PROBLEMATIKA NAREČIJ Zinka Zorko Opis žage, mlina in oglenice v govoru Selnice ob Dravi Razprava prinaša predstavitev severnoštajerskega selniškega govora na fonološki in morfološki ravni, skice že opuščenih žag in mlinov v Bistriškem jarku s še živim strokovnim izrazjem in skico oglenice, kakršne še danes kadijo ob potokih. Pripoved o tehnologiji dela na žagi, v mlinu ter pri pripravi oglenice je zapisana v selniškem govoru. In the study the author describes the Selnica dialect from northern Styria at the phonological and morphological level, with drawings of abandoned sawmills, mills and a water wheel in Bistriški Jarek, including technical terms which are still in use today, and a drawing of a charcoal pile of the kind which are still smoking today by streams. The sawmill and mill technology as well as the making of a a charcoal pile are described in the Selnica dialect. V Dravski dolini se je pojavil človek proti koncu paleolitika v časih olševske kulture. Iz neolitika so našli sledove človeka na Kapli, pri Ožbaltu, na Slemenu in v Kamnici. Konec 6. stoletja so prihajali Slovenci v ta svet iz dveh smeri: z vzhoda do Selnice, od zahoda pa do Remšnika in Brezna. Stike med panonskim in koroškim tokom je oteževal od antike se razraščajoči dravski gozd med Breznom in Falo. Dravski gozd je pomenil sredi 7. stoletja mejo med svobodno Karantanijo in obrskim vzhodom. Karel Veliki je zavladal Slovencem na obeh straneh te prirodne meje. V času njegovega vladanja je stekla po Dravi za dolga stoletja meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom. Spodnji rob dravskega gozda pri Rušah in Selnici se je spremenil leta 828 v mejo med Karantanijo in Spodnjo Panonijo. Dravski gozd je že od konca 10. stoletja do srede 12. stoletja ločil Koroško vojvodino od Krajine onstran gozda. Z ustanovitvijo šentpavelskega samostana v Labodski dolini 1091 se je začel za Dravsko dolino hitrejši razvoj. Po letu 1147 je prenehala obstajati meja med Dravsko in Karantansko krajino po kozjaških slemenih in krajini sta se polagoma zlili v deželo Štajersko. Glavni dedič Bernarda Spanheima v Dravski dolini je bil šentpavelski samostan. Po naselitvi Slovencev z dravograjske in mariborske strani je napolnjevala vmesni prostor med Ožbaltom in Selnico zahodna skupina, in to prej v višinah kot ob Dravi. Naselitev je tekla tudi na Vurmatu. Konec 11. stoletja najdemo zapisana imena: Vurmat, Bistrica, Selnica, Kamnica. Sredi 13. stoletja so uredili mejna vprašanja s sosednjo ivniško in arveško gospoščino tako, da so določili kozjaške grebene do zahodnega izvira Črmenice in dalje ta potok na vzhodu kot ločitveno črto. Vzhodni Kozjak razen Vurmata so naseljevali Slovenci iz mariborske strani do Selnice, tako tudi Boč, Slemen in Jelovec. Promet je tod stekel konec 11. stoletja. Za zveze med Dravogradom in Mariborom so uporabljali obhodne poti po avstrijskem prehodnem ozemlju. V Dravsko dolino je vodilo nekaj poti prek Kozjaka: