Poštnina plačana v gotovini Naše Leto IV. — Štev. 15 Krško, 51. oktobra 1951 GLASILO OKRAJNEGA ODBORA OF KRŠKO Naj živi mir med narodi vsega sveta ! Cilji italijanskega izzivanja \ zadnjih mesecih je uradna italijanska politika, da o raznih neodgovornih elementih ter nekdanjih fašističnih pisunih sploh ne govorimo, prežeta z izrazito protijugoslovanskim duhom. Razni člani italijanske vlade ter celo sam ministrski predsednik De Ga,speri ne zamudi nobene prilike, da ne hi pogrel že stokrat pogretega tržaškega vprašanja. Izgleda, da je postal Trst začetek in konec italijanske politike. Tako se zdi, kakor da je italijanska uradna politika podobna noju, o katerem pravimo, da skrije v nevarnosti glavo v pesek ter si misli; če jaz ne vidim preganjalcev me oni tudi ne vidijo. Tako tudi v Italiji: -naj jih čevelj doma še tako žuli, naj lačne milijonske množice brezposelnih delavcev še tako vpijejo po kruhu,, naj bo vprašanje italijanske industrije še tako pereče: za vse te probleme sc najde čudodelno mazilo: Trst. Ne gre samo za Trst, pač pa za tržaško svobodno ozemlje v celoti. Italijanski aoetit se razteza tudi po takozvani coni B tržaškega ozemlja. To pa naj bi bil seveda samo začetek. Sline se cedijo, tudi po vsej Istri, po Dalmaciji, po Zadru. Ljubljane in Črne gore zaenkrat iz same sramežljivosti še ne omnejajo. Toda če velja tudi v mednarodni politiki življenjska izkušnja, da kdor malo dobi želi še kaj več dobiti, potem se ne bi čudili, če bi bila taka zahteva kdaj postavljena. In vse to v interesu . rimske pravice« in »italijanske kulture«. Jasno je, da so vse to le fraze, ki jih uporabljajo zaradi tega, ker jih je Mussolinija vsaj uradno vendar le še sram imenovati. Nam Pa je popolnoma znano, da je taka politika vzeta iz ropotarnice Mussolinijeve Italije. Jugoslovansko stališče je jasno. Do sporazuma lahko pride le, če se obe strani medsebojno dogovorita o rešitvi tržaškega vprašanja. To vprašanje se lahko reši le z medsebojnim sporazumom na podlagi realnega presojanja vse zadeve. Jugoslavija ve, da ji ne more v današnji situaciji pripasti celotno tržaško ozemlje pa čeprav ji po vsej pravici pripada. Vztrajanje na takem stališču bi bilo napačno. In tega bi se morala zavedati tudi italijanska stran, če se jim gre tudi za to, da se naši medsebojni odnosi izboljšajo, kar pa bi bilo na vsak način v interesu vseh. Toda Italija misli, da bo dobila Trst (pozneje pa morebiti še kaj več) na podlagi enostavnega diktata. Pozabili pa so, da se pri nas na tak način kaj malo opravi. Na italijanski strani je torej ležeče. kdaj in kako se bo rešilo tržaško vprašanje. Da bi svoje sovražno stališče še podkrepili, so zadnje čase inscenirali procese proti bivšim italijanskim partizanom. Ko je Italija leta 1945 kapitulirala ter se je njena vojska obrnila proti Nemčiji, so se mnogi italijanski vojaki pridružili enotam NOV, predvsem v goriški pokrajini in v Benečiji. S tem so doprinesli svoj delež v skupni borbi proti skupnemu sovražniku. Be italijanske partizane so danes postavili pred sodišče pod obtožbo, da so tedaj izdali italijansko domovino. Namesto da bi jim dali vse priznanje, ker so hili bolj junaški in bolj pošteni kakor današnji italijanski politiki, ki so takrat ali mirno čepeli doma in odobravali napadalno politiko Mussolinijeve Italije ali Pa so se celo borili v njegovih vrstah Proti zavezniški stvari, jih sedaj postavljajo pred sodišče. Ker pa so dosedaj lavno dajali priznanja in odlikovanja bivšim italijanskim vojaškim edinicam za hrabro vojskovanje v Jugoslaviji«, po-|eni se ue smemo