tff DON BOSKO SALEZIJANSKI VESTNIK 4 Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska julij-avgust 2008 VSEBINA sv. janez bosko OČE IN UČITELJ MLADINE v sREDišču MLADi Cerkveni vodiči Janez vodičar 10 naš pogovor Če nekaj delaš s srcem, okolica to čuti Tine in Breda varl 12 očE iN učITELJ Socialna vrata salezijanske vzgoje pascual Chávez 16 stran mladih 19 Drevo spoznamo po sadovih pascual Chávez svetle zvezde salezijanske družine Bl. Filip Rinaldi Teresio Bosco 21 isijoni 31 Utrip misijona v Burundiju Gusti Horvat naši vzori-mož, ki je živel sanje Tukaj je moj dom, od tod moja slava Do darovanja samega sebe za mlade se je don Bosko ob tolikih težkih problemih dokopal po zaslugi posebne in močne ljubezni, oziroma z notranjo močjo, ki v njem neločljivo povezuje ljubezen do Boga in do bližnjega. Tako je mogel povezati evangelizacijo in vzgojo. Njegova skrb za evangelizacijo mladih se ne omejuje samo na katehezo ali pa samo na bogoslužje in na tista verska dejanja, ki zahtevajo izrecno življenje po veri in k veri vodijo, marveč se razširja na celoten življenjski položaj mladine. Postavljena je torej sredi procesa oblikovanja človeka, ki se zaveda pomanjkljivosti in ki je tudi optimističen glede postopnega zorenja v prepričanju, da je božjo besedo treba vsejati v resničnost vsakdanjega življenja, da pripravi mlade za velikodušno zavzetost v življenju. Ker živijo posebno dobo svoje vzgoje, jih mora odrešenjsko sporočilo podpirati ves vzgojni proces, vera pa mora postati element njihove osebnosti, ki združuje in razsvetljuje. Od to izhajajo nekatere odločitve. Vzgojitelj bo moral biti na poseben način občutljiv za kulturne vrednote in ustanove; pridobiti si mora poglobljeno poznavanje humanističnih znanosti. Takšna usposobljenost bo postala sredstvo za učinkovito evangelizacijo. Po drugi strani pa se bo moral vzgojitelj ravnati po posebni vzgojni usmeritvi, ustvariti mladim okolje za svoboden in postopen odgovor, hkrati pa upoštevati razvojno dinamiko človeških sposobnosti. Janez Pavel II., luvenum Patris, 15. 4 iffl SALEZIJANSKI vESTNIK dvomesečnik Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska Številka 4 | skupna številka 554 Leto 2008 | letnik 81 ISSN 0353-0477 urednik mag. Marjan Lamovšek ureja uredniški odbor mag. Janez Potočnik, Ivan Turk, s. Marija Žibert, Janez Krnc, mag. Marko Košnik lektoriranje Jerneja Kovšca grafična zasnova Toni Anžlovar & MM računalniški prelom Marko Suhoveršnik distribucija in stiki mag. Janez Potočnik izdajatelj Salezijanski inšpektorat v Ljubljani ZALOŽBA Salve d.o.o. Ljubljana TISK Tiskarna Schwarz, Ljubljana ^jvesjj^ Salezijanski vestnik je ' 1.1877 ustanovil sv. Janez Bosko, v slovenskem jeziku je začel izhajati l. 1904. Danes izhaja v 56 narodnih izdajah, v 29 jezikih in v 135 državah. Darove za vzdrževanje Salezijanskega vestnika in za druge namene lahko nakažete na račun, vpišete namen plačila. Salezijanci | Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana SI56 2420 0900 4141 717 sklic 00 06 naslov uredništva Salezijanski vestnik Rakovniška 6 1000 Ljubljana telefon: 01/42.73.028 e-pošta: vestnik@salve.si splet: www.donbosko.si UVODNiK SRCE ČLOVEŠKO - SVETA STVAR dr. ALOJZIJ SLAvKO SNOJ, inšpektor Tako vzklika naš goriški slavček. Pa ne le zato, ker je čudovit organ, ki pri odraslem človeku vsako minuto prečrpa pet litrov krvi; v enem dnevu torej 7200 litrov in ga s tem ohranja pri življenju. Če bi bilo to kurilno olje, bi ogrevalo veliko hišo eno celo zimo. Pomnožimo to s številom dni v tednu, mesecu, letu in človekovem življenju, pa ga bomo občudovali kot Božjo ustvarjenino in svojega neprecenljivega dobrotnika. Srce je zato vsesplošen simbol človekovega dostojanstva in ljubezni; v nekaterih kulturah velja celo za sam Božji prestol in tudi krščanstvo se v njem dodobra prepozna. Ko sem bil preteklega meseca junija pri sa-lezijancih v beneškem mestu Previsu, me je sobrat Davino peljal v samostan sester Marijinega obiskanja (Corti), ki jim je pripadala tudi sv. Marjeta Marija Alacoque (izg. alakok), pospeševalka čaščenja Srca Jezusovega. Pridružene so veliki don Boskovi salezijanski družini. Znane so po tem, da v dragoceni monštranci ohranjajo srce sv. Frančiška Šaleškega, ki jih je ustanovil. Kako so prišle do te dragocene relikvije in kako je svetinja dospela v Benečijo? Frančišek je v Lyonu pri sestrah tik pred nenadno smrtjo dejal predstojnici Mariji Amati: »Hčerka moja, zapuščam vam svojega duha in svoje srce; sprejmite ju kot znamenja moje ljubezni in prijateljstva.« Svetega škofa so nato pokopali v njegovem škofijskem mestu Annecyju, kjer počiva še danes, srce pa je tedaj ostalo v Lyonu. Ko je leta 1789 divjala francoska revolucija, so sestre relikvijo skrbno skrivale in jo - po več postajah - prinesle na varno s seboj v Treviso. Janez Bosko si je dobroto srca in ljubeznivost sv. Frančiška Šaleškega, ki jo ponazarja srce, - poleg imena - privzel kot doto zase in za svoje sinove. Zato gremo s srcem v pripravo in izvajanje počitniških programov za mlade: oratorijev, mladinskih srečanj, počitnic, romanj ... Dostojanstvo mladega človeka, to temeljno njegovo pravico, podpirate vsi, ki ste s srcem dobrotniki salezijanskega poslanstva. Bog naj vam stoterno povrne! Tudi tistim, ki ste namenili 0,5 % dohodninske donacije za salezijance, izrekam iskreno zahvalo. Spoštovani dobrotniki! Zaradi tega niste prav nič revnejši, dar ne bi ostal na vašem računu, ampak na davčnem uradu. Po prvih podatkih, objavljenih v tedniku Družina, smo salezijanci za leto 2007 prejeli od teh donacij 1500 €. Povsem odveč je torej strah, da bomo obogateli. A naša hvaležnost dobrotnikom za to ni nič manjša. Iskrena zahvala tudi tistim, ki ste v molitveni navezi za Božji blagoslov in varstvo pri salezijanskem poslanstvu. Razveseljuje in bogati nas vaša dobrota srca! Vi pa se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih (Lk 10,20). Blagoslovljene počitniške dni vsem želi SALEZIJANSKI VESTNIK | JULIJ—AVGUST 2008 3 v SREDISCU MLADI H Cerkveni vodiči BESEDiLO: JANEZ VODiCAR; FOTO: GREGA VALiC V Ljubljani lahko v poletnih dneh slišimo vsemogoče jezike. Zadnje čase je veliko turistov, ki skozi objektive ali pa vodičeve oči opazujejo znamenitosti naše prestolnice. Tega včasih nismo bili vajeni, kar pa ne pomeni, da nimamo česa pokazati. Večino turistov tudi peljejo v kako cerkev. Zelo obiskana je stolnica. Sem ter tja si je vredno vzeti čas in prisluhniti vodičem, ki razlagajo zgodovino, umetnost in podobno. Nekateri se spoznajo na stvar in te pritegnejo, kako zmorejo v drobnih stvareh pričarati bogastvo določenega časa in ljudi. Drugi opravijo z nekaj suhoparnimi podatki, ki so jih pobrali v prvi knjigi, spet tretji želijo biti ustvarjalni, vsaj sami si tako domišljajo. Tem ne bi smeli posvečati preveč pozornosti, ker zmorejo obrniti vsako stvar na glavo. Vendar so ravno ti 'ustvarjalci' odraz vedno večje skupine ljudi, s katerimi živimo. Morda se spoznajo na zgodovino ali umetnost, na cerkve in vero pa gotovo ne. Samo malo verouka in že veš, da tak človek ne ve, kaj govori. Spraviti sv. Nikolaja v običaj za otroke, sv. Jurija v zavetnika teh, ki sami ne zmorejo vzeti življenja v roke, Barago pa v pisca prve knjige v nekem indijanskem narečju na prvi pogled ustreza resnici. Le da ta resnica ne bogati, kaj šele ustreza tistemu, kar so ti ljudje v svojem življenju bili, predvsem pa predstavljajo še danes vernim ljudem. Ljubljanski stolni zavetnik bi lahko turistom ponudil veliko več kot le razlago otroškega pričakovanja daril. Mož, ki pooseblja dobroto, bi današnjemu človeku, ki hoče vse videti in doživeti, lahko pomagal spoznati, da je največ, kar lahko doživimo, dobrota, ljubezen do bližnjega. Sv. Jurij bi v svojem pričevanju in zvestobi lahko pomagal tem, ki vsak dan verjamejo kaj drugega, ostati zvest sebi in resnici. Naš Friderik Baraga bi človeku, ki ni zmožen več čutiti absolutne ljubezni, odprl pot do nje in mu tako dal smisel. To je samo nekaj mogočih smernic, ki so gotovo pomembnejše kot pa domiselno opisovanje postranske folklore. Ob takšnih razlagah verjetno nihče ne bo ne vem kako prizadet, so pa mnogi prikrajšani za duhovno bogastvo. Peljati človeka v cerkev ni enako kot v galerijo ali muzej. Vstopiti v cerkev pomeni želeti se srečati z bistvom te hiše, Božje hiše. Tega, Boga, je bolj malo na ustih naših vodičev. Morda kot neko dopolnilo in pojasnilo. O izkušnji vere in bogastvu naroda, ki se je zatekal k njemu in to še vedno počne, pa mnogi raje ne govorijo. S tem ne prikrajšajo nas, ki to poznamo, to živimo, se ob tem bogatimo. Prikrajšani so ti, ki gredo v cerkev. Podobni bi bili ljudem, ki bi šli v restavracijo samo brat jedilnike ... Od tam bi odšli lačni in še vedeli ne bi, da bi se lahko tudi najedli. Ni treba čakati na turiste in poletne dni. Poglejmo samo starše, kako nemalokrat nebogljeno odgovarjajo na radovedna vprašanja otrok in nerodno zakrivajo bistvo vsega, kar se v cerkvi da videti. Saj si vendar ne želijo, da bi njihov otrok moral razviti to 'zastarelo' versko naravo. Otroci popustijo. Ne drezajo v starše, če vidijo, da ne dobijo pravega in dobrega odgovora. Njihovi otroci bodo šli skozi življenje kakor japonski turisti skozi ljubljansko stolnico. Polni raznih podob, ki jim bodo morali pozneje doma prepoznati pomen v knjigah, prepričani, da to sodi v nek daljni in tuji svet, primeren samo za dopust. V njihovem vsakdanjem življenju pa je vse tako in tako dolgočasno in brez smisla. Zato se ne čudimo, če naša mladina vedno bolj pogosto postavlja svoj: Zakaj bi pa to moral? Pri samem viru smisla in cilja jim ne privoščimo niti poštenega turističnega vodiča. I - ! 4 4 JULIJ—AVGUST 2008 | SALEZIJANSKI VESTNIK ZGODILO SE JE TRSTENiK BISERNA MASA JožETA zRIMA_ 22. junija je bila na Trsteniku slovesnost biserne maše salezijanca g. Jožeta Zrima. Hvalnici Bogu za 91 let življenja, 70 let redovnih zaobljub in 60 let duhovništva se je pridružilo sedem somašnikov, med njimi g. Damjan Štih, župnik iz Škocjana na Dolenjskem, kjer je slavljenec deloval v najbolj plodnih letih svojega življenja, njegovi domači iz Prekmurja, nekaj župljanov iz Škocjana in domači trsteniški verniki. Fizično slabša gibljivost - g. Jože zadnja leta hodi ob berglah - ni bila ovira za mladost duha in hvalospev Bogu za visoki jubilej, zato je bila slovesna maša, pri kateri je pel trsteniški mešani pevski zbor sv. Martina, hvalnica življenju in zahvala Bogu, ki vedno ostaja zvest. Višji redovni predstojnik salezijancev dr. Alojzij Slavko Snoj je v homiliji razgrnil dolgo in lepo življenjsko pot so-brata. Ta je bila posebno v obdobju med drugo svetovno vojno in takoj po njej zelo težka, prepletena z zasliševanji Udbe in bivanjem po zaporih. Vendar je g. Jože vedno ohranil mirno kri in se ni nikogar bal, saj je vedel, komu je zaupal in na koga se lahko vedno opre. Močna opora mu je vedno bila Marija, ki ga je stalno branila in ga zmeraj varno pripeljala do želenega cilja. Po maši smo jubilantu vsi zaželeli krepkega zdravja in veselega služenja Bogu v salezijanski družbi. Branko Balažic CERKNiCA župnija z župnikom praznuje_ V nedeljo 18. maja je bila v Cerknici birma, ki jo je 68 birmancem podelil nadškof Alojz Uran. Ob koncu slovesnosti pa nas je presenetil tudi z voščilom in za- Jože zrim, biseromašnik hvalo našemu župniku Jožetu Vidi-cu ob njegovi 70-letnici življenja in 30-letnici delovanja v župniji Cerknica. Takole je dejal: »Dragi sobrat Jože, mineva že skoraj trideset let, odkar ste po Božji previdnosti prišli v župnijo Cerknica. Z veliko iznajdljivostjo in globokim čutom odgovornosti se v sodelovanju s kaplani in z drugimi sale-zijanskimi sobrati darujete za rast Božjega kraljestva med ljudmi. Tu ste s požrtvovalno dušnopastirsko zavzetostjo in mladostno zagnanostjo skrbeli za mladinsko pastoralo ter organizirali mladinske dneve. Ste med pobudniki in stalnimi sodelavci »Uskovniških tednov«, pa tudi med prvimi organizatorji dela za animatorje. Skrbna in prizadevna leta Vašega pastirovanja, ki ga zaznamuje duhovna karizma sv. Janeza Boska, očeta in učitelja mladine, zbujajo našo globoko hvaležnost. V imenu ljubljanske nadškofije in svojem imenu se Vam zahvaljujem za vse, kar ste v teh letih storili za blagor duš in rast Cerkve. Bog naj Vas v zdravju in moči ohranja še mnoga leta!