POŠTNINA PI.AČANA V GOTOVINI. Štev. 2. V Ljubljani, 15. februarja 1938. Leto 55. Vsebina • °I>0z0ril0 naročnikom. — Odgovor „Našim Goricam". — Doprinos k melijoracijam belokranjskih stelnikov. — Mak. — Aipneni dušik je za gnojenje hmelja boljše gnojila, kot se je to do danes mislilo! — Gnojenje krompirju in pesi. — Semenski oves. — Navodila o pospeševanju urejanja umetnih travišč. — Priporočljiv način razsipavanja gnojnice. — Mikrobiologija vina. — Kako se pravilno izvede trsna rez. — Zakaj se majejo nekateri govedi zobje. — Kako prihaja in se pojavlja slinavka in marcu. — Gozdarstvo Dravske banovine. — Priprava samokolnice.Priprava malih sirčkov v gospodinjstvu. — Čebele v februarju in parkljevka na človeku. — Priprava za vezanje kravjih repov. — Dvig cen v zadnjih treh letih. — Tržne cene. — Čemu toliko _gonje proti Kmetijski družbi. — Društvene vesti. — Kmet. šolski vestnik. — Književnost. Opozorilo naročnikom. Žrebanje nagrad naročnikom kmetovalca" bo v soboto dne 26. februarja 1938 ob 10. uri v društvenih prostorih. V to svrho sestavljena je posebna komisija iz dveh članov glavnega in dveh članov nadzornega odbora Kmetijske družbe r. z. z o. z. Vinarsko društvo za Dravsko banovino je začelo letos zopet izdajati lastno strokovno glasilo „Naše gorice" in uredništvo utemeljuje ta korak med drugim tudi sledeče: »Združitev strokovnih glasil za posamezne kmetijske panoge v „Kme-tovalcu" se radi tehnične nepopolnosti in velike politične ozkosrčnosti ni obnesla. Tako ..Kmetijska družba" kakor tudi njeno glasilo »Kmetova-lec" ne odgovarjata težnjam in potrebam slovenskega malokmetijstva in še manj našega vinogradništva." Te vrstice nam dajo povod, da na kratko pribijemo stvarna dejstva, ker si sicer naši čitatelji ne bodo mogli pojasniti vzroka ponovnega cepljenja v strokovni literaturi in uvideti neosnovanost očitkov. Leta 1930, ko je mala Slovenija imela 8 kmetijsko-strokovnih listov, so se vedno pogosteje ponavljale želje kmetovalcev, da se naj vse strokovno časopisje združi v en list ter tako kmeta razbremeni plačevanja naročnin na mnogo strani. Take želje so se ponavljale v listih in izražale na občnih zborih podružnic raznih kmetijskih društev in za- Žrebanju morejo prisostvovati člani Kmetijske družbe — naročniki ..Kmetovalca", ki se tem potom vljudno vabijo. Uredništvo. drug, ki so takšno združitev potem predlagale centralam teh združenj. Toda večina prizadetih društev ni upoštevala predloge kmetovalcev. Radi tega tudi ni prišlo do popolne združitve vseh strokovnih listov, čeprav je to težnjo podpirala Kr. banska uprava, ki je tudi obljubila kriti eventuelni primanjkljaj, ako bi nastal pri izdaji skupnega glasila. Tako sta akcijo združitve strokovnega tiska sprejela samo „Vinarsko društvo" in pa „Konjerejsko društvo", ter z letom 1931 ukinila svoje posebno glasilo. ^Kmetovalca", ki je postal s tem glasilo teh društev, je urejeval uredniški odbor. Prostor v listu se je razdelil sorazmerno važnosti na razne panoge pod uredništvom enega strokovnjaka, ki ga je imenovalo zainteresirano društvo. Kot pisci in uredniki so sodelovali priznani strokovnjaki in praktiki brez razlike političnega prepričanja. Ker pa akcija ni splošno uspela, ter so še vedno izhajala posebna glasila za posamezne stroke, število plačanih naročnin ni doseglo ono vsoto, s katero bi se mogli kriti stroški. Kr. banska upra- va je sicer