prek radeljskega prelaza in ob Bistrici od Lučan do Bistrice. Vodilni srednjeveški gospodarski panogi sta bili poljedelstvo in živinoreja, gojili so tudi vinsko trto, ki so jo po vzhodnem Kozjaku razširili že Rimljani; razvili so tudi žagarstvo, les pa so odvažali s splavi. Krajevna skupnost Selnica ob Dravi združuje 12 naselij: Janževo Goro, Spodnjo Selnico, Zgornjo Selnico, Črešnjevec ob Dravi, Falo, Gradišče na Kozjaku, del Vurmata, Spodnji Boč, Zgornji Boč, Veliki Boč in Spodnji Slemen. Naselju ob cesti proti Duhu in proti Pecu pravijo clomačini Bistrica s koroškim naglasom. Potoku, ob katerem teče skozi Spodnji Slemen cesta na Duh, pravijo Habidov potok, tudi Repičev potok, nikoli pa ga ne imenujejo z besedo Bistrica, vendar celotni jarek imenujejo Bistrička groba. Tod je bilo še do polovice 20. stoletja veliko žag in mlinov, pa tudi kovačije, ki so izkoriščali vodno moč. Zapisano narečno strokovno izrazje ob skicah naj ohrani spomin na žage in mline. V tem jarku še danes žgejo oglje v oglenicah ob potoku, zato je opisan tudi način pridobivanja oglja. Besede so zapisane v narečni podobi, zato je potrebno predstaviti tudi govor. 1 Selniški govor spada k severnoštajerskemu kozjaškemu narečju. Na zahodu pri Gerečji vasi, na Fali in na Vurmatu meji na koroško severnopohorsko - remšniško narečje, na vzhodu pa se pri Urbanu in Rošpohu že pričenja panonsko goričansko narečje. Na sever se do državne meje pa še čez širi duhovski govor, na desnem bregu Drave pa se govori selniškemu podoben ruški govor. 1.1 Naglasne razmere Selniški govor ima lahko dolge in kratke naglašene samoglasnike v vsakem besednem zlogu. Besedna intonacija je padajoča. Kratki ali dolgi končni ali nekončni naglas se umika za zlog proti začetku besede, novonaglašeni zlog je lahko kratek ali pa že podaljšan. Naglasni umik na e, o in polglasnik je izvršen, široki e je dolg ali kratek, umično naglašeni o je ali kratek in širok ali pa se pojavlja refleks a: ’te:ta, ’zemla; ’noga, ’pa:tek ,potok’, ’me:gla, s’te:za. Govor pozna tudi mlajši naglasni umik tipa ’nebo ’neba, 'moust ’mousta / ’mosta. Podoben umik je znan tudi pri moških osebnih imenih: ’Amton, ’Ma:rtin, ’U:rban, FTomce. Naglasni premik v krajevnem imenu Bist’ri:ca je koroški. Naglas lahko preskoči na predpono: ’po:znam, ’pomije. Posploši se lahko ena izmed naglasnih oblik: so ’be:jžali, so se ’vornili, so ’padali, so ku’pu:vali, so porde’lu:vali. 1.2 Samoglasniki 1.2.1 Dolgi samoglasniki Selniški govor pozna naslednje dolge samoglasnike: i: u: e: Q: e: O: e:i 0:11 +31' a: Dolgi i se govori v vseh besednih zlogih; nastal je iz praslovanskih i in y v dolgih zlogih: ’xi:ša, ’li:pa, ’pi:šem, ’ri:ba, s’vi:ja, ’vi:dim, ’zi:ma. Zanimivo je, da je v nedoločniku iz akutiranega i nastal polglasnik: ’vadet, ’vi:dim; polglasnik se pojavlja tudi v besedah: ’žo:gin ’last, ’zat; gre za neimenovalniško osnovo po naglasnem umiku. Dolgi u se pojavlja v vseh besednih zlogih kot naslednik