GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
* 1945-46
i	i
DRAMA
6 BRANISLAV NUŠIČ
POKOJNIK
■ \ •
BRANISLAV NUŠ1Č:
POKOJNIK
Komedija v treh dejanjih, s predigro. — Spisal Branislav ~Nusič. Prevedla C. D. - M. R.
Inscenator: ing. Ernest Franz.	Režiser: Vladimir Skrbinšek.
Pavle Maric....................Stane Sever
Milan Novakovič................Lojze Drenovec
Spasoje Blagojevič.............Ivan Cesar
Gospod Djuric .................Vladimir Skrbinšek
Ljubomir Protič................M\an Brezigar
Anta...........................1 ran Milčinski
Mile...........................Branko Miklavc
Aljoša ....................... . Fran Lipah
Rina  .........................Vida Juvanova
Vukica.........................Vida Levstikova
Agnja .........................Mirija Nablccka
Prvi agent.....................Hinko Košak
Drugi agent....................Anton P.:tuvj';
Marija, gospodinja.............Elvira Kraljeva
Ana | i • •	Mila Kač’č:va
Zofija j so anci...............Ivankr Mežsnova
Obleke je izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom 2ivke Jančeve in Jožeta Novaka.
Krzno je dala na razpolago tvrdka Rot.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA 19 55-46	DRAMA	Štev.	6
f y
Ogledalo družbe
»Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njegove prave podobe.« To so besede, ki jih je Shakespeare položil v usta Hamletu. In če za katero, potem veljajo te besede nedvomno v vsem obsegu prav za dramsko umetnost. Kajti dramatik ni nikoli iskal v življenju toliko liričnih in razpoloženjskih zatišij, ni spremljal življenja v njegovem širokem, lagodnem toku, ampak ga je risal tam, kjer so se vprašanja, ki jih je življenje nosilo s seboj, nakopičila in nagnetla v vrtinec. Dramatik je bil vselej tisti, ki je svojo življenjsko etiko, svojo kritiko družbe in analizo človeka razvijal predvsem ob izostrenih spopadih nasprotujočih se sil, takrat, ko so se trenja približala svoji kulminaciji in ko so jo dosegla. Dramatik je bil tisti, ki se je torej najbolj živo in neposredno odzival vprašanjem družbe in človeka. Umetnost, posebej še dramska, je bila vselej odraz življenja, odraz resničnosti svoj-ega časa, bila je vselej tista, ki je »držala ogledalo« času, družbi in človeku v njej.
Delo Branislava Nušiča, tega poleg Jovana Stcrije Popoviča najpomembnejšega komediografa, kar jih premore srbska literatura, pada v konec prejšnjega in zajema prva štiri desetletja našega stoletja. V Nušičevih konvedijah se včasih v lahkotno površni, včasih pa v poglobljeni, satirično ,jedki luči zrcali srbska družba v vsej svoji zgodovinsko pogojeni tipičnosti in barvitosti. V njih se zrcali srbska sredina izpod Obrenovičev in Karadordevicev, ,čaršija’ s svojim provincionalnim in patriarhalnim vzdušjem, globoko sovražnim vsaki napredni misli, s svojimi čez noč vzniklimi bogataši in političnimi prekupčevalci. V njih se odraža končno beograjska
,višja’ družba iz časov nekdanje Jugoslavije, ko se za papirnato steno ,parlamentarizma’ in v senci dinastije še vse bolj razraščajo \se tiste značilne lastnosti, ki vselej v zgodovini spremljajo kot črne ptice propadajočo, na smrt obsojeno družbo.
