Sprehodi po knjižnem trgu
Vstopi v letalo, dokler še lahko
Zoe Jenny: Soba s cvetnim prahom Cankarjeva založba, Ljubljana 1999 Prevedel Slavo Šerc
Romaneskni prvenec Soba s cvetnim prahom (Das Bliitenstaubzimmer, 1997) mlade švicarske pisateljice Zoe Jenny (r. 1974) je brez dvoma razburkal evropsko literarno sceno, tudi pri nas. Mnenja so deljena, vendar je gotovo, da seje pisateljičino ime že vpisalo v orbito literarne slave. Med drugim je roman preveden v več kot dvajset jezikov in ga sproti ponatiskujejo. Mlada pisateljica, ki je ob izidu slovenskega prevoda obiskala Ljubljano, je bila tudi gostja lanskoletne Vilenice. Piše kratke zgodbe in pesmi, ki jih, kot je
Sodobnost 1999 / 618
Sprehodi po knjižnem trgu
izjavila v nekem intervjuju, ne objavlja, saj se ji zdi pisanje poezije težavno.
Ob vsem tem se najprej zastavi vprašanje, od kod taka pozornost pisateljici, ki je izdala šele prvi roman in katerega vehementni vstop na literarno prizorišče bi lahko primerjal le še z Ellisovim prvencem Manj kot nič. Pri promoviranju imajo ključno vlogo mediji, predvsem njihov promocijski vpliv na povprečnega bralca. Zato je razumljivo, da se danes drenja na svetovnem (seveda pa tudi domačem) literarnem prizorišču polno kvaziveli-kih avtorjev, ki še zdaleč nimajo tako močnega dometa kot literarna klasika.
Jenny odpira temo, kije aktualna in zanimiva, saj govori o človeku in njegovi vpetosti v sodobni svet. To je vsa realnost, katero je mogoče spremljati z mislijo in besedo. V tem se gotovo skriva privlačnost pisateljičinega pisanja, njenega realnega in hkrati liričnega po-doživljanja sveta, ljudi, predvsem pa odnosov, ki med njimi nastajajo.
Bistvo zgodbe je spleteno okoli skrhanih družinskih vezi in s tem pove-zanim generacijskim konfliktom. Jenny je prvoosebna pripovedovalka z imenom Jo. Neprizadeto pripoveduje zgodbo o ločitvi staršev. Čustva so skrita, vendar prisotna daleč stran v zakulisju besed. V romanu vseskozi vlada hladna, odtujena atmosfera med ljudmi, med katerimi bi po naravni definiciji morah vladati zakoni milosti in nežnosti. - Prvi del romana, ki obsega nekaj manj kot dvajset strani, je postavljen v hišo Jojinega očeta, tiskarja, ki tiska knjige, katere nikakor ne gredo v prodajo. Mož srednjih let živi težko življenje, veliko dela, slabo živi, skrb za
svojo hčer pa prepušča naključju. Mala Jo opazuje življenje svojega očeta, opazuje ga pri delu s tiskarskim strojem in se že v rosni mladosti navaja na samoto, na individualnost in lastni svet, kije blizu alienaciji. Drugi del romana, ki je tvorišče glavnih in pomembnejših nastavkov zgodbe in obsega slabih devetdeset strani, je postavljen v zgodbo Jojine matere Lucy. Jo se čez poletje namreč odpravi k Lucy in njenemu izvoljencu Aloisu. Ta kmalu umre v sumljivih okoliščinah avtomobilske nesreče. Nihče ne ve, ali gre za nesrečo ali za samomor. Lucy izgubi vse, kar ima. Na tem mestu se pojavi simbol sobe s cvetnim prahom, ki naj bi jo pripravila Jo zato, da bi Lucy pozabila na svoje težave, da bi lahko spet našla sebe. Vendar soba ostane prazna, tako kot (anti)junaki v romanu. Najučinkoviteje to ponazori prizor z metulji, ko Jo sedi ob koritu, v katerega teče voda, in opazuje metulje, kako se utapljajo. Ko jim pomaga, ko jih spravi na sonce, da se jim krila posušijo in spet lahko letajo, ti spet odletijo nazaj v korito z vodo. Metulji so metafora za življenjsko zgodbo nastopajočih v romanu, ki nihajo med vzponom in propadom, nikoli pa ne uvidijo sebe, nikoli se ne soočijo sami s seboj. Zato so prazni, zato jim soba s cvetnim prahom ne pomaga, jih ne pomirja in jih ne odrešuje.
