
terpretacije niso mogle prodreti do jedra Heglove misli. (Hegel je bil tu ra-
zumljen le kot avtor tkim. »metode«, ki je bila spet pojmovana le kot vnanje
manipuliranje s stvarnostjo; kritika idealizma take metode je bila enako ver-
balna in ni prišla preko parafraziranja Marxovega izreka, da je dialektika stala
pri Heglu na glavi in da jo je bilo treba le postaviti na noge. Parafraziranje
in ne razumevanja, ker s te pozicije pač ni mogoče razumeti ne Hegla ne
Marxa.) Seveda pa so take interpretacije šle mimo zelo jasnih Marxovih in
Engelsovih ocen o vlogi Hegla in njegovih posameznih del. Tako je npr. v
pariških manuskriptih (1844) Marx jasno očrtal svojo kritiko Hegla ob problemu
odtujitve kot centralnem vprašanju Heglove koncepcije — vprašanju, kateremu
je celo podredil vprašanje logike (ali: logiko kot problem filozofije). Feuer-
bachova dela je označil za »edine spise po Heglovi Fenomenologiji in Logiki, v
katerih je vsebovana dejanska teoretska revolucija« (podčrtal B. D.), pri čemer
zelo jasno postavlja Fenomenologijo duha na prvo mesto. Se jasneje je to
razvidno iz naslednjega citata iz istega teksta: »Prisvajanje bitnih moči človeka,
ki so bile postale predmeti in tuji predmeti, je torej, prvič, le prisvajanje, ki
poteka v zavesti, v čistem mišljenju, to je, v abstrakciji, prisvajanje teh pred-
metov kot misli in miselnih gibanj, zaradi česar je že v Fenomenologiji —
kljub njenemu vseskozi negativnemu in kritičnemu licu in kljub dejanski
kritiki, ki je v njej in ki pogosto sega daleč preko kasnejšega razvoja •—
latenten v kali, v potenci, kot skrivnost nekritični pozitivizem in prav tako
nekritični idealizem poznejših Heglovih del, ta filozofska rešitev in ponovna
vzpostavitev obstoječe empirije.« (MEGA I. 3, 155). Preden preidemo na, po-
drobnejšo eksplikacijo teh Marxovih misli, lahko predhodno ugotovimo, da
Marx tu 1. govori o o(d)tujitvi bitnih moči človeka (Wesenskräfte), »ki so
bile postale predmeti in tuji predmeti«, in o (zopetnem) prisvajanju teh bitnih
moči; 2. očita Heglu abstraktnost v pojmovanju odtujitve in zopetnega pri-
svajanja, kar je »nekritični pozitivizem in prav tako nekritični idealizem« —
»filozofska razrešitev in ponovna vzpostavitev obstoječe empirije«; 3. postavlja
Fenomenologijo duha na najvišje mesto med Heglovimi deli. Prav tako moramo
ugotoviti, da ostrina Marxove sodbe o Heglu ne pomeni odklanjanja Hegla,
635
ampak obračun z mladoheglovskim malikovanjem Hegla.' Da se Marx v kas-
nejšem razvoju ni odpovedal temu svojemu odnosu in tej svoji kritični oceni,
ampak je samo dodal drugi del teh misli — priznanje Heglove veličine, ki tvori
osnovo citirane kritike — nam priča sklepna beseda k II. nem. izdaji Kapitala:
»Mistificirajočo plat Heglove dialektike sem kritično pretresel pred skoraj
tridesetimi leti«, (1873 — 30 = 1843) »tedaj, ko je bila še v véliki modi... "V
svoji mistificirani obliki je postala dialektika nemška moda, ker se je zdelo,
da poveličuje obstoječe stanje.« Toda »zlovoljni, prevzetni in povprečni epigoni«
so začeli obravnavati Hegla kot »crknjenega psa«. Zato sem se odkrito priznal
za učenca tega velikega misleca in sem v poglavju o teoriji vrednosti celo tu
in tam koketiral z načinom izražanja, ki je značilen zanj.« (Podčrtal B. D.)
Marx se torej ne oddaljuje od svoje ocene Hegla iz 1844 in svojo kritiko Heglove
dialektike iz 1843—44, ki temelji na kritiki Heglovega koncepta odtujitve in
prisvajanja kot nekritično idealističnega in pozitivističnega,^ izrecno proglaša
(v citiranem tekstu, napisanem januarja 1873) za osnovo svojega »priznavanja
za učenca tega velikega misleca«. Sele v tem kontekstu, da gre pri heglovskem
idealizmu za »filozofsko razrešitev in ponovno vzpostavitev obstoječe empirije«,
ko 90 bile bitne moči človeka »postale predmeti in tuji predmeti« — je razum-
ljiva Marxova kritika Hegla. Kritika spekulativne konstrukcije je izvedena
iz tega in ne obratno. Dialektika je pri Heglu, kot pravi Marx, mistificirana, stoji
na glavi, v njej se človeški odnosi pojavljajo na glavi kot v cameri obscuri;
zdelo se je, da potrjuje »obstoječe« (das Bestehende). Prehod od mistificirane,
»pozitivistične« dialektike k revolucionarni »racionalni dialektiki« (Engelsov
izraz) je mogoč le ob prevladanju družbenega izhodišča mistificirane dialektike,
ne pa s prehodom na zgolj »pravilno razlago stvarnosti«, ki je pač lahko samo
v vnanjem odnosu do stvarnosti.
Ce so mladoheglovci ostajali do kraja ujeti v heglovski sistem kategorij in niso
bili sposobni dalje tistih kritičnih potenc, ki so bile vsebovane že v sami
heglovski filozofiji, pa je Ludwig Feuerbach prvi poskusil z nove filozofske
pozicije razbiti sam Heglov sistem; čeprav Hegla ni dosegal ne po globini misli
ne po enciklopedičnem znanju, je vendar lahko obogatil filozofsko misel po
Heglu zlasti z novo, antropološko koncepcijo religije in z. materialistično kritiko
Hegla.
Nova filozofska koncepcija je vsebovala tudi konsekvence za pojmovanje od-
tujitve, ki so predstavljale enega od virov za Marxovo in Engelsovo koncepcijo.
' Mladoheglovci so skušali razložiti kot Heglovo nedoslednost in vnanjo politično
prilagodljivost, da je nastopal kot zagovornik pruske stanovske monarhije. Pomagali
so si z naukom o eksoteričnem Heglu in o posebnem, samo učencem dostopnem,
vseskozi revolucionarnem ezoteričnem Heglu. Takšno sklepanje je Marx a limine
zavrnil že v svoji disertaciji (1839): »Da je kak filozof tu ali tam navidezno
nekonsekventen zaradi te ali one akomodacije, to se mi da misliti; on sam more
imeti to v zavesti. Toda enega nima v zavesti, namreč, da možnost te navidezne
akomodacije korenini v nezadostnosti ali v nezadostni izvedbi njegovega principa.
Ce bi se tedaj kak filozof res akomodiral, morajo torej njegovi učenci iz njegove
notranje bistvene zavesti pojasniti to, kar je zanj samega imelo formo eksoterične
zavesti« (MEGA I, 1/1, 65).
® Izraz »pozitivizem« pomeni za Marxa in Engelsa v tem obdobju isto kot »prista-
janje na obstoječe« (das Bestehende); »obstoječe« pa je izraz, ki ga Marx in Engels
v vseh delih uporabljata za oznako tiste .stvarnosti, ki »je vredna, da propade«
(Alles, was besteht, ist wert, dass es zugrunde geht« — Engelsova parafraza znanega
izreka iz Fausta, uporabljena v Ludwigu Feuerbachu.).
636
v svojem najpomembnejšem delu »Bistvo krščanstva« (1841) si je zadal
Feuerbach za nalogo, da 1. z vede historično krščanstvo na krščanstvo evange-
lijev in pride s tem do avtentičnega krščanstva, in 2. da razkrije pravo človeško,
demitologizirano, antropološko naravo tega avtentičnega krščanstva. S tem je
vnesel Feuerbach bistveno nov moment v filozofsko polemiko v religiji, ki so jo
bili začeli mladoheglovci (D. F. Strauss, Bruno Bauer) in ki je v svoji osnovi že
od vsega začetka predstavljala obračun z oficialno religijo pruske monarhije
in s fevdalno ideologijo sploh. V polemiko o avtentičnosti krščanskih mitov je
Feuerbach posegel s koncepcijo, ki je radikalno rušila religijo sploh. V odgo-
voru na prvi del vprašanja, ki si ga je zastavil, je proglasil krščanstvo svojih
sodobnikov za neavtentično krščanstvo, odtujeno krščanstvu evangelijev:
»Videz, čisti videz je bitjè (Wesen) časa v vseh le kolikor toliko kočljivih točkah.
Ni torej čudo, da se je čas navideznega, iluzoričnega, renomističnega krščanstva
tako škandaliziral nad bistvom (Wesen) krščanstva. Saj se je krščanstvo tako
zelo izrodilo iz prakse, da celo oficalni in učeni reprezentanti krščanstva —
teologi — niti ne vedo ali nočejo vedeti, kaj je krščanstvo. Primerjajte le, da bi
se na lastne oči prepričali o tem, očitke, ki so jih name namerili teologi npr. glede
vere, čudeža, previdnosti, ničevosti sveta, s historičnimi pričevanji, ki jih nava-
jam v svojem delu ..., in spoznali boste, da ti njihovi očitki ne zadevajo mene,
ampak krščanstvo sámo, da je njihovo »zgražanje« nad mojjm spisom le zgra-
žanje nad pravo, toda njihovemu čutu povsem odtujeno vsebino krščanske reli-
gije.« (Wesen des Christentums, I, Berlin 1956, str. 13—14.)
Bistvenejši in filozofsko plodnejši pa je Feuerbachov odgovor na drugi del
zastavljene naloge — razkritje antropološke narave krščanstva. Feuerbach ne
pravi samo, da je bog delo človeka; še manj pravi, da je religija slepa vera v
nesmisel (to so postavke, ki so lastne že prosvetljenstvu!). V svoji »empirično-
ali historično-filozofski analizi, rešitvi uganke krščanske religije« (ibid. str. 15)
interpretira religijo kot samorazdvojitev, razcep v samem človeku, kot opredme-
tenje človekove nature izven človeka samega: »Človek — to je skrivnost reli-
gije — opredmetuje (vei'gegenständlicht) svojo naturo (Wesen) in dela potem
spet sebe za predmet te opredmetene, v neki subjekt, neko osebo spremenjene
nature; misli sebe, je sebi predmet, toda kot predmet nekega predmeta,
nekega drugega bitja (Wesen).« (Ibid. str. 75.) ReUgija je razdvojitev člo-
veka s samim seboj: postavlja si nasproti boga kot neko sebi zoper stavljeno
bitje. Bog ni, kar človek je — človek ni, kar bog je. Bog je neskončno, človek
končno bitje; bog popoln, človek nepopoln; bog večen, človek časen; bog vsemo-
gočen, človek nemočen; bog svet, človek grešen. Bog in človek sta ekstrema:
bog vseskozi pozitivno, zapopadek vseh realitet, človek vseskozi negativno, za-
popadek vseh ničnosti. Toda človek opredmetuje v religiji svojo lastno tajno
naturo. Treba je torej pokazati, da je to nasprotje, ta razkol med bogom in
človekom, s katerim začenja religija, razkol človeka z njegovo lastno naturo.«
(Ibid. str. 81.) V nadaljnjem tekstu skuša Feuerbach pokazati, kako se vse
opredelitve človeške avtentične nature zrcalijo v onstranstvo kot opredelitve
boga: um, moralnost, čustvo, trpljenje, družina, logos, stvarjenje, (vse)moč, vse
to so opredelitve človeka, ki so prenesene na boga. To samoodtujevanje človeka
je hkrati torej zrcaljenje človeka v onstranstvo. Ko človek ustvarja svet on-
stranstva, ki potem zasužnjuje njega samega, ko ustvarja polnost tega sveta
onstranstva, je on — njegov producent — izpraznjen: »Cim praznejše je živ-
637
ljenje, tem polnejši, tem konkretnejši je bog. Izpraznjevanje dejanskega sveta
in izpolnjevanje boštva je en akt. (Ibid. str. 136.) Toda božja figura je hkrati
kompenzacija za zemeljsko revo: »Le revni človek ima bogatega boga. Bog izvira
iz občutka pomanjkanja; kar človek pogreša — pa naj bo to opredeljeno in
torej osveščeno ali pa neosveščeno pogrešanje — to je bog. Tako zahteva brez-
upni občutek praznote in osamljenosti boga, v katerem je družba, zveza bitij,
ki se globoko ljubijo.« (1. cit.) (Iz navedenih mest je hkrati očiten tudi Feuer-
bachov preobloženi beletristični slog in pa enostranost njegove koncepcije. Toda
to ne zmanjšuje pomena Feuerbachove koncepcije alienacije.) Na ta način raz-
vija Feuerbach tisto, kar smatra za pravo, človeško vsebino krščanstva. Na-
sprotno pa proglaša teologijo za »mistično, sprevrnjeno antropologijo«. Bistvena
naloga, ki jo vidi Feuerbach in za katero je prepričan, da jo je s svojim delom
izpolnil, je »redukcija nadnaravne in nadčloveške nature boga na sestavine
človeške nature kot njene osnovne sestavine.« Z izpolnitvijo te naloge je filo-
zofija dozorela za novo historično nalogo: da odmi-e kot filozofija in stopi na
mesto religije. Izhodišče za to novo nalogo je po Feuerbachu dano že v dote-
danji filozofiji in religiji: »Spekulativna filozofija religije žrtvuje religijo filo-
zofiji, krščanska mitologija filozofijo religiji; ta dela religijo za igračo speku-
lativne samovolje, ona um za igračo fantastičnega religioznega materializma; ta
daje religiji reči le, kar pravi sama domišljeno in mnogo bolje, ona daje" religiji
govoriti namesto uma; ta, nesposobna, da bi izšla iz sebe, dela slike religije za
svoje lastne misli, ona, nesposobna, da bi prišla do sebe, dela slike za stvari.
Razume se seveda samo po sebi, da sta filozofija in religija na splošno, to je,
ne glede na nujno specifično diferenco, identični, da zato, ker misli in veruje
eno in isto bitje, tudi slike religije izražajo hkrati misli in stvari, da, da je vsaka
religija, vsak način verovanja hkrati tudi način mišljenja, kajti povsem nemo-
goče je, da bi katerikoli človek verjel nekaj, kar dejansko nasprotuje vsaj
njegovi zmožnosti mišljenja in predstavljanja.« (Ibid. str. 1—2.) Seveda Feuer-
bach ne postavlja vere in uma na isto raven. V umu, točneje v prirodnem umu
ali občem umu, je kriterij; vera je posebna sfera, katero je treba razrešiti v
njeno človeško vsebino. To funkcijo, funkcijo vere, prevzema filozofija, ki s
tem neha biti posebna filozofija. Principi te nove religije so principi splošne
humanosti. Z razrešitvijo sveta onstranstva v svet tostranstva in vrnitvijo Bo-
žanskega Človeškemu je človekova samoodtujitev končana. Vse človekovo pro-
fano življenje postaja sveto. Vse se dogaja po moralnih zakonih. Homo homini
Deus est. Vsaka pristna zveza je sveta zveza. V tem zaključku je najbolj za-
nimiv naslednji citat: »Toda zakon — seveda kot svobodna zveza ljubezni —
je svet po sebi samem, po naravi zveze, ki se tu sklepa. Le tisti zakon je reli-
giozen, ki je resničen, ki ustreza naturi zakona, ljubezni. In tako je z vsemi
nravnimi odnosi. Le tedaj so moralni, le tam so gojeni z nravnim občutkom,
kjer veljajo zaradi samih sebe kot religiozni. Resnično prijateljstvo je le tam,
kjer se meje prijateljstva čuvajo z religiozno vestnostjo, z isto vestnostjo, s
katero vernik čuva čast svojega boga. Sveto je in naj ti bo prijateljstvo, sveta
lastnina, sveta zakonska zveza, svet blagor slehernega človeka, toda svet po
sebi in za sebe samega.« Feuerbach jemlje, kot je očitno iz citata, za nravne
ideale fakte iz meščanskega sveta, vštevši lastnino. Kljub teoretski revoluciji
in novemu pojmovanju alienacije ostaja torej Feuerbach v jedru »pozitivist«,
ki nekritično pristaja na »obstoječe«.
638
II. GENEZA MARXOVE KONCEPCIJE ODTUJITVE
Eden od prvih filozofskih problemov, ki jih zastavlja Marx, je problem odtu-
jitve. Alienacijsko temo srečamo v Marxovih delih iz 1843—44 in v vseh večjih
delih kasnejšega obdobja. Skušali bomo dokazati, da tvori alienacija eno od
osnovnih tem »Kapitala-«. Toda elementi Marxove koncepcije niso zbrani v enem
tekstu, niti niso vsi prisotni v (približno) sočasnih tekstih. Poleg tega so odnosi
med posameznimi elementi Marxove (in Engelsove) koncepcije tako neraziskani,
da so bile možne spekulacije na temo »mladi in stari Marx«, pri čemer so eni
obračali »mladega-« Marxa proti Marxu »Kapitala-<-i, drugi spet Marxa »Kapitala«
zoper Marxa pariških manuskriptov. Naš namen je torej tudi, da pokažemo
kontinuiteto Marxove misli, kot jo razkriva vsebinska (tematska) analiza.
Poleg »Kritike Heglove filozofije državnega prava« (1843) je »Prispevek k židov-
skemu vprašanju« (1843, objavljen 1844) eden prvih dokumentov, da je Marx
prešel na pozicije komunizma in da obračunava z lastno meščansko vestjo.
Iz meščanskega radikalista postaja revolucionar — komunist. Marx tu v — pri-
spevku k židovskemu vprašanju — začenja s kritiko politične demokracije
(torej politične alienacije in hkrati politične emancipacije), potem prehaja na
pravne iluzije meščanske demokracije in končuje s produkcijskim načinom
oziroma z njegovimi duhovnimi izrazi. (Ta zadnji del kritike je najbolj ne-
izdelan; Marx še ne pozna v zadostni meri politične ekonomije — »anatomije
meščanske družbe«. Obenem pa je ta del kritike že anticipacija osrednjih misli
Kapitala.)
Marx opredeljuje tu meščansko demokracijo kot politično emancipacijo, kjer
se dejansko emancipira posrednik — država: »-Politična emancipacija Žida, kri-
stjana, sploh religioznega človeka, je emancipacija države od židovstva, od
krščanstva, sploh od religije. V svoji formi, na način, ki je svojstven njeni
naturi, kot država se država emancipira od religije, tako da se emancipira od
državne religije, to je, tako da država kot država ne priznava nobene religije,
tako da se država celo priznava za državo. Politična emancipacija od religije ni
sprovedena, neprotislovna emancipacija od religije, kjer politična emancipacija
ni sprovedena, neprotisloven način človeške emancipacije. Meja politične eman-
cipacije se pokaže takoj v tem, da es država lahko osvobodi neke meje, ne da
bi človek bil le-te dejansko prost, da je država lahko svobodna država, ne da
bi človek bil svoboden človek.« (Marx-Engels-Werke I, 353; dalje citirano kot
MEW.) »Toda obnašanje države do religije, posebno svobodne države, je vendar
le obnašanje ljudi, ki državo tvorijo, do religije. Iz tega sledi, da se človek osvo-
baja neke meje preko medija države, da se osvobaja politično, ko se preko te
meje dviga v protislovju s samim seboj, ko se dviga preko nje na abstrakten
in omejen, na parcialen način. Dalje sledi, da se človek osvobaja po ovinku,
preko medija, pa čeprav preko nujnega medija, ko se osvobaja politično. In
končno sledi iz tega, da človek še vedno ostaja religiozno omejen, celo če se
preko posredovanja države proklamira za ateista, to je, če državo proklamira
za ateista, ravno zato, ker sebe priznava le po ovinku, ker samega sebe priznava
le preko nekega medija. Religija je ravno pripoznavanje človeka po ovinku.
Po posredniku. Država je posrednik med človekom in svobodo človeka. Kot je
Kristus posrednik, kateremu človek nalaga vso svojo božanskost, vso svojo
religiozno omejenost, tako je država posrednik, v katerega prelaga vso svojo
nebožanskost, vso svojo človeško neomejenost.« (Ibid.)
639
Citirana Marxova kritika meščanske demokracije pomeni razvijanje teme o
politični alienaciji, kot jo poznamo od Hobbesa, Rousseusauja in nemške kla-
sične filozofije, pri čemer Marx kritično presega meščanske iluzije, da je vzpo-
stavitev politične demokracije dokončna razrešitev človeške reve. Hkrati pa je
v tem tekstu očiten vpliv Feuerbachove koncepcije religiozne alienacije, o ka-
terem pravi Marx že 1842: »V razpravi sami« (gre za razpravo o religiozni
umetnosti, ki jo je Marx pripravljal) »bi moral nujno govoriti o splošni naravi
religije, kjer nekoliko prihajam v kolizijo s Feuerbachom, kolizijo, ki ne zadeva
principa, ampak njegovo izvedbo. Vsekakor religija s tem ne pridobi.« (MEW
27, 401.) Princip — to je princip alienacije. V prej citiranem tekstu je razvidno,
da Marx kritično presega Feuerbacha že s tem, ko prenaša problem alienacije v
širši plan politike in države, oziroma, da ugotavlja isti pojav posredništva, kot
ga je Feuerbach raziskoval pri religiji, isti pojav razcepa itn.
S tega stališča govori Marx tudi o tem, da je politična demokracija v pravem
pomenu besede »krščanska«. Ob tem podaja Marx nadvse radikalno kritiko te
»prave krščanske države«: »Krščanska je politična demokracija, ker v njej velja
človek, ne le en človek, ampak vsak človek, kot suvereno, kot najvišje bitje,
toda človek v njegovi nekultivirani, nesocialni pojavnosti (Erscheinung), človek
v svoji slučajni eksistenci, človek, kot pač je (wie er geht und steht), človek,
kot je po vsej organizaciji naše družbe pokvarjen, izgubil sam sebe, otujen
(veräussert), dan pod gospostvo nečloveških razmer in elementov, skratka,
človek, ki nikakor še ni dejansko generično bitje. Fantazijska tvorba, sen, po-
stulat krščanstva — suverenost človeka, ampak tujega, od dejanskega človeka
različnega bitja, je v demokraciji čutna stvarnost, zdajšnjost, posvetna mak-
sima.« (MEW 1, 367). »Politična emancipacija je vsekakor velik napredek; ni
sicer zadnja forma človeške emancipacije sploh, je pa poslednja forma človeške
emancipacije znotraj dosedanjega svetovnega reda. Razume se: tu govorimo o
dejanski, o praktični emancipaciji.« (MEW 1, 356.) Marx kaže, kako se celo v
najradikalnejši meščanski ustavi — Deklaraciji pravic človeka in državljana iz
1793 — vse človeške pravice grupirajo okrog pravice do lastnine, ki jim daje
poslednji smisel. »Fevdalna družba je bila razrešena v njen temelj* v človeka.
Toda v človeka, kot je dejansko bil njen temelj, v egoističnega človeka. Ta
človek, član meščanske družbe, je zdaj baza, predpostavka politične države.
Od nje je pripoznan kot tak v človeških pravicah... Človek ni bil osvobojen
religije, dobil je svobodo religije. Ni bil svoboden lastnine. Dobil je svobodo
lastnine. Ni bil osvobojen egoizma obrti, dobil je obrtno svobodo... Egoistični
človek je pasivni, le že najdeni rezultat razrešene družbe, predmet neposredne
gotovosti, torej prirodni predmet. Politična revolucija razrešuje meščansko živ-
ljenje v njegove sestavine, ne da bi te sestavine same revolucionirala in pod-
vrgla kritiki. Do meščanske družbe, do sveta potreb, dela, privatnih interesov,
privatnega prava se obnaša kot do osnove svojega obstajanja, kot do pred-
postavke, ki ni več dalje utemeljena, torej kot do svoje prirodne baze. Končno
velja človek, kot je kot član meščanske družbe, za tistega pravega človeka,
kot homme v razliko od citoyen, a ker je on človek v svoji čutno individualni
najbližji eksitenci, medtem ko je politični človek le abstrahirani, umetni človek,
človek kot alegorična, moralna oseba. Dejanski človek je priznan šele v podobi
egoističnega individua, resnični človek šele v podobi abstraktnega citoyena.«
(MEW 1, 369—370.) Politična alienacija: razcep na empirično sfero sebičnega
640
posameznika, egoističnih interesov itd. in na sfero iluzorične skupnosti (poli-
tično sfero, sfero državljana), ki pa dejansko izhaja iz empirične sfere tkim.
»meščanske družbe« (die bürgerliche Gesellschaft oziroma la société civile) in
jo posvečuje — to je izhodiščna družbeno-kritična pozicija, ki jo Marx razvija
v prvem delu Prispevka k židovskemu vprašanju in katere elementi so prisotni
že delno v Kritiki Heglove filozofije državnega prava.'
Odtod prehaja Marx na kritiko tiste meščanske družbe, v kateri je treba iskati
izvor te oblike alienacije. Tu razkriva Marx, da je takoimenovano »židovstvo«
preželo vse pore moderne meščanske družbe, da je tu osnovna oblika alienacije
oprta na blagovno-denarne odnose in kjer je ena od značilnosti fetišizacija.
Da bi to dokazali, se spet ne moremo izogniti daljšemu citatu: »Krščanstvo
je sublimna misel židovstva, židovstvo je preprosta uporaba krščanstva, toda
ta uporaba je lahko postala splošna šele, ko je krščanstvo kot gotova religija
teoretično dokončalo samoodtujitev človeka od sebe in narave. Zdaj šele je
židovstvo lahko prišlo do splošnega gospostva in je od-danega (entäussert)
človeka, od-dano naravo naredilo za otujljive (veräusserlich), kupivne (ver-
käuflich) predmete, zapadle hlapčevstvu egoistične potrebe, oderuhu. Otujitev
je praksa od-daje (Die Veräusserung ist die Praxis der Entäusserung). Kot
zna človek, dokler je religiozno omejen, opredmetovati svoje bitjè le, če ga
dela za tuje fantastično bitje, tako se pod gospostvom egoistične potrebe lahko
praktično edino udejstvuje, edino praktično proizvaja predmete, če svoje pro-
dukte kot tudi svojo dejavnost, postavlja pod gospostvo tujega bitja in jim
daje pomen tujega bitja — denarja.« (Ibid., 376—377.) V tem tekstu torej
Marx očitno podreja problem fetišizacije problemu odtujitve-otujitve. Čeprav
je izražanje zelo figurativno in zaostaja za preciznim slogom Kapitala, pa je
v tej kompleksni zastavitvi mogoče razkriti prenekateri problem, ki ga Marx
potem rešuje v Kapitalu. Eno pa je očitno: Problem fetišizacije po obsegu ni
identičen s problemom otujitve, ampak je samo njegov sestavni del.
Naslednja etapa razvijanja konsekvenc je predstavljena v Marxovem članku:
Kritika Heglove pravne filozofije. Uvod.
Članek se začenja z direktnim sklicevanjem na Feuerbacha: »Za Nemčijo je
kritika religije v glavnem končana, in kritika religije je predpostavka vse
kritike.« Marx sam je navidezno, kot smo videli, uporabil za drugo področje
metodo kritike religije. Toda uporaba je bila samo navidezna in je celo pred-
stavljala imanentno kritiko Feuerbacha. Ta imanentna kritika (katere se Marx
morda ni do kraja zavedal) postane -v drugem članku eksplicitna. Najprej Marx
povzema Feuerbacha: »Temelj ireligiozne kritike je: Človek dela religijo, reli-
gija ne dela človeka. In sicer je religija samozavedanje in samoobčutje človeka,
ki sam sebe še ni pridobil ali pa se je spet zgubil.« Sledi kritika: »Toda človek,
to nikakor ni abstraktno, izven sveta ždeče bitje. Človek, to je svet človeka,
država, družba. Ta država, ta družba producirata religijo, sprevmjeno zavest
sveta, ker sta sprevrnjen svet.« Prav zato je religija »svetniški sij«, idealno
dopolnilo solzni dolini (element kompenzacije) in kritika tega dopolnila je v kali
tudi kritika solzne doline. S tem odpira Marx problem ideologije.
' O aktualnosti teh Marxovih misli za socialistično prakso bi na tem mestu lahko
govoril le bolj fragmentarno. Opozorim naj na svoj članek »Filozofija zdajšnjega
sveta« v Problemih 3, str. 193, in na članek A. Bibiča »Politična država in nova
jugoslovanska ustava«. Problemi 4, str. 315.	(Nadaljevanje sledi)
641
Bernardek
Saša Vuga
tragična komedija
L nagrada RTVL za leto 1962
DRAMATIS PERSONAS:
Bernardek, grajski oskrbnik
kipar, imenovan Umetnik
Kristina, vdova partizana Aleksandra
tovariš, imenovan Zupan
tovariš, imenovan Ravnatelj
umirajoči grobar
pisar Stolička
VASCANI: babica, branjevka, smetar Smetar, učiteljica, mojster mizar, sosed
Lucijan, sitnež, kapelnik pihalcev, brivec, šivilja, kovač, krčmar, lekarnar
in morda še kdo.
(Grajsko podstrešje v vaški cerkvi, polnoč, lajež psa.)
BERNARDEK: Imel bom krvave roke in ime mi je Bernardek: nevsakdanje,
ko da me je mati zapustila pred cerkvenimi stopnicami, v jerbaščku ...
Bernardek — smešno, čeprav bom imel krvave roke! (Premolk.)
Oče je, brivec, igral na trobento. Spominjam se smrti: potegnil je roko
izpod odeje, zgrabil z omarice trobento, jo obrisal z robcem, ki sem mu
z njim otiral čelo, nas v slovo ožmeril, umrl. Ampak — za nas, ne za tro-
bento. Llilast madež se mu je razlil čez lice. Zunaj je plahek jesenski po-
poldan. Oče si je pritresel trobento k ustnicam, položil prst na medeni-
nasto tipko in — potne srage, z nosa, z obrvi. Strahovit napor! Najbrž
največji v življenju. (Zadržano.)
Moj oče je bil namreč velika šleva ... Potlej je zaprl oči: zapiskalo mu je
v prsih, zapiskalo v trobenti. Igral je slovesno koračnico iz Aide... Kako
triumfalno je odkorakal v smrt!... Trobento smo mu o mraku iztrgali.
Ponoči jo je mati na skrivaj vrnila v krsto. (Trpko.)
642
Mati zaljubljena v očeta, oče v trobento, nihče pa vame. Kako sem hre-
penel po njiju, ki sta drug drugemu zadoščala. Se zdaj me včasih gane,
čeprav bom imel krvave roke. Nisem star po letih. Le po gubah pa zaradi las,
ki mi kakor od vetrovnega jutra sršijo. In star zavolj stare hiše, ki zaživi
le v nočeh, ko prek dreves divja vihar. (Lajež psa.)
Grad, ki sem v njem — s čuki, sovami in z netopirji — edini oskrbnik,
leži pol poka puške nad vasjo. Skoz lino uganem dvorišča z razobešenim
perilorn, polena pod lopami, koze v robidovju. Pa ribiča v nedeljskem
klobučku, otroke, ki se indijančijo po zapuščeni vojaški pekarni, mršave
ciprese na pokopališču, sivo streho mrtvašnice. Pravzaprav: kaj sem,
kdo?... Nič. Ampak nič z veliko začetnico! Takemu Niču se lahko primeri,
da dobi krvave roke. Zakaj Nič ima včasih tudi dušo, ki se na lepem skrči,
razplahne, zmečka. (Ko da črkuje.)
Po kamnitih stopnicah sem se izgubljal na podstrešje in do bolečin utrujen
sédal. Miza hrastova, preluknjana od črvov, na bahavih nogah, pred
kaminom, kjer visijo zarjaveli meči in ščit z vrezom: Marco Barbarígo.
Streha s potrganimi skodlami, gotska vrata s težko ključavnico — nič več.
Praznina, uhljate sence, soj sveč in škrabljanje peresa. To noč pa sem knjigo
zaprl, naveličan vloge pajaca letopisca, meniha amaterja, vaške kronike
beležnika. (Stisnjenega grla.)
Ampak jutri bom imel krvave roke!.. Pozabil sem pripomniti: sredi vasi
stoji spomenik. In v isti sapi: nad spomenikom je stanovanje! Na trg gleda
zagrnjeno, skrivnostno oko. Drugo okno mežika na tlakovano dvorišče,
kjer se oščajajo vozniki z vpregami, s kožuhi in s steklenicami žganja.
Tretje okence je straniščno: nič čudnega, če poudarjam, zakaj spoznal sem,
da so tukajle straniščna okna vsaj toliko vredna kot cerkvena. (Vzne-
mirjeno.)
Le zakaj se mi ponavlja: jutri bom imel krvave roke...? Za zagrnjenim
oknom živi Kristina. Smešno ime, kot moj Bernardek. Nekoč polna, uslo-
čenega nosu, tale Kristina. In v dojkah: kot rimska volkulja. (Sovražno, se
zadržuje.)
Ce se pa zasmeji — jo je hudič spočel, ko ji je oče spal, da ima smeh
ranljiv ko dolg rafal iz brzostrelke?... Pa boki, napeto voljni kakor kutina,
in črta hlačk pod krilom, noge pa ko da je umetnik iz voska pridihal, tale
Kristina! Kako — umetnik?... Ah, da, suhotec s francosko kapo in pod-
ganjih oči. Pljuneš, luknjo mu v rebra zvrtaš! (Premolk.)
Prej sem govoril o brzostrelki... Ne, o Kristininem smehu... da, približno.
Moja brzostrelka — ob kaminu, pod prekrižanima sabljama. Na marsikaj
sem pozabil, njo pa varujem, božam. Kot oče trobento. (Visličasto.)
643
z brzostrelko v naročju bom umrl. Kot oče, brivec, po koračnici iz Aide.
Iztrgati mi jo bodo morali iz dobra duša — ampak: je tod kaj dobrih
duš? ... dobra duša mi bo skrivaj vrnila brzostrelko v krsto. Kaj sem še ...
ne vem. (Ga nenadoma prevzame.)
Človeka ne odkriješ na žrebcu, ampak v klavrnijah! Nemarno je drhtel,
ko me je vlekel od predora. Tisti niče, sramna uš, ponošeni podplat, pre-
kuhani bobek, tisti Aleksander!... Kakšno plemiško ime — zdaj smo že
trije: Kristina, Aleksander, Bernardek. (Dobrodušno.)
Oče mu je kopal pri arheologu, ki je stikal za ilirskimi ponvami. Znanstve-
nika so klicali gospod Aleksander: ščipalnik, kozja bradica in usnjena
mošnja z goldinarji. Po tretji žari z zoglenelimi koščicami, s prstani in
sponkami je privreščala botra: Rodil še je sin, v božje ime!... Oče se je oprl
na motiko in botro slovesno popravil: Ni se rodil sin, rodil se je — Alek-
sander! (Premolk.)
Aleksander, imenitno se glas zasuklja: Aleksander!... Bernardek — Ber-
nardek, tako krščeno dete je že v maternici določeno ali za mežnarja ali
za grobarja ali pa za lekarnarjevega pomočnika. (Z bolečino.)
