Breda: Odprto nebo.
165
In to pomaga, solze se mi vlijo, dobrodejne solze! Utolažijo mi morda srce, ki hrepeni po njem in ga ljubi bolj nego kdaj!
In sedaj, Vida, usmili se me! Tukaj ne morem več ostati, več ne na tej zemlji!
Dočim bivam tu, umrl je moj dobri oče, ki je bil tak6 hud, da sem šla toli daleč.
Mati je sama, k nji moram, in naseliva se zopet kje v neznatni vasi. Prosim te, pozvedi za prazno službo in poroči mi!
Upajoč, da se skoro snideva, poljublja te
tvoja Danica. —
Razžalostil me je ta list, in sklenila sem storiti za Danico, kar bi bilo možno.
Povabila sem jo, naj pride takoj k meni, toda odbila je to povabilo in šla k materi.
Ni ji bilo treba čakati dolgo, in bila je nameščena nekje v Fur-laniji. Živela je tam z materjo prav tiho; spomini, nekdanji srečni spomini, vstajali so ji čestokrat v mislih. Tolažila se je ž njimi in ni se jih branila. »Mož, katerega sem tolikanj ljubila, vreden je večnega spomina,« dejala je večkrat.
Bila je tam dve leti; koncem dveh let ji je umrla mati, in ona si je zopet zaželela na slovensko zemljo.
Tule v Brdih je že malone leto dnij, tukaj poučuje in — čudi se! — šiva, plete, kuha, čita malo, sanjari ne več.
Baš sinoči mi je dejala: »Glej, Vida, vzpenjala sem se čez mejo! Pa sedaj ? Kar sem nekoč zaničevala, to je sedaj moja zabava, sedaj — ko so mi strte peruti U
Odprto nebo.
JSVo nate je strmeč oko                                     Ko  te odvel je pot  naprej,
V trenutjih kratkih zrlo,                                Nebo se je zaprlo
Bil6 mi je,  kot da nel>6                               In za ljubezen  kot doslej
Očem se je odprlo.                                        Srce" mi je umrlo.
Breda.