938 Heleniana Franček Nezdomec SPOMINJANJE Zdaj sploh ne vem več kdaj: vrtovi mlinov na veter z rožnato v ozadju. Tako zelo zdavnaj. Konjički beli so glave pobešali in še po jutru je trajala marsikatera noč. Dolgo sem odhajal in odšel. Padajo dežji premalo prizanesljivi v ulice napredkov in opustošeni so moji vrtovi. Zdaj odhajam samo še od daleč ter čakam na veter, ki vratca odpre. Reč tako daljno: zdaj sploh ne vem več kje. SOMRAK NAD Somračni trenutek MILETINOM v travnikih. Prinesite košare zvezd, roke poletja, ognjeni prsti se poigravajo z volno dremajočih jagnjičev. Ugasnite, življenja enodnevnic. Šumoti teme pridrvijo iz gozdov, kresnice veselja v oknih prižgejo, sinjkasto bledost domačij polijejo s senco. Odpiranje tal spominom. V travah se tajajo sanje. Somrak že pada, vse niže se nagiba somračni trenutek nad Miletinom. 939 Heleniana ZELENE LOKE Do neba upognjene in voda na mah se steka. Tako odhaja vse za pogubo zraslo, tudi hirave ljubezni, spočete včasih na stranicah sanj. Prekleti svoje zgubljene zmage, kronane s toliko trzljaji brez smisla, in zažgati brunarico telesa, ko zapoje bobneči ogenj ob krvotokih prvih pomladanskih neurij. Lege potočne vzljubiti, stezica za dva dovolj široka pa komaj vidna. Ko se zemlja shladi, vrniti se odtod z naročjem polnim dojk in nasmehov. KAVALKADA je šla. Na smrt trudna. Kavalkada dni. In vedra pripeke so visela nad ribniki. Sivina neba. Trhlenih razpel umiranje v nji. In pot je peljala. Kot tolikokrat že. Kot tolikokrat že je padla nanjo senca. Deklica je imela. Rdeče krilce in jok. In v drhteči želji spominčice iz venca. Besede so se stekle po plehkem okusu daljav. (Zgrešile so pot kje v pokrajinah čreslovih.) Stečišče beline. Temneči dol. Kje sva se srečala. (Ne, ne smeš se jokati. Jaz tiho odšel bom.) Potem pa dir avgustov. (Ni nam bil jasen rok.) Loko je splavil dež. Pod krivdo upognjeno. In rosa. Luna. Mlačen val. Tiho sem odhajal. (Rdeče krilce in jok.) Jezdeci bledi. Pot skozi pokrajino. V marogah so jezdili. Tisti obtolčeni dnevi. In še toliko luž. Ta pa je bil poslednji. 31. 8.1946 940 Franček Nezdomec Stopila si vame čudovita da se izreči ne da praznine v hipu več nikjer spet sem bil jaz 28. 3. leta iks — 2 toda taval sem še od tega in se dušil preveliko življenjskosti za en sam trenutek porazna resničnost lepote Večer v družbi pa sem iz dlani desnice vdihaval tvojo dišavo na ustnicah čutil tvoj vrat na urezu balzam tvojih prstov in pred očmi ah pred očmi košutjo konturo tvojega telesa Večkrat sem prišel do prepričanja ne bolj ni več mogoče pa je pa je pa je Ni več v meni strateško važnih višav boja niti onstranskih razlogov za stoično veselje odkar sem spoznal bolnisniško grozo brez-tebe-obstajanja ah spet živiš v meni in jaz živim iz tebe in s tabo v najmanjši žilici telesa te občutim mojim mislim dajaš zalet in smer kakor da sploh nisem psihološko komponiran samo tista potreba besed v tihoti zate litih jezik čist in jasen zenice reagirajo vidijo stvari kakršne so Slišim v sebi srečno nesrečnost svojega plamenenja živeti ne samo iz nje in z njo reče pa tudi zanjo Ko se vrneš bova požigala požigala bova skupaj odvečnost besed najbrž ne bo šlo brez požigalščine potem pa nekoč betežen od težnosti bom napisal pesem kako gori poezija Nogavice si pač bova na srečo obuvala kje drugje in reči sploh lahko imenujeva z drugimi pravimi imeni in gladino olajšave razgrneva kar najdlje v svojih dušah pred utrujenostjo bova organizirala rožnato vijoličaste pobege ne v narkotična stanja pač pa v čudodelne kotičke zelenega vetra ki tako neopazno zna detragizirati IZVID IZ POMLADI LETA IKS 941 Heleniana kar je ostalo tragike po bogovih ali pa kdaj tudi k virom samo po tvoji zaslugi tako utripajoče krvi kamor nikdar več ne bo stopila noga melanholije kar namah nepričakovano se bova odpravljala iz sivine smer Pitkovice ali pa smer Soči držala se bova kakor pač bo šlo nikakor pa v dve gube in zdržala bova tudi petdesetletnico če pa se le bo iz obzira do mene