Čudno se sliši, je pa res: Aleksander je bil pod bogom in pred pisarjem
Kristinin mož. (Pripoveduje zbrano, natančno.)
Zimske noči sem, visoko nad predorom, spoznal dragoceno resnico: kakšni
junaki so lahko... kako smo mu rekli: Tisti niče, sramna uš, ponošeni
podplat, prekuhani bobek, tisti Aleksander!... Prifrfolela je mina, vrglo
me je za kozolec, med dve trupli: prvo z odprto glavo, drugo brez glave,
čez vse pa je sijala luna. Breg strm, ko da se iz pekla grbi v nebesa. Pa
predor, pa reka in vmes srebrna žila tračnic. No, konec!... Kakor z onega
sveta se je pobrala strašljiva senca. Potipala je truplo Brez glave, potipala
truplo z udrto lobanjo in, ko ji je v dlan potrkalo srce, zašepetala: Ber-
nardek, si živ?... Aleksander je uprl puško v zmrzlo rušo in potegnil.
Spet je uprl kopito, drselo je, globoko v grapi se je potuhnjeno zvirala
ledena kača proge. In tako majčkeno večnost, ven iz nevarnosti, gor proti
luni, ki je po rebri lila v reko. Prosil sem: Ne zameri tiste niče!... Uprl
je puško in me potegnil: Oprosti sramno uš!... In spet je uprl kopito:
Pozabi, Aleksander, ponošeni podplati!... (Prevzet.)
Za prekuhani bobek si nisem sprosil odveze: druga mina nama je pre-
stregla pot. Aleksander je obležal kot svetnik pod križem. V rokah mi je
počival, gledal kot iz blage sanje luno. S čela mu je zamezel potoček.
Potlej ga je presunilo: spačil se je, čeljusti so mu zadrhtele, zgrabil je
za brzostrelko. Glas grlen: Bernardek, Bernardek dragi, maščuj me...!
Tresel je brzostrelko, tisto, pri kaminu ... in: kakšne misli so mu dušo
pomorile, da je ugasnil s tako pokrpano besedo?... Ne bom zvedel. Na
mrzlotnem podstrešju je ostal le spačeni šepet: Bernardek, Bernardek dragi,
maščuj me!... Ostala ... brzostrelka! In kronika z usodami — imajo lutke
usodo? — z usodami, sem rekel, tistih priimkov in imen med hišami, pod
korci. In med priimki in imeni, ki žro cmoke in pečenice, (razdraženo)
se oblačijo za na ples ali za k maši, love ribe ali pa zlivajo pomije v
korito, pomije sosedu za vrat, pomije na sončne žarke, ker so žarki čisti
in nedolžni — (uplahne) sredi gnojišča stoji na marmornati cokli spomenik.
Mogočen, tako iz ene žile, ves kakor iz polnočne misli, ki naj bo pogum,
žrtev, stisnjeni zobje, skrita solza, tovarištvo, nesebičnost!... (Lajež psa.)
Veličasten, zlat v rdečih zahodih, da je greh, obesiti umetnino pasje-
glavčku s francosko kapo, onemule ... (Suho.)
Ničkolikokrat sem se vprašal: ali sifilitik lahko spočne Apolona? (Nežno.)
Prijateljček! Aleksander! Trinajst in pet Nemcev sem podrl! In ko sem
pomeril in ko sem sprožil, sem — pa saj veš — nate mislil!... Ta pa zlo-
voljan, kakor neprespanih živcev: Bernardek, Bernardek dragi, maščuj me!
(Razburjeno, šepeta.)
Slišim ta, kadar se v burji skodla zmakne, če sova zaprhutne, ko se pod
gotska vrata s sveče senca zlizna, Aleksander!... Ne gniješ sam pod
rušo... misliš, da sem obljubo izpolnil? (Premolk.)
Za vraga, rad si jo imel!... Strašno rad, Kristino!... Nisi bil v dve gube
zaradi lakote in močeradastih voda — zavoljo Kristina si se z uroki naphal!
Preveč rad!... Slišiš?... Bom zakričal: PREVEČ RAD SI JO IMEL!...
Ah, nisi čul, daleč v rebri, nad predorom, kjer se še pokopan mrlič za
smrekov štor drži, da ga strmec ne bi v reko skotrljal. (Mrzlo.)
Ná, moje gube, znamke bi lahko zatikal vanje!... Knjiga, oglato popisana
v soju voščanica, je stara petnajst in poldrugo leto. Naj jo bero, če bodo
rod in ne izrodek, Aleksander. In ko bodo tudi mrtvim srca mirna. (Vete-
ransko prevzet.)
Se veš, kot gams sem drčal po melišču proti vasi, z brzostrelko v pèsti
pa s strahovi v temi, ki se je nismo bali!... Listaj, bil sem pravičen
sodnik! Ce bi imel odrček z lutkami, bi si zabavo privoščila! (Nič več
veteransko.)
...Križana dežela, z brzostrelko, po stezi, v vas! Se pomniš: kot gola
starka je luna plesala po nebu!... Zupana bi nataknil na kozolec, lutko
pisarja na mezinec... Čudno, bog pomagaj! (Krikne.)
Zastor!... Lutkovna predstavica, sem rekel! Vsa v knjigi, vsa resnično.
Najbolj resnična bodo lutke! (Tihota.)
In moje krvave roke.
645
(Cirkuška glasba.)
ŽUPAN (ko da cigaro otresa): Mislim, da kdor ne misli, ni misleč človek. Pisar
Stolička, misliš?
PISAR (kakor pisar): Vedno mislim, tovariš župan!
ŽUPAN: Torej — prav imam! Imam prav, pisar?
PISAR: Časopis v dokaz!
ŽUPAN: Postoj, iz lesenega stola bom sédel v usnjenega! Ta človeka zbere,
poglobi... Začnimo!
PISAR... (bere): Prišel je na govorniški oder... vse ali samo konec, tovariš
župan?
ŽUPAN: Konec! Se reče, iz konca napravi članek! Časopis je tri leta star,
lahko bi vedel!
PIS'AR: Dobro, takoj: Njegove besede so vsi navzoči pozdravili s ploskanjem.
Njegove besede so vsi navzoči pozdravili s ploskanjem. Njegove besede so
vsi navzoči pozdravili s ploskanjem. Njegove besede so vsi navzoči po-
zdravili s ploskanjem. Njegove besede so vsi navzoči pozdravili s plo-
skanjem. Njegove besede so vsi navzoči pozdravili s ploskanjem... In
še konec članka: njegove besede so vsi navzoči pozdravili s plokanjem.
ŽUPAN: Članek in pol: skop v besedah, nič motoviljenj, dejstva! Zakleni
časopis v miznico! Dokumentov ne gre frfljivo spravljati.
(Pri oknu.) Pisar, gomila konjskih fig na trgu!
PISAR: Dovolite!... Da, hudo nemarno!
ŽUPAN : Trg nemaren — nemaren župan !... Scukane brezove metle, zlom-
ljena žrd, zgubljeno kopito! Mimogrede se ti na lov pripelje minister ali
komite ali kaj podobnih imenitnih živinčet... Pisar, srednjeveški nemar-
nosti je treba korenito vrat zlomiti! Podaj mi s kljuke klobuk, za menoj!
PISAR: Izvolite, tovariš župan!
ŽUPAN: Na vaški trg, sem rekel, konjskim figam bliže! Naj se ve in vidi,
da oblast ne dremlje! Dober general je pri vojščakih, ne pa v zaklonišču!
PISAR (po stopnicah): Poročal bi, tovariš župan, o krajevni politiki.
ŽUPAN: Na hitro! (Cez trg, kovač, cirkularka, motor, osliček, vrane.)
PISAR: Invalid Pavle že poldrug teden zgagari, kako bi pisal vplivnežu. Zimske
noči ga je iz Kolpe potegnil, ustaši so streljali in je konj v valove počepnil,
pa ne naprej pa ne nazaj. Pravi: Razkril mu bom vso gnilolao!
ŽUPAN: Gnilobo je nujno skidati, pravilno! Partizanskega invalida Pavleta
okronaj za pijanca. Drevi ga hrupno napij — na občinske stroške.
PISAR: Na občinske stroške!
ŽUPAN: Junaško naprej!
PISAR: Darinko še nisem mogel tresniti iz službe. Kot hobotnica se je prisesala,
vsa bleda v obraz in vsa črna pod oči. O Auschwizu več ne ropota, je pa
ondan čevljarju potožila, kako imenitno se je nemškim hlapcem življenje
zasukalo.
ZUPAN: Je imena omenjala?
PISAR: Trikrat je proti vaši hiši pogledala. Spet se je loteva tuberkuloza, vsa
bleda je v obraz —
ZUPAN: — in vsa črna pod oči! Ne ponavljaj, pisar!
PISAR: Oprostite, tovariš župan!
ZUPAN: Ce bi se sindikat upiral — pa se ne bo — mu postrezi: V naprednem
uradu, jim povej, ne trpim žensk, ki se s splavi uničujejo!... Ne, namesto
splav reci: abortus. Ce je kapitalistični čas zlato, jim povej, da je socia-
listični platina. Odžagati moramo vejo, ki s svojo sušico... nak, primera
je nevarna! Preganjamo pajke, jim povej, ki se debeli j o na račun delovnega
ljudstva!
PISAR: Tovariš župan, sem prav slišal: naj raztrosim, da se z abortusi uničuje?
Majčkena pripomba —
ZUPAN: Pripombe svoji ženi postavljaj!
PISAR: Tovariš župan! Kako naj Darinki očitam abortus, ko pa smo ji spomladi
moža proglasili za impotentnega!
ZUPAN: Pisar, zaleti se v brzojavni drog in naj se ti v božje ime posveti!...
Z žebljem bomo dve podobi pribili! Kaj naj staroslavna vas misli o ženski,
ki abortira navzlic župansko dokazani moževi impotenci? ... Pa je tudi
Marija zanosila od duha, ko je Jožef bil pač Jožef: razpet plašč in tesarica
na ramenih!
PISAR: Zdaj pa debelo zoprna zadevščina!
ZUPAN: V vasi so samo zadevice!
PISAR: Pravzaprav res, ni iz vasi človek s francosko kapo in v oglodanem
suknjiču. Bi rekel: takle Nič Posebnega na dopustu. Sonce, reka, zrak, pravi,
sive skale. Včeraj pa je zamotovilil prgišče besed!
ZUPAN: Predvsem: kje stanuje?
PISAR: Nad reko, pri grobarju, v izbici. (Sramežljivo.)
Rekel je, da v vasi — smrdi!
ZUPAN: Natančneje: ali zavoljo smradu po pesniško, takole pisker za lonec?
PISAR: Rekel bi, da smrdi... se pravi, tujec je menil po pesniško.
ZUPAN: Da v podobi smrdi?
PISAR: Ce sem prav razumel.
ZUPAN: Hm... Domačina miže za norca okličeš, za vlačugarja, lenobo. Sveženj
sveč mu v skedenj podtakneš: Sonca krade, kruha, državljani, lačnim ustom
delavskih otročkov!... Tujec pa se ne sesede dva, tri in na kolena! Da ni
kakšen Inkognito Zgaga s komiteja?... Ukazal sem: tujec naj v vasi ne
najde ne postelje ne slame! Se grobar upira?... Zapiši ga v koledar! Na
647
jesen, ko bo kostanj na mizi, rebula, bom, krta mrliškega, s krempeljci
uščipnil!
PISAR: Jeseni bo prepozno.
ZUPAN: Kani pobegniti?
PISAR: Zal, tovariš župan: v nebesa! Davi mu je župnik prinesel olje. Tujec je
izza peči z ogelčkom risal —
ZUPAN: — zakaj me ne spomniš, da bi te vprašal: kaj je po poklicu?
PISAR: Podobar, nekakšen kipar.
ZUPAN: Bandero plapola, zoprni j a pa kot škarpetelj tone v mlako!... Ce je
kipar, naj bi bil umetnik. Umetnik pa trnček prezre in hlastne po pečenki!
PISAR: Slabo razumem, tovariš župan!
ZUPAN: Sem te kdaj prosil, da me razumi? Vzdigni uhlje: manjka v cerkvi
kakšen kip?
PISAR: Cerkev mrgoli od marmornatih, poslikanih, črvivih! V župnišču sta dva
objokana angela in tri mavčaste Marije, pri mežnarju pa steklen Jezus s
farizeji.
ZUPAN: So viharji razmajali kužno znamenje pred zapuščeno vojaško pekarno?
PISAR: Ne vem.
ZUPAN: Pa kapelica pod gozdom?... No, kapelica, kjer na Kristove žeblje po
lovu zajce obešamo!
PISAR: Kapelica ne strada kipov.
ZUPAN: Mrtvašnica?
PISAR: Tam je na kupe kipcev z nagrobnih kamnov.
Zupan : Hm, kako naj umetniku pečenko pomolim?... Postoj, pisar, zakaj tu
sva! Popravljam: SEM tu!... Starodavna mesta se košatijo s kipi rib in
devic in vojskovodij in menihov in učenjakov!... Pa mi? Ne devic ne
učenjakov nimamo. (Premolk.)
Jih pa tudi ne potrebujemo! (Premolk.)
Spomenik, in že ime pove, spominja rodov rodove na ljudi, ki so spomenik
postavili !... Ponovi !
PISAR: Spomenik, in že ime pove, spominja rodov rodove na ljudi, ki so
spomenik postavili!... Imenitno! Pozni rodovi se bodo spominjali tovariša
župana in potlej nič in potlej nič in potlej, če boste dovolili, mene, vašega
pisarja!
ZUPAN: Le dober general ohranja v ognju pušk pametno misel!
PISAR: Bog pametnim pomaga.
ZUPAN: Bog pametnim, a zlodej poštenim! Pa se hudič boji blagoslovljene vode
in bog zmaguje, se reče, pametni imajo vedno prav!
PISAR: Zakaj pa ste se potlej takorekoč samo z bedaki obkrožili?
648
ZUPAN: Previsoko modroslovje za pisarja! To so pametni bedaki. In dovolj
za tvojo lobanjo! Ce hočeš spati brez prehlada, toplih nog, ne tuhtaj o rečeh,
ki zavoljo vlažnih sanj prizibkajo v kihavost celo poštenjaka tvoje baže...
Hm, nà, spet konjska figa! Tc, tc, strašno!
PISAR: Tovariš župan, iz krčme prihajajo možgančki, kot pravite, podjetja za
izdelovanje umetelno ponikljanih žebljev!
Zupan (na mah pritličen, pohleven): Koga vidim, komu bom ročico stisnil!
DIREKTOR (vedno kisel, mrzel): Pozdravljen, župan. Spokojno smrčal? Si se
v sonce zbudil?
ZUPAN: Pisar, pejd, pejd!... Ne pozabi grobarja zabeležiti v koledar! Mistič-
nim mazilom ne verjamem več. Dandanašnji sveto olje lahko reakcionarno
zataji! (Ponižno.)
Kako, direktor žebljev, urarček, butičica?
DIREKTOR: Predvsem: ducat let že nisem več urar. Bistro butičico le v prav-
ljicah srečaš. Tretjič pa: ne preganjam tujk, ne trebim jezika, ampak odkar
so sovražniki države stkali krilatico, da je direktor glava brez šol, ravnatelj
pa glava s šolo, zamižim, kadar me kdo zamazano ogovori!
ZUPAN: Eh, ravnateljček!
DIREKTOR (zviška, pajdaško): Stara krota! Stebri družbe se moramo v smrd-
ljivi vasi oplesti z bodečo žico spoštovanja!
ZUPAN: Smrdljiva vas? Ko pa sem pravkar prikorakal takorekoč razčistit
položaj! (Se spomni.)
Tujec v francoski kapi uživa pri grobarju zrak in jutranje sonce, vmes
pa toži, da pri nas smrdi!
DIREKTOR: Preženi ga!
ZUPAN: Umetnik je! Ce takle stegne nos, daleč zalaja. (Se zapelje.)
Kot rečeno: vas potrebuje kip! Tako častita, pa brez kipa! Kaj pa letovi-
ščarji? Velik, svetopisemski! Kip, ki že z v zrak pahnjenimi prsti ureče.
Za letoviščarje nista pomembna vodovod, stranišče — bradati legajo pod
šotore, kot rekruti, na slamo! Starožitnost, to! Postiljonski večeri, zakrižana
okenca, zamašene greznice s podganami, ženske, ki z bakrenimi kotli vlačijo
vodo od reke... pa nadčloveško imeniten kip! Mili bog in ganjenost!
DIREKTOR: Spomenik naj bi umetnika — podkupil?
ZUPAN: Zgodovina nas uči, da le s poticami umetnika upogneš.
DIREKTOR: In koga naj bi bron razkazoval?
ZUPAN: Mene, tebe, naju!
DIREKTOR: Za sladkorno nadlogo in za naivno trpiš!... Da bi župan in rav-
natelj tičala na marmornatem podstavku, pri njunih nogah pa, po sokolsko,
plešasti pisar Stolička z rogom Fortune v naročju —
649
Zupan : Žlahtna podoba! Vaški župan, se reče, oblast, politika! Pod pazduho
drži ravnatelja, se reče, gospodarstvo, vsakdanji kruh —
DIREKTOR: Pogovori s pisarjem so te razvadili! Žlezi s spomenika in spomni
se, kako nama pižmovke — invalid Pavle, Darinka iz Auschwitza, gomazen,
ki oteklih vek oprezuje — strežejo po vsem, kar sva! S čim bi plačal
spomenik?
ZUPAN: Z novci, ki sem jih za šolske klopi namenil!
DIREKTOR: In kam bi ga postavili?
ZUPAN: Pred krčmo, na trg. Od severa bo videti, od juga, in še iz cerkvenega
zvonika.
DIREKTOR: Na trg da, pred krčmo ne! Ah, župan: osa me je rodovitno pičila!
Spomenik naj kaže junaškega partizana, ki vrže ročno granato v najsijaj-
nejši zmagi nad —
ZUPAN: — ročno granato...?
DIREKTOR: Partizan! Tarzan! Na prsih ščit iz odlikovanj, jahalne hlače pa
v škorenjčkih iz jelenjega usnja!
ZUPAN: Ce pomislim, da bi umetnik v bron ulil invalida Pavleta —
DIREKTOR: To bo MRTEV partizan! Ko bo granato vrgel, ga bo posekal rafal.
ZUPAN: Da je umrl, veva midva! Kdor pa bo kip gledal —!
DIREKTOR: Pribili bomo tablico iz medenine: SEL JE SKOZI JURISE V
SMRT, DA BI BILO NAM LEPSE! ... Vsak pismeni bo uganil, da je takoj
potlej partizan umrl.
ZUPAN: Je že bolje!
DIREKTOR: Pa še: bron imej obraz padlega Kristininega moža! Pod oknom
naj jo noč in dan, v soncu in v snegu, do smrti opominja: ko sem za svobodo
pasel po zelnikih svoje kože, krogle in uši, si se, moja žena Kristina,
candrsko.valjala z nemškimi hlapci!
ZUPAN: Domoljubno! Mimogrede jo podkuriš razrednemu sovražniku!
(Premolk.)
Ampak je bilo preklemansko prijetno! (Premolk.)
Božala me je z rdečimi nohti, pred ogledalom je gorela sveča, vas je ležala
v zimskem spokojstvu, na mostu so čez reko v noč prežale nemške straže,
v kuhinji pa si kvartal in srkal iz kozarca žganje... Ah!
DIREKTOR (mrzlo): So stvari, župan, ki jih velja pozabiti!... Torej: nikdar
nisem pri Kristini metal kvart in žganja pil, ko te je nemška cipa z nohti
božala, župan!
Zupan (iz sanj iztrgan): Ljubi ravnateljček!... Sele ko si nehal prekupčevati
z živino in si začel Nemcem les prodajati, si mi takorekoč odstopil posteljo!
Potlej sva Kristino diplomatsko imela, fifty-fifty! Se pravi: ti si jo imel,
jaz sem pa mislil, da jo imam. (Užaljen, z očitkom.)
650
Doklej naj použivam, kar boš pokraj sklede puščal? Bil si župan, a jaz tvoj
pisar! Pa si postal možgančki v podjetju za izdelovanje umetelno ponik-
ljanih žebljev, me posadil na županovanje in —
DIREKTOR: Pustiva gospodarstvo, o umetnosti sva govorila! Zupan, kakor
vedno: oče si čudovitih domislekov! (Zupanov besednjak.)
Padli partizan Aleksander bo, žareč, bojevit, v jurišu na tisočletnega so-
vražnika Slovencev in Slovanov, bronasto kričal o pravovernosti vasi, očital
bo Kristini greh in ... (Podleže spominom.)
Kobilica nesramna, nemarna, okusna! In gramofonček s trobljo, pomniš?
Vseród, vojna, smrt, na Aleksandrovih blazinah pa vonj Kristinine kože,
polmrak sveče v ogledalu, barvane razglednice! Poročna slika, na steni:
Aleksander s ptičjim obrazkom, Kristina z lilijo... Ah, oči se mi meglijo!
Spomenik, župan, spomenik brezskrbnemu vojnemu času!... Tak stopiva
k umetniku!
GROBAR (miren in kot na lopato naslonjen): Ni čudno, gospod kipar? ... Živ-
ljenje mi bo čez pol ure ugasnilo, pa se kakor s slik spet in spet spominjam
mrličev, ki sem jih pokopal... Pojutrišnjem bom legel mednje... Mrliči —
imenitni, revni, lepi, grdi, ustreljeni, obešeni. Skoraj vsi več vredni kot jaz.
In naj bi mi zdajle bilo težko?... Pa vendar — strašansko bridko je pri
srcu, čeprav se niti hrast pol večnosti ne maje, kaj šele piškav bezeg!
Umiraš, huje je, ko da bi ves svet umiral. Se pravi: ko umiraš, umro zate
vsi in vse. Človek se rodi, umre — kolikokrat na dan, na noč, se svet rodi,
umre ... (Premolk.)
Kdaj ste prvič gledali umirajočega?
UMETNIK (riše grobarja): Na Notranjskem, stari, ko smo prijatelja ustrelili,
partizana. Lakota nas je ob tla treskala — pri kmetiji zmanjka kokoš.
(Premolk.)
Gospodinja zavrešči, preplah, pokaže komisarju: Tale!... Ustrelili smo ga.
(Premolk.)
Ženska si je med zadoščeno pravico sesala umazane prste. Mi — mi smo
jokali. Komisar se je kremžil in preklinjal. Puške se še niso ohladile, vrne
se patrulja: in kmetica spozna v kodrastem kurirju kurjega tatu! Spet
zavrešči in terja, naj komisar tega poči, ta je pravi! Prejšnji — zdaj je za
hlevom ležal — je bil pomota. (Premolk.)
Komisar vpraša: Si res ukradel kokoš? Mladič pokima: Res ... Komisar nam
ukaže v polkrog in ko smo puške nabijali, se mi je partizanščina do
bruhanja zastudila. (Premolk.)
Kmetica je, koščena v predpasnik in s palcem, spet čakala na pravico.
Pa komisar pahne babo pred zid in ukaže ogenj !... Bruhnili smo v smeh.
651
Smejali smo se, jo zategadelj samo obstrelili. Kot v stranišču je počepnila.
Dvakrat smo polnili in šele v tretje so jo angelci vzdignili v nebo.
(Premolk.)
Nikdar več nisem tako srečen ubijal.
GROBAR: Bog pomagaj, to ni bil uboj! (Lajež psa.)
UMETNIK: Miruj! Še kocine iz nosnic in podoba bo končana. (Lajež psa.)
GROBAR: Besede so mi štete.
UMETNIK: To resnico bi lahko odkril že v zibeli.
GROBAR: Pes je zalajal!
UMETNIK: Ze dolgo laja.
GROBAR: Potrkala je smrt, pa je psiček ne pusti do gospodarja.
UMETNIK (pri oknu): Dve nič sestradani, podbradkasti in kot cesarski policaj
v loj omotani smrti. (Gre iz izhe.)
GROBAR: Spet pijani, gospod, pa dvojno vidite... Odhajam, ne odhajajte!
(Lajež psa.)
UMETNIK: Dovolita, predstavil se bom: pes, ki laja, ne ugrizne!
DIREKTOR: Mar strelja v črno, kdor samo navaja pregovore?
UMETNIK: Odvisno pač od položaja.
DIREKTOR: Potožili ste, da smrdi!
UMETNIK: Kakopak!
DIREKTOR: Za nevljudnostjo bolehate!
UMETNIK (igrivo): Lačen pes je nevljuden, renči. Hkrati pa hudo pravičen.
Ali vsaj: tudi ugrizne zavoljo te čednosti. Primerček: direktor podjetja za
izdelovanje umetelno ponikljanih žebljev ima priležnico —
DIREKTOR (izzivalno): — ki komaj napentljá podpis, čeprav prejema plačo
tajnice! Tisti ravnatelj sem jaz!... Potlej ste pripomnili: pred vojno je
iz svojega žepkà ravnatelj kurbe plačeval, zdaj mu jih država!
UMETNIK: Natančno!
ZUPAN: Gospoda, v staroslavni vasi, ki ji jaz županim, se ne bosta prepirala!
Bog živi, pravim, vse narode!... Potrudila sva se, da bi vam, tovariš kipar,
predlagala: postrgajte nam zgodovino z duše, vlijte jo v bron, rodov rodo-
vom v spomin na tiste, ki —
DIREKTOR (mrzlo): Cena ni važna, zlahka se bomo zmenili, sva mislila!...
Zdaj pa: župan, milijoni gredo za šolske klopi! Pejva!
UMETNIK (preobrat): Postojta, vaška žezlonosca!... Umetnost se vama klanja
do grobarjevih fižolovk! Zruši se, stolp sijajne osamljenosti! Prišla sta,
uče Latinci, videl sem, zmagalo je-ljudstvo!
DIREKTOR: Čeprav smrdi v vasi?
UMETNIK: Le brda gledam, s travnim plišem krita, in trate, nasmehljane od
marjetic —
652
ZUPAN: Mili bog, kot iz knjige!
DIREKTOR: Od ganjenosti smrkaš, župan, ravnatelju ti pa med tem država
priležnico plačuje!
UMETNIK: Kje že so gnili časi! Dandanašnja pravica nima več obvezanih
očnic —
DIREKTOR: Hočete reči, da je že dodobra slepa?
UMETNIK: Nikar!... Oko ji je ribje in zvedavo, meč oster, sodniški plašč pa
prav žlahtno naguban!
DIREKTOR: Za vraga, kot iz časopisa.
Zupan (neučakano): Bi se kar zmenili!
UMETNIK: Višina kipa?
ZUPAN: Arhangelska! Mojzes, poldrug junak!
UMETNIK: In koga naj bi bron razkazoval?
DIREKTOR: Junaškega, predvsem pa padlega sovaščana.
ZUPAN: Ce bi še majčkeno premislili, ravnatelj —
DIREKTOR: Sem rekel: partizana Aleksandra z granato v pèsti in z brzostrelko
v zobeh!
UMETNIK (poskoči): Partizani vendar niso bili psi bernardinci, če lahko
pripomnim !
direktor: Lahko pripomnite.
UMETNIK: Torej: pognal se je, s prižgano ročno granato, z brzostrelko, in v
plamenih svoje ihte —
DIREKTOR (mrzlo): Imenitno.
ZUPAN: ...še majčkeno pomisli, premisli —
DIREKTOR: Imenitno, umetnik!
UMETNIK: H grobarju grem po kovček. (V izbi.)
Ej, stari, odhajam! (Tihota.)
Pa psiček je res v smrt zabevskal. (Premolk.)
Cez obraz te bom pogrnil in... zbogom, pokopališčni modrec! Za tri
brigade trupel si pod zemljo spravil, pa vedno čistih rok, spokojnega srca.
(Pred hišo.)
Umrl je, grobar!
Zupan (razdraženo): Skoda!
DIREKTOR: Cemu?
ZUPAN: Ukazal sem: Pisar, v koledar ga zabeleži!
UMETNIK: V koledar?
ZUPAN: Khm, he, zavoljo... pokojnine!
UMETNIK: Od česa pa je revež živel?
DIREKTOR: Od mrličev. Pejmo!
653
(Noč in veter od reke ne samo od pijače pijan)
UMETNIK: Ce dovolite, milostna gospa!
KRISTINA (vedno z naveličanim podsmehom): Naprej, umetnik! Vse sem slišala:
(Oponaša.)
Obklesali partizana, pred bajto postavili! Z marmorja bo spomenik rodov
rodovom kazal pot iz suženjstva v svobodo! Staroslavna vas drhti od
ponosa. Svet bo vendarle spoznal, da nismo gnezdo cip in šlev, pač pa
zibélka domoljubja kremenitih src trdnjava!... (Premolk.)
Na zboru volivcev sem poslušala župana. Zaploskala sem, potlej zardela —
UMETNIR: Skromnost je čednost samo krepostnih žensk!
KRISTINA: — potlej zardela, še potlej pa sem pljunila! Vstopite, zebe, zakaj
pod haljo sem le nagec in golota!
UMETNIK: Ura pozna, noč gosta in — majčkeno sem pijan!
KRISTINA: Nos ste si opraskali.
UMETNIK: Dvakrat sem stopnice naskočil, potlej šele je izza rožanca luna
posvetila. Kot rečeno: majčkeno pijan. Zavoljo vina in stvari, ki se nekako
nočejo v vinu utopiti.
KRISTINA: Naj vam kamilic skuham?
UMETNIK: Kristus, ne! Ko sem bil v partizanih —
KRISTINA: Tudi vi?
UMETNIK: Latinci pravijo: Tudi ti... (Premolk.)
V gozdu so me bolničarke, ranjenega umivale s kamilicami, me napi-
jale s kamilicami, me dišavile s kamilicami, mi predavale o kamilicah!
(Ceremoniozno.)
KRISTINA: Bila, bila lepa! Zdaj sopem pod četrtim križem, rožic pa skoraj
več ne trgam. (Premolk.)
Moj gramofon! Malo smešen, a srcu neverjetno drag. Kadar mi v goste
primeži samota, si zavrtam spomin iz ur veselja in opojnih serenad.
UMETNIK: Kakor slavček gostolite!
KRISTINA: Podčastnik me je, veste, izobrazil. Prej sem okorno govorila: oče
kmet, kmetica mati, moj Aleksander pa tesar.
UMETNIK (se spomni): Župan me je iz krčme s prošnjo k vam nagnal: pokažite
mi slike, prelistaj va Aleksandrova pisma, pripovedujte! In sfrfolela bova
pod perutkami umetnosti, gospa —
KRISTINA: Slike?... Mar hranim Aleksandrovo? Dajte mi iz omare skri-
njico z narodnimi vzorci, poglejva!... Jaz pri obhajilu, strašna pentlja,
neokusno!... To je Petrač, za gasilce je svaljkal čevapčiče in potlej
čez mejo pobegnil. Uh, krčne žile, ko da so mu gliste omrežile noge!
(Podsmeh.)
654
Tovariš ravnatelj ponikljanih žebljev, med vojno, na Silvestrovo! Ho, ho,
obuta čevlja izpod naslonjača! Tam je ležal tovariš župan, poten, testen,
do blaženosti blažen!... Ah, Italijan Corrado, trgovski potnik! Hote je
zdrsnil pod kolesa vlaka. Prinašal je dišave, čokoladine in drobcene novosti
iz ciparn: ko sva se ljubila, na primer, je terjal, naj pojem Jobov psalm.
UMETNIK: Italijani petje skrbno gojé.
KRISTINA: Podčastnik, ljubi Fafigli! Ta me je v leporečju izobrazil! Brčiće,
kanjuhov perešček na klobuku, jeklene oči! Včasih se je na postelji vzdignil
in kriknil: Hočem, da moje ljubice govoré lepše od markiz!
UMETNIK (kot oškodovan): Fafigli vas je pač imel rad!
KRISTINA: Padel je, partizanska zaseda. In krogla: naravnost med brčiće.
(Premolk.)
Moja mati, z ruto, med setvijo, ne glejte, kmetica! Tale pa je... Ah, tale,
moja skrivnost!
UMETNIK: Življenje me je prisililo spoštovati skrivnosti.
KRISTINA: Pravzaprav nič posebnega! Na pol geometer, beležil je kmetije,
ki so na boben grmele. Prihajal je s privihanim ovratnikom, me slečeno
postavil pred ogledalo in obakraj prižgal dve sveči. Potlej je legel, grizel
jabolka in me gledal in jabolka in gledal in jabolka in gledal —
UMETNIK: Vaše telo je najbrž jutrovski kipec!
KRISTINA: — ko pa je jabolk zmanjkalo, zaspal... Hop, tu je pa Aleksander!
Partizan in sploh, kot nalašč za vašo potrebo! Sliko je prinesel star'drvar,
ki je gor do ceste drčal les. (Premolk.)
Ampak takrat je bil Aleksander že mrtev.
UMETNIK: Torej Aleksander! (Premolk.)
In iz te skrpane suknje naj napravim Mojzesa? Ihtastega angela z brzo-
strelko! (Privoščljivo.)
Žalostne oči in shujšana postavica in iksaste noge... (Podsmeh.)
Iz katere zagate ste pobrali tolikanj klavrnega človečka?
KRISTINA: Bil je do smrti dober.
UMETNIK: In najbrž nežen?
KRISTINA: In zelo! — nežen.
UMETNIK: Plemenite besede! Poljubil bi vas!
KRISTINA: To še vse pride!
UMETNIK: Kako pravite?
KRISTINA: Rekla sem: preveč rad me je imel! A naj ogenj še tako sili, iz
mokrega polena ne bo isker. Trenutek slabosti, zobobol, ne vem, in po-
roka ... Tuhtala sem, pa nič iztuhtala: tako strahovito rad, ne poznam psa,
ki bi tako ponižno ležal gospodarju pri nogah — pa me je zapustil in šel v
partizane. Razrešite uganko!
655
UMETNIK: Prizanesite mi z razpotji in naj vam pobožam baročno roko!
KRISTINA: Zdaj pa pod oknom, noč in dan, v soncu in v snegu, do smrti!
(Premolk.)
Okoli srca me včasih zaskeli.
UMETNIK: Cigarete!
KRISTINA: Hm, mislite?
UMETNIK: Sam tudi preveč kadim. Pa me zaboli, zdrznem se: vest!... In
potolažim cigarete! (Premolk.)
Torej Aleksander naj bi, Mojzes iz srobotja, Nemce z bombami zasipal...
Ah, bridko, umetnik! Speci iz peska mahovko, skupaj juho iz narisane
kosti!... Zupan in ravnatelj pa: Partizanski arhangel!.. . (Premolk.)
Ko da sta huda na vas?
KRISTINA: Nekoč sem ljubimce menjavala kakor nebo oblake. Včasih je med
nas posegla usoda: podčastnika so mi partizani pobili, Aleksander je v
partizanih padel. Zupan in ravnatelj sta mi zamerila, da sem ju za nem-
škega vojaškega brivca zamenjala. Zdaj mi pa zamerjata, ker sem svojega
moža takrat z njima zamenjala! Ni smešen svet, umetnik?... Potno čelo
imate. Vam je slabo?