Kot pisatelj kcmedij je Nušič začel svojo pot v Gogoljevi šoli. Kakor se je razvil v vseskozi samostojno, zaokroženo umetniško osebnost, tako je tudi v svojih zrelih in dognanih delih ohranil nekaj gegoljevskega komediografskega prijema. K tej sodbi nas nagiblje celo »Pokojnik«, čeprav je to njegovo predsmrtno in izrazito svojsko delo. Nesporazum, nenavaden slučaj, malo verjeten sicer, a za gledalca zate nič mani privlačen in zanimiv, sproži vrsto dogodkov in dejanj, ki s prepričljivo zgovornostjo ilustrirajo celo vrsto človeških postav, celo družbeno sredino. Človek, ki so ga pokopali z. vsemi častmi, ki so razgrabili njegovo premoženje, kar je pač kdo dosegel, ki so po letih	že	malone nehali	misliti nanj,	se
nenadoma vrne živ iz tujine. To	je	tisti kamenček,	ki razgiblje	na
prvi pogled morda dostojni in čisti videz te družbe in dvigne z njenih tal na površje blato in črve. Kolobarji, ki jih je sprožil ta dogodek, se večajo in zavzemajo vse širši obseg. Ne samo nezvesta žena, lažni prijatelji, krivoprisežni dediči in dolžniki, — kolobar potuje naprej in zajame časopisje, odvetniške pisarne, policijo in doseže navsezadnje same vrhove državnega aparata. Ne gre več za posameznike, ampak za celotni sistem. Komični nenavadni slučaj Je pisatelju samo sredstvo, da razgrne pred nami pravi obraz celotne družbene plasti, vso njeno trhlo in nagnito vsebino. »Mi ne moremo priznati, da je živ,« pravi o pokojniku njegov glavni dedič Blago-jevič. »To bi bilo proti našim interesom.« V tem stavku je zaobsežena celotna miselnost in morala	te	družbe, morala, ki je prišla v
nasprotje in v opreko z vsakršno	še	tako preprosto	resnico.
Jasno je, da taka družba ne bo izbirala sredstev, če gre za to, da odstrani tisteg", ki jo ogroža. In .pokojnik’ jo v resnici ogroža že s samim dejstvom, da. je živ in da zahteva nazaj svoje premoženje. Zato sc združi vsa ta druščina v ene samo sklenjeno celoto, ki pritisne .pokojnika’^ob zid. In ker se ,pokojnik’ ne vda zlepa, ker odkloni celo ponujene mu roko Blagojevičeve hčere, s čemer bi se vsa stvar rešila nekako ,v familiji’, ga proglase za norca in — s
50
»širšega, državotvornega« vidika gkdano, kot pravi ministrov brat, Džurič — za protidržavni element.
Nušič sam imenuje »Pokojnika« komedije. In nedvomno je v tem delu mnogo komedijskega: prijem sam, komični dialogi in komična drastika. posameznih prizorov, nadalje nekateri izraziti komedijski tipi, kakor je samska teta Agnja, še bolj pa Anta, ta najbolj nušičevski lik, večno vzhičeni in razburjeni gostobesednež, goljuf v malem, ker je za velika podjetja take vrste prestrahopeten. — Vendar — še vse bolj kot komični 'element prevladuje v »Pokojniku« satira, kritika, ki se izprevrže v malone grozotno sliko družbe, zabredle v močvirje, ki iz njega ni poti. Ta temna slika je še podkrepljena s tragično Izaključno poanto. Pavle Marič, ,pokojnik’, edini pozitivni lik vse komedije, je preslabokrven v svoji pasivnosti, prešibek in prenebogljen, da bi se mogel ubraniti pred napadajočo ga sredo. Moralni očitki, ki jih ob svojem porazu meče v obraz družbi, že zdavnaj več kot gluhi za lekcije take vrste, so samo izraz njegove nemoči, iz katere si ne ve pomagati, saj j'j bil še do včeraj sam spodoben član te iste srede.
»Pokojnik« je Nušičevo predsmrtno delo. Ne toliko po formalni, pač pa po njegovi vsebinski tehtnosti in poglobitvi ga lahko smatramo za pisateljevo predsmrtno izpoved. V njem je »nastavil ogledalo« družbi, ki ga je obdajala in ki je tudi njemu samemu marsikdaj dala čutiti svojo nenaklonjenost. V podobi, ki se zrcali v ogledalu, se meša smeh z jedkostjo in tragiko. Poti iz močvirja te družbe nam pisatelj ni pokazal. Bil je po tradiciji še vse preveč vezan na okolje, v katerem je živel, da bi mogel nretrgati z njim tudi zadnjo psihološko vez in da bi lahko dovolj jasno spoznal in ocenil sile, ki so ž'e vstajale pod to navidezno brezizhodnostjo.
Drago Šega.