« V četrtek 29. maja pa se je pri večerni maši župnijska cerkev v Cerknici zopet lepo napolnila. Zbrali smo se s prošnjo in zahvalo v srcih, da se skupaj z gospodom župnikom zahvalimo Bogu za njegov življenjski jubilej in obletnico njegovega delovanja v naši župniji. Po maši so v cerkev pred oltar prinesli veliko torto in jo izročili župniku. V imenu župnije mu je voščila Anita Leskovec z besedami, pri katerih je ostalo suho malokatero oko. Med drugim je dejala: »Novo službo v Cerknici ste nastopili pred 30 leti. Hitro smo uvideli, da ste nekaj posebnega. Človek s karizmo za mlade. Celo med šolskimi odmori smo si pripovedovali, da nas verouk poučuje en nov, fejst gospod. Cerkniški župnik Jože Vidic z ljubljanskim nadškofom Alojzom Uranom 6 julij—avgust 2008 | salezijanski vestnik In kdo je že slišal, da župnik mladino pelje v hribe? Že leta 1975 ste odkrili planinsko kočico pod Vi-ševnikom in jo v teku let opremljali za mladinska srečanja, ki je kasneje postala zbirališče različnih skupin. In čeprav je bilo v začetku pripravljanja Uskovniških tednov pred 23 leti celo opaziti nekaj zadržanosti, ste z novim, zavzetim načinom dela pokazali, da je dobro delo ljubezen, ki postane vidna. V našem kraju ste zasijali kot žarek prijazne svetlobe, tako nevsiljivo, kakor luč, ki napolni dan. Naj bo vaše delo še naprej sončni žarek, ki bo sijal na našo dolino. Bodite še naprej skromen med skromnimi, preprost med otroki, starejšimi in bolnimi, razumevajoč in tisti, ki zna prisluhniti vsakomur; duhovni poslanec, ki pomaga ohranjati upanje in vero v življenje in zaupanje vanj, ki je v vsakega od nas položil hrepenenje po dobrem. Ohranite razumevanje za neverne in tiste, ki iščejo smisel življenja, ostanite misij o-nar dobrote in dobrega, še naprej se iskreno veselite življenja, ki nam ga je naklonil Stvarnik. Naučili ste nas, da je Božji hram najboljše zatočišče vsakdana, da križ življenja naš vsakdan bogati. Postali ste naš svetli kažipot. Še naprej bomo z veseljem sejali z vami, saj ima naša župnija pogumnega mlinarja.« Po maši smo se pred cerkvijo zadržali v prijetnem srečanju, ko smo g. župniku tudi osebno voščili, nazdravili in bili deležni torte in dobrot, ki so jih pripravile skrbne gospodinje. Milan Kavčnik SODRAŽICA dejavnosti v kresnički V župniji Sodra-žica so se v letošnjem šolskem letu najmlajši nekajkrat srečali na drobtinicah oratorija. Na srečanjih so obravnavali vrednoto meseca, župnija Sodražica, ustvarjalne delavnice Fešta na Fužinah je tradicionalna prireditev Skale za to ljubljansko mestno četrt se o njej pogovarjali in ustvarjali v delavnicah. Tudi animatorji v mladinski skupini so se srečevali. Kritično so ocenili dosedanje delo na oratorijih in naredili plan za prihodnje leto. Nekateri izkušeni animatorji zelo dejavno sodelujejo tudi zunaj župnije in si tako pridobivajo znanje in izkušnje za delo v župniji. Delavne smo tudi v klubu mame Marjete, saj smo se letošnje šolsko leto že nekaj naučile, nekatere pa utrjevale svoje znanje. Pod vodstvom gospe Marije Čampa, po poklicu šivilje, smo se naučile veliko praktičnih oblik strojnega in ročnega šivanja. Naša srečanja niso bila le koristna, ampak hkrati tudi zelo prijetna, zato bomo s podobnimi srečanji nadaljevali tudi v prihodnje. Ljubica Košir, koordinatorica skupin LJUBLJANA FEšTA na fužinah 2008 V soboto 17. maja je Skala - Mladinska ulična vzgoja - organizirala že tradicionalno »Fešto na Fužinah«. Ta športno-družabno-kulturna prireditev, pri pripravi katere so sodelovale tudi druge organizacije, ki delujejo na območju ljubljanskega naselja Fužine, je letos potekala že šesto leto zapored in je bila zaznamovana s temo »medkulturni dialog«. Kljub številnim oblakom na nebu in občasnim dežnim kapljicam se organizatorji nismo vdali in smo Fešto izpeljali do konca. Zadovoljni smo bili tako z udeležbo kot tudi s samo izvedbo. Že od jutranjih ur je potekal športni turnir, največje pozornosti pre- salezijanski vestnik | julij—avgust 2008 7 bivalcev Fužin pa so bile deležne nogometne tekme moških v kategoriji od 18 do 35 let. Na koncu je slavila domača ekipa »Danfoss«. Tako dopoldne kot popoldne so potekale številne delavnice, ki so se jih udeležili predvsem otroci. Spoznavali so različne glasbene zvrsti po svetu, se ob veliki medkulturni igri učili o značilnostih različnih narodov, plesali, prepevali, izdelovali lutke in se učili cirkuških spretnosti. Pester je bil tudi kulturni program. Kar nekaj točk je pripravila in izvedla šola za nastopanje Bast, zapela so dekleta iz skupine 2Qt, ki deluje v okviru Skale, prav na poseben način pa so pečat dnevu dali otroci in mladina iz KUD-a Sevdah, ki so, oblečeni v prave noše, odplesali cikel bosanskih plesov. Da je bila Fešta »ta prava«, pa so poskrbele gospe iz društva Zemzem, ki so pripravile odlične bosanske dobrote. S svojim obiskom nas je razveselil tudi ljubljanski župan, g. Zoran Jankovič, zbrane pa je prišel pozdravit tudi član Sveta četrtne skupnosti Moste, dr. Jože Roth. Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana, Oddelek za predšolsko vzgojo, izobraževanje in šport. Matjaž Knez PODGORiCA (MNE) SREČANJE oTRoK BARSKE NADšKPFIJE V soboto 10. maja je bilo okrog župnijske cerkve v Podgorici (MNE) zopet živahno. Na svojem tradicionalnem srečanju so se zbrali otroci iz župnij nadškofije Bar. Letos pod geslom Ostani z nami. Kakih 500 otrok se je udeležilo programa, ki so ga zanje pripravili animatorji. Za vsakega je bilo kaj na dvajsetih mestih okrog cerkve, kjer so potekale igre in razne delavnice. otroci barske nadškofije s svojim nadškofom zefom Gashijem Utrinek s skupnega rajanja otrok na Čarnem jezeru na Rakovniku Osrednji del dogajanja je predstavljala sveta maša, ki jo je daroval barski nadškof msgr. Zef Gashi. Srečanje otrok se je ob glasbi in igri nadaljevalo še po maši. Viktor Ganc ANKARAN, RAKOVNiK, VERŽEJ ukradli ste mi srce Tudi letos se je kakih tisoč otrok na prvo junijsko soboto zbralo na tradicionalnem otroškem festivalu, ki je sočasno potekal na treh krajih. »Ukradli ste mi srce« je bil don Boskov izrek, ki se je prepletal skozi celotno dogajanje na Čarnem jezeru na Rakovniku in na Čarnem morju v Ankaranu. Tudi program v Veržeju je privabil otroke iz nekaterih okoliških župnij. Kot gost je v »valove« Čarne Mure vstopil zaporniški duhovnik Robert Friškovec, ki med otroke ni prišel zaradi domnevne tatvine srca, ampak da bi vse navdušil za lep in prijazen odnos do vsakega človeka. Udeleženci so s svojo radostjo dokazovali, da mu je to uspelo. Tudi na drugih dveh krajih je bilo ves čas živahno in igrivo. Na Rakovniku je bila poleg iger in drugih delavnic privlačna zlasti skupna zabava, ki jo je popestril žonglerski par. Povsod pa se je pester program sklenil s skrbno pripravljeno sveto mašo. M. L. 8 JULiJ—AVGUST 2008 | SALEZiJANSKi VESTNiK IVAN JANEZŽABOT-SREBRNOMAŠNIK_ Želje in pričakovanja, o katerih uresničitvah sem buden sanjal, so se mi začele uresničevati z vstopom v Salezijanski zavod in začetkom srednje šole. Po letih opazovanja in uvajanja v življenje, ki je Bogu darovano, sem zaznal: »To je to.« Po notranjem glasu, obdarovan z darovi za življenje in priložnostmi za učenje, sem spoznaval, da mi Bog namenja takšno pot življenja na zemlji. Sobratje salezijanci so se zelo trudili, da bi nam mladim predstavili Bogu posvečeno življenje in delo, kakor ga je od Boga sprejel in živel sv. Janez Bosko. V tistih časih so nam pripovedovali o poslanstvu in delu, ki so ga do pred leti sami živeli. V veliki veri pa so bili prepričani, da bo način oznanjevanja Jezusovega evangelija in vzgojno delo salezijancev lahko spet v polnosti zaživelo. Po sprejemu v salezijansko družbo sta obstajali dve možnosti: Bogu posvečeno življenje z izobraževanjem in poklicnim delom in Bogu posvečeno življenje z darom duhovništva. Omogočeno mi je bilo, da sem lahko znotraj Bogu posvečenega življenja sprejel še dar duhovništva. Rad živim in delam za Jezusa Kristusa z oznanjevanjem njegovega evangelija in podeljevanjem zakramentov na način, kot ga je Bog izročil sv. Janezu Bosku. Ponosen sem na leta, ko mi je Bog zaupal oznanjevanje z življenjem. Oznanjevanje Jezusovega evangelija se je iz cerkve preselilo pod prijazno sonce na morski pesek in hlad pohorskih gozdov. V ne-počitni-škem času pa v domačem okolju mladih, otrok in njihovih staršev širom naše domovine in izven nje. Ob tem pa vsak dan zaznavam, da me Bog obdarja s svojim prijateljstvom v skupnosti s sobrati in novimi odkritji in spoznanji, ki mi vedno bolj pomagajo pri gradnji osebnega življenja za večno srečno življenje v Božji družini. Ivan Janez Žabot ŽELIMLJE, RAZKRIJE praznovanje v duhu hvaležnosti_ Lepo in presenetljivo praznovanje so g. Janezu pripravili župljani želimeljske župnijske skupnosti, kjer trenutno deluje kot dušni pastir. Z besedami in dejanji so mu izrazili, da cenijo njegovo požrtvovalno delo, še posebej za programe, ki jih pripravlja za otroke in mlade. Župljani ga podpirajo in mu stojijo ob strani tako v duhovnem kot v materialnem pomenu besede. Svojo hvaležnost Bogu pa je izrazil tudi v domačem kraju, v župniji Razkrižje, kjer je ob svojem jubileju daroval sv. mašo skupaj s svojimi domačini in sorodniki. Župljani njegove domače župnije so praznik polepšali z lepo pripravljeno liturgijo ter s pogostitvijo za vse, ki so se praznika udeležili. Njegov novomašni pridigar, sobrat Tone Ciglar, je navzoče nagovoril tudi ob njegovi srebrni maši. Po skupni pogostitvi pred domačo cerkvijo so domači in navzoči sobratje praznovanje nadaljevali v Salezijanski skupnosti v Veržeju. Peter Pučnik VSAKDRUGI MESEC DON BOSKO PRI TEBI DOMA! Salezijanski vestnik podarjamo tistim, ki ga želijo. Leta 1877 ga je ustanovil sv. Janez Bosko, v slovenskem jeziku izhaja od leta 1904. Po don Boskovi zamisli je SV dar vsem (torej zastonj), ki s simpatijo spremljajo salezijansko delo med mladimi in v misijonih. Hvaležni pa smo za vsak dar, ki nam pomaga pri kritju stroškov. Ponudite ga svojim sorodnikom in prijateljem. ^ Takoj nam sporočite ^ ^^ spremembo ^^ naslova. Naslov: salezijanski vestnik Rakovniška 6 1000 LJUBLJANA tel.: 01/42.73.028 faks: 01/42.80.579 e-pošta: vestnik@salve.si SALEZiJANSKi VESTNiK | JULIJ—AVGUST 2008 9 NA[ poGovoRi Če nekaj delaš s srcem, okolica to čuti Zakonca Tine in Breda Varl sta svoje življenje posvetila lutkam. Ustvarila sta mnogo uspešnih predstav v Lutkovnem gledališču Maribor, za lutke pa navdušujeta tudi mlade rodove, saj sta bila in sta še mentorja mnogim lutkovnim skupinam na avstrijskem Koroškem. Korošci so se jima za njuno delo leta 2003 zahvalili s Tišlerjevo nagrado, Tineta pa so poimenovali „oče koroške lutkovne dejavnosti". Gotovo se spominjate njunih »Zverinic iz Rezije«, serije, ki je z malih ekranov vedno znova navduševala nove generacije otrok. V petek, 20. junija, ko sem ju obiskal na njunem domu v Mariboru, sta že tretjič postala dedek in babica. Kakšni so bili vajini lutkarski začetki? Tine: Moja mama in babica sta imeli zelo radi gledališče, zato sta me v tej smeri tudi vzpodbujali. Tako kot sedaj moja vnukinja nori z lutkami okrog, tako sem tudi jaz že zgodaj igral lutke. Iz revij sem izrezoval figure in sem jih lepil na palčke. Med podboje vrat sem z risalnimi žebljički pripel odejo in sem tako igral. Ko se je nad straniščnimi vrati razbilo okno, sem stalno igral na stranišču, domači pa so sedeli v predsobi in gledali. Potem sem igral marionete in ročne lutke iz blaga, šivali pa sta mi jih mama in babica. Zgodbe sem si izmišljeval kar sproti: izobesil sem plakat, npr. »Čarobno jabolko« ali »Vrag in Katra« in potem sem kar igral. Otroci so prihajali k nam na dvorišče na predstave - včasih nas je imela babica dovolj in nas je vse, z mano vred, napodila. Naredil sem tudi vstopnice in od otrok pobiral vstopnino. Po koncu predstave sem jim jo vrnil in tako so po več mesecev hodili na predstave z enim dinarjem. Čez cesto je bilo Sokolsko lutkovno gledališče, kjer sem bil pa potem Breda in Tine Varl »kuhan in pečen«. Ker so videli, da imam tako veselje z lutkami, so mi dali pri osmih letih prvo vlogo - igral sem najmanjšega škrata v Sneguljčici. Z 18 leti sem režiral svojo prvo predstavo »Žogica Ma-rogica«. Zanimanje za predstavo je bilo takšno, da smo jo ob koncu tedna začeli igrati zjutraj in smo igrali do treh popoldne vsako uro, ljudje pa so se po končani predstavi kar še enkrat postavili v vrsto. Tako sem se zastrupljal, od malega. Tako je tudi na Koroškem: začnemo s pet- in šestletnimi, potem odrastejo, so srednješolci in študenti in še vedno igrajo. Lutkarija je, pravimo mi, strup. In jaz sem najbolj srečen, ko jih