čuditi, da ravnajo z bvšiini italijanskimi partizani tako lca-pač ravnajo. O hrabrosti italijanske '°jske v Jugoslaviji je dovolj znanega. em0| kako je ta hrabrost izglodala. Po-zifane vasi, grobovi talcev, internacijska taborišča pričajo o tem. In še nazadnje prazni lcurniki, ki so jih »plemeniti« italijanski vojaki s pravo vestnostjo praznili, kjer se je le količkaj dalo. Naši partizani bi lahko o tej hrabri italijanski armadi veliko povedali. Italijani naj bi torej raje molčali pa se spominjali besed nekega angleškega generala, ki je o njih povedal: da so boljši na begu, kakor v boju. In tako sodbo je o njih dal že marsikateri borec naše NOV za časa italijanske okupacije, ki bi jo današnji krmi-larji Italije tako radi pozabili. Po vsem tem, kar se danes v Italiji dogaja, po vsej tej nesramni gonji bi sc pri nas v Jugoslaviji res ue čudili, če bi nam poslali nekdanji italijanski generali še račun za stroške svoje »miroljubne in kulturne okupacije«. Procesi proti bivšim italijanskim partizanom so inscenirani izključno zato, da prilivajo olje ik ognju italijanskega šovinizma. Vsi procesi so torej naperjeni izključno samo proti Jugoslaviji in to v istem trenutku, ko v Rimu govorijo o njihovi želji, du bi se naši medsebojni odnosi izboljšali. Tak postopek je poleg vsega tudi v ostrem nasprotju z določili mirovne pogodbe, s katero se je Italija obvezala, da ne bo preganjala tistih svojih državljanov, ki so sc po kapitulaciji Italije borili za zmago svobodoljubnega človeštva proti fašizmu. Kaj je cilj italijanskih izzivanj? Onemogočiti hočejo ureditev jugoslo-vansko-italijanskih odnosov, preprečiti hočejo mirno gospodarsko sožitje italijanskega naroda in jugoslovanskih narodov. Zastrupiti hočejo ozračje, vzdrževati gotovo napetost ter iz takega ustvarjenega nezdravega ozračja pridobiti za sebe kar se le največ da. Jugoslovanski narodi mirno gledajo na tako početje. Takemu početju se niti prevet ne čudimo. Če .samo bežno pregledamo potek italijanskega obnašanja po vsaki vojni v zadnjih stotih letih, dobimo jasno sliko: Niti ene vojne še ni bilo v tem razdobju, da Italija (mislimo na vladajočo italijansko družbo) ne bi izdala svojega bivšega zaveznika. Po vsaki vojni še, je Italija hotela razširiti svoje meje na račun svojih sosedov. In tako delajo tudi sedaj. Pa niti sram jih ni ob misli, da so bili v vojni dejansko sramotno poraženi. Tiste ljudi pa, kateri so stvarno stali na strani borcev proti imperializmu in fašizmu, danes kaznujejo. Po pravici bi torej lahko trdili, da nas tako ravnanje ne preseneča, budi pa v nas brezmejno ogorčenje in prezir. S tem ko glasno dvigamo svoj glas proti krivičnemu preganjanju naših soborcev za stvar pravice, obsojamo imperialistične tclžnje .italijanskih oblastnikov ter jim kličemo v spomin besede maršala Tita: »Kdor koli bi v Jugoslavijo prišel kot napadalec, bo tukaj našel svoj grob!« To velja tudi za italijanske politike, da, tudi za samega predsednika vlade De Gaspe-rija, če bi se mu slučajno ne bilo treba dati preje sežgati zaradi Trsta, o čemer je v sedemdesetih letih svojega življenja prav »nekrščansko« in posebno patetično govoril. Nastane pa vprašanje: kam vodi vse to? Tako ravnanje ne vodi k utrditvi miru in mednarodnega sodelovanja in je zaradi tega odgovornost italijanskih uradnih krogov še večja in vredna vse obsodbe. -lj- Misli ob dnevu izseljencev Dne 28. oktobra smo v Brežicah praznovali »Dan izseljencev« kot spomin na tiste dni, ko je hotel nemški nacizem izbrisati slovensko ime z naše zemlje. Hotenje, da se .slovenski živelj uniči, ni nekaj