Št. 28. V Ljubljani, dne 10. julija 1938 Ami: » Mladega Marica smrt Pod črno goro, pod črno hosto, na sami turški meji so goreli rdeči ognji. So goreli rdeči ognji, okoli ognjev so ležali junaki, junakov vsak za deset sovragov. Ravnali so se na bližnje bo« je, junaško besedovali o dejanjih. Grla so si namakali z zlato rozoljo, zalagali telesa z mastno gnatjo. Je bese-doval prvi. ' listja in trave, pravo čudo da jih je zemlja držala. Jaz pa skoro sam in še kakih sto mojih. Je šel boj sem in tja, tja in sem, pa me mine potrpljenje. Sabljo okrenem na plosko in treski lopi in lopi po Turkih. Tako sem jih gnal pred seboj in naravnost v Donavo. Zdaj sem vrgel še sabljo za njimi, to pa s tako silo, da se je napravil »bogami, mahnil sem, sem mahnil s tako močjo, da sem odsekal glavo in še pet smrek naokoli.« »To sd dobro storili« je vzkliknil drugi. »Poslušaj pa mene. Hudo smo sukali pod Siskom sablje. Pred menoj Turka kot listja. Polomil sem že kopje in sabljo, pa zaženem še kij mednje. Ga zaženem, ga pomerim počez, tako mi Boga dragega!, je zletel skozi vso vojsko od prvega do zadnjega, da je nastala gaz, kot bi pokosil sedem redi najlepše trave.« »In jaz.!« pravi tretji: »Pod Belim gradom je bilo. Tudi tam Turkov kot vrtinec in je vse pogoltnil vase.« »Hohoho! Hahaha!« so se krohotali junaki, da se jim je rujno vino polivalo čez mastne brade in so se morali držati za trebuhe. Tako so besedovali gole in kosmate, dokler ni mesec pogledal izza črne gore, pod to črno hosto na junake. »Treba bo osedlati konje, da pojeiz-dimo na op rez,« se je spomnil tisti, ki je odsekal glavo pa še pet smrek na en mah. »Vesti imam, da je nad Kolpo turški tabor. Deset tisoč mož in pet tisoč kortj. Blaga in zlata v šo« torih za petdeset let veselega živijo- nja, za rozoljo in mastne krače vsakemu od nas. škoda, samo devet in trideset nas je zbranih- Premalo nas je. Ko bi se nas zbralo štirideset, bi zalegli dovolj, pa še eden bi nam hodil Sreveč, tako mi vere. Počakajmo, mor-a še kdo prijezdi« Ni še dobro izgovoril, se zasliši iz »Živel mladi Marko 1 Živel naš po« glavar I Nad Turke 1« so vzklikali, rož-ljali z orožjem in se objemali od navdušenja. Hitro so pogasili ognje. Pet časov potem je vseh štirideset junakov že jahalo proti Kolpi do skrivne, samo njim poznane plitvine, Mladi Marko gozda peket. Ročno so zgrabili za orožje in se postavili v prežo. Čez jaso sem pa je prijezdil sam mladi Marko na svojem belcu. »Junaške vam sreče, štirideseti sem Tam jaz,« je pozdravil s konja »Pa menda nisi mladi Marko? Seveda sil« je vzkliknil tisti, ki je bil z kijem pomedel Turke. Zdaj so ga spoznali že vsi, kako ne, saj je slovel daleč naokrog. Zagnali so vesel krik, objemali mladega Marka, da je kar ječal pod junaškimi objemi »Zdaj bo pa tega nemara zadosti,« je rekel mladi Marko in sedel mednje k ognju. »Jezdil sem mimo turške vojske. Šotorov je tam kot golobov na polju. Straže kurijo ognje. Zdaj še ne računajo da jih bi kdo napadel. Naša vojska pride šele za tri ali štiri dni semkaj. Če ste pa vi iz pravega lesa, udarimo kar sami nanje in sicer še danes, pred zoro. Baš pravi junaki smo skupaj. Uplenimo kaj blaga ki vam ga bo, kakor vidim, kmalu zmanjkalo.