zastrupim. Jaz letos praznujem 60 let dela z lutkami, Bredo pa sem zastrupil z lutkarijo šele, ko je bila že zrelo dekle. Ampak ona ni ustvarjala kot režiser in igralec, ampak kot oblikovalka. Naredila je mnogo lutk, s katerimi smo potem igrali predstave, ki sem jih jaz režiral. Breda: Čim sem ga spoznala, me je takoj navdušil. Ko je videl, kaj znam, sem morala takoj narediti prve lutke. Po osnovni izobrazbi sem arhitekt. Moja prva zaposlitev po diplomi je bila opremljanje knjig pri založbi. Leta 1983 sem prišla v Lutkovno gledališče Maribor. Najprej sem bila oblikovalka, zdaj pa ga vodim, ob koncu leta se bom upokojila. Z leti se je moj io julij—avgust 2008 | salezijanski vestnik odnos do lutk poglabljal, odkrivala sem tudi nove materiale, najraje pa delam z lesom, ki je osnovni, prvinski material. Nikoli nisem imela ateljeja, kjer bi jih izdelovala - delala sem jih od kuhinje do dnevne sobe, povsod je bil stiro-por, kosi penaste gobe ... Kako pa se je začelo vajino delo na Koroškem? Tine: Prvič smo gostovali na Koroškem z Lutkovnim gledališčem Maribor s predstavama »Peter in Volk« ter »Zajček Didldajček«. Po tistem gostovanju smo začeli z lutkarskim delom na Koroškem in zdaj to delamo že več kot 30 let. Narašča število, pa tudi kakovost skupin. Včasih so oni gledali k nam čez mejo: »Kako dobre predstave imajo, kakšne lepe lutke,« zdaj pa je situacija obratna, zdaj iz Slovenije občudujejo naše lutke na Koroškem, naše predstave, srečanja lutkovnih skupin. V teh letih je šlo skozi te lutkovne skupine od 300 do 350 otrok, ki so začeli pri šestih letih in so igrali do študentskih let. Nastalo je 6 skupin, ki se porajajo, pa spet odidejo. Pomembno je, da smo negovali slovenski jezik, nismo pa vsiljevali knjižne slovenščine, ampak smo zelo cenili njihova narečja. Breda: Ob 20-letnici lutkarije na Koroškem (1994) smo pripravili predstavo, ki črpa iz koroške mitologije »Sonček, kje si?«. S to predstavo so nastopali v celovškem gledališču, ogledalo si jo je preko 2000 otrok. Ob 25-letnici smo pripravili predstavo »Zaklad čarovnice Jezibabe«, ob 30-letnici pa predstavo »Mojca Pokrajculja«. Ob tej predstavi smo izdali tudi slikanico, kjer so nekako ujeti utrinki s predstave. Se mi zdi lepo, da se tak dogodek obeleži tudi s knjigo. (Op. a.: Videoposnetki in slikanice so na voljo pri Krščanski kulturni zvezi iz Celovca.) Od vsega začetka sta zraven tudi pri Tednu mladih umetnikov na Rebrci ... Breda: Če se peljete čez Jezersko na Koroško, skozi Železno Kaplo in naprej proti Celovcu, pridete do Rebrce, srednjeveškega gradu iz 12. stoletja, ki stoji na gričku nad cesto. Od leta 1979 na Rebrci potekajo Tedni mladih umetnikov. Otroci od 6. do 12. leta tam skupaj z umetniki plešejo, slikajo, kiparijo in ustvarjajo tudi lutke. Vsako leto ustvarjamo na neko temo in ob koncu tedna pripravimo tudi predstavo za starše. Imeli smo različne teme: Verdi (opera), Odisej, cirkus, muzikal ... Tine, otrokom si mentor, pa tudi njihov prijatelj. Tine: Jaz otroke vedno jemljem kot enakovredne in se z njimi tudi pogovarjam tako. Nikoli nisem bil v vlogi tistega, ki ima bič v roki in zahteva. Jaz imam včasih, ko delam z njimi, anarhijo, sploh z najmlajšimi, počnejo vse živo. Jaz jih točno ocenim - če so divji, jih pustim, naj divjajo, in ni mi žal tistega časa, da gre ena vaja, dve, tri, štiri, pet v nič, pa se raje z njimi vključim, jim še kakšno neumnost povem, se kakšne ne- umnosti z njimi igram. Tako da skozi prijateljstvo in igro pride do teh produkcij. Enako je tudi na Rebrci - nikoli nikogar ne silimo. Mladi ljudje se radi afirmirajo, se radi pokažejo in to je tista stimulacija in potem tista nagrada za trud, ki so ga vložili. Zelo radi imajo premiere, ko pridejo starši in prijatelji in jim pravijo: »Krasni ste bili.« Lep občutek je, ko vidiš, da so se oni dokazali s tem, da so vlogo dobro odigrali, in se jim ni treba pred vrstniki dokazovati z barabijo, laganjem in pretepanjem. Pomen vajinega dela za slovenščino in slovenstvo na Koroškem? Breda: Vsekakor je druženje in gledališko ustvarjanje zelo pomembno, ampak iz ozadja vedno bolj prihaja na plan ta bistveni moment, to je vztrajanje pri jezikovni kulturi matičnega naroda, se pravi pri slovenščini. Žal moramo priznati, da se jezikovna situacija na Koroškem iz leta v leto slabša. Na to vpliva tudi okolje, v katerem koroški Slovenci živijo: nemški otroci, nemške družine se hvalijo, da se učijo angleščino, italijanščino, francoščino, esperanto, vse je popularnejše, kot pa učiti se slovensko. Ampak otroci, ki v zgodnji mladosti, se pravi kot šolarji prvega razreda, začnejo delati v lutkovni skupini, potem zagotovo ostanejo zvesti slovenščini tudi kot gimnazijci, pa potem študentje in med sabo govorijo slovensko. Tine: V Komornem gledališču smo imeli premiero »Malega princa » in predstava je doživela dober odziv. Že sam naslov in ime Exupery, pa ker je bila predstava narejena kot muzikal, sta vodstvo Koncertne hiše prepričala, da jezik ne bo prehuda ovira in so nas uvrstili v program. To je bil kar mali čudež, da bo slovenska skupina » SALEZiJANSKi VESTNiK | JULiJ—AVGUST 2008 11 » nastopila v Koncertni hiši, saj je nastop v tej dvorani nekaj prestižnega. Predstava je bila že vnaprej razprodana, nikjer pa ni bilo posebej napisano, da bo predstava v slovenskem jeziku. Pisalo je samo, da igrajo mladi iz Slovenskega prosvetnega društva iz Celovca. Dvorana je bila nabito polna. Ko se je predstava začela, so otroci lepo gledali, nobenega problema ni bilo, potem pa so nekatere mame začele vlačiti ven svoje otroke, ti pa so jokali, ker so hoteli ostati. Breda: Ena mama je rekla, da tudi če bi bila predstava v kitajščini, bi bilo v redu, ampak v slovenščini pa ne. Tine: Čeprav je bila v publiki samo ena slovenska družina, je večina ljudi ostala do konca in nam potem tudi čestitala za odličen nastop. V čem je vajina pedagoška skrivnost? Breda: Jaz mislim, da te skrivnosti ni. Je pa področje lutk srečno področje, saj je lutka za otroka neka magična stvar - otrok ne loči med živo in neživo naravo in vsak gib, premik nekega papirčka je zanj čudež. Mislim, da je nama prirojeno, da imava del tega otroštva v sebi. Če ti nekaj iz srca delaš, to okolica preprosto čuti. Če imaš stvar rad, ti pač uspeva. Tine: Ja, ampak uspeva tudi pri starejših. Lani sem oživil predvojno tradicijo družinskih gledališč in smo skupaj z otroki in njihovimi najbližjimi prijatelji pripravili predstavo »Žogica Marogica« in povem vam, da smo se strašno zabavali. Odigrali smo tri predstave, vsakokrat v polni dvorani - v sobi našega sina Matica, v katero gre največ 20 ljudi, se je nagnetlo tudi do 30 otrok in njihovih staršev. Pogovarjal se je Klemen Ban. 12 JULIJ—AVGUST 2008 | SALEZIJANSKI VESTNIK BESEDiLO: dr. PASCUAL CHAVEZ V. iLUSTRACiJA: UMBERTO GAMBA očein učitelj socialna vrata salezijanske vzgoje »Če naj doživljam zasvojene z drogo, brezposelne, ljudi brez upanja kot brate, ne kot drugačne; če naj krščanstvo prevedem v delo, tudi socialno; če naj imam očetovski in ne paternalistični odnos, ne avtoritaren ampak verodostojen, ne represiven ampak razumevajoč - sem zelo dobro razumel, da se moram obrniti na don Boska« (I. A. Chiusano). Poznani so nam začetki salezijan-skega dela. Don Bosko sam je opisal svoje prve fante v oratoriju: »V oratoriju so bili kamnoseki, zidarji, štukaterji, tlakovalci in drugi, ki so prihajali iz daljnih krajev. Niso bili vajeni ne cerkve ne tovarišev in tako so bili izpostavljeni nevarnosti, da se pokvarijo.« Namembniki don Bosko-ve karizme so torej mladi v največji potrebi, tisti iz ljudskih slojev, iz sveta dela. V svojem pismu »Zasmilili so se mu« J. Vecchi daje pozornost novemu scenariju vzgojnega prizadevanja salezijancev: »Ekonomski, socialni in kulturni dejavniki določajo novo obliko družbe. Zato se vsaj delno spreminjajo prednosti našega poslanstva: ljudje, ki jim moramo dajati prednost, evangeljska sporočila, ki jih moramo razširjati, in vzgojni programi, ki jih moramo udejanjiti.« Stare in nove oblike revščine so nenehen poziv k ustvarjalnosti sa- lezijanske karizme in jo napravljajo sodobno. Televizija pogosto prikazuje podobe, obseg in učinke revščine, kot so lakota, beg tisočev beguncev, žrtev etničnih spopadov, verska diskriminacija, vojne. Tem lahko dodamo še izrinjenost v mestih, imigracije, delo mladoletnikov, položaj žena, spolno izkoriščanje mladoletnih, otroci vojaki itn. To je slika s temnimi odtenki, čeprav še ne z vsemi. Pozornost do »zadnjih« je vedno navzoča na obzorju naših načrtov. Z besedo zadnji mislimo na mlade v nevarnosti, na tiste, ki trpijo ekonomsko, kulturno in versko revščino ali revščino na področju čustev, morale in duhovnosti, ter na mlade, ki trpijo zaradi družinske problematike, na mlade, ki živijo na robu družbe in Cerkve. Prvi odgovor je vzgoja teh mladih. Salezijanska karizma obuja v življenje najrazličnejše socialne projekte preventive in asistence na vseh celinah: v begunskih taboriščih, med mladostniki na ulici, v reševanju otrok vojakov in spolno zlorabljenih mladostnikov, v najrazličnejših programih v blagor emigrantov. Vzgojna moč preventivnega sistema se kaže učinkovita v pomoči sprijenim mladostnikom ter v preventivi glede še slabših izbir, ko so že na napačnih poteh. Moramo se pa izogibati nekakšni modi, ki postaja demagogija in je v tem, da se o revnih govori, ne da bi se kaj storilo v njihov prid. Ni mogoče vzgajati za vrednote sočutja in vzajemne pomoči skozi prizmo zadovoljnih in mogočnih in tudi ne nevtralnih. Za vzgojo za solidarnost in pravičnost bo potrebno posvojiti socialni prostor »žrtev«. Cerkev je v revnih vedno zaznavala nekakšen »teološki prostor srečevanja z Bogom«. Po oceni — z vidika evangelija - resničnosti latinskoameriške celine konferenca v Puebli poudarja »nujnost spreobrnjenja celotne Cerkve za prednostno izbiro revnih, da bi le-ti lahko bili celostno osvobojeni«. Pospešitev časov, vrtoglav ritem, s kakršnim si dandanes sledijo dogodki, vse to lahko pripelje do tega, da zamre občutljivost nas in mladih. Potrebno bo poiskati »primerna pedagoška sredstva«, da bi vedno mogli ohraniti odprto srce za krik življenja, ki hrepeni po preživetju in dostojanstvu. Prav tu mora vzgojitelj izreči svojo kritično besedo, ki je ocena stvarnosti, da bi tako lahko odstranil vse, kar se ne zdi pravično. V individualističnem in nesolidarnem svetu mora vzgoja meriti na preseganje brezbrižnosti in na prebujanje čustev zanimanja za socialno tematiko. Revščina in odri-njenost na rob nista samo ekonomski pojav, ampak stvarnost, ki se tiče vesti in sta izziv za družbeno miselnost. Zato se moralna vzgoja in pedagoško delo predstavljata kot nekaj, kar je v družbi resnično neodložljivo. V družbi, v kateri veliki problemi človeštva in vzvodi, ki urejajo odnose med osebami in državami ter z naravnim okoljem, terjajo nove etične in moralne usmeritve, bolj kot morda tehnične in znanstvene rešitve. I; "NiK MOLIVCI Posvečeno življenje potreba današnjega časa Dragi prijatelji, molivci za duhovne poklice! Resničnost Jezusovih besed: »Žetev je velika, delavcev pa malo« čuti slovenska Cerkev tudi letos, ko je sorazmerno malo novomašni-kov. Ob tem dejstvu ne pozabimo na naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,3). Ko molimo za duhovne poklice", ne mislimo le na duhovnike, ampak tudi na redovnike, redovnice in na druge oblike laiškega posvečenega življenja. Papež Janez Pavel II. se je močno zavedal pomena in vloge skupin posvečenega življenja, zato je sklical posebno sinodo, na kateri je bilo poleg sinodalnih očetov navzočih mnogo posvečenih mož in žena, da bi ne manjkal njihov prispevek skupnemu razmišljanju in ponovnemu ovrednotenju raznih oblik posvečenega življenja ... Kot sad te sinode je potem papež napisal apostolsko spodbudo Posvečeno življenje in v samem uvodu pravi: »Posvečeno življenje je ukoreninjeno v zgledu in nauku Gospoda Kristusa, je dar, ki ga Bog Oče po Duhu naklanja Cerkvi. Značilne poteze Jezusa -deviškega, ubogega in poslušnega - pridobijo z zaobljubo evan-geljskih svetov tipično in stalno »vidno obliko« sredi sveta. To priteguje pogled vernikov k tisti skrivnosti božjega kraljestva, ki že deluje v zgodovini, a čaka na svojo popolno uresničitev v nebesih« (PŽ 1). V teku stoletij ni nikoli manjkalo ljudi, ki so v poslušnosti Očetovemu klicu in sledeč nagibom Svetega Duha izbrali to posebno hojo za Kristusom, da bi se mu posvetili s čistim in »nedelje-nim« srcem (prim. 1 Kor 7,34). »Vsi se zavedamo bogastva, nadaljuje papež, ki ga za cerkveno občestvo predstavlja dar posvečenega življenja v vsej raznolikosti karizem in ustanov. Skupaj se zahvaljujemo Bogu za redove in redovne ustanove, ki se posvečajo kontemplaciji, apostolskemu delu, zahvaljujemo se mu za družbe apostolskega življenja, za svetne ustanove in za druge skupine posvečenih oseb, pa tudi za vse tiste, ki se v tajnosti srca predajajo Bogu s posebno posvetitvijo. Dejansko stoji posvečeno življenje v srcu Cerkve; je dragocen in prepotreben dar tudi v sedanjosti in prihodnosti božjega ljudstva, ker sodi v najglobljo notranjost njenega življenja, njene svetosti in njenega poslanstva.