praslovanskega dolgega u; pojavlja pa se tudi kot odraz etimološkega o pred j: k’ru:xa, ’ku:pa, ’lu:č, ’lu:plem, g’nu:j, ’lu:j. Dolgi ozki e je pogost fonem, saj se pojavlja kot odraz dolgega polglasnika, nosnega ?, novoakutiranega e in staroakutiranega jata (poleg širokega e): ’ve:s, ’de:jn, ’le:jn (pred n se razvije parazitski j); ’me:ša, ’pe:xne, ’pe:sji, u’se:xne, z’ge:ne; ’pe:t, ’ve:žem, ’ze:be me, ’de:tela; ’me:čem, ’ne:so, ’pe:ko, pog’re:ba, ’re:ko, ’se:dn, ’ce:sta, ’l^:to, ne’ve:sta, ’pe:na, st’re:xa; ’me:li, se’de:li. Slišimo ga tudi v prevzetih besedah: fre:ta, ko’fe:, ’re:š, ’ce:kat, tab’le:ta, ’ze:lx, ’že:gn. Dolgi ozki o je naslednik dolgega nosnega q in novoakutiranega etimološkega o, govori se pa tudi v prevzetih besedah: ’go:bec, ’moxlar, ot’ro:bi, ’gp:ba, ’ko:ča, ’to:ča; ’xo:ja, ’ko:ža, ’no:sim, p’ro:sim, š’ko:da, ’vo:Zim; k’lo:box, ’o:for, ’tp:bla. Dolgi široki e, ki se lahko izgovarja rahlo diftongično, je odraz za umično naglašena e in polglasnik, za kratki polglasnik, v določenih slovničnih kategorijah se pojavlja kot refleks za staroakutirani jat kot edina, lahko pa tudi kot variantna oblika: ’če:lo, ’ne:sem, ’ne:sla, ’re:čem, ’re:kla, ’te:ta, ’že:na; ’če:bar, ’me:gla, ’pe:kl, s’te:bar; ’pe:s, ’te:š; ko’le:na, po’le:na; m’le:la, se’de:la, ’žive:la (ta široki e se izgovarja diftongično kot ee:); ’re:zat / ’re:izat, ’de:lat / ’de:ilat. Dolgi široki o je zastopnik dolgega a v nevtralnem položaju ’o:pno, d’vo; x’ro:st, ko’vo:č, ’mo:lo, ’mo:ti, p’ro:x, v’ro:k; ’mo:trat, ’no:x; ’to:lat. Dvoglasnik e:i zastopa praslovanski stalno dolgi jat in dolgi cirkumflektirani etimološki e; govori se tudi v prevzetih besedah: ’be:ili, be’se:ida, b’re:izje, g’re:ix, ’le:ip, ’me:ix, m’le:iko, s’me:ix, s’ve:iča, z’ve:izda; ’le:it, ’pe:ič. Dvoglasnik o:u je odraz praslovanskega dolgega cirkumflektiranega o: ’boaik, ’bo.us, ’do:ymo, ’ko:ust, ’mo:uč, ’mo:ust, ’no:uč, ’no:us, ’no:uk (rod. množine), ot’roiuk; ’co:u, ’foaitrat, f’ro:uška, ’šoaištsr. Dolgi a je naslednik etimološkega a v zlogih -ra-, -la-, -al, kratkega a, redko tudi umično naglašenega a: g’la:va, m’la:j, b’ra:ta, k’ra:va, t’ra:va; z’na:u, z’na:li, os’taai, os’ta:li. Dvoglasnik ar zastopa samoglasniški r: ’čarn, ’xarbet, ’kart, ’part, ’saršen, ’tarknt, ’varba. V selniškem govoru se v določeni glasovni soseščini pojavljata še diftonga i:a in u:3 : d’ri:3uje, č’ri:au; g’nu:aj, ’lu:aj; v prevzetih besedah: g’ri:as, ’ti:axl, zafard’ri:asat. 1.2.2 Kratki naglašeni samoglasniki e, o, a in a so nastali iz praslovanskih v zadnjem ali edinem zlogu, pojavljajo pa se tudi kot odrazi umično naglašenih po mlajših naglasnih umikih. Kratki široki e pojavlja kot rezultat poznega naglasnega umika in se govori v edinem zlogu: ’nest, p’lest, ’nesli, ’rekli, ’nebo, ’seno, 'testo, u’jesn, ’cedit, ’večer, v’zemi. Kratki srednješiroki o je naslednik kratkega o, kratkega u in umično naglašenega o: ’čok, ’koš, k’rop, ’pot, ’kop, k’rox, ’to, o’bot, za’zot, ’došit, ’sošit, ’voš; ’konc, 