novega. Stoletja so se slovenski ljudje borili za svoj nacionalni obstanek. Germanski pritisk je postajal močan posebno zadnja desetletja pred prvo svetovno vojno. Pojavljal se je v raznih obli- kah, sedaj v kulturnem zatiranju, drugič v gospodarskem zapostavljanju in še nazadnje v odkritem političnem boju zoper vse, kar je bilo slovensko. Politično-go-spodarski cilji vladajoče družbe starih nemških cesarstev tega svojega početja tudi niso več prikrivali. Hitlerjeva Nemčija, ki je zrasla in postala močna ob neprikritem sodelovanju nemškega in pa tudi svetovnega kapitala ie šla po isti poti. Edina razlika je, da je bila še bolj brutalna, niti ni izbirala sredstev niti ni spoštovala osnovnih načel mednarodnega prava. Zapisala si je geslo »napraviti Spodnjo štajersko zopet nemško!« Nihče pa ni pomislil, du ta Spodnja štajerska nikoli nemška ni bila. Niso se nemški oblastniki vprašali za ceno, ki jo bodo plačali slovenski ljudje. Oni ,sc niso ustrašili nobenih zločinov. Šli so preko milijonov človeških trupel. Kakor hijene so se sprehajali po Evropi, ki je bila po njihovi krvavi krivdi izpreme-njena v klavnico in groblje. Frankolovo, Begunje, Maribor, Kragujevac, Jasenovac, Rankovičevo. Banjica, to so samo nekatere izmed neštetih postaj njihovih zločinov. In med take zločine štejemo tudi zločinsko preseljevanje Slovencev v letu 1941. Sprva je bilo to preseljevanje omejeno na določen krog ljudi, pozneje pa so ga posplošili. Zajelo je velik del našega okraja. Ni nam treba o poteku samem govoriti, saj nam je še vsem dobro znan. Pribiti je treba pa eno: hoteli so nas uničiti! Razmere v stari Jugoslaviji so bile krive, da se marsikdo ni zavedal vsega kar se je po zlomu predaprilske vojske godilo okrog njega. Le tako si lahko razlagamo, da'je precejšen del naših ljudi gledal v nemških zvereh, ki so jih predstavljali razni, gestapovci in pripadniki SS, le odrešitelje. Ti odrešitelji so kmalu prišli s svojo pravo barvo na dan. Selitev je odprla oči domala vsem tistim, ki so v nemški okupatorski bandi gledali odrešenike. Zapustiti dom je težko. Vsled tega razumemo, kako je bilo pri srcu našim ljudem ko so zapuščali domovino. Zapuščeni od vseli in predani na milost in nemilost sovražniku, so odhajali kot sužnji pred stoletji v tujino. Mnogo se jih ni vrnilo. V tistih dnevih pa je že rasel upor med slovenskim ljudstvom. Ko so Nemci selili predele našega okraja, je že hitel preko Savinjske doline nepozabni Stane s svojo partizansko četo ter je Nemce napadal kjer se je le dalo. Mnogo slovenskih fantov in mož se mu je pridružilo tiste dni. Raje so stopili v vrste borcev za svobodo kakor pa da bi postali delovni sužnji nemškega napadalca. To je bila borba, ki nam je končno prinesla svobodo. Ob vrnitvi smo našli prazne hiše in hlevu. Mnogi niso imeli niti pojma o vsem tem, kar se je med temi leti vojne pri nas dogajalo. Niso vedeli za osnovna (Nadaljevanje na 2. strani) Zapučšeni od vseh in predani na milost in nemilost sovražniku, so odhajali naši izseljenci kot sužnji v - j tujino. Mnogo se jih ni vrnilo. Kongres za mir in mednarodno sodelovanje NEKAJ MISLI PRED VOLITVAMI V VODSTVA MLADINSKIH ORGANIZACIJ Koncem oktobra se je v Zagrebu vršil svetovni kongres za mir in mednarodno sodelovanje. Na kongresu je bilo zastopano veliko število narodov iz vseh delov sveta. Zastopniki ameriških držav, azijskih in afriških narodov so na tej svobodni tribuni zagovarjali idejo miru in mednarodnega sodelovanja ter izražali odločno voljo svobodnih ljudi, da se borijo proti vsaki agresiji in napadalni vojni. Veliko