MAREC - 1962

164311

100 DIN

Novele

tovarišev N N

NAJBOLJŠE
DETEKTIVSKE
VOHUNSKE
IN UTOPISTIČNE
NOVELE

164311

Izhaja v posebnem zvezku kot redna mesečna priloga ilustrira¬
nega tednika »Tovariš« — Cena 100 din.

Smrt v 5. nadstropju

Z NERGHIZINE STRANI

Nepremično sem strmela v okno
Guerlandovih. Stanovali smo v
istem nadstropju, le ozko dvorišče
je ločilo obe stanovanji. Gospa Guer-
land se je sklanjala nad zabojem s
cvetjem, ki je bil pritrjen na zuna¬
nji strani varnostnega droga pri
oknu. Zalivala je rastline, trgala nji¬
hove zvenele dele ter podpirala sla¬
botna stebla.

Nisem odvrnila pogleda z nie.

Ko je začutila moj pogled, je dvig¬
nila glavo, videla, da sem pri oknu
ter se mi nasmehnila.

Odzdravila sem ji le z nakazanim
smehljajem. V mojih očeh je ostal
isti izraz. Oči se ne smejejo takrat,
ko se jaz smehljam.

Moj indiskretni pogled je gospo
Guerland močno motil. Sklonila je
glavo ter se delala, da jo močno za¬
nima zaboj s cvetjem. Vendar njene
misli niso bile več pri tistem, kar
je delala. Spregledala je zdravo ste¬
blo ter ga odtrgala namesto gnilega.
Nato je s tresočo roko skušala do¬
seči cvetje, ki je bilo v najoddalje¬
nejšem kotu zaboja. Ni bilo v nje¬
nem dosegu. Stopila je na kos po¬
hištva in se nagnila ven. Nenadoma

je izgubila ravnotežje ni prestrašeno
zakričala. Z drugih oken so zado¬
neli drugi kriki, medtem pa je ona
težko padala. Potem je bilo slišati

3

zadnji krik, še prodornejši od osta¬
lih. Bilo je strahotno rjovenje umi¬
rajočega, ki pa je prihajalo že z
drugega sveta, še top padec telesa,
ki se je raztreščilo na tleh. To je
bilo vse.

čez nekaj časa so na stopnišču
zadoneli hitri koraki, zaslišali so se
sirena reševalnega avtomobila in
razburjeni glasovi na dvorišču. Brez
dvoma so ljudje drli skupaj. Tega
nisem vedela. Nisem imela moči, da
bi sploh kaj gledala ali poslušala.

Vsa izčrpana sem se zgrudila na
divan, potem ko sem še vzela ma¬
milo, da bi si opomogla. Bila sem
izmučena kot po strašnem boju.

Z GRUBERJEVE STRANI

Tisto, kar je gospodična Welton
imela za sireno rešilnega avtomo¬
bila, je bila v resnici sirena policij¬
skega voza. Bil je sicer tudi rešilni
avtomobil, vendar posebne vrste.

Policaji so si utrli pot skozi mno¬
žico sosedov in postopačev, ki so šli
slučajno mimo hiše ter prišli na
dvorišče, ker so slutili brezplačno
predstavo.

Brez sramu so se drenjali okoli
trupla, razbite lutke, ki je ležala na
cemetnem tlaku v žalostnem in
smešnem položaju hkrati.

Še dolgo so ostali in komentirali
dogodek tudi potem, ko so policaji
odnesli žrtev na nosilih.

»To je gospa iz petega nadstrop¬
ja,« je razlagala hišnica. »Gospa
Guerland.«

Tisti, ki niso stanovali v hiši, so
pohlepno spraševali stanovalce.

»Mar je imela razlog za samo¬
mor ta gospa?«

»Le kakšen razlog?« je vpila služ¬
kinja iz tretjega nadstropja. »Niče¬
sar ji ni primanjkovalo. Lahko je
delala, kar je hotela. Njen mož je
prav lep fant. Imela sta avtomobil
kot iz filma. Kožuhi, dragulji, pa
vse tdko. Ni se mogla pritoževati.«

»Vedeti je treba!« je rekla hišnica,
na obrazu pa se ji je videlo, da ne¬
kaj ve.

Vsi pogledi so se obrnili k njej.
Ljudem se ni bilo treba preveč tru¬
diti, da ne bi začela govoriti:

»Gospa Guerland je bila vsa zme¬
šana že nekaj časa. Nekaj ji ni bilo
pogodu. Povem vam, da sem rekla
mojemu možu, ki je poštar, da je
vznemirjena.«

Poslušalci niso mogli preveč jasno
razumeti odnosa, ki naj bi bil med
tem, da je hišničin mož poštar, in
tem, da je bila gospa Guerland
»vznemirjena«. Vendar pa tudi niso
bili preveč zahtevni, da bi za to
hoteli razlago. Hišnica jih je sezna¬
njala s stvarjo. To pa je poglavitno.

»Vznemirjena? Kako to? Hočete
reči, da je bila mahnjena?«

»Nekaj takega. Pa vendar ne po¬
vsem tako. Stvari se ni dalo kar
videti. Moral si jo dobro poznati.
Jaz, ki vam vse pripovedujem . ..«

»In kako pripoveduje!« je zašepe¬
tal šofer iz četrtega nadstropja.
»Lahko bi držala pljuvalnik pred
seboj.«

»Ti, ničvrednež, ti si pravi plju¬
nek! Lenuh! Saj vemo, da so šoferji
pravi zvodniki.«

Vse skupaj je bilo čedalje bolj
smešno. Zlasti še, ker se je skupini
pridružil Justin, sobar iz drugega

4

nastropja. Za Justina so vsi vedeli,
da je bil hišni duhovitež, vsaj slu¬
žinčad ga je imela za takega.

Tudi sam se je imel za duhovite¬
ga človeka, ki ga spoštujejo, zato
je vedno hotel imeti zadnjo besedo:

»Vznemirjena, mahnjena, neurav¬
novešena, to je isto,« je povedal.
»Jaz vam pravim: neuravnoveše¬

na....  in to je beseda na mestu ...
ko pa je zgubila ravnotežje, hi hi
hi!«

Služkinja iz tretjega nadstropja
ni dobro razumela namiga. Ker pa
so se vsi smejali, se je smejala še
ona. Kakšen pa naj bi bil človek,
ko bi ga vsi imeli za zapoznelega?

Tisti, ki se ni dolgo smejal, je bil
Justin, kajti ni še rekel zadnje be¬
sede.

Nekdo je dejal:

»če gospa ni imela razloga za sa¬
momor, potem gre morda za ne¬
srečo.«

Ta predlog je sprejelo splošno
razočaranje. Nesreča je dosti manj
vznemirljiva kot samomor.

Na veliko srečo poslušalcev je hiš¬
nica odločno zavrnila tako razlago.

»Sploh ne gre za nesrečo,« je de¬
jala z glasom, ki mu ni bilo moč
ugovarjati.

»Kaj veste o tem?«

»Stanovanje Guerlandovih poznam
bolje, Nisem jima samo nosila po¬
šte. Ko je njuna služkinja zbolela,
sem jaz nekoliko pospravila, dokler
ne bi gospa Guerland dobila na¬
mestnice. Tako torej vem, kakšno
je njuno stanovanje. Zaboj s cvet¬
jem je postavljen tako,, da človek
ne .more pasti skozi okno, kadar

zaliva rože. Moral bi to storiti na¬
menoma ali pa bi ga moral kdo
poriniti.«

»Ali je bila gospa sama pri oknu?«

»Kaj pa vem.«

V stanovanju Guerlandovih ni bilo
nikogar, ko so prišli tja policaji,
vendar pa to ni dokazovalo, da bi
bila gospa Guerland sama v trenut¬
ku nesreče. V zmešnjavi, ki je na¬
stala po tragediji, bi se lahko kate¬
rikoli sosed pomešal med druge. Ni
bilo nujno, da bi prišel iz svojega
stanovanja, lahko je prišel od Guer¬
landovih.

Tudi kakšen neznanec bi lahko
prišel iz hiše skozi vrata za služin¬
čad, ne da bi ga kdo videl. Ta vrata
niso gledala na isto dvorišče. Vsi
stanovalci in njihovi služabniki so
bili pod nesrečnim oknom. Na dru¬
gem dvorišču ni bilo nikogar.

»Gangster bi jo lahko popihal sko¬
zi ona vrata, nihče ga ne bi niti
spoznal.«

Če je bil samomor bolj razburljiv
kot nesreča, potem je bil nasprot¬
no zločin dosti bolj vreden pozor¬
nosti. To je bil zadosten razlog, da
je skupina soglasno sprejela verzijo
o zločinu.