pokrila primanjkljaj v letu 1931, odrekla pa je nadaljnje subvencije v višini vsakoletnega primanjkljaja, kakor je bila ob združitvi obljubila. Radi tega se je moral obseg lista zmanjševati od leta do leta, ker Kmetijska družba ni več mogla sama kriti primanjkljaja. Saj Vinarsko društvo in Konjerejsko društvo v vseh teh letih nista ničesar prispevala. »Kmetovalec" je ostal zvest cilju od svojega pričetka pred 55 leti, ter je vedno nepristransko branil interese kmečkega stanu in širil strokovno znanje. Smelo trdimo, da se je list vedno urejeval strogo po strokovnih načelih brez vsakih političnih ali drugih vidikov. Vsak prispevek, naj je prišel od katerekoli strani, je bil priobčen, če je le strokovno ali stanovsko odgovarjal. Za ves ta trud in požrtvovalnost se nam očita tehnična nepopolnost in velika politična ozkosrčnost! Ne bomo se zagovarjali pred očitkom. Želimo le »Našim goricam", da dosežejo čim prej ono tehnično popolnost in ono politično širokogrudnost, s katero se je „Kmetovalec" vedno ponašal in se še odlikuje. Uredništvo „Naših goric" nam dalje očita, da »Kmetovalec" ne odgovarja težnjam in potrebam slovenskega kmetijstva, še manj pa našega vinogradništva. V zadnjem času se večkrat sliši krilatica »malo-kmetij-stvo", kakor da je dejstvo, da naš narod predstavlja v prvi vrsti mali posestnik, šele sedaj postalo neko novo in edino zveličavno spoznanje. Kmetijska družba je bila vedno predstavnica malega kmeta, odkar se je kmet rešil tlake. Prav jasno je to Odgovor „Našim goricam". razvidno iz delovanja Kmetijske družbe tudi v novejši dobi, posebno pa po Zedinjenju, ko je bila potom agrarne reforme zemlja pravičneje razdeljena. »Kmetovalec" kot glasilo Kmetijske družbe ni mogel zastopati drugih teženj kot onih, ki so mu bile določene po vsakoletnih občnih zborih. Odbor so vedno predstavljali v pretežni večini kmetje, ki so vedno zahtevali, da naj bo »Kmetovalec" splošni strokovni list, kar je tudi v resnici bil. Podpisnik izjave uredništva g. Ivan Vesenjak, se nikoli še ni potrudil, da napiše za »Kmetovalca" kakršenkoli prispevek. Strokovnega seveda od njega ne moremo pričakovati, ker za to nima prediz-obrazbe. Pričakovati pa smo mogli od njega vsaj kakšno ideološko razpravo ali predlog, če je kot vnet zagovornik kmetskih teženj smatral, da se je list pogrešno urejeval, ali da sicer ne zadovoljuje. Tako bi po svojih Poljedelstvo. močeh pomagal k pravi usmeritvi lista. Ker pisec tega ni storil, osebno nima kvalifikacije, da meče blato na naše delo, niti na Kmetijsko družbo, katere član je sicer, ali se njenega dela ni udeleževal. Zelo obžalujemo, da je Vinarsko društvo moralo najti šele v osebi pisca onega glasnika, ki naj brani težnje vinogradništva na ta način, da smatra kot svojo prvo dolžnost odrekati »Kmetovalcu" zasluge v zastopanju teženj in potreb vinogradništva. Kljub temu se bo »Kmetovalec" svoje dosedanje usmerjenosti držal, ker smo pač trdno uverjeni, da bo naše prosvetno in stanovsko delo na polju vinogradništva še vedno potrebno in koristno našim vinogradnikom. Sodbo o upravičenosti napada na naš list prepuščamo čitateljem. Uredništvo. skih delov iz zemlje, zadržuje fosforno kislino v zemlji, mobilizira kalij in pomaga nabiranje dušika iz zraka. Kalijeva gnojila pri pomanjkanju apna zemlji škodijo, ker povečajo njeno kislost. Gnojenje z apnom je predpogoj za živahno delovanje koristnih