UMETNIK (slovesno): Ne vikajte, gospa!
KRISTINA: Ti pa prenehaj z milostno gospo! (Osamljen lajež psa.)
UMETNIK: Kadar ležim, me vest manj peče od . .. cigaret.
KRISTINA: Kravato ti bom razvezala.
UMETNIK: Prižgi pred ogledalom sveče. Kohko je ura?
KRISTINA: Polnoč bo. Cas, ko se gostilne zapirajo, iz odprtih grobov pa
mrliči počasi lezejo na čudaška popotovanja.
UMETNIK: Kristina, ne preklinjaj!
KRISTINA: Občutljivega te je mama naredila!
UMETNIK: Obla ramena, Kristina, in živahno se ti po trebuhu sence nitkajo!
Pri svečah ostani! Tihota, somrak in polnoč, ki se bliža... aj, cigarete!
(Premolk.)
Umetniki skrivamo pod rebrci lekarniško tehtnico na dve srebrni skodeli.
Včasih zarjavi, ne sem ne pade ne tja, skodelica ... Ah, svet je predmestno
skladišče zarjavelih tehtnic! Zagatno je, Kristina.
KRISTINA: Tam je gramofon! Bi zaplesal?
UMETNIK: Kadar imam žulj na vesti, me noge bolé.
KRISTINA: Kaj sploh zmoreš? (Gramofon : popevka.)
UMETNIK: Umetnost ukrasti iz narave in jo kopičiti v skrpucalo! Žalost-
nega Aleksandra prepáckati v lepotca, ki granato meče... To zmorem!
(Besno.)
656
Ta Aleksander, ta sema v titovki, ta revica izjokanih oči! (Krikne.)
Hočem, da ga sovražiš! (Premolk.)
Spet srce! Preveč kadim. Bom, bom ga napravil, partizana... Partizana?
Kaj nisem sam tudi bil partizan?
KRISTINA: Ne greni se, poslušaj gramofon!
UMETNIK (tjavdan): Poslušaj gramofon in bronu kradi kip!
KRISTINA: Kdaj boš začel?
UMETNIK: Jutri.
KRISTINA: Ura je polnoč!
UMETNIK: Si zaklerjila vrata ... zapahnila polknice?
KRISTINA: Zamiži, golobček, polentica!
UMETNIK: Koraki po stopnicah, krik od reke? Slišiš?
KRISTINA: Zgolj gramofon.
UMETNIK: Nič drugega?... Ah, potlej je dobro.
KRISTINA: Zapri oči!
UMETNIK: Zakaj, Kristina?
KRISTINA: Sveče bom utrnila. Jutri se boš s kipom spoprijel.
UMETNIK: S partizanom, ki granato meče ...
KRISTINA (tiho): Z Aleksandrom. (Osamljen lajež psa.)
(Cirkuška glasba.)
UMETNIK: Tovariš župan, tri vzorčne lutkice iz gline: izberite pravšnjo.
Pazite, tovariš ravnatelj, krhko je, mokro, lahko bi partizanu glava odletela!
Torej ta? Saj je res najbolj podoben partizanskemu ... kako smo rekli? ...
arhangelu. Dobro, tovariša, zgodi se vajina volja!
(Cirkuška glasba.)
UMETNIK: Kako, Kristina? Da je kip kot knez iz pravljice in nikdar Alek-
sander? Ha, ha, in da tako jezljivega lepotca ne bi zavrgla za župana,
ki... psss, v tej staroslavni vasi imajo celo brenclji uhlje!... Kako?
(Se zmede.)
Da je po očeh vendarle Aleksander? Žalosten kot... Saj, tudi umetnost
ima včasih kratke noge.
(Cirkuška glasba.)
UMETNIK: Zdaj ga mojster kamnosek, nalahno pokrijte. Župan bo pocuknil
za vrvco, pihalna godba pa naj jo, tovariš kapelnik, zaradi imenitnosti šele
takrat ureže!... Venec s komiteja k zlatim črkam, šopek partizanskih
vdov pa pred noge!... Ne obešaj rož na brzostrelko, saj ne prodaja prest
in pa čebule! Ravnateljev mak s trobojnico mu na škorenj nasloni. Aj,
srce, spet preveč kadim!
Zupan (vrvež, jok dojenčka): ... Zatorej, tovariši, v čast in hvalo staroslavne
vasi, saj ste z žrtvami gradili oder, ki smo nanj stopili, odgrinjam spo-
657
menik, ki nam bo ne samo v ponos, ampak prst na križpotjih in kresnica
v temi! Prihodnjih vekov rodov v pouk odkrivam, vaš župan, kip, ne-
strohljivo podobo sovaščana, padlega prvoborca, skratka: junaka, in mu
pri polni zavesti vzklikam: (Kakor s krepelcem)
Hvala ti, tovariš, in slava! (Zastava pade.)
VASCANI: Slava! Slava!
KAPELNIK (ganjen): Dva, tri, marš! (Neusmiljeno gasilska koračnica.)
VASCANI: O, leeep!
LEKARNAR (šušlja): Pa zlikanih hlač!
MIZAR (dremlje se mu, zloguje): In na škornjih ostroge, kakor laški davkarji.
SITNE2: Kje pa so naočniki! Aleksander je vendar nosil naočnike! Manjkajo
naočniki! Naočniki s koščenimi okviri!
MIZAR: To ni Aleksander, to je takole — partizan.
ŠIVILJA: Pa Aleksander, ni bil partizan?
KOVAČ: Bil, le hudo suh.
MIZAR: Pa tudi padel je.
ZENICA: In ves svet je zlat, kot angeli nad hlevčkom!
LEKARNAR: Brzostrelko je v oblake vzdignil!
BRIVEC (prevzet): Odtrgal se bo, zakrilil, poletel!
SITNE2: Kam poletel, bedak!
BRIVEC: Ne psuj, tovariš, sicer ti klofuto primažem!
MIZAR (dremlje se mu, zloguje): Kje je umetnik? Umetnika hočemo!
KRCMAR: Vaščani, Bernardek je z gradu črno zastavo pomolil!
BRIVEC: Ne marajte, čuk in čudak je! Zivio!
ZENICA: Joj, oskrbnik Bernardek je mrliško bandero izobesil!
KRCMAR: Nesite mu bokal, vrzite mu pečenko, pa naj za duše v vicah moli!
KAPELNIK: Godba, na le-e-evo! Smer: krčma! Bobnar spredaj, klarinet zadaj,
ob strani pa trobenta!
LEKARNAR: Živeli župan!
BRIVEC: In ravnatelj podjetja za izdelovanje umetelno ponikljanih žebljev!
KRCMAR: In vsi, kar nas je poštenih! (Neusmiljeno gasilska koračnica.)
(Cerkvena ura in šumenje reke.)
UMETNIK (hripavo): Koliko je ura?
KRISTINA: Tri po polnoči.
UMETNIK: Je bila noč mirna?
KRISTINA (zazdeha): Ni bila.
UMETNIK: Si kaj slišala?
KRISTINA: Do dveh. so rogovilili, se trikrat stepli, razbili šipo v trgovini in
godcu harmoniko razparali. Za likof so okoli Aleksandra kolo zaplesali,
658
potlej je eden obležal, dva sta bruhala in ... (Zamišljeno, skoraj nežno.)
Vzela sem vedro, vzela cunjo, šla k spomeniku, umila podstavek.
UMETNIK: Ne puščaj me samega, bolan sem!
KRISTINA: Preveč cigaret!
UMETNIK: Misliš?
KRISTINA: Prepričana sem.
UMETNIK: Prižgi svečo!... Postoj: nisi zapahnila oken?
KRISTINA: ...sem!
UMETNIK (razburjeno): Kaj pa mesečina, žarek, tam, na rožancu!
KRISTINA: Vojna luknjica. Priletela je bila zgubljena krogla.
UMETNIK: Ná nogavico, zamaši! Največ ljudi umre od zablodele krogle!
(Kovač, osliček, vrane.)
UMETNIK (ko da ga je sram): Tri vrečke pomaranč, dva zavitka s kavo in
pet steklenic konjaka!... (Zvonček rmd vrati.)
BRANJEVKA: Pozdravljeni, hvala.
BABICA: Milijon so mu za Aleksandra izplačali. Iz krčme se je h Kristini
zatekel in jesta in pijeta in gramofon navijata ... V temi pod oknom pa
straži padli borec Aleksander. (Vzdihne.)
Moj bog, če ga ne bi iz zibelke poznala!... Kako se življenje dobričinam
raznetopiri! (Premolk.)
In čemu je v partizane rinil? Do generala se ne bi prerinil, Nemci mu
pa tudi ne bi, tako ponižnemu, scukali zaliscev! Kratkoviden, srečen ob
Kristini, zadovoljen: pa se mu je blaženost na mah pretrgala. In kot na
lovčev klic je v hosto zginil.
BRANJEVKA: Ko pa se je lačen, prezebel, kakor volk preganjan — ah, gospa
babica, svet je umazan in ljudje smo grdi!
BABICA: Predvsem pa, koliko grenkobe skrivajo grobovi, potolčenih resnic
in razcefranih sanj! (Zvonček nad vrati.)
(Korakci, orglice.)	*
UČITELJICA: Otroci, prišli smo, to je spomenik!... Lepo v krog, deklice tja,
dečki sem! (Ciceronsko.)
To je torej partizan! Natanko taki so bili vaši očetje in strici. Sovražnik
je zasedel domovino, pa so puške zgrabili in se, potomci puntarjev, postavili
v bran. (Se segreva.)
Skozi sneg so šli, čez led in prek žametov, bredli reke, jedli koreninice,
zmerom s pesmijo na boj pripravljeni in v imenitnih škornjih: sami so
si jih šivali, kakor Robinzon! Zato so vedno in povsod, čeprav malošte-
vilni, zmagovali. (Zadovoljno.)
Otroci, to je kip partizana — zmagovalca!
659
UČITELJICA: Vesna;... Partizan ni nikdar bil žalostnih oči!
DEKLICA (šepeče): — pa vendar! Kakor kuža Whisky, ko ga mamica z omelom
in odcvili pod zapeček.
UČITELJICA: Otroci, videli smo kip in spoznali partizana! In ko bo prišel
tovariš šolski nadzornik, mu povejte, kaj sem vam povedala o hrabrih
partizanih!... Zdaj pa pojdimo, deklice spredaj, dečki zadaj!
(Samokolnica.)
PISAR-(zviška): Si pometal. Smetar?
SMETAR (prisrčno): O, pisar Stolička!... Tri liste sem počedil, gnilo jabolko
in ptičji puh, ki ga je veter z gnezda spihal.
PISAR (kakor s palci v žepkih): Ni lep naš kip?
SMETAR: Ne rečem, le da nekako žalosten —
PISAR: Smetar, preklinjaš!... Žalosten, pa se poganja kakor jelen in z granato
v roki! Več učenosti bi si v šoli narabutal, pa ne bi zdaj govejih drekcev
kidal in neumnosti kvasal!
SMETAR (potrpežljivo): Ne jezi se, tovariš Stolička. Od samokolnice se gor
ozrl: ustnice stiska, po licih pa mu solze teko.
PISAR: Ustnice stiska od sovraštva! (Prestrašeno.)
Bog v nebesih! Smetar, kip res joče! (Premolk.)
Ah, krokar z metlo! Sonce je prilezlo, rosa pa je partizanu z lica zamezela!
Naočnike si kupi, loči roso in solze, sicer te bo. Smetar, župan v koledar
zapisal... Umakni se, grem!
(Tuš za klovne v areni.)
ZUPAN: Možje!... Kot župan Benetk se počutim, odkar imamo kip! Imenitna
reč! Ampak____Sosed Lucijan! Si kaj opazil?
LUCIJAN (noslja): Videl, župan, in opazil! Roko z granato krčevito lomi na
srce... Sicer pa, star sem in hudo zanič oči!
ZUPAN: Pisar Stolička?
PISAR: Rekel bi, tovariš župan, če bi rekel: z lica mu solze teko. A brez skrbi:
takorekoč umetne solze, rosa!
ZUPAN: Pa razpoka na prsih?
PISAR: Zgolj odpinkan žepek na vojaškem suknjiču!
ZUPAN: Vseeno — pokliči umetnika!
PISAR: Zaman! Ne gane se iz izbe. Smeti skozi okno kidata, popivata, včasih
zavekata ob gramofonu ... nepretrgoma sta, sodim, pijana!
ZUPAN: Milo ali s silo! Nisem mu plačal, da bi partizanske cmere klesal!...
Se motim?
660
PISAR: Nikakor, kip je ves v ognju bojne slave! Le kadar se mu sonce v bron
ujame, čudno živ. Navajeni ga nismo: oko le udomačeno umetnino uživa.
ZUPAN: Da nimaš prav, pisar?... Ampak roka nad žepkom in — hudiča,
te oči!
(Noč, pes in mirna reka.)
UMETNIK: Koliko je ura?
KRISTINA (naveličano): Golobček, spi ali pa ljubi! Ura je... na posteljni
omarici!
UMETNIK: Ne spati ne ljubiti ne piti ne morem.
KRISTINA: Kmalu bo polnoč, začelo se bo mlado jutro, in tako naprej...
Konjak?
UMETNIK: Hočem!
KRISTINA: Natoči! Pa gramofon navij!
UMETNIK (ljubosumno): Ta prekleti gramofon! Skoz okno ga bom treščil!
KRISTINA: Ti njega, jaz tebe!
UMETNIK: Uh, greh in huda škoda za umetnost! Psss... ko da skovika v
kostanju!
KRISTINA (surovo): Ljubi, razočarala te bom — meni se kolca! Sova v ko-
stanju, mati nebeška! (Premolk.)
Umiri se, vitežček, podčastnik, lepotček.
UMETNIK: Teh vojaških, kandelabrskih Ijúbkanj sem se prenajedel!
KRISTINA: Drug drugega sva se prenajedla in... prenapila. Poiščiva si novo
mrhico in pa škrjančka. Ne za dolgo: poldrug mesec prepiha!
UMETNIK: Ne!... Moja si, tvoj sem!
KRISTINA: Ce sva si svoja, pusti noč in lezi h goskici: kot Jezušček v jaslicah
boš potlej zadremuckal... Tak ne stoj kot lipov bogec pokraj okna!
UMETNIK (grenko): Ta tvoj Aleksander... Kot pes sam je!
KRISTINA (tiho): Vedno je bil sam.
UMETNIK: Naokoli pa vas, kot kolač iz sirotke!... Poganja se iz brona, Alek-
sander, proti luni, in ko da ga slišim, ko da ga slišim: (krikne) kot pes
joče v noč! (Ledeno.)
Kaj ste počenjale, ko so Aleksandri skoz ogoljene veje žmerili v mrtvaški
ples meseca? (Premolk.)
KRISTINA: Kot kdo... Jaz na primer to, kar že v marsikateri najini noči!
UMETNIK: Rekla si, da te je ljubil!
KRISTINA: Rekla sem, da me je strahovito ljubil.
UMETNIK: Do smrti ljubil!
KRISTINA: Do smrti.
661
UMETNIK: Kako si potlej mogla s podčastniki in s trgovsimi potniki in s
Petračem, ki je s krčnimi žilami in s čevapčiči čez mejo pobegnil...
le kako?
KRISTINA: Ná kapljo konjaka!
UMETNIK: Cipa si!
KRISTINA: Vedno sem hotela biti cipa.
UMETNIK: Cipa! Aleksander je stradal, prezebal, se bal, umiral —
KRISTINA: Ondan si rekel, da me imaš zato rad, ker sem cipa!
UMETNIK: Res... (Divje.)
Pa je tudi res, da smo živali! (Premolk.)
Je mar nujno biti Aleksander, betežen od zlagane sreče? Je treba biti
revni Aleksander, da si lahko človek? Je človek le, kdor je slep, gluh,
pohleven? Je res samo naivni dober? ... Ah, ne razumem, glava me boli
in ... tam spodaj, glej ga, Aleksander joče v mesec in ... (Se zdrzne.)
Si zaklenila?
KRISTINA: Ne vem in mar mi ni!
UMETNIK: Bojim se Aleksandra!... Poznaš Puškina, Rusa z zamorsko poltjo?
O kamnitem gostu je pisal... Hudiča poznaš! Pa Wildea, Oskarja?
KRISTINA: Oskarja?... Menda! Pred vojno je prodajal kravate, plešast in
smešen, ker ni zmogel črke r. Na vrata je potrkal in zameketal: Doblo
jutlo, plišel je Oskal, ki klavate plodaja!
UMETNIK: Pisala sta o kipih. O kipih z dušo. O kipih, ki so oživeli. O kipih,
ki so se kot strašna strašila vrnili iz noči! (Zbegano.)
Trepečem pred polnočjo in Aleksandrom, ki molče bevska v luno, ko meni
živci pokajo, pokajo v lobanji kot rečni led na pomlad!... Saj ne razumeš!
Nevredna si in nevredna sva! Ampak jaz — bolj nevreden! Bil sem Alek-
sander, nosil sem puško, prazen nahrbtnik in polno kučmo uši!... Zdaj
sem tu, v Aleksandrovi postelji, z Aleksandrovo ženo, pod oknom pa
joče kip, bolečina ga razžira, in krepeni, ker ne more izpod brona, in je
grozljiv v nemem krču! Kristina, ne bo dobro! Zapustiva vas, župana,
ravnatelja, pisarja Stoličko in ... prekletega Aleksandra! Izgubiva se v
mesto, Kristina, izginiva!
KRISTINA: Pomiri se! Gramofon bom navila.
UMETNIK (omaga): Tvoja lekarna so razgaljeno telo, konjak in gramofon!
KRISTINA: Kaj morem, vedno so me ozdravili.
UMETNIK: Kristina, bojim se!
KRISTINA: Objemi me!
UMETNIK (ihti): Bolj kriv kot ti! Dvakrat bi moral razumeti in niti enkrat
storiti!
KRISTINA: Aleksander se ti je vendar izplačal.
662
UMETNIK: Aleksander se mi šele bo izplačal!
KRISTINA: Oh, v izbi čepiš, sonce pa sije in trave zelené!
UMETNIK: Da, Kristina, ampak... zapahni okno! Polnoč in veter, ki od
reke piha —
KRISTINA: Dobro, bom zaprla! (Vzklikne.)
Hej, strašna tema se je ulila! (Lajež psa.)
Najin Aleksander — ko da se je skobacal s podstavka! (Gleda.)
Res ga ne vidim pred hišo! Lepa reč! Ali nisi govoril o kipih, ki so oživeli?
(Tiše.)
Pa ga res ni. (Premolk.) Se reče, tudi marmorja ne vidim, vse je zagrnila
noč.
UMETNIK (zmedeno): Kristina, zapahni! Navij gramofon! (Stoka.)
Objemi me, zlomi me z objemom! (Krik.)
Bòli me z objemom! (Premolk.)
(Bernardkovi koraki po stopnicah.)
KRISTINA (Ne več prizadeto): Treseš se kot puheljček v nevihti!... Ali zamiži
ali pa ne glej kot izpod vislic! (Začudeno.)
Ná, vrata so se odprla! Veter, stara kljuka ... Ampak zakaj opolnoči? Naj
bi po vsi sili uro poslušala iz zvonika? (Koraki na pragu.)
Pa še sveča — ugasnila je! (Krikne.)
Hej, gospod strah! Povrnite mir umetniku in duri zadrlesknite! Niti z
odejico nisva pokrita, niti z nogavico oblečena! (Premolk.)
Utegnila bi se prehladiti, gospod strah! (Z zadržanim besom.)
Najvljudneje prosim: pejte k vragu in zaprite vrata!... Ce pa si ti, moj
bronasti Aleksander, tebe nisem nikdar prosila in tudi zdajle te ne bom:
ne bolšči s praga, v izbo stopi! (Vzroji.)
Hočeš kozarec konjaka v svoj neumni spomeniški obraz? (Vrešči.)
Stopi v izbo ali pejd k hudiču!... Tak stopi! (Bernardkovi koraki v izbo.)
(Premolk, kratki rafali iz brzostrelke.)
(Jutro, kovač, cirkularka, motor, osliček, vrane.)
Zupan (olajšano): Ah, možje, prečudno sončen dan!
PISAR: Bi rekel, tovariš župan: na vejah sonce in pa na obrazih! He, he!
Zupan (pred spomenikom): Pa si res ondan betežnost otepal, sosed Lucijan,
ko si tarnal, da ima kip žalostne oči!
lucijan (noslja): Takrat sem bil v krčmi naočnike pozabil.
Zupan : umetnina!... Ta drža telovadca, zamah z roko, ta brzostrelka, ki ji
jermen frfota po zraku! (Premolk.)
In ta spokojnost!
LUCIJAN: Možje, Bernardek je trobojnico izobesil!
663
Zupan (razdraženo): Saj je nor!... Enkrat mrliška bandera v tri dni, drugič
spet praznične trobojnice! (Slovesno.)
Obrnite se, možje, od grajskega obzidja, in priznajte: je imel prav vaš
župan, ko je naročil kip, vási v častit okras? Mislim, da kdor ne misli, ni
misleč človek! Hej, pisar Stolička, preženi vrabca, ki je sédel partizanu na
glavo!... Frrr, frrr! Nesnaga! (Premolk.)
MIZAR (se približa. Dremlje se mu, zloguje): Tovariš župan, ali naj bo tudi
Kristinina krsta iz orehovega lesa? Tako kakor umetnikova?
Zupan (spokojno, dostojanstveno): Menda, se razume, mojster mizar!... Iz
orehovega lesa!
Na službenem obisku
Vladimir Kavčič
Dan po prazniku ni bil podoben nobenemu drugemu dnevu. Namesto v službo
se je Dimitrij navsezgodaj odpravil k Tilly. Spremljal ga je Zorž, zato se mu ni
bilo treba bati, da bi se izgubil. Zorž je slučajno tudi vedel, v kateri ulici
stanuje Tilly. Namero, da jo misli obiskati, mu je Dimitrij razkril šele med
potjo, a vseeno ni bil niti najmanj presenečen. Dimitrij se celo ni mogel znebiti
vtisa, da ve o njegovi poti več kot on sam. Zorž spet ni pozabil hvaliti Tilly in
smejal se je tako od srca, da je nekaj dobre volje prešlo tudi na Dimitrija, ne
da bi mogel ali hotel razglabljati o globljem pomenu Zoržovega obnašanja.
Jutro je bilo sveže, hladno, on pa spočit in poln moči, prav malo mu je bil® mar,
čemu ga kliče Tilly in kakšno presenečenje mu spet pripravlja. Računal je,
da bo prost vsaj do srede popoldneva. Odšel bo na glavni trg in počakal Da-
nuško. Bolj kot vse drugo si je želel njene bližine in v sebi ni dopustil nobene
možnosti, da se upanje še ta večer ne bi izpolnilo.
Blizu Tillyne vile, vendar še toliko vstran, da ga od tam ni bilo mogoče videti,
se je Zorž kratko in brezbrižno, kakor je bila njegova navada, poslovil. Dimitrij
se je zlahka znašel sam. Vila je stala v vrtu, nekoliko odmaknjena od ceste,
ograjena z gosto in visoko železno ograjo, ki je odločno zavračala vsako misel,
da bi jo bilo mogoče preplezati. Opečnato rdeča barva zidov se to jutro ni prav
nič skladala z okolico. Breze v vrtu so bile črne, le vrhovi so bili obarvani z
lepljivo rumeno barvo. Mlada angleška trava, ki je gosto poganjala iz mulja,
je bila čez noč steptana. Sledovi velikih okovanih čevljev so bili že od daleč
vidni vsakomur, ki bi pokukal skozi ograjo. Po dvorišču, kjer pesek že zdavnaj
664
ni bil več bel, se je podil trop irskih setrov. Bili so nemimi in v očeh jim je
gorel ogenj nezaupanja. Od daleč se je vila zdela nizka, komaj enonadstropna,
zdaj pa, ko je stal pred njo, je bila visoka in nedostopna. Nikjer v okolici niso
bile stene tako navpične kot tu, morda tudi zato, ker so bile popolnoma gladke,
brez slehernih okraskov; na tej strani proti cesti tudi brez oken. Čeprav strehe
ni bilo videti, se je zdelo, da je ravna. Robovi so bili sicer obrobljeni s ploče-
vino, toda za njimi je morda zijala praznina, zunanji zidovi so lahko segali
čez njo.
Soseščina je bila vsa v vrtovih in prav na nasprotni strani ceste je bilo videti
številne grmiče resede. A tam je bila trava nedotaknjena, rosa se je še lesketala
na njej. Na geometrično zravnane gredice že dolgo ni bila stopila človeška noga.
Na pesku je tu in tam že poganjal plevel in na vlažnih prizidkih so čepele
temno zelene kepice mahu. Tišina je bila tako popolna, da si Dimitrij ni upal
niti zakašljati. Na tem kraju ga je pogum polagoma, toda vztrajno zapuščal.
V vilo je nameraval vstopiti brez oklevanja, a se je hitro premislil. Vrata na vrt
so bila le priprta, toda tisti hip, ko se jih je dotaknil, se je ob njih nagnetlo vse
gosto psov. Niti eden ni zalajal ali zarenčal, toda odpirali so gobce pritajeno
in grozeče, kot da ga bodo zdaj zdaj popadli. Prav tedaj pa je na ograji zagledal
gumb in naglo pritisnil nanj. Zaman je prisluškoval, če se je v notranjosti
oglasil zvonec. Poskusil je še dvakrat, trikrat, a brez odmeva. V zadregi se je
ozrl tudi po sebi in ugotovil, da je še ves neurejen: suknjič pomečkan in odpet,
hlače brez robov, čevlji prašni in že močno zdelani. V enem samem trenutku
seveda ni bilo mogoče nič spremeniti. Nekje na zadnji strani vile so se že sunko-
vito odprla neka vrata, izza vogala se je prikazala sključena starka in se z
drsaj očimi koraki napotila naravnost k njemu. Mimogrede je z nepričakovano
močjo in spretnostjo sunila v vamp nekaj psov, ki so se potem cvileč opotekli
v ozadje. Vhod je bil prost, preden se je Dimitrij zavedel. Sele tedaj je starka,
ki mu je sključena, segala komaj do kolen, dvignila pogled. Njene veke so bile
modre in brez trepalnic, ustnice nabrekle in viseče.
— Kar za menoj! ga je povabila z bodrim glasom.
Dimitriju se je beseda zataknila v grlu. Sledil je starki preko dvorišča in se
neprestano oziral okoli sebe, od kod se bodo pripodili psi. Ce bi zdaj planili nanj,
se jih ne bi mogel ubraniti. Toda izginili so brez sledu. Starka ga je peljala
v kuhinjo, ki je presenečala po svoji preprostosti. Razen črnega štedilnika,
ki je bil zdaj hladen, in nekaj polic z osmojeno posodo, je bil tu samo še kamin,
v katerem so se cmarila debela smrekova polena. Prostor je bil mrzel in toplota,
ki je puhtela iz kamina, je bila več kot blagodejna. Starka je sedla na nizko
pručko, se zgrbila in se zatopila v ogenj, Dimitrij pa se je grel stoje, naslonjen
na zid. Novo okolje in starka ga nista več motila, lastna ravnodušnost mu je
celo povzročala nekaj ugodja.
665
—	Prišel si k Tilly, je čez nekaj časa spregovorila starka. Njen glas je bil pro-
stodušno domač, vsakdanji, kot da prihaja nekje iz spomina.
—	Prezgoden si, ker je že odšla, pa se bo kmalu vrnila. Naročila je, da počakaš.
Naša Tilly si daje kar preveč opravka. Neprestano je kje zunaj. Jaz pa naj se
sama ubadam doma... Pozabila sem jo vprašati, s.čim se ti, fant, pravzaprav
ukvarjaš ...?
—	Vse to, mamica, je kar preveč zamotano, da bi me razumela, je Dimitrij
poprijel njen lahkotni ton. — Delamo, delamo, kar naprej nekaj delamo. Saj
veste, da so stvari, o katerih ni lahko govoriti, a so vendar zelo važne, važnejše
od tistih, o katerih kar naprej razpravljamo ...
—	Pa ne delaš tudi ti s Tilly?
—	Delam blizu nje, mamica ...
—	Glej, коИко vas je,^amih krepkih fantov. Pa si zadovoljen? Je naporno, kaj?
—	Veste, jaz sem še novinec ...
—	Sveže nabrušen, kaj ? Hihi, poznam vas... Vedno na nogah, ob vsaki uri
pripravljeni. Dovolj mi je, če pogledam Tilly. Na pol živa prihaja domov in še
tu si ne da miru. Vsi ji moramo pomagati, celo jaz. Otroka jo komaj poznata,
in kadar pride sin, je gotovo ni. Ni čudno, če je prepir v hiši in jo včasih
tudi pošteno naklesti. Saj ne zasluži drugega mrha, kot je...
—	Otroka morata biti že velika, je navrgel Dimitrij.
—	Krepka fanta sta, je pritrdila starka. — Že zdaj odležeta za odraslega moža.
Včasih, kadar so psi lačni in razdivjani, ju vržem mednje. Brez oklevanja
se spopadeta z njimi. Grizeta in grabita z nohti, te imata posebno razvite, velike
in ostre... Sin sploh ne dovoli, da bi jih jima strigli. Nič ne pretiravam, vselej
zmagata. Zadnjič se je mlajši tako zagrizel v vrat eni od mrcin, da mu je
otrpnila čeljust in je ni mogel razkleniti. Sele brce v zadnjico so mu pomagale.
Potem je bil seveda ves zamazan, obleka se mu je kar lepila na kožo, a je ni
hotel preobleči. Smrkavec že ve, kaj je junaštvo. Predel je okoli mene in se mi
dobrikal. Pri ognju je kmalu začel smrdeti in sem ga morala s silo nagnati v
kopalnico. Tak je, lump. Dobro ju poznam oba in vem, kam je treba pritisniti...
Vidiš, jaz takole klepetam, ti pa čakaš ... Kavica bi se ti prilegla, kaj? Takoj
jo bom pristavila. Imam tisto, pravo. Ne kuham je ob vsaki priliki, le kadar
pri nas dolgo delajo. Tako, do opoldne...
—	V jutranjih urah je človek najbolj negotov, je rekel Dimitrij.
Starka je vstala in oddrsela k polici, pritrjeni na nasprotni strani. Prinesla je
vode v bakrenem kotličku in ga postavila na žerjavico. Kmalu je v njem zaklo-
kotalo. To je Dimitrija zdramilo, da je začel pozorneje ogledovati ognjišče
in njegovo okolico. V kotu, kjer ogenj že dalj časa ni gorel, je bilo prislonjenih
666
več kratkih železnih drogov z lesenimi ročaji, ki so bili na spodnjem koncu
oblikovani v nekakšne pečate. Znamenj na njih sicer ni bilo mogoče videti,
vendar je Dimitrij sklepal, da so podobna zrcalnim slikam črk. Na tem raz-
•širjenem koncu je bilo železo belo, kakor da je bilo že mnogokrat razbeljeno
v ognju. S podobnimi napravami so včasih na divjem zapadu žigosali konje.
—	Moral si jih opaziti, ga je starka spregledala že čez nekaj trenutkov. —
Pozabila sem jih pospraviti. Ni potrebno, da bi bili vsakomur na očeh, čeprav
k nam nihče ne zahaja na obiske. Ni mogoče zaiti, le povabljen si lahko...
Pa nič hudega. Vsakdo dobi svoje znamenje na kožo. Večini ga pritisnemo kar
na obraz. To je najbolj praktično. Potem vsaj veš, s kom imaš opravka. Neka-
teri pa jih rajši nosijo skrite pod obleko. Ti se potem morajo pogosto slačiti...
Takšne so pri nas navade, sine... Tudi ti boš dobil svojega. Zato si prišel,
kajne? Starka je dvignila oči in se z njimi zaustavila na negibnem Dimitrijevem
obrazu. — Mislila sem, da že imaš svojo podobo ... Zmotila sem se... Saj te
prej tudi nisem natančno pogledala ... Oči me varajo ... Nič ne de ... Tilly
že ve, kaj dela.
—	Tilly me je povabila, je pritrdil Dimitrij.
—	Mogoče je danes sploh ne bo. Lahko se zgodi, da so jo zadržali. To ni nič
neobičajnega... Potem se ne izplača čakati. Tudi drugi prihajajo večkrat. Po-
stopoma ... Prvič po ulici, drugič do vrtnih vrat, potem ogledujejo mrcine,
povabim jih v kuhinjo, naslednjič pa jih že gostim s turško kavo kakor zdaj
tebe. Naj vidijo... Ti si opazil že prvič. Priznaj, da tudi zato, ker sem te pustila
tako daleč. Se vsaj ne boš pritoževal nad sprejemom ...
—	Pri meni, mamica, gre sploh vse zelo hitro. Razen tu...
—	Pri nas?
—	V tem mestu. Pritožujem se vseeno ne. Se ne. Morda pozneje. Pri vas pa
mi je celo všeč. Počutim se kot doma. Rad bi še nekaj vprašal: Ce že moram
imeti neko znamenje, ali ni vseeno kakšno, ali pa je morda določeno, da prav
eno izmed teh, ki jih vidim tu?
—	To je odvisno od tvoje narave.
—	Telesne muke slabo prenašam. Morda bi se našel kakšen posreden način?
—	Muke niso zato, da bi jih prenašali, temveč da jih občutimo. Ce jih preneseš,
to je tvoja stvar. Pravzaprav pa niti ne boš vedel, kdaj ti bodo vtisnili zna-
menje. To bo tedaj, ko boš pri Tilly. Pri njej ... So pa še drugi načini in dru-
gačne priprave. Vseh nimam tu. Dosti preveč sprašuješ. Saj ne rečem, da ti ne
bi hotela odgovoriti, le kažeš, česa vsega ne veš, a kazalo bi vedeti. Molčati
te tudi še niso navadili. To so vendar tvoje osebne zadeve.
667
—	Točno. Notranje zadeve. Sam sebi se čudim, da se nisem domislil že prej.
Vaša kavica je imenitna. Izhlapela je popolnoma. Pridružujem se vašemu
mnenju, in če ne nasprotujete, bi se počasi poslovil. Oditi pa ne morem brez
vas. Psi, ki stražijo hišo, bi me hitro zavohali. Mrcine, gotovo imajo dober
rodovnik in nobenega razumevanja za takšnega, kot je moj. Sestradane so, po-
padljive, nenegovane. Ne bi jim rad prišel med zobe.
Nihče mu ni odgovoril, in ko je natančneje pogledal starko, je bil prepričan,
da spi. Glava ji je slonela na kolenih, roke pa so ji mrtve, negibne visele do tal.
—	Grem, je za vsak primer še enkrat ponovil.
—	Nikamor!
Za hrbtom je zaslišal ljubezniv ženski glas, ki pa ga ni prepoznal. Sunkovito
se je obrnil. Na pragu je stala Tilly, v domači halji in copatah. Prijazno se je
smehljala, vendar na nov način, in si neprestano popravljala ovratnik, ki je
samogibno lezel narazen ter odkrival belo, napeto kožo. Tudi ko se je prestopila,
se je izpod halje zablestela golota. Dimitrij je to seveda opazil. Med tem sta
se njuna pogleda celo srečala. Ona je zardela, kar pa je bilo zanj popolnoma
razumljivo, saj jo je opazoval povsem neprizadeto.