Seveda se ta verzija ni širila od
vrat do vrat. Vendar je policaj, ki
je po odhodu rešilnega avtobila
ostal na dvorišču, slišal nekaj besed.

»Zaboj s cvetjem je postavljen ta¬
ko, da je pri zalivanju nemogoče
izgubiti ravnotežje. Padec bi moral
biti nameren (samomor) ali pa bi
žrtev moral nekdo porinti (zločin).«

To je sicer presegalo dolžnosti
skromnega policaja, ki je tiho po-

5

slušal. Vendar ni bil neumen. Vse
ob pravem času. Pozabil je na vse
govoričenje, tudi Justinovo duhovi¬
tost, zapomnil pa si je samo po¬
drobnosti, ki so nasprotovale verziji
o nesreči.

Ko se je vrnil na komisariat, je
tako tudi poročal.

Policijski častnik ni maral kom¬
plikacij. Prav tako kot gledalci, ki
so se zbrali pod oknom Guerlando-
vih, vendar pa je iz različnih razlo¬
gov zaključil, da gre za umor.

Sicer ni imel nikakršnega zatrdila,
da bi podkrepil to odločitev, vendar
jo je zbral samo zato, ker je bila
zakonita. Se pravi, ustrezala je za¬
konu, ki se mu je pokoraval ob vsa¬
kem preizkusu: zakonu najmanjše¬
ga napora.

Naziv »zločin« ga je tako osvobo¬
dil vseh skrbi za zadevo, ki jo je
lahko predal kolegom iz kriminali¬
stičnega oddelka.

Z NERGHIZINE STRANI

Smrt gospe Guerland mi je zasta¬
vljala vprašanja. Natančneje rečeno,
smrt je rešila vprašanja, ki so prej
obstajala.

Branila sem se obiskovati mladi
par. Kljub pomislekom sem bila z
Guerlandovima v skoraj prijatelj¬
skih odnosih, ki so že presegali pre¬
prosto navezanost med sosedi.

Gospa Guerland me je v to prisi¬
lila, čeprav sem se upirala.

Nekega dne se jima je pokvaril
telefon, pozvonila je na mojih vra¬
tih ter me prosila, naj dovolim, da
jima telefonirajo na mojo številko,
dokler ne bo njun telefon poprav¬
ljen.

Naslednjega dne sta mi prinesla
cvetje, da bi se tako zahvalila za
uslugo. Nisem mogla spodobno
sprejeti šopka kar na pragu. Tako
sem bila prisiljena, da ju sprejmem,
čeprav se mi vedno upira vabiti tuj¬
ce v stanovanje.

Ostala sta le toliko časa, kolikor
navadno traja vljudnostni obisk,
vendar zame predolgo. Ponudila sem
jima čaj iz moje dežele. Led je bil
prebit.

Pozneje se je gospa Guerland tru¬
dila, da bi mi tudi ona koristila.

Zvedela je, da sem zbolela za gri¬
po. Ponudila se je, da mi pomaga,
vedoč, da imam za služabnika samo
fanta, ki sem ga pripeljala iz domo¬
vine in ki ni govoril francosko.

Zahvalila sem se ji, vendar sem
odklonila pomoč. Nisem marala ni¬
kogar pri sebi.

Dogodki so mi seveda omogočali,
da bi imela služkinjo, ki bi govo¬
rila francosko, celo več bi jih lah¬
ko imela, vendar jih nisem hotela
najeti. Nisem marala, da bi me
opravljali moji služabniki in slu¬
žabniki sosedov.

Posebej pa mi je bilo do tega, da
moj poklic ne bi povzročal preve¬
like radovednosti

S tega stališča je bil moj služab¬
nik Dinčav popolnoma zanesljiv.
Seveda je rad pogledal ljubke soba¬
rice, vendar pa bi moral najti tako,
ki bi znala njegov jezik, če bi se
hotel pogovarjati. Kaže, da ni našel
niti ene v vsem Parizu.

Razen bengalščine je Dinčav lo¬
mil angleščino, ki sem jo razumela
samo jaz ... morala sem dobro po-

znati bengalščino, če sem hotela ra¬
zumeti njegovo angleščino!

Tako sem bila na varnem pred
vsiljivostjo. Kadar je šel Dinčav po
opravkih, sem mu dala v franco¬
ščini napisan seznam, ki ga je kazal
trgovcem. Sicer pa se je naučil zelo
jasno izgovoriti:

»Gospodična je šla ven.«

To je pa bilo vse, kar je znal po¬
vedati v francoščini, vendar je bilo
dovolj, da je govoril po telefonu,
kadar me ni bilo doma. Česa več
nisem rabila.

Tako sem torej odklonila sosedi¬
no prijazno ponudbo, vendar je
kljub temu drugega dne prišla po¬
gledat, kako je z menoj.

Prišla je s takim obrazom, s ka¬
kršnim prihajajo dame iz dobrodel¬
nih ustanov k bolnikom in revežem,
da bi jim pridobile paradiž. Na
svoje veliko presenečenje pa me je
našla pokonci in popolnoma zdravo.

»še nikoli nisem videla, da bi kdo
tako hitro okreval,« je rekla. »Mo¬
rate imeti izvrstnega zdravnika. Pro¬
sila bi vas za njegov naslov, kajti
mojega moža se večkrat loti gripa.«

»Nisem poklicala zdravnika,« sem
odgovorila.

»Kdo je skrbel za vas?«

»Nihče. Sama sem storila, kar je
bilo potrebno.«

Tega ne bi smela reči. Nikogar ni
brigalo. Prehitro izrečena beseda je
potegnila za seboj nepredvidene po¬
sledice.

Gospa Guerland je vzkliknila:

»Sami? Res čisto sami? Ni mogo¬
če! Kako pa ste to storili?«

»Na vzhodu poznamo načine
zdravljenja, ki jih v Evropi niti ne
slutijo,« sem se izogibala natančnej¬
šemu odgovoru.

Nasmehnila se je in pokazala ble¬
ščeče zobe:

»Tudi mi, veste, imamo nezdravni-
ške načine zdravljenja. Vendar pra¬
vimo temu v Franciji zdravila sta¬
rih ženščin ali pa padarstvo. Mi¬
slim, da bi na vzhodu temu rekli
čarovništvo ...«

To me je razdražilo, vendar sem
jo prosila, da si lahko misli kar si
hoče. Spet se je nasmehnila, rekla
nekaj vsakdanjih vljudnostnih fraz
in vsa lahkotna in frfotajoča odšla.

Upala sem, da se bodo najini od¬
nosi ustavili pri tem. Z nikomer se
nisem marala sestajati.

Vendar je usoda spet potisnila
prst moje sosede na zvonec pri mo¬
jih vratih.

Tistega dne se ni smejala. Bila je
v naglici počesana, oblečena v jutra¬
njo haljo, imela je rdeče oči in ni
se našminkala. Vsa nesrečna mi je
dejala:

»Gospodična Welton, neprijetno
mi je, da vas vznemirjam, že več
kot teden dni se moj mož otepa s
trdovratno gripo.«

»Hudo mi je,« sem vljudno za¬
mrmrala.

Bilo mi je popolnoma vseeno.

»Bil je že pri več zdravnikih. Sta¬
nje se mu ne boljša. Tedaj pa sem
pomislila ... Prosim, da mi opro¬
stite, če sem preveč drzna ... Po¬
mislila sem na način zdravljenja, s
katerim ste vi v 24 urah premagali
hudo gripo. Pa sem si dovolila ...

7

Jaz ... No, če bi bili tako dobri...
Nočem, da bi zlorabljala ...«

»Skratka,« sem jo nestrpno pre¬
kinila, »prišli ste me prosit, naj
ozdravim gospoda Guerlanda.«

»Res je,« je rekla in me moledu¬
joče pogledala.

»Tako, kot je navada v moji do¬
movini?«

»Da, da!«

»Nimam te pravice,« sem jo naglo
prekinila.

Njen še precej otroški obraz je
nagic otrdel:

»Po mojem mnenju človek nima
pravice odkloniti pomoči bolniku,
če to lahko stori.«

»Vaše mnenje se ne ujema z za¬
konom. Nezakonito zdravljenje vodi
v sodno dvorano.«

»Toda ostalo bo med nami.«

»Vse se zve, zlasti v mojem pri¬
meru pa ne morem pričakovati ni¬
kakršne prizanesljivosti.«

»Zakaj v vašem primeru?«

»Tujka sem. Razen tega sem tudi
sama. Torej mi vse samo še poslab¬
ša položaj, čeprav bi naredila isti
prekršek kot drugi ljudje.«

Gospa Guerland me je gledala,
ne da bi me razumela. Ta ženska
je bila ali neumna ali pa sebična.
Njen mož je bil bolan. Samo to je
videla. Povsem naravno je mislila,
da bi tista oseba, ki bi ji bilo malo
mar za gospoda Raymonda Guer¬
landa, morala pomagati samo zara¬
di njenih lepih oči.