'kot|, ’koza, ’noga, ’osa, ’xodo, p’roso, 'mosta/’mo:usta, ’noči/’no:uči. Kratki naglašeni polglasnik je nastal iz kratkega in umično naglašenega i: ’ms, 'va; 'maš; ’nač, ’nat, ’sat, ’tač; ’cagan, ’paše, ’šarek, ’vadet, 'valce, ’žavo; ’bat, b’la, g’nat, pož’ra, p’rašla, sk’rat, zas’pa. Nastal je lahko tudi iz jata v sklopu - ret iz e, o in u: d’rat, um’rat, ž’rat; ’man, 'valek, z’gara, ’tadi. Kratki naglašeni a se pojavlja v enozložnicah in v umično naglašenih zlogih: ’nam, ’tam, 'vam, 'kak, ’tak, ’začne. 1.2.3. Nenaglašeni samoglasniki so dobro ohranjeni; izglasni i onemeva v nedoločniku, lahko pa se ohranja i v deležniku na -1: ’xQ:dila / 'xo:dla, ’no:sila / 'no:sla, p’ro:sila / p’rp-.sla; predlog pri se reducira v par: parde’lu:je; par’peli; zlog -ru-se lahko obaisi v ar: dar’go:či, dar’g^:ma; naslonke bi, ji, mi, si, ti oslabijo v ba, ja, sa, ms, ta. 1.3. Soglasniški sistem sestavljajo zvočniki: m, n, r, 1, v, j z variantami u, r) in -rf za -rv ter nezvočniki: p, b, t, d, k, g, f, s, z, š, ž, x, c, č. Pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede pred premorom se izgovarjajo le nezveneči nezvočniki. V selniškem govoru je soglasniški sestav precej arhaičen, zato omenjamo le najpomembnejše premene. Palatalni 1’ je prešel v srednji 1: k’lu:č, 'orgle, s’t£:la, 'vo:la, 'zemla, par’jo:t|, ž’reb). Po podobnosti se po neimenovalniški osnovi -1 izgovarja tudi v imenovalniku: ’koti, ’kozi, ’marzl, ’osj, o’te:k(, ’to:p|, ’v«?:dj, za’box|, za’toxl; ’ba:cll, ’ce:ig|, ’xa:jz!, ’xo:k], ’montl, ’pa:jtl’ce:per. Sekundarni j je slišati v besedah: 'be:jži, bo’le:jn, ’d^:jn, g’ro:jzdje, ’je:jn, ’ko:jzji, ’la:jnski, ’lc?:jn. Alofon rj je pogost v priponskem obrazilu -er)k za knjižni -nik ali -jek: člo’ve:čjer)k, 'govno', kr’a:ujer)k, k’rošer)k, ’ku:rjer)k, ’le:išjer)k, ’p^:sjer)k, ’poailerjk, v’re:sjer)k. Zvočnik v je zobnoustnični glas pred samoglasniki, dvoglasniški u pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki ter za samoglasniki, v sklopu -rv in pred nezvenečimi soglasniki v izgubi zvenečnost: ’vi:no, ’voda, 'vo.ga; u’li:ko, u’re:idno; ’si:u, p’ra:u, ’re:uma; ’barf, ’darf, o’barf, f’če:ra, fto’pi:, f’kosti. V se lahko pojavi tudi kot proteza: ’vočit se, ’voš, ’vožnt,vžgati’. Kot proteza se sliši tudi x : ’xi:ndama, ’xonad’vo:, ’xoni, ’xompos, ’xi:n ,inje' , redko pa j: ’jame, 'jagla. Palatalni n’ je med samoglasniki izgubil nazalni element, sicer pa palatalni element: ’je.goy .njegov’, ko’re:je, s’vi:ja, ’pe:j, panj’, ’kostan kos’to:ja, ’ni:va /’ji:va, g’ne:izda. Samoglasniški 1 je dal o:u / p: ’bo:xa, ’do:uk, ’po:un, 'vo:yk, ’vo:una, ’so:yza. Zlogotvorna n in 1 nastaneta zaradi slabitve nenaglašenih samoglasnikov: ’ogn, ’po:metn, ’po:čn, s’lo:matn, t’raunatn; ’modlt, ’ve:dl, ’koz|, ’vogl. Ohranjeni sta skupini: čre-, žre- : č’re:išna, čre’pi:ja / čor’pi:ja, C’reds, žg’rebl. Sklop šč se olajša v š: 'go:ša, gra’ši:na, ’i:šem, k’le:iše, ’naši ’nihče’, ’paše. Opazne so še naslednje premene: - dm —» dn: ’se:dn; - dn -» gn, n: g’no:r, ’ne:s, - zr —» zdr: zd’reda, - sr —) str: s’tarxlo - tsd’e dons -» ’kp:dn. Beseda veverica se glasi ’be:barca. 