« Je med junaki navada že od nekdaj, da ni nobeden bolj boječ od drugega. Kar eden, to drugi, to vsi. Čim bolj nevarno, tem zabavnejše, saj smrt je junaku družica. Zato so zdaj vsi za-spBfc se je splazil naprej, toda se je malo za tem že vrnil z vestjo, da so straže pospale. »Pred zoro, in zora bo kmalu, napademo v skupinah z osmih strani, da bodo mislili koliko nas je. Hej, to bo vesel plesi Velja?« je vprašal. Kako pa da velja, niti vprašati ne bi bilo treba.. Komaj da se je zora malo zgenila, so udarili kot bliskovi čez Kolpo nad speče Turke. Z osmih strani so sekale sablje, na osmih straneh so odpirali rane, da je tekla kri iz turških teles. Mladi Marko je kmalu za streljaj pred sabo zagledal šotor samega turškega paše. Ni se menil za krik in vik, ne za krive sablje in pisane turbane, nego se je pognal v metež naravnost proti šotoru. In to ni bilo pametno. Turki so kar rastli iz tal, čeprav je vse sproti posekal.. Iz vseh strani so drli nadenj, lezli so pa še novi in novi iz šotorov. Sek! je udaril na levo. sssekl, je mahnil na desno, belec pa je s kopiti podiral vse, kar se mu je postavilo pod noge. »Allah akbar!« 90 besneli Turčini. Malo manj kot vseh deset tisoč hand-žarjev je bilo že švignilo iz tokov. Pritisnili so nadenj kot volkovi od vseh strani. Zdaj šele se je mladi Marko zavedal, da je odrezan od svojih to- tttrišev. Izgubljen sem, je pomislil, kri bou je pa že lila iz mnogih ran. To bo konec, kot mi ga je obljubil sam sveti Mikula, je vesel pomislil in sipal udarce na udarce. Prisekal se je do svojih, toda tudi ti so že omagovali. Prvi junak je udaril, tisti, ki je nekoč odsekal glavo in še pet dreves na en mah. Toda za vrat ga je zadelo krivo jeklo in zdrknil je s konja. Nameril je drugi, tisti, ki je s kijem napravil po turški vojski gaz za pet pokošenih redi najlepše trave. Zadela ga je pu* ščica v belo grlo. Je švignil s sablji-oo tretji, tisti, ki jo je nekoč bil zagnal v Donavo, da je napravila vrtinec, ki je potegnil Turke vase. Tudi njega je našla junaška smrt. Mladega Marka pa je za sedaj čuval še sam sveti Mikula. Saj mu je bil obljubil tudi še to, da bo pokopan v domači zemlji. Divje se je boril, izpod meča so se mu sesipali kupi turških trupel, toda smrtne rane še ni pre-jel. »Hej, sestrica Alenčica! Glej, to je pokora za smrt, ki sem jo storil Zari-ki!« je kriknil na ves glas in zdaj ga je prešinila silna bolečina, da je sko-ro omahnil. Toda še se je boril, še mu je pelo jeklo bolj kot kedaj, vse dotlej, dokler se ni dosekal v svobodo, v svobodo na kršoonsko zemljo... Pod črno goro, pod črnim gozdom, na sami meji, gori en sam žarek ogenj. Okrog ognja sedi trideset junakov, ki so se rešili, a eden izmed njih je težko ranjen. Mladi Marko je, na zemlji leži, iz srca pa mu uhaja kri, živa kri. Zadnje besede govori. Nihče mu ne sega v besedo. »Kakšne so moje rane? črne ali rdeče?