Razveseljivo vprašanje
Gostovanja gledališča Tarasa Ševčenka v Moskvi.
Visoka čast ponovno otvoriti med vojno prekinjena gostovanja gledaliških ansamblov bratskih republik v Moskvi je doletela har-
51
kovsko Ševčenkovo gledališče, ki je postalo v zadnjih letih najboljše dramsko gledališče v Ukrajini. Izkušnja današnjega gostovanja je ponovno dokazala ogromen pomen takih umetniških srečanj. — Ukrajinske predstave imajo velik pomen glede na vprašan,ja, ki nastajajo v novem, povojnem življenju naše gledališke umetnosti, glede na vprašanja metodologije ustvarjanja in režiserske umetnosti in glede na odnose med režiserjem in igralci.
V	delu za prvo predstavo, ki jo je uprizorilo Ševčenkovo gledališče — »Daj srcu prostost, pa te pripelje v nesrečo«, po stari melodrami »M. Krcpivnickega« — sta režiserja M. Krušelnicki in R. Čerkašin polagala glavno pažnjo na široko ip praznično postavljeno etnografičnost. Pomislimo samo na skrbno izdelane prizore ukrajinske kmečke poroke, na pesmi in plese, ki so na prvi pogled odtegnili gledalčevo pozornost od »vodilne niti« v komadu samem.
Težnja, da bi skušali danes točno obuditi v življenje tradicije starega ukrajinskega gledališča, obuditi preprostost in toplo naivnost njegovih predstav, kakor so bile nekoč, bi morala neizogibno pripeljati v stiliziranost in izumetničenost. Uprizoritel.ja je zanimala drugačna, bolj zamotana in sodobna naloga, namreč: V slikovito razgrnjeni etnografični strani starega ljudskega življenja upodobiti ljudstvo, ukrajinsko ljudstvo, v njegovi lepoti, poetičnosti, duhovni sili in plemenitosti. Zato je višek predstave v tretjem dejanju (poroka). Zelo učinkovito je pa tudi izveden prizor »Žene pri vodnjaku«.
To je edina predstava folklorno — etnografskega značaja med repertoarjem Ševčenkcvega gledališča. Dve drugi predstavi — »Bogdan Hmclnicki« in »Evgenija Grandet« sijajno prikazujeta visoko režisersko kulturo ansambla, njegovo sodobno, napredno obliko in veliko mojstrstvo igralcev.
»Bogdan Hmelnicki« v uprizoritvi M. Kruš*elnickega ima veličastnost, razmah in obseg zgodovinske epopeje o usodi ukrajinskega naroda, živo slikovitost in sočnost velike slikarske umetnine, strastnost in temperament romantično-heroičnega gledališča — lastnosti, ki približujejo njegovo metodo metodi drugega velikega nacionalnega gledališča: Rusta Velijevega Gruzinskega gledališča.
52
Zelo plastično in izrazito se pojavljajo pred gledalci odlično izdelani množični prizori »Zaporcške seče«, slikovite romantične podobe njenih ljudi, podobe polne individualnega značaja in barv; naivni orjaki, starci, pijanček pisar (v odlični karakterni izvedbi M. Krušelnickega). Slikovito je prikazan boj s Poljaki, priprave zanj, sprejem poslancev — same slike prepričevalno širokega razmaha. V plastični risbi številnih oseb te predstave občutimo strogo 'enotnost in umetniško izdelanost. V središču odlično organizirane predstave stoji podoba Bogdana Hmelnickega v krepki in slikoviti izvedbi I. Marjanenka.
Drugačen realistični in psihološko točni značaj, namreč značaj, ki daje glavni poudarek notranjemu razvoju karakterja, opazujemo pri uprizoritvi Balzacove »Evgenije Grandet«. Na odru je francoska provinca taka, kakršno jo je upodobil Balzac, francoska provinca z vsemi značilnimi potezami. To lahko rečemo o odlični inscenaciji (slikar Grečenko) in o celotni izvedbi.
V uprizoritvi M. Krušelnickega dobi predstava značaj stroge klasične preprostosti in jasnosti, obenem pa značaj psihološke globine. Predstava raste od deianja do dejanja kakor živ organizem in vsak igralec vrši svojo nalogo, polaea svoje barve na platno.