Hotela sem ji pokazati, da je raz¬
govora konec. Vendar me ni razu¬
mela. Kar visela je na meni. Tako

mi ni preostalo nič drugega, če sem
se je hotela znebiti, kot da grem
pogledat bolnika.

Morala mi je priseči, da bo mol¬
čala, potem pa sem poklicala slu¬
žabnika, ki se je takoj prikazal.

Vedno je bilo tako: na najmanj¬
ši poziv se je Dinčav v hipu poja¬
vil ves gibčen in tih. Nikdar ga ni¬
si slišal odpreti vrata. Niti ga nisi
slišal, ko je hodil po preprogi. Bilo
je tako, kot če bi hodil skozi stene.
Ali pa tako, kot če bi sploh ne imel
telesa.

Gospa Guerland se je stresla, ko
je videla, da se je tako naglo po¬
javil pred menoj. Izraz njenih oči
je bil gotovo tak kot pri vražever¬
nih ženskah, ki verjamejo v pri¬
kazni.

»Dinčav, ven grem. če bodo tele¬
fonirali, medtem ko me ne bo, me
boš prišel iskat v sosednje stanova¬
nje.«

»Da, gospodarica.«

»Vendar samo, če bo klical go¬
spod Fre'deric Goldstem. če bo kdo
drug, boš odgovoril: ,Gospodična je
šla ven, kot navadno.«

»Da, gospodarica.«

Obrnila sem se h gospe Guerland.:

»Pojdiva.«

»Kar tako? Ne boste ničesar vzeli
s seboj?«

»Kaj mislite, naj bi nesla?«

»Ne vem. Torbo.«

»Saj nisem zdravnik.«

»Ali pa mamilo ... no, hočem re¬
či...  zdravilo vaše dežele.«

»Lažete. Mislili ste na kakšen ča¬
rovniški pribor.«

Zardela je, ne da bi odgovorila.

»če nisem zdravnik, tudi nisem
sejemska prerokovalka. Pripravljena
sem. Pojdiva.«

Dinčavu se ni nikdar videlo ču¬
stev. Vendar sem videla, da je bil
neizrekljivo presenečen, ko je videl,
da grem na obisk.

Bilo mi je sila neprijetno, ko sem
šla po hodniku, ki je ločil moje
stanovanje od Guerlandovih.

Občutki me niso varali.

že naprej sem vedela, da se iz
zadeve ne bom takole izvlekla, ka¬
kor sem se zapletla vanjo.

Z bolnikom je bilo slabo. Nisem
vedela, kaj so z njim delali evrop¬
ski zdravniki, naredila sem to, kar
me je nekoč naučil neki himalajski
duhovnik.

Naslednjega dne je vstal. Bil je
zdrav in presenečen, da je tako na¬
glo ozdravel.

ženina hvaležnost ni poznala me¬
ja.

Tako je prišlo do tega, da so se
kljub mojemu odporu razvile med
zakoncema Guerland in menoj sko¬
raj prijateljske vezi.

Zame je bila to katastrofa.

Ljubila sem Raymonda Guerlanda.

Ra,ymonda Guerlanda, ki je bil
zdaj že nekaj minut vdovec ...

Z  GRUBERJEVE STRANI

Rdeči razkuštrani lasje so se in¬
špektorju Gruberju svetili na soncu,
ko je šel s komisariata skupaj z
neločljivim inšpektorjem Narcissom.

Ta ni bil ravno najboljše volje.
Iskal je krepko besedo, ki naj bi
ustrezala njegovemu nezadovoljstvu,
vendar je bila v besedah, ki jih je

spregovoril, izražena tudi njegova
želja:

»Kakšna limonada!«

»Da, limonada, ki pa je ne boste
pili v senci!«

»Ne vlivajte mi vode v usta. že
tako sem dovolj slabe volje.«

»Samo da ne bi bili ob nava¬
do ...«

»Ne, ampak recite, ali nisem res
lahko slabe volje? Brž kolegi zaslu¬
tijo, da bi bilo treba delati, napih¬
nejo dogodek, pretiravajo pomoč,
naredijo iz dogodka zločin, samo
zato, da vse skupaj obesijo nam na
hrbet, ženska je padla skozi okno,
ko je v sobi zalivala cvetje ...«

»Ni bila v sobi.«

»No, skoraj.«

»Prav ta ,skoraj' pa je dovolj, da
ni mogla pasti čez varnostni drog.
Hočem reči, da ni mogla pasti po
nesreči.«

»Mislili so torej, da ni bila ne¬
sreča in tako so vse skupaj naprtili
nama! Ce bo šlo tako naprej, naju
bodo vedno poklicali, če bo kakšna
ženska izgubila psička ali mačko ali
če bo kak smrkavec iz vrtca izgubil
robec. Rekli bodo, da je vse skupaj
zelo skrivnostno.«

»In vendar, kaj če gospa Guerland
ni naredila samomora? Mlada žen¬
ska, ki je imela vse, da bi bila lah¬
ko srečna.«

»Celo preveč. Včasih ni treba do¬
sti pa človek izgubi glavo. Če  ima
človek težave, je dosti bolje. Nauči
se živeti, če se pa ne nauči živeti,
takrat se zgodi, da človek umre, pri
moji veri.«

»Vendar ne "ha tak način.«

9

»Noben način ni izključen, če se
je gospej Guerland mešalo.«

»Zlahka bova zvedela, če je bila
duševno ali živčno bolna. Če ni bi¬
la ...«

»Tole nama pa bo zamotalo živ¬
ljenje« je zastokal Narcisse.

»Poskusila bova zvedeti, če je bil
kdo poleg nje, ko je padla.«

»Z imenom in naslovom tistega.
Bržkone je pustil vizitko na kra¬
ju...  nesreče.«

»Obotavljali ste se. Hoteli ste re¬
či: zločina.«

»Nalezljivo je.«

»Dobro si zapomnite, da odkla¬
njam a priori verzije, da gre za ne¬
srečo. Najprej je treba videti okolje.
Morava videti, kako je postavljen 1
tisti zaboj s cvetjem in kako je stala
ženska, če se je bilo res treba na¬
gniti ven tako močno, da bi bilo
mogoče izgubiti ravnotežje, ne da bi
bil za to potreben drug vzrok kakor
vrtoglavica. Treba bo slišati priče.«

»Aha! Zato ker jih je bilo več
okrog zaboja s cvetjem?«

»Gospa Guerland je bila sama ali
pa z morilcem. Vendar so bila vsa
okna zaradi vročine odprta, tako da
je zelo mogoče, da bi kak sosed pri¬
sostvoval tragediji, če je bil kdo po¬
leg žrtve lahko priča, ne ve, kdo je
bil. Vendar pa ne more zanikati
njegove prisotnosti.«

V njegovih mislih je bil ta sosed
najbrž soseda.

»Oseba, ki stanuje v istem nad¬
stropju ima, kot kaže, okna prav
nasproti Guerlandbvih. Bila je v
prvih sobah.«

»Razen če se ni kopala ali pa reše¬
vala križank.«

Gruber še ni videi gospodične Wel-
ton, vendar pa je tisto malo, kar je
vedel o njej, bilo zanj problem in
morda celo skrivnost.

»Povejte, Narcisse, ali ni čudno ti¬
sto, kar so nam o njej pravili na
komisariatu?«

»Zakaj čudno? Lepe ženske vedno
nadlegujejo. To je pravilo.«

»Vseeno ... Gre za tujko, ki živi
sama, ki živi celo zelo dobro. In ven-
dar ne vedo, kje je vir njenih do¬
hodkov ...«

»To ne dokazuje ničesar proti
njej. Precej žensk je, ki imajo do¬
volj denarja, če pa je tako lepa, kot
so nam govorili, potem je morda
njena privlačnost tudi čekovna knji¬
žica. To se naju ne tiče. Ni najin
poklic. Zato se naj brigajo drugi
policisti.«

»Po tistem, kar so nama povedali,
seveda ne gre za dekle, ki bi se pro¬
dajalo.«

»Le kaj naj bi prodajala, da bi
lahko živela?«

»Tudi jaz bi to rad zvedel.«

Ni jima bilo treba ugotavljati hiš¬
ne številke. Skupina postopačev, ki
se je zbrala pred vrati, jima je po¬
kazala, da sta prišla prav.

Čeprav je od tragedije minilo že
nekaj ur, se vendar radovednost lju¬
di še ni umirila.