« vpraša. Vsi molče, strme, obračajo poglede drugam. Torej so rane črne. Rane smrtne. Mladi Marko ne stoka, skoro vedro govori: »Dragi bratje moji, ne pustite me tu v črni gori. Nego me nesite v ravno polje pri svetem Ivanu . . Jamo mi kopajte pri svetem Ivanu. Po puško globoko, po sabljo široko. Notri mi pogrnite moj vezeni suknjič, nanj položite moje grešno telo--V gomilo zasadite mojo bridko sabljioo, nanjo privežite mojega konja belca. Naj se žali za menoj, ker se drug ne bo. Saj bi se Alenčica, sestrica moja, ko bi vedela, kakšen sem in kaj sem ... Na* sadite mi vrt okoli groba. V njega za- sadite kito rožmarina, kito rožmarina, kito pelina. Delajte mi klopco okoli mojega groba. Kdor truden pride, na klopco sede, naj ma reče: 'Bog se mu smili duše P« Težko je že govoril mladi Marko. Srčna kri mu je bolj in bolj počasi kapljala iz srca. Pogled mu je postajal moten kot od žalostne ptiči ce, a še se je premagal, še besedoval sklonjenim junakom, skelele so jih oči od solz. Ne od solz, saj junak ne joče nikoli. Ne joče če umira sam, ne joče niti, če mu gine bojni drug. Tišje in tišje je besedoval mladi Marko: »Kopajte mi studenec kraj groba. Kdor truden pride, vode se napije in se mene spomni Utrga si rožmarin, moje ime povč. — Zasadite jablano. Lačen pride, utrga jabolko, dobro mah sli name, za dušo mi vzdahne.« Zelo se je že utrudil. Mrtvaški pot mu je stal na širokem čelu, na čelu hi med temnimi lasmi Toda še je tlela iskra. Še je govoril luni nad seboj, poredno'se je nasmihal v zadnji uri. »Moji svat je bodo drobni črvi. »h. Moji godci, drobni ptički. Veter bo pihljal... Dežek bo rosi!... Ltmica svetila in to zlato sonce... Te pisane srake bodo regetale... te črne vrane, bodo, mi ža-lo-vale ... —« Nenadoma pa se je vzpel, vrgel roko in zakričal kot v najhujšem bojte »Udri! Udriii! Naprej I« In padel je vznak, nazaj v zeleno travo, v zeleno travo mrtev mladi Marko. — Junaki so pomolili za svojega mrtvega tovariša. So okrasili bledo truplo mrtvega druga Vzdignili so ga na svoje rame in odnesli izpod črne gore, skozi črne gozde vse tja na polje svetega Ivana. Storili so kot je zaprosiL Še enkrat so pomolili za njegovo dušo, potem pa so odjezdili v druge bo« je, po slavo, ki jo spleta junakom sama smrt Kdor se je poslej ustavil na grobu mladega Marka, na grobu z rožmarinom, grenkim pelinom, če je utrgal jabolko ali se napil iz studenca, vsak se je spomnil duše mladega junaka, vsak se je pomolil zanj, vsak je vzdih-nil za njim ... Tega je že davno. Za grob, za zeleni grob na polju svetega Ivana zagotovo nihče več ne ve. Kajti tega je že davno, davno, Nova obleka Pleščeve Micke Dolga je pot od bombaža, ki je rasel nekje daleč, tam v Braziliji, pa vse dotlej, da so ga predelali v predilnici v tkanino, iz katere bo dobila Pleščeva Micika novo obleko. Dolga res dolga je ta pot. Nešteto ljudi se je znojilo na njej. Pisatelj Oskar Hudales, učitelj na prijaznem Štajerskem, nam je povedal obilico takih storij v »Zgodbah o bombažu«. Zgodbe se začenjajo na obrežju Mississipija, očeta voda, v tistih časih, ko je bil tedanji človek še kaj preprosto oblečen in ni imel posebnih težav, kadar si je kupil »novo« obleko ... Ko pa se je človek civiliziral in je začela mešati ljudem glave gospa Moda, je prišel v veljavo bombaž — belo zlato Amerike. Pet mesecev se zamudimo v Braziliji, na posestvu dona Pedra Rosasa, ki vrže v zemljo seme in stori vse, da bi pridelal čim več belega zlata Svet povprašuje po bombažu. Enim bo za ob* leko, drugim strelivo ... trejim za obveze pri nesreči za strelivi ... Zanimivo nam kaže Hudales življenje