48. TACEN: Spomini na Levstika in Franjo
Biloje nekegajesenskegadneleta 1886. Mladaženska. ki je brezbrižno preletavala vesti v časniku Triester Tag-blatt se je nenadoma zdrznila. Novica. ki je bila objavije-na, jo je presunila do srca. Tržaški dnevnik je naznanjal, da je v Ljubljani izginil hudo bolni Fran Levstik.
Odkar se je Franja Koširjeva poslovila od domafie hiše v Tacnu je minilo že dolgo let... Poročila se je v Sežano, kjer je vzela gostilničarja Guliča. Zdaj pa je bila že sedem let vdova, čeprav ji je še precej manjkalo do štiridesetlet-nice. častilca iz mladostnih dni. slavnega literata Levsti-ka, pa se je premnogokrat spomnila, saj je bil močno prisoten v javnem življenju. Nanj so jo spominjale tudi številne pesmi, ki jih je napisal in objavil še v časih, ko sta njuni srci goreli za skupne želje. Vendar je med njima vladal molk, ki je trajal že več kot desetletje.
Novica. da je Levstik izginil. je Franjo vzpodbudila, da nju je pisala. Ni vedela namreč. da je vestička neresnična in da so drugi časopisi že prenesli popravek. Levstik je bil res da hudo bolan. vendar povsem pri sebi. Tri tedne po prejemu Franjinega pisma je odgovoril: Smejem se sedaj onej laži, katera je bila razglasila po novinah, da sem zaradi bolezni pobegnil. kdo ve. kam; smejem se, ker mi je prinesla srečo, katere se nisem nadejal - pismo od
tebe. Da si ti bila poprej tako odkritosrčna, kakor si v zadnjem svojem dopisi, mnogokaj bi morda bilo druga-če. A zdaj je minolo...
V naslednjih šestih mesecih je sledilo še devetdeset pisem na kakih 550 straneh, ki jih je Levstik pisal Franji ter jih približno toliko dobil tudi od nje. V njih sta razglabljala o preteklih dogodkih, ki so skalilj njuno srečo. Zal pa je Levstikova bolezen napredovala in začel si je umišljati, da ne bo ozdravel, če ne prctrga s Franjo vseh stikov. Zato je dopisovanje prekinil,- njena pisma pa uničil. Smrt ga je doletela nekaj mesecev kasneje, novem-braleta 1887. Preprečila je njunoskupno življenje, ki sta ga v zadnjih pismih že načrtovala.
Ko smo pred petimi leti pričeli z našimi zapisi o krajih šišenske občine ter o njihovih znanih in neznanih ljudeh, sem pisal tudi o Levstiku in Franji. O njunem prvem
srečanju pod Pšatnikom na meji med Tacnom in Šmart-nom (bilo je to leta 1868), nadalje o Vižmarskem taboru, ko so o šestnajstletni narodnostno prebujeni, deklici, pisali tedanji glavni časopisi, o Ijubezni, ki se jc vnela med njo in skoraj dvajset let starejšim in že priznanim literatom Levstikom. Mlada gostilničarska hči brez očeta, bogata dedinja, je bila z vseh strani oblegana od razno raznih častilcev s težkimi možnjički ali brez njih. Levstik pa je premogel le veliko duhovno bogastvo. Ravno tiste čase je bil brez rednih dohodkov, otepal se je s hudimi življenjskimi problemi. Bil je preganjan in preziran s stra-ni Ijudi z upogljivo hrbtenico. Franjini najbližji sorodniki. posebno še mati, so se nenehno trudili, da bi dekle odvrnili od njega. K temu so se trudili tudi razni njuni »prijatelji«, ki so z nizkotnimi nagibj mednju vnesli prepir in dvome. Po nekaj letih jim je le uspelo. Franja se je poročila v Sežano, a že po petih letih ovdovela in s hčerko Vido živela na novem domu.
Levstik je Franji posvetil na desetine pesmi, ki pred-stavljajo poseben ciklus. Za domačine so zanimive, ker opisujejo Tacen, Savo, Šmarno goro, Franjino domačijo ter seveda njo samo in občutja, ki jih je vzbudila. Mogoče bi bilo pesmi še več, ko ne bi nastopil žalostni trenutek: »Obračati na dva oči, to ni lepo, to dobro ni, iz tega se gorje rodi.«
Pričujočo pesem in še mnoge druge smo imeli prilož-nost slišati tudi v soboto, 5. februarja v Koširjevi gostilni v Tacnu. V okolju. kjer sta se srečavala Levstik in Franja je potekal prijeten večer tamkajšnjega kulturno-umetni-škega društva. S pesmijo nas je mešani pevski zbor pope-ljal v čitalniške čase. Z dramskim oddelkom smo se preselili v Kranj, kjer so leta 1852 postavili Prešernov nagrobm spomenik (Za to priložnost jc Levstik napisal posebno pesem, ki jo je uglasil stolni organist Rihar) Sledila je daljša pripoved o Levstikovem življenju ter razmerju s Franjo Koširjevo. Višek večera pa je bilo vsekakor veselo oznanilo, da nametava kulturno društvo
postaviti spominsko plošio Franu Levstiku in njegovi tacenski Ijubezni.
Lani je minila stoletnica Levstikove in šestdesetletnica Franjine smrti. Spomin nanju bo zdaj, poleg številnih pesmi ter kupa zapisov in razprav, tudi kamnita plošča na Koširjevi hiši. Nikakor pa ne bi bilo napak, če bi v doma-čiji odprli še spominsko sobo.ki bi domačine in prilož-nostne obiskovalce Šmarne gore, popeljala v svet, ki sta ga doživljala Franja in Levstik.
Andrej Mrak