*
Ustavil se bom pri tej uprizoritvi, kajti ona nam pomaga doumeti naloge režiserja in njegov medsebojni odnos z igralci.
Pri uprizoritvi Krušelnickega je elementarno bujni in dramatični temperament igralke (ki se nas je tako dojmil v vlogi Katarine v »Nevihti« v Harkovskem gledališču) nekam okovan in utesnjen. Vse doživljanje Evgenije je obrnjeno »navznotraj«, kakor sploh vsi glavni momenti te težke vloge, težke zlasti zato, ker skoraj nima teksta in ker tako dobi popolnost izražanja šele v četrtem dejanju.
V najmočnejših dramatičnih trenutkih, ko stari Grandet besneč zahteva od hčerke priznanje o zlatu, ki ga je dala ljubimcu, ali takrat, ko Evgenija s strastio in bolestjo brani darilo svojega ljubimca. edini znak njegove ljubezni — majhen medaljon, v takih trenutkih stoji igralka molče skoraj brez besed. Takrat zgolj doživlja, nosi v sebi vse breme drame neslišno in s stisnjenimi zobmi.
53
Potem ji umira mati, edino bitje na svetu, ki ji je blizu. Evgenija stoji kakor okamenela ob klopi, stiska dlan k obrazu in molči. Nenadoma se zruši na klop, zgrudi se pod strahotnim bremenom in neslišno ihti. V zadnjem dejanju, ko se vrne v svojo prazno sobo, se nasloni na zid, poklekne in neslišno joče. Vse je neslišno, tiho, vse »v sebi«. Okoli nje mnogo govorijo, ona pa stoji pri oknu, ob naslonjaču, na stopnišču, gleda, posluša in ne sliši: njena duša živi svoje lastno »dvojno življenje«.
Vsa ta doživetja so tako skopa in zadržana na zunaj in tako polna notranje sile, da postanejo največja pridobitev realistične igralske umetnosti. Vse, kar igralka dela na odru, je tako preprosto, tako neteatralično, da gledalec spočetka niti ne opazi, kakšne napore zahteva taka preprostost. Toda to je pravo gledališče, življenjska resnica, ki je postala ustvarjalna resnica, umetnost, tisto kar je iskal Stanislavski in kar talent igralke dela izven slehernega sistema. To je gledališče.
Preprosta človeška duša junakinje nosi v sebi velik drhteč svet, in ta svet podaja igralka brez besed. Podaja ga s svojo čudovito lahkoto, notranjo gracijo in plastičnostjo. Podaja dramatičnost s hojo, s kretnjo roke, ramen in glave, s par koraki po odru, s poklonom pred gosti. Dekle plava po odru, po stopnicah, in zdi se, da njeno telo lebdi v zraku. Evgenija pogostoma hodi po stopnicah, navzgor in navzdol, in pot po stopnicah je pot njene duše, ves njen življenjepis njene notranje podobe.
Tako lahkotno in nadzemsko s čistim in jasnim dahom stopa med vso uprizoritvijo očarana ženska duša, popotnica, ki išče nepoznano. Na koncu drame pa jo vidimo zlomljeno, tragično opusto-šeno, kajti zgubljen je ves smisel življenja.
Kadar tragična Balzacova Evgenija Grandet pada pod udarci usede, stopa zopet navzgor po stopnicah svojega življenja, stopa sključena, krčevito se oprijemajoč ograje z rokami, ki so izgubile vso elastičnost, stopa po istih stopnicah, kjer je še nedavno drsela s čudovito lahkoto, in ko se Evgenija poslavlja od sanj, od mladosti, ko stopa osamljenosti naproti, nas s svoje podobo, trdno in napeto, trenutno spominja na očeta starega Grandeta.
V	čudoviti umetnosti izredne igralke, v umetnosti psihološkega
54
značaja (v harkovskem gledališču igra Čist jakov a z ogromnim uspehom v »Nevihti« in v Dumasjevi »Klodova žena«) občuti gledalec umetnost Duše in Komisarževske, veliko nepozabno umetnost. Že dolgo nismo videli na odru igralke, ki bi bila tako izredno poduhovljena in ki bi obenem tako obvladala mojstrstvo forme.
