653
Umrlemu očetu.
(24. prosinca 1899.)
Moj oče, tam gori na zalem hribu utrujen končal si svoj zadnji pot. Po kratkem, a burno bolestnem življenju naposled le našel si varen kot.
Zdaj tam si se lahko sam prepričal, da sodi svet drugače, kot Bog, da človek, ki hoče pošteno živeti, največkrat umrje sredi nadlog.
Na smrtni postelji dal si mi roko in dolgo mi v lice gledal zavzet; potem pa si vzdihnil tiho, globoko: Moj sin, moj sin, oh kaj je ta svet!
In jaz sem imel besede na ustih: „Kaj svet je? Bojišče — in ranjenci mi." A jaz sem molčal v neznani goresti, v solzah so stopile besede v oči.
No, zdaj ti ta svet ni več na mari, v katerem živeti še moram jaz; odgrnil ti Bog je, božji stvari, ljubezni, resnice svoj večni obraz.
Vem tudi: premnogo moje dejanje, katero si strogo sodil nekdaj, a vselej odpustil očetovsko milo, še vse mileje odpustil bi zdaj.
Saj piješ iz vira tiste ljubezni, ki svet jo sam6 po imenu pozna. Usahni solza! — Blagor ti, oče! Jaz potnik sem še, a ti si doma.
Usahni solza! Ali pa teci!
Oh, oče, v grobu se sladko spi.
Ne jokam za tabo, le jokam nad sabo:
kedo je srečnejši, jaz ali ti?
Anton Medved.
Vojaki brez upanja zmage boreči se hujše trpe, kot roke zmagavčeve blage ujetnike varno drže.
Vseh vernih duš dan.
I^e pojdimo družno na grobe ob glasu zvonov jokajočih obujat si v duši podobe prijateljev, v zemlji venočih! Kaj sanjate, ljubljeni znanci, pod hladnimi strehami rušenj ? Mar toži se morda vam v spanci po prejšnjem življenju? Oh ne! Vi niste — le mi smo izgnanci na kraju bridkostnih preskušenj, kjer slasti minljive so vse.
Prebili ste bojno trpljenje, združili na mirni se vrt. Oh kaj je to naše življenje, oh kaj je, kot — boj zoper smrt!
Le pojdimo družno na grobe mi, četa vojakov potrta; obujat si v duši podobe prijateljev z mirnega vrta!
Anton Medved.
Cjrobovi, grobovi nebrojni. . . O sni vaj te sladko, vi dragi, nezabni pokojni, počivajte sladk6!
Veselje vseh mrtvih dan! V to mrzlo, viharno življenje, v to čudno pozemsko vrvenje
Na grobeh.
veselo nam nosi povest:
da sleharni boj enkrat je končan,
da src je minljiva bolest . . .
O snivajte sladk6,
vi dragi, nezabni pokojni!
Utihnil za vas je vik bojni —
Ti rčsni, nagrobni cvetovi pomladi so zlate znakovi, ki v večnosti cvete — Te luči, po grobih plamteče, to nade so vaše blesteče, izpolnjene zdaj vse . . . Počivajte sladk6!
M. O.