—	2e sem bil prepričan, da sem prišel zaman, je po nekaj sekundah molka
spregovoril Dimitrij.
—	K meni nikoli ne prideš zaman. Pojdiva! Po prstih in pazljivo, da se ne
prebudi mati.
To opozorilo je komaj imelo svoj smisel, kajti tla v kuhinji so bila prekrita
z mehkim gumijem, v katerem so se koraki popolnoma udušili, v predsobi pa
z debelo volneno preprogo, v katero se je noga pogrezala do gležnja. Tilly je
odprla ena od vrat, ki jih je bilo v predsobi več in tesno skupaj. Vstopila sta
v prostrano sobo, ki sta jo osvetljevali veliki okni, od zunaj zavarovani z gostimi
železnimi križi. Dimitrijev pogled se je najprej ustavil na njih. Glede na
prostor, ki bi ga morali osvetljevati, sta bili majhni. Pričakoval je, da bo videl
vrt, drevesa, sosednje dvorišče in strehe drugih vil, toda razgleda ni bilo. Kakor
da stoji pred nevidnim zidom, preko katerega je svetloba po ovinkih prihajala
do stekla. Nenavadne so bile tudi stene, previsoke, pohištvo pa nizko, povsem
pri tleh. Izjema je bilo le stojalo pri vratih, visoko kaka dva metra in polno
najrazličnejšega orožja. Dimitrij je stopil tja in si ga začel ogledovati. Naštel
je deset pušk, tri brzostrelke in en mitraljez. Se bolj zanimiva pa je bila zbirka
nožev, sabelj in ročnih bomb. Medtem ko si je ogledoval bleščeče čisto in niti
ne naoljeno orožje, je Tilly stala sredi sobe in z blagohotno naklonjenostjo
spremljala vsak njegov gib. Dimitrij se ni mogel zlahka ločiti od orožja. Vzel
je v roke eno od brzostrelk in jo skušal razstaviti.
668
^ — To so puške načelnika Edvina, ga je opomnila Tilly.
Zdaj je Dimitrij lahko v hipu odstopil od svoje namere. Orožje je postavil
nazaj v stojalo, si otresel roke, kot da so polne prahu, in se obrnil k Tilly.
—	Sedi!
Z roko mu je pokazala k mizi, sama pa se je zleknila na enega od dveh divanov,
ki sta bila postavljena pravokotno drug k drugemu nekaj korakov vstran. Ko
je ležala, je halja sploh ni več ubogala. Kar sama je polzela z nje. Čeprav jo
je pogosto popravljala, je imela eno ramo kar naprej razgaljeno, a tudi med
koleni ji ni uspelo niti za hip zakriti nežne beline.
Dimitrij je čutil za dolžnost, da jo je od časa do časa pogledal, nato pa se spet
prepustil razgledovanju sobe. Tu je bila vsaka malenkost lepa, nova in brez-
hibna, pravzaprav še nerabljena, nikjer niti sledu prahu, a vseeno nekaj ni bilo
prav. Ta popolnost ni bila privlačna, mir grozeč, čistoča upadljiva, prostor
preveč prostran, neresnična celota. Moral je misliti na zadrego, ki se ga je bila
polastila na cesti, na priprta vrata, na trop irskih setrov, ki so popadljivo režali
vanj, na starko in na kuhinjo ... Kaj se mu je pravzaprav pripetilo? Kaj se
dogaja z njim? Ko pa je ta neresničnost tako vztrajna in neodstranljiva, prav-
zaprav edina resničnost... Kje so zdaj psi... Steptana trava na vrtu ... Reseda
onkraj ceste... Od sonca orumeneli zidovi... Poletna jutra. Jesen v tem
mestu ... Služba, ki je tega dne ni treba opravljati, žena na divanu... Spomin
na Dunjo, želja po Danuški... Kam z vsemi temi svetovi, ki obstajajo vsi
hkrati, a jih vendar spet ni. Ni Tilly, le eden njegovih predstojnikov, čigar
pooblastil še ne pozna. Ni starke, saj je zaspala. Ni nesvoboden in omejen.
Se nikoli ni prebival v tako razsežnem prostoru. A vendar je obdan s stenami,
ki sicer prepuščajo svetlobo, ne dovoljujejo pa pogleda na sonce niti na zele-
njadni vrt v soseščini. In Tilly? Kaj počenja ta obraz na njenem telesu? Toliko
grenkobe se je nabralo na njem, da mora dolgo strmeti vanjo, če hoče odkriti
vsaj nekaj, kar bi ji lahko dajalo mik. Včasih vendarle grdota postane privlačna.
Cemu ne? A zakaj?
—	Mnogo pušk ima načelnik Edvin, je rekel čez čas in se s pogledom spet
ustavil na orožju. — Dobro so ohranjene in vse so še uporabne.
—	Brez tega ne gre. Moška stvar..., je suho odvrnila Tilly. — Jaz se ne
ukvarjam z njimi. Nisem se jih še dotaknila ...
—	Lahko bi prišle v roke otrokom. Fantje so divji na orožje.
—	Da, včasih.
—	Slišal sem, da imate dva.
—	Saj. Edvinova sta ...
—	Vaša ne?
—	Ne, jaz sem ju samo rodila, a nikoli ne bo priznal, da imam do njiju vsaj
toliko pravice kot on... V resnici je tudi nimam. Od kod bi izvirala? Iz eno-
stavnega dejstva, da sem ju rodila? Ce bi bilo tako preprosto.
—	V naših krajih, je glasno razmišljal Dimitrij, — je to nekoliko drugače.
Mož in žena imata enako pravico do otrok, žena celo večjo...
—	Jaz nisem Edvinova žena...	•	.
—	V službi sem slišal. Spet so me napačno obvestili...
—	Res, govorijo... Premalo poznajo Edvina. On ni kot drugi. Tudi med
načelniki je izjema. Ce bi stalno živel tu, bi morda postal enak vsem ostalim.
Toda on potuje, službeno, privatno. Pri ljudeh, kot je on, tega sploh ni mogoče
ločiti. Zivi drugje... Z njim sem poročena, toda njegova žena... Vsak naj se
imenuje tako, kot v resnici. Tudi ti... Edvina poznam že od mladih nog, brez
pretiravanja. Preden sva začela hoditi v šolo, sva se že igrala skupaj v enem
od naših predmestij. Bil je svojeglav otrok in drugi ga niso marali. Tudi pozneje
se ni spremenil in v šolski dobi je bil na našem koncu eden najbolj znanih pre-
tepačev. Vodil je svojo druščino in od nje zahteval popolno pokorščino. Kdor
bi se mu upiral, bi občutil njegovo trdo pest. Zato se mu niso upirali. Deklet
ni maral... Divjaška doba ... Pozneje, da, pozneje me je potreboval. Kakšni
časi... Smrt je prežala nanj na vsakem koraku. On ni bil samo pogumen, pre-
ziral je nevarnost. Tedaj me je najbrž imel zelo rad. Tudi jaz sem živela samo
zanj. Priznam, tudi jaz sem njega uporabljala... Spremljala sem ga na vsakem
koraku, bila sem mu pomočnica v najbolj tveganih podvigih. Vedno je uspel.
Ne trdim, da zaradi mene. Svojo nalogo je opravljal premišljeno in imel je
zveste tovariše, ki so zanj tvegali vse. Njih ni več. Odšli so, in sedaj moramo o
njih misliti samo dobro in lepo. No, prehitevam sama sebe... Ne bi si rada
pripisovala zaslug, ki mi jih ni še nihče oporekal. Znano je, da sem Edvina ne-
kajkrat rešila, toda to dejstvo pomeni zanj komaj kaj več kot nič. Trdi, da ni
kriv, če še živi. To je sicer razumljivo, a si še nisem pojasnila zakaj. On mi
tudi ne da, da bi bila pred njim nekaj, ker tudi sama nočem. Dobil je največja
priznanja. Malo manjšega priznanja ni. Si ali nisi? Tako se je zgodilo, da jaz
nisem. Vsi vedo to, ne vedo pa, kaj sem. On je to vedel, čeprav ni priznal.
Ce je hotel slavo, je moral vzeti tudi mene. Kajti jaz bi edina lahko okrnila
njegovo slavo. To se sicer ni moglo zgoditi, ker sem se mu vedno podrejala,
toda on ni zatrdno vedel, kaj pri meni lahko tvega. Zato ni tvegal nič in se je
poročil z menoj. To ni smešno, to je točno. Se sedaj ne opazi, da ga nimam
rada. Do tega spoznanja sem se dokopala le polhoma, a je zdaj že povsem
utemeljeno. Prevelik je, preveč slaven, preveč nečloveški. Njegova dejanja so
presegala fantazijo mladega dekleta, vendar sem že tedaj čutila njegovo tragiko
in svojo majhnost. V mislih sem ga bila že žrtvovala. Bila sem prepričana,
da mora plačati za svoja dejanja najvišjo ceno. Preveč so nenavadna, da jih ne
670
bi bilo treba z ničimer odkupiti. Toda ne. Živel je dalje in moj odpor se
je razvijal v gnus. Ce ga ne bi bilo več, bi ga pa seveda neutolažljivo objokovala.
Ni mi bilo dano, da bi trpela zaradi njega, trpeti moram z njim. To je razlika,
ki jo je treba doživeti. Jaz sem jo, ne da bi on opazil, kako je z menoj. Bil je
vzvišen nad mojim razpoloženjem in moje misli zanj niso mogle biti zanimive.
Ves se je posvečal delu in drugim ženskam, kajti prepričan je bil, da za mojo
srečo zadostuje, če sem lahko v njegovi bližini. Dobesedno tako... A ne kadar-
koli, temveč samo tedaj, kadar želi on. Na srečo je to preteklost, toda kakšna
preteklost je to bila in kakšna sreča je to sedaj? Ali razumeš, kaj ti pripove-
dujem in zakaj?
—	Ne, je brez pomisleka odgovoril Dimitrij. Tilly že nekaj časa ni več poslušal.
Njega je zanimalo, kaj je zunaj. Dvakrat ali trikrat se mu je celo že zdelo,
da se je v kuhinji nekaj zganilo. Morda koraki, morda je samo zazvenelo železo.
—	Na kaj se potem nanaša tvoj odgovor?
—	Na vprašanje.
—	Ali po vsem tem, kar sem doživela, ne zaslužim malo več pozornosti in
spoštovanja?
—	Jaz ne trdim ne eno ne drugo, razen če bi izrecno ... Samo povezujem, kar
sem slišal...
—	Poskusiva drugače? Ti je všeč ta hiša? Bi hotel živeti tu?
—	Ne razumem vprašanja.
—	Ne veš, kaj pomeni, živeti v tej hiši?
—	Ne, je odkimal Dimitrij.
—	S kako žensko?
—	Ne. Kajti to lahko pomeni zelo različne stvari. Razen tega imam svoje cilje.
Živeti nameravam mimogrede, življenje domnevam, kajti šele tedaj se
vse prične...
—	Zdaj te ne razumem jaz. Zberi se vendar' Hočeš nekaj odkloniti, jaz ti pa
nisem še ničesar ponudila. Zastavljam ti vprašanja ...
—	Da. Še vedno pa mi ni jasno, zakaj sem bil povabljen v to hišo. Obenem
priznavam, da se tu ne počutim najbolje. Ta del mesta ni preveč zdrav. Že
na ulici sem čutil nekakšen zadah, ki me je pritiskal k tlom. Morda je to od-
visno tudi od časa ...
—	Povabljen si bil službeno, in temu ni kaj dodati. Pogovorila se bova, kot je
bilo sklenjeno. Ali nisi obljubil, da boš ta dan posvetil samo meni? Zakaj si
to želim? Do tebe gojim neko posebno nagnjenje, ki pa mu spet ne gre pri-
pisovati velikega pomena. Pri ženski, kakršna sem jaz, bi o ljubezenskih čustvih
komaj še mogli govoriti, razen v, enem smislu, ki ti bo pa ostal za vedno tuj.
671
Je pač tako, ni moj interes, da bi ti povedala vse. Vprašati tako ne boš znal.
Raje se pomeniva o tebi... Dozdaj sem s teboj še kar zadovoljna. Zdi se mi
pa, da boš napravil vse, da bi se izmaknil mojim načrtom. Izpolnila bom svojo
dolžnost, nič drugega.
—	Saj je zanimivo, je počasi, razmišljeno odgovoril Dimitrij. — V mladosti je
vse tako prekleto jasno: vrednote, cilji, načrti... Vprašanje so samo leta. Ko
jih boš dopolnil, se bo izpolnilo. Svet je poln možnosti, na vse strani odprt.
Samo poleteti je treba... Pozneje se marsikaj spremeni. Odkriješ, da so tu
še drugi. Povečini na videz zelo ravnodušni, a ne moreš napraviti niti koraka,
ne da bi zadel ob koga od njih. Prepričanje, da hočejo vsi isto in da je tu vse
samo zaradi njih, postane brezpredmetno, kajti to nikogar od njih ne zanima.
Morda pretiravam, a vezi med ljudmi se prepletajo po nekih skrivnih, neraz-
umljivih poteh. Vselej imaš opraviti samo s posameznikom, za njimi pa je še
nekaj, kjer s osi celo sami sebi tuji. Nihče te ne ovira, a si oviran. Prizadevaš
si, a v prazno. Lahko se zgodi, da počasi sploh ne veš več, kaj bi še počenjal.
Čimbolj razvrednotiš posameznika, čim globlje seže spoznanje o njegovi naravi,
tem bolj si zaskrbljen za usodo celote. Kot da bi ta ne bila sestavljena iz posa-
meznikov ... Prišel sem do tod. Toda zavest, da je treba delovati, spreminjati
in se obenem oblikovati, mi je dala trdne temelje. Hotel sem le pojasniti, kako
malo važno je vse ostalo.
—	Prepričljiv ravno nisi, je odvrnila Tilly in se do vratu prekrila z lahko vol-
neno odejo. Potem se je s spretnimi gibi osvobodila halje. Odeja je nenadoma
postala prekratka, da bi jo vso prekrila. Ramena so ostala gola. En sam pogled
nanje je Dimitriju povedal, da so lepo oblikovana. Seveda pa se pri tem barva
njenega glasu ni niti najmanj spremenila:
—	Pri tebi se ne morem znebiti vtisa, da ne živiš zaradi življenja samega,
temveč zaradi zanimivosti. Sam si že na pol priznal, da je tako. Življenje je
zanimivo, to so tvoje besede... Poudarek na »zanimivo«. Morda so moji sklepi
preveč daljnosežni, toda ti sam mi daješ oporo zanje. Nisem še prepričana...
Se imam čas... Ali se ti zavedaš posledic takšnega mišljenja? Ce je življenje
samó zanimivo, tedaj ga živiš le zaradi zvedavosti, zato da bi ga raziskoval.
Oboje je zgrešeno. Ni ga treba raziskovati in zvedavosti se moraš varovati.
Te modrosti sicer niso moje, pametni ljudje so si jih izmislih, in za ljudi nimajo
svoj pomen. Prepričani so, da jim tudi jaz služim, a ne bi mogla izjaviti nič
določenega. Ne vprašujem in ne pritrjujem. Oni sami me skušajo pojasniti.
Kot da bi tu bilo treba kaj pojasnjevati. Nekaj pa drži. Kdor živi zaradi zve-
davosti, je blizu končnemu... Saj te ne moti moje leporečje? Biti blizu konč-
nemu, pomeni biti blizu mene. Takšni moški ne privlačijo. Govorim na splošno
in iz tega, kar sem rekla, ni mogoče zaključiti, da zaničujem ženske. Toda
one se mi približajo po drugi poti: One obupavajo. Njihov obwp je dokaj eno-
672
staven, a vseeno nerazložljiv. Zato pripadajo meni... Gubančiš čelo ...? Pomeni
to, da mi ne slediš? Najbrž me zelo spoštuješ, pa si pričakoval, da sem bolj
urejena, da je pri meni vsaka misel na svojem mestu, vse utemeljeno ... Tudi
to je zmota, kot je zmota vse drugo, obratno ... Drugačna sem. Morda me boš
kdaj spoznal. Poskušaš ostati ravnodušen, neprizadet. Bojiš se me in se mi
izmikaš, v resnici pa me imaš rajši, kot si pripravljen priznati. Slutim, da ves
težiš k meni...
—	Zakaj? je hladno in tuje vprašal Dimitrij.
—	Zakaj? To tudi meni ni jasno. Tudi sam bi se moral toliko poznati, da bi
mi lahko odgovoril. Toda ne... Trmasto vztrajaš pri nečem drugem. To me je
presenetilo in postala sem pozorna nate. V svoji preteklosti sem skušala odkriti
razloge za tvojo sedanjost. Nič posebnega ta tvoja zgodovina, na katero se
toliko zaklinjaš. Desettisoči imajo enako, a ravnajo drugače. Moje raziskovalne
sposobnosti so me izdale. Najbrž je v tebi še neki činitelj, ki ga nisem upošte-
vala. Vselej ista pesem ... Vztrajaš pri svojem sistemu. Ves si se oprijel nekega
načrta. Pripel si si ga v gumbnico in z njim povsod izsiljuješ vstop. Pozabljaš
na čuvarje vhodov! Cemu tako?
—	Ce je to res razgovor, smem nekaj dodati tudi jaz. Lahko celo trdim, da sem
bil izzvan, zato smem vračati v istem tonu. Prisilili ste me razmišljati o dveh
vprašanjih: Kdo daje nekaterim pravico tako brezskrbno, neprizadeto in vzvi-
šeno soditi o vrednosti drugih? Ce si jo jemljejo sami, so žrtev usodnega nespo-
razuma. Pozabili so na svojo človeško naravo, ki ne more obsegati nič drugega
kot vse tisto, kar vidijo v drugih. Tako bi na vsako vprašanje morali namesto
odgovora dobiti isto vprašanje... Ce ni tako, in jih je nekdo pooblastil, bi morali
vprašanje zastaviti tudi njemu. Tako naprej. .. Vsem. Dalje: Omenjeno je bilo
»■končno«. To je nesmisel. Za sedanjost gre, za zdaj, za tu... Za posameznikov
odnos do tega...
—	Tudi moje pritrdilo ničesar ne spremeni.
—	A zakaj nekaj ne storimo? Cemu oklevamo? Prav zato sem prišel. Zaenkrat
sem sicer še popolnoma nedejaven, a postajam nestrpen. Vi pa imate lep položaj,
če bi zastavili le del svojega vpliva ...
—	Res je, da jih v nekem smislu upravljam, a jim tudi služim. Za nje sem
samo sredstvo.
—	Prekleto je veselo v tem kraju!
Dimitrij je naglo vstal, potisnil roke v žepe in se namenil proti oknu. Moral je
mimo Tilly. Prav tedaj se je malce dvignila, in odeja ji je zdrsnila globoko
navzdol. Ze je bila razgaljena do pasu. Dimitrij je vztrajno strmel skozi okno,
ne da bi zunaj karkoli opazil. Neoprijemljiva siva ploskev je bila vse, kar je
nudil razgled ...
673
—	Nesmisel! je skoraj zakričal Dimitrij. — Njegova modrost in nasveti inšpek-
torja Kosa lahko služijo samo njemu. Jaz jih ne potrebujem. Ne iščem svojega
mesta med vami. Nisem prišel, da bi služil komu od vas, temveč stvari. Ne
spletkarim, a me skušajo onemogočiti, ali vsaj podrediti. A ne podrediti v smislu
hierarhičnih stopenj, ki pri vas obstajajo. Te me same po sebi niti ne motijo,
pripravljen sem jih sprejeti kot dejstvo. Pripravljen sem izpolniti vsa navo-
dila ... Hoteli ste mc presenetiti z nekim posebnim redom, ki naj bi vladal
pri vas. Višjim redom, ki ni vselej tudi razumljiv, da ne rečem: razumen.
Upognil sem koleno pred njim in še sem ga pripravljen upogniti. Nekaj pa me
vznemirja. Vsak red in vsa načela so za vas le pretveza. Postavili ste jih zato,
da jih kršite. Veljali naj bi za tiste, ki so preplašeni, a oznanjajo pogum. Teh
ni malo, a jaz ne spadam mednje. Maščujejo se vam na svoj način: Bojazen
spreminjajo v udobje in skušajo vzpostaviti tak red, da bi tudi oni nekomu
zbujali tesnobo z lastnim bremenom, bi radi zlomili tuja ramena. Zdi se mi, da
uspevajo. Kadar ne, pa modrujejo kakor Zorž. V resnici gre za nekaj povsem
drugega...
—	Iz tega sklepaš ...?
—	Ničesar. Nimam časa ... Nekatere stvari se mi razjasnjujejo šele zdaj ...
—	Tvoji prihodnji sklepi ne bodo manj zanimivi od sedanjih. Prav rada bi se
z njimi seznanila... Tilly je govorila mirno, neprizadeto. — Ampak, če sva
že začela z očitki, jih nikakor še ne more biti konec. Prišel si s samozavestjo
poslednjega pravičnika. Pripisuješ si pomen, ki ga nikoli ne boš imel. Ze tvoja
osamljenost dokazuje, da nimaš prav, vsaj s stališča sedanjosti, prihodnost
pa že sicer ni tvoja. Tu bi lahko najin pogovor zaključila, kajne? Prav imamo
mi. Morda nam hočeš očitati ravno to? A kaj potem? Ne želim, da bi krenila
v to smer, čeprav bi bila razumljiva in je morda resnična. V svoji preproščini
pozabljaš na druge možnosti. Ce te bom opozorila samo na eno od njih, to ne
pomeni, da je edina. Ali nam dovoliš, da imamo svoj sistem? Si napravil vse,
da bi ga razumel? Saj sploh nisi imel možnosti, da bi ga spoznal, ker ga držimo
v tajnosti. Priznam, da tudi jaz ne vem vsega, a to me ne vznemirja. Predvsem
pa me to ne ovira pri delu. Ne zbuja mi dvomov. Jaz zaupam ...
—	Zadnje razumem kot očitek, ki pa ni upravičen. Sem mar pokazal premalo
zaupanja? V vseh teh dolgih letih?
—	Nič ni mogoče reči o prihodnosti. Oba nekoliko pretiravava. Vrniva se k
dejstvom: Smo te poklicali? Si prišel? Si tu? Ce še nisi mogel začeti z delom,
kot bi rad, to je zgolj tehnično vprašanje. Pri obsežnosti naših nalog in pri
zapletenem mehanizmu, brez katerega ne moremo, je takšen premor nujen.
Razumeti moraš, da je treba prej še marsikaj urediti.
—	Ce so to vsa dejstva...
674
Ob tèm pomisleku, ki je bil izgovorjen glasno in s poudarkom, se je Tilly začela
krčiti. Izakazalo se je, da je odeja zadosti velika, da se mora vsa pokriti z njo,
celo čez glavo. Dimitrij je bil prepričan, da zadnjih besed niti ni slišala. Kajti
ko je spet pokukal izpod odeje, ji je na obrazu igral sproščen otroški na-
smešek, v katerem je zaman iskal sledove zle misli. To je trajalo le kratek hip,
takoj nato je njegov pogled že zablodil po stenah. Iskal je uro. Bil je prepričan,
da je v tej hiši prebil že neznansko dolgo časa. Ure pa seveda ni bilo. Tudi lege
sonca ni bilo mogoče ugotoviti, pogled skozi okno ni dovoljeval. Po njegovem
občutku je bilo poldne že blizu, a še nič ni kazalo, da bi mu Tilly dovolila oditi.
Ugibati, kaj vse se še lahko zgodi do večera, ni imelo smisla. Verjeti, da se
bo o mraku lahko sešel z Danuško, pa je bila le še stvar poguma. Tega mu še
ni primanjkovalo, zavedal pa se je, da bi mogel izzveneti v prazno. Misel na
Danuško bi utegnila biti le še kljubovanje, večerna iluzija in resnični samo še
odmevi, dolge poti po neznanem mestu, nerazumljivi ljudje in dolgotrajni, na-
peti razgovori, ki jih je vsakdo mogel razumeti drugače.
—	In vendar ti je všeč pri nas, je rekla Tilly. — Ne zato, da bi te spodbudila
k odhodu ... Rada bi te še malo zadržala. Nikamor se ti ne mudi, sama sva ...
Dimitrij je molčal in ona je čez čas nadaljevala:
—	Razgleduješ se po stenah... To hišo so zgradili nalašč za Edvina, da bi
služila meni. Vse v njej ima svoj pomen. Tudi jaz nisem vedno tu. Večkrat
odhajamo na deželo, kjer ostajamo po nekaj dni. Edvin in tovariši gredo na lov,
jaz pa jih spremljam. Lahko bi se nam kdaj pridružil, povabila te bom. V
kratkem mislimo obiskati Grad brez imena ...
—	Grad brez imena? Kaj pa je to?
—	Vedela sem, da te bo zanimalo. Kaj je to in kje je, ni mogoče povedati.
Niti jaz sama dobro ne vem. Je pa mogoče doživeti.
—	V primeru, da bi res šel z vami... Kako me bo sprejel Edvin? Bilo bi
vendarle nekoliko nenavadno, če bi se nenadoma pojavil v vaši družbi. Meni
samemu bi bilo nerodno.
—	Cemu? Edvin že pozna tvoj primer, se pravi tebe. Celo nekaj zanimanja
za tvojo osebo je pokazal. Prepričana sem, da bi bil celo zadovoljen.
—	Res je, da tu marsičesa ne razumem. Opozarjam pa, da nisem nenevaren.
Ze sem imel opravka s poročeno ženo. Hotel bi, da me jemljete prav takšnega,
kakršen sem.
—	Nič drugega ne pričakujemo od tebe. Zdaj pa pridi bliže.
—	Ne, je polglasno odklonil Dimitrij in z očmi opozoril na vrata. — Vsak hip
lahko kdo vstopi. Starka me je sprejela dokaj zaupljivo, vendar...
675
—	Slišala sem, kako sta klepetala. To je Edvinova mati, ki si ji dolžan izka-
zovati vse spoštovanje. Mnogo je pretrpela, da je lahko vzgojila takšnega sina,
in tega ne smemo nikoli pozabiti.
—	Kar dobro sva se razumela, je pritrdil Dimitrij. — Nisem se pa mogel znebiti
določenega vtisa. Ali je hudobna? Morda so temu kriva njena leta. Ne obvlada
se več popolnoma. Šarila je z nekim železjem, ki sem ga to pot videl prvič.
Tudi od ognja v kaminu se je širila neka posebnä toplota. Priznam, da sem
šele pozneje, ko sem bil že tu, v sobi, nekaj zaslutil.
—	Slutnje, da ... Niti pri njih ni treba ostati. Vse tisto ni namenjeno tebi,
in če bi dalj časa bival pri nas, bi svoje mnenje temeljito spremenil. So zna-
menja, na katera moraš biti ponosen. So znamenja, ki jih vtisnemo samo naj-
zvestejšim, to so znamenja priznanja. Včasih tudi znamenje opomina. Tvoje
neznanje je krivo, da si jih ne želiš. Kaj vse bi drugi dali zanje... Na primer
Zorž ali Zan. Po kolenih bi prišla do sem, če bi jima le dovolila. Toda ne dam,
da bi se mučila. Dobra fanta sta, kajne?
—	Priznam, da v ocenjevanju značajev nisem bil nikoli posebno spreten.
—	S tem si odgovoril tudi sebi. Sam si odkril razlog, enega od razlogov,
zakaj še nisi mogel začeti z delom. Tovariša pa si vendarle pretehtal, v očeh ti
berem. Neprestano se vrtiš okoli njiju.
—	Prav nasprotno je res. Onadva ...
—	Poskusiva drugače. Ti veš, da sem te povabila k sebi, ker ti nameravam
sporočiti pomembno novico. Odločeno je bilo, da boš pričel z delom. Dali ti bomo
vse možnosti, da boš uresničil svoj veliki načrt. Glas o tebi se je že razširil
po vsej naši ustanovi. Slutimo, da pripravljaš nekaj epohalnega, nekaj, kar bi
po pomenu preseglo naš čas, nekaj, kar je namenjeno zanamcem. Mogoče boš
naletel na težave. Mogoče tvoje življenje sploh ne bo srečno, morda niti po-
vprečno dobro, a to breme pač moraš prevzeti nase. Kajti ti vstopaš v zgodovino.
Prihodnosti pripadaš, zato ti je naš čas samo sredstvo za izpolnjevanje svojega
načrta. To si hotel, ali ne? Mi te sicer ne razumemo popolnoma, toda puščamo
ti odprte roke, da se ne bi umazali pred prihodnostjo. Še več. Ne samo, da ne
bomo delali nobenih ovir tebi, dobil boš tudi pomočnike. Osvobodili jih bomo
vseh drugih dolžnosti, da bi lahko služili samo tebi. Zato me je zanimalo, kakšno
mnenje imaš o njih. Ne bi bilo prav, če bi si nasprotovali že od vsega začetka.
Pravzaprav se ti lahko samo strinjaš z njimi, kajti njihova dolžnost je, da
izpolnjujejo tvoje ukaze. Si že uganil, na koga mislim? Enoroki ti bo kurir.
Zvest je in hiter. Tvoja desna in leva roka bosta Zorž in Zan. Oba sta vse-
stranska, uslužna in natančna. Tudi inšpektor Kos bo z vami, ne da bi hotel
ukazovati, temveč samo v pomoč. Izpolnjeval bo tvoja navodila. Dodeljen ti bo
za posebne naloge. On ima prakso, ki je ti nimaš. Bo pa tudi edini, ki bo lahko
676
I
nastopal s potrebno avtoriteto, kajti ti kot novinec je nimaš. Zaradi mladosti
tudi nimaš ustreznega položaja. Inšpektorja ti na začetku nismo nameravali
dodeliti, njegovim letom ne pritiče, da bi se spuščal v tvegane poskuse. On rad
hodi po izhojenih poteh. Pokazal pa je nenavadno svežost in razboritost. Sam
se je ponudil, ko je zvedel za tvoje namere. Tako smo na mah rešili dvoje
vprašanj: Tebi ne bo treba dodeliti nobenega začasnega naslova, ker bi tak
naslov nujno potreboval, za svojo ekipo pa si pridobil ustrezno avtoriteto. Samo
po sebi se razume, da je vse v tvojih rokah, in nikar ne oklevaj dajati nalog
inšpektorju. On ti je kakor podrejen. Več zate ni bilo mogoče napraviti. Upam,
da si zadovoljen? Boš še dvomil, da sem ti resnično naklonjena?
—	Dvom je razkošje, ki si ga ne morem privoščiti. Ena od dveh možnosti me
zaposluje več kot dovolj. Moj dvom bi bil celo nesmiseln. Odločitev, s katero ste
me pravkar seznanili, pa je tako pomembna, da je zdaj še nisem sposoben
oceniti v celoti. Zato mi dovolite, da bom svojo vzhičenost in hvaležnost pokazal
kdaj kasneje. Le za majhen odlog prosim... Priznam, da so se mi odprle
neslutene možnosti, več kot sem kdaj koli pričakoval. Presenečen sem, a tudi
razočaran. Veliki načrt, ki sem ga dolgo nosil v sebi, je pridobival na svojem
sijaju tudi zato, ker sem na tihem verjel, da mi ga ne boste nikoli dovolili ure-
sničiti. Morda sem celo preveč gradil na tej neizpolnjeni možnosti. A o vsem
tem kasneje... Razmisliti moram... Zdajle bi mi bili samota in tišina prav
dobrodošli. Odšel bom v predmestje, v park.
—	Ne! ga je Tilly odločno zavrnila in vstala. Se vedno je bila popolnoma gola.
Nekaj trenutkov je nepremično strmela vanj. Bila je tako blizu, da bi se je
mogel dotakniti, toda njegove roke so mirno visele ob telesu. Pogled se mu je
ustavil na Tillyjinih ledjih, na majhnem krogu kože, kjer je bilo črno znamenje.
Po nekaj sekundah se je koža okoli tega znamenja začela ježiti, postajala je
grobo zrnata. Hlad je stresel tudi Dimitrija, vendar je ostal negiben. Tilly je
naglo vrgla nase domačo obleko. Stopila je k steni in pritisnila na gumb, ki
ga Dimitrij prej ni videl. Nekje spodaj je temno zabrnel zvonec.
—	Zdaj te ne pustim nikamor, je rekla. — Ostati moraš pri meni na kosilu.
Vrnila se je k njemu in ga pobožala po laseh. — Suh si in izčrpan, morda prav
nalašč, samo da bi me jezil. Tudi zdrav nisi videti. Zakaj tako zanemarjaš
samega sebe?
—	Da, je suho pritrdil Dimitrij, a ga je preslišala.
—	Najbrž se ti ne ljubi pripravljati hrane, Zorž pa je prav takšna lenoba, le
da si on več privošči. Si že opazil, kam skače? Oba skupaj pa bi se lahko večkrat
oglasila pri nas... Hrana nam ostaja in včasih je že psi ne marajo več. Oni
so navajeni na surovo, kri hočejo, za drugo se ne menijo. Gotovo si opazil meso,
ki leži okrog hiše?
677
—	Ne spominjam se. Pač pa sem videl močno steptano rušo, nešteto sledov
okovanih čevljev. Tega si nikakor nisem znal razložiti.
—	Verjamem, je odvrnila Tilly. Prav tedaj pa je neslišno vstopil livriran lakaj
z velikanskim pladnjem. Dimitrij je z zanimanjem opazoval njegovo ročnost.
Miza je bila v hipu pokrita s številnimi snežno belimi krožniki in steklenimi
skodelami. Jedilni pribor se je lesketal, čeprav ni bilo v- prostoru nobene luči.
Potem je moral sesti. Tilly je sedla nasproti njega in ga kar naprej spodbujala,
naj jé. Toda Dimitrij ni čutil lakote, prej zadrego. Vsaka jed posebej, ki mu
jo je ponudila, je bila sicer okusna in nenavadna, želodec bi si jo bil moral
zaželeti že iz zvedavosti, a je sleherni grižljaj imel tudi nekak grenek priokus.
Brez obžalovanja bi ga lahko izpljunil. Vedel pa je, da mora vztrajati in bil je
čudno nebogljen sam pred seboj. Čutil je, da se njegov odnos do Tilly neizbežno
zaostruje. Tilly je jedla malo, a vsaka kretnja, ki jo je napravila, je bila kakor
lahkoten, uvežban gib Dimitriju neznanega bogoslužja. Vmes je seveda moral
tudi piti rezko pijačo, ki jo je to pot okusil prVič. Kmalu so mu lica žarela in
v sencih mu je pošumevalo. Nobene misli ni bilo več v njem, toda jedel je še
vedno. Zaradi znatnih količin, ki jih je strpal vase, a so ostale brez teže, se je
nekajkrat otipal pod mizo, če vse skupaj ne izginja v nevidnem čebru, ki so ga
tam podstavili. Iz izkušenj je že vedel, da ni nič prepuščeno naključju in da mu
niso niti znani razumljivi številni smotri, katerim ta ali ona stvar služi. Navse-
zadnje ni bilo nemogoče, da si hoče Tilly privoščiti z njim kakšno posebno šalo.