mikrobov, zlasti nitrogenih bakterij (ki bogatijo zemljo z dušikom iz zraka), torej za preskrbo zemlje z dušikom. Bakterija Clostridium pastorianum najbolj uspeva pri reakciji pH = 6,9—7,3, azotobacter pri pH = 6,46 do 7,73. PH v stelniških tleh je izpod te meje. Bacterium radicicola prenese sicer večjo kislost, kot te svobodno živeče bakterije, vendar pa leguminoze (detelje i. t. d.) na katerih korenju živi, rabijo velike količine apna. Apno zboljšuje zemljo tudi s tem, da veže poedine male delce (koloide) v večje skupine in tako rahlja težko zemljo, ki se lažje zagreje in lažje obdeluje. Vidi se torej, da je gnojenje z apnom prva mera, ki jo je treba podvzeti za melioracijo stel-niške zemlje. Apna je v Beli Krajini zadosti. Od apnenih gnojil pridejo v poštev apnenec (Ca Co3), lapor, sadra (gips), manj pa žgano apno (CaO), ker to radi svojih lastnosti ne vpliva ugodno na težko zemljo. Tudi sadra se na zemlji z malo apna ne more priporočati, ker povečava kislost. Po raziskavanju na stelnikih v Liki na stelniških tleh sploh ni aktivnega fosforja. Ker je izpiranje zemlje močno, se ne sme gnojiti z velikimi dozami superfosfata. Ker je to gnojilo kislo, čeprav pod vplivom rastlin postane lužnato, ga ne moremo uporabljati na stelniški zemlji. Tomaževa žlindra bi imela ugoden vpliv, ker deluje lužnato in se raz-tvarja samo pod uplivom zemeljskih kislin; tako je manjša možnost, da se izpere iz zemlje. Posebno pozornost zasluži vprašanje uporabe surovih fosfatov. To je najprimernejše fosforno gnojilo za zemlje humidnih področij. Lastnosti stelniške zemlje in klimatske razmere kažejo, da bi mogla biti uporaba surovih fosfatov zelo primerna za preskrbo rastlin s fosforjem. V tej obliki se fosfor manj izpira iz zemlje, poleg tega pa je 1 kg fosforne kisline v surovih fosfatih 4 krat cenejši od 1 kg fosforne kisline v superfosfatu. Ker je izpiranje teh tal zelo močno, se da sklepati, da imajo malo kalija, saj se alkalije najlažje izpirajo iz zemlje. Že z gnojenjem z apnom se rezerva aktivnega kalija v zemlji poveča, ali to samo začasno. Z ozirom na lastnosti stelniških tal Doprinos k melijoracijam belokranjskih stelnikov. Ing. B. (Konec.) Vsaka melijoracija tal mora biti v skladu s klimatskimi razmerami in mora temeljiti na njih, sicer ne more biti racijonalna. Pridelki v Beli Krajini ne trpijo samo radi slabe plodnosti zemlje, pač pa tudi radi pomanjkanja vlage. Temu pomanjkanju pa niso vzrok podnebne prilike, temveč talne. Povprečna količina, ki pade na to zemljo je dosti velika, veliko večja od padavin v Hrvatski in Slavoniji (650 mm), in zadostuje za dosego normalnih pridelkov. Prav ta količina padavin in njihova neenaka razdelitev tekom leta je eden vzrokov ne-rodovitnosti in trajnega siromašenja teh tal. Zemlja se trajno izpira do znatne globine, voda odnaša raztopljena hraniva izven območja korenin kulturnih rastlin. Rastline potrebujejo določeno količino hrane, da opravijo svoje življenjske funkcije, ki so največje v poletnem času. V tem času pa je zemlja izprana po jesenskem in pomladnem deževju, množina hraniv je zelo majhna in zato je potrošnja vode večja. Ker rastline nimajo dovolj mineralne hrane v zemlji, venejo in propadejo, ostaja samo še rastlinstvo, ki ima skromne zahteve po mineralni hrani, kot je stelja (Pteridium) in resa (Calluna). Zato te dve rastlini prevladujeta na stelniških tleh. Dejstvo, da