na brazilskih kamposih, težave tamkajšnjih delavcev zlasti v delavcih Antoniu. Miguelu in Ču*tehu. Vsak je z drugega konca sveta, Ču-Teh celo z obrežja Rumene reke. Potem se premaknemo v Hamburg, kjer se seznanimo z borzijancem gospodom Braunom. Spoznamo življenje finančnikov, tistih, ki imajo svetovno gospodarstvo v svojih rokah. Joca Boškovič je skromen dalmatinski mornar, pa ima tudi svoj delež v zgodbah o bombažu. Brezposelnost ga je pognala daleč, daleč, v Bajhi, velikem pristanišču Brazilije, čaka na ugodno priložnost, da se odpelje v domačijo. Gospod Braun iz Hamburga mu pride nasproti: naroči ladjo bombaža, Joca Boškovič, naš rojak, najde zaslužek in se pripelje v domačijo. Res je. da je zadela gospoda Brauna med potjo huda nesreča: med vožnjo se je vnel bombaž in vsa ladja je zgorela. Pa nič zato! Joca Boškovič zna plavati do brega, gospod Braun pa je imel ves tovor visoko zavarovan in bo zaslužil zdaj še več kakor pa s kupčijo ... V srce nas zagrabi čitanje o nečlo* veškem življenju uboge kitajske dece. Stopamo po predilnici v Šanghaju in trpimo ob pogledu na izsušena telesca mladih delavcev — otrok. Zanje ni iger, zanje ni zraka, zanje ni sonca ... Selfaktorji ropotajo, deca dela od ranega jutra do kasnega večera za borno plačo 3 dinarjev ... Sužnji I Sužnji! .. Od tam skočimo nazaj v dobo mostiščarjev. Na Ljubljanskem barju in pod Krimom prisluhnemo davnemu življenju, ko se je tedanji človek oblačil še v kože divjih zveri. Živahno nam opisuje pisatelj, kako je prišlo tedanji ženi na misel, da bi uporabila pr- va rastlinska vlakna. V jezo sodobnic je po dolgem razmišljanju stkala prvo obleko in presenetila vse... Vse mostišče je občudovalo njen izum. Zgodbe so potem naslonjene na razne čase in kraje naše države: v dobo kolovratov, lanu in veselih prizorov po slovenskem podeželju, ko so naši pradedje in prababice peli pesmi o teri-cah in predicah. Potem se zamudimo pri modernih tkalnih strojih v Mariboru, potujemo na naš jug, koder sejemo že tudi ju* goslovanski bombaž. Zanimiva je seja v naši prestolnici, kjer prisluhnemo razgovoru ministrov, kako osamosvojiti Jugoslavijo, da bi sama pridobivala dovolj belega zlata. Peter Brezar je fant naše vasi, tovariš Antonia, Ču-Teha in Miguela. Naposled najde tudi on delo in z novimi nadami na lepše življenje hiti v borzo dela in nato z lističem v tovarno, kjer ropotajo stroji najlepšo pesem: pesem dela in življenja. Na vse kriplje hiti Peter Brezar in stotine drugih pomagačev. da dobi Ple-ščeva Mieika čim preje in čim lepšo obleko. Na zanimiv in sila poučen način nam prikazuje Oskar Hudales življenje in delo na poti od bombaža do preje. Mnogo številk navaja v svojem delu, ki bodo nudile dovolj opore mnogemu računarju, plasti pa učiteljem in učencem pri šolskem delu. Saj segajo mnogi učitelji radi po takih knjigah, ki jih povežejo s svetom in jim nudijo snovi, da poživijo delo med šolskimi stenami. Hudalesu smo za njegovo zadnjo knjigo hvaležni! Zelo hvaležni! Dobro mu je uspela! Minuli so časi, ko so čitali mali pismouki le pripovedke o čarovnicah, zakletih gradovih in lepih grajskih gospodičnah. Današnje življenje je trdo in skopo. Že otrok naj spozna pravo stran življenja iz knjig in šole. Naj