« Papež Janez Pavel II. je v omenjeni apostolski spodbudi posebno pozornost posvetil vernikom - laikom, ki se odločajo za radikalno obliko laiškega posvečenega življenja in pravi: »Sveti Duh, čudoviti ustvarjalec pestrosti darov, je v naših dneh priklical v obstoj nove oblike posvečenega življenja, kakor da bi na neki nasvet Previdnosti hotel odgovoriti na nove zahteve, s katerimi se danes srečuje Cerkev, ko opravlja svoje poslanstvo v svetu. Tu mislim predvsem na svetne ustanove, v katerih se zbirajo člani, da bi z življenjem v svetu izpolnili svoje posvečenje Bogu, s tem da zaobljubijo evangeljske svete znotraj časnih družbenih struktur. Tako nekako postaja- 14 JULIJ—AVGUST 2008 | SALEZIJANSKI VESTNIK jo kvas modrosti in pričevalci milosti sredi kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. S povezavo med svetom in posvečenjem, ki je njim lastna, želijo uvesti v družbo nove sile Kristusovega kraljestva z namenom od znotraj spremeniti svet z močjo blagrov. Na ta način sicer v polnosti pripadajo Bogu in so povsem predani v njegovi službi, njihovo delovanje v običajnih svetnih okoliščinah pa na pobudo Duha prinaša v časne zadeve nekaj evangeljske ljubezni. Tako svetne ustanove, vsaka po svoji lastni karizmi, pomagajo, da se utrjuje učinkovita navzočnost Cerkve v družbi« (PŽ, 10). Tudi v Sloveniji že obstajajo svetne ustanove posvečenega življenja. Ena teh so don Boskove prostovoljke, ki so pridružene številni salezijanski družini. O tej ustanovi pa kaj več v prihodnji številki SV. Vsem lep počitniški pozdrav z željo, da bi bili vsi mi tudi med počitnicami priče Jezusove ljubezni. Ivan Turk, voditelj SMZ JULIJ Molimo, da bi bila novomašna slavja tako pripravljena, da bi bila močno vabilo za nove duhovne poklice. AVGUST Molimo za vse člane posvečenega življenja, da bi ostali zvesti karizmi svojih ustanoviteljev. september molimo za člane svetnih ustanov, da bi bili kot posvečeni kristjani kvas v okolju, kjer živijo. molitveni nameni . - ------.....\ —- * •■• i? ' jfljftok 1 /i (i jfiifi IUBI i ,f( J h L a^isnr f !|Hi < -, ^ .' ¡F k & (hSgsSj^ii^UHŠVAfii & vil > f lil \i Ms!!f- tKSBH POP«? mati dobrega sveta prosi za nas Marija, ki si znala prisluhniti najvišji Modrosti in si se ji pustila oblikovati, ki si verjela v Božjo zvestobo in nisi odstopila od dane besede, prosi za nas, ki iščemo modrost po lastni presoji in želimo biti sami sebi učitelji, ki težko ali pa sploh ne verjamemo Božji zvestobi in ki tako lahko odstopamo od dane besede. Mati dobrega sveta, bodi naša vodnica, svetuj nam v našem svetu tolikih možnosti, izzivov, ponudb, pasti in nevarnosti. Svetuj nam, ko tekamo od obveznosti do obveznosti, ko hodimo po tej tržnici vsemogočega in blodimo v labirintu, kjer pogosto ne vidimo izhoda. Ti, ki si doumela Božjo zastonjsko, za vsakogar izmed nas se darujočo ljubezen, pomagaj nam, da bi jo dojeli tudi mi: svetuj mladim, ki ne vidijo smisla svoje poti, vodi tiste, ki se pripravljajo na skupno življenje, svetuj staršem, ki jih skrbi prihodnost otrok, opogumljaj vse, ki se v jeseni življenja čutijo same in zapuščene. Mati dobrega sveta, svetuj vsem, ki krojijo usodo narodov, odvračaj jih od pohlepa in sebičnosti, usmerjaj njihov um in srce, da bodo vredni zaupanja in podpore svojih ljudi. Mati dobrega sveta, prosi za nas! s. Marija Žibert SALEZiJANSKi VESTNiK | JULiJ—AVGUST 2008 15 stranmladih Dragi mladi, med beatifi kacijo Zefirina Namuncuraja, v srcu Patagonije, sem mislil na vse vas. Z ve selimi obrazi mladih iz Argentine, Čila, Urugva ja, Paragvaja in Brazilije med barvami in pesmimi tistega nepozabnega dne sem gledal vaše obraze in poslušal vaše glasove. Skupaj z Zefiri nom ste bili v mojih mislih in v mojem srcu tudi vi. Zdelo se mi je, da je valdoški oratorij raz širil svoje meje čez ocean, da bi v enotno obzorje zajel vse mlade sveta. Velika množica različnih jezikov in kultur, ki jo vodi le en oče, don Bosko, in trije mladi svetniki: Dominik, Lavra in Zefi-rin. Kako veličasten pogled! Drevo spoznamo po sadovih V tistem kraju, Chimpayu, rojstni vasi bl. Zefirina, sem se zahvaljeval Bogu za te zrele sadove preventivnega sistema, vzgojne poti, ki vodi v svetost. Če drevo spoznamo po sadovih, pomeni, da je to drevo dobro in trdno. Zato se skupno zahvaljujemo Gospodu za veliki zaklad, ki nam ga je podaril v don Boskovi peda- gogiki. Vezilo, ki sem ga za to leto ponudil salezijanski družini in ki ga zdaj sam izročam tudi vam, naj bo iskreno povabilo, da bi cenili ta zaklad in obnovili prizadevanje za vzgojo: »Vzga-jajmo z don Boskovim srcem za celovit razvoj življenja mladih, posebno še najbolj ubogih in zapostavljenih, pospešujoč njihove pravice.« Zaklad obdarjenosti Dragi mladi, v svojem življenju ste zelo obdarjeni. Imate predvsem družino, v jg " I kateri ste rasli in a t M ä f -; bili deležni / ' f j ? / ji* toplin!.ter Sm^m pomoči /-,y jf/Jlfl SVOjih ŠŠ : staršev [fe čutili k \ ^ ste se M:, ' % zava- v;' . rovane, ' • T" • W' mljane in Nfc. ■ ljubljene. Zdaj * imate prijatelje, s katerimi si izmenjujete izkušnje in prijateljstvo. Imate veliko priložnosti za dozorevanje, ki vam pomagajo zreti v prihodnost z neko gotovostjo. Imate tudi prednost, da poznate don Boska in njegovo bogato ponudbo krščanskega življenja in mladinske svetosti. Vsi ti Božji darovi so zaklad, ki vam je zaupan. Zaklad, ki ga varujte, zaklad, ki ga okrepite, zaklad, ki ga obogatite z vzgojo. Osebe v polnosti No, to je vaša prva odgovornost. Vzemite si k srcu svoje življenje in postanite osebe v polnosti, da boste uresničili načrt, ki ga ima Bog z vami: biti njegovi ljubljeni sinovi in hčere. To ni nedosegljiv cilj. Mladi kot Zefirin, Lavra in Dominik ga izpričujejo. Še več, to Sf i p\se uresničuje v / pk vašem življenju, ^r v""': J&' ^ ponudite 1 ~ / - le svobodno •v*», *; ' in veselo • / pnpa- 4 i; -; £ '/4&h dnost in s fi^ -M ■ --'""'jis« Sfc j - , v. 6'"" Jgg SVOJO za) A l VZClOSljO pokažite, B) ' fr" preoblikoval vaša srca in vaše življenje ter napravil iz vas novo ustvarjenino po Božji podobi. Res je, da se v vašem življenju zrcalijo družbene in kulturne okoliščine, ki so lastne našemu času - kakor so se v Zefirinovem odražali problemi tistega časa. Na- 16 JULIJ—AVGus T 2008 | SALEZIJANSKI VESTNIK o šnjavi površnosti in sebičnosti; ne dajte se prevarati neki prihodnosti praznih obljub. Pomlad vašega življenja ne sme ostati za mrznjena v ledeni duši. V sporočilu, ki vam ga pošiljam vim srcem in zavzetostjo. Don Bo skova ljubezen do mladih je polna uresničenih in ustreznih dejanj KT 2008 17 o B SVETLE ZVEZDE SALEZIJANSKE DRUŽINE bl. Filip Rinaldi Filip je bil osmi izmed devetih otrok Krištofa in Antonije Rinaldi iz italijanske vasice Lu Monferrato. Ko je leta 1866 dopolnil deset let, je v njegovo življenje vstopilo don Boskovo ime. Nedaleč v vasi Mirabello je ta turinski duhovnik odprl malo semenišče. Oče Krištof je Filipa odpeljal tja. Don Bosko je dvakrat prišel iz Turina in je dolgo govoril s Filipom. Postala sta prijatelja. Toda spomladi je bil Filip utrujen od učenja. Začelo ga je tudi boleti levo oko. Nekega dne, ko je bil posebno napet in se je nameraval vrniti domov, ga je neki nevljuden vzgojitelj grobo žalil. Mera je bila prepolna. Šel je k ravnatelju in mu povedal, da hoče domov. Ni bila prazna muhavost. Oče Krištof je prišel ponj. Don Boskova pisma Ko je don Bosko tretjič prispel v Mirabello in tam ni več našel Filipa, je bil žalosten. Napisal mu je pismo, v katerem ga je prosil, naj še enkrat dobro premisli. Filip je v naslednjih letih prejel od don Boska še več pisem in v vsakem je bilo povabilo, naj se vrne. Toda Filip se je čutil daleč. Ko je dopolnil 20 let, so starši nekega dobrega dekleta prišli k očetu Krištofu, da bi se pogovorili o poroki. Toda iz Turina je prišel don Bosko, odločen, da Filipa odpelje s seboj. Bil je dolg, odločilen pogovor. »Počasi me je pridobil,« je kasneje zapisal don Rinaldi. »Starši so mi pustili svobodo, moja odločitev pa se je nagnila k don Bosku.« 26-leten je bil posvečen v duhovnika. Duhovna oporoka Januar 1888. Don Bosko je ugašal. Filip ga je šel obiskat. Rad bi se pri njem spovedal, pa ga je našel tako slabotnega, da bi se temu skoraj odpovedal. Vseeno se je spovedal. Don Bosko mu je ob koncu dejal samo eno besedo: »Premišljevanje.« »Ta beseda je name napravila velik vtis,« je dejal kasneje. »Bila mi je kot odkritje pomembnosti, ki jo je don Bosko pripisoval premišljevanju, meditaciji.« Dvanajst let v Španiji Don Rua, don Boskov naslednik v vodstvu salezijanske družbe, je nekega dne leta 1889 poklical k sebi Rinaldija in mu preprosto dejal: »Pošiljam te v Sarria, v Španijo. Moral boš urediti dokaj občutljive stvari.« Salezijanska šola v Sarria v Barceloni je zašla v krizo. V Sarria je Rinaldi našel razmere, ki človeku krajšajo spanje. Salezijan-cev je bilo malo, bili so obupani, med fanti je vladala nedisciplina in nedelavnost. V treh letih je zavod v Sarria spet postavil na noge in ljudje so spoznali, iz kakšnega testa je ta močni pie-montski duhovnik. Potrpežljiv predstojnik Don Rua ga je nato imenoval za inšpektorja vseh salezijanskih zavodov v Španiji in na Portugalskem. V beležko si je zaznamoval kratek program: »Bom oče. Izogibal se bom ostrih nastopov. Kadar bo kdo prišel na pogovor k meni, ne bom nikoli pokazal, da sem utrujen ali da nimam časa.« In to niso ostale samo besede. Nekaj let pozneje pa je prevzel službo vrhovnega prefekta. Zapustiti Španijo je bila zanj velika žrtev. 18 julij—avgust 2008 | salezijanski vestnik 2000 salezijancev v vojaški uniformi Leto 1914. Prva svetovna vojna je zajela Evropo. V tem velikem smrtnem boju narodov je tudi salezijanska družba doživljala svojo preizkušnjo. Skoraj dva tisoč salezijancev iz raznih evropskih narodov je bilo poklicanih v vojsko, morali so obleči vojaško uniformo in se v nasprotnih obrambnih jarkih bojevati drug proti drugemu. Mnogo salezi-janskih zavodov je bilo zaseženih in spremenjenih v vojašnice, vojaške bolnišnice ter zasilna stanovanja za begunce in sirote. Ustanovitelj don Boskovih prostovoljk Na don Rinaldija je pritiskala skrb za materialne potrebe sa-lezijancev vojakov. In vendar je v tistih težkih časih od leta 1914 do 1918 obudil v življenje dve ustanovi, ki sta se pozneje izredno razvili: Mednarodno zvezo nekdanjih gojencev in nekdanjih gojenk ter svetno redovno združenje, pozneje imenovano don Boskove prostovoljke. »Četrti« don Bosko 24. aprila 1922 se je v Valdoccu sešel vrhovni zbor, da bi izvolili novega vrhovnega predstojnika. Ob devetih je don Rinaldi stopil iz svoje pisarne v ponošenem talarju in s suknjo okoli ramen, ki ji je manjkal en velik gumb. V žepu je imel listek, ki naj bi ga prebral na zboru: »Prosim, da izvolite mladega prefekta. Ta služba zahteva veliko razgibanost in veliko dela. Ko je človek star, je težko vzdrževati vso od- govornost ... V vrhovni kapitelj morajo stopiti mladi.« Vrhovni zbor pa mu ni dal časa, da bi prebral tisti listek: izvolili so ga za novega vrhovnega predstojnika že pri prvem glasovanju. Po dolgem ploskanju je don Rinaldi zmeden vstal in rekel: »Le kaj ste storili? ... Ta izvolitev je zmeda zame in za vas. Vzbuja mi misel, da Gospod hoče poniževati druž- bo ali da Marija hoče pokazati, da je ona sama tista, ki deluje med nami. Zagotavljam vam, da je to zame velika žrtev. Molite, da ne bom pokvaril, kar so ustvarili don Bosko in njegovi nasledniki ...« Toda eden izmed starejših salezijancev, ki je dolga leta živel v vsej domačnosti z don Boskom, je dejal: »Manjka mu samo don Boskov glas. Vse drugo ima.