število govornikov je obsojalo metode mednarodnega pritiska velikih narodov, posebej pa so še obsojali ravnanje Sovjetske zveze in njenih satelitov do Jugoslavije. Na zasedanju so bili navzoči tudi zastopniki kolonialnih narodov, ki so glasno zahtevali pravico do samoodločbe za vse narode sveta. Kongres je zasedal pod predsedstvom jugoslovanskega delegata dr. Štamparja. Jugoslovanski delegat dr. Vidmar je jasno poudaril stališče jugoslovanske delegacije do vprašanja miru, ko je dejal: »Mir mora biti delo vseli narodov in držav sveta, drugačnega miru ne more biti. Nimamo in ne moremo imeti zaupanja v nobeno državo, ki bi hotela človeštvu vsiliti prepričanje,'da je samo ona zaščitnica svetovnega miru. Zato je popolnoma jasno, da mir, ki ga človeštvu obljublja Sovjetska zveza s svojimi ponovnimi predlogi za pakt petih velesil, ni resničen in zdrav mir. V najboljšem primeru je to nova razdelitev sveta na interesne sfere. V vsaki od teh sfer bi imela določena velesila absolutno gospodujoč položaj. Takšen mir bi pomenil prepuščanje malih držav in narodov hujši samovolji gospodujoče sile, kot je mogoče danes pri vzajemni, četudi samo moralni kontroli vseh narodov na svetu. Pred Tednom Ljudske tehnike Prvi teden v novembru bomo imenovali »Teden ljudske tehnike«. Pregledali bomo uspehe našega dela v zadnjem lettt ter pokazali na velik napredek, ki so ga grupe ljudske tehnike dosegle v našem okraju. Pomen tehnike za naše ljudstvo je ogromen. I.c z močno in razvito tehniko bomo postali industrijska država, kar pa je osnova našega -samostojnega gospodarstva. Danes še vedno trpijo mnogi naši obrati zaradi tega, ker nimajo dovolj mehanizacije in sodobnih tehničnih pripomočkov. Vse to bomo s časom dosegli. Zaradi tega pa je potrebno, da med nami vzgojimo tudi ljudi, ki bodo s to tehniko znali delati. In to je eden izmed glavnih ciljev društev in grup »Ljudske tehnike«. Izobraženi ljudje, ki jim dogajanja v tehniki ne bodo tuja, bodo na svojih delovnih mestih več in lažje koristili skupnosti. Taki ljudje bodo v vrstah naše Ar-mije dosegli večjo strokovno usposobljenost in bodo kot borci ali pa kot oficirji več pomenili. Ko bodo naša društva polagala obračun svojega dela v tednu tehnike in ko bo postavljala plan novega dela, naj jim -bo pred očmi ta veliki cilj: Tehniko našemu delovnemu človeku! (Nadaljevanje s 1. strani) načela naše borbe, skratka niso razumeli naše revolucije, ko so se vrnili. Delo za obnovo gospodarstva ni bilo lahko. Ljudska oblast pa je pomagala na vsakem koraku in tako smo v glavnem sedaj, ko smo ta »dan izseljencev« prvič praznovali, že popravili rane, ki nam jih je prizadejala okupacija. Spomini na te čase bodo med nami ostali večno živi. Naš okraj je bil tako-zvani »izseljeniški pas« in tisoči se še spominjajo dni, ko so se po štiriletnem pregnanstvu vračali v domovino, ki je bila sicer izmučena in revna, toda vendar svobodna in polna domovinske ljubezni in lepote... Spomini na te čase pa-, bodo v nas za naprej utrjevali neizprosno borbo proti vsem, ki bi nam še kdaj v prihodnjosti hoteli vzeti to, do česar imamo pravico, namreč našo neodvisnost. Ta praznik »Dan izseljencev« bo prav zaradi tega, ker smo prav mi najbolj živo občutili izseljensko trpljenje, postal v našem okraju tradicionalen praznik, ki nas bo povezoval v vseh spominih na težko preteklost pa tudi združeval v nenehni volji, da bomo domovini ostali zvesti vselej in povsod. Kongres je izzvenel v mogočen apel vseh svobodoljubnih narodov sveta in vsega naprednega človeštva, da se očuva pravičen mir med narodi. Poleg