V zadnji polovici romana Lucy popolnoma izbriše svojo ljubezensko zgodbo z Aloisom in se začne posvečati Vi-tu, drugemu izbrancu. Lucy se namreč boji samote. Ob tem zapostavlja skrb za lastno hčer, s katero ne najde kontakta in jo veliko pušča samo. Vendar se Jo znajde. Njen svet je drugačen.
Sodobnost 1999 / 619
Sprehodi po knjižnem trgu
Skrbijo jo druge težave, ima drugačne interese. V tem delu stopi v ospredje Jojina zgodba, njeno druženje s prijateljico Reo. Ravno ta druženja, predvsem tisti deli, ki opisujejo pohajkovanje Jo, Ree in njenega fanta Nicoloja, so najbliže sodobni realnosti mladih. Natančneje, načinu zabavanja srednjega sloja evropske mladine: rave, ecstasv, seks, ponočevanje do jutra. Vendar se Jo in Rea dolgočasita, svet tehno glasbe se jima zdi pust in nezanimiv. Seksualna izkušnja, ki jo je imela Jo, je videti izrazito izpraznjena ljubezni. Akt postane zgolj akt, je samemu sebi namen. Jojino in Rejino doživljanje realnosti ni komformistič-no. Realnost ni nekaj, čemur se je potrebno predati, nasprotno, potreben je konflikt, razdor. In zato ni nenavadno, da prijateljici sanjarita o potovanju v Ameriko, v Milwaukee. To nakazuje, da gre za hrepenenjska lika, ki pa hrepenita zgolj zato, da hrepenita. Potovanje se ne uresniči in ostane imaginarni cilj. Zato spet velja, da gre za beg zaradi bega. Povedano drugače: Jo in Rea nista drugačni od ostalih oseb v romanu. Edino, kar ju ločuje od ostalih (in to predvsem velja za Jo), je zavedanje svoje usode v tem svetu in hkrati zavedanje tega, da bo soba s cvetnim prahom ostala nedotaknjena. Zavedanje je zato pot, ki ne pozna herojev.
Zoe Jenny se v romanu Soba s cvetnim prahom ne postavlja na nobeno od strani znotraj generacijskega konflikta. Pravzaprav ima vsaka stran svojo resnico. Problem je komunikacija med generacijami oziroma družinskimi člani, kije popolnoma zaprta in izkrivljena. V tem je tudi podobnost z
že omenjenim prvencem Manj kot nič, ki podobno zaprtje komunikacije opisuje v ameriški družbi. Vzrok tega gre iskati v vedno močnejšem individua-lizmu, katerega posledica sta epide-mična odsotnost jezika in zazrtost v lastni, samozadostni svet, ki ga hrani sodobna družba.
Soba s cvetnim prahom je mladinski roman. Mislim, da Jenny ni imela želje napisati veliki roman. Zato primerjava s svetovno klasiko sploh ni mogoča. Klasika odgovarja širšemu zgodovinsko družbenemu kontekstu in je prikladna človeku kot človeku tudi zunaj tega okvira. Roman Soba s cvetnim prahom pa je zgodba o družini ob koncu dvajsetega stoletja, kjer je ube-sedeno nelagodje. Vprašljivi so razmisleki v romanu, ki ne vodijo v duhovno razprtost človeka, ampak ostanejo zgolj pri prvoosebni liričnosti. Sicer je roman napisan dobro, poetični slog je prikladen atmosferičnosti dogajanja v romanu. Napisan je prikladno trenutnemu odsevu realnosti in raziskuje tiste probleme sodobnega človeka, ki zastavljajo mnoga vprašanja, na katera bomo v prihodnje morali odgovoriti. V skladu z literaturo kot tako knjiga ne ponuja teh odgovorov. Vprašanja so odprta. Čakajo, da bo letalo odletelo drugam. Če sploh. Morda je prepozno, bi lahko razbral iz knjige.
Gregor Podlogar
Sodobnost 1999 / 620