« V Filipu Rinaldiju so salezijanci od tistega dne dalje imeli svojega »četrtega don Boska«. Misijonska zavzetost Že v prvih mesecih službe vrhovnega predstojnika je don Ri-naldi v družbi zelo poživil delo za misijone. Število aspirantov za misijone se je tako povečalo, da so v nekaj letih odprli še devet novih misijonskih zavodov. V devetih letih njegove službe kot vrhovnega predstojnika je odšlo v misijone 1868 salezijancev in 613 hčera Marije Pomočnice. Za povezovanje salezijancev sta že don Rua in don Albera hodila na dolga potovanja. Don Rinal- di je, kljub temu da ga je vsako potovanje izredno utrudilo, razumel, da mora slediti njunemu zgledu, in se je temu prilagodil. Leta 1926 je obiskal salezijanske zavode v Sloveniji in na Hrvaškem: Rakovnik, Zagreb, Radna in Veržej. Rakovniku je prispeval precejšnjo vsoto, da bi lahko nadaljevali in končali zidavo cerkve Marije Pomočnice. Leta 1928 je bila na Rakovniku odprta štiriletna bogoslovna šola, kjer so se šolali slovenski, hrvaški, češki in slovaški bogoslovci. Leta 1929 je ustanovil zavod Martinišče v Murski Soboti, kjer je bil konvikt za dijake soboške gimnazije. Dvakratno povečana družba 2. junija 1929 je don Rinaldi doživel najlepši dan: papež Pij XI. je don Boska razglasil za blaženega. Napori in starost (73 let) so ga v tem letu vznemirljivo zdelali. Moral je nehati potovati. Dolge ure je prebil v molitvi. Salezijanska družba, ki jo je prejel iz rok don Pavla Albere, je štela 4788 salezijancev, ki so delovali v 404 zavodih. Sedaj, po devetih letih, ko se je bal, da bo »pokvaril« tisto, kar je ustvaril don Bosko, je družba štela 8836 salezijancev, ki so delali v več kot tisoč ustanovah, raztresenih po svetu. 29. aprila 1990jepapežJanezPavel II. ob don Boskovo in don Ruovo podobo povzdignil še ponižno podobo Filipa Rinaldija in ga razglasil za blaženega. anjkal mu je samo don Boskov glas. SALEZiJANSKi VESTNiK | JULiJ—AVGUST 2008 19 Misuorn Utrip misijona v Burundiju Iz afriškega Burundija se nam oglaša misijonar Gusti Horvat in nam v teh vrsticah predstavlja delo in življenje na svojem misijonu. Burundi se nahaja v osrčju Afrike, dve stopinji južno od ekvatorja, in sicer med dvema velikima državama: na vzhodu je Tanzanija, na zahodu Kongo (bivši Zair), s katerim meji tudi na jezeru Tanganjika. Na severu meji na Ruando. Burundi je zelo hribovit, z mnogimi višinskimi planotami; najnižja je tu ob jezeru Tanganjika, kjer je sedaj moje misijonsko področje, na nadmorski višini okrog 760 m. Hude vročine hladi pogost veter, ki vleče z jezera Tanganjika. Na severovzhodu tega jezera leži glavno mesto Bujumbura s 400 tisoč prebivalci. To je pravo afriško mesto: umazanija, ceste so polne jam in ob deževju je vse zamaše-no, da voda teče povsod, asfalta ne popravljajo ... Burundi meri slabih 28 tisoč km2 in ima več kot 7 milijonov prebivalcev; je zelo gosto naseljena dežela, še zlasti, če jo primerjamo s Slovenijo. Tu, kjer sem zdaj, so salezijan-ci pred desetimi leti kupili teren in začeli z delom. Prej tu sploh ni bilo hiš, zdaj pa je tu občina, ambulanta, osnovna in srednja šola in veliko predmestje, ki pa še ni povsem povezano z glavnim mestom. Mednarodno letališče je od nas oddaljeno le dva kilome- tra. Sam kraj se imenuje Kijange, vendar se vse upravno središče imenuje po bližnjem kraju Bute-rere. Tam je tudi župnija, ne sale-zijanska, mi le pomagamo na eni podružnici, kjer imamo dve nedeljski maši. Ena nedeljska maša je v naši veliki dvorani, kjer je sicer tudi vsak dan maša. šole, delavnice Naša ustanova je zavarovana z zidom, drugače bi se vedno spopadali z ljudmi in živino, kajti vsi bi radi prav tu obdelovali in pasli. Povsod gradijo nove šole, tako kot naš g. Danilo Lisjak v Rukago, kjer sem deloval lani do jeseni. Pri nas delujejo tehnične in obrtne šole, številne obrtne delavnice. Mnogi, ki se tu izučijo obrti, ostanejo v naših mizarskih, zidarskih, varilskih in električnih delavnicah. Načrtujemo še avto-mehanične in druge delavnice. Deluje tudi šola za informatiko, v kateri se tudi jaz sedaj lahko učim delati z računalnikom in po internetu dobim novice iz domovine. Tu je tudi dostop do interneta za fante z ulice. Nekateri so že več let tu in obiskujejo naše obrtne šole, drugi so v sosednji osnovni in srednji šoli. Ti fantje imajo pri nas vso oskrbo: šolo, hrano in stanovanje. Pri nas so z veseljem; sicer lahko gredo, kadar hočejo, toda takih nazaj več ne sprejemamo. Zato je malo takih, ki nas zapustijo. Oratorij V popoldanskem času je vsakdanji oratorij: to so mladi, ki prihajajo k nam igrat nogomet, košarko, se zabavat kot muzikan-tje, saj imamo elektriko, ki je ta predmestja nimajo. Potem so tu plesalci in plesalke, ki vadijo vse mogoče plese, saj pogosto nastopajo. Imamo zelo dobro ekipo bobnarjev in tudi akrobatov. Razen akrobatov so vse druge ekipe pod mojim nadzorom. Imam kar tri ekipe nogometašev, ki vsak dan trenirajo ali igrajo z drugimi, tudi po osem ekip na naših igriščih. Nihče ne igra po vsem igrišču, ampak si ga razdelijo. Tako KERECEV SKLAD V »KERECEV SKLAD« za salezi-janske misijone in misijonarje ter za stroške v pripravi postopka za beatifikacijo misijonarja Andreja Majcna ste od 5. maja do 22. junija 2008 darovali: Arnuš M., Boršič L., Brezavšček R., Fučka A., Gomboši C., Hladnik C., Hrastnik J., Janežič A., Jenko J., Jesih T., Koloini K., Kovačič J., Kužnar T., Mušič Z., Ovca R., Petrič F., Podržaj A., Povše T., Prijatelj F., Pucko I., Samsa L., Slak M., Strniša A., Škrabec J., Štuhec F., Žagar Č. in nekateri neimenovani dobrotniki. BOG POVRNI! Darujete lahko za posamezne misijonarje ali splošno za misijone, in sicer oddate dar osebno na Rakovniku, po poštni nakaznici oziroma na transakcijski račun Salezijanskega vestnika (gl. str. 3) s pripisom "MIS". Vsem iskren »Bogplačaj!« ZA SALEZIJANSKE MISIJONarjE 20 so vsi zadovoljni, da lahko v miru igrajo. Zaenkrat je dovolj to, da sem med njimi, da je vse v redu in v miru. Praznovanje Marijo Pomočnico smo praznovali v soboto 31. maja. To je bil dan zahvale za vse, ki so letos zaključili šolanje. Zato smo obe praznovanji kar združili. Vsako soboto je po vsej državi zjutraj skupno delo za vse, zato je bila maša ob 11. uri, po maši pa program, v katerem se je vsaka skupina predstavila z govorom in s praktičnim delom. Naš ora-torij se je predstavil z burundij-skim plesom deklet, muzikantje pa z moderno glasbo in plesom. To je mlade dvignilo na noge, še posebej, ko so bobnarji začeli s 15-minutnim bobnanjem. Bobni so burundijsko narodno glasbilo; vsakega gosta, ki pride na letališče, pozdravijo z bobni. Naše bobnarje mnogi najamejo za poroke, da ustvarijo primerno razpoloženje. Program je trajal uro in pol, nakar je sledila pogostitev. S kosilom smo postregli več kot petsto udeležencem, med katere niso bili všteti vsi, ki so vsak dan pri nas na hrani. Obiskovalci orato-rija in ministranti naj bi prispevali 500 burundijskih frankov, kar je 0,4 evra. Oratorijancev je bilo 185; mnogim sem kaj primaknil ali pa jim plačal vse. Vsi so bili zadovoljni; nekateri kar niso hoteli oditi domov. župnijsko delo Tukaj delujemo štirje salezi-janci: Brazilec je ravnatelj celotne ustanove, en Burundijec je ekonom, drugi je ravnatelj šole. Jaz ob nedeljah hodim maševat na tri podružnice naše župnije Kinama: prva se imenuje Ma-ramvja, z ogromno dvorano, kjer imamo dve maši vsako nedeljo. Druga je še pet kilometrov naprej proti severu, vse po ravnini, Kire-kura; cerkev ni velika, je iz blata, pokrita s šotorskim prozornim platnom, da je precej svetlo in da dež ne pride notri, gor pa je nametana še trava, da veter ne bi vse skupaj dvignil. Ko sem prvič maševal v tej cerkvi, je zelo pihalo z močnim dežjem; kar bal sem se, da bi veter vse skupaj odnesel. Tretja podružnica je pet kilometrov od Maramvje proti vzhodu in tudi vse po ravnini. Cerkev je enaka kot v Kirekura. Na tistem področju so bili nekdaj uporniki, zato mi mnogi rečejo, da sem župnik upornikov. Pravijo mi tudi, da sem župnik župnije brez meja, kar pa je danes povsod moderno. Lepo pozdravljam in se zahvaljujem za vso pomoč, ki jo namenjate za naše misijonsko prizadevanje. Gusti Horvat 21 RAKOVNIK GLASBENA šoLA RAKOVNiK Kdorkoli se ukvarja z otroki in mladimi, ve, kako pomembna sta petje in glasba. To je vedel tudi sv. Janez Bosko in glasbo postavil v središče svojega vzgojnega delovanja. za njim so tudi njegovi duhovni sinovi vedno in povsod, tudi na Slovenskem, glasbi in petju namenjali zelo veliko pozornosti. Don Bosko si pravzaprav ni znal predstavljati vzgoje mladih brez dobre glasbe. Dejal je: »Oratorij brez glasbe je kot človek brez duše«. Ali pa: »Z glasbo hočem iz oratorija odgnati monotonijo sivih dni, ki tako slabo vplivajo na mladega človeka«. Ko govori o svojem vzgojnem sistemu, pravi: »Telovadba, glasba, deklamacije, gledališče in sprehodi so najuspešnejša sredstva, da dosežemo disciplino, in prispevajo Glasba naj bo v službi vzgoje. Sv. Janez Bosko W\\\ N\ . N\ k nravnosti in zdravju ... Glasba je mogočno sredstvo za vztrajnost v dobrem.« Don Bosko je velikokrat govoril tudi o svojih sanjah, pri tem pa mnogokrat uporabil za opis videnja oz. za opis nebes prečudovito petje in glasbo. Tudi sam je bil nadarjen za glasbo, igral je klavir, gosli in orgle. Ohranjenih je celo nekaj njegovih kompozicij. Hkrati pa se je bal neprave uporabe glasbe. Osebna izkušnja in dolgoletno vzgojno delo ga je prepričalo, da prava glasba pomeni dvig in očiščenje človekovih slabih nagnjenj. Don Bosko je začel tudi z glasbenim izobraževanjem, kjer so se njegovi fantje učili gregorijan-skega petja, pozneje pa tudi raznih inštrumentov. Podpiral je fante in salezijance, ki so imeli darove za glasbeno ustvarjanje. Ko je začel pošiljati misijonarje, je skrbel, da je bil v vsaki skupini vsaj kakšen dober glasbenik. Glasba na Rakovniku Komaj so se salezijanci dodobra naselili na Slovenskem (1901), že je postala glasba eden najbolj prepoznavnih elementov življenja na Rakovniku. Razna slavja je popestrilo igranje salezijanske godbe, tamburaških skupin in prepevanje mladih fantov. Rakovniška godba (v njej je bilo tudi do 60 članov) je zlasti po 1. svetovni vojni postala dobrodošel gost na številnih cerkvenih in posvetnih prireditvah, sodelovala je tudi na 2. evhari-stičnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani konec junija 1935. Leta 1936 je bila na Rakovniku ustanovljena glasbena šola kot podružnica Glasbene Matice v Ljubljani. Ob tej priliki je pisal glasbeni izvedenec g. Vilko Uk-mar v Slovencu 11. junija 1937: »Kot zelo smiselno in uvidevno je treba podčrtati dejstvo, da je vodstvo zavoda na Rakovniku ustanovilo za svoje gojence samostojno glasbeno šolo kot podružnico ljubljanske Glasbene Matice. S tem ... si je pridobilo pomembne umetnike našega kraja za glasbeno vzgojo svoje mladine. Da pa si je vodstvo tako ugodno oskrbelo glasbeni pouk, pa kaže tudi, da se zelo zrelo zaveda pomena, ki ga ima glasbena umetnost v človekovem življenju, saj prehaja ta umetnost v človeka res najbolj neposredno, zato najgloblje in najbolj pretresa njegovo duševnost« (prim. Bogdan Kolar, Salezijanci - sto let na Slovenskem, 1901-2001, str. 295, Ljubljana 2001). Glasbena šola Rakovnik Glasba ima neverjetno moč. Tega so se zavedali že v starih kulturah in tega se zavedamo danes. Zvesti dolgoletni tradiciji so se rakovni-ški salezijanci odločili nadaljevati z bogato glasbeno zgodovino Rakovnika. Tako je Salezijanski inšpektorat ustanovil zasebno Glasbeno šolo Rakovnik, ki je začela delovati 2. novembra 1998 - in sicer kot ena od organizacijskih enot Zavoda Salesianum. V letu 2008 torej obhajamo 10-letnico 22 julij—avgust 2008 | salezijanski vestnik njenega delovanja. Prvo leto je bilo v vpisanih 53 učencev. Julija 2002 je Ministrstvo za šolstvo in šport program Glasbene šole Rakovnik vpisalo v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja. V programu glasbene šole delujejo naslednji oddelki: petje in instrumenti s tipkami, godala, pihala in trobila, kitara, glasbena teorija, glasbena pripravnica in predšolska glasbena vzgoja. Delovanje GŠ Rakovnik je usmerjeno v skupno oz. skupinsko muzicira-nje. Zato si prizadevamo, da bi bil vsak učenec vključen vsaj še v eno skupinsko dejavnost: ansambel, komorna skupina ali kakšen drug (tudi zborovski) sestav. Svoje znanje pa lahko poleg rednih šolskih in razrednih nastopov podarijo številnim obiskovalcem tudi na javnih koncertih: (npr. adven-tno-božični, pustni, pomladni, zaključni ...). S svojim igranjem so učenci in učitelji glasbene šole popestrili že marsikatero prireditev na Rakovniku (srečanje otroških pevskih zborov, Čarno jezero .) pogosto pa tudi sodelovali pri prazničnih mašah. Novi prostori za