drugega pa so vsi delegati raznih narodov občudovali borbo narodov Jugoslavije za ohranitev svoje svobode in neodvisnosti. Ugled Jugoslavije se je močno dvignil, predvsem pa ugled take Jugoslavije, kjer beseda »mir« in mednarodno sodelovanje ne pomeni le prazno besedo. Udeleženci kongresa so sprejeli resolucijo, s katero pozivajo vse narode in vlade držav, da naj se ravnajo po sklepih tega zasedanja v interesu napredka človečanstva. Volitve v angleški parlament so se vršile dne 25. oktobra. Te volitve so bile že mesec dni sem predmet -splošnega svetovnega zanimanja. Izid volitev bo v veliki meri vplival na nadaljnjo pot angleške zunanje pa tudi notranje politike. Glavna volilna borba sc je bila med laburistično in konservativno stranko. Nekdaj močna liberalna stranka je samo še senca minule slave, komunistična stranka pa zaradi svoje podvrže-nosti -mogotcem iz Kremlja itak nima nobene veljave in nobenega vpliva med angleškim delavstvom. Zmagala je konservativna stranka s pičlimi 27 poslanskimi mandati večine. Tako je po več kot šestih letih prišel v Angliji zopet -na krmilo -stari Churchill, ki je bil med drugo svetovno vojno ministrski predsednik. Sodijo, da bo Anglija odslej vodila politiko »močne roke«, predvsem v vprašanjih Srednjega in Bližnjega vzhoda, to se pravi v Egiptu, Perziji in Iraku, kjer se povsod majejo tla angleškim pozicijam. Brez dvoma pa bo Anglija še -nadalje podpirala politiko Atlantskega pakta ter zveze z ZDA, ni pa izključeno, da ne bi -nova angleška vlada, v kateri je zunanji minister Anthony Eden, poizkušala navezati boljših stikov s Sovjetsko zvezo. V notranji politiki pa nova konservativna vlada ne bo imela lahkega stališča- Anglija stoji pred velikimi gospodarskimi težavami, ki jih je treba rešiti. Dosedanja laburistična vlada je uvedla precej novih^ smeri v notranji' politiki, ki so jih angleški delavci odobravali. Vsak poizkus, ki bi bil naperjen proti tem pridobitvam, bi postavil angleške sindikate proti vladi, to pa bi bilo zelo tvegano za vsako angleško vlado. Splošno mnenje je, da bodo v Angliji zopet kmalu razpisane volitve. V -kolikor drži pisanje raznih agencij, se bo nova vlada zavzela v večji meri za lo, da bi zahodne velesile dale skupno nedvoumno izjavo za obrambo Jugoslavije pred morebitnimi napadi. Spor zaradi perzijske -nafte še vedno n-i rešen. Ko so se neposredna pogajanja med Anglijo in Perzijo vkljub pomirljivemu posredovanju ZDA razbila, je Anglija postavila celotni problem pred Varnostni svet. Ta pa ni sprejel nlkakega dokončnega sklepa. Perzija stoji na stališču, da ta spor ne spada pred VS, ker je notranja zadeva Perzije. Tudi naša delegacija je odobrila tako perzijsko stališče. Perzijski ministrski predsednik dr. Mo-sadik, ki je bil na čelu perzijske delegacije, -se še vedno mudi v Washingtonu. Niso še pokopani upi, da bo vendarle prišlo do novih pogajanj med obema vladama. Vprašanje je samo, kakšno stališče bo zavzela nova angleška vlada, saj je znano, da je konservativna stranka, do-kler je bila v opoziciji, zastopala mnenje, da je treba proti Perziji ostreje nastopiti. Angliji zadnje čase ni postlano z rožicami. Egipt je nenadoma odpovedal an-glo-egipts-ko pogodbo, po kateri -so imeli A ngleži pravico, da so bile angleške čete v Egiptu za varstvo sueškega prekopa. Poleg tega je Egipt tudi odpovedal pogodbo o skupnem upravljanju Sudana. Anglija te odpovedi noče sprejeti na znanje ter so angleške čete ostale v Egiptu. Prišlo jc do velikih protiangleških demonstracij ter do manjših o-boroženih spopadov. Vlade ZDA, Anglije, Francije