bo pripravljen na vse, kar ga čaka v bodočnosti. Kajti le tak otrok se ne bo po* tem izgubil in ne razočaral. Vedel bo, da ni ob poti v življenje le cvetk, temveč tudi obilo trnja. Hudalesove Zgodbe o bombažu je izdala Mladinska Matica v Ljubljani. Posrečeno je ilustriral knjigo Fran Mi-helič, ki je s svojimi prispevki močno poživil že itak pestro dejanje. Knjigo. je natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Knjige Mladinske matice so med najcenejšimi, kar jih izdajajo slovenska založništva. Hudalesove Zgodbe o bombažu bodo radi čitali mladi in stari. Zlasti še seveda številni delav- ci v tekstilnih tovarnah. Spoznali bodo pot, ki jo prehodi bombaž, preden dospe v roke slovenskega tkalca. Knjigo dobite pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, v Šelenburgovi ulici. Poverjeniki Mladinske matice pa so skoraj na vsaki šoli, kjer imajo učitelja, ki želi, da dobi njemu zaupana mladina v roke dobro in ceneno slovensko besedo. Tudi potom poverjenikov boste lahko naročili knjige Mladinske matice. Jože Zupančič. Sumi Ignacij, dijak: Pesem noči Solnce večerno se od poljan je tiho poslovilo, v globočine svojih sanj se je potopilo. Blesteči ognji so v oblakih za večno ugasnili, mrakovi temne so zavese čez nebo zagrnili. V neslišnih sanjah so tedaj luči se prižgale, a za gorami daleč tam so bel« vile vstale. Kako uporabim svoj prosti čas VAZE. Pomlad je prinesla s seboj mnogo cvetic. Mnogokrat se vrnete domov s polnim naročjem cvetja, radi bi ga kam postavili, a nimate primernih posod, imate samo stare kozarce, pločevinaste škatle, lončene, mnogokrat okrušene lonce — tega pa v sobah ne marajo. Lepih, dragocenih vaz vam mamica ne da v roke, ker taki predmeti kaj radi zdrsnejo iz rok in od vse lepote ne ostane drugega kakor nekaj črepinj. »Mlado Jutro« vam danes razloži, kako si sami napravite lepo vazo, ki jo boste lahko postavili tudi v naj« elegantnejšo sobo. Vzemite kozarec, lonec, pločevinasto konzervno škatlo ali drugo posodo, ki sme biti okrušena, zdrgnjena, samo da ne pušča vode. Emajlirane in pločevinaste posode je dobro prej odrgniti s steklenim papirjem, da niso povsem gladke a to ni neobhodno potrebno. Pri steklarju kupite nekaj kita in ga dobro pregnetite. Biti mora zelo mehak. Z njim obložite zunanjo stran posode razen dna. Tudi zgornji rob mora biti zadelan, da se posoda prav nič ne vidi. Ko imate vse lepo obloženo in namazano, lahko pobarvate s katerokoli barvo, zlasti zlatobronasta je priporoč- ljiva. A nikar ne dajte, da bi se vam kit osušil. V vsaki hiši imajo ostanke potrtOi zrcal, barvastih stekel, stare steklene bisere, ki jih nosijo deklice okoli vratu, pisane kamenčke, vse to porabimo za vaze. Priporočljivo je, da zbirate tak drobiž v posebno škatlo. Ta mala ogledalca. stare steklene drobce, pisane kamenčke, lepe gumbe, steklene korale in bisere vtisnemo v kit. Ni treba, da so koščki stekla in zrcal enako veliki in pravilnih oblik, bolj ko je različno, bolj pisana je vaza. Iz tiste pisane šare lahko napravite v kitu različne ornamente, ali jih pa vtisnite, kakor nanese. Ko ste to izgoto-vili, pustite vazo, da se posuši. Tako dobite lepo, okusno posodo, ki bo kras vsaki sobi. Prav tako lahko okrasite cvetlične