ta zemlja postaja vedno revnejša na hranivih pod vplivom padavin, kakor tudi pod vplivom rastlinstva, kaže, da se ta pri-mankljaj mora nadoknaditi. Povečanje množine hranjivih snovi tem tlom, je ena od osnovnih mer za njihovo melioracijo. To povečanje dosežemo le z gnojenjem s hlevskim gnojem, s katerim obenem popravljamo fizikalne, kemijske in biološke lastnosti zemlje. Iz stelniških tal so s površine absorbcijskega kompleksa izprane baze (Ca, NH4, Mg, K itd.) in zamenjane z vodikovimi ioni. Je to torej izrazito kisla zemlja, ki ji je potrebno dati veliko količino baz. Glavno načelo je, da je treba gnojiti ta tla z gnojili, ki so bazična (luž-nata) ali vsaj nevtralna, da se ublaži kislost. Najboljše in najcenejše sredstvo za prvo melioracijo je apno. V humidnih področjih apna ni v zemlji dovolj kot hraniva tudi takrat, če je zemlja nastala iz razpadanja apnenca oz. dolomita, kot je tukaj ta slučaj. Gnojenje z apnom je zelo potrebno, kadar je pH manjši od 5,7. Apno kot prvo gnojilo, ki ga je dodajati stelniškim tlom, nevtralizira (uniči) v zemlji kislino. Ono ohranja moč zemlje, ker ublaži škodljivo delovanje vode pri izpiranju rudnin- je najboljše, da se njihova potreba na kaliju nadoknadi s pepelom. Pepel vsebuje cca 8—12% K20. velike količine apna in fosforja, razen tega Ima lužnato reakcijo in je torej zelo primerno gnojilo za kislo stelniško zemljo. Imajo ga vsa gospodarstva m so stroški nabave minimalni. Umetna kalijeva gnojila, ki so kisla, se lahko uporabljajo šele takrat, k:o se zemlja dobro pognoji z apnom, ko ono iztisne vodikove ione s površine absorbcijskega kompleksa zemlje. To pa ne gre tako hitro, zlasti ne v nižjih slojih zemlje. Zato je po-itrebno v prvih letih melijoracije stelniških tal uporabljati pepel na-imesto umetnih kalijevih gnojil. Od iteh je pa boljše vzeti kalijev sulfat Ikot pa 40% kalijevo sol, ker je kalijev sulfat manj kisel kot pa sol, v Ikateri je kalij v obliki KC1. Na kislih ttleh KC1 deluje kislo, ker se kalij -veže na delce zemlje, vodik in klor se pa spojita v solno kislino, ki še ipoveča kislino v zemlji. Od žveplenih gnojil pridejo v poštev, poleg pepela, amonijev sulfat, Ikalijev sulfat in sadra (gips). Vsa ta jgnojila pa delujejo kislo in se lahko iporabljajo šele takrat, ko je poprav-lljena kisla reakcija v zemlji. Že po gnojenju z apnom in ostalimi gnojili se bo zemlja obogatila na .aktivnem dušiku, ker bo pospešeno irazpadanje (mineralizacija) dušičnih (organskih snovi, pojačano bo pa ttudi delo nitrogenih bakterij. S tem ipa vprašanje preskrbe z dušikom še ini rešeno. Stelniško zemljo je treba (oskrbeti z dušikom še na druge na-cčine, zlasti: z gnojenjem s hlevskim jgnojem in gnojnico, zelenim gnoje-injem, šele v tretji vrsti z umetnimi tdušičnatimi gnojili. Hlevski gnoj in gnojnica po svojih 1 lastnostih predstavljata odlična gno-jjila za stelniško zemljo. Hlevski S gnoj vsebuje vsa rastlinska hraniva, I kakor tudi organsko snov z milijar-cdami bakterij in kot tak najugodnej-šše vpliva na lastnosti stelniških tal. (Organska snov hlevskega gnoja po-rpravlja fizikalne lastnosti teh težkih t tal in jih dela rahla in porozna. Suh l konjski in ovčji gnoj bo deloval po-\voljnejše nego goveji. Drugi način preskrbe teh tal z du-ššikom mora biti zeleno gnojenje. V F poštev pride intenzivno gojenje legu-r minoz, bodisi kot glavne ali kot \ vmesne kulture. V