in Turčije pa so pozvale Egipt naj se pridruži skupnemu obrambnemu paktu, kar pa je Egipt odklonil. Zahodni blok odobrava stališče Anglije v tej zadevi, medtem pa so položaj v Egiptu vedno bolj zaostruje. Egiptski parlament je proglasil egiptovskega kralja obenem tudi za kralja Sudana, kar pa Sudanci odklanjajo. Na vsak način pa je spor okoli Sueza veliko in pereče mednarodno vprašanje in pomeni nevarnost za mir. Letošnje volitve v vodstva mladinske organizacije, sekretariate aktivov, krajevne in mestne komiteje, imajo velik pomen ža nadaljnji razvoj mladinske organizacije. V času izvajanja predvolilnih priprav in volitev samih moramo organizacijo tako številčno kot politično okrepiti in ji dati mesto in vlogo, ki ji po združitvi SKOJ-a in Ljudske mladine pripada. Vsi globlji ukrepi za čimvečjo demokratizacijo vsega družbenega življenja v naši državi so nakazali spremembe tudi v delu mladinske organizacije. To je narekovala tudi nujnost širokega vzgojnega dela med mladino na širši osnovi, kot so bili samo suhi sestanki in politična pre- V Koreji so se po večmesečnem zastoju obnovila pogajanja za dosego premirja. Izgloda pa, da do premirja še ne bo tako kmalu prišlo, ker Severnokorejci in Kitajci stalno zahtevajo, da naj bi demarkacijska črta potekala južno od sedanje frontne črte, kar pa Združeno poveljstvo odklanja. Generalni sekretar Združenih narodov Trygve Lie je izrazil upanje, da bo premirje sklenjeno vsaj do konca zasedanja Organizacije Združenih narodov, ki se je začelo v Parizu. Medtem pa trajajo na Koreji manjši boji vedno naprej. Zasedanje Organizacije Združenih narodov se bo v nekaj dnevih začelo v Parizu. Vse države so že imenovale -svoje delegacije. To zasedanje bo po besedah Generalnega sekretarja Trygve Lie-a usodno za nadaljnje delo Združenih narodov. Obravnavali bodo med drugim tudi vprašanje vojne na Koreji, kašmirski spor in vprašanja združitve Nemčije. Trygve Lie je povabil Stalina, naj bi tudi on prišel na čelu sovjetske delegacije v Pariz. Atomska bomba v SZ. Predsednik ZDA Truman je izjavil, da razpolagajo ZDA s podatki, da je v SZ eksplodirala druga atomska bomba. Po nekaj dnevih je Stalin izjavil, da lo drži, vendar je pripomnil, da bodo v SZ uporabili atomsko bombo samo za obrambne vojaške namene. Znano je, da so v SZ ob eksploziji prve atomske bombe trdili, da uporabljajo atomsko energijo le za gospodarske svrhe. Seveda jim tega ni nihče nikoli verjel, sedaj pa so svoje nekdanje trditve sami demantirali. Iz Amerike pa prihajajo vedno nove vesti o poizkusih z atomsko bombo v ZDA. Tako se je tudi na področju atomske energije pričelo oboroževalno tekmovanje. In loimhir ejevsko izzivanje na naših mejah traja dalje. Pred kratkim so napadli naše graničarje albanski vojaki ter so enega ubili, pred nekaj dnevi pa se je napad ponovil na bolgarski meji, ki je zopet terjal eno smrtno žrtev med našimi čuvarji meja. Naša vlada je v obeh primerih vložila oster protest pri albanski in bolgarski vladi zaradi teh namernih zločinskih izzivanj. Koruza zavzema v našem poljedelstvu največje površine ne samo med žiti, ampak v okraju je je celo enkrat več kot krompir ja. Koruza ni važna samo za preti. ramo ljudi, ampak tudi za prehrano živine, cesto tudi kot važna surovina v industrij; špirita, škroba itd. Z razvojem industrije, posebno pa s povečanjem živinoreje, bo nujno potrebno storiti vse za povečanje kvalitete in kvantitete koruznega pridelka, a da se ne povečujejo setvene površine. To nalogo bomo izvršili šele teda j, če bomo sejali le odbrano seme nniboljših sort