Glasbeno šolo Rakovnik Zadnja leta obiskuje Glasbeno šolo Rakovnik okrog 170 učencev. Že skoraj deset let pa ta šola deluje v začasnih in zasilno urejenih prostorih, ki jih je Darove za prenovo prostorov za glasbeno šolo Rakovnik lahko nakažete na TRR, po poštni nakaznici, v vrednostnem pismu ali osebno na Rakovnik. Salezijanci, Rakovniška 6 1000 Ljubljana TRR SI56 2420 0900 4141 717 sklic 00 06; namen nakazila: RAK pred tem več desetletij po vojni uporabljala tovarna Angora za svoje mehanične delavnice. Skrajni čas je že, da za namene šole uredimo bolj primerne prostore. V ta namen bomo povsem prenovili nekdanje rakovniško župnišče, ki pa je zaradi dotrajanosti potrebno temeljite prenove. Dogovorili smo se z arhitekti (pripravljajo načrte), pridobili smo potrebna dovoljenja in v šolskem letu 2008-2009 bi radi omenjene prostore nekdanjega župnišča temeljito prenovili za namene delovanje glasbene šole. Spoštovani bralci Vestnika! Mnogi med vami ste nam priskočili na pomoč pri obnovi stavbe ob cerkvi - ki smo jo pred tremi leti uspešno dokončali in sedaj zares služi svojemu namenu: predvsem za namene mladinskega centra, župni-šča, razna inšpektorialna srečanja ipd. Ker gre za dobrobit mladih, ki so prihodnost družbe in Cerkve, upamo prositi tudi tokrat - za prenovo prostorov glasbene šole. Za vsak vaš dar smo vam že vnaprej iskreno hvaležni. Obljubljamo reden spomin v molitvi - zlasti vsako soboto ob sedmih zjutraj pri sveti maši - in kličemo na vas obilo Božjega blagoslova. Janez POTOČNIK ravnatelj Salezijanskega zavoda Rakovnik Za obnovo Rakovnika ste od 5. maja do 22. junija 2008 darovali: Adamič S., Ambrožič M., Andolšek M., Bečaj D., Car M., Cimerman A., Demšar F., Dolenec A., Dolinšek A., Drnovšek Z., Grebene M., Grobelnik Krč M., Hrastnik J., Ivkovič L., Jager M., Jane J., Janežič A., Javornik M., Jenko M., Judnič Z., Kavčnikovi, Kiselak M., Koloini R., Kordiš A., Kumrovi, Kuralt T., Levstek M., Loredan I., Lukan M., Malovrh F., Maver M., Mavričevi, Mejaš M., Mlakar T., Mlinar M., Moškon M., Mušič Z., Nahtigal V., Ogrin F.I., Perhaj Š., Petrič F., Pevec L., Podržaj A., Poznič J., Prek F., Prelog T., Prhavc J.M., Rakuša S., Rigler A., Roblek H.J., Rogan T. J., Skelovi, Slak M., Ščap M., Tacer S., Trček J., Urbanija L., Urbas M., Vintar J., Zalokar T., Zorko T., Žabnikar F., Žukovec J., župnija Rakovnik in nekateri neimenovani dobrotniki. Svoje prispevke lahko izročite osebno ali nakažete na naslov: Salezijanci, Rakovniška 6 1000 Ljubljana SI56 2420 0900 4141 717 sklic 00 06 Pri nakazilih na račun navedite oznako 'RAK' ter nas tudi obvestite o namenu nakazila. NAJ VAM GOSPOD POVRNE SALEZiJANSKi VESTNiK | JULiJ—AVGUST 2008 23 svetnikipomagajo Oblačilcel(škanulir) sv. Dominika Savia V zadnjem času mnogi starši vprašujejo po oblačilcu (škapulirju) sv. Dominika Savia, zato tu ponovno objavljamo o tem znamenju Božje pomoči v naših stiskah. Sv. Dominik Savio (1842-1857, goduje 6. maja) iz vasice blizu Torina v severni Italiji je bil don Boskov gojenec. Bil je goreč apostol vesele svetosti, vzor prave pobožnosti, čistosti, natančnega izpolnjevanja vsakdanjih dolžnosti ter globoko doživetega češčenja evharistije in Marije Brezmadežne. Do smrti je bil zvest sklepu »Rajši umreti kot grešiti«, ki ga je napravil na dan prvega obhajila v sedmem letu starosti. Dominik Savio pomaga Nekega dne je Dominik prosil don Boska, da bi šel domov na obisk, ker da je mama zelo bolna (tega ni izvedel ne po pošti ne od ljudi). Njegova mama je res doživljala hude bolečine ob pričakovanju otroka. Dominik je doma objel mamo, jo poljubil in potem zelo hitro odšel. Mami so naenkrat ponehale bolečine. Kasneje so na njenem vratu odkrili zelen trak s svetinjico (Marijin škapulir). Čez nekaj ur je srečno rodila deklico Terezijo; v krstni knjigi je prav Dominik zapisan za njenega botra. škapulir ni čudodelni obesek V spomin na tisti čudodelni trak, ki je pomagal Dominiku, da je rešil svojo mater, in da bi spodbu- jali vero v Božjo pomoč, tudi na Dominikovo priprošnjo, vrhovno vodstvo salezijanske družbe daje na voljo materam in drugim, ki se za to zanimajo, umetniško izdelano "oblačilce" (škapulir) Dominika Savia. Oblačilce (škapulir) sv. Dominika Savia ni čudodelni obesek, ampak je zunanji izraz vere in vdanosti v Božjo voljo osebe, ki ga nosi. Je zunanji izraz notranje odločenosti osebe, da svoje življenje zavestno uravnava po zahtevah evangelija. Jezus v evangeliju zagotavlja: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil« (Jn 14,13). Kristjani verujemo tudi v občestvo svetnikov, zato svoje prošnje usmerjamo k Bogu tudi prek njih, ki že »uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je« (KKC 954). Prav v tej veri moremo - tudi na priprošnjo sv. Dominika Savia, ki ga je Cerkev razglasila za svetnika - prositi Boga, naj nam podeli darove in milosti v naših stiskah in potrebah, če je to skladno z njegovo voljo. Kako do oblačilca? Oblačilce (škapulir) sv. Dominika Savia ni in nikakor ne sme postati predmet prodaje. Lahko ga podarite naprej (skupaj s spremljajočo knjižico) ali pa ga vrnete salezijancem na Rakovnik, kjer ga bodo mogli dobiti tisti, ki bodo zanj prosili. Prostovoljni darovi za salezijansko poslanstvo pa so lahko eden od konkretnih zuna- Sv. Dominik Savio velja za zavetnika ministrantov, mladih, dečkov-pev-cev, pa tudi žena oz. mater, ki imajo težave v času nosečnosti, imajo bolne majhne otroke oz. ne morejo imeti otrok. njih izrazov hvaležnosti Bogu za uslišane prošnje na priprošnjo sv. Dominika Savia. Naj se glas o Božjih delih širi! Lepo ste tudi povabljeni, da o uslišanih prošnjah in prejetih milostih zapišete pričevanje, da bi se, po objavi v Salezijanskem vestniku, tudi mnogi drugi prepričali o mogočni priprošnji sv. Dominika Savia. Tudi o drugih uslišanjih na priprošnjo Marije Pomočnice in salezijanskih svetnikov lahko zapišete kratko pričevanje, ki jih bomo - ob spoštovanju vaše zasebnosti - začeli objavljati prihodnje leto v posebni rubriki v Salezijanskem vestniku. Oblačilce (škapulir) Dominika Savia lahko dobite na Rakovniku; kontaktna oseba: Janez Potočnik janez.potocnik@salve.si gsm 041/ 215711. 24 JULiJ—AVGUST 2008 | SALEZiJANSKi VESTNiK ZA RAST KULTURE iN OMiKE priporoča JOŽE ZADRAVEC živeti z dobro knjigo! Pol tisočletja živi v slovenskem zgodovinskem spominu ime Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenskega knjižnega jezika. Zato letos »Trubarjevo leto«. »Katekizem« in »Abecednik«, prvi knjigi, napisani v slovenskem jeziku, sta lahko izšli v samozaložbi, tudi vse poznejše svoje slovenske tiske (vseh 26), kolikor je bilo treba, je Trubar doplačal sam. »Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kristusa naklonil znanje slovenskega jezika!« Prosil je Boga: naj se tudi jezik njegovega ljudstva piše in bere kakor jeziki drugih narodov, naj se Sveto pismo in druge dobre krščanske knjige prevedejo in natisnejo v slovenskem jeziku. Svoj življenjski, verski in kulturni projekt je začel in končal s knjigo: Katekizem z Abecednikom (1550) in obsežno Hišno postilo »najlepšo in najobsežnejšo slovensko protestantsko knjigo« (1586). Otroci s Petrička / ukradeno otroštvo Ivan Ott, MOHORJEVA družba, Celje Nič domišljijskega ni v tem obsežnem avtobiografskem delu (422 strani), nič romaneskno ambicioznega (ustvarjati kakovostno besedno umetnost), vse je eno samo neskončno pričevanje grozljivega, strašnega, nepojmljivega, neutolažljivo bolečega. Kako je vse to mogoče? Ves pekel, ki so ga »zmagovalci« priklicali za tisoče nedolžnih žrtev, vse divjaštvo in prostaštvo, živalsko izživljanje nad ljudmi v stiski? Za grozodejstva, ki so ob koncu druge svetovne vojne razčlovečila množice slovenskih beguncev ter jih skupaj z njimi doživlja enajstletni Ivek v krvavem krogotoku od Ljubljane in Kranja skozi ljubeljski predor prek Drave do Vetrinjskega polja, od Dravograda prek Savinjskih Alp do Teharij in njegovih taborišč, je besedna zveza »krvavi križev pot« preblago poimenovanje. Partizani in nahujskani partizančki, ki so se globlje, kot si je to sploh mogoče predstavljati, izživljali nad nemočnim, nedolžnim ljudstvom, starci, ženami in otroki, razoroženimi, sestradanimi in izpitimi domobranskimi voj aki so v svojih dejanjih prej podobni razjarjeni zverini (ki grizejo, ubijajo, pretepajo, streljajo, mesarijo, ponižujejo, zasramujejo, pljujejo, zasmehujejo) kot živim bitjem - ljudem s srcem, umom in dušo. Šestdeset zgodb Dino Buzzati, prev. Miro Bajt, MOHORJEVA družba, Celje_ Kratka proza Šestdeset zgodb (460 strani), ki jo mojstrsko oblikuje italijanski pisatelj - pesnik, pripovednik, romanopisec, dramatik, časnikar (dnevnik Corriere della Sera), slikar, glasbenik (klavir, violina) - Dino Buzzati (1906-1972), obsega nekaj njegovih najbolj znanih pripovedi, v katerih nastopa galerija likov na različnih, pogosto neobičajnih dogajalnih ploskvah. Izbrane pripovedi odstirajo pisateljev smisel za nenavadno in skrivnostno; v vseh se pisatelj poigrava z neverjetnim, pravljičnim in domišljijskim ter ovija v skrivnost, igrivost ali tragičnost situacij e, ki bi jih sicer mogli opredeliti za vsakdanje in predvidljive. O dojenju / odgovori na pogosta vprašanja Dr. Zlata Felc, MOHORJEVA družba, Celje Razveseljivo metodično, strnjeno in razumljivo ter praktično življenjsko otroška zdravnica svetuje staršem pri izbiri najboljšega načina hranjenja - dojenja. V uvodu zdravnica o dojenju med drugim zapisuje: »Je naravno nadaljevanje dolgotrajnega procesa, ki se začne s spočetjem, nadaljuje z nosečnostjo in porodom, po rojstvu pa z dojenjem. Žensko mleko je ne le specifično za vrsto, temveč se dojenje razlikuje od vseh drugih načinov hranjenja. Dojenje mora biti prij etno za otroka in mater, da se okrepi čustvena vez med njima.« Iran se prebuja Širin Ebadi, prev. Veselka Šorli Puc, MOHORJEVA družba, Celje_ Leta 2003 je simpatična iranska pravnica (pri triindvajsetih prva ženska, predsedujoča vrhovnemu sodišču v Iranu) in pisateljica Ebadijeva (r. 1947) prejela »Nobelovo nagrado za mir«. Pozneje se je kot odvetnica z lastno pisarno odločno zavzemala za najbolj nemočne, to je otroke, ženske in politične zapornike. Ves čas je bila nadzorovana, preganjana, zastraševana, tudi jetnica; ničkolikokrat so ji grozili s smrtjo. V prologu h knjigi pripoveduje, kako se je dnevno srečevala s človeško krutostjo, o poplavi umorov, ki jih je načrtovala vlada Islamske republike (ducati intelektualcev so bili zadavljeni na ulicah ali zabodeni na njihovih domovih), sklicujoč se na to, da so »ubijali v imenu Boga«, da so bila njihova ubijalska dejanja »verska dolžnost«. Knjiga je odkritje Vzhoda, njegove miselnosti, njegovih hotenj, omike, kulture, vere in politike ... »politika je umazana, zamotana igra tajnih kupčij in prikritih interesov, v kateri so navadni ljudje le kmetje na šahovnici.« Jezus prihaja mimo Jožefmarija Escriva, prev. G. Batagelj in M. Žumer, MOHORJEVA, Celje_ »Sem duhovnik, ki ne govori o ničemer drugem kot o Bogu,« je rad ponavljal španski nabožni pisatelj Jožefmarija Escriva (1902-1975), ustanovitelj Duhovniške družbe sv. Križa, ki je neločljivo povezana z organizacijo Opus Dei (ob njegovi smrti je ta imela več kot 60.000 članov iz 80 držav). Pridiganje je bilo njegovo prvo in najljubše poslanstvo. »Govoriti o Bogu in voditi ljudi h Gospodu,« je bilo njegovo duhovniško geslo. Včasih je pridigal tudi deset ur na dan. Njegove pridige je prihajala poslušat duhovščina skoraj vseh španskih škofij. Škofje so ga vabili, on pa je z vlakom potoval po salezijanski vestnik | julij—avgust 2008 25 deželi, srečen v zavesti, da izpolnjuje čudovito dolžnost govoriti o Bogu. Knjiga »Jezus prihaja mimo« je le izbor njegovih pridig s poglavitnimi temami Jezusove blagovesti. Jožef in Kiko Jeanne Perego, prev. Tadej Stegu, MOHORJEVA družba, Celovec_ Slikanica, ki otroke in odrasle prijazno nagovori, ima podnaslov: »Maček pripoveduje življenjsko zgodbo papeža Benedikta XVI.« Besedilno strnjeno pripoved o življenjski poti otroka Jožefa od zibelke do vzpona na papeški prestol spremljajo ilustracije (Donata Dal Molin Casagrande), ki upodabljajo pripovedovalca »mačka« v vsej njegovi ljubkosti in izpovedno-sti. Uvod v slikanico je napisal sam papežev osebni tajnik don Georg (po slovensko recimo kar gospod Jure), Dr. »Ko v Cerkvi na Slovenskem obhajamo Leto družine, je primerno, da poiščemo zglede za spodbudo tudi v preteklosti. Kaj je tedaj pomenila srečna družina? Na katerih vrednotah je slonela? Kako je preživljala in premagovala svoje krize? Kaj nam ti zgledi lahko povedo danes, ko smo doživeli in še doživljamo toliko družbenih sprememb, ko smo priče nekoč nepredstavljivega razvoja na skoraj vseh področjih človeškega delovanja.