2 V oblikoslovju se selniški govor povezuje tako z vzhodnokoroškim podjunskim kot s panonskim goričanskim dialektom. V ednini so samostalniki moškega, ženskega in srednjega spola, v dvojini in množini pa sta ohranjena le moški in ženski, samostalniki srednjega spola pa prehajajo v žensko ali moško sklanjatev. V pregibanju so ohranjena vsa tri števila; mešani in končniški naglasni tip sta zaradi naglasnih umikov odpravljena. 2.1.1 V sklanjatvi samostalnikov moškega spola se srečujemo z nepremičnim in premičnim naglasnim tipom. Mestnik ednine ima končnico -i, mestnik množine -ax, orodnik množine -ami. b’ra:t - 0- a-u-a-i - om b’ra:t - a - o - orna - a - ax - orna b’ra:t - i - o - om - e - ax - ami Samostalniki, ki se v knjižnem jeziku sklanjajo po mešanem naglasnem tipu, imajo nepremični naglas, v neimenovalniških sklonih pa se pojavljata variantno dve osnovi: umično naglašena ali pa imenovalniška: 'mo:ust ’mosta / ’moaista, ’vo:us ’voza / ’vo:uza, s’ve:it, s’ve:ta / s’vedta. Končniški naglasni tip je odpravljen: ’pe:s ’pe:sa, s’te:bor s’te:bra. Premični naglasni tip č’lovek člo’ve:ka je pogost: ’je:zik je’zi:ka, ’morlič mor'li:ča, ’sp:set so’se:da / ’so:seda, ’saršen sar’še:na. Znane so kolikostne in kakovostne premene: k’rox k’ru:xa, g’ra:x g’ro:xa, ’toč ’ti:ča, k’ra:j k’ro:ja, p’ra:k p’ro:ga. Podaljševanje osnov na -r je znano: xu’di:rja, ’ju:rja, ko’mo:rja, lo’po:rja - ali pa ne: ’mp:žnera, ’šo:uštera, ž’ni:dera, b’ro:mera, ’ku:šera. Osnove, ki se končujejo na govorjeni samoglasnik, se podaljšujejo po zgledu ’Lo:jze ’Lo:jzeja : ’Xarnza ’Xamzeja, ’Mi:rko ’Mi:rkeja, ’Pe:pi ’Py:peja, ’Vidi ’Vi.leja; ’a:te ’a:teja, ’a:yto 'a:uteja, ’fi:čko 'fi:čkeja. Podaljševanja osnove z -ov- govor ne pozna: b’re:igi, b’ro:udi, c’ve.iti, ’do.ymi, g’lo:si, ’go:udi, 'le:isi, ’voaizi, z’voni. Naglašene končnice -je v množini ni slišati: ’lucli, ’zobi, ’la:si, b’ra:ti, gos’po:udi. Sicer neobstojni e iz polglasnika v sklopu dveh nezvočnikov lahko ostane: 'lu:pčeka, b’ra:teca, ’re:učeka, ’Pe:peka, F’rančeka. 2.1.2 V sklanjatvi samostalnikov ženskega spola s končnico -a ni posebnosti. Vzorec: ’li:p-a - e- i- o- i- o ’li:p-i - o - ama - i - ax - ama ’li:p-e - o - am - e - ax - ami Samostalniki, ki se v knjižnem jeziku končujejo na -ev, so že v imenovalniku prevzeli a-jevsko končnico: b’reska, bridva, ’bu:kva, ’ci:rka, mo’ii:tva, ’retka, ’sedtva. V množinskem rodilniku se v sklop dveh nezvočnikov vriva e: ’deisek, g’ru:šek, ’mo:ček. Nekateri samostalniki srednjega spola že v ednini prehajajo v žensko sklanjatev: č’re:iva, d’redva, g’nedzda, ko’lema, ko’ledsa, o’če:isa, ’re:bra, ’u:xa, v množini pa srednje sklanjatve ni več: ’jedre, p’lu:če, ’u:ste, v’ro:te. Prevladal je nepremični naglasni tip, mešani in končniški sta odpravljena: ’voda ’vode, ’gora ’gore, ’kosa ’kose, ’noga ’noge; ’de:ska ’de:ske, ’me:gla ’me:gle. 2.1.3 Samostalniki ženskega spola brez končnice se sklanjajo po enem vzorcu za vse naglasne tipe: ’pe:st-0 - i - i - 0 - i - i /- jo ’pe:st-i - i - ima - i - ax - ima ’pe:st-i - i - im - i - ax - ami Orodnik ednine je lahko enak mestniku, mestnik množine ima končnico -ax, orodnik pa -ami. Pri samostalnikih mešanega naglasnega tipa se pojavljata dve sklanjatveni osnovi: komst ’kosti / 'ko: usti, ’momč ’moči / ’momči. Samostalnik k’ri ima rodilnik ’karvi. 2.1.4 Samoedninska snovna, skupna in pojmovna imena ohranjajo srednji spol v ednini, prav tako samostalniki, ki podaljšujejo osnovo s -t- ali -n-; ’ži:to, p’še:no, p’lo:tno, z’lodo, s’modje, gar’momje, ’li:stje, ’so:dje, bo’le:je, de’rt?:je, tarp’le:je. Samostalniki s podaljšano osnovo na -t- ali -n- v dvojini in množini prehajajo med samostalnike moškega spola: d’vo: te’leda, t’ri:ji te’ledi, d’vo se’mema, t’ri:ji se’me:ni. Krajevno ime Slemen ima že v imenovalniku podaljšano osnovo in je moškega spola. Podaljševanje osnove s -s- je pustilo svoje sledove v oblikah ženskega spola: ko’ledsa, o’če:isa, ne’bedse; podaljševanja pa ni v oblikah: č’re:iva č’re:ive, d’redva d’redve, ’u:xa ’u:xe. Samostalnik leto ima ohranjeno tudi srednjo dvojino: ’le:t-o - a- u- o- i- om; ’ledi ’ledt ’ledoma ’ledi ’ledtax ’ledoma; ’ledte ’ledt ’ledtam ’ledte ’ledtax ’ledtami. Prevladal je nepremični naglasni tip, premičnega poznajo samostalniki tipa v’reune vre’mema, ’te:le te’leda, pri končniškem tipu so znane le nekatere sklonske oblike: na t’ledx, sicer le ’pot, na ’podu, za dno se uporablja 'pp:dn. Odpravljen je mešani naglasni tip, zato le: b’la:go, ’seno, ’sarce, ’te:sto, z’lo:to. Množinski samostalniki srednjega in ženskega spola so se združili v ženskem sklanjatvenem vzorcu: ’je:tre, p’lu:če, ’sednce / ’šemce, ’u:ste, v’rode; ’jo:sle, ’parse, ’same. 2.2 Samostalniški zaimki so pogostne besede, zato so doživele več glasovnih sprememb. Osebni zaimki imajo naglasne in naslonske oblike, ni pa naveznih oblik; sklonske oblike se lahko izenačujejo: ’ja:s ’man me ’man mi 'man me par man z’memo; za ’me: ; poleg obrušene oblike ’man se sliši tudi ’mani; ’ti: ’te:bi te ’te:bi ti ’te:bi te par ’te:bi s ’t^:bo ; za ’te: ; ’on / ’ono ’je: rjga ga 'jeanu mu ’jemga ga / ’ono par ’jean ž’jam; ’ona ’je: je ’je: ji ’jo: jo par ’je ž’jp: ; ’mi:ja /’mi:ja d’vo: ; 'mi:ji / ’mi:ji d’ved ; ’no:ji ’no:ma ; ’vi:ja / ’vi:ja d’vo: ; ’vi:ji / ’vi:ji d’vea ; ’vo:ji ’vo:ma ; (x)ona d’vo ’xoni d’ved ’jc.>:ji / ’xonix d’vedx ’xonima d’vedma; ’ms ’mi:je, ’na:s ’na:m ’na:s ’na:s z ’no:mi; ’va, ’vi:je, ’va:s ’va:m ’va:s ’va:s z ’vo:mi; ’oni /’xoni ’jax ’jam, ’j(?: -’jax ž’jami; 'se:bi se ’seibi si ’se:bi se par ’se:bi s ’se-.bo. Vprašalna zaimka 'du:aj in ’ko:j se pregibata: ’ka:ga / 'koga ’komu ’koga par ’kom s ’kom; ’če:sa, ’čemu ’ko:j, ’čem, ’čam. Enako obliko imata oziralna in poljubnostna zaimka, nedoločna sta: ’ne.xti ’ne:ka, nikalna sta ’nagi ’ko.r’koga, ’nač ’ko:r’ke:ka; znana je tudi oblika no’be:dn. 2.3 Med pridevniškimi besedami so pridevniki, pridevniški zaimki in števniki. 