malce omehčala prejle navedena poraznost Z: v mejah norme — samo še en tvoj nasmeh prej ko odideš Misli si da me nisi srečala na vogalu ne tiste ne kakšne druge ulice da me ni nikdar oskrunila kapljica tvoje krvi da mi daleč na morju nisi posvetila še tako kratkega spomina misli si da ti nisem povzročil nobene noči brez spanja da ti niti z vrstico nisem naznačil zakaj še živim misli si da si neizmerno srečna prav zaradi vsega tega KAJ DELAŠ TU ali pa si misli da sva se srečala na kaj jaz vem koliko že vogalih misli si da imava skupaj svet kamor nihče ne more pa ne sme da v tem svetu vse zeleni tudi daleč od pomladi in vrednote v njem da izkazujejo čisto drugačno plačilno bilanco kakor v svetu ki nas drži v volčjih krempljih mašinerije navade PAC NAKUPOVAT GREM IN SE MI JE ZAHOTELO TE SREČATI SKUPAJ Z VSEM KAR JE TVOJA DUŠA ČEPRAV TELO misli si včasih zakaj me ne vzame hudič pa spet da je z mano pravzaprav kar zanimivo in hecno verjetno prav zaradi tiste neprevidljivosti koncev misli si da tista obmorska kamenčka nekaj simbolizirata ali pa da nasprotno spadata na neki grob kot po navadi starih praških zidov misli si da tvoj nasmeh nikjer ne more cveleti s čudovitejšimi cveti kot je globoko v meni in da pogled tvojih oči prižiga tam na najbolj enkraten način nove in nove trse zelenosti misli si da mislim z isto glavo kakor ti kajti sem že zdavnaj mnogo bolj ti kot jaz PA TE LJUBI SREČA DA SI ME SREČAL TESTAMENT Z VEČ ALTERNATIVAMI 942 Franček Nezdomec ali pa si misli da v meni ni koščka pameti sposobnosti zatreti v sebi tako nepremišljeno poplavo čustva da se preveč trpno in celo z nekako kričečo samotrpinčevsko gesto prepuščam moči ki v resnici najbrž sploh ni tako močna misli si da bi me bilo treba vreči malo ven na mraz da se ohladim VČASIH JE SREČI NUJNO MALCE POSTRECI SLEPA JE BAJE misli si da se ne bova več srečala na nobenem vogalu da sem izginil da sem usahnil od premočne pomladi ali pa si misli da sva sama sredi dišeče lupine na koncu sveta pod Loreto misli si da sva se nenadoma poljubila enkrat za vselej misli si da sem umrl in sem zdaj samo še v tebi ali pa si misli da se nisva nikdar poljubila pa sem umrl NE VEVA NE URE NE DNEVA VSA Sedim in zaman poskušam (23. 9.) preluknjati praznino OD TRAV vsaj z besedo molka BOS peljem se (peljejo me) z devetinpetdesetko duše in duha ni doma toda samo do vogala V jelšah tam se čudo zgodi jaz pa naenkrat ponovno pozdravim v sebi tista svoja stara znanca (verz 4.) po pločniku k trgovini Snaga greš (14,30) ti sijaj se širi povsod močan sijaj od tebe predvsem iz tvojih oči čeprav ljudje naokrog hlinijo kakor da se prav nič ne godi ostajam v risu sijaja četudi me peljejo (z devetinpetdesetko) za roko te držim ter si želim da bi bil loka po kateri greš košuta deklic strašil bi te (nerad) da boš zazelenela ponekod bi proti tebi celo pomolil krtino pokazal bi ti kako čista je lahko glina in kako brez konca je tisto kar ne more umreti ne z mano (bo potlej v tebi) ne s tabo (lepota ni podrejena smrti) pa kako nezakonsko nežen in ohlajujoč zna biti dotik trav prej ko oddajo zadnji omamni vonj in s tem vsem bi ti rad dokazal da nemočvirnata loka ti od vsega 943 Helenlana najmanj lahko škoduje Nekaj na tebi res obtiči (je obtičalo) prideš na primer domov pa mamica ostrmi Kje si se tako orosila hčerka moja kdaj se boš ti že s pametjo srečala (ti pa se z njo v resnici srečuješ mnogo pogosteje kot bi bilo primerno tvojemu pojavu) tako ganljivo boš hlinila da sploh ne more biti govora o orositvi da bi ji že prišlo kaj na misel če ne bi pač bila mamica Ampak res je orositev samo da čisto posebne vrste travo pokosijo in loko napravijo plovno in iz sena meso in iz mesa gnoj in ribe bodo (3. tisočletje) plule in potem tudi njihov rod bo za vselej zginil orositev pa bo še vedno trajala kljub ostrmevanju mamic in naprej-peljanju devetinpetdesetk Deklic košuta si ki bosopeta čez loko teče ti čezme tečeš jaz pa pišem kajti zdaj ni več praznine Pesmi so nastale v letih 1945—1951