Navadni smrtniki so bili lahko za¬
dovoljni, če so se mogli sprehajati
pred hišo samomora — samomora?
— in jeziki so se jim pridno vrtili.

Stanovalci hiše pa so bili na bolj¬
šem. Počutili so se udobneje. Sedeli


so v naslanjačih. Na nogah so imeli
copate in pili so ter so tako udob¬
neje gledali na okno zločina — zlo¬
čina? — kakor da bi se moralo še
kaj pripetiti.

Toda nekaterim se je še bolje go¬
dilo. Bilo je nekaj takih, ki so imeli
. prednost, da so prišli v prostor, kjer
je kar mrgolelo podatkov.

V predsobi hišnice g. Branchu je
bila velika družba, šofer iz četrtega
nadstropja je prinesel steklenico
izvrstnega vina. Justin je izmaknil
svojemu gospodarju odlične cigare,
v družbi pa je bila tudi ljubka soba¬
rica iz tretjega nadstropja.

Justin je kadil cigaro in užival.

»Ni imela razloga za samomor,«
je že stotič ponovila gospa Branchu.

»Seveda,« je odgovoril Justin, »če
je izgubila pamet,  je bil to nespa¬
meten  samomor ... hi hi hi!«

Služkinja iz tretjega nadstropja ni
preveč dobro razumela te besedne
igre, vendar pa se je pridružila
splošnemu smehu, še toliko bolj, ker
je vino že vplivalo nanjo.

Gruber in Narcisse sta prišla v
predsobo sredi največjega veselja.

»No,« je rekel Narcisse, »kaže, da
sosedje niso preveč žalostni, če ta¬
kole bedijo ob mrliču ...«

»Kdo pa se vmešava?« je gospodo¬
valno vprašala gospa Branchu. »Ti¬
stim, ki jim kaj ni všeč ...«

»Policiji,« je milo odgovoril Gru¬
ber.

Besede so na prisotne neprijetno
učinkovale. Justin je skril cigaro v
pepelnik, da je med ostalimi ogorki
ne bi bilo opaziti.

»Dim naju ne moti,« je dejal Nar¬
cisse, ki je opazoval Justina, in se
pri tem zabaval.

Gruber se je obrnil k hišnici:

»Gospa ... Gospa?«

»Branchu, Adelaide, Aurore, Chan-
tal.«

»Gospa Branchu, najprej bi si rad
ogledal stanovanje Guerlandovih.
Potem bi rad slišal izjave stanoval¬
cev, ki stanujejo tam, da so lahko
videli, kaj se je zgodilo.«

Vstala je.

»Peljala vas bom gor,« je rekla kot
vodnik po muzeju.

Nato pa je rekla svojim gostom:

»Pustila vas bom v predsobi, med¬
tem ko bom s policijo. Ne bodite
preveč hrupni, lahko bi se kdo našel
pa govoril o tem. Ljudje so tako
zlobni!«

Ko so šli po hodniku, je gospa
Branchu odgovarjala na drugo vpra¬
šanje:

»Kar se tiče stanovalcev, ki bi lah¬
ko videli nesre .., no, zločin, mo¬
ram povedati, da jih ni na kupe, po¬
sebej če pomislim, da se je to pri¬
petilo v petem nadstropju in da so
lahko kaj videli samo tisti, ki stanu¬
jejo v istem nadstropju in tisti, ki
stanujejo spodaj. V petem nadstrop¬
ju stanuje samo še gospodična Wel-
ton.«

»Pa v šestem?«

Pomislila je.

»Ah, pač. Tam je kuharica iz prve-
ga nadstropja, ki je bolna. Ostala je
v svoji sobi v šestem nadstropju.
Morda pa je kaj videla.«

Dvigalo se je ustavilo v petem nad¬
stropju. Na hodniku je bilo dvoje

n

vrat: Guerlandovih in Weltonove.

Gospa Branchu je pozvonila na prva
ter peljala oba inšpektorja noter,
kot če bi bila vodja. Prav tako je
predstavila oba policaja gospodu
Guerlandu, kar pa mu je bilo prav
malo mar.

Gruber je šel k oknu in stegnil ro¬
ko nad zaboj s cvetjem. Ni se mu
bilo treba preveč nagniti, če je hotel
doseči najbolj oddaljen kot.

»Če je bila gospa Guerland maj¬
hne postave,« je rekel, »se je morala
še bolj nagniti.«

»Bila je srednje rasti,« ga je po¬
učila gospa Branchu. »Približno ta¬
ko kot jaz.«

S to razliko, da je tehtala šestde¬
set kilogramov in da jih je gospa
Branchu imela več kot osemdeset.

»Bi nama storili uslugo?«

»Zakaj pa ne? če ima človek mir¬
no vest, le zakaj ne bi pomagal poli¬
ciji. Moj mož, ki je poštar, mi je
pravil še prej kot včeraj ...«

Prave zveze ni bilo videti. Poštar
je bil vedno v mislih svoje zveste
soproge.

»Kaj lahko storim za vas, inšpek¬
tor?«

»Zalivajte cvetje v tistem kotu in
pazite, da se ne boste zvrnili skozi
okno.«

»Nič lažjega, saj ni prvič. Ko je
bila Guerlandova služkinja bolna,
sem jo prišla nadomestovat.. .«

Prijela je škropilnico, ki je ostala
na zaboju s cvetjem takrat, ko se je
gospe Guerland zvrtelo v glavi. Kot,
ki ga je pokazal Gruber, je bil neko¬
liko — komaj — izven njenega do¬
sega.

»če bi lahko na nekaj stopila, bi
šlo kar samo od sebe.«

Poleg okna je stal podnožnik.

Gospa Branchu je zlezla nanj ln
zlahka dosegla najbolj oddaljeni kot
okna. Ko se je nagnila ven, je bil
samo gornji del njenega telesa nad
praznino. Med njenim težiščem in
varnostnim drogom je bil še širok
in varen prostor. Bilo je nemogoče
izgubiti ravnotežje po nesreči.

šlo je le za samomor ali zločin.

Da bi ugotovili če gre za zločin,
je bilo treba zvedeti, če je bil
kdo v trenutku tragedije poleg žrtve.

Gruber je zaman iskal znakov za
to. Ni bilo nikogar ali pa je morilec
spretno zabrisal sledove za seboj.

»Poglejmo še kuharico, ki je osta¬
la v sobi,« je dejal.

V šesto nadstropje so prišli po
stopnišču za služinčad.

»Tukaj je,« je rekla gospa Bran¬
chu.

Gruber je potrkaL Vrata so se od¬
prla. Prikazalo se je v preveliko ha¬
ljo oblečeno dekle. Njena bolezen ni
bila prehuda, saj se je obiskovalcem
široko nasmehnila.

Njena soba je bila natanko nad
dnevno sobo gospodične Welton.
Skozi njeno ozko okno se je videlo
naravnost v stanovanje Guerlando¬
vih.

»To je kuharica iz prvega nad¬
stropja,« je rekla gospa Branchu.
»Maria Pia Castellani, kot ji rečejo.«

»Lepo ime za lepo dekle,« je menil
Narcisse. »Tako torej, vi ste kuha¬
rici?«

Bila je bolj podobna soborci kak¬
šne na pol svetovljanske družine.

12

»Kuharica, da gospod, žato ker
ima gospa želo rada italijansko ku¬
hinjo.«

»Pretirava z makaroni. Zato pa se
tudi redi.«

»Gospod jo pozna?«

Ne, gospod je ni poznal. Halja je
bila namreč v resnici preširoka za
vitko Mario.

»Gospodična Castellani,« je rekel
Gruber, »z vašega okna se zelo do¬
bro vidi tisto, s katerega je padla
gospa Guerland.«

»Da gospod. Ma je bilo strašno.«

»Ste videli nesrečo?«

»Da, gospod.«

»Ste bili na oknu?«

»Da, gospod.«

»Niste bili v postelji?« je strogo
posegla v besedo gospa Branchu.
»Torej niste preveč bolni. Samo
pretveza, da živi na stroške social¬
nega zavarovanja! Vse so enake!
Moj mož, ki je poštar, mi je pravil
še prej kot včeraj ...«

Nikoli se ni zvedelo, kaj je bil re¬
kel poštar, zakaj gospodična Castel¬
lani je naglo prekinila hišnico:

»šem bolna, gospod. Bila šem v
postelja. Ma, ko šem slišala kričati,
šem stekla na okna, prav takrat,
da šem videla uboga gošpa, ki pa¬
dla ... padla ... bilo je štrašan ...«

»Da,« jo je živo prekinil Gruber,
»bilo je strašno. Oseba, ki je bila
poleg gospe Guerland, je torej ni
mogla zadržati?«

»Oseba? Katera ošeba?«

»Tista, ki je bila poleg gospe
Guerland v trenutku nesreče.«

»Ma, ni bilo nobena ošeba ž gošpa
Guerlande. Uboga gošpa bila šama.«

»Ta oseba se je lahko umaknila,
ko je gospa Guerland že padla. O
tem ne veste ničesar. Da bi gotovo
vedeli, da je bila gospa Guerland sa¬
ma, bi morali biti na oknu pred  ne¬
srečo. Vi pa ste povedali, da ste bili
v postelji. K oknu ste prišli šele, ko
ste zaslišali prvi krik. Oseba, ki je
bila poleg gospe Guerland, je utegni¬
la izginiti.«

Maria-Pia je jezno pogledala po¬
štarjevo ženo. Na njenem izrazitem
obrazu se je pojavila neodločnost.