Vendar pa ni še nobeno znamenje kazalo, kaj bi se moglo pripetiti. Ce ni opa-
zoval celega njenega obraza hkrati, potem je bil njen nasmeh ljubezniv in
oči iskrive, sicer pa je bil na njem kakor vselej prisoten nadih mračnosti. Ce
ne bi bila ženska, bi mogla zbujati odpor. Ob spominu na njeno telo pa je
izginila tudi ta podrobnost. Postala je nebistvena.
Ko se je lakaj znova pojavil, je Dimitrij menil, da lahko odneha. Kljub Tilly-
nemu prigovarjanju niti grižljaja ni več spravil v usta. Tilly se je vrnila na
divan in si prižgala cigareto. Ležala je nepremično, zazrta v strop in spuščala iz
ust cele oblake tobakovega dima. Očitno je bila lena in ji ni bilo več do
razgovora. Nekaj dolgih minut je Dimitrij celo imel občutek, da je pozabila
nanj. Sledil ji je nepretrgoma, čakal je novih navodil. Sleherni njen gib bi bil
zdaj pomemben. Dalj ko je trajala njena negibnost, bolj neprijetna mu je posta-
jala. Med tem pa se je näglo spreminjalo telesno počutje. V želodcu se je ogla-
sila topa bolečina, spremljana z neko posebno vročico, ki se je od tod počasi
razlivala proti najbolj oddaljenim delom telesa. Z njo pa je prihajal tudi
nemir, nezaustavljiva drhtavica, ki je silila h gibanju. Čutil je, da se
mora z njim nekaj zgoditi. Takojšen odhod je postal neodložljiva nujnost.
Spet in spet je skrivaj prisluškoval proti vratom, ki so vodila v kuhinjo,
vztrajno si je prizadeval, da bi spoznal, kaj se dogaja tam. Vseh glasov niti
678
ni bilo mogoče razbrati: Mogoče je zunaj nekdo mrmral, morda so se tudi pri-
tajeno pogovarjali, nedvomno pa je več ljudi hkrati tekalo po hodnikih, nekje
v kleti je rožljalo železo. Z največjim naporom svoje volje je Dimitrij vstal.
Tilly ni več kadila. Ogorek njene cigarete je ležal pred njim na podu in vztrajno
tlel. Dim se je v skoraj neprekinjeni črti dvigal proti stropu. Dimitrij je
glasno povedal, da odhaja. Tilly je samo prikimala in niti ni odprla oči. Očitno
jo je že bila obvladala dremavica. Dimitrij se je po prstih približeval vratom in
se z enim očesom še vedno zadrževal na Tilly. Zdelo se mu je, da ne živi več.
Usta so ji široko zijala in gube na obrazu so se ji poglobile. Vseeno se je bal;
da bo nenadoma planila pokonci. Preden je stopil na hodnik, je mogel misliti
le še na glasove, ki jih je slišal pred nekaj trenutki, a so se med tem že pora-
zgubili. Vsak hip so se mogli znova pojaviti. Hodnik je bil mračen, a prazen.
Vsa vrata, razen vežnih, zaprta. Zdaj na poti do ceste ni bilo nobene ovire,
če zunaj ne bi bilo psov. Vrtno ograjo bi v skrajnem primeru mogel tudi pre-
plezati. Ce bi se zagnal nanjo, tudi psi ne bi mogli za njim. Skozi odprta vrata
se je razgledoval po vrtu. Vse je bilo tiho, mirno. Toda mrcine so lahko ždele
za vogalom, kamor njegov pogled ni segal, že najmanjši šum bi mogel zbuditi
njihovo pozornost. Vseeno ni bilo mogoče več oklevati. Ne da bi se ozrl na levo
ali desno, pričakujoč, da mu bo iznenada kdo planil v hrbet, je z umirjenimi
koraki stopil na dvorišče. Sele ko je za seboj zaprl vrata vrtne ograje, se je
lahko nekoliko bolj sproščeno ozrl. Dvorišče je bilo prazno.
Zrak na ulici pa je bil zagatno vroč. Svetloba in sence so bile tu razporejene
v ostrih, med seboj se sekajočih trikotnikih. Ce je zapihal veter, so se trikotniki
zganili. Zelenje po vrtovih je bilo kakor mrtvo, nebo prosojno sivo, nikjer
nobenega glasu. Dimitrij sprva ni vedel, kam naj se obrne. Ze po nekaj tre-
nutkih se je zavedel, da lahko napravi vse tisto, kar mora. Pot, ki se mu je v
kapljicah nabiral po vsem telesu in slabost v nogah sta ga opominjala, da ni
zmožen daljše poti, da bo morda celo omahnil. Bolečina v želodcu ni popustila
niti potem, ko se mu je nekajkrat ogabno kolcnilo in se mu je v ustih pojavil
najgrenkejši okus. Oprijemajoč se ograje, se je privlekel do vogala. Ker je
bilo tam tudi križišče, se je moral odločiti, po kateri cesti bo krenil. To nikakor
ni bila lahka odločitev, kajti zdaj mu je bilo že povsem jasno, da ne bo prišel
daleč. Moral bo leči in se odpočiti. Kamor koli pa se je ozrl, povsod so bili
sami vrtovi, obdani z visokimi ograjami, pločniki, asfalt. Zavest o tem, kaj se
spodobi, ga je gnala dalje in mu branila, da bi se zgrudil sredi ceste.
Zaželel si je praznega prostorčka med vilami, poraščenega s travo ali z grmov-
jem, kjer bi lahko skril svojo slabost in pričakal novih odločitev, toda njemu
je bila odprta samo ena cesta. Krenil je po ulici, za katero je menil, da pelje
v predmestje. Res so se vile kmalu začele redčiti, prostor med njimi pa je bil
še vedno ograjen. Pot ga je zdaj oblival že curkoma, v sencih mu je kljuvalo
679
tako močno, da je čutil samo še bolečino in tudi zravnati se ni več mogel. Sklju-
čeno se je vlekel dalje in njegova vzdržljivost se je bližala koncu. Sam pri sebi je
že pristal na možnost, da se bo enostavno naslonil na neko ograjo in potem bo,
kar bo. Ce ne bo mogel vztrajati pokonci, bo pokleknil, legel. Cemu pravzaprav
ne bi legel na pločnik? Ulice so bile prazne in njegova navzočnost ne bi nikogar
motila. Ko je zagledal neograjeno zelenje, niti ni več verjel svojim očem. A
tedaj je tudi že prevara bila dobrodošla. Zagazil je v visoko travo, med nekakšno
šibje, se ob nečem, kar ni več razločil, spotaknil, in ko je bil že na tleh, se
mu ni dalo več dvigniti. Zvit v klobčič je mukoma odprl oči, da bi se še po-
slednjič razgledal okoli sebe. Hiš in vrtov z ograjami ni več videl, izginili so
pločniki in reke asfalta. Ostale so samo travne bilke. Iz tega svojega položaja jih
je videl kot drevesa, ki so segala globoko v nebo. Skozi vejevje tega gozda je
opazil tudi sonce. Drobno in bledo je ždelo nizko nad obzorjem, nič več ni niti
svetilo niti grelo. Mračilo se je naglo in Dimitrijev notranji ogenj je postajal
vse silnejši. Kmalu so ga popadli še krči. Zvijal se je kot muževno protje in
divje grabil z rokami okoli sebe. Želel se je nečesa okleniti, kajti podzavestno
je čutil, da bi ga neznana sila mogla odtrgati z ležišča in ga zanesti navzdol po
strmem bregu, da bi se spodaj končno razbil na kosce. Medtem ko so ga grabili
krči, se je namreč začela ravnina pod njim nagibati, zdaj na to, zdaj na drugo
stran. Trdne opore pa nikjer. Po vsakem poskusu, da bi se za kaj oprijel, mu
je v rokah ostala samo trava. Kljub vse bolj in bolj trdnemu stiskanju pesti,
njegov oprijem ni bil nič trdnejši. Le nohti so se zajedli v dlani. Tudi zobje so
mu šklepetali, in da bi jih pomiril, je grizel travo. Ko jo je dodobra zmlel že cel
šop, se ni mogel premagati, da je ne bi požrl. Potem si je je zaželel še več.
Grabil jo je z obema rokama in jo nosil v usta. Kmalu je nastopilo olajšanje:
Izbruhal je vse, kar je bil pojedel pri Tilly in kolikor je v svojem stanju mogel
presoditi — še dosti več. Krči so polagoma popustili, zaželel si je še trave. Kdaj
ga je odrešil spanec, se niti ni zavedal.
Ko se je zbudil, je najprej pogledal v nebo. Sonca ni bilo več videti. Pravkar se
je bilo pritajilo za kostanji v drevoredu. Spomnil se je vsega, kar se je bilo
zgodilo. Bil je krepkejši, kot je pričakoval. Vročina je bila popustila, čutil pa je
silno žejo. Na srečo je v bližini zaslišal žuboreti studenec. Dvignil se je in krenil
proti njemu. Med tem je lahko celo nekajkrat pogledal okoli sebe in ugotovil,
da se je bil zatekel na staro smetišče ob zapuščenem ribniku. Smeti sicer ni bilo
več videti, toda povsod je bilo še polno preluknjanih ter zarjavelih emajliranih
loncev, kosov belega in modrega porcelana, nekaj ostankov že preperelih lesenih
košar, čez vse to pa je rasla visoka smrdljiva trava. Smetišče so najbrž opustili
že pred leti. Mir, ki je vladal tod, je bil torej razumljiv. Dejstvo, da je zašel
semkaj, pa je bilo zanesljivo znamenje dobrega instinkta. Povsod drugje bi ga
bili že odkrili in potem bi se moral meščanom javno opravičevati za nered,
680
ki ga povzroča. Da je vsega kriv sam, ni niti dvomil. Toda ta krivda je izvirala
iz neke druge, predhodne, in vsaka pred njo je imela svoj vzrok. Tako je bil
brez moči do samega sebe. Čutil pa je razlog, da bo vztrajal. Razlogov je bilo
sicer več, toda ta hip je bil eden najmočnejši. Slutnja mraka ga je spomnila na
Danuško. Nje ni videl že dva dni.
Napil se je hladne vode, želodec pa se je znova uprl. Izvrgel je vodo z enim
samim pljuskom, žeja pa ni popustila. Ni mu kazalo drugega, kot da poskusi
znova. Nalokal se je vode in po dveh, treh poskusih, se je drobovje umirilo.
Ko si je še nekoliko uredil obleko, je že odhitel nazaj proti mestu. Čeprav se je
bil zavlekel daleč v predmestje, je na veselje odkril, da ni bil niti streljaj proč
od Tillynega doma in da torej tudi do Glavnega trga ni več daleč. Iz izkušnje
je vedel, da mrak v tem mestu pada zelo naglo in da je prav težko ujeti pravi
trenutek med dnevom in nočjo, trenutek, ko bo čez trg šla Danuška. Da se
bo tam v resnici pojavila, ni dvomil.
Ze od daleč je zagledal neke ljudi, ki so postavali na križišču, od tod je že bilo
videti trg. Ni bil popolnoma prepričan, da ne čakajo njega ali da ne bodo
postali pozorni nanj vsaj tedaj, ko se jim bo približal. Ze se je odločil, da bo
napravil ovinek, a je bilo prepozno. Dva od tistih na križišču, ki so mu prej vsi
kazali hrbet, sta se obrnila in ga motrila. Razgledovala sta se pravzaprav samo
po ulici, po kateri je prihajal. Toda to je bila lahko tudi pretveza. Srečanja ni
bilo mogoče več preprečiti. Dimitrij se je zaman trudil, da bi našel besede, s
katerimi bi lahko opravičil svoje stanje. Bil je namreč prepričan, da so njegovi
dokazi šibki in da jih ne bodo pripravljeni razumeti. Ostal bo nerazumljen.
Takšna ugotovitev z njihove strani pa bi utegnila imeti zanj neljube posledice.
Lahko bi trdili marsikaj, in če bi se branil, bi mogli dodati, da je tudi nevaren.
A da je to, je že skoraj sam verjel. Brez kompromisa v samem sebi si ne bi znal
pojasniti marsičesa, kar se mu je že pripetilo. Saj so vsi zatrjevali, da v tem
mestu ni nič prepuščeno naključju. Potemtakem niti iluzije ne. Teh sploh ni
mogel več imeti.
Ze se je na pol sprijaznil z mislijo, da ga bo to pot Danuška čakala zaman in
da bo večer prebil med zdravniki v eni od mestnih bolnišnic, ki jih je bilo baje
v tem mestu brez števila. Srečanja z njimi se je pravzaprav bal. Se nikoli ni
naletel nanje in ni imel niti najmanjšega pojma, kakšni so. Ali samo berejo
ali tudi poslušajo... Koga poslušajo? Najbrž tudi nje neprestano kliče telefon
in v presledku med dvema razgovoroma se ne morejo kaj prida posvetiti
bolniku.
Na križišču je spoznal, da ne oprezujejo za njim, temveč mimo njega, in morda
niti to ne. Nihče mu ni'pokazal obraza. Dimitrijevim očem ni ušlo, da eden od
njih nosi sivo obleko, enako, kot jo je imel Mož brez obraza, a to spet ni moglo
pomeniti, da je njegov somišljenik. S svojo zunanjostjo morda le prikriva tisto,
681
kar je v resnici. Dokler so ga mogli videti, se Dimitrij ni ozrl, pa tudi z nobeno
drugo kretnjo jim ni dal vedeti, da je njegova pozornost na oprezu. Za prvim
vogalom pa je obstal in se stisnil k zidu. Počakal je pet minut. Nihče ni prišel
za njim. Spet je zapravil nekaj dragocenega časa, ki ga ne bo mogel nikoli
nadomestiti.
Na Glavnem trgu pa je bilo še svetlo, spodnji del se je celo še lesketal v soncu,
zgornji, kjer je čakal Dimitrij, pa je že počival v senci. Zdaj je bil rešen bojazni,
da je prepozen. Tudi mimoidoči, ki so bili tod že kar številni, ga niso vznemir-
jali. Čakal je, čakal, a to ni bilo opravilo zanj. Začela se je namreč vsiljevati
možnost, da Danuška ne bo prišla. Istočasno pa se je zavedal, da si želi njene
bližine kot še nikoli poprej. Nobena ovira ga ne bo mogla odvrniti od namere,
da jo še ta večer poišče. Na pol si je bil že tudi zapomnil smer, ki je vodila
v predmestje, kjer je stanovala... V dobri uri bi lahko že stal pred njeno
hišo ... Potrkal bi brez oklevanja ... Morda pa se je zadržala kje v mestu...
V tem primeru mu ostaja še mnogo, mnogo časa. Vso noč do poznega jutra bi
lahko prečepel na žični ograji ob zapuščeni opekarni in čakal, kdaj bodo vrabci
naznanili zoro. Iz izkušenj je vedel, da ljudje v brezdelju ne vzdržijo mnogo.
Ob svitu se vračajo domov tudi naj trdo vratne j ši ponočnjaki, krčme se izpraznijo
še pred sončnim vzhodom. Medtem ko je razmišljal, se je bil naslonil na zid
in ni bil več tako vztrajno kot prej motril okolice. Zato tudi ni opazil, kdaj se
mu je približala Danuška. Sele ko se je njena dlan dotaknila njegove in je ob
sebi začutil temno senco, je malodane poskočil od presenečenja. Istočasno je
zaznal tudi vonj njenega parfuma. Občutek zadovoljstva se mu je razlil po vseh
udih in v hipu je postal drug človek. Oklenil se je je z obema rokama in se ves
naslonil nanjo. Danuška ga je opomnila, da se mimoidoči že ustavljajo. To v
tem hipu sicer ni imelo nobenega pomena, moral pa je upoštevati njeno željo.
—	Vedel sem, da boš prišla, je rekel čez čas in stopil korak vstran, da bi jo
bolje videl. Istočasno se je zavedel, da so vse besede, ki jih je nameraval izgo-
voriti, že izgubile svoj čar. Tudi moči so ga že izdajale. Udje so mu postali mla-
havi, spet ga je oblival pot. Da bi prikril slabost, je s hlinjenp ravnodušnost j o
krenil vzdolž pločnika.
—	Ravnaš, kot bi me imel rad, se je oglasila Danuška.
—	Dosegel bom, da boš tudi ti vedela, kaj je to.
—	Kako? je vprašala zamišljeno in polagoma stopila za njim. Tvoja namera
je več kot nenavadna. Si samozavesten?
—	Da, je odvrnil Dimitrij, a obstal ni. Sele ko je opazil, da je Danuška močno
zaostala, se je ozrl.
Komaj se je še premikala, zastrmela se je bila nekam v daljavo. Nasmeh na
njenem obrazu je zbledel. Dimitriju se je zdelo, da se mu oddaljuje. Stekel je
682
proti njej in spoznal, da v resnici samo stoji. Toda to ni bila več Danuška,
temveč neko drugo dekle, neznanka z ulice. Ta sprememba pa ga niti ni pri-
zadela, kajti v spominu so se začele vrstiti slike tega dne: obisk pri Tilly, tri-
kotniki svetlobe in senc, po katerih je odhajal iz njene vile, zapuščeno smetišče,
na katerem je bil obležal, in kjer si je nabral moči, da je lahko prišel sem.
A kaj je zdaj? Kaj se je spremenilo? Moral je misliti na jedi, s katerimi mu je
stregel livrirani lakaj in so bile izbrane prav zanj, saj so bile na pladnju strogo
oddeljene od tistih, ki jih je jemala Tilly. Sele ta hip se je zavedel, da so imele
nenavaden okus. Resnično nenavaden? Kot da bi vse drugo bilo navadno. Takš-
nega že zdavnaj ni več. Nenavaden je kvečjemu on sam, zato je vse drugo
lahko navadno. Celo grenkoba brez primere, ki se mu je splahovala v grlo in jo
je potem ukrotil s svežo travo, mu je odpirala nova pota k Tilly. Zavedal se je
svoje šibkosti in razpoloženje, ki se ga je polastilo, je bilo tako nevzdržno, raz-
krajajoče, da v njem ni bilo mogoče vztrajati dalj kot nekaj trenutkov. Kaj mu
še preostane? Stopil je k Danuški in lastne besede so ga presenetile bolj kot njo.
—	Pusti vse tisto, je rekel. — Zdaj sva tu midva, samo midva. Zamisli si, da
je v resnici vse odvisno samo od naju. Saj ni potrebno, da za vselej ostaneva
tu. Nekega dne bova odšla in se ne bova več vrnila.
—	Ze naše mesto je zate drugi kraj? Povej mi, če je tod dobro in če je vredno
oditi? Mnogo sem že razmišljala o tem.
—	Jaz sem obšel že vsa mesta, ki si jih moreš zamisliti, je veselo razlagal
Dimitrij. — Pravzaprav med njimi ni razlike. Nazadnje je ostalo samo to. Tod
sem spoznal tebe. Ze zdavnaj sem slutil, da te bom našel prav tu ... A vendar...
Zrak je nekoliko zadušljiv. Morda ga tudi ti lahko občutiš... Morda je še kaj
drugega. Odšla bova, zakaj ne bi res odšla ...
—	Morda bom nekoč tudi jaz želela ...
—	Zdaj še ne?
Zmignila je z rameni: — Le čemu si prizadevaš? Nisem prva niti edina. Vsak od
naju ima že dobršen kos življenja za seboj, življenja, v katerem zate ni bilo
mene in za mene ne tebe. Pač pa so bili drugi. Saj ne boš trdil, da sem jaz
prva...
—	Ne.
—	Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pomota, drugič pa, da je to edina resnič-
nost, enako prisotna v sedanjosti kot v preteklosti. Preteklost postaja sedanjost
in obratno. Potem ne bo več mogoče presoditi, kaj je resničnost...
—	Boleče?
—	Morda ... Preden si spoznal mene, so bila tvoja čustva vezana na neko drugo.
683
—	Nekoč ti bom morda pripovedoval dolgo zgodbo. Živeti pa je treba v
sedanjosti.
—	Skop si v besedah. Ne želiš, da bi te spoznala. Pred nečim bežiš? Kot da bi
bilo mogoče z begom kar koli rešiti...
—	Zastavi vprašanje... Moje stališče se najbrž razlikuje od tvojega. Toda vseh
dni še ni konec. Morda jih je pred nami še lepo število. Nekako jih bo treba
preživeti.
—	Kot da verjameš v prihodnost. Samega sebe prepričuješ... ,
—	Kaj je na tvojem obrazu? Spomin na preteklost, žalost ali samo razmišljanje?
Ne razumem te.
—	Saj ni kaj razumeti. Ne skrbi, prešlo bo.
—	Včasih se mi zdi, da je preostalo le še malo časa. Enemu od naju se lahko
kaj pripeti. Morda odpotuje in se ne vrne več...
Hotel je še nekaj dodati, a so ga spet zgrabili krči. Čeprav se je otepal vsake
misli, spomina na Tilly ni več mogel izriniti iz svoje zavesti. Vročica je postajala
vse bolj žgoča. Čimbolj je vrela iz njega, tem številnejši so postajali okoli
njega tudi obrazi in službe: Inšpektor Kos je slonel na mizi in mu z dvignjenimi,
pretečimi prsti nekaj dopovedoval. Načelnik Stenovic se je smehljal na svoj
nerazumljivi način in mu zabičeval, naj si vendar že nabavi ustrezna službena
očala. Stanje je postajalo vse bolj mučno, vendar se je Dimitrij trudil, da bi se
obvladal. Strmel je na trg, kot da tam nekaj opazuje, stegnil je roko in se
dotaknil Danuške. Skratka: Nobenega dvoma ni bilo, da je ta svet okoli njega
resničen in edini prisoten, toda v najglobljih predelih njegove zavesti porajajoče
se podobe, so silile na dan z enako močjo, in besede, ki so jih govorili predstoj-
niki, je občutil prav tako živo, kot bi bile resnične.
—	Nekaj se v tebi ne sklada, je ugotavljala Danuška. — Nekoliko prej si trdil,
da je prihodnost odvisna samo od naju...
—	Povej mi, s čim se pravzaprav ukvarjaš?
—	Čakam . ^.
—	To je toliko kot nič. Potrebno je nekaj storiti. Ne stati prekrižanih rok. Pre-
oblikovati svoj čas, tu, sedaj ... Včasih je treba začeti vse znova. Se nisi občutila
tega?
—Zato begaš iz kraja v kraj? Kot da drugje ne bi bile možnosti enake.
•— Svoje rodno mesto mora vsakdo zapustiti, ko doraste. Nekje sem gradil cesto,
ki me ne potrebuje več. Postala mi je tuja, in je ne želim videti. V močvirju,
ki smo ga osušili, pa je zakopan nekdo, ki mi je bil zelo blizu. Njegova usoda
bi bila tudi moja, če bi bil krenil le korak dalje.
—	Kam?
684
—	Proti nečemu, kar še nima imena. Obstaja pa...
—	Morda se ti sploh ni pripetilo. Morda sploh ni bilo toliko mest.
—	Da. Samo nadaljuj. Postavljaj vprašanja, sicer jih bom jaz. Ali si mi že
povedala, kaj je tvoj oče? Na katerem oddelku dela? Te je mogoče že seznanil
z vprašanji, ki presegajo okvir privatne zaupljivosti?
—	On spoštuje uradne skrivnosti. Saj ga nihče več noče poslušati. Siti smo jih
do grla. Komaj opazimo, da začne uradno odpirati usta, že ga kdo lopne po
čeljusti. Tako ga za nekaj časa spravimo k sebi, vendar ne za dolgo. Včasih,
ko je sam, na primer v sosednji sobi, ko ni v bližini nikogar, ki bi ga mahnil,
le uspe povedati nekaj stavkov. Potem že prileti kdo od nas in mu pomaga
k pameti. Nor je na svojo službo, v resnici pa je to samo sprenevedanje. Živ-
ljenje hodi svoja pota in moti se, kdor misli, da ga uravnava sam. Zlasti pa se
moti tisti, ki vidi svojo pomembnost v tem, da prisostvuje dogodkom, ki so se
tako morali dogoditi. Voda teče, dež pada, mrači se, celo zaljubimo se brez naše
volje. Ti si nekaj gradil, kanal ali most, vseeno. Nikakršne zasluge nimaš za
to. Tudi čebele gradijo in mravlje, ker pač morajo to počenjati. S čim bi ubile
svoj čas? Tudi v tebi čutim tiste vrste zagnanost, nekakšno slepoto verova-
nja... Prej ali slej vsakdo spregleda in sprejme eno od obeh možnosti: Javno
izpove svojo privrženost majhnim stvarem, ali pa prodaja ideale, toda cilj je
vedno vsakdanji. Spadaš med prve ali druge?
—	Strup bruhaš. Ce že gledaš življenje skozi takšno špranjo, priznam, da je to
res možnost, toda ne edina.
—	Zelo povprečna ženska sem. Sebi služim.
—	Toda imaš iluzijo o nekem drugem svetu. O nečem, kar presega ...
—	Ne razlikujem med enim in drugim. Kje naj začnem? Pri hišici ob morju
ali pri kitajski papigi? Pri fundlandskem psu ali pri lepih oblekah? Zgodba brez
smisla. Saj nima konca ...
—	Vsaka zgodba ima svoj konec.
—	Osrečiti vsaj enega človeka in biti sam srečen. Ali je kaj višjega?
—	Odgovoril ti bom v nekaj dneh. So velike stvari, so! Življenje jim posvečajo.
—	Igra besed, nič drugega. Dokopati se je treba do kakega primernega mesta,
kjer jemlješ denar. Svojo namero pa moraš kar najbolj prikrivati. Takšna so
pravila igre. Vsi varajo, a ne priznajo. Tisto, o čemer govoriš, najbrž ni nič
drugega. Sicer bi že priznal...
—	Zaupanje je breme, ki ga ne more prenašati vsakdo. Zlasti ne ravnodušni.
Potrebna je vsaj trohica soglasja.
—	Razumno ravnaš. Zaupanje me utruja.
685
Na cesti so zagorele redke luči. Polagoma se je bilo znočilo. Danuška ni več
govorila, toda njen molk ni zbujal Dimitrijeve pozornosti. Spet se je oglasil
spomin. Kakšen dan je preživel...
Tesno drug ob drugem sta odhajala v tišino. Roka, s katero je držal Danuško,
mu je počasi, ne da bi vedel kdaj, otrpnila, in ni je več čutil. Nekajkrat ga je
še popadla bolečina v želodcu, tedaj je stiskal zobe in sklanjal glavo, da se ne
bi izdal. Tu namreč ni bilo kaj pojasnjevati. Bolečino pa so iz zavesti izrinile
nove misli. Niti zavedal se ni, kdaj so mu roke omahnile. Moči so ga počasi
zapuščale, v pokončni drži je vztrajal le še iz kljubovanja. Iz kljubovanja brez
smeri in brez cilja. Cas je izgubil svojo običajno veljavo.
Nenadoma se je znašel med dvema snopoma luči, za hrbtom mu je zagrmel
stroj, zacvilile so zavore, pod noge pa mu je planil oblak prahu in grušča. Ne-
znana moč mu je prešinila telo, odskočil je vstran. Iz zatemnjenega avtomobila
je zadirčen glas preklinjal njegovo rojstvo. Anonimen moški glas. Avto je
odpeljal, in šele tedaj ga je Dimitrij utegnil pogledati. Bil je sam, najbrž je
kolovrati! po sredi ceste. Ni se spominjal, da bi se bila z Danuško poslovila, toda
po hišah in ulici je spoznal, da se vrača. Vlekel se je dalje, ob robu ceste.
Na glavnem trgu, ki je bil ob tej uri že prazen, se je moral za nekaj trenutkov
ustaviti. Tako si je vsaj dejal. Do jutra je bilo še daleč.
Z Alžirske poezije
Predstavljamo štiri pesnike, štiri ustvarjalce alžirske književnosti. Ne bomo je
imenovali nova, kakor da bi jo hoteli ločiti od kakšne prejšnje: alžirski narod
ne potrebuje več dokazov, da bi potrdil svoj obstoj, čeprav zmeraj lahko in
upravičeno govorimo o kulturi, ki sega nazaj v čas pred kolonizacijo, vsaj v
prvo polovico prejšnjega stoletja. Voditelji uporov, od Abd el Kadra do Mokra-
nija, so namreč bili obenem tudi duhovni vodje, pesniki in reformatorji.
Fašistično tezo, da alžirski narod nima »zgodovinske osnove«, ki jo je obudil
de Gaulle in sprejel celo Camus, pa so lahko postavila na laž samo dejstva:
eno izmed teh, poglavitno, je bil boj, ki je uresničil narodno enotnost in prinesel
deželi samostojnost. Kolonializem je z načrtno, znanstveno natančnostjo izvajal
svoje opravilo razčlovečenja; prepovedal je, da bi Arabci govorili in pisali
arabsko, in onemogočil celo, da bi govorili in pisali v francoščini: iznenada pa
peščica intelektualcev razlaga ljudskega duha v »^francoščini«, govori v »-fran-
coščini« Arabcem, za Arabce. Kajti devet milijonov Alžircev nima več svojega
jezika, oziroma intelektualna elita ne pozna, ne govori, ne piše več jezika (ali
jezikov) svojega ljudstva!
686
»Pisec brez bralcev,« pravi pesnik Malek Haddad: revolucija zahteva nepo-
sreden odnos, enačenje z ljudstvom; to pa ne le, da je nepismeno, ampak fran-
coščine, edinega jezika, ki ga njegovi intelektualci govorijo, še razume ne.
»Prišel bo dan,« pravi isti Haddad, »ko Alžirci ne bodo več analfabeti, ampak
bodo govorili in pisali v svojih jezikih: tedaj bomo mi izginili in tega govorjenja
mutcev ne bo več.«
Bodi kakorkoli že, dejstvo je, da inmmo danes književnost, ki ji kljub jeziku
popolnoma upravičeno pravimo alžirska. Izbor iz te književnosti izide v kratkem
pri založbi Borec in iz njega smo izbrali štiri pesnike:
BASIR HADZ ali je strokovnjak za probleme alžirske kulture, pesnik in
eden od voditeljev Alžirske komunistične partije. Izbrani pesmi sta bili objav-
ljeni leta 1961 še z nekaterimi drugimi pod skupnim naslovom Chant s pour
le onze decembre (Pesmi za enajsti december). Nanašajo se na pokol
Alžircev, ki so ga izvršili ultraši v decembru 1960 po mogočni ljudski mani-
festaciji solidarnosti z FLN.
MOHAMMED DIB nam je že znan po svoji trilogiji Alžirija (Lipa, 1962).
Rodil se je julija 1920 v Tlemsenu, študiral v rodnem mestu in v Udži. Opravljal
je že vrsto poklicev: bil je izdelovalec preprog, računovodja, učitelj, novinar.
Dib je dober poznavalec in vnet zbiralec narodnega blaga. Objavil je naslednja
dela: trilogijo Algérie, zbirko povesti Au café (Ob kavi) in roman
Un été africain (Afriško poletje).
HENRI KREA je izdal zbirko pesmi La leçon des tenebre s.
MALEK HADDAD je izdal pesniški zbirki Le malheur en danger in
Ecoute et je t'appelle ter romana Je t' of frirai une gazelle
in La dernier impression. Pesmi so vzete iz prve zbirke, ki je bila
objavljena leta 1956 in je ena najpomembnejših zbirk nove alžirske poezije.
O golob modrokrili
A' pubi	^^^ zaljubljencev
skoči na četrto nit
Bašir Hadž Ali nariši pavzo scefraj note
zareži ritem
zavij zleknjenega točaja
še poslednjič pozdravi šaljive gazele
krhke in nemirne
pozdravi brezdomni španski bezeg
Lejlo in njenega Medžnuma^
Ibn Zajdunovo- lestev.
in Wálladine^ vzdihe
zapusti čisto vino
in Abu Nuwasov* tanki kozarec
Vzemi ključ
skodraj okroglo pesem
687
o golob modrokrili
spuščaj se in leti
bodi pazljiv
eššiatar belgomza^
budnemu zadostuje da pomežiknemo
svoja krila obarvaj kakor svoj let
z odsevi mavrice
skalni golob
ali pav trepetajoči
vendar ostani potnik
izogibaj se kljuna jastrebov
in jekla kopij
visokih kroženj
in tople postelje nalepotičenih štorkelj
o golob modrokrili
leti in spuščaj se
bodi vztrajen kun a k sisani"
Oznanjaj
Na vrhu Krée
gori potni prt
na pobočjih Selije
zibel cvetočih mandeljnov
Že šest let
Oznanjaj
mornarjem ki krmarijo jadrnice
tramvajarjem ki teže
k zmagovitemu koncu
poslušanju gostoljubnih gozdov
obzidanim mestnim četrtim
minerjem iz Miliane
drevoredu jalovih murv
mestu pozabljenih obljub
ribičem brez majic
ki so zasanjani akvamarini
na stopnicah rimskega amfiteatra
dijakom ki se učijo
kemijske formule
ležé s trebuhom na ovčji koži
Hadž Omarjevim^ čistilcem čevljev
Kajamovim sirotam
razglaševalcem ironije
osladnosti in izdajstva
vrtnarjem iz Medee
ki so spoznali skrivnost parmskih vijolic
potujočim zlatarjem iz Blide
ki vpijejo o svežem jasminu
glasbenikom ki skrivaj
prižigajo v skrivnostnih ogledalih
688
svojih skrivnih tobačnic
medle poglede in sloné na ograjah
galerji rezerviranih za prodane neveste
otožnim obrtnikom Boabdilovim^ bratom
o golob modrokrili
leti in spuščaj se
bodi ljubezniv nežen dober
čuječ in ubogljiv
o sisani res je tako
oznanjaj sporočilo
mater z izsušenimi prsi
nevednih vdov
črnooke Meriem
kako daleč daleč je nocoj
samskih deklet
rdečih tulipanov ob izhodu iz hammama*
požgimo stare turbane
ki se dvigajo v kristalu njihovih noči
o golob modrokrili
oznanjaj sporočilo
deklet ki so pred trinajstim majem
bila brez tančice
spet so si jo nadela štirinajstega
da si po vojaškem premirju
narede znamenja
Oznanjaj sporočilo
devic brez petka
kot pravimo o dneh brez kruha
zvestih vojakom Vojske narodne osvoboditve
o golob modrokrili
bodi natančen k un a k sisani
oznanjaj sporočilo žena
branite maquis
branite steze
odgovorite odgovorite odgovorite
naše ihtenje se spreminja
v radostne vzklike
ki jih prepletajo zeleni rdeči in beli rubini
o golob modrosti
pojdi in vrni se
vrnili se bomo v Tlemsen
da pomolimo na neznanem grobu
Taharja Gomrija^" princa delavca
moj bog kako svetle so bile njegove oči
čudež metamorfoze stoletij
nezasneženo sonce Atlasa e I M u ah a d
sladkost večerov na Sierri Moreni
o golob modrokrili
689
pojdi in vrni se
zbudili bomo točaja
zapeli bomo o ljubimcih
narisali bomo koreografijo
za t uši at Grib^^
in recitirali na naših odrih
zakaj pa ne
Visoko pesem
ampak kasneje kasneje
kasneje pa pomeni kmalu
A'rubi: zvrst lahke glasbe andaluzijskega izvora. Neki a'rubi se začenja takole:
»O luč mojih oči, golob modrokrili«.