Toda ta umetnost je vključena v splošni ton predstave in ne ruši enotnosti režiserjeve zamisli. Takšen je estetski nauk ukrajinskega gledališča, njegov odgovor na naš spor v režiji.
Ta nauk predvsem dokazuje ustvarjalno pomembnost rešitve problema medsebojnih odnosov režiserja in igralca v interesu celote — uprizoritve.
Čistjakova je igralka globokega dramatskega temperamenta. Lahko bi igrala Evgenijo drugače, lahko bi razburjala gledalce s silovitim izbruhom strasti. Toda ves značaj uprizoritve je drugačen. Balzac v uprizoritvi Krušelnickega je moderniziran Balzac, Balzac v slogu Hudožestvenega veatra, ki so zanj značilni podteksti, na-strejenja, intimno lirične note.
Evgenija Čistjakove ni zgolj »ubego dekle«, »plemenita in nežno čuteča«, ampak človek z zamotano duševnostjo.
In ta značaj njene igre, ki je očitno povezan s celotnim značajem uprizoritve, je cbcgatil ne samo gledališče, ampak tudi igralko in je ustvaril edinstveno, globoko podobo.
Harkovsko gledališče v osebi M. Kušelnickega, režiserja, za čigar ustvarjanje je značilna odrska izrazitost in psihološka poglobljenost, pripričevalno dokazuje ogromen pomen umetnosti režiranja v sodobni gledališki kulturi. Ta umetnost ustvarja slikovito umetniško podobo Ševčenkovega gledališča in ga postavlja v isto vrsto z najboljšimi gledališči v Zvezi.
V	razvoju umetnosti ukrajinskega gledališča se očitno kaže mogočen ustvarjalni vpliv visoke in napredne ruske gledališke kulture.
Takšen je obračun gostovanja Ševčenkovega gledališča, gostovanja, ki je prinesle velik uspeh ukrajinskemu gledališču na moskovskem odru.
D. Taljnikov v »Sovjetsleoje iskustvo*, 24. VIII. 1945.
(Prevedla Vera Brnčič - Šermazanova.)
55
• IZ GLEDALIŠKE PISARNE
Drama pripravlja Shakespearejevo »Zimsko pravljico« v Zupančičevem prevodu, ki jo bosta režirala Slavko Jan in Bojan Stupica. V glavnih vlogah bodo nastopili: Mira Danilova, Elvira Kraljeva, Alenka Svetelova, Vladimir Skrbinšek, Slavko Jan, Lojze Drenovec, Branko Miklavc, Drago Makuc, Pavle Kovič, Fran Milčinski in Stane Sever. — Nadalje: Goldonijevo komedijo »Primorske zdrahe«, ki jo je prelil v kraško-primorsko narečje dr. Mirko Rupel in ki se godi ob slovenski morski obali. Glavne vloge študirajo Ančka Levarjeva, Elvira Kraljeva, Vida Levstikova, Tina Leonova, Ruša Bojčeva kot gost, Lojze Potokar, Stane Cesnik, Jože Gale, Ivan Cesar ter Pavle Kovič. — V Mire Pucove drami iz okupatorjevih zaporov »Svet brez sovraštva« bo igrala glavno vlogo Marija Vera. Poleg nje bodo še nastopile: Vida Juvanova, Sava Severjeva, Mira Danilova, Marija Nablocka, Polonca Juvanova ter Mila Kačičeva in Ivanka Me-žanova. — »Tri sestre«, slavna drama Antona Čehova, se pripravlja v režiji Bojana Stupice. Tri sestre bodo igrale: Mira Danilova, Sava Severjeva in Ančka Levarjeva. Podpolkovnika Veršinina bo po dolgi odsotnosti igral Ivan Levar. Prozorova bo igral Stane Sever, Kuljigina Slavko Jan, Tuzenbaha Vladimir Skrbinšek, Saljonina Jože Gale, Cebutikina Ivan Cesar, podporočnika Fedotika in Rodeja pa Demeter Bitenc in Branko Miklavc. Starega Feraponta bo igral Fran Lipah, starko Anfiso Marija Nablocka.
OvO
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slov. nar. gledališča. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Vladimir Bartol. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.