»Je važno?« je vprašala.

»Zelo.«

Tedaj je priznala, da pred nesrečo
ni bila v postelji, temveč na oknu.
Tega ni povedala, ker hišnici ni tre¬
ba vedeti. Sicer bi šla povedat go¬
spodinji, ki jo ima za bolno. Bila je
samo utrujena, ker je vso noč pre¬
plesala, in Narcisse si je rekel, da ji
najbrž ni manjkalo kavalirjev. V
r esnici je bila Maria-Pia pokonci, ka¬
dila je in mirno slonela na odprtem
oknu, ker ne mara duha po tobaku
v sobi, ki jo je težko prezračiti. Ni
odmaknila pogleda od tistega okna
Guerlandovih, kjer je zaboj s cvet¬
jem, zakaj gospodična Castellani lju¬
bi cvetje.

»Je zdaj to resnica?«

»Resnica. Pri Madonni.«

»Ali niste nikogar videli poleg
žrtve?«

»Ne, pri Madonni!«

»Hvala, gospodična,« je dejal Grii-
ber in stopil k vratom. »To bo vse«.

»Ce kuharica ni lagala,« je rekel
Narcisse, ko so bili na hodniku, »po-
tem je bila gospa Guerland res sa-

13

ma v trenutku nesreče ali samo¬
mora.«

»Gotovo ni lagala. Saj je morala
obenem povedati pred hišnico, da ni
bila v postelji zaradi zdravja. To je
povedala, ker je vedela, da je njeno
pričevanje pomembno. To pričeva¬
nje je odkritosrčno.«

»Torej ne gre za zločin.«

Gruber ni odgovoril. Ni imelo vi¬
deza krivde. Vendar ni zaupal vide¬
zom.

»Vseeno bomo vprašali še žensko
iz petega nadstropja?« je vprašal
Narcisse.

»še kako!«

Z NERGHIZINE STRANI

Strahoten glavobol mi je razganjal
glavo. Nejasno sem zaslišala zvonje¬
nje, mislila pa sem, da J  mi le brni v
glavi.

. Dinčav je odprl vrata dvema ne¬
znancema ter mi ju najavil.

»Za nikogar nisem doma,« sem
rekla po angleško.

»Za naju pa boste,« je rekel obi¬
skovalec, ki je razumel angleščino.

Samozavestno sta šla za služabni¬
kom, ne da bi čakala, da bi ju peljal
noter.

V očeh se mi je zableščala jeza:

»Preveč ste predrzni. To je vlom
v prebivališče.«

»Vendar je zakonito,« mi je samo¬
zavestno odgovoril. »Kolega in jaz
morava poizvedovati zaradi... ne¬
sreče, ki je gospo Guerland :  stala
življenje.«

Zdelo se mi je, da je nekoliko
okleval, preden je izgovoril besedo
»nesreča«. Sicer o tem nisem bila

prepričana. Mogoče se mi je le zde¬
lo, ker sem jaz več vedela. Res se
mi je samo zdelo, saj on tega ni
vedel.

»Sem glavni inšpektor Gruber od
sodne policije,« je nadaljeval in mi
pokazal značko, ki je nisem pogle¬
dala. »To je pa inšpektor Narcisse.«

»Je treba odgovoriti: ,me veseli’?«
sem vprašala. »Ne vem, kako se je
treba vesti v podobnih primerih.«

»Nič. V takih primerih ni treba
ničesar odgovarjati. Odgovarjati je
treba samo, če ste vprašani.«

»Gre torej za zasliševanje?«

»če gre za priče, potem se ime¬
nuje poslušanje.«

»Ah! še sreča, če gre samo za to!«

»Cesto se začne takole,« je odgo¬
voril z glasom, ki ni prikrival grož¬
nje.

Pogledala sem ga naravnost v oči.
Ni zdržal mojega pogleda, vendar
ni izgubil gotovosti, saj je dejal:

»Povedal sem vam torej, da poiz¬
vedujeva okoli nesreče, ki se je do¬
godila v tej hiši.«

»Kako naj to opravičuje vajin
vdor v moje stanovanje?«

»Vaša okna so na takem mestu,
da bi lahko bili poglavitna priča.«

»Seveda, če sem sploh gledala sko¬
zi okno, ko je prišlo do nesreče.«

Da bi se čimprej znebila nezažele¬
nih obiskovalcev, me je že mikalo,
da bi povedala, da sem bila v eni iz¬
med sob, ki gledajo na ulico. Ven¬
dar so me lahko videli drugi sosed¬
je, katerih okna so obrnjena na dvo¬
rišče. Lahko bi povedali. Taka laž
bi mi povzročila škodljive kompli¬
kacije.

14

»Sedite. Bi morda kaj popili? Din-
čav, prinesi. S čim vam lahko kori¬
stim?«

»Če nam poveste, kaj ste videli.«

»Videla sem gospo Guerland, ko je
izgubila ravnotežje, ker se je nagnila
nad zaboj s cvetjem. Vendar pa ne
razumem, čemu naj bi bilo to priče¬
vanje tako zelo pomembno.«

»Zadostuje, če midva razumeva.
Ta nesreča je zelo čudna, če upošte¬
vamo. kako visoko je nameščen var¬
nostni drog, gospa Guerland ni mo¬
gla pasti skozi okno.«

»Stopila je na podstavek.«

»Res, našli smo ga poleg okna.
Vendar je bil zelo nizek.«

Naredila sem se, da ničesar ne
vem:

»Ne vem. Z mojega okna sem vi¬
dela gospo Guerland, da je stopila
na nekaj in se sklonila, vendar pa
nisem mogla videti, na čem je
stala.«

»To dokazuje, da je šlo res za ni¬
zek podstavek. Od tukaj zelo raz¬
ločno vidimo sedež normalno visoke,
ga stola, če bi gospa Guerland,
stoje na tako visokem podstavku
kot podnožnik, izgubila ravnotežje
po naključju, to se pravi, ne da bi
ji kdo pomagal, če bi se ji prepro¬
sto zvrtelo v glavi ali pa če bi nare¬
dila napačno kretnjo, bi jo zadržal
varnostni drog, tako da bi padla na¬
zaj v sobo.«

»Torej ni zgubila ravnotežja po
naključju?«

»Seveda ne. Mar vam to nič ne
pove?«

»Nič. S to gospo nisem bila tako
intimna, da bi vedela, če misli na
samomor.«

»Gotovo ni mislila nanj. S poiz¬
vedbami smo zvedeli, da je bila zelo
zaljubljena mlada žena, lepa in bo¬
gata. V življenju je imela vsega do¬
volj. Med izbranci usode nam ni
treba iskati kandidatov za samo¬
mor.«

»Razen, če niso bolni.«

»Gospa Guerland ni bila.«

»Kaj veste o tem?«

»Kaj pa vi? Ko pa niste bili tako
intimni z njo, da bi se vam zaupa¬
la...«

Bedak! Upal je, da me bo ujel pri -
napaki. Mislil je že, da ima v rokah
dokaz, češ da sem se zagovorila.

»So tudi take bolezni,« sem rekla,
»kjer zaupanja niso potrebna. Lah¬
ko jih vidimo.«

»Drži,« je popustil. »Vendar pa vse
do dokaza o nasprotnem ne verja¬
mem, da bi gospa Guerland nare¬
dila samomor.«

In ker ni preveč verjel, da je pri¬
šlo do nesreče ...

»Torej?« sem vprašala.