lončke, v katerih rasto sobne rastline^ Paziti pa morate, da se kit med delom ne posuši, da razvrstite pisane drobce enakomerno na vse strani, ne da bi bilo vse na eni strani, na drugi pa nič. Pozneje pazite, da ne poli jate vaze z vodo in je ne obtolčete. Ce se vam pa kdaj kaj okruši, zamažite s svežim kitom, pobarvajte in obložite z drobci. Zdaj pa na delo, Jutrovi prijateljčki, v vsaki sobi mora biti polno cvetlic, vaze si pa sami napravite. Slaba kupcifa »Milan,« je rekla nekega dne gospa Svetlinova svojemu možu, »zdaj si moraš dati napraviti novo obleko. Kar da* nes pojdi h krojaču, drugače boš spet pozabil.« »Dobro,« je rekel gospod Svetina in se odpravil h krojaču; zmerom je rad storil vse, kar je hotela njegova žena. Pri krojaču je izbral blago in mojster mu je vzel mero »Koliko bo stala obleka?« je vprašal gospod Svetina. Krojač je nekaj časa premišljeval, nato je rekel: »Z vsemi pridatki vred bo stala dva tisoč dinarjev.« »Kaaaj? Dva tisoč dinarjev?« je za-vpil Svetina. »Človek ali ste zblazneli?« »Saj to ni mnogo, obleke vam vendar ne morem podariti« je odvrnil krojač. »Dva tisoč dinarjev!« je zajecljal gospod Svetina in se sesedel na stoL »Pri kakem drugem krojaču bi motali še več plačati — a ponudim vam tole,« je rekel krojač, ki je bil znan šaljivec: »Računal vam bom od obleke samo gumbe, blaga, podloge, dela in vsega ostalega pa ne.« »Nu, in potem bi mi zaračunali vsak gumb po sto dinarjev in bi s tem napravili dobro kupčijo.« »Ne, je odvrnil krojač, »to je čisto K stena kupčija. Na obleki bo 34 gum-v. Za prvi gumb mi boste plačali 1 paro, za drugega še enkrat toliko kakor za prvega, za tretjega še enkrat toliko kakor za drugega in tako dalje. Plačali boste samo v parah in verjemite mi, imeli boste krasno obleko.« Te besede so gospoda Svetino kar ganile. Veselil se je, da bo plačal račun za tako lepo obleko v parah. Po» godila sta se in gospod Svetina jo je veselo mahnil domov. Čez teden dni je dobil obleko: bila je res lepa Ves srečen je plosnil z rokami in obraz mu je zasijal. Ko se je njegovo veselje nekoliko poleglo, je šele zapazil ženo, ki se je bila vsa onemogla zgrudila na stol. V trepetajočih rokah je držala račun. Gospod Svetina je vzel list v roke in bral: Račun za gospoda Milana Svetino, tu. Popolna obleka: gumbi zaračifnani po 'dogovoru. 1 gumb 1 par 2 m 2 t* 3 m 4 » 4 m 8 n 5 v 16 n 6 » 32 w 7 » 64 » 8 » 128 m 9 i* 256 n 10 n 512 n 11 v 1024 n 12 » 2048 m 13 m 4096 n 14 » 8192 » 15 » 16384 m 16 » 32768 n 17 » 65536 n 18 n 131072 m 19 » 262144 m 20 n 524288 m 21 • 1048576 m 22 m 2097152 » 23 w 4194304 » 24 n 8388608 » 25 n 16777216 » 26 33554432 » 27 m 67108864 S 28 , 134217728 , 29 „ 268435456 . 30 „ 536870912 „ 31 * 1073741824 . 32 „ 2147483648 . 33 . 