koruze, ki dosledno prenašajo tudi svoja svojstva. Ob teh pogojih pa moramo posvečati tudi vso skrb agrotehničnim meram (dobra obdelava zemlje, dobro gnojenje, pravočasna setev in podobno). Koruza je rastlina s tujim opraševali jem, t. j. opraševanje vrši veter in žuželke. Zaradi tega je strok včasih poln zrn raznih barv (belili, rumenih, rdečih), ki so nastali z opraševanjem s koruzo, ki raste v bližnji okolici (do 1 km daleč). Zato pri odbiri koruze za seme takšne koruzne stroke odstranimo. Seme koruze odbiramo na njivi za časa Vegetacije. Odbiramo najboljše zdrave in krepke bilke, ki niso okužene po koruzni davanja. Vzgoja mladine se ne more in se ni mogla reševati zgolj potom sestankov. Mnoga mladinska kot tudi ostala vodstva so nepravilno razumela sklepe XIV. plenuma Centralnega komiteja LMS o širšem vzgojnem delu z mladino. Marsikje se je organizacija pretvorila zgolj v kulturno zabavno organizacijo, a pozabljala je na osnovne principe, na katerih je zgrajena. V skoro vseh organizacijah manjka politične ostrine, kot je bila uzakonjena v SKOJ-ii. V dobi izvajanj volitev se mora organizacija okrepiti kot politični faktor. V njo je treba vnašati več komunistične vsebine, več lastnosti SKOJ-a. Delo organizacije mora odražati želje in potrebe mladine. Posebno sedaj v zimskem času mora organizacija razvijati živo aktivnost in predvsem na vasi organizirati mnogo raznovrstnih tečajev za splošno in strokovno izobrazbo mladine. Važno vprašanje, ki se postavlja v ospredje v času izvajanja volitev, je razširitev organizacije in sprejemanje novih članov v organizacijo. V mnogih krajih okraja živi mnogo mladine, a organizacije ni. Naloga mladinskih vodstev, partijske organizacije kakor tudi ostalih organizacij je pristopiti k formiranju mladinske organizacije in skrbeti za njen uspešen nadaljnji razvoj. Mladinski aktivi naj na volilnih sestankih aktivov, ko bodo volili nova vodstva organizacije, sprejmejo plane svojega dela vsaj za zimsko dobo. Plane je treba prej prediskutirati skupno z ostalimi organizacijami, da bo v njih dejansko zajeto najvažnejše. V vodstva organizacije je treba voliti najboljše mladince, po možnosti nekoliko starejše, ki se bodo dejansko posvetili delu organizacije in prispevali, da bo organizacija napravila nadaljnji korak k njeni utrditvi in razširitvi. Potrebuj emo delavce I Ker je iz rudnika Senovo odšlo večje število rudarjev v JA, nastaja v rudniku problem delovne sile, a s tem v zvezi tudi problem produkcije premoga. Isti primer je tudi po drugih rudnikih Slovenije in Hrvatslke, kjer primanjkuje nad tisoč rudarskih delavcev. Apeliramo na vse tiste, ki bi se lahko vključili v delo, da naj lo nemudoma store. Zaradi zaposlitve naj se javijo na poverjeništvo za delo OLO Krško, kjer bodo dobili nadaljnja navodila. Opozarjamo vse, ki so še doma, pa se nameravajo na zimo vključiti v delo, da se vključijo v rudnik, ker bodo prav > rudnikih po novem finančnem in plačnem sistemu najvišje plače. Upamo da boste razumeli stvar in se odzvali klicu tisočerih otrok in mater po mestih, ki želijo dobiti pravočasno kurjavo za ziimo, ki je pred durmi. sneti. S takih rastlin se ob lomljenju koruze stroki poberejo posebej. Če odbire na polju iz kakršnega koli vzroka nismo izvršili, izvršimo odbiro doma ob spravljanju. Pri tem moramo paziti, da so stroki dobro razviti, da so valjaste oblike, da so dolgi in izenačeni po dolžini. Strok za seme mora biti iz sredine njive, ne p i s krajev ali pa z raznih mest. Strok mora biti na kraju (vrlin) lepo zaključen, vrste zrna pravilne in