« Tako v predgovoru poseže v srčiko daljšega besedila nadškof mons. Alojz Uran. Osebnim spominom Snopkove mame (pisati jih je začela sedem let pred svojo smrtjo) slede njena pisma, ki jih je naslavljala na svoje otroke in otroke svojih otrok. Bralec je v zadregi, ko v uvo du prebere izpoved matere z dvanajstimi otroki: »Eden njenih sinov je obupal nad življenjem. Ni šla na njegov pogreb in tudi v črno se ni oblekla: Ne priznavam ga za svojega sina, je dejala.« ki zatrjuje: papež ima rad vse ljudi, posebno otroke, ima rad vse stvarstvo, tudi mačke in druge živali, ki jih je Bog ustvaril in ljudi velikokrat učijo modrosti. Maček Kiko na koncu poudari, da je resnično papeževo poslanstvo: »biti prijatelj vseh ljudi, prav kakor Jezus, ki nas je ljubil tako zelo, da je dal na križu svoje življenje za nas.« Pri tem pa pove tudi, da je to naposled poslanstvo vseh kristjanov, saj so si »izbrali Jezusa za najboljšega prijatelja«. Od ajda do zlatoroga / Slovenska bajeslovna bitja Monika Kropej, MOHORJEVA družba / Inštitut URBAN JARNIK, Celovec Ali v času elektronskih medijev še lahko koga nagovorijo pripovedi o bajeslovnih bitjih: morska deklica riba Faronika, zlatorog, zeleni Jurij, volčji pastir, pehtra baba, zlata baba, vedomec, vila, kresnik, škrati, palčki, volkodlak, vampir, rojenice, sojenice ...? Ali ni bajeslovje do konca preživelo? Res je tako, pa vendar človeška radovednost ne pozna meja. Slovenija, ki sicer sodi v prostor srednje Evrope, je uspela ohraniti nekaj prežitkov ljudskega bajeslovja; še vedno so mikavni pripovedovalci bajk in po-vedk. Bajeslovna bitja zasedajo v našem duhovnem izročilu določeno vlogo in pomen. Raziskovalka Kropejeva v uvodni besedi k obsežni knjigi (365 strani) med drugim zapisuje: »S tem delom sem želela predstaviti celovito podobo slovenskega bajeslovja z vsemi liki, ki se v njem pojavljajo. S svojimi raziskavami sem posegla tudi na sosednja področja Slovenije, kjer so živeli oz. še živijo Slovenci in kjer je ohranjena slovenska beseda. Gradivo sem, če je bilo le mogoče, umestila tudi v širši evropski in delno neevropski mitološki koncept.« rtret slovenske matere Marija Stanonik, Snopkova mama iz Preden se zalista-mo v same Lucijine spomine, se vsaj na prvih 35 straneh seznanjamo s pojasnili, opombami, opredelitvami, literarno zvrstjo »spominov«, galerijo dokumentarnih fotografij ter raznimi predgovori. Vrste »štirje spomini«, za njimi pa trije dodatki (k drugi izdaji). Spomini zvesto prikazujejo portugalska izvirna besedila, kot jih je napisala s. Lucija, fatimska vidkinja, pokazati hočejo, kako junaško sta oba, zdaj že blažena pastirčka Jacinta in Frančišek, odgovorila na prošnje preblažene Device Marije. »Sijaj in veličastna luč te knjige izvira iz čiste in globoke, občudovanja vredne in preproste duše vidkinje Lucije Jezusove,« je zapisano na začetku knjige. Poleg knjige je izšel tudi DVD video z naslovom »Fatima / fatimski pastirčki in njihovo sporočilo«, ki še bolj približa veliko dogajanje v Fati-mi, kjer se je Marija prikazovala trem pastirčkom vsak 13. dan v mesecu. Anžekin Hanžek Jože Pacek, Čatež ob Savi »Ministranti so vedno znani po svoji navihanosti. Njihove dogodivščine so dobile svoje mesto v dveh ministrantih, Anžku in Hanžku, ki poosebljata vse te junake, ki sem jih imel priložnost spoznati.« Tako piše župnik Pacek na začetni strani, preden postavi na pripovedno ploskev petintrideset prizorov ali dogodivščin in veri neprijazen čas. Pisec poskuša vse zaviti v prijetno šalo. Zakaj? »Danes je toliko tarnanja in črnogledosti. Ljudje potrebujejo branja, ob katerem se morejo nasmejati in vedro gledati na življenje. V knjigi tudi ne manjka zgodb, ki so bile odraz nekega do vere neprijaznega časa, ko je bilo potrebno zbrati pogum za pričevanje.« PRIPRAVA ZA tisk | založba | video | trgovina Rakovniška 6 | Ljubljana | 01 427 73 10 | info@salve.si | www.salve.si trgovina je odprta vsak delovni dan 8.00-18.00 | ob sobotah 8.00 - 13.00 ter ob romarskih shodih 26 JULIJ—AVGUST 2008 | SALEZiJANSKi VESTNiK rajni NAŠI rajni t Naročniki Salezijanskega vestnika, člani Mašne zveze in molivci za duhovne poklice Bauman Marija, Janžev Vrh Bedek Neža, Boreča Benkovič Ivanka, Bogojina, mati duh. Drobnič Anica, Sodražica Duh Ana, Melinci, mati redovnice Gaberšek Ana, Kobarid Horvat Eufemija, Gančani Horvat Ivan, Beltinci Kos Anica, Lj. Ježica, sal. sotrudnica Lapanja Klotilda, Šebrelje Marinič Karel, Medvode Plemenitaš Marija, Bistrica ob Sotli Reščič Slava, Šempeter pri Gorici Sablar Ivan, Sv. Lenart v Sl. goricah Starc Magdalena, Doleja vas Šik Alojzija, Sv. Lenart v Sl. goricah Škafar Jožef, Melinci Zaman Ivanka, Ljubljana Žuraj Malka, Stična anica kos_ 1927-2008 »Nebeški Oče, blagoslovi po Mariji Pomočnici novo leto 2001, vse moje življenje. Blagoslovi vse naše domače, naše družine, našo mladino, vse naše duhovnike, redovnike, redovnice, predvsem pa salezijance in sestre hčere Marije Pomočnice. Dobri Bog, neizmerna hvala za dragoceni dar svete maše in za vsak trenutek življenja, ki mi ga podarjaš!« Tako je zapisala rajna gospa Anica ob novem letu 2001. Vedno je na vse klicala Božji blagoslov. To zelo lepo spričuje njeno dobroto in plemenitost: storiti vsakemu kaj dobrega, če ne z drugim, pa vsaj z molitvenim spominom. Posebej so ji bili blizu salezijanci in sestre hčere Marije Pomočnice, saj je bila zelo zavzeto včlanjena v salezijansko družino: bila je vključena v zvezo salezi-janskih sotrudnikov, članica Združenja Marije Pomočnice in molilka za duhovne poklice. Zares je bila blagrovan človek. Rajna se je rodila na Cirniku v župniji Šentrupert na Dolenjskem v družini enajstih otrok. Velik del svojega življenja je preživela v Ljubljani, kjer je tudi umrla za posledicami nesreče, ko jo je avto zbil po cesti. To je bila njena zadnja velika daritev Gospodu, ki mu nikdar ničesar ni odrekla. O svoji povezanosti z rakovniško Marijo Pomočnico pa naj sama spregovori po svojem zapisku. »Pogosto se oziram nazaj v otroška leta, ki jih ne morem pozabiti. Gospod, prevelika je tvoja ljubezen in milost do mene. Srečna sem, čeprav v letih, da lahko o tem govorim in pričam, da si me ljubil dosti prej kot jaz tebe. Ko sem bila stara nekako tri leta, se je pri nas oglasila neka gospa, ki je zbirala darove za rakovniško cerkev. Rekla je, da bi radi zbrali denar, da bi postavili oltar samo iz darov nedolžnih otrok. V družini nas je bilo enajst otrok. Dobro se še spominjam, kako je mama začela jokati. Rekla je, da bi rada kaj dala, pa nima niti dinarja. Bili smo revni, živeli smo v velikem pomanjkanju. Tako mi je še danes skromnost v zadovoljstvo in sem hvaležna za vsako najmanjšo pozornost. Spominjam se tudi, da je v drugem koncu hiše živela teta, očetova sestra; bila je zelo dobra in sem jo imela rada. Gospo in mojo mamo je vprašala, za kaj gre. Takoj je šla in prinesla denar za vsa imena nas otrok. Ne morem biti danes dovolj hvaležna Bogu in Mariji Pomočnici, ker lahko večkrat preberem napis na glavnem oltarju: Dar otrok Mariji. Kadar sem pred njenim oltarjem, se počutim zelo srečna in prav iz srca vzkliknem: Hvala ti, Marija, za vse! Prosi za ves slovenski narod, da bo zopet postal ves tvoj. Hvaležna Anica.« Tako smo v nebesih dobili zelo prizadevno molilko, ki bo naše prošnje lahko posredovala Bogu po Marijini priprošnji. Mi pa se je hvaležno spominjamo in ji iz srca želimo polnost nebeškega veselja pri Bogu, po katerem je tako zelo hrepenela. Salezijanci in sestre HMP ivanka zaman_ 1919-2008 Pokojna Ivanka je rada živela, zato je bila do konca vključena v vsakodnevno dogajanje svojih najdražjih, prijateljev in župnije. Obenem pa je mislila tudi na večnost. Globoko je verjela, da je Jezusova daritev - sv. maša - edino, na kar se lahko zanese potem, ko bo prestopila prag večnosti. Takšna je bila Ivanka vse življenje: vsa na zemlji in hkrati vsa v Bogu. Preveval jo je življenjski realizem in obenem prepričanje, da je vse najlepše šele pred njo, v večnosti. Tudi Cerkev je dojemala v njeni dvojni razsežnosti. Najprej kot zemeljsko stvarnost, zato je tudi s svojimi rokami skrbela za lepoto skromne lesene cerkve svete družine v Mostah. Cerkev pa je bila zanjo tudi nebeška stvarnost, ki ji je osmišljala preizkušnje in ji dajala upanje za nadaljevanje poti. Temelji trdne, pokončne in stanovitne vere so bili pokojni Ivanki postavljeni že v njeni družini, kjer je bilo 11 otrok. Doma je bila iz Besnice, v župniji Javor, nedaleč od Ljubljane. Starši so imeli mlin in žago. Kmalu po vojni se je poročila z Rudijem Za-manom. Naselila sta se v Zeleni jami. Polno sta se vključila v mlado župnijsko skupnost pri Sveti Družini. Oba sinova, Rudi in Ivan, sta bila ministranta, pozneje pa jedro župnijskega mladinskega občestva. Ob službi in skrbi za družino pa je bila pokojna Ivanka več desetletij eden od stebrov župnijskega življenja. Bila je velika opora salezijanskim duhovnikom, ki so bili v Mostah župnijski upravitelji. To je bil čas delovanja dr. Jenka, Turšiča, Hribernika, Uršiča in škofijskega duhovnika Riharja. Nekaj o njeni ljubezni do župnije pove tudi podatek, da je bila okoli 25 let članica župnijskega pastoralnega sveta. Ivanka Zamanova je bila žena konkretnih dejanj, zato je poprijela tam, kjer je bilo potrebno, pa naj si bo krašenje cerkve ali ribanje lesenih podov ali pomoč pri različnih slovesnostih. Zelo se je veselila začetka gradnje nove cerkve. Arhivske fotografije pričajo, da je bila navzoča pri mnogih opravilih. V posebno čast ji je bilo, da ji je župnik Janez Rihar v času rušenja lesene cerkve zaupal v varstvo veliki kip Matere Božje, ki je zasedel velik prostor v njenem stanovanju. Kip je hranila več kot 10 let, dokler niso bile dane možnosti za njegovo namestitev v novi cerkvi. Tako kot je bila Ivanka vedno na voljo za pomoč v župniji, je bila blizu tudi SALEZIJANSKI VESTNIK | JULIJ—AVGUST 2008 27 ZDRUŽENJE MARIJE POMOČNICE V posnemanju Marijinega življenja skupnosti slovenskih salezijancev, ki so v zelo težkih okoliščinah po 2. svetovni vojni vodili moščansko župnijo. Vzljubila je Marijo Pomočnico na Rakovniku, sale-zijanske svetnike Don Boska, Dominika Savia in druge. Zato je na mnoge načine podpirala salezijansko pastoralno delo, med drugim tudi tako, da je širila Salezi-janski vestnik. Rada je imela narodno nošo. Z njo je polepšala mnoge slovesnosti. Ko pa je prišla v leta, je svojo župnijo podpirala zlasti z molitvijo. Vsak dan je prihajala v cerkev in že pred sv. mašo molila rožni venec. Ob ustanovitvi Skupnosti sv. Jožefa leta 2002 je postala članica Skupnosti sv. Jožefa, združenja upokojencev naše župnije. Udeleževala se je rednih srečanj in romanj. Ivanka v večnosti svoje ljubezni in skrbi za župnijo Svete Družine in skupnost slovenskih salezijancev ne bo odložila. Želimo si, da bi nam izprosila novih sodelavcev, ki bi tako velikodušno in nesebično kot ona nadaljevali njeno delo. Milan Knep Rešitev križanke SV 3/2008 Letos smo se na romarskem shodu ob Mariji Pomočnici na Rakovniku zbrali predstavniki vseh krajevnih združenj Marije Pomočnice v Sloveniji. Tako se je naše združenje predstavilo širšemu vernemu občestvu. Romarje smo opozorili tudi na to obliko če-ščenja Marije Pomočnice. Med slovesnostjo smo v ZMP sprejeli nove člane, ki so se z veseljem odzvali Marijinemu klicu in bodo od sedaj ponosno z nami stopali za njo in oznanjali njeno ljubezen in dobroto. Pobožnost do Marije Pomočnice pomeni posnemati njeno življenje, ki je bilo posvečeno ljubezni do Jezusa Kristusa in skrbi za sinove in hčere, ki ji jih je Jezus zaupal pod križem. Biti član ZMP pomeni, da z življenjem pokažemo praktičen in preprost način posvečenega življenja v apostolatu s širjenjem pobožnosti do Marije Pomočnice in s posnemanjem njenega svetega življenja. Z veseljem smo sprejeli obljubo novih članov. Vsi, ki smo že člani, pa smo jo obnovili. Sedaj prosimo Jezusa in Marijo, da nam pomagata pri našem poslanstvu. Naj nam bo vse, kar nas doleti, vir moči in upanja, vsako naše dobro delo pa vzpodbuda za še boljše. Naj vsak od nas poskuša živeti čim bolj krščansko življenje in ohrani zaupanje v Marijo, ki nam bo pomagala v vseh naših zadevah, kakor nam to kažeta sv. Marija Dominika Mazzarello in sv. Janez Bosko, ki nam pravi: "Da bo pobožnost do Marije prava in cerkvenostna, nas mora spodbujati k življenju vsakdana, nas zavezati k posnemanju njenih kreposti in tako okusiti sladke učinke njene dobrote in ljubezni." Naj nas Marija Pomočnica vedno povezuje in osrečuje. Ob tej priložnosti naj povabim vse nas, da navdušimo še koga, ki se bo pridružil našemu združenju in s tem veliki salezijanski družini. Pokažimo, da hoja za Jezusom in Marijo ni breme, ampak veselje in radost, ki je prežeto s polno ljubezni in svetlobe. Prisrčno pozdravljeni. Daniel Djuran predsednik narodnega sveta ZMP Geslo tokratne križanke pošljite do 20. avgusta 2008 na uredništvo Salezijanskega vestnika. Izžrebali bomo 5 nagrajencev. 