2.3.1 Pridevnik je izgubil možnost, da s končnico ali naglasom izraža kategorijo določnosti, zato se je razvil določni člen ta, nedoločni člen na pa označuje nedoločni samostalnik; končnica i je najpogostejša za končnim -1: ’be:ili, ’ce.ili, ’goli. V pridevniški sklanjatvi ima moški edninski rodilnik končnico -iga, vse druge končnice so enake knjižnim. Pridevnik se stopnjuje z obrazili -ši, -ji, -ejši in opisno z ’bol, ’naj’bol, ’mt?:ji, ’najmt?:ji: ’le:ipši ’najle:ipši / ’najta’le:ipši, ’o:žji, sta’rt?:jši. V vlogi povedkovega določila imata primernik in presežnik le eno obliko za vse tri spole: Toto je ’naj’bp:lši. 2.3.2. Med pridevniškimi zaimki imajo svojilni ’mQ:j ’mp:jiga / ’ma:jiga, t’vo:j t’vo:jiga s’vo:j s’vo:jiga ’je:ngou, ’je:in, ’no:jin, ’vo:jin, ’jo:jin, ’no:š, ’vo:š, ’jaxou pridevniško sklanjatev. Kazalni zaimki so: toti, ’tasti / ’tisti, ’xoni; ’to:k. Vprašalni so: ’ko:k, ’ki:ri, či’ga:u, oziralni ki (izgovarja se ko), ’ki:ri. 2.3.3 Glavni števniki so: ’e:dn, ’ena ’eno, d’vo: d’ve:i, d’ve:jix d’ve:ima, t’ri:ji t’ri:, t’ri:jih, t’ri:jim, t’ri: t’ri:jix t’ri:jimi; š’ti:ri š’ti:rix / š’tarix, ’pe:t, ’še:ist, ’se:dn, ’Q:sn, de’ve:t, de’s^:t, s’to:u, ’ta:užnt. Vrstilni števniki: ’parvi, d’ru:gi, t’re:tji, S’tarti, ’pe:ti, s’to:uti, ’ta:užnti. Ločilni števniki se redko rabijo; slišati je le zveze: d’vo:je pra’se:t t’ro:je te’le:t. Množilni števniki se uporabljajo tudi za štetje samoedninskih in samomnožinskih samostalnikov: ’enk’ra:tn, d’ve:ik’ra:tn, s’to:uk’ra:tn e’nu:ajn, d’vu:ajn, t’ru:ajn, pe’te:rn: t’ru:ajna ša’lo:ta, t’aiajne ’duri. 2.4 Pri glagolu ločimo osebne in neosebne oblike. Spregatev je le priponska: ’ve:im ’ve:iš ’ve:i, ’ve:ima ’ve:ita ’ve:ita, ’ve:jmo ’ve:i,te ’ve:|jo; tako še: ’je.ita, ’je:ite, ’bota ’bote, ’do:ta ’do:te, g’re:ta g’re:te. V velelniku se pojavlja osnova s č, ž pri glagolih: ’reči ’rečite, ’le:ži, ’le:žite. Velelniški naglas v edninski obliki se ohranja tudi v dvojini in množini. Naglasni umik v velelniku je mlajši, zato je samoglasnik lahko naglašen še kratko: ’nesi ’nesima ’nesita ’nesimo ’nesite. Nedoločnik se večinoma končuje na -t, slišati pa je tudi dolgi nedoločnik. Namenilniška oblika je ohranjena le pri redkih glagolih: g’re:m ’po:st:ne s’me:iš ’pa:st, g’re: x’co:t : ne x’ca:t. V deležniku na -1 je več premen osnovnega samoglasnika: ’ne:so ’ne:sla ’nesli, k’la:u k’lo:la k’la:li, ’d^:lou ’de:ilala. Pri glagolih z i-jevsko pripono se pojavlja novoakutirani o: ’noso ’no:sila ’no:silo, ’no-.sili; ’xodo ’xo:dila ’xo:dilo, ’xo:dili, s’kočo s’ko:čila. V vzhodnokoroških govorih je ta pojav splošen, le da je i pred 1 izginil, na Duhu pa je prešel v polglasnik. Predlog za z nedoločnikom izraža namen in nujnost: k’lu:č za zak’le:nit k’le:it, ’ni: se mi za ’d^:lat, so ’m«?:li ’t