' Žalostna arabska ljubezenska zgodba.
2 Andaluzijski pesnik, umrl leta 971.
' Prijateljica Ibn Zajduna.
Pesnik bagdadskega dvora, umrl leta 810.
^ Glej naslednji verz.
® Bodi kot perunika.
' Mladi alžirski glasbenik, ki so ga Francozi zaprli.
® Zadnji granadski kralj (Abu Abdallah).
» Kopališče.
1" Élan CK Alžirske komunistične partije, padel v boju leta 1958. Bil je iz Užbe,
pokrajine Tlemsena.
'' Zedinjevalec.
Uvertura klasične glasbe andaluzijskega tipa.
Prisega
Basir Hadž Ali
Prisegam na razum svoje ljubljene hčerke
ki tuli kadar letala parajo nebo
prisegam na potrpežljivost svoje matere
ki čaka izgnanega sina
prisegam na bistrost in dobroto Alija Bumendžela
in visoko čelo Maurica Audina
brata svoja upanji strti v polni rasti
prisegam na plemenite sanje Bena M'hidija in Inala
na tišino svojih iznenađenih vasi
zničenih ob zori brez solz ali molitev
na širna obzorja svojih rek
medtem ko se rana ostra od bodal poglablja
na modrost mudžahidinov^ gospodarjev noči
na resničnost dneva iztrganega temi
na zbesnele valove svojih bolesti
na srd prisegam od katerega so lepe naše žene
na doživeto prijateljstvo na preložene ljubezni
na sovraštvo in vero ki gorečnost krepita
prisegam da v vas ni sovraštva do francoskega ljudstva
Alžir, 15. decembra 1960
Borci.
690
Dani se
Mohammed Dib
Dani se že: pokrajina te presine
vsa iz črt, vrvi in vetra,
iz medlih neviht in iz tišine.
Lepega glasu kipenje
se lije brez konca po gričih,
preko vseh ovir — ah, kot življenje!
Domujem v slani; pihlja
smrtni veter — in ti šepečeš:
»Da le pregnanstvo konča.
Novi duh v nas poganja,
figovec je obrodil,
da bi vsaj bilo konec žalovanja!«
V času mučenj le ti samo,
hči sivke žalostnega srca,
le ti lahko poješ tako.
Ogenj in voda
Mohammed Dib
Velika roka nad srcem,
razprta v svetu
ognja in živali,
počrnela drhti,
okno otroštva
spet najdeno v soncu,
goreča prerija
ga med nami sledi,
voda že brez sleherne moči
na nitki temno rdeči,
krotka voda, neuklonljiva voda,
komaj še visi.
Mesto
Mohammed Dib
Ko sem se zbudil iz sna,
je izredno bleda
in pozorna zvezda
v dežju pela,
in dež je lil in lil,
kjer si še videl kri
se je mesto razprlo
drevju in kamenju.
691
Počakati sem moral
na pomlad in zvezdo,
ki meglo razprši
in blodno prisluškovanje.
Alžirija
Henri Krea
Nikdar nisem vedel
kaj je Alžirija
moja mati ali domovina
nesreča ali jaz sam
dokler nisem doumel
da je na čudežen način
vse eno in isto
Narodi sveta pozdravite
začetek celovitosti
naroda ki mnoge narode
združuje.
Dobrodošlica
Henri Krea
Ni še prišel
pa pride
dan
ko bomo na našem letališču
zapisali
s črnilom tisočih suš:
Potniki
v svobodni deželi ste
Alžirija vam kliče dobrodošli
gostje ste
ki smo jih tako pričakovali
celih stotrideset let
zamuda je bila velika
ampak
vzletite vzletite
v nebo ki smo ga osvobodili
s krvjo.
692
Geslo
Henri Krea
Mejo otrplosti smo premostili
vdanost je zdrobila svojo bit
Ob zori
smo tvoje ime zajecljali
Upor
in zdaj te kličemo
na vsakem koraku
saj resnica več ne molči
in v njenem idealu
smo brali
Revolucija.
Odslej prihodnost ni več tvegano križarjenje
v katerem je napor izžemal življenjske moči
in so gore izključevale voljo
sejalcev žita.
Na konici časa
sta si preteklost in prihodnost protislovni.
h Džamilo
Malek Haddad
Jutri bo zate deževalo
jutri bomo zate trgatev opravili
jutri bomo Alžirijo pozdravili
ti si tam doli poroštvo neba.
Jutri bo zate deževalo
jutri bomo tempelj preteklosti zgradili
jutri bo zate nova zarja vzšla
in z mlekom bomo pojili
otroka ki mu boš mati
Tisti otrok Džamila bo princ ali spomenik?
O moja sladkost ni se ti treba bati
princ bo in spomenik hkrati.
Jutri bo zate deževalo
Na Alžir na ta list še belo razpet
v velikih črkah zavpijem Džamila
zapišem Džamila
in potem če bo treba bom tvoj poet!
Občudujem tvoje ime ki kliče rimo
od jeseni do pomladi je čas španskega bezga
ko pa se prebijemo skozi to zimo
bomo pri nas časti rekli Džamila!
693
Povejte mi
Malek Haddad
Severnoafriški delavec
se je V svoji koči zastrupil
moja prva pesem
se je s tožbo končala
Fatima se je za kos kruha dala
Z različnimi dogodki
se piše zgodovina
Nesreča ima dobra pleča že
ampak povejte mi njeno ime
Tu je nebo ko potni prt
pri nas ko plamen drhteče
Nedeljski dan na stežaj odprt
pomladni neopazno bežijo
Ni dneva ki bi ne bil vreden spomina
Note nesreče
so ustvarile mojo simfonijo
Dobra pleča ima nesreča že
ampak povejte mi njeno ime
Imel sem tovariša
in revež je v težkih dneh
izgubil tovariša
Videl sem sluge glavo kloniti
in jagnjeta volkove ljubiti
V izgnanstvo mi je šel nasmeh
Nesreča ima dobra pleča že
ampak povejte mi njeno ime
Izgubil sem kak dan kar tako
v svojih očeh ki me zdaj zapuste
in morda je moje dekle Seulu bilo
Rekli so mi črni lasje
ko da bi o morilcu govorili
in potem so mi kitaro oslepili
Nesreča ima dobra pleča že
ampak povejte mi njeno ime
Ustvarjen sem bil da bi govoril nežnemu cvetju
pa komaj je v poletju
moj prvi valček v razcveten životec bil izšit
sem videl felaha kako je
postal bandit
ker ni ljubil svoje zemlje manj od žene svoje
Dobra pleča ima nesreča že
ampak povejte mi njeno ime
694
Videl sem svoje mesto
kako je vstalo
v jutranji čas
Ce ura teče pri nas
je res to
zaradi sonca ki si je zibel izbralo
na Vzhodu
Nesreča ima dobra pleča že
ampak povejte mi njeno ime
Med sosedi bom rad pozdravil
zmeraj le vojaka
Sreče ki jo je pripravil
nikoli ni užil
nikdar je ne dočaka
Slavnost je za tistega ki se je vselej slavil
Dobra pleča ima nesreča že
ampak povejte mi njeno ime
Moja mati in golobica
imata isto ime
moja mati ves dan joče
ko žandarji so njeni sivi lasje
pozna šepetajoče
pesmi ki iz njih veje resnica
Nesreča ima dobra pleča že
ampak povejte mi njeno ime
Povejte mi o poljubu ki mi ga niso dali
povejte mi o puščavi ki jo moja pesem opeva
povejte mi o gazeli ki so jo zaklali
in povejte mi o cvetu ki zunaj vrta sameva
Povejte mi o vzrokih stotisočerih norosti
povejte mi o vinu ki naj prestrašenim vrne mir
povejte mi o strahu levov oropanih prostosti
ampak predvsem mi povejte
kako se ima Alžir!
Prevedel MIROSLAV KOSUTA
141
Kako delavci pojmujejo vsebino
samoupravljanja
Jože Derganc
Iz raziskave INTEGRACIJA DELAVCEV V PODJETJE (glej) Informativni
bilten Inštituta za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, št. 9), ki je bila
lani izvedena v nekem ljubljanskem podjetju in ki je zajela 150 delavcev (25 Vn
članov kolektiva), objavljamo odgovore delavcev na vprašanji: Ali se čutite
samoupravljavce? Zakaj se (ne) čutite samoupravljavce?
Da se čutijo samoupravljavce v svojem podjetju je odgovorilo 57,3 »/o delavcev,
26 "/o delavcev je odgovorilo, da se ne čutijo samoupravljavce, 16,7 "/o delavcev
pa je bilo glede tega vprašanja neopredeljenih. Na vprašanje je pozitivno odgo-
vorilo 86 delavcev (57,3 «/o), če pa te delavce razvrstimo po izobrazbi, potem je
odstotek pozitivnih odgovorov posameznih izobrazbenih kategorij naslednji:
delavci z dokončano osnovno šlo ali manj — 47 ®/o, delavci z nižjo strokovno
šolo — 69 ®/o, delavci s srednjo, višjo ali visoko šolo — 70 "/o. Se večje so razlike,
če razvrstimo delavce glede na spol: pozitiven odgovor je dalo 77 "/o moških
in le 39 «/o žensk.
63 Vo delavcev, ki imajo skupno več kot 10 let delovne dobe, je odgovorilo,
da se čutijo samoupravljavce, tako je odgovorilo le 54 »/o delavcev z manj kot
10 let delovne dobe. Med vodilnimi delavci navaja 86®/o anketiranih, da se
čutijo samoupravljavce, med nevodilnimi pa tako meni le 52 ®/o delavcev. Da se
čutijo samoupravljavce, navaja 47 "/o nekvalificiranih in polkvalificiranih de-
lavcev ter 77 ®/o kvalificiranih odnosno visoko kvalificiranih delavcev (tako
navaja 64®/o pisarniških delavcev).
Potem ko smo delavce vprašali, ali se čutijo samoupravljavce, smo jim zastavili
še dodatno vprašanje, ki se nanaša na razloge, zakaj se, ali zakaj se ne čutijo
samoupravljavce. Na dodatno vprašanje je odgovorilo 123 od skupno 150 anke-
tiranih delavcev.
Zbrane odgovore smo pozneje razvrstili v 3 oziroma 4 kategorije.
V prvo kategorijo sodijo delavci, ki se čutijo samoupravljavce; navedli smo
takšne razloge, ki jih običajno navaja naša družbeno-politična literatura. Razlogi
so torej delno rezultat delavčeve osebne izkušnje, delno pa rezultat vpliva,
ki ga ima na posameznega delavca zavestna akcija za zvišanje družbeno-poli-
696
tiene zavesti in znanja delavcev. To kategorijo razlogov navaja 26 delavcev. Vsi
ti razlogi služijo delavcem kot argument za to, da se čutijo samoupravljavce.
Razloge smo razdelili v dve podkategoriji, v prvo sodi gospodarjenje, uprav-
ljanje in odločanje; v drugo pa konkretna organizacija samoupravljanja v pro-
učevanem podjetju ter navedba moralne odgovornosti oziroma družbene anga-
žiranosti. Gospodarjenje navajajo 3 delavci, upravljanje navaja 7 delavcev,
odločanje navaja 8 delavcev. Organe oziroma organizacije samoupravljanja (me-
hanizem) navaja 6 delavcev, odgovornost oziroma angažiranost pa 2 delavca.
Oglejmo si najzanimivejše navedbe delavcev.
Gospodarjenje: ker smo sami gospodarji podjetja; ker je tovarna last vseh,
ni več privatna; ker gre denar v namene, za katere se je odločil delavski svet.
Upravljanje: ker sami upravljamo podjetje, sklepamo, kaj bomo delali in kako;
ker so nam dana družbena sredstva v upravljanje; zaradi odgovornosti, ker so
družbena sredstva dana v kolektivno upravljanje in zavest, da smo vsi lastniki
proizvajalnih sredstev; skupaj vsi upravljamo tovarno;
Odločanje: soodločam pri vodenju podjetja; vsako stvar obravnavamo na se-
stanku enote in potem odločamo; čutim, da imamo neko pravico odločati; ker
lahko sodelujem pri odločanju; ker ima pri nas vsak delavec pravico odločati;
človek čuti, da je enakopraven pri sprejemanju sklepov; ker samostojno rešu-
jemo naše probleme.
Kakšne so razlike v odgovorih glede na izobrazbo, kvalifikacijo in članstvo v
organizacijah; vključenost v samoupravne organe, položaj v podjetju ter spol
anketiranih delavcev, je razvidno iz tabele VI. 24. Iz tabele vidimo, da opisane
3 kategorije razlogov navajajo predvsem člani ZK, člani delavskega sveta,
upravnega odbora ali njegovih komisij, moški ter vodilni delavci.
Za naslednjo podkategorijo družbeno-političnih razlogov se je odločilo 8 de-
lavcev. Mehanizmi: ker imamo ekonomske enote, ker imamo delavski svet, ki
vodi delo v tovarni; ker je organizacija samoupravljanja taka; ker imamo
mnogo samoupravnih organov in sodelujemo v njih; ker je delavsko samouprav-
ljanje decentralizirano; samoupravljavca se čutim posebno v ekonomski enoti.
Ostala dva delavca navajata: ker nam je zaupana velika odgovornost; ker vsi
prispevamo svoj delež k tovarni in zato se mora vsak čim bolj angažirati.
Gornje razloge navajajo delavci s srednjo ali visoko izobrazbo, kvalificirani,
člani ZK, člani samoupravnih organov, moški in vodilni delavci.
Tisti delavci, ki smo jih v prejšnji analizi spoznali za družbeno-politično najbolj
angažirane, tudi svoj občutek samoupravljavcev argumentirajo z družbeno-
političnimi razlogi.
Druga kategorija odgovorov se nanaša na upoštevanje mnenj, predlogov, mož-
nosti izražanja mnenj, izražanja predlogov, oziroma na celotni človekov položaj
v organizaciji podjetja. Predloge oziroma mnenja navaja skupno 44 delavcev.
38 delavcem služijo predlogi in mnenja kot argument za to, da se čutijo
samoupravljavce. Ostale okolnosti, ki se tičejo človekovega položaja v formalni
strukturi podjetja, navaja 34 delavcev. Za 14 delavcev so te okolnosti argument
za to, da se čutijo samoupravljavce, za 20 delavcev pa so te okolnosti argument
za to, da se ne čutijo upravljavce.
697
Oglejmo si najprej prvo podkategorijo odgovorov, ki se nanaša na mnenja
oziroma predloge. Možnost povedati mnenja navaja 6 delavcev. Vsi kot pozi-
tiven argument. Upoštevanje njihovega mnenja navaja 11 delavcev, od tega
8 delavcev kot pozitiven, 3 pa kot negativen argument. Možnost, da predlagajo,
navaja 11 delavcev, vsi kot pozitiven argument. Upoštevanje predlogov navaja
ie delavcev, od tega 13 delavcev kot pozitiven, 3 pa kot negativen argument.
Oglejmo si nekaj konkretnih navedb delavcev.
Izražanje mnenja: ker imam pravico povedati svoje mnenje; ker toliko delam
in tudi lahko povem svoje mnenje; ker lahko dajem pripombe o delu, plači, ker
imam pravico povedati na sestankih svoje mnenje.
Upoštevanje mnenja: na raznih sestankih upoštevajo tudi moje mnenje in
predloge; lahko povem mnenja in so upoštevana; upoštevajo naša mnenja.
Neupoštevanje mnenja pa navajajo 3 delavci, in sicer: ker ne upoštevajo mojih
mnenj; ker pri posamezniku ne upoštevajo njegovega mišljenja, gredo preko
tega; ker se moje mnenje ne upošteva.
llVo vseh anketiranih delavcev navaja mnenje (pozitivno 9 «/o, negativno 2 "/o).
Da so njihova mnenja upoštevana, izražajo predvsem delavci s srednjo ali visoko
izobrazbo, nekvalificirani, oziroma polkvalificirani delavci, vodilni delavci in
moški. Da njihova mnenja niso upoštevana, navajajo predvsem delavci z osnovno
šolo ali manj, uslužbenci ter ženske.
Predloge navaja skupno 27 delavcev. Možnost predlagati navaja 11 delavcev,
upoštevanje predlogov pa 16 delavcev.
Oglejmo si najzanimivejše konkretne navedbe delavcev.
Izražanje predlogov: prisostvujem sestankom enot in dajem predloge; imam
možnosti dajati predloge za delo delavskega sveta; lahko dajem svoje predloge
v zvezi z delom; ker je proizvajalec in samoupravi j avec za mene isto, lahko
dajem predloge, kritiziram itd.; čutim, da lahko sodelujem s predlogi in
kritiko; sem samostojen, lahko dajem predloge; lahko predlagam razne izbolj-
šave; imam pravico predlagati in govoriti na sestankih.
Upoštevanje predlogov: kar predlagam, je včasih tudi sprejeto; lahko dajem
predloge in jih upoštevajo; ker sodelujem v debatah in predlagam predloge,
ki so na koncu sprejeti; ker pridejo do uveljavitve predlogi; moje predloge
upoštevajo; pri delu upoštevajo moje predloge za izboljšavo; moje predloge
sprejmejo in upoštevajo moje želje; ker bi bili moji predlogi upoštevani. Ne-
upoštevanje predlogov pa navajajo 3 delavke in sicer: ker ne bi uspela, tudi
če bi kaj predlagala; če bi kaj predlagala, bi me ne poslušali; ne upoštevajo
predlogov in ne veš, kako stvar poteka.
Možnost izražanja predlogov in upoštevanje predlogov navajajo predvsem de-
lavci z nižjo strokovno izobrazbo; kvalificirani oziroma visokokvalificirani de-
lavci, člani sindikata in ljudske mladine, člani delavskih svetov oziroma komisij,
nevodilni delavci ter moški. Da njihovih predlogov ne upoštevajo, navajajo
predvsem delavci z osnovnošolsko izobrazbo ali manj ter ženske.
Analizirajmo še ostale odgovore, ki označujejo položaj delavcev v podjetju.
Položaj v podjetju je navadno razlog za to, da se delavci ne čutijo samo-
upravljavce. Oglejmo si konkretne odgovore.
698
Nimam položaja: ker sem po položaju tako nizko, da ne more priti do izraza
moje mnenje; nimam takega mesta, da bi imela kakšno besedo; ker nimam
nobene funkcije.
Neupoštevanje: ker se mi zdi, da žensko ne upoštevajo preveč; ker se moje
mnenje kot delavke ne upošteva; ker nisem enakopravno upoštevana; ker me
ne upoštevajo; delavec ne pride do izraza, ni upoštevan; nismo dovolj upo-
števani, na sestankih se pomenijo brez nas.
Podrejenost: vedno velja, kar reče vodja oddelka; prevelik vpliv višjih in
predpostavljenih; predlogi, ki so sprejeti na ekonomski enoti, so osvojeni le,
če jih sprejmejo nadrejeni.
Utesnjenost: ker človek ne sme povedati vsega, kar čuti; tega, kar povem, ne
vzamejo za dobro, zato sem rajši tiho; moram v glavnem le poslušati; ker
je treba prevečkrat delati tako, kot drugi hočejo. Te razloge navajajo predvsem
ženske, nevodilni delavci, člani sindikata in mladine, nekvalificirani in delavci
z nižjo strokovno izobrazbo.
Svoj položaj v podjetju pozitivno ocenjujejo 3 delavci in sicer: ker sem ena-
kopraven sodelavec v tovarni; ker me priznajo kot zanesljivega delavca; ker
se smem pritožiti, če kaj ni v redu.
Na položaj v podjetju se nanašajo tudi naslednji 4 odgovori, ki navajajo, da
posamezniki ne morejo odločati, oziroma da so za upravljanje drugi v pod-
jetju; pri nas je tako, da eden ne more dosti odločati; ne spuščam se v probleme
samoupravljanja, ker so drugi za to bolj sposobni in odgovorni; prepričan sem,
da so za to postavljeni drugi.
Gornje 4 razloge navajajo predvsem uslužbenci, kvalificirani delavci in vodilni.
Samostojnosti pri delu oziroma poznavanje podjetja navaja kot pozitiven razlog
7 delavcev. Gre za naslednje odgovore: ker sem dolgo v podjetju in ga poznam;
ker poznam trgovino in bi jo znal zastopati; ker sem dolgo zaposlena v tem
podjetju in se počutim kot doma; ker pri delu kolikor toliko odločam, izven
tega pa ne morem dosti vplivati; ker lahko pri delu delam sama po svoje,
vsaj večji del; ker imam odgovorno delo in sem skoraj vedno sama; te razloge
navajajo predvsem uslužbenci, delavci s srednjo in visoko izobrazbo, člani ZK
ter nevodilni in ženske.
Pozitivno osebno izkušnjo v zvezi s samoupravljanjem navajajo 4 delavci, in
sicer: ker vidim, kakšne stvari se rešujejo na odboru enote in ostalih samo-
upravnih organih; ker sem bil predsednik ekonomske enote in sem tudi sam
vplival na samoupravljanje; ker imam možnost, da se kot samoupravi j avec
aktivno vključim v problematiko delovne organizacije; ker lahko dosti vplivam
na delo tovarne in na ostalo problematiko.
Pozitivne izkušnje kot razlog za to, da se čutijo samoupravljavci, navajajo
predvsem delavci s srednjo ali visoko izobrazbo, kvalificirani oziroma visoko-
kvalificirani, člani ZK, člani delavskih svetov ali komisij, vodilni delavci
ter moški.
Razlogi, ki smo jih uvrstili v drugo kategorijo, so najzanimivejši za nadaljnjo
analizo. Te razloge navaja skupno 78 delavcev ali več kot polovica anketiranih.
Od vseh tistih, ki so navedli kakršnekoli razloge za to, da se čutijo ali da
se ne čutijo samoupravljavce, pa je razloge, ki se nanašajo na položaj pri delu,
699
ne upoštevanje predlogov in mnenj, navedlo kar GéV». Izmed vseh delavcev,
ki so te razloge navedli, služijo le-ti kot poziteven argument 67 "/o delavcem,
kot negativen argument pa ostalim 33®/o delavcem. To se pravi, da delavci
svojega položaja v samoupravni organizaciji, dejstva, če so samoupravljavci ali
ne, ne ocenjujejo le glede na stopnjo svoje zavesti in družbenopolitične raz-
gledanosti, temveč predvsem glede na svojo dnevno izkušnjo, v skladu s svojim
dnevnim življenjem pri delu. Ravno v tej zvezi pa ima 26 delavcev negativne
izkušnje. Teh 26 delavcev predstavlja 17 "/o celotne populacije. Med vsemi, ki
so izjavili, da se ne čutijo samoupravljavce, navaja te razloge 67 "/o delavcev.
Med vsemi delavci, ki so izjavili, da se čutijo samoupravi j alce, navaja te
razloge 67 «/o delavcev.
Med vsemi delavci, ki so izjavili, da se čutijo samoupravljavce, je iskalo potr-
ditev za to v svojem položaju v podjetju 62 Vo delavcev. To se pravi, da je
konkreten položaj človeka, konkretna dnevna delovna izkušnja za delavce
najpomembnejši faktor, če se počutijo, ali če se ne počutijo samoupravljavce.
Medtem ko smo prej videli, da družbenopolitični razlogi pozitivno učinkujejo
na to, da se delavci čutijo samoupravljavce, pa njihov položaj v podjetju
učinkuje na delavce tako pozitivno kot negativno. Pozitivno učinkovanje polo-
žaja delavcev v podjetju je še vedno prevladujoč, vendar pa je veliko število
tudi takih delavcev, ki se zaradi konkretnega položaja v konkretnem podjetju
ne čutijo samoupravljavce.
V tretjo kategorijo razlogov smo razvrstili navajanje osebnih lastnosti delavcev.
Vse te lastnosti so navadene kot argument za to, da se delavci ne čutijo sa-
moupravljavce. Osebne lastnosti navaja skupno 13 delavcev. Razvrstili smo jih
v dve podkategoriji; v prvi so tisti, ki navajajo svojo osebno nesposobnost
oziroma nezanimanje, v drugi pa tisti, ki navajajo prezaposlenost oziroma da
imajo premalo časa. V prvi podkategoriji je 9, v drugi pa so 4 delavci.
Oglejmo si nekaj navedb anketiranih delavcev.
Nesposobnost: zdi se mi, da se ne razumem na te stvari, nisem zmožna, sicer
pa nisem še poskušala; nisem sposoben odločati o problemih v tovarni; ne
čutim se sposobnega, da bi reševal probleme samoupravljanja in se zanimam
samo za delo; nimam živcev za to, sem starejši; nisem zmožna, da bi kaj prida
aktivno sodelovala; nisem izobražen.
Nezanimanje: ker se ne zanimam za probleme samoupravljanja; se ne zanimam
za to, zanimam se le za delo. Te razloge navajajo predvsem delavci z osnovno
šolo ali manj, nekvalificirani delavci, nevodilni delavci ter ženske.
Prezaposlenost: ne morem sodelovati zaradi prezaposlenosti doma; imam veliko
dela, sem preobremenjen in imam premajhno plačo; sem premalo časa v ko-
lektivu in še nisem bil pritegnjen k reševanju teh problemov.
Te razloge navajajo predvsem delavci s srednjo ali visoko izobrazbo, usluž-
benci ter ženske.
Kot negativen argument navaja tudi svoje osebne lastnosti 9 '/o vseh anke-
tiranih delavcev. Po številu delavcev, ki te razloge navajajo, so torej osebne
lastnosti (nesposobnost, nezanimanje, prezaposlenost, premalo časa v podjetju)
na drugem mestu za položajem v organizaciji kot razlog za to, da se delavci
ne čutijo samoupravljavce.
700
Oglejmo si še ostale odgovore. Vsi so navedeni kot argument za to, da se
delavci čutijo samoupravljavce. Navedeni so naslednji odgovori: ker lahko
dobim delo; ker je več vodij tovarne in se industrija bolj razvija; ker s svojim
prizadevanjem koristim celotnemu kolektivu; ker sem dosegel tisto stopnjo,
ki je normalna za pogoje samoupravljanja; ker imam pravico dokazati, da je
treba, če hočemo zaslužiti, bolj sposobno prijeti za delo; zanimam se za probleme
samoupravljanja v tovarni in skušam prispevati k njihovi rešitvi. Razloge so
navedli predvsem delavci s srednjo ali visoko izobrazbo, kvalificirani oziroma
polkvalificirani, člani delavskega sveta ali kake druge komisije, vodilni in moški.
Svojega mnenja o tem, zakaj se čutijo oziroma ne čutijo samoupravljavec, niso
izrazili predvsem delavci z osnovno šolo ali manj, nekvalificirani oziroma
polkvalificirani delavci, nečlani družbenopolitičnih organizacij, nečlani organov
samoupravljanja, nevodilni delavci in ženske.
Razloge za to, da se delavci čutijo samoupravljavce ali da se ne čutijo samo-
upravljavce, smo torej razvrstili v 3 kategorije: v družbenopolitične razloge, v
položaj v delovni organizaciji ter v osebne lastnosti delavcev. Prva skupina
razlogov samo pozitivno učinkuje: lastnina proizvajalnih sredstev, upravljanje,
odločanje, mehanizem samoupravljanja, vse to pri delavcih krepi občutek, da
so resnični samoupravljavci. Druga skupina razlogov se nanaša na položaj de-
lavcev v podjetju. Položaj delavcev v podjetju pri večini krepi občutek, da so
resnični samoupravljavci, pri znatnem delu pa krepi občutek, da niso resnični
samoupravljavci. V tretji kategoriji so same osebne lastnosti delavcev. Določene
osebne lastnosti, ki jih delavci navajajo, pri njih krepe občutek, da niso res-
nični samoupravljavci. Ce si hočemo prizadevati, da bi se delavci resnično
čutili samoupravljavce, potem je možna akcija na kateremkoli oziroma na vseh
treh zgoraj navedenih področjih. Na katerem od teh področij bi bila akcija
učinkovitejša, je težko reči. To bi lahko pokazala le praksa. Morda bi uspeš-
nejša akcija na družbenopolitičnem področju imela za posledico, da bi številni
delavci, ki se zaradi svojega položaja v podjetju ne čutijo samoupravljavce,
odgovorili, da se samoupravi j alce dejansko čutijo. Morda bi imela enak vpliv
družbenopolitična akcija na področju osebnih lastnosti. Verjetneje pa se nam
zdi obratno: če hočemo, da se bodo delavci bolj čutili samoupravljavce (in na-
daljnje raziskave bi morda lahko pokazale, kakšne družbene oziroma gospo-
darske prednosti bi imeli od tega), potem je potrebna akcija na področju
položaja delavcev pri delu ter na področju določenih osebnih lastnosti teh
delavcev. Z več posluha za demokratičnost, enakopravnost, osnovne človeške
zahteve pri delu, z večjim poznavanjem pričakovanj in zahtev delavcev bi
lahko formalno, togo delovno organizacijo spremenili v vedno bolj samoupravni
mehanizem. Iz odgovorov vidimo, kaj bi bilo pravzaprav treba storiti, da bi
konkreten položaj delavcev v podjetju pri njih krepil občutek, da so resnični
soustvarjalci. Potrebno bi bilo predvsem upoštevati mnenja delavcev, potrebno
bi bilo upoštevati predloge delavcev, delavce kot osebnosti bi bilo treba upo-
števati, ne bi smelo obveljati vedno mnenje višjega, delavci pa bi morali imeti
možnost, da smejo pri delu povedati, kar čutijo za potrebno, imeti bi morali
izkušnjo, da so enako pomembni, ne glede na to, na katerem položaju v pod-
jetju so. Ce bi bila dnevna izkušnja delavcev taka, da je mnenje vseh upo-
števano, da 80 predlogi vseh upoštevani, da so vsi kot osebnosti upoštevani,
701
da ne obvelja le mnenje višjega, da lahko povedo, kar čutijo za potrebno in
tako dalje, potem bi se večina teh delavcev, ki se danes ne čutijo samo-
upravljavce, v resnici čutili samoupravljavce. Dejstvo, da so družbeno politični
razlogi širšega značaja ugodni za to, da se delavci čutijo samoupravljavce, da
je samoupravljanje predmet orgnizirane skrbi naše družbe, omogoča, da se
ideja samoupravljanja izvede in v celoti uveljavi v vsakodnevnem položaju
človeka pri delu. Ce hočemo torej doseči, da se bodo delavci bolj čutili samo-
upravljavce, potem je treba v vsakodnevnem položaju pri delu dejansko ure-
sničevati in uresničiti vse tisto, kar predstavlja moralne vrednote naše družbe
in kar je normativna vsebina samoupravljanja.
Oglejmo si še kategorijo osebnih lastnosti. Sposobnost delavcev za samouprav-
ljanje se da povečati. Predvsem je tu vprašanje znanja, razgledanosti, infor-
miranosti. Enako je s prezaposlenostjo. Te okoliščine se izboljšujejo, vedno
manj delujejo kot zavora za razvoj samoupravljanja, izboljšavanje pa se nam
v težnji po čim hitrejšem razvoju samoupravljanja lahko zdi samo prepočasno.
Antilska poezija včeraj in danes
Edmont Ferly
Ni nepremišljena trditev, da umetniški izraz nekega naroda priča o stopnji, ki jo je
dosegel v svojem zgodovinskem razvoju. Umetnost v resnici izraža življenje družbe
v vseh njegovih aspektih, tako splošnih kot posameznih. Se več, vsaka umetnost:
glasba, ples, slikarstvo, kiparstvo in literatura, ima svoje vrline in deluje na člo-
veka dobro ali slabo ter ga lahko potegne v neangažiranost, če to delovanje
vzpodbuja čustva čisto osebnega naslajanja, ali pa v angažiranost, kadar vsklajuje
čustvo in razum, zanos in zavest. Analitični pogled na zgodovino antilske književ-
nosti bo zadoščal za dokaz utemeljenosti te trditve.
Da bi bilo poročilo razumljivejše, bomo po vrsti analizirali tri obdobja v antilski
poeziji:
prvo, ki sega praktično od začetkov tega stoletja do let 30/35, drugo, ki obsega dobo
med leti 30/35 in 50, in končno trétje, ki sega od leta 1950 do danes.
Antilska literatura v francoščini je lahko nastala šele potem, ko so na Antilih zrasle
kolonialne ustanove, ko so na te otoke pripeljale afriške sužnje in iztrebile Indijance,
ki so otoke prvotno naseljevali. Neposredna posledica trgovine s sužnji, ki je bila
nujna za uspevanje kolonizatorskega naroda, je bila, da so na antilskih tleh prišli
v stik ljudje, ki so do takrat pripadali različnim civilizacijam in so torej imeli različne
šege in navade.
Kaj je lahko nastalo iz teh neenakih odnosov med vladajočimi in zasužnjenimi?
Leta 1767 je neki guverner z otoka Martinique zapisal: »Varnost belih zahteva, da
držimo črnce v najgloblji nevednosti; prišel sem do prepričanja, da je črnce treba
voditi kakor živino.« Pristaš suženjstva ukrepa tako zaradi svoje varnosti. V sužnju
702
sistematično uničuje vsako tradicijo, vsako vero in tako preprečuje vsako zvezo s
preteklostjo. Sužnja držijo v največji temi. Začenja se depersonalizacija, kjer bosta
pozneje Cerkev in Sola igrali odločujočo vlogo.
Pri črncu se tedaj pojavi občutek manjvrednosti, zaradi katerega sc odpove svojim
lastnim vrednotam ter jih zavrže in ko sprejme kolonizatorjeve, upa, da bo postal
z njim kakorkoli enak. Od tedaj je samo še intelektualni alieniranec.
O tem priča vsa antilska literatura od njenih začetkov do tridesetih let.
Kaj delajo prvi antilski pesniki? Zadovoljujejo se s tem, da pišejo brezhibne sonete,
ali pa se omejujejo na pasivno posnemanje parnasovcev in simbolistov; njihove ve-
like sanje so, da bi jih brali v Parizu, ne da bi iz njihovega dela mogli zaslutiti
njihovo črnsko poreklo. Poleg tega pišejo še z romantičnim »duduizmom« napihnjene
pesmi. Da bi jih priznali v Parizu, žrtvujejo svojo osebnost in se na poti neanga-
žiranosti odločno vržejo po sledeh svojih zapadnih mojstrov in se nočejo vključiti
niti v najsplošnejše svetovno gibanje. Ker jih je večina meščanskega porekla, se ne
zanimajo za ljudstvo.
Ob njihovih verzih se vam zdi, da berete Sullyja Prudhomma ali Francoisa Coppéeja.
Vsi ti pesniki so prav gotovo veliki mojstri jezika, toda v njihovih verzih nikoli ni
vidna pesnikova osebnost. Pri njih najdemo vedno iste idilične podobe in iste čudovite
pokrajine, toda o uporu delavcev, o izžemanju tovarnarjev in o trpljenju kmeta in
ribiča ni nobenega sledu. Tako postane jasno, da jc skozi celotno prvo obdobje
antilska poezija le bledi odsev zahodne literature, samo »dekalkomanija«, negacija
družbene in politične stvarnosti, v kateri je nastajala. Zato je nepristna in prav
zaradi tega celo povprečna.