»Torej, z vaše opazovalnice ste
lahko videli vse osebe, ki so bile
poleg oken na nasprotni strani.«

»Da, res je. Vendar, kaj pa imajo
skupnega s smrtjo gospe Guerland?«

»Ni mogla pasti drugače, kot če se
je hotela sama ubiti ali pa če jo je
pahnila zločinska roka. In ker vse
kaže, da ni naredila samomora . ..«

»Ah! Zdaj pa razumem, čemu naj
bi vam koristilo moje pričevanje!
Hočete zvedeti, če je bila gospa

15

Guerland sama doma, ko je prišlo
do nesreče?«

Dinčav me je napeto gledal. Na
njegovem zagonetnem obrazu so ži¬
vele samo oči. Človek je moral ži¬
veti na vzhodu, da je lahko razumel
tesnobo, ki se je skrivala za nepre¬
mičnimi potezami.

»Bila je sama,« sem mirno dejala.

Dinčav ni trenil z očesom, vendar
pa se je v neprodirnem zrcalu nje¬
govih skrivnostnih oči za hip prižgal
in takoj ugasnil drugačen plamen.
Ah je naposled razumel francoščino?
Vendar sem raje mislila, da sva se
sporazumela le z kretnjami, spre¬
membami barve glasu, tako da na¬
ma je več koristil instinkt.

Policaj me je nejeverno gledal.
Zmagovito sem prenesla ta pogled,
ki se je umaknil in zaokrožil po so¬
bi, ne da bi se posebej ustavil na
vznemirljivih točkah: na Dinčavu,
ki je stal skoraj kot kamenit kip,
tako da je spominjal na božanstva v
brahmanskih svetiščih, ter na oknu,
s katerega je bilo videti nasprotno
okno tako jasno, kakor če bi bilo v
mojem stanovanju. Cvetje v zaboju
je bilo še sveže. Preživelo je roko,
ki ga ja zadnjič zalila. Morda je bila
vlažna tudi prst.

Policajev pogled je spet prišel do
mene. Dejal je v angleščini:

»Padca gospe Guerland si ne mo¬
remo razložiti, če ga ni nihče po¬
vzročil.«

»Ce bi bil kdo poleg okna, bi ga
gotovo videla.«

»Kaj pa če je šlo za človeka zelo
drobne postave?«

»V tem primeru,« sem posmehlji¬
vo dejala, »bi mora biti ta zelo
drobna postava res izjemna. Sami
ste opazili, da od tu jasno vidimo
sedež na stolu. Moral bi biti torej
pritlikavec z izredno majhno posta¬
vo ali pa otrok, ki bi bil manjši od
nog pri mizi. Ali pa bi bil dovolj
močan, da bi pahnil v globino tride¬
setletno ženo?«

»Pritlikavec, otrok ali pa akrobat
bi bili lahko res nevidni z vašega
okna. Moral bi biti izredno gibčen.
Gotovo veste, kaj hočem reči. Kaže,
da na vzhodu dečki in doraščajoči
s postavo kakor ... Glejte, postavo
vašega služabnika n. pr....  poznajo
umetnost zmanjševanja, tako da zle¬
zejo v majhne vreče, ki jih fakir lah¬
ko drži v rokah.«

»Saj vam ni treba iti tako daleč,«
sem preprosto odvrnila. »Tak nastop
lahko vidte v vseh cirkusih Londona
in Pariza. Kar se mene tiče lahko
samo ponovim, kar sem že poveda¬
la: če je bil kdo poleg gospe Guer¬
land, bi ga gotovo videla.«

»Pa vendar,« je počasi rekel glav¬
ni inšpektor, »ni mogla pasti z okna,
če je ni kdo pahnil.«

»Stala sem tako, da sem dobro vi¬
dela.«

Čutila sem, da mi ne verjame. Na¬
daljeval je razgovor v angleščini in
zdelo se mi je, da je govoril ta jezik
zato, da bi ga razumel tudi Dinčav.
Govoril je meni, njega pa je gledal.

Povedala sem tisto, kar je razpr¬
šilo njegove dvome.

»Zame evropska prisega nima no¬
bene vrednosti. Vendar vam prise-

16

gam pri svetih napisih, da nobe¬
na roka  ni pahnila gospe Guer-
land, ko se je sklanjala skozi okno.«

Dinčavov obraz je bil za Evropej¬
ca neprodoren. Moje oči pa so vi¬
dele nepremičen nasmeh, ki se je
pojavil za hip na njegovih vijoli¬
častih ustnicah. Neviden nasmeh, ki
ni niti razprl ustnic. Bil je tako
kratek, da ga ne bi zapazila, če ne
bi poznala duše mojega služabnika
tako kot svojo. Brala sem z njega.
Med nama ni bilo skrivnosti. Da
bi ga še bolj pomirila, sem rekla
svojemu mučitelju:

»Pripadam fanatičnemu plemenu,
ki ne zna lagati ob svetih zapisih.«

Pogledala sem ga z očmi, ki niso
lagale. Razumel je pristnost prisege.

Vendar je začutil, da gre za dru¬
go stvar:

»Verjamem vam, gospodična Wel-
ton. Prisegate, da nobena roka
ni pahnila gospe Guerland. To je
gotovo res. Torej jo je nekdo pah¬
nil in porinil z nogo ali pa na drug
način.«

»še enkrat vam prisegam pri sve¬
tih zapisih, da je bila sama v sobi.«

Tokrat mi je verjel, čeprav ni ho¬
tel. Toda verjel mi je. Kazalo je, da
se slabo počuti, čutil je, da mojih
trditev ne more imeti za lažne in
celo da so bile resnične. Spraševal
se je, v čem je resnica, ki ne ustre¬
za videzu. Zato se je odločil, da se
mi prikupi ter mi začel zaupljivo
govoriti:

»Mar nimate svojega mnenja? Ide¬
je, ki bi razložila to ... nerazložlji¬
vo nesrečo?«

»Pač. Mislim, da gospa Guerland
že nekaj časa ni bila povsem zdra¬
ve pameti.«

Prikimal je. Pri poizvedovanju je
to že izvedel.

»Bila je izredno živčna,« sem na¬
daljevala. »Kadar je govorila, je bila
včasih videti, kot bi bledla. Rekli
ste, da izbranci usode niso kandi¬
dati za samomor. Lahko pa posta¬
nejo, če duševno zbolijo. Takrat ni¬
so več izbranci. Vendar jih ljudje
še naprej imajo za take, vse dotlej,
dokler ne zvedo za njihovo bolezen.«

»Mar je bilo tako z gospo Guer¬
land?«

Nisem padla v past.

»Poznali sva se le kot sosedi. Nje¬
ni bližnji vam bodo o tem vedeli
več povedati.«

Razumel je, da sem se pazila, in
da ne bo ničesar izvlekel iz mene.
Odnehal je.

»Dobro,« je rekel. »Vprašala ju bo¬
va. Vaš predlog ni brezpomemben.
To bi bila edina pametna razlaga.«

Dinčavove dolge trepalnice so za¬
krile njegov plamteči pogled. Skrile
so blesk, ki bi lahko izdal njegove
skrivnostne misli.

Policist je odvil nalivno pero.

»Ugotovitev identitete je le običaj¬
na formalnost...«

»Seveda! sem mimo rekla. »Po¬
polnoma sem vam na razpolago.
Dinčav, prinesi moj potni list!«

»Potni list?«

»Tujka sem ... kot že veste.«

Vedela sem, da je poizvedoval o
meni, preden je prišel sem. Vendar
tega ni pokazal.

17

»Britanska zaščitenka?«

»Nisem zaščitena, marveč sem bri¬
tanske narodnosti. Angležinja, roje¬
na v Indiji.«

»Torej — naturalizirana?«

»Tudi to ne. E n g 1 i s h b o r n,
kot pravimo v kolonijah.«

»Pa vendar ste azijski tip.«

»Moj oče je bil angleški častnik,
v službi v Indiji, kjer se je poročil
z domačinko. Fizično sem podobna
materi.«

»Ali so poroke med Angleži iz
dobrih družin in domorodci zelo
pogostne?«

»Gospod,« sem zvišeno odgovorila,
»besedo .domorodec 1  uporabljamo
samo za ljudstvo. Pripadniki pleme¬
nitih kast se ne imenujejo tako. Meja
mati je bila tako plemenitega rodu,
da je bila poroka v čast .Evropejcu
iz dobre družine 1 , kot pravite vi...«

Moj sogovornik se je ironično
nasmehnil:

»Kolonialni... odtenki... so mo¬
ja slabost. Oprostite mi, gospodična
Welton.«

Neslišni Dinčavov korak je zašu-
mel po preprogi. Dal mi je potni
list, ki sem ga pomolila inšpektorju:

»Glejte: Nerghiz Welton. Devetin¬
dvajset let. Brez poklica. Rojena v
Bombayu.«

»Je bil vaš oče protestant?«

»Da.«

»Ali prisege pri svetih brahman-
skih zapisih kaj pomenijo tudi pro¬
testantom?«

»Ne vem, koliko jim pomenijo,«
sem rekla z neprikritim prezirom.
»Osnovni pogoj moje matere pred

poroko je bil, da bodo otroci vzgo¬
jeni v njeni religiji.«

Policista sta vstala.