1. nagrada: 3-dnevni paket za eno osebo - bivanje v penzionu Mavrica, Salezijan-ski zavod Veržej, s kopanjem v Termah Banovci. 2. nagrada: knjiga J. Zadravca, Pod tvojim varstvom (ob 50-letnici župnije Rakovnik). 3. nagrada: knjiga T. Bosca, Svetle zvezde salezijanske družine (Salve). 4. nagrada: knjiga D. Maggi in drugi, Tudi šport ima dušo (Salve). 5. nagrada: knjiga Življenjepis Dominika Savia in Lavre Vicunje (Salve). 28 JULIJ—AVGUST 2008 | SALEZIJANSKI VESTNIK nagradna križanka - salezijanske župnije cASTILEC, OBOŽEVALEC BIKOBOREC, KI BIKU ZADA SMRTNI SUNEK MESTO V NEBRASKI JAPONSKI INSTRUMENTALNI BAND POLET, ZANOS SOCVETJE IGLAVCEV KDOR GOVORI EKAVŠČINO JANA LAMPE KOLAR TONE VKLIK NA BIKOBORBAH KLOP, PRŠICA (NAREČNO) DALMATINSKO ŽENSKO IME OTOK V JADRANSKEM MORJU PERJE PRI REPI AFRIŠKA DRŽAVA (GL. MESTO MASERU) GLEDALIŠKI ODER SL. PESNIK ANTON NATANČEN PISMEN IZDELEK O NEKEM VPRAŠANJU ODISEJEV OČE V GR. MITOLOGIJI LATINSKI VEZNIK FR. KOŠARK. KLUB ZASTOPNIK OTROKA PRI KRSTU ALI BIRMI IZOBRAŽEV. USTANOVA JAP. PESNIK SAIŠU ŽENSKO IME, TUDI REVIJA ITALIJANSKI PISATELJ UMBERTO NADZORNIK SVETIŠČ V STAREM RIMU OKRASNI PREDMETI KABELSKA TELEVIZIJA MERA ZA FINOST SVILE PREDMESTJE BEOGRADA VEZNIK IZMETAc NABOJEV PRI PUŠKI REKA V ITALIJI, PRITOK JADRANA SLOVENSKI NOVINAR IN PUBLICIST FRAN SPODNJI DEL PROSTORA SALEZI-JANSKI VESTNIK Nagrajenci prejšnje nagradne križanke 1. nagrada: 3-dnevni paket za eno osebo -bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej, s kopanjem v Termah Banovci: Mimi ŽMAVC, Herbersteinova 18, 1000 Ljubljana. 2. nagrada: knjiga J. Zadravca, Pod tvojim varstvom (ob 50-letnici župnije Rakovnik): Rozalija DRAGOŠ, Moše Pijade 4, 8340 Črnomelj. 3. nagrada: knjiga T. Bosca, Svetle zvezde salezijanske družine (Salve): Luka GORENJEC, Na Jelovo 4, 1433 Radeče. 4. nagrada: knjiga D. Maggi in drugi, Tudi šport ima dušo (Salve): Ana GOJAK, Dolenjska c. 413, 1291 Škofljica. 5. nagrada: knjiga Življenjepis Dominika Savia in Lavre Vicunje (Salve): Jelka RUPNIK, Za vrti 45, 1234 Mengeš. Rešitev nagradne križanke v 3. številki SV 2008 se glasi: TOMIŠELJ NA ODDIH V VERŽEJ V penzionu Mavrica***, ki deluje v okviru Salezijanskega zavoda v Veržeju, vam ponujamo prijetno preživljanje počitnic v mirnem okolju, kjer je veliko možnosti za sprostitev in rekreacijo. Od 4. do 11. julija 2008 bo v potekal oratorij za družine. Vabljeni na teden skupnega počitnikovanja ob igri, molitvi, druženju in izmenjavi izkušenj vzgoje. Med nami bo več zanimivih gostov. DOBRODOŠLi! Penzion Mavrica Puščenjakova ulica 1, 9241 Veržej Tel: 02 588 90 60 | GSM: 051 370 377 penzionmavrica@siol.net www.marianum.si SALEZIJANSKI VESTNIK | JULIJ—AVGUST 2008 29 Obvestila USKOVNIŠKI TEDNI ZA MLADE 1. teden: 20.-26. julij 2. teden: 27. julij - 2. avgust 3. teden: 3.-9. avgust Informacije in prijave: Marko Košnik in Jože Vidic ŽELIMLJE - DUHOVNE VAJE 4.-7. julij: za ministrante 8.-11. julij: za fante in dekleta 4.-9. razreda 12.-15. julij: za srednješolce Informacije in prijave: Peter Pučnik ŽELIMLJE - PEŠ ROMANJE MLADIH NA KUREŠČEK 29.-30. avgust (petek - sobota) Namenjeno predvsem udeležencem programov Salezijanskega mladinskega gibanja (animatorji, udeleženci Uskovniških tednov, animatorji oratorija, drugi mladi ...). V Želimljem zbiranje do 20. ure, program v želimeljski športni dvorani, romanje mimo Golega na Kurešček, tam maša kmalu po polnoči. Vabljeni. Informacije in prijave: Peter Pučnik DUŠA - DUhovna Šola za Animatorje na Rakovniku Enoletni duhovni/molitveni program za udeležence in za druge mlade iz Salezijanskega mladinskega gibanja: starejše dijake, študente in mlade v poklicih. Srečanja so enkrat mesečno, v letu 2008-2009 bo to redno vsak drugi torek v mesecu, z začetkom ob 19. uri (do 21.30), od oktobra do maja (14. oktober, 11. november, 9. december .) Informacije in prijave: Marko Košnik, s. Marija Imperl DUHOVNE VAJE ZA MOLIVCE 10.-12. julij: KUREŠČEK 17.-19. julij: VERŽEJ Duhovne vaje - v letu družine - za molivce za duhovne poklice in druge, ki jim je blizu duhovnost sv. Janeza Boska in njegove matere Marjete. Za obe skupini velja: začetek v četrtek zvečer ob 18. uri s sveto mašo in sklep v soboto s kosilom. Informacije in prijave: Ivan Turk www.donbosko.si don Bosko - ijgdi dcpes za mlade RAKOVNIK - ROMARSKI SHODI PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA 15. avgust (petek). Svete maše ob: 7.30, 9.00, 10.30, 15.00, 18.30. Glavna romarska pobožnost bo popoldne ob 15.00. PRAZNIK MARIJINEGA ROJSTVA 8. september (ponedeljek), liturgični praznik. Svete maše ob: 7.30, 9.00, 10.30, 18.30. 14. september (nedelja), romarski shod ob 100-letnici blagoslovitve (tedaj še nedokončane) cerkve Marije Pomočnice. Svete maše ob: 7.30, 9.00, 10.30, 15.00 in 18.30. Glavna romarska pobožnost bo popoldne ob 15.00. POBOŽNOST ZADNJE NEDELJE 27. julija in 31. avgusta. Svete maše so ob: 7.30, 9.00, 10.30, 15.00 in 18.30. Romarska sv. maša je popoldne ob 15.00. Vedno priložnostza spoved. Vabljeni častilci Marije Pomočnice, sv. Janeza Boska, člani salezijanske družine, mladi in drugi romarji. Si želiš početi kaj ... ustvarjalnega? Zabavnega? Poučnega? i/p/}-{S~Y' Si ministrant? Hodiš v 5., 6., 7. ali 8. razred? Ne čakaj ... Prijavi se! Cena: 60 € (+ prevoz 10 €) MARIBORSKO POHORJE lnformacije in prij^ DOMINIKOV DOM Gašper M. Otrin, Don Boskov trg 1, Celje 17.-22. AVGUST 2008 041/558 310 | gashper@gmail.com JESENSKO SREČANJE ANIMATORJEV ORATORIJA 6. september (sobota), Ljubljana Rakovnik - od 9.30 do 17.00 Sv. maša, oratorijska tržnica, igra, koncert. Prijave: zdruzenje.animatorjev.oratorija@gmail.com; tel. 041/251.955 (Blažka Merkac). BLED - Marijin dom POČITNIŠKI TEDEN - Bled pod drobnogled. 11.-16. avgust POČITNIŠKO UČENJE TUJIH JEZIKOV (italijanščina, španščina, nemščina, angleščina) 21.-26. julij ZADIHAJ ŽIVLJENJE 18.-19. julij 23.-24. avgust Dobrodošli prostovoljci! Prijave in podrobnosti: Sestre HMP | Marijin dom | Partizanska c. 614260 Bled | www.hmp.si INFO Jure BABNIK | Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana | 01/42.71.342 | 041/856.452 | jure.babnik@salve.si s. Marija Imperl | Rakovniška 21 | 1000 Ljubljana | 01/42.88.376 | marija.imperl@volja.net s. Metka KASTELIC | Partizanska 6 a | 4260 Bled | 04/57.41.075 | 031/443.771 | smetka@volja.net Marko KOŠNIK | Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana | 01/42.73.039 | 051/337.556 | marko.kosnik@salve.si Gašper OTRIN | Don Boskov trg 1 | 3000 Celje | 041/558.310 | gasper.otrin@gmail.com s. Mira PEČE | Partizanska 6 a | 4260 Bled | 04/57.41.075 | 031/751.851 | mira.pece@volja.net Peter PUČNIK | Želimlje 46 | 1291 Škofljica | 01/47.02.123 | 040/530.315 | peter.pucnik@zelimlje.si Ivan TURK | Trstenik 23 | 4204 Golnik | 04/27.79.715 | 031/358.018 | ivan.turk@salve.si Jože Vidic | Tabor 29 | 1380 Cerknica | 041/728.293 | milan.kavcnik@salve.si 30 JULIJ—AVGUST 2008 | SALEZiJANSKi VESTNiK _inaši vzorii MOŽ, Ki JE ŽiVEL SANJE Tukaj moj dom, od tod moja slava Materna cerkev vesoljne salezijanske družine je bazilika marije pomočnice v Torinu. za 140-letnico blesti prenovljena v vsej lepoti kot mogočna zahvala mariji, ki si je sama izvolila ta kraj, kjer kot mogočna pomočnica uslišuje prošnje svojih otrok. Sv. Janez Bosko je bil prepričan, da vsaka opeka tega svetišča pomeni čudež dobrote nebeške zavetnice, zato je svetišče hotel kot izraz hvaležnosti mariji. Ko je lani neki župnik s skupino mladih obiskal baziliko Marije Pomočnice v Torinu, je presenečen povedal izkušnjo vseh: »V tem svetišču pa res vse vabi k zbranosti in zaupni molitvi.« Kako ne, ko pa je milostni kraj tako nabit z dogodki iz don Bosko-vega življenja, ki ga je Marija tako čudežno vodila. Marija si je ta kraj izbrala dvajset let pred začetkom gradnje, ko še don Bosko tega kraja v Valdo-ccu ob Pinardijevi lopi na prostranih travnikih v predmestju Torina niti ni videl. Sanjska videnja leta 1844 so dejansko nadaljevanje sanj, ki jih je don Bosko imel pri devetih letih. Prisluhnimo don Boskovi pripovedi: »Po dolgotrajni hoji sem se znašel na travniku. Zadihan zaradi utrujenosti sem se hotel usesti, toda Pasti-rica me je povabila, naj grem z njo. Povabila me je, naj pogledam proti jugu. Pogledal sem in videl polje s povrtnino. Poglej še enkrat, mi pravi. Ponovno sem pogledal in videl čudovito in veliko cerkev. V notranjosti cerkve je visel bel trak, na katerem je bilo napisano z velikimi črkami: Tukaj moj dom, od tod moja slava. Še vedno v sanjah sem hotel vprašati Pastirico, kaj vse te stvari pomenijo. Vse boš razumel, mi je odgovorila, ko boš s svojimi telesnimi očmi videl vse to, kar sedaj vidiš z duhovnimi očmi.« Naslednje leto so se sanje nadaljevale. Gospa mu je rekla: »Opazuj! Zagledal sem majhno in nizko cerkev (prihodnja Pinardijeva kapela), dvorišče in veliko množico fantov. Pokazala mi je drugo cerkev, dosti večjo in s hišo v bližini (cerkev sv. Frančiška Saleškega). Nato me je odvedla okrog te druge cerkve in mi pokazala prostor, kjer je bil vrt in nadaljevala: Na tem mestu hočem, naj bo Bog slavljen na poseben način. Ko je to izrekla, je stopila na kraj in mi ga z nogo natančno določila. Opazil sem, da je naju obkrožala nepregledna množica fantov; njih število pa še naraščalo. Nato sem zagledal velikansko cerkev (bazilika Marije Pomočnice) z mnogimi stavbami vse naokrog.« V tem vrstnem redu je don Bosko pozneje začel uresničevati, kar mu je bilo nakazano v sanjah. Leta 1846 je nastala Pinardijeva kapela, ki kmalu ni zadoščala, zato je bila leta 1852 zgrajena večja cerkev sv. Frančiška Saleškega; ker je tudi ta bila premajhna, je don Bosko začel leta 1862 uresničevati velikanski načrt bazilike Marije Pomočnice, ki je bila posvečena aprila 1868. Iz tega svetišča so odhajali don Boskovi sinovi po vsem svetu, od prve skupine misijonarjev leta 1875 vsako leto nove in nove. Tu so se vse po vrsti rojevale nove skupine salezijanske družine, vse pod varstvom Marije Pomočnice in po njeni mogočni in čudežni priprošnji. Člani salezijanske družine smo vabljeni, da obiščemo te svete kraje, da v duhu podoživimo vse milosti, ki smo jih bili deležni v svojem življenju po priprošnji Marije Pomočnice. Tam se lahko na svoje oči prepričamo, kaj je Marija storila po svojem zvestem sinu Janezu Bosku, ki je priznal: »Vse je storila Marija. Če bi stokrat bolj veroval in zaupal, bi storil stokrat več!« Kaj naj rečemo mi o sebi in o veri ter o zaupanju v Marijo Pomočnico in njeno materinsko priprošnjo? Priredil Tone Ciglar (po knjigi Sanjska videnja, Ljubljana 2006, str. 57-59). salezijanski vestnik | julij—avgust 2008 31 Oratorij, ki vsako poletje za nekaj dni poveže med seboj otroke, mlade animatorje in njihove voditelje, se v Sloveniji dogaja že 20 let. Začel se je leta 1988 ob 100-letnici don Boskove smrti, ko so salezijanci pripravili don Boskov šotor, ki je krožil po salezijan-skih župnijah in je imel vse značilnosti oratorija, ter s tritedenskim oratorijem, ki so ga isto poletje pripravile sestre hčere Marije Pomočnice v župniji Sv. Jakoba v Ljubljani. večino oratorijev vsako leto povezuje glavni junak iz literature, Svetega pisma ali izmed svetnikov, ki se prek zgodbe predstavi otrokom in jih na privlačen način navdušuje za veselo krščansko življenje. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, zgodba, kateheza, delavnice in igre ter seveda izleti, sv. maša in razne dogodivščine. Oratorij 2008 nosi naslov Odpri oči. v letu sv. Pavla bo predstavljena življenjska pot tega apostola narodov. Oratorij bo letos med počitnicami potekal že v več kot 250 župnijah po Sloveniji. Seznam krajev, kjer bo oratorij, ter čas dobite na spletni povezavi www.oratorij.net/datumi. Projekt Oratorij Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana www.oratorij.net | oratorij@salve.si