Toda po prvi svetovni vojni zaide Zahod v intelektualno krizo in evropska zgvest se
zamaje. Ta intelektualni nemir je prisilil zapadne pesnike, pisatelje in umetnike, da
so se obrnili k prekomorskim duhovnim vrednotam, in kakor je zapisal filozof in
zgodovinar Mircea Eliade, »je bila evropska kultura prisiljena, da začne računati še
z drugimi potmi spoznavanja, z drugimi vrednostnimi lestvicami razen svojih, da
se ne bi zaprla v sterilen provincializem.«
Tako se je celotno evropsko kulturno gibanje tridesetih let z voditelji Bretonom,
Aragonom in Picassojem organiziralo okrog odkritja črnskega genija. Tukaj je treba
podčrtati literarna prizadevanja, ki so v tem času že značilna za črnopolte ameriške
pisatelje in pesnike; ti so se v nasprotju z Antilci od odprave suženjstva naprej borili
za ponovno osvojitev svojih vrednot tako, da so opevali spomine in stvarnost dežele
svojih prednikov.
V stiku s tema dvema intelektualnima tokovoma so antilski študenti v Parizu
spoznali, da »jih je Evropa stoletja pitala z lažmi in napihovala s kugo..., jim
vcepljala strah, občutek manjvrednosti, brezup in hlapčevanje«, in so pričeli svojo
lastno kulturno revolucijo.
Leta 1932 je izšla prva in edina številka revije z zgovornim naslovom: Silobran.
Pero Etienna Leroja in nič manj strogo pero Renéja Mesnila sta z nenavadno močjo
napadla dela prednikov, ki po njunem mnenju »svoj izredno povprečen značaj
dolgujejo dejstvu, da so povezani z obstoječo družbeno ureditvijo«, ker »z belo moralo,
z belo kulturo, z belo vzgojo, z belimi predsodki nabito poln Antilec razgrinja
v svojih brošuricah naduto podobo samega sebe. Da bi bil dober posnetek belega
703
človeka, mu pritrjuje v družbeni ureditvi kakor tudi v pesništvu. V čast si šteje, da
lahko belec prebere vso njegovo knjigo, ne da bi pri tem uganil barvo njegove kože«.
In nadaljujeta: »Prenatrpanost s francoskim duhom nam je dala te blebetače
in pomirjevalno vodo njihove poezije.«
Ustanovitelja »Silobrana« tako odklonita čisto in preprosto posnemanje Evropejcev,
odločita se prekiniti z izposojenimi tradicijami in dvigniti novo poezijo, ki bo spo-
sobna uveljaviti kulturne vrednote antilske družbe.
Antilski pesnik ne sme biti več slep in lažniv, ne sme več zatiskati oči, kot bo
malo kasneje zapisal Césaire: »V tem brezdelnem mestu gre ta množica tako čudovito
brez nemira mimo njegovega krika, mimo njegovega resničnega krika, edinega,
ki bi ga človek hotel slišati, ker čuti, da je njegov, da je to on sam, v tem brez-
delnem mestu, ta množica ob njegovem kriku lakote, revščine, upora in sovraštva,
ta tako nenavadno klepetava in nema množica.«
Od tedaj začenja skupina »Silobran« križarsko vojno za dezalienacijo. Najprej je
treba spoznati samega sebe in nastopiti proti kulturni asimilaciji, ki kazi dela predhod-
nikov in jih dela sterilne. V nadrealizmu bo ta skupina našla nepričakovanega za-
veznika, ki ji bo pomagal zajeziti kulturno asimilacijo, istočasno pa bo odlično orožje
proti konformizmu in akademizmu antilsTte poezije.
Na žalost je izšla samo ena številka »Silobrana«. Revija je izginila pod pritiskom
in pretnjami vlade; razni člani vodilne skupine bodo nadaljevali borbo posamezno.
Duhovni vodja Etienne Lero, ki je umrl premlad, tudi ni imel časa, da bi v celoti
izpolnil nalogo, ki si jo je zastavil. Kljub temu pa je bila odprta pot za plemenitejšo,
lepšo in pristnejšo antilsko poezijo.
Tako-najdemo od leta 1932 neko številko antilskih in afriških študentov zbranih okoli
študentske revije »Crni študent«. Antilski študenti, ki so do takrat delovali kot
belci in se niso hoteli mešati s svojimi afriškimi tovariši, so se jim sedaj zelo pri-
bližali. To je začetek črnske križarske vojne in spoznavanja samega sebe, ki bo
privedlo do literarnega gibanja, pozneje imenovanega »Crnstvo«.
Med mladimi Antilci, ki so pripadali tej skupini, so takrat radi navajali Lionela
Attulyja, Aiméja Césaira, Léona Contrana Damasa in pozneje še Guya Tiroliena in
Paula Nigera.
Frantz Fanon je nekega dne zapisal, da je pred Césairom antilska poezija bila
evropska. To drži za antilsko poezijo v celoti, je pa rahlo krivično do Damasa, Gva-
janca po rodu, ki je končal srednjo šolo na otoku Martinique in ki je od leta 1937
izdajal zbornik »Pigmenti«, ki je v malem že naznanjal to, kar bo malo kasneje
povedal Césaire, toda tako, da bo uporabil velike orgije.
Z L. G. Damasom se antilska poezija dokončno poda na pot preloma in odklona.
Damas, ki ga je okužila ta slaba prebava, o kateri smo pravkar govorili, je izbruhal
v celoti vse, kar ga je kolonizatorski Zapad prisilil, da pojé. Najprej gnus:
Prihaja mi okus po krvi,
dviga se okus po krvi,
mi draži nos,
grlo
oči
704
Potem se pesnika polasti stud:
Noči brez imena
noči brez lune
ko ne bi hotel
nič več dvomiti
muči me gnus
potreba po begu
Kjer se gnus zasidra v meni
tako globoko kot lepo malajsko bodalo
Da, Damas, ki ima v sebi nekaj evropske krvi, se čuti asimiliranega že od svoje
najranejše mladosti.
Zaman sem popil sedem pozirkov vode
trikrat do štirikrat vsakih štiri in dvajset ur
se vrača moje otroštvo
v kolcanju, ki stresa
moj nagon
kakor policaj potepuha
Skozi vso svojo dolgo pesem z naslovom »Kolcanje« obuja Damas spomine na svojo
mladost, ki jo je zagrenila vzgoja staršev, ko so mu hoteli vsiliti lepo obnašanje.
S humorjem brez primere smeši vse prepovedi, ki so težile njegovo mladost.
Prepoved, da bi govoril kreolski:
Sem vam rekel ali ne, da je treba govoriti francoščino
francoščino Francije
francoščino Francoza
francosko francoščino
In potem prepoved, da bi igral na »manjša« in »barbarska« instrumenta banžo in
kitaro.
Zvedel sem da še niste
pri učenju violine
banžo
pravite banžo
kako pravite
banžo
ne gospod
vediti da ne trpimo pri nas
niti ban
niti žo
niti ki
niti tare
mulati ne delajo tega
prepustite to vendar črncem
Tedaj spozna Damas, za kaj vse je prikrajšan. Ukradli so mu vse, njegovo osebnost,
njegov jezik, njegovo kulturo, in v svoji pesmi »Tožba« se takole upre:
Imam vtis da sem smešen
v njihovih salonih
k njihovem obnašanju
v njihovih poklonih
v njihovih številnih potrebah po opičenju
705
Imam vtis da sem smešen
s teorijami ki jih začinijo
po okusu svojih potreb
in svojih strasti.
Takrat se oglasi pesnik, ki je spet našel samega sebe in spoznal tiste, ki zatirajo
njegovo ljudstvo in njegovo raso, razjezi se in zagrozi:
Pripravljen sem nenehoma besneti
proti temu kar me obdaja
proti temu kar mi za vedno brani da bi bil človek
in nič ne bi tako pomirilo mojega sovraštva
kot lepa mlaka
krvi...
in še:	Prav gotovo ko se bom tega
naveličal
vas bom sunil z nogo
ali pa preprosto
zgrabil za vrat
vse kar me dolgočasi z velikimi črkami
Kolonizacijo
Civilizacijo
Asimilacijo
in tako naprej
Včasih združi pesnik svoj upor z osvobajajočim sovraštvom, kakor v tej pesmi:
Je torej mogoče da si drznejo
z mano postopati kot z belcem
ko si pa z vsem srcem želim
samo to da bi bil črn
tako kot moja Afrika
ki so jo oropali
In dalje:	Moje sovraštvo raste izven
kulture
izven
teorij
izven blebetanja
s katerim so mislili da me morajo natrpati v zibelki.
Včasih dobijo Damasove zahteve pridih domotožja.
Vrnite mi moje črne lutke
da se bom igral z njimi
preproste igre po svojem nagonu
ki je ostal v senci teh zakonov
da bom spet postal pogumen
drzen
da bom spet postal jaz
novi jaz
tisto kar sem bil
včeraj
brez kompleksov
včeraj
ko je prišla ura izkoreninjenja.
706
Takšna je poezija Damasa, prvega pristnega antilskega pesnika. Čeprav je Damas
tesno povezan z nadrealisti, se je znal odtegniti skušnjavi hermetizma in najti
čisto oseben stil, ki ga je Seghor označil kot »bistveno nesofističen, neposreden, ne-
obdelan, včasih brutalen, toda nikoli vulgaren.«
»Damas je globoko človeški pesnik s prekipevajočo čustvenostjo, silno občutljivostjo
in dosledno odkritosrčnostjo.
Čeprav nima prekipevajoče množice podob Césaira in čeprav ga je delo tega pesnika
malo zasenčilo, je vendar eden prvih črnskih pesnikov, ki govori o črncu in ki je
nasproti beli hladnosti starih učiteljev postavil svojo človečnost.«
Najbolj nadarjen in tudi najbolj očarljiv pisec tega obdobja v antilski literaturi,
čigar vpliv bo odločilen, pa je vendarle André Césaire z Martiniqua. Ña prvi mah
se Césaire predstavi kot dedič Etienna Leroja in njegova poezija po pospešila razvoj
črnskega gibanja. Njegovo najboljše delo »Zapiski z vrnitve v rojstno deželo«, je v
resnici tisti dinamitni naboj, o katerem govori Lero. Z domotožjem. očarljivostjo,
z utripanjem tam-tama napolnjeno pesmijo, ki je dobila ključno vrednost, z vsem
tem daje Césaire prvič angažirani izraz biološkega in družbenega položaja črnca.
Najbolj običajne besede se pri Césairu spremenijo v blesteče podobe. Poslušajmo, kaj
pravi Peter Guberina: »Naj se pesnik poslužuje besed, ki nas popeljejo v svet najbolj
elementarnega življenja ali v svet znanstvenih analiz vonja in barve, ali pa na
področje povezanosti vsega, kar obstaja, v vsaki podobi bomo našli sled osnovne
atmosfere človekovega življenja, vedno bomo naleteli na zrak, vodo in ogenj, na
živalsko, človeško, pa tudi družbeno okolje. To pa ponovno pomeni, da bo pesniška
podoba izražala in globalno odsevala iz tistega življenja porojeno življenje in civi-
lizacijo.« Kot pesem, kjer blestijo besede v vsakem stavku, pesem, kjer je v vsakem
trenutku vidna pesnikova razdražena čustvenost, so »Zapiski« izvenevropsko pesniško
izkustvo, čeprav se zdi, da je Césaire dobil inspiracijo pri Rimbaudu in Lautré-
amondu in čeprav bi nas oblika včasih lahko spominjala na »Une saison en enfer«.
»Zapiski so originalno pesniško delo. Sicer pa poslušajmo, kaj pravi Césaire ^sam:
,Zapiske' sem napisal kot anti-pesem; šlo mi je za to, da na ravni oblike napadem
tradicionalno francosko poezijo in iz nje izrinem ustaljene oblike.«
V »Zapiskih«, temu resničnemu črnskemu manifestu, se zdi, da je Césaire v čudo-
viti sintezi dokončno odpravil razdaljo, k loči poezijo od proze. Njegov ritem, njegove
podobe; moč njegove besede, so pripravile Bretona, da je pohvalil njegovo »kakor
porajajoči se kisik lepo besedo«.
Toda vrnimo se k »Zapiskom«. »To je prvi tekst,« pravi Césaire, »kjer sem začel
spoznavati samega sebe.« To je pravi krik srca, kjer je antilska beda prvikrat odkrita
in razgaljena pred svetom; to je narava na svojem višku in človek na svoji zadnji
stopnji.
»Ob jutranjem svitu kozavi Antilci, Antilci razjedeni od alkohola, nasedli v blatu
tega zaliva.« Césaire je odstranil tisto varljivo zaveso, ki skriva »staro življenje
z lažnim nasmehom, staro besedo, ki tiho gnije na soncu.«
In tedaj se prične drama:
»V tem brezdelnem mestu ta kričava množica, ki gre tako presenetljivo mimo njego-
govega krika, kot to mesto mimo njegovega gibanja, njegovega smisla, brez nemira,
mimo njegovega resničnega krika, edinega, ki bi ga človek hotel slišati, ker čuti,
da je njegov, on sam... v tem brezdelnem mestu, ta množica ob njegovem kriku
lakote, bede, upora in sovraštva, ta tako nenavadno klepetava in nema množica.«
707
In drama se odvija v toliko večji agoniji, ker:
»Ta obupana množica na soncu ne sodeluje z ničimer, kar je mogoče izraziti, potrditi
pri belem dnevu te njene zemlje.« To so samo še bojazni, ki so se prihulile v jarku,
bojazni vgnczdene na drevesih, bojazni zakopane v zemljo, v nebesih izgubljene
bojazni, nakopičene bojazni in njihovo izpuhtevanje tesnobe« in narava, ki je sama
tako lepa, je samo še: »razdražljiv smrad in ob prvem jutranjem svitu velika negibna
noč, zvezde bolj mrtve kakor poceni balafongi.«
Takrat se pesnik odloči, da se bo vrnil v svojo deželo, da se bo vrnil k »puščobni
grdobi j i svojih ran«.
In tedaj postane njegova poezija uporna zavest njegovega ljudstva:
»In čeprav znam samo govoriti, bom govoril za vas... moja usta bodo usta nesreč,
ki sploh nimajo ust, moj glas bo svoboda tistih, ki se pogrezajo v temnico brezupa.«
In pred tolikimi nesrečami noče »prekrižati rok v sterilni drži gledalca, kajti življenje
ni predstava, kajti morje bolečin ni proscenij.«
Pesnik se takrat zave svoje pripadnosti tej rasi, ki je obogatila svet s svojim delom
in svojim trpljenjem. Potem ko je zahteval vse, kar je njegovega, in odvrgel evropski
razum ter se skliceval na »prezgodnjo blaznost, plamtečo norost in kanibalizem«,
je spet postal ponosen na svojo raso.
To poglabljanje v dramo njegovega ljudstva in potem njegove rase je gotovo omo-
gočilo Césairu, da je razširil dimenzije svoje individualne zavesti in potem zavesti
celotne človeške družbe. Ena največjih Césairovih zaslug je, da je znal preiti od
posameznega k splošnemu.
Odslej postane Césairov revolt totalen, postane revolt vseh njemu podobnih. Césaire
hoče biti zagovornik Zida, kitajskega kulija, liverpoolskega pristaniškega delavca,
Indijca in črnca iz Harlema, ki nima volilne pravice.
Njegov položaj postane identičen s položajem vseh zatiranih in ponižanih: »Na svetu
ni nobenega linčanega reveža, nobenega mučenega siromaka, v katerem ne bi bili
umorili in ponižali tudi mene,« bo povedal Upornik v »In psi so molčali«.
In še: »Moja rasa je človeška rasa, moja vera je bratstvo.«
Césairovo delo postane odslej zagovor Človeka na splošno, kajti to, kar hoče,
»Je zaradi splošne lakote
je zaradi splošne žeje«
Tedaj pozove pesnik svojo raso,
»Naj v svoji zaprti notranjosti
proizvaja sočnost sadežev«.
Misli namreč, da je zavržena in na raven stvari in živali ponižana rasa sposobna dati
svoj delež k izgraditvi sveta, hoče jo vključiti v svet, jo spet postaviti na svetovno
pozornico v vlogi, ki bi mogla biti zelo važna, kajti:
»Niti malo ni res, da je človekovo delo končano
da nimamo nobenega dela več na svetu
da zajedamo svet
da je dovolj, če stopimo v korak s svetom
na svetu se je delo vendar šele začelo
708
in treba je odpraviti vse prepovedi z gorečnostjo
in nobena rasa nima monopola nad lepoto, inteligenco
in močjo«.
»In na zboru osvajačev je prostora za vse.«
To delo je prav gotovo eno najveličastnejših, vseeno pa moramo tukaj obžalovati,
da pesniško in predvsem politično anagažirani Césaire, ki je v nasprotju z drugimi
antilskimi pisatelji in pesniki postal član komunistične partije, ni sledil do konca
svoje poti. Ce bi bila Césairova pesniška misel bolj prežeta z duhom dialektičnega
materializma, bi bila kulturna revolucija, ki jo je zasnoval, popolnejša; ne bi bil
dopustil tistih nesoglasij, na katera se sklicuje, da bi opravičil razdor s svojo stranko,
in ne bi bil tako onesposobljen, da bi nam dal »Okove«, ki so po našem mnenju
samo ideološki bankrot, priznanje poraza in polovične samoodpovedi.
Naj bo že kakor koli, Césaire ostane brez dvoma pesniški genij. Toda njegov primer
načenja vprašanje pisateljeve odgovornosti v borbi za dezalienacijo in osvoboditev
ljudstev. Ali je našlo Césairovo delo, za katerega smo rekli, da ga je ustvaril genij,
pri svojem ljudstvu takšen odmev, kot bi ga moralo? Gotovo je pripomoglo k pre-
buditvi zavesti dobrega dela antilske elite, toda kot je tako dobro povedal Sejk
Anta Diop, je prava podpora kulture le jezik. Kolonizator pa je držal antilsko ljudstvo
v preveliki razdalji od svojega jezika in potemtakem tudi od avtorja »Zapiskov
z vrnitve v rojstno deželo« in tako preprečil kakršen koli pogovor med pesnikom
in njegovim ljudstvom.
Po drugi strani pa nam je lahko ž.al, da so največje vrednote, ki jih v svojem
delu poveličuje, le dostojanstvo, ponos, povzdigovanje črne rase, skratka sami ele-
menti gibanja »Crnstvo«, ki bodo služale za snov večini antilskih pesnikov, ki bodo
prišli za Césairom.
Res je, da je v začetku »Crnstvo« imelo napredno vsebino že samo s tem, ker se je
upiralo kulturnemu vladanju kot eni izmed osnov kolonialnega vladanja., Toda
Crnstvo se ni smelo in ni moglo omejiti samo na to, da ostane le »pesniška umetnost«,
čeprav predstavlja upor. Po tej poti bi Crnstvo neizogibno zašlo v konzervatizem.
Toda tu gre za revolucijo in revolucija se ne more izvesti v okamenelih oblikah.
Crnstvo bi moralo torej iti preko svojih meja. Vsekakor bi ga morali razširiti in
vključiti v samo svetovno gibanje. Bilo je važno, da antilski pesniki usmerijo svoja
dela k pravemu revolucionarnemu realizmu, kar pa bi imelo za nujno posledico
angažiranje vpričo družbe, kateri so pripadali. Bilo je nujno naliti nove krvi antilski
poeziji, da bi postala poezija, ki sega izven meja, poezija, ki bi se priključila poeziji
Pabla Nerude, prezgodaj umrlega Nazima Hikmeta ali Nicolasa Guillena.
Toda niso šli po poti, ki bi antilsko poezijo privedla do univerzalne poezije. Premladi
antilski pesniki so hodili po Césairovih sledeh. Pesnika kot sta Paul Niger in Guy
Tirolien, ki sta se od vsega začetka borila za to literarno doktrino, v svojih prvih
delih (še toliko manj, ker so ju administrativne kariere vodile v Afriko) seveda nista
zmogla ničesar boljšega kot to, da sta črpala iz globokih virov Crnstva. Priznajmo
pa Tirolienu, da nam je znal pozneje dati dela, ki pričajo o njegovi veliki družbeni
in zgodovinski zavesti.
Med pesniki nove generacije, tiste po letu 1950, kjer ne manjka talentov (Desportes,
Glissant, Rupaire itd...) ime Gérar d' Delisle pomeni prenovitev in bodočnost
antilske poezije. »Karibska rapsodija« je naslov drobne brošurice, ki jo je izdal
709
pri založbi Gallimard. Delisle je glas antilskega ljudstva, ki vstaja. Govori nam o
svoji deželi Guadeloupi in od tam črna svoje podobe:
Ladijski kljuni
mirno plesišče
opalni plesi...
morje kot ploščad leži...;
Goreči sladkor
lijane
ljudje papige
poldan
Resnično vrednost pa imajo njegovi opisi ljudstva v trenutkih veselja ali obupa.
Ljudstvo se je zibalo
veje so bile njegovi vzdihi
ali pa:	Guadeloupske prodajalke so z bosimi nogami
prehodile dneve, ceste, steze, trge.
Delisle imenuje tlačitelja in tlačitelje
Ljudstvo govori...
Zapad je položil svoje sovraštvo in svoj prezir
pokopana preteklost
razgaljena sedanjost
Francoz
Anglež in debel Flamee ...
Spanec ki so ga obstreljevali trepetajo
ljudstvo tarna
prisluhni
Delisle govori o svojem ljudstvu zato, da bi ga vključil v splošno svetovno gibanje,
kajti bolj kot kateri koli antilski pesnik je Delisle »meso svetovnega mesa«. Nesreča
njegovega ljudstva je nesreča vseh ljudi.
Izseljeni delavci so sprejeli vsako ceno, da so prodali svoje izgnanstvo:
•
Severni Afričani
Spanci
Italijani Poljaki so prehodili ravnine da bi končali
s svojo bedo
Nato imenuje najhujšega sovražnika: kapitalizem
Imeti je bila njihova zvezda
posameznik njihov gong
družba je bila njihov ring
v njihovih rokah je trepetal svet.
Človeška, komična poezija. Antilski pesniki pred letom 1950 so bili pesniki upora.
Delisle hoče preobraziti upor. Njegova poezija je veliko iskanje človeštva, drugač-
nega človeštva kot sta imperializem in kolonializem.
710
Naj vstane splošna lepota ali pa je ne bo
naj poginejo bajoneti ki ločijo človeka od človeka
razredi
puškina kopita
rase
Tedaj naraste upanje, ki se je porodilo z veliko Oktobrsko revolucijo, poveča se z
nastankom socialističnega tabora in z razpadom kolonialnih oblasti.
Temnopolta ljudstva
ljudstva sužnjev
na koncu vaše noči sveti dve sto milijonov Rusov
tri sto milijonov Indijcev se sprašuje
tipljejo sirote s Kitajskega
Arabec
in črna Afrika so vstali...
Upanje bo večje.
Toda čeprav je Delislova poezija ognjevita, čeprav razkrinkuje svoje sovražnike in
njihove pohlepne roke, v njej kljub temu ni sovraštva.
Celo njegova nestrpnost se umiri, kajti že čuti, da »Plamenice teme bežijo v počasnih
metamorfozah« in nam pravi: »Pri graditvi tega drugačnega človeštva bi rad
sodeloval s svojo angažirano umetnostjo, ki je kakor črnska maska bolj predana
čustvenosti kakor razumu.«
Antilska poezija, takšna kot smo jo videli, je prešla od »kulturnega mimetizma« k
pristni poeziji v trenutku, ko je prenehala biti verna kopija evropske poezije. Pri
tem je sledila logičnemu razvoju misli svojih začetnikov: najprej se .uveljaviti kot
Belec, posnemati, si zagotoviti uspeh s tem, kar uspeva Njemu, in po tej prvi etapi
postaviti svoje pogoje, jih »prevzeti«. Sedaj je mimo to drugo veliko obdobje, sedaj
gre za zlitje z drugimi zatiranimi. Treba je z njimi postati eno in odvreči vse pojme
o rasi in partikularizmu.
Ta poezija priča danes o napredno usmerjeni zavesti antilskega ljudstva zato, ker
so jo najprej Lero in Menil, pozneje pa Damas, Césaire, Tirolien, Niger, Desportes,
Glissant, Rupaire, Delisle in še mnogi drugi znali brezkompromisno obdržati na poti
angažiranosti.	Prevedel: Jože Plešej
P. s.: Verzi so prevedeni bolj ali manj dobesedno brez pretenzij, da bi bila v njih
zajeta ritem in melodija originala.
711
z dokumentacije Inštituta za sociologijo
in filozofijo v Ljubljani
Fischer E.
NECESSITE DE L'ART (Nujnost umetnosti)
Vpliv socialnega in razrednega stanja ter
politike na umetnost. V kapitalističnih de-
želah se umetniki čutijo izolirane od bist-
venih družbenih problemov, kar negativno
vpliva na njihovo ustvarjalnost in delo.
Bodočnost umetnosti je v povezanosti z
delavskim razredom in idejami komuniz-
ma. Socialistični pisatelji ne ustvarjajo
vedno z neko odkrito politično idejo. Člo-
veštvo tudi v komunizmu ne bo brez na-
sprotij. Vedno bo težilo k vse večji po-
polnosti, zato se bo umetnost obdržala.
»Recherches internationales a la lumière
du marxisme«, Paris, 1963, št. 38, str. 180
do 209.
Wiatr J. Jerzy
LA CULTURA DI MASSA IN UN'ANALISI PO-
LACCA (Množična l^ultura v analizi Poljaka)
O sodobnih kulturnih tendencah na Polj-
skem. Državno mecenstvo omogoča ustvar-
jalnost moderne kulture, ki je sprejemljiva
za množice. Članek o tem je napisal J.
Wiatr v reviji »Perspectives«, v katerem
razpravlja o kulturi množice v socialistični
deželi.
»Rinascita«, Roma, 1964/XXI, št. 8, str. 24
do 25.
Tautovič Radojica
UMETNOST U SENCI PODELE RADA ILI
ESTETIKA U SVETLOSTI EKONOMIJE
Kaj je umetnost? Umetnost realno obstaja
v delitvi dela, v njej najde človek svojo
celovitost in reintegracijo. Realna ukinitev
delitve dela bo privedla do ukinitve umet-
nosti. »Ko bo človek našel integriteto v
sami družbeni resničnosti, mu je — ver-
jetno? — ne bo več treba iskati v umet-
niški simboliki.« Kolikor bo moral, bo to
delal brez umetnikovega posredovanja, bo
tudi sam umetnik, umetnost bo del integ-
ralnega življenja. Ekonomija, torej Marxo-
va teorija o delitvi dela, vsebuje vse po-
stavke za rešitev ključnih problemov ob-
stoja umetnosti in njenega najintimnejšega
bistva. Večina naših estetov išče to rešitev
v filozofiji (gnoseološka in ontološka smqr),
izognil pa se ji je tudi Lukacs. Današnji
čas je neovrgljivo dokazal pravilnost Mar-
xove teze (tudi v tehniki).
»Stvaranje«, Cetinje 1963, št. 1, str. 102
do 111.
KOMUNA I KULTURA
Posvetovanje kulturno-prosvetnih zborov o
njihovi vlogi v komuni ter njihovih na-
logah. Informativni naslovi, razprave:
idejno-programatski, materialni in orga-
nizacijski vidik kulturne politike v ko-
muni. Se vedno financiramo ustanovo in
ne njene dejavnosti. Akcije so premalo
usklajene. Kulturno-prosvetni zbor naj ne
bo organ oblasti. Množična kultura in
njena materialna osnova. Sociološko pro-
učevanje kulturnih potreb; problem kul-
ture in umetniškega ustvarjanja.
»Kulturni život«, Beograd, 1963, št. 314,
str. 429—454.
CULTURE ET COEXISTENCE (Kultura in ko-
eksistenca — intervju)
O tem sta se pogovarjala Hans Mayer
(edini preostali pomembni intelektualec,
ideološko angažiran v Vzh. Nemčiji) ter
François Bondy. Vprašanja, ki jih je po-
stavljal slednji, so zadevala manifestiranje
sodobne kulture, njeno ideološko usmer-
jenost, Kafko (zlasti ga je sprejela Jugo-
slavija in — po Eduardu Goldstückerju —
Češka). Kako lahko umetnik, mrtev že
40 let, v tolikšni meri vznemirja ljudi?
Mayer odgovarja s Sartrovimi besedami
712
(1962, v Moskvi) ter nadaljuje z najrazlič-
nejšimi — bolj ali manj nacionalnimi —
ocenami Kafke, izjavami pomembnih
umetnikov, lastnimi pogledi ter primerja-
vami z drugimi pisatelji.
y^Preuves«, Paris 1964IXIV, št. 158, str.
48—57,
Steiner George
OUT OF CENTRAL EUROPE (Izključen iz
Srednje Evrope)
Podnaslov: Hans Mayer, poslednji nemški
marksist? — Jezikovna in kulturna sepa-
raci ja obeh Nemčij. DDR ni izkoristila
možnosti, da poveže marksizem z njego-
vimi koreninami v evropski zgodovini. Iz
svojega pnj^rama je črtala centralni hu-
manizem, zato sta Bloch in Mayer odšla.
— Pregled Mayerjevih kritično-esejističnih
del in ocena njegovega ideološkega sta-
lišča, ki nasprotuje tako partijski dogmi
kot anarhičnemu impresionizmu.
»^Encounter«, London 1964, št. 4, str. 112
do 117.
Marquand David
THE ANTI-INTELLECTUALS (Nasprotniki in-
telektualcev)
Esej ob knjigi Richarda Hofstadterja »Anti-
Inellectualism in American Life«. Vodilna
vloga inteligence v ameriški revoluciji. Po-
dobnost s SZ. Kmalu zatem so bili inte-
lektualci izključeni iz politike. Hofstadter
prikazuje ndjznačilnejša stališča o pro-
blemu, ki je med najtemnejšimi v ZDA in
podrobneje razišče antiintelektualizem v
politiki, šolstvu, religiji. Posebna vloga
kulture. Esejist primerja ta problem z nje-
govimi pojavi v Angliji.
»Encounter«, London 1964, št. 4, str. 77—80.
Zveteremich Pietro
LE VICENDE DELLA CULTURA SOVIETICA
(Dogodki v sovjetski kulturi)
Avtor naslanja svoje misli na razpravo
Rossano Rossando v »Rinasciti« o sovjet-
skih izkušnja in odnosih med kulturo in
socialistično družbo. Tu se omejuje na
odnos med kulturo — intelektualci — in
partijo, kakšne diskusije so bile o tem v
SZ, kako so reagirali na posamezna dela,
kako jih je sprejemala in ocenjevala kri-
tika. Analiza ideologije od Zdanova na-
prej. Sodobna glasba v SZ, jazzomanija —
kaj je o tem pisala Pravda.
»Problemi del socialismo-", Milano 1963IVI,
št. 7/8, str. 889—908.
Višnjakov B. V.
SOCIALISTICESKIJ REALIZM — ZNAMJA
HUDOŽESTVENNOGO PROGRESSA (Sociali-
stični realizem — nosilec napredka v umetnosti)
Umetniška oblika in umetniška vsebina
tvorita celoto, pri čemer ima vsebina pri-
mat. Tuje abstraktne oblike odklanjajo
vsebino. V tej zvezi avtor obravnava na-
sprotje med realističnimi kulturnimi to-
kovi in abstraktno umetnostjo. Priznava
nujnost iskanja novih umetniških oblik.
Zavrača teorijo o »enotnem stilu dobe«, ki
nasprotuje Leninovi teoriji odraza in bi
rada nadomestila dialektični proces aktiv-
nega odraza življenja z intuitivno-neza-
vednim in avtomatičnim odrazom.
»Voprosy filosofa-", Moskva 1963, št. 5,
str. 14—30.
Jose Pierre
LE SURRÉALISME A LA SAUCE SAINT-HO-
NOBÉ (Surrealizem »na način Saint-Honoré«)
Ob retrospektivni razstavi surrealizma
(viri, zgodovina, sorodnost z ostalimi to-
kovi umetnosti). Avtor kot aktivni član
surrealistične grupe prikaže stališče An-
dréja Bretona in njegovih prijateljev. Trdi,
da je surrealizem še vedno živa umetnost,
če imajo njegovi produkti poetično ali
umetniško vrednost in so prežeti z revo-
lucionarnim duhom. Zelo ostro napada ko-
mercializacijo, ki je zajela to umetnostno
smer. Je proti kompromisom in falsifika-
cijam. Navaja primere, ki dokazujejo, kako
živa je še vedno umetnost surrealizma:
nova izdaja dela »Anthologie de la Poésie
Surreéaliste«, »Encyclopédie du Surréalis-
me«. Avtor obsoja kult osebnosti v umet-
nosti (primer: Max Ernst),
»France Observateur«, Paris 1964/XV, št.
728, str. 13.
Kaminjskij V.
POZICIJA HUDOZNIKA I SVOBODA TVOK-
CeSTVA '(Umetnikov položaj in ustvarjalna
svoboda)
Subjektivizem in egoistična slavohlepnost
sta bila vedno slaba svetovalca v umet-
niškem iskanju, še bolj pa se to izraža v
sodobni ideološki borbi dveh svetov. Par-
tija, ljudstvo in milijoni sovjetskih delav-
cev so vselej cenili pri umetniku jasnost,
smotrnost ter celovitost komunističnega
svetovnega nazora. Te ugotovitve so vo-
dile avtorja pri ocenjevanju sodobnih so-
vjetskih pesnikov in pisateljev, ki jih tu
omenja in analizira.
»Zvezda«, Moskva 1963/XL, št. 7, str. 195
do 202.
713
Gisselbrecht André
PRÉSENTATION: TACHES ET RÉALISATION
DE LA RECHERCHE MARXISTE EN ÉSTÊ-
TIQUE (Predstavitev: naloge in realizacija mar-
ksističnega raziskovanja v estetiki)
O stanju sodobne marksistične estetike na
zahodu in vzhodu: intenziven razvoj, boj
proti dogmatizmu, odprtost za vse sodobne
tokove v umetnosti, raziskovanje posamez-
nih umetnosti. Prispevek posameznih dežel
k raziskovanju dejavnosti na področju
markistične estetike. Članek je nekak uvod
v problematiko, kateri je posvečena 38.
številka te revije.
»Recherches internationales«, Paris 1963,
št. 38, str. 3—19.
Girasi Sandra
IL CONVEGNO DI ANTROPOLOGIA CULTU-
RALE (Zbor kulturne antropologije)
Maja preteklega leta je bil v Rimu Zbor
kulturne antropologije (antropologia cultu-
rale), ki so se ga udeležili filozofi, psiho-
logi, sociologi, etnologi ter verski zgodo-
vinarji; vsi so razpravljali o eni temi: Člo-
veku. Kulturna antropologija je v Italiji
nova veda in zato še tečejo razprave, kaj
bi moral biti pravi kulturni antropolog. Po
Klimbergu bi moral biti etnolog in psiho-
log; po Cantoniju pa bi moral biti izve-
denec na razhčnih področjih biologije, geo-
grafije, predzgodovinske arheologije, psi-
hologije in sociologije. Po mnenju enih
udeležencev bi se morala kulturna antro-
pologija omejiti na študij kulture ter pu-
stiti sociologiji raziskovanje družbe, psiho-
logiji pa raziskovanje posameznika, po
mnenju drugih pa takih mejnikov ne bi
smeli postavljati. Nameravajo ustanoviti
stolico za kulturno antropologijo.