mreži korenin li leguminoz je mnogo dušika, zato bo ž že samo gojenje teh kot živinske b krme zelo ugodno vplivalo na boga-t tenje te zemlje na dušiku. Od legu-n minoz bi prišle v poštev: detelja, lu-c cerna, bob, grašica, fižol, lupina itd. Ti načini preskrbe stelniške zemlje z dušikom so poceni in se lahko uporabijo na vsakem posestvu, potrebno je le racionalno ravnanje z gnojem, da se ohrani njegova najvrednejša sestavina — dušik. Od umetnih dušičnatih gnojil je treba dati prednost nevtralnim oz. lužnatim pred kislimi. Tako zlasti norveški soliter, čigar delovanje pride najbolj do izraza v zemlji, ki je revna na apnu. Manj pa čilski soliter, ki na težji zemlji neugodno vpliva na njeno strukturo. Prav tako se more manj uporabljati apneni dušik, čeprav reagira lužnato, ker se nahaja v njem dušik v obliki, ki je Mak je enako važna rastlina za pridobivanje olja kot oljna repica (rips) ali solnčnica. Mak rodi sicer slabše kot oljna repica, toda makovo seme vsebuje okrog 50% olja, vsled česar da mak, četudi pri manjšem pridelku semena, večjo količino olja kot jo da oljna repica. Makovo olje je zelo fino, svetle, zlatorumene barve, zelo okusno in priljubljeno jedilno olje. Ostanek olja, ki se iz makovega semenja ne da sprešati ter se ga more iztisniti le iz vročega semena, je temne barve. To makovo olje se uporablja v tehnične svrhe, predvsem za izdelavo mila. Makove oljne pogače so zelo krepka, beljakovinasta krma. Mak ni tako občutljiv glede bolezni in škodljivcev kot repica in je vsled tega tudi v pridelku sigurnejši. Mak uspeva na količkaj dobri zemlji, posebno dobro mu odgovarja dobra peščena ilovica in slične vrste zemlje v dobrem kulturnem stanju. Podnebje mu ugaja takšno, kot je naše podnebje v vinorodnih krajih. Vsled tega bi lahko postal mak važna in zelo koristna kultura tudi v naših vinorodnih krajih. Če bi se osnovala v teh krajih zadružna industrija za pridobivanje makovega olja, bi lahko naši vinogradniki vse one lege, ki niso za kakovostno proizvodnjo vina dovolj dobre, spremenili v makove vrtove! S tem bi si pridobili nov vir dohodkov in ne bi bili več izročeni na milost in nemilost konjunkturi na vinskem trgu, ki v nobenem slučaju ne obeta dovolj dobre cene vinu naših malih vinogradnikov. Pri pripravljanju zemlje za setev maika moramo skrbeti za globoko obdelovanje tal. Zemlja mora biti prstenasta in brez plevela! Oranje, rastlinam nedostopna, in ga morajo pretvoriti v aktivno obliko mikroorganizmi (bakterije), katerih delovanje pa je v tej kisli zemlji majhno. Pobuda kakor tudi pomoč za izvedbo in način izvedbe teh melioracij mora priti od zgoraj, ker kmetje sami bodo še dalje kosili steljo in reso namesto detelje in pšenice in preganjali živino po „pašnikih in planinah" mesto po urejenih pašnikih. Ko pa bodo ti ogromni kompleksi pretvorjeni v plodno zemljo, bo be-iokrajinski kmet malo lažje zadihal. Te vrstice pa imajo namen opozoriti na vprašanje. • •' /I .ot ozir. kopanje zemlje v jeseni, predno zapade sneg, je bolj koristno kot spomladansko obdelovanje zemlje, ker nam preko zime pomaga mraz zemljo zrahljati, da postane bolj sipka in prstenasta. Pred setvijo moramo zemljo dobro pognojiti z umetnim gnojem, katerega potrosimo na surovo brazdo in ga z brano dobro z zemljo pomešamo in zabranamo. Če imamo do-voljno hlevskega gnoja, ga moramo že v jeseni plitko zaorati, ozir. zakopati. Če