4294967296 „ 34 „ 8589934592 , 34 gumbov: 17179869183 par skupaj, ali preračunano v dinarje: 171 milijonov 798.691.83, to je z besedami sto ena in sedemdeset milijonov, sedem sto osem in devetdeset tisoč, šest-sto ena in devetdeset dinarjev, tri in osemdeset par, kakor je bilo dogovorjeno. Svetina pa le ni bil tako neumen, kakor je mislil krojač. Nekaj časa je divjal po sobi, a nato se je zdajci namuznil. Porezal je vseh 34 gubmov z obleke, jih zavil v papir in zavitku priložil dopis te-le vsebine: »Obleka, zaračunana po številu gumbov: 171,798.691.83 Din. To vrednost vam vračam v obliki priloženih 34 gumbov. Po tem takem sva bot« Danilo Gorinšek: Polžja hišica Tole pa je taka hiška, ki še manjša je, ko taiška danes tu je, jutri tam, potlej roma bogve kam. Danes solnči se v višini, jutri se hladi v dolini, Da spoznaš jo, brž poprosi polža, ki s seboj jo nosil Naš fantek Z ročicami ves dan prijema, ničesar ni doslej prijel z noži ca mi neutrudno brca, a ni nikamor še p riše L Pa kaj, če ni prijel ničesar, če ni prišel nikamor še, prijel močno me je za cfa&a a zbrcal se mi j« — t srcel Valjhun: Beta dva, bela oblaka Bela, dva bela oblaka, mojim voli čem enaka, urno kobalita — kam? Veter pomladni ju žene v druge dežele zelene ... O, le hitite drugaml Mlada voliča bom vklenil daleč po svetu bom krenil, bič bo zažvižgal: hi—ho ti Meni ni tukaj ostati, zbogom vi, oče in mati, — moram, jaz moram na pot. Jaz sem vam hitro dorasel, jaz sem voliča napasel. Videl in vedel bi rad, kake so ceste na tujem. Jaz tako rad potujem, saj je na svetu pomlad. Manica: Mihec in Muhec Mihec sreča Muhca in ga pocuka za rokav: »Muhec, ti ki si poln vseh muh, povej mi kaj zanimivega, no!« »Rad ti ustrežem, prijatelj Mihec In sicer ti povem nekaj, kar sem videl in doživel sam. V nedeljo popoldne sem imel nekaj opraviti v tisti gostilni tam za župno cerkvijo. Gostilna je bila kar nabita pivcev. Pri peči okrog tiste vegaste mize so sedeli štirje možakarji in igrali. Pa za denar so igrali, veš. Pri igri je pa že tako: eden dobi. drugi zgubi Postal sem radoveden, komu izmed njih se bo nasmehnila sreča in katerega bodo »osušili«. Čakal sem in ob koncu dočakal nekaj neverjetnega.« »Kaj pa takega?« »I, kaj — vsi štirje so dobili. Izgubil ni nobeden!« »To je pa čudno, Muhec. Res je čudno. Kako so pa potem igrali?« »O, kar pravilno in še prav lepo so igrali. Ti štirje možakarji so bili nam^ reč igralci — muzikantil« Križanka 1 2 3 i4 5 6 7 8 j 9 10 11 i Vodoravno: 1. nedoločena količina; 4 smer gibanja; 6. luč jugoslovenstva; 8. gibanje; 9. pristojbina; 10. poljska cvetica; 11. naselbina. Navpično: 2. upad morja; 3. tekoča voda; 4. kuhinjska posoda; 5. južno drevo; 7. prvi poganjek vsajene rastline. Zlogovsiica Sestavi iz naslednjih 20 zlogov: bo-ce - dut - e - er - ijs - ja - je • li » mir -ne - než - se - sel - ta - tah - tan * tev -u - zus 10 besed pomena: 1. država v Severoameriški Uniji; 2. kmečko delo; 3. južni grm; 4. pokrajina v Nizozemski; 5. del obraza; 6. začimba; 7. žlahtni plin; 8. vsemirski obok; 9. Odrešeni-kovo ime; 10. vas v Slavoniji, železniška in parobrodna postaja na Donavi — da bodo dale začetne črke od zgoraj navzdol izraz vrline, ki kaže plemenitega človeka le tedaj, če ne pričaku« je, kar bodo dale končne črke od zgoraj navzdol. Uganka Gospod, ki mnogo potuje, je dejal na ulici prijatelju, ko sta se pozdravila: »Drevi Celje—Tunis!,« mu pomahal in izginil za oglom. Kaj je doti čni gospod? Rešitev uganke Vse mičel Spredaj v, zadaj e je treba dodati. Rešitev satovnke 1. pomlad, 2. kumara, 3. platno, 4. Morava, 5. tolmun, 6. mlačva, 7. nav-ček, 8. naloga, 9. opanke, 10. Dečani, 11. jagoda. , Oton Zupančič: V zarje Vidove.