»Tempi moderni«, Roma 1963/VI, št. 14,
str. 188—190.
Lichtheim George
ON THE RIM OF THE VOLCANO (Ob žrelu
vulkana)
Podnaslov: Heidegger, Bloch, Adorno. Esej
o intelektualni situaciji v Zah. Nemčiji,
zlasti v filozofiji. Paralela Bloch (vir sta
Hegel in Marx) in Heidegger (vir Nietz-
sche). Löwithova študija »Von Hegel zu
Nietzsche« — Heidegger je predstavnik de-
kadence, Hegel pa viška evropske intelek-
tualne moči. Adorno ponazoruje sintezo
hegelianiziranega marksizma z neke vrste
»Kulturkritik«. Konfrontacija Adorno- Lu-
kacs. Končna paradoksalna ugotovitev;
marksizem v Zah. Nemčiji oživlja, v
Vzhodni pa izumira.
»Encounter«, London 1964, št. 4, str. 98
do 105.
Cepo Zlatko
ARNOLD HAUSER — FILOZOFIJA POVIJESTI
UMJETNOSTI
Cepo posreduje vodilne misli tega Hauser-
jevega dela. Filozofsko-problemski aspekt
umetnosti v njem dopolnjuje umetnostno-
zgodovinskega v Socialni zgodovini. Do-
sledna uporaba sociološke metode, ki jo
Hauser obdela v posebnem poglavju in pri-
kaže tudi njene meje. Način pristopa.
»Umetniških del ne razlagamo, z njimi se
spuščamo v boj«. Tako delo je fenomen, ki
ga nikoli ne moremo do kraja razlo-
žiti. Relativnost zgodovinsko-umetnostnega
vrednotenja. Cilji in meje sociološke me-
tode. Sociološka, psihološka in stilno-zgo-
dovinska determinanta umetnosti. Osnovni
problem je ideološki karakter umetnosti.
Polemika s psihološko metodo. Zgodovinski
materializem in psihoanaliza. V tem po-
glavju vidi Cepo poskus usklajevanja
Marxa in Freuda in ga odklanja. Hauser-
jeva kritika Wölflinove »Zgodovine umet-
nosti brez imena«. Zaključno poglavje dela
je Pogled na dialektike zgodovine umet-
nosti.
»Naše teme«, Zagreb 1964, št. 1/2, str.
201—206.
Babic Ivan
AKTUELNOST FILOZOFIJE JOHNA DEWEYA
Kontroverzije o pomenu Deweyeve filozo-
fije in pragmatizma v svetu in pri nas.
Vpliv Darwina in Marxa. Njegov filozofski
opus. Pedagoško-reformatorska dejavnost
in politična angažiranost v skladu z nje-
govo socialno-politično filozofijo. Vredno-
tenje D. intelektualnega značaja. Globalni
razvoj pragmatizma. Filozofija in filozof-
ska rekonstrukcija. »Realizacija« filozofije.
Kriteriji za oceno njegove aktualnosti.
»Naše teme«, Zagreb 1964, št. 1/2, str.
178—96.
Schorer Mark
TEHNIKA KAO OTKRIĆE
Lepota in resnica sta v umetnosti eno in
isto. Prva je tehnika, druga pa predmet
umetnosti, subjekta ni brez oblikovanja.
Pripovedna tehnika ne vsebuje le intelek-
tualnih in moralnih implikacij, marveč jih
714
tudi odliriva. Wells je tehniko na svojo
škodo zanemarjal. Kontradiktorno stališče
D. H. Lawrenca. Skladnost pri Joycu pre-
haja v primarnost tehnike. Hemingwayev
stil je brezhiben nadomestek za konvencio-
nalnega komentatorja. Tehnika moderne
proze dosega celoto moderne zavesti.
»Republika«, Zagreb 1964, št. 2/3, str. 102
do 104.
EVsberg J.
v ATMOSFERE RASTERJANNOSTI I RASPA-
DA (V vzdušju zmedenosti in razpada)
Polemika z novejšimi deli buržoazne lite-
rarne teorije. Značilnosti: subjektivizem,
agnosticizem, iracionalizem, nejasnost
principov, pomanjkanje humanističnih
vrednot. Formalizem, »nova kritika«,
strukturalizem, lingvistična filozofija, mi-
tologija in misticizem. Eksistencializem
poudarja neodvisnost umetnosti od družbe.
Književnost in psihologija. Ves ta indi-
vidualizem ignorira revolucionarnost mno-
žic in formiranje socialističnega človeka.
Konfrontacija modernizma s sovjetskimi
stališči.
»Voprosy filosofa«, Moskva 1963/VII, št.
11, str. 152—168.
10 DOMANDE SU »NEOCAPITALISMO E LF.T-
TERATURA« (Deset vprašanj o »neoliapitali'/.mu
in Itnjiževnosti«)
Na temo »neokapitalizem in književnost«
je uredništvo revije razposlalo 10 vpra-
šanj: 1. ali je odnos med določeno moderno
literaturo in neokapitalizmom podoben od-
nosu med hermetizmom in fašizmom, 2. ali
so skupna stališča na kulturnem področju
med reformo in komunizmom na eni strani
in neokapitalizmom ter kontrareformo na
drugi strani, 3. smatrate, da je različnost
med marksizmom (humanističen) in neoka-
pitalizmom (produktivističen) vir antihu-
manizma »nouveau romana« in moderne
literature nasploh, 4. mislite, da se pred-
stavlja »nouveau roman« v Franciji skupaj
z gaulizmom tako kot v svojem času Ron-
da s fašizmom, 5. smatrate, da izhaja
abstraktni literarni proces novega romana
iz Kafke in še nazaj iz Dostojevskega,
6. ne mislite, da neokapitalizmu bolj
ustreza, da se literatura bolj ukvarja sama
s seboj kot z njim, 7. smatrate, da je po-
dobnost med tehniko novega romana in
tehniko moderne industrijske produkcije,
8. se vam ne zdi, da so osebe novega ro-
mana v bistvu predvsem potrošniki, 9. se
vam zdi. da so literarni razgovori v okviru
moderne literature isti kot ekonomski raz-
govori in družbeni v okviru neokapita-
lizma, 10. se vam ne zdi, da je odnos med
neokapitalizmom in literaturo v končni
analizi odnos med neoliapitalizmom in
književniki, če jih smatramo kot posamez-
nike v njihovi osebni situaciji? — Na
vprašanja so odgovarjali: Alberto Alba-
sino, Gabriele Baldini, Nicola Chiaro-
monte, Pier Luigi Contessi, Giorgio Cusa-
telli, Umberto Eco, Giulio Guglielmi, Fran-
cesco Leonetti, Alberto Moravia, Ottiero
Ottieri, Pier Paolo Pasolini, Giovanni Ra-
borii, Renzo Rosso, Roberto Roversi, Enzo
Siciliano, Antonio Sacca, Elio Vittorini.
»Nuovi argomenti«, Roma, 1964'IX, št. 67/68,
str. 1—140.
Falardeau Jean-C.
LE DÉSIR DU DÉPART DANS QUELQUES
ANCIENS ROMANS CANADIENS (Zeija po hc-
gu V nelîaterih starejših lianadskili romanih)
Rezultati sociološke raziskave, ki so jo iz-
vedli kanadski sociologi, da bi ugotovili
vzroke naslednje značilnosti francoske ka-
nadske književnosti iz obdobja romantike:
želja, zapustiti domače okolje, potreba po
odhodu v tujino. Analizirali so romane:
►►Charles Guérin« (Chauveau), »Jean Ri-
vard« (Gérin-Lajoie), »Robert Lozé« (Errol
Bouchette). Vzroki: naraščanje števila svo-
bodnih poklicev, v katerih se mladi ljudje
zelo težko uveljavijo, ali pa jim to sploh
ne uspe. Od tod razočaranje, obupavanje,
hrepenenje po begu in upanju na uspeh
na tujem. Potreba po avanturi ni vezana
le na družbene vzroke, temveč tudi na
značilne bajke stare kanadske književ-
nosti.
»Recherches sociographiques«, Quebec 1963
-IV, št. 2, str. 219—223.
Janković Velmar Svetlana
IZGLEDI I DILEME
Roman in bralec. Nepravilno je mnenje,
da roman ni književna zvrst sodobnosti.
Roman 19. in 20. stoletja. Ne ukvarja se
več z znanstvenim proučevanjem družbe,
zato se lahko posveča skritim resnicam v
človeku. Avtentična umetnost. Poezija in
bralec. Moderna poezija je začela z analizo
pesniških možnosti pri odkrivanju zaple-
tene notranje strukture in danes se že lo-
teva sinteze spoznanj o sodobnem človeku.
Primeri iz domače in tuje književnosti.
»Književnost«, Beograd 1963, št. 10, str.
324—30.
715
Barbu Zeveđei
h;hosisme« a socio-psychological in-
terpretation (»Chosizem« v družteno-psi-
hološkl interpretaciji)
»Chosisme« je literarno gibanje v fran-
coskem novem romanu, njegovi najvid-
nejši predstavniki so: Alain Robbe-Grillet,
Nathalie Sarraute, Michel Butor. Študija
velja prvemu, ker je najbolj značilen, naj-
bolj ekspliciten, ne samo v fiktivnem pisa-
nju marveč tudi v svojih kritičnih in filo-
zofskih esejih. Njegova etika je^ kataba-
zična, koncept naracije je nov. Poudarja,
da se je novi roman razvil kot reakcija na
staro in s tem tudi definira sebe v opozi-
ciji do tradicionalnega romana. V romanih
N. Sarraute je poskus revizije tradicio-
nalne koncepcije verjetnosti in realnosti.
Čeprav se A. Robbe-Grillet strinja z nje-
nim kriticizmom tradicionalnega romana,
jo obtožuje, ker ni šla dovolj daleč v kon-
cipiranju novega romana, tj. obtožuje njen
psihologizem, a s to razliko, da bolj upo-
števa jezik globinske psihologije kot raci-
onalne, ki prevladuje v tradicionalnem
romanu. Junak njenih romanov je tako
podoben Kafkinim. Robbe-Grillet pa uni-
čuje svojega junaka celo v njegovi no-
tranjosti. Analiza R.-G. romanov: »Lani
v Marienbadu«, »Le Voyeur«, »La Jalou-
sie«, »Dans le Labyrinthe«, »Les Gommes«.
Mentalna struktura »praznega junaka«
(blank hero) — logično- neopredeljen. Nje-
gova percepcija samega sebe je običajno
pod družbeno in kulturno ravnijo okolice.
Družbeno je nihče. Družbeno-zgodovinsko
ozadje »chosističnega« romana. Začetki,
segajo v čas demokratičnih resolucij v
Franciji in Ameriki.
»■Archives Européenes de sociologie«, Paris
1963/IV, št. 1, str. 127—47.
Goldmann Lucien
INTRODUCTION A UNE ETUDE STRUCTURA-
LE DES ROMANS DE MALRAUX (Uvođ V Stu-
dijo struktur v Malrauxovih romanih)
Studija je nekaka notranja analiza, ki
skuša podati prvo skico značilnih struktur,
tipičnih za Malrauxova dela. Ugotavljanje
zveze med evolucijo pisateljevega dela in
kulturo, družbeno in politično zgodovino
Zah. Evrope od konca I. svetovne vojne
dalje. Notranja koherenca M. del, ki jo
Goldmann osvetljuje, dokazuje velik po-
men M. pisateljske osebnosti. Njegov raz-
voj postavlja glavne probleme, ki so po-
sledica odnosov med kulturo in najnovejšo
fazo zgodovine zahodnih industrijskih
družb. Zbliževanje teorije o elitah ustvar-
jalcev v zadnjih pisateljevih delih z impli-
citno pozicijo Heideggerja (Sein und Zeit).
Hipoteze o M. delu: Ali je pisateljevo delo
bolj ali manj tipičen izraz misli in čustev
neke družbene skupine? Ali je del široke
strukture, ki vsebuje tista dela, s katerimi
je v strukturalni relaciji? Odnos med
strukturami intelektualnega in strukturami
ekonomskega, družbenega in političnega
življenja med dvema vojnama v Franciji
in Zahodni Evropi? Zveza med M. razvo-
jem in razvojem drugih intelektualnih pi-
sateljev, ki so opustili revolucionarne
vrednote? Katera so pomembnejša dela
francoske literature v obdobju med obema
vojnama, napisana v duhu humanizma?
Kakšne so strukture njihovega univerzu-
ma? — (Malrauxova dela, zajeta v študiji:
Raoyaume Farfelu, Lunes en Papier, Ten-
tation de l'Occident, Les Conquérants, La
Voie Royale, La Condition Humaine, Le
Temps du Mépris, L'Espoir, Les Noyers de
l'Altenburg).
»Revue de l'institut de sociologie«, Brou-
xelles 1963, št. 2, str. 295—392.
Vatsyayan H. S.
QUELQUES ASPECTS DU ROMAN INDIEN
CONTEMPORAIN (Nekateri vidilei sodobnega
indijskega romana)
Ocenjevanje težke situacije, v kateri je
sodobni indijski pisatelj, dedič dveh ne-
združljivih literarnih tradicij, evropske in
indijske. Primerjanje tradicionalnih kla-
sičnih relacij med avtorjem in publiko s
' tipom relacij, ki so sedaj v veljavi. Avtor
postavlja obe vrsti relacij v perspektivo
historičnega razvoja. Odnosi med vzhodom
in zahodom, vloga Rabindranatha Tago-
reja, ki je videl v nasprotju med zahodom
in vzhodom enega od aspektov indijskega
nacionalizma. Roman po I. svetovni vojni,
glavna tema: družbeno-ekonomska borba,
avtorji so blizu idejam socializma in mark-
sizma, problemi individualne zavesti in
portreti individuov odpadejo, nadomestijo
jih stereotipne osebe. Roman pred I. svet.
vojno: romanopisci ne uporabljajo le za-
hodnih analitičnih metod, vedno bolj se
naslanjajo na tradicijo. O načinih prika-
zovanja konfliktov v človeških odnosih,
primerjanje z zahodnoevropskimi načini.
Individuum v evropski in indijski umet-
nosti. Avtor navaja ideje, ki so jih sodobni
pisatelji razvili v svojih delih. Zahod in
Vzhod imata eno skupno značilnost na pod-
ročju romana: borba proti brezosebnosti.
Zdravilo proti temu iščejo Indijci v po-
gumu: pogum v tragični situaciji v klasič-
716
nem obdobju, pogum v nesreči v srednjem
veku, pogum za borbo proti nečlovečnosti.
Najvišja oblika poguma je boj proti ab-
surdnosti.
»Diogene«, Paris 1964, št. 45, str. 52—68.
Popović Bruno
KEGIONALNO U KNJIŽEVNOSTI
Regionalnost naše književnosti. Imamo pa
več piscev povsem intelektualno-literarne
smeri. Osvetlitev pojma. Regionalno po-
reklo dela je skoraj neizogibno, v njem
odkrivamo izvirnost. Regionalno je treba
premagati zaradi univerzalnega duha
umetniška dela. Evropeizacija jugoslovan-
ske književnosti v moderni. Regionalizem
in regionalnost. Primeri iz svetovne knji-
ževnosti. Konkretna analiza hrvatske knji-
ževnosti.
»Forum«, Zagreb 1963, št. 718, str. 67—83.
THE IMPORTANCE OF NIETZSCHE (NietZSChe-
jev pomen)
Razmerje med vojaško silo in intelektu-
alno premočjo. Nietzschejev vpliv na nem-
ško književnost. Njegovo osnovno spozna-
nje je v ugotovitvi, da je bog mrtev, iz
česar izhaja vzrok za velike nevarnosti,
sovraštvo je propad vseh vrednot, beg pred
vprašanjem, kaj je smisel življenja. Feno-
men nihilizma in krščanska tradicija.
Nietzsche kot psiholog. Spoznavanje duše.
Moralna odgovornost politike in znanosti.
Koncepcija o novi vrsti psihičnega zdravja
o nadčloveku in možnost napačne inter-
pretacije. Paradoksalnost Nietzscheje-
vih del.
»Encounter«, London 1964, št. 4, str. 59—66.
Furbank P. N.
JOHN BULL IN THE GERMAN GARDEN (John
Buli v nemškem vrtu)
Nemčija je v angleški književnosti prika-
zana v skladu s splošno angleško pred-
stavo o Nemcih: značilna omejenost v dveh
interpretacijah, Nemci nimajo smisla za
relativne vrednote, ali pa je ta smisel per-
verzno-filistrski. Thackeray, G. Eliot, Kip-
ling, D. H. Lawrence in drugi (tudi naj-
mlajši književniki) o Nemcih.
»Encounter«, London 1964, št. 4, str. 85—91.
Sabljak Tomislav
MLADI JOHN UPDIKE — KNJIŽEVNA SEN-
ZACIJA AMERIKE
Updike piše prozo in pesmi. Uveljavil je
nov stil. Pravi, da je pisateljeva dolžnost
slikanje dvomiselnosti življenja in sestave
družbe, v kateri živi. Človekova notranjost
je primarna. Njegova dela prežema tra-
gična vizija izgube. V prozi je Joycov in
Faulknerjev učenec, v poeziji pa delno pri-
pada beatnikom. Je najmarkantnejša oseb-
nost mlade ameriške literature.
»Republika«, Zagreb 1964, št. 213, str. 122.
Nikolajev D.
NOVAJA OBLAST' LITERATURI (Nova ZVrst
književnosti)
Nova vrsta literarne znanosti je kinodra-
maturgija. Sovjetska znanstvena dela s
tega področja. Avtor polemizira s stališči
posameznih študij in prikaže zgodovino
kinodramaturgije, njene specifičnosti, raz-
lične teorije o scenariju ter literarno in
filmsko bistvo scenarija. V SZ se s temi
problemi podrobneje ukvarja revija »Vo-
prosy kinodramaturgii«.
»Voprosy filosofa«, Moskva 1963IVU, št.
11, str.181—194.
Wain John
GUIDES TO SHAKESPEARE (Vodič V razume-
vanje Shakespeara)
Esej zahteva neposredno interpretacijo S.
del brez posrednikov. Za izhodišče pri raz-
umevanju Shakespeara jemlje srednje-
veške misterije in Ovida. Stare bistroumne
interpretacije so prezrle S. poetično in
simbolično vrednost. Identičnost S. idej o
redu in harmoniji s sodobno integracijo
osebnosti. S. ne išče izvirnih tem, pač pa
genialno spaja različne komponente ev-
ropske zavesti. Poetična drama in gledalci.
Najboljše novejše študije o Shakespearu
in Weinova polemika z njimi.
»Encounter«, London 1964, št. 3, str. 53—62.
Kustov Michael
RECHERCHE D'UNE PASSION (Raziskava ne-
kega zanosa)
Po »jeznih mladeničih« je nastopil v An-
gliji »novi val mladeničev brez jeze«, to
je generacija, ki se razvija zadnjih osem
let. O gledališču pripoveduje režiser Peter
Brook; za to kulturno vejo je značilno
delo Amolda Weskerja »Chips with eve-
rything«. Ena karakteristik angleškega
»novega vala« je vzročna postavitev arti-
stičnih konvencij, spremljana z družbeno
in politično angažiranostjo. Večina lite-
rarnih del se odvija na severu. Televizijski
program (TWTWTW ...): National Theatre
in njegova usmerjenost. Novo generacijo,
ki se je od 1956. leta začela uveljavljati v
717
gledališču, filmu in literaturi, je okarak-
terizira! John Arden v uvodu k Plesu ofi-
cirja Murgrava. Drugi avtorji in njihova
angažiranost.
»Esprit«, Paris 1964/XXXII, št. 4, str. 610
do 610.
Melchinger Siegfried
THE OPULENT CULTURE (Hogata kultura)
Ali »nemški sistem« v gledališču res de-
luje, se vprašuje avtor, ko primerja način
delovanja britanskih gledališč in nemških.
Ugotavlja razlike v igri sami ter v sistemu
programiranja: sodobnost na eni strani ter
kontinuiran program na drugi. Večina
nemških gledališč igra več serijskih iger
v eni sezoni, s čimer zadrži ansambel z
dolgoročnimi pogodbami. Delo posameznih
nemških gledališč: Hof theater v Berlinu,
Deutsches Theater, Freie Bühne, Volks-
bühne. Kratek pregled razvoja nemškega
gledališča, njegovo občinstvo, kritika.
»Encounter«, London 1964, št. 4, str. 67—72.
Novak Zrnka
TEATAR I PUBLIKA
Včasih je bila gledališka predstava sve-
čana prireditev, danes pa je gledališče od-
visno od občinstva in njegovega reagira-
nja. V zgodovini evropskega gledališča sta
značilna dva ciklusa: ciklus javnega, pri-
godniškega in ljudskega gledališča in
ciklus institucijskega gledališča v novej-
šem času. Podrobna analiza obeh. Vloga
filma in televizije v gledališču, sodobno
evropsko gledališče.
»REPUBLIKA«, Zagreb 1964IXX, št. 1,
str. 32—33.
Adorno-Wiesengrund Theodor
JAVNO MNENJE I MUZICKA KRITIKA
Vprašanje odnosa javnega mnenja do
glasbe, povezano z vprašanjem funkcije
glasbe v današnji družbi. O kritiki kot
institucionalnem organu javnega mnenja.
Kritika mora objektivno presojati, zoper-
stavljati družbeno resnico o javni zavesti,
ki jo je družba negativno preoblikovala.
Sedanje stanje javnega mnenja o glasbi je
moč ugotoviti le v kontekstu z zgodovino
javnega mnenja nasploh. Odsotnost tradi-
cije, vračanje k primitivnemu stadiju —
značilnosti najmlajše glasbe, ki kot senca
spremlja družbeni razvoj.
»Izraz«, Sarajevo 1963IVII, št. 8/9, str.
116—159.
Le Bras Gabriel
SUR LE SOCIOLOGIE DE LA MUSIQUE SA-
CRÉE (O sociologiji sakralne glashe)
O razpravi, ki je posvečena sociologiji sa-
kralne glasbe (Paul Hoenigsheim: Musik-
soziologie« v Handwörtherbuch der Sozial-
wissenschaften). Eden glavnih ciljev te
glasbe je vzpostaviti kontakt med skupino
ljudi in onostranstvom. Način glasbenega
ustvarjanja je odvisen od dolčene družbe.
Avtor se zavzema za temeljito prouče-
vanje sakralne glasbe, ki je možno le z
sočasnim proučevanjem moralnih in koz-
mičnih načel določene religije. Posebno po-
glavje o ugledu glasbenika v družbi. Orke-
stralna kompozicija, izbira instrumentov,
oblike izvajanja kultov so delno odvisne
od tabujev, predsodkov določenih religij.
»Archives de sociologie des religions«, Pa-
ris 1963, št. 8, str. 139—40.
Jelenski K. A.
APRÈS CINQUANTE ANS D'AVANTGARUE
(Po petdesetih letih avantgarde)
Članek je sinteza mišljenj raznih znanih
kritikov o »art informel«, ki jih je v na-
daljevanjih objavila revija Preuves.
Osnovni problemi: 1. Slikarstvo in anti-
slikarstvo; uvedba pojma »antiumetnost«
(Marcel Duchamp, Picadia, smer Dada) —
umetnost brez vsebine in lepote, umetnost,
ki ni več vir estetskih užitkov. Harold Ro-
senberg — aplikacija pojmov eksistencia-
lizma na analizo moderne umetnosti; »ac-
tion painting« — slika je dejanje. Clement
Rosenberg, Georges Mathieu in Pierre
Schneider o problemu. 2. Revolucionarna
umetnost: moderna umetnost hoče biti za
vsako ceno revolucionarna, nastopa proti
tradicionalni umetnosti in prerokuje »ko-
nec umetnosti«, vendar je krepko zasidrana
v preteklosti. 3. Umetnost vseh časov je
sodobna; razvoj estetske zavesti, ne v smi-
slu zahodnoevropske tradicije, temveč v
smislu preteklega in sedanjega razvoja
kultur (Elie Paure, Worringer). 4. Za ali
proti industrijski družbi; futurizem, su-
prematizem in konstruktivizem so sprejeli
in integrirali industrijsko družbo, dada-
izem in surrealizem sta jo odklonila, prav
tako tudi lirična abstrakcija po II. sve-
tovni vojni. O umetniški svobodi, katere
izraz je v veliki meri »action painting«;
o »pop-art«, ki predstavlja vrinjenje ele-
mentov industrijske družbe v umetnost;
5. Sodobna umetnost in narava (Yves
Bonnefoy, Roger Caillois, Jacques Audi-
berti). Vpliv orientalske metafizike.
»Prevues«, Paris 1964, št. 158, str. 28—34.
718
Micha René
LE NOVEAU CINÉMA (Novi film)
Festival v Knokke-le-Zoute je bil name-
njen eksperimentalnim filmom, vendar se
prav po zadnjem postavlja vprašanje, kaj
je sploh še eksperimentalno v filmu. Ob
tem podaja pisec svoja opazovanja, anali-
zira filme, avtorje in posamezne nacional-
ne šole, ugotavlja sociološke in dokumen-
tarne posebnosti ter sortira filme po vred-
nosti.
»Les temps modernes-«, Paris 1964, št. 214,
str. 1717—28.
Argentieri Nino
IL CINEMA CHIEDE LUMI ALLA LETTERA-
TURA (Film išče osvetlitev v književnosti)
2e vrsto let delujeta literatura in film po-
vezano, številni avtorji so dajali s svojimi
literarnimi deli pravi vir za filme. Med
temi je tudi Moravia, katerega zadnja
ekranizacija je Prezir. Ne dosega literarne
predloge. Wellesov Proces se je oddaljil
od Kafke predvsem zaradi predloge, ki jo
je bilo težko ekranizirati, vendar je ostal
redko filmsko impresiven.
»Rinascita«, Roma 1963/XX, št. 46, str. 29.
Dobin E.
TEORETICeSKIE ZAMETKI (Teoretični po-
skusi)
Prvo poglavje študije nosi naslov Sudby
metafory v kino. Teoretična razprava o
montažah, ki so jih v SZ imenovali ame-
riške, v ZDA pa ruske. Zmeda, zaradi ka-
tere je treba v sovjetski kinemotografiji
marsikaj spremeniti, obnoviti. Ob analizi
posameznih filmov in prizorov v njih pred-
laga avtor novosti, zlasti na področju me-
tafore.
»Isskustvo kino«, Moskva 1964/XXXIV,
št. 2, str. 13—25.
PROSE ET POESIE AU CINÉMA (Proza In po-
ezija v filmu)
Studij filmskega jezika zahteva najprej
raziskavo upodobitve misli. Ogorčene di-
skusije so v sovjetskem filmu nasprotovale
pionirjem »poezije« in »proze«, »emocio-
nalnega šoka« in psihološke analize, ki se
nanašajo na epopejo, naracijo, metaforo,
ravnanje in teorijo Eisensteina, Pudovki-
na in Dovženka. Vendar poezija v filmu
ne more obstajati brez proze; metafora ne
more brez naracije dati popolne podobe
o človeku. To je nasvet že dolge zgodovine
sovjetskega filma. — Po tem uvodu avtor
analizira v članku (objav, že v Isskustvo
kino 1960/8) posamezne filme ter razprave
različnih avtorjev o filmu.
»Esthétique«, Paris 1963IVU, št. 38, str.
129—163.
Ministro del Maurizio
CINEMA, ARTE E CUTURA (Film, umetnost in
kultura)
Claudio Varese, znani italijanski kritik je
zbral v delu z gornjim naslovom svoje
članke, kritike in razprave o filmu, pred-
vsem o italijanskem. O svojih pogledih
na film pravi, da ga pri pisanju vodita
dva aspekta: raziskovanje zgodovinskega
filma iz časa fašizma, po drugi strani pa
raziskava avtonomnega filmskega jezika v
uporabi in ob inventivnosti režiserja. Ana-
lizira posamezne filme, veliko pozornosti
posveča sodobnemu filmu in njegovim naj-
različnejšim — nacionalnim smerem.
»II ponte«, Firenze 1964/XX, št. 1, str.
124—26.
Вепауоип Robert
CINÉMA SUR LE ZINC (Film na tapeti)
Vsakdanji obisk kinematografa je postal
skoraj nekaj tako običajnega kot prelista-
vanje dnevnika. Ljudje postajajo »scopi-
toni«, zlasti mladina. Film sam pa je po-
bral tudi največje umetnike na vseh pod-
ročjih. Odnos med televizijo in filmom.
»France observateur«, Paris 19641XV, št.
726, str. 17.
RASNI PROBLEM U AMERIČKOM FILMU
Obravnavanje rasnega problema vse od
Griffitha naprej je bilo enostransko. Tem-
nopolte ljudi so prikazovali kot brutalne-
že, služabnike, le redko so bili postavljeni
v enakovreden položaj. Obratno pa je Clar-
kejeva posnela črnski film, ki je izrazito
antibelski. Črnskim temam se izogibajo
celo predstavniki newyorške filmske šole
ter neodvisni režiserji.
»Telegram«, Zagreb 1964/V, št. 193, str. 6.
Olivier Anne
FRITZ LANG CONTRE PROKOSCH (Fritz Lang
proti Prokoschu)
Avtorica je Goldmannova sodelavka, zato
uporablja iste lukacsevske metode v lite-
rarni kritiki. S tega stališča se tudi loti
filma Prezir, za katerega pravi, da ga pred-
vsem ne smemo razumeti kot zgodbo o
719
zakonskem polomu, marveč kot transpo-
zicijo pogojev človeka v sodobni družbi.
Zaključuje, da je film uspel.
»France observateur«, Paris 1964/XV, št.
722, str. 13—14.
Marteau Robert
NE MÉPRISONS PAS GODARD (Ne preziraj-
mo Codarda)
Godardu manjka predvsem kultura, sicer
pa njegov film Prezir ni slab. Glorifikacija
ženske se vpija v lepoto kozmosa, priroda
in njene barve so nenadkriljive. In kaj bi
še hoteli? Fritz Lang se moti, ko trdi, da
so ljudje ustvarili bogove, treba se je
spomniti Hölderlina, ki pravi, da prisotnost
bogov straši ljudi, njihova odsotnost pa jih
opogumlja.
»Esprit«, Paris 19641XXXII, št. 2, str. 229
do 230.
Pons Maurice
MONSIEUR GODARD ET LA CULTURE OU
L'ODYSSEE SELON SAINT JEAN-LUC (Gospod
Godard in kultura ali Odiseja, kot si jo je za-
mislil sveti Jean-Luc)
Po filmu Prezir. Vzbudil je najrazličnejša
negodovanja. To pot se kritik ustavlja
predvsem ob Godardovem pogledu na kul-
turo — nekateri so ga celo imenovali fa-
šista. Vendar pa pravi Pons, da je Göbbels
streljal na kulturo, medtem ko jo Gotard
obravnava s prezirom. Tak je ves njegov
film, ki se vrti okrog intelektualca, pisca
kriminalnih romanov. Vse je le prikaz ne-
pomembnih stvari, osebe so obravnavane
s prezirom, celo Fritz Lang, ki v filmu
igra samega sebe, mu je le objekt za ne-
duhovite opazke. BB je sicer dobra igralka,
ni pa vse v umetnosti »montrer les culs«.
Lepi so v filmu le prikazi v prirodi, uspeš-
ne so tudi barve.
»Les temps modernes«, Paris 1964/XIX, št.
213, str. 1533—36.
Wuilleumier Marie-Claire
MAIN BASSE SUR LA VILLE (Roke nad me-
stom)
V tem družbeno pogojenem Rosijevem
filmu je glavni akter mesto Neapelj. Ne
gre samo za samovoljno podiranje starega
mesta in postavljanje novih stavb po na-
črtih arhitekta Nottole, temveč tudi za
politične boje med različnimi strankami,
kjer komunistična — oziroma njen pred-
stavnik Vita — propade. Je veren, skoraj
dokumentaren prikaz samovolje urbani-
stične politike Italije, njenih predvolilnih
bojev ter strahotnih razlik med skrajnima
dvema razredoma kapitalistične družbe.
»Esprit«, Paris 1964/XXXII, št. 1, str. 99
do 101.
Volk Petar
SENTIMENTALNOST I EKONOMIKA NASEG
FILMA
Finančno poslovanje v domači kinemato-
grafiji je že od vsega začetka otežkočeno.
Dotacije, ki so jih dobivali posamezni filmi
iz proračuna, dotiranje posameznim pod-
jetjem. Kakšni so ekonomski načrti za to
leto. Finančna situacija filmske proizvod-
nje je zelo nejasna, ne uspevajo niti velika
podjetja, vendar nihče ničesar ne napravi,
da bi se to izboljšalo.
»Telegram«, Zagreb 1964IV, št. 195, 'str. 6.
Argentieri Nino
EDAVVERO IN CRISI L'INDUSTRIA DEL
FILM? (Ali je filmska industrija res v krizi?) I.
Italijanska filmska produkcija je spet v
krizi, ne v umetniški, filmi ne prinašajo
dovolj denarja. Največ finančnega uspeha
so prinesli tuji spektakli (lista). Avtor na-
daljuje raziskavo v naslednjih številkah
revije po poglavjih: П. LA DISERZIONE
DEL PUBBLICO (Pobeg občinstva): od leta
1955 je vsak italijanski kinematograf iz-
gubil veliko število obiskovalcev. Izguba
se čuti predvsem v Srednji Italiji, na jugu
in na otokih. Raziskava je pokazala, da je
temu največ kriva televizija, botrovali pa
so tudi drugi socialni fenomeni. Statistični
podatki in liste. III. LA VITTORIA DI
PIRRO (Pirova zmaga): raziskava o so-
dobnem italijanskem filmu je pokazala, da
so velike razlike med kinematografijo in
njeno strukturo. Med filmskimi delavci
se pojavlja brezposelnost. Razlika je tudi
med dohodki, ki jih prinašajo italijanski
filmi, in tistimi, ki jih prinašajo tuji. Naj-
bolj uspešni italijanski in tuji filmi, uspeš-
ni tudi finančno, lista. IV. UN ASSURDO
GIROTONDO (Nerešljivi absurd): finančna
situacija; odnos med snemalnimi stroški
in dohodki ni realen ne za filme, ki jih
predvajajo samo doma ne za tiste, ki jih
prodajajo v tujini — Ameriki. Statistični
podatki. V. NEL VENTRE DELLA BA-
LENA (V kitovem trebuhu): poslovanje
filmskih ustanov, tistih, ki omogočajo fi-
nančno poslovanje filma ter vseh onih. ki
vplivajo na ustvarjanje filma — cerkev,
posamezniki. Statistični podatki.
»Rinascita«, Roma 1964/XXI, št. 5, str.
6—7; št. 6, str. 8; št. 7, str. 9—10; št. 8,
str. 9—10; št. 9, str. 21—23.
720