nimamo dovoljno hlevskega gnoja, potem gnojimo z nitro-foskalom II, 5—8 kg na 1 ar. Gnojenje s hlevskim gnojem tik pred setvijo ne odgovarja, ker zahteva mak takoj, ko začne izhajati, večje množine dušika in kalija, pozneje pa, ko cvete in gre v glavice, še mnogo fosforne kisline. Zategadelj je na mestu edino popolno gnojenje. Od pravega časa setve je mnogo odvisno. Najboljši čas setve maka je takrat, ko začne odganjati vinska trta. Njiva mora biti dobro pobrana-na in povaljana, tako da drobno seme ne pride pregloboko v zemljo. Na 1 ar sejemo 4 dkg makovega semena (na 1 ha = 3—4 kg). Mak sadimo v 35—40 cm oddaljene vrste. Paziti moramo na dobro in zdravo seme! Mak raste od početka' 'zelo počasi. Zato ga moramo večkrat oko-pavati in pleti. Mak žanjemo, ko postanejo glavice usnjate barve in seme v njih škropoče. Žetev in mlačva se vrši v večjem obratu lahko na isti način kot pri žitu. Vprašanju gojitve maka in pridobivanju makovega olja naj bi posvetili naši kmetovalci večjo pažnjo. Industrija olja in mila pa naj bi to Mak. Ing. Teržan — Ruše. akcijo podprla. Pridelovanje maka bo našemu malemu kmetu in vini-čarju lahko nudilo nov vir dohodkov, ki jih krvavo potrebuje. Oljnate pogače bi mu zelo dobro do-šle za krmljenje svinj in volov, ter bi se na ta način zopet povečali dohodki in zboljšala prehrana, zlasti otrok, ki je pri današnjih razmerah vse prej kot dovoljna in pravilna za zdrav razvitek bodočih generacij! Apneni dušik je za gnojenje hmelja boljše gnojilo, kot se je to do danes mislilo! Prof. hmeljarske šole v Saaz-u, dr. ing. Linke, je delal več let točne gnojilne poskuse z najrazličnejšimi umetnimi gnojili. V svoji najnovejši razpravi opisuje tudi učinek apnenega dušika na kakovost in pridelek hmelja, ter pravi: „Apneni dušik zasluži mnogo večje spoštovanje in pažnjo od strani hmeljarjev, kot jo je užival do danes. Neoziraje se na to, da ie apneni dušik najcenejše dušično gnojilo, povzroča tudi dober in kakovosten pridelek. Res je, da imajo nekateri hmeljarji slabo mnenje o apnenem dušiku. To pa nastane vsled tega, ker uporabljajo apneni dušik za gnojenje hmelja šele pozno spomladi. Če bi gnojili svoja hmeljišča z ap-nenim dušikom že v jeseni ali zgodaj spomladi (februar-marc), potem ne obstoja nobena bojazen, da bi hmelj (kubule) postal radi gnojenja debel in grobolistnat in da bi vršički kobul porumeneli. Tudi naši, v Savinjski dolini izvršeni poskusi so pokazali, da se dosežejo izvrstni uspehi tako z apnenim dušikom kot z ni-trofoskalom-I, če se to gnojilo raztrosi po celem hmeljišču zgodaj spomladi, ozir. pri kraju zime (meseca februarja!). Razume se, če ni preveč snega in je hmeljišče deloma kopno. Apneni dušik uniči tudi razne škodljivce v hmeljišču, kot bolhe, ličinke, voluharje itd. Uspeh je celo zelo doiber, če se apneni dušik v ta namen zabrana v hmeljišče že v jeseni. Gnojenje krompirju in pesi. Sprejeli smo sledeči dopis. Kot večletni naročnik „Kmetovalca" in član Kmetijske družbe vljudno prosim pojasnila na dvoje vprašanj. Zadeva ni samo privatna, ampak bo pouk koristil tudi drugim. Najbrže je „Kmetovalec" že večkrat obrazložil obojno vprašanje, vendar se važne reči sme, celo mora večkrat poudarjati in razlagati, da kaj zaleže. 