»Ne ostaja nama drugega, kot da
se vam opravičiva, ker sva vas nad¬
legovala ter da se zahvaliva za vaše
izjave «

»žal mi je, da ne morem povedati
več, kar bi vam lahko koristilo.
Morda bo moj namig na duševno
stanje pokojnice razpršil skrivnost.«

*

V resnici jo je razpršil.

Raziskava je potrdila mojo domne¬
vo (ali moj predlog). Družina, slu¬
žabniki in prijatelji pokojnice so
povedali, da ni bila normalna.

»Zdi se mi, da se ji je bledlo,« je
povedal Raymond Guerland.

»Bila je taka kot mesečnica,« je
izjavila sestra gospe Guerland.

»Gospa je bila vedno v oblakih,«
je potrdila služkinja. »Sploh ni več
vedela, kaj govori.«

»Ce je človek govoril z njo,« je
pripovedovala hišnica, »niti slišala
ni, kar si ji pripovedoval. Ko je ne¬
kega dne šla mimo mojih vrat, sem
jo poklicala, da bi ji dala pošto.
Ni bilo videti, da bi me razumela.«

Vse izjave so se ujemale. Poizve¬
dovanje se je zaključilo z ugotovit¬
vijo, da je šlo za samomor v dušev¬
ni zmedenosti.

Z GRUBERJEVE STRANI

»Počakati bo treba,« je rekel Gru¬
ber, »tak zaključek ni končnovelja-
ven. Jaz še vedno ne verjamem, da
gre za samomor, še manj, da gre za
nesrečo.«

18

»Nihče ne verjame,« je rekel Nar-
cisse in zvrnil kozarec cinzana, »da
gre za nesrečo. Vendar pa je samo¬
mor verjeten, ker je ženska zgubila
pamet. Ko ni več vedela, kaj dela,
je imela okno za vrata ali pa je po¬
zabila, da se človek, če pade s pe¬
tega nadstropja, lahko ubije. Gre za
nenavaden samomor.«

»Ne smrdi po samomoru. Prepri¬
čan sem, da gre za zločin. Prepri¬
čan pa sem tudi, da je v stvar vme¬
šana Weltonova.« ,

»Vse kaže prav nasprotno. Welto-
nova je bila doma,, ko je prišlo do
samomora ... ali krimomora ... saj
že ne vem več, kako bi rekel. Kako
se mislite lotiti zadeve, da bi doka¬
zali zločni? Predvsem pa, kako mi¬
slite vmešati Weltonovo? Ko je pri¬
šlo do nesreče, pa tudi prej, ni šla
iz stanovanja. Sosedje z nasprotne
strani so jo videli na oknu.«

»Res je,« je obžalujoče pritrdil
Gruber. »Njihove izjave so uradne.«

»In to niso izjave sokrivcev! če
bi jo mogli vmešati v zadevo, bo
to lahko storiti. Nihče je ne mara.«

»Treba je priznati, da je zoprna.
Zelo lepa, toda zelo zoprna.«

»Ne zdi se mi tako zoprna.«

»Dovolj, da jo vsi sovražijo.«

»To ničesar ne dokazuje. Do tega
pride lahko iz različnih vzrokov,
vendar pa nimajo ničesar skupnega
z značajem osebe. Tujka je. Ljudje
ne marajo tujcev. Tudi ženska je,
ki je sama. Ljudje še manj marajo
ženske, ki so same. če so lepe, jih
sovražijo. To je sovražnik, ki ga je
treba potolči. Razen tega pa ne ve¬
do, odkod ima toliko denarja. Davč¬

nemu uradu je prijavila, da živi od
rente. Včasih je to resnica. Toda
ljudje nikoli ne verjamejo.«

»Prav imajo, če upoštevamo ceno
masla, tedaj je rentar predzgodovin¬
ska žival.«

»To iahko preverimo.«

»Ter se pri tem spopademo s po¬
licijo njene domovine? To nama bo
prav rada takoj povedala! čeprav bi
pokazala dobro voljo, ne bi dosti
napredovali. Prav lahko je preveriti
naraščanje tekočega računa, osnov¬
nih sredstev- ali vrednost nepremič¬
nin. Zdaj pa pojdite in precenite
premoženje v deželi, kjer vrednost
dragih kamnov ne merijo s karati,
temveč z grami. Gospodična Welton
ima morda v domovini kakšnega
bogatega sorodnika. Ta ji je lahko
poslal kamen izredne vrednosti. 2e
na pošti vam potem lahko povedo,
da živi od prodaje draguljev.«

»Zahtevali bomo, naj nam pove
ime kupca.«

»Ta pa bo, seveda slučajno, že od¬
šel v svoj rojstni kraj nekje v Aziji,
kamor Evropejci ne moremo. Lahko,
če ima za sodelavce svoje rojake.«

»No, saj ima tudi v Parizu svoj
bančni račun.«

»V njeni banki so mi povedali, da
nikoli ne jemlje denarja. Včasih pa
ga celo prinese. Torej ima druge
življenjske vire. In ker ne živi pre¬
slabo ...«

»Moramo verjeti vaši predzgodo¬
vinski živali.«

»Nepopravljivi ste. Kakor je na
tapeti lepa ženska, jo že začnete
braniti.«

19

»Saj veste, kakšne misli imam ob
lepih ženskah. Zakaj bi branil
Nerghiz VVelton? Saj mi ni doseglji¬
va. Vendar mi ne gre v glavo, zakaj
jo sumičijo, če jo vsa pričevanja re¬
šujejo krivde. Zame je zadeva kon¬
čana.«

»Zame pa se nadaljuje. Maščeval
bom gospo Guerland. Uboge ženske
nisem poznal, ko je bila še živa. To¬
da po njeni smrti sem se trudil, da
bi razumel tiste, ki so jo poznali,
tako močno sem živel z njenim
spominom ... da imam svoje mne¬
nje. Gospa Guerland je bila žrtev.
Ne -vem, kam se je zapletla .. .«

»Saj se ni zapletla, podla je.«

».. . vendar bom odkril, zakaj. Za
zdaj vem da je bila preprosta, ne¬
koliko neumna in zelo dobrosrčna.
Moža je oboževala ...«

»Vendar se je ta hitro potolažil!«

»...  in oboževala je življenje. Mi¬
slite, da je prostovoljno zapustila
oba? Zakaj pa? Da bi prepustila
prostor Weltonovi, ki kot kaže,
vdovca precej rada vidi?«

»Vdovec je svoboden.«

»Tako hitro?«

»Morda je njegova izvenzakonska
ljubezen obstajala že takrat, ko je
žena živela.«

»V tem primeru je imela Welto-
nova razlog, da bi si želela izginotje
njegove žene.«

»Zakon pa ne more kaznovati že¬
lja. Lahko scier mislimo, da njena
udeležba pri smrti gospe Guerland
ni šla dalje od želja, ko pa se ni ga¬
nila iz stanovanja niti iz dnevne so¬
be niti od okna.«

»Kaj pa služabnik? Mar se tudi
on ni ganil? So tudi njega videli?
Ne, kajne?«

»Služabnik? Le kaj naj bi on po¬
čel v vsej zgodbi? On ni dedič go¬
spe Guerland, on ni spal z gospo¬
dom Guerlandom. če bi se s svojim
belim turbanom približal oknu, ga
gotovo ne bi zamenjali s kom dru¬
gim. Veste, kaj bi jaz storil, če bi
hotel pahniti gospo Guerland skozi
okno? Na glavo bi si posadil bel
turban, nato pa bi skočil na na ste-
žaj odprto okno. Vsi očividci bi
spoznali njenega služabnika. Med¬
tem pa, ko bi njegov advokat vzel
obrambo v roke in si priskrbel pre¬
vajalca, bi jaz mirno spal z Ray-
mondom Gerlandom ... no, samo
govorim tako.«

»Vaš način bi bil zelo dober, če
bi hoteli obtožiti služabnika... če
bi bil na oknu Guerlandovih kakšen
turban. Vendar ga ni bilo.«

»Lahko je bil razoglav. Nihče ga
ne bi spoznal, če nekdo naredi
obraz, po katerem ga vsi poznajo,
potem se lahko naredi tudi takega,
da ga ne bi nihče spoznal. Od njega
vidijo samo beli turban. Prepričan
sem, da ga sosedje ne bi spoznali,
če bi se pojavil brez turbana. Beli
turban, to je služabnik gospodične
iz petega nadstropja. To je vse. Za¬
dostuje mu, da sname turban, pa
ga ne bo nihče opazil, nihče ga ne
bi niti spoznal, no, sploh  bi  ne
lo i 1 on.  če ni turbana, ni slu¬
žabnika.«