ravne, dobro sedeče, močno in lepo razvite in enakomerne barve. Bleda, medla, drobna in oz.ka zrna na stroku niso za seme. Odbrane in lepe stroke sušimo na suhem in zračnem prostoru. Hud mraz škodi le, dokler so stroki vlažni. Na peči koruze za seme ne smemo sušiti, ker bi uničili klice. Za seme rabimo praviloma le zrna iz sredine streka, ki je bilo pravočasno oplojeno in normalno razvito. Stroke robkamo tik pred setvijo in sicer le toliko prej, da lahko preizkusimo ka-livost. Kmetje, sedaj je še čas, da vsaj doma izvršimo odbiro semenske koruze in jo ločimo od ostale, ki bo šla za prodajo ali za hrano živine. C.M. Maj je tme§a fta svetu... Obiranje semenske koruze Poštenost - oj, kje si 1 Niso redki članki v našem časopisju, ki razpravljajo o raznih nepoštenih dejanjih posameznih ljudi, ki se kar ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je treba prav tako čuvati narodno imovino kakor svojo privatno last. Vedno se pa še najdejo ljudje, ki si naše zakone in odredbe kar j K) domače tolmačijo. Nekako tako je delal tudi bivši predsednik ZE Cerklje Jože Turšič in njegov pomočnik Franc Marinček iz^ Črešnjic. Na ZE so dobili (neko) okrožnico, ki govori, da naj se poberejo vsi kmetijski stroji privatnikom in se dajo v last ekonomiji oziroma KDZ. lov. Turšič, do dna srca zvest delavec za dobrobit ZE Cerklje, je takoj pristopil k delu. Dal je nalog, da se takoj odpelje kosilni stroj, iast NI, katerega je hranila )W> osvoboditvi Tončka Klasič. V ta namen ji je dal tudi zato potrebno potrdilo od ZE Cerklje. Turšič je imel poleg ostalih kmetov tudi sam nekaj kmetijskih strojev. Uporabljal jih je že vsa leta po vojni. Gotovo je in mi vsi mu tudi verjamemo, da so se stroji, last NI, pokvarili od vsakodnevne uporabe, toda še bolj gotovo pa je, da se nihče od teh uporabnikov strojev ni zmenil za njihova popravila. Turšič je vse te elemente, ki se postavljajo pri izkoriščanju proizvajalnih sredstev, dobro premislil in se odločil za Prav^ obraten sklep, kot je omenjena okrožnica nakazovala. »Stroje bom že skupaj dobil,« si je mislil Turšič, »toda to pot ne za ZE Cerklje, temveč za sebe in tov. Marinčka, ki mi' bo za plačilo tudi pomagal »pretopiti« to zadevico.« Beseda da besedo in kupčija je bila sklenjena, irpalka za gnojnico je itak neuporabna, zato mora prva v promet. Prodal jo je svojemu »zavezniku« Marinčku po znižani cen;. Za njo je prišel na vrsto izkopač, »eveda tudi tu po »zmerni ceni«. Ostane sedaj še kosilnica. Turšič je začel premišljevati, da je kosilnica, ki je bila od-'zeta Klasičevi, preslaba za njegovo upo-rabo. Zopet to nerodno prekupčevanje! Marinčku se je Turšič resno zasmilil in V tudi 0,1 zapleten y nerodno za- devico, kako spraviti kosilni stroj na pravo mesto, kamor po njegovem razumu spada. Dobil si je Hrvate, ki jim je Marinček ze prej prodal pravkar kupljeno črpalko in izkopač, »ki je bil neraben za ekommujo« vsaj tako sta mislila Turšič m Marinček. »Brate, daj mi ruku i evo ti masinu za 38.000 din«, pa je kupčija tu. Emblem Za prevoz se tudi da ugodno rešiti, saj imamo doma slamo in bomo kosilnico pokrili z njo in prevoz na Hrvatico bo varen. Tako se je tudi zgodilo, ;7 Zi? premišljevanje ni časa, ko pa urice teko in lahko bi se znašel kak organ LM, pa bi vse skupaj zletelo po vodi. X.P? P;l ne bi po vsej nesreči ostal Tur-»1 brez kosilnice, je obljubil Marinček, 1 a mu 10 0,1 Jal takoj drug stroj, ki je »e ved a ■mnogo močnejši in ga je kupil od ,j Leskovfec za 25.000 din. V ta namen je mio treba na računu, ki ga je dobil Ma-mček od ZE Leskovec, tudi popraviti ■-