1. Letošnja knjiga Mohor, družbe »Krompir", po vsej pravici poudarja važnost kalija za krompir. Isto je poudarjal že tudi „K.". Vendar pa nisem mogel najti v knjigi način, kako se kalijeva sol zemlji dodaja. Na str. 16. pravi, da gnojimo s kalijem pozimi ali v zgodnji spomladi, pa ne pove kako. Tudi je različno, če je jeseni bilo že pognojeno in zorano ali pa ni bilo pognojeno, ampak le zorano „praha", ker marsikdo jeseni nima gnoja, ali pa jeseni ni bilo še nič pripravljeno. So torej tri možnosti. Če se gnoji s kalijevo soljo ob oranju, ali se potresa na gnoj, ali, ko je že zorano in se jo z brano prevleče, kakor n. pr. žito, da pride v zemljo. Ali se kal. sol sme zmešati s fosfatno žlindro in se to oboje potrosi? Ali je bolj ekonomično gnojiti s fosfatno žlindro ali s superfosfatom? Glede čilskega solitra bi vprašal ali se pomečlje pri okopavanju (str. 16.) ali osipavanju kar po njivi, ali se doda posamezni rastlini, oz. grmu posebej in koliko? 2. Tisoči so brali v Mohor, koledarju na str. 97. „Pitanje živine", kjer g. A. Oblak silno hvali superfosfat. Človek se boji, če ni to le subjektivna ocena, ki jo ima gospod iz prakse. 2e zgoraj sem vprašal, ali je bolj ekonomično gnojiti s superfosfatom ali s fosfatno žlindro. Človek bi mislil, da superfosfat hitro in kratko časa deluje, zato je bolj za njivo, fos. žlindra pa več let, zato je bolj za travnik. Zakaj omenja g. Oblak superfosfat? Kaj je res? Za odgovor, morda v obliki člankov v „Kmetovalcu" se toplo zahvaljujem. Odgovor: Kalijevo gnojilo je sol, ki se v vodi topi in ki jo veliko deževje lahko iz-pere v globokejše sloje, kjer jo rastline težko ali pa sploh ne izkoristijo. V step-skih krajih, kjer v času suše voda iz glo-bokejših slojev zopet donaša na površino razne soli, se izpiranja ni toliko bati in zato se v teh krajih priporoča gnojenje v jeseni. Gnojenje v jeseni, dokler je v zemlji še aktivna mikrobna flora, je mnogo bolj učinkovito, ker te bakterije vežejo kalij in ga varujejo pred izpiranjem. V naših krajih z obilnimi padavinami pa moramo upoštevati možnost izpiranja in po tem se ravnati pri gnojenju, saj v naših izpranih (podzolastih) zemljah, vsled njihove neprimerne strukture ne moremo računati s povračilom izpranih soli iz globokejših slojev. Če je mogoče, bomo zgodaj v jeseni raztrosili kalijevo sol na plitko preorano strnišče. Če imamo čas, ga bomo še plitko pobranali. Neobhodno potrebno pa to ni. Pri pravilni obdelavi polja za krompir ali peso, bomo potem čez 14 dni, ko je plevel iznikel, polje globoko preorali in ga pustili čez zimo v sirovi brazdi, da dobro premrzne. V toplem času jeseni bodo bakterije pred mrazom imele dovoli časa, ko njihovo življenje otrpne, da presnujejo kalij v obliko, ki jo zimska moča ne bo mogla izprati. Ako smo jesensko gnojenje zamudili, potem nam ostane zimsko in pomladansko gnojenje. Zimsko gnojenje bomo obavili predvsem na težki zemlji in sicer bomo trosili na sirovo brazdo. Gnojiva ne bomo pobranali, saj ga bo zimska moča sama iz-praia v zemljo. Gnojenje bomo obavili v decembru ali januarju, kakor hitro je mogoče stopiti na polje, bodisi da je zmrzio, bodisi da se je toliko osušilo na površini. Za vse lahke peščenate zemlje pride v poštev le spomladansko gnojenje 14 dni pred setvo ali saditvijo krompirja. To gnojenje bomo plitko zaorali ali pobranali, kakor to pred setvo vedno storimo, da se zemlja poprej zopet vleže. Včasih se na srednje težkih zemljah gnojenje razdeli na 2 obroka in sicer polovico kot zimsko gnojenje, drugo polovico pa pred setvo ali takoj