»Vi se zanimate samo za turban.
To bi bilo vse lepo in prav, če bi
bil nekdo poleg žrtve s turbanom

20

ali pa brez njega. Vendar pa ni bilo
nikogar.«

»če gre za zločin, kakor ste pre¬
pričani, potem je moral biti nekdo
poleg okna.«

»Je zločin, poleg pa ni bilo niko¬
gar. Tu, v tem grmovju tiči zajec.
Italijanska kuharica ni imela vzro¬
ka, da bi lagala. Kar pa se tiče Ner-
ghiz Welton, ona nama je prisegla
pri svetih zapiskih. Pri tem ni mo¬
gla lagati. Njeno pričevanje mora¬
va jemati za resnično.«

»S svetimi inskripcijami in Ma-
donno sva že kar dobro opremlje¬
na!«

»Kakorkoli že je, kar se tiče
Nerghiz Welton, ki je niso videli
drugje kot pri oknu, je že izven za¬
deve.«

Gruber se je nenadoma slabo po-
čutii. Bil je pogumen in realno mi¬
sleč človek, zato ni poznal tistega
strahu, ki ga povzroča verovanje v
nadnaravne moči. Zanj ni bilo ne¬
razložljivih skrivnosti, temveč so
bile le nerazložljive uganke, ker še
niso poznali ali odkrili ključa. Klju¬
či pa so vedno v svetu realnosti.
Zaničljivo se je posmehoval pred¬
sodkom, vražjevemih in nepismenih
žensk. V ogorčenje pa ga je sprav¬
ljalo, če je videl, da so se učeni
ljudje predajali spiritističnim se¬
stankom ali če so se zanimali za
svojo usodo pri vedeževalkah. Po¬
znal je nekaj pametnih in kultivi¬
ranih ljudi, ki so imeli take sla¬
bosti ter so bili lahak plen maza¬
čev. Mislil je, da so se ti ljudje, ki
so bili v določenih življenjskih oko¬
liščinah sicer normalni, da so se ti

ljudje nagibali k duševnim slabo¬
stim in verovali v prikazni, talisma¬
ne kristalne kroglice. Po njegovem
mnenju je bil zakon preveč popust¬
ljiv do tistih, ki so živeli — včasih
zelo dobro — na račun lahkoverno¬
sti ljudi. V čarovništvu je on videl
le potegavščino, magijo in laž. To
ga je sicer zabavalo, če je šel v cir¬
kus, vendar je vse skupaj imel za
nesramno zastrahovanje šibkih du¬
hov in izsiljevanje ljudi, ki so za¬
šli v krizo.

Prvič v življenju pa je zdaj začu¬
til, da kroži okoli njega nekakšna
neznana in zastrašujoča prisotnost,
nevidna in neslišna, ki pa nima
imena v vsakdanjem jeziku.

Trudil se je, da bi se uprl. Nje¬
gova narava in njegovo pričevanje
sta se upirala preživelim ostankom
srednjeveškega vražjeverja.

»Vendar so dežele,« je pomislil,
»kjer je še vedno nekaj srednjeveš¬
kega.«

Skrivnostni vzhod. Najbolj tuj del
sveta. Dežele, kjer so raziskovalci
naleteli na pojave, ki si jih niso
mogli razlagati. Dežela skrivnostne¬
ga »snežnega človeka« ...

»Predzgodovina,« si je ponavljal
Gruber, »v primerjavi s tem je bil
srednji vek šele včeraj.«

Na njegovem čelu so se pojavile
znojne kaplje. Lotevala se ga je vr¬
toglavica. V tistem delu sveta je bi¬
lo zanj vse vrtoglavo. Vrtoglavica
časa. Vrtoglavica prostora. Dežela
skrivnosti. Dežela Nerghiz Welton.

Gruber je mučno dihal. Narcisse
ga je radovedno pogledal.

21

»Če vas zaradi tiste gospodične
iz petega nadstropja muči mora ...«

... Dežela, kjer se mora tudi ures¬
niči ...

»...  bo bolje, če spijete kozarček
aperitva. Tiste ženske ne boste zgra¬
bili. Zmuzne se vam iz rok kot
kača.«

»Kača?«

Konec. Spet je normalno zadihal.
Magije in čarovništva ni bilo nikjer
več Dežela, kjer je bilo toliko
skrivnosti, je tudi- domovina najbolj
strupenih kač. Krotilci kač ...

»To imam raje!« je rekel Gruber.

Nikoli ni bila misel na strupeno
kačo tako pomirljiva. Naj bodo ka¬
če še tako grde in še tako strašne,
vendar ne bi mogli trditi, da sodijo
v okultne vede. Zoologija, vsi vemo,
kaj je to. Zoologija se sicer lahko
ukvarja z ostudnimi in nevarnimi
živalmi, vendar tam ni skrivnosti.

»Pa smo spet v svetu spoznanj,«
je rekel Gruber, ki ga ta misel še
ni zapustila.

»V kakšnem svetu?«

»V svetu psov, mačk, rib in kač.«

»Vas večkrat takole prime?«

»Narcisse, kdo bi lahko bil pred
odprtim oknom, dovolj nizek, do¬
volj blizu tal, da bi bil lahko ne¬
viden in tako strašen, da bi povzro¬
čil smrt?«

»Povedali ste: akrobat. Ti so do¬
volj spretni, da telovadijo na tra¬
pezu in dovolj gibčni, da se plazijo
po tleh.«

»Res je bilo nekaj, kar se je pla¬
zilo po tleh. Vendar pa ni bil akro¬
bat.«

»Mislite? Na truplu ni bilo sledu
zastrupitve. Lahko pa obstajajo ka¬
če, katerih pik je smrten, vendar pa
se ne vidi, če ga iščete. Ne vem.
Morda bo preiskava ugotovila, da
je bil v krvi gospe Guerland strup,
ki ga je nekdo prinesel iz Azije.«

»Tudi če strupa ne bodo našli, to
ne izključuje tega, da ne bi bila
kača uporabljena kot orožje zloči¬
na. Lahko se je gospa Guerland
ustrašila, če je videla kačo, ki se je
plazila po tleh. To je bilo dovolj, da
je izgubila ravnotežje. Mogoče jo je
sama nastavila. Videli smo primere,
ko so si ljudje sami izbrali tako
smrt, ki bi bila manj strašna od
druge. Pa to niso bili taki ljudje,
kakršna je bila gospa Guerland. Ve¬
liki letalec iz zadnje vojne Raoul
Lufbery se je zgrozil, ko je videl
zoglenela trupla letalcev. Bil je ju¬
nak, ki se ne bi bal smrti, vendar
se je bal take vrste smrti. Prisegel
si je, da ne bo nikoli tako končal.
Držal je besedo. Ko je njegovo go¬
reče letalo strmoglavilo, je skočil
iz njega brez padala. Raztreščil se
je na tleh, samo da ne bi zgorel.
Gospa Guerland se je raztreščila na
tleh, samo da je ne bi pičila kača.«

»Kača ni sama prišla h Guerlan-
dovim.«

»Prenos sploh ni bil težaven. Slu¬
žabniku ni bilo treba iti mimo okna,
da bi spustil kačo v sobo.«

»Nekoliko dvomim v poslušnost te
vrste živali. Ne delajo po ukazih.
Služabnik bi lahko umrl, še preden
bi šel čez hodnik.«

»Kače ubogajo na določene ukaze.
Tisti, ki jih ubogajo, se imenujejo

22

krotilci kač. Služabnik je iz dežele,
kjer je krotilcev kač dovolj.«

»Vsa ta zmešnjava naju spravlja
s prave poti. Povejte mi raje o po¬
štenem gangsterju z brzostrelko v
roki. če bi bilo tako, bi vsaj vedeli,
kako naj delamo. Ta vaša zgodba o
strupeni kači . .«

»Priznajva ji tole: v tej zadevi ka¬
ča le ni najbolj strupena.«

»Kar se mene tiče ...«

Prijel je za kozarec s cinzanom.
Zanj je pitje pomenilo toliko kot za
druge ljudi umivanje rok.

»Narcisse,« je nenadoma rekel
Gruber, »ali vas ni presenetila po¬
polna sprememba v . načinu življe¬
nja gospodične Welton potem, ko je
umrla gospa Guerland?«

»Take stvari se lahko pripetijo
vsem dekletom. Niti ni treba imeti
sosed, ki padajo skozi okna.«

»Vendar je naključje prav smešno.
Smrt gospe Guerland je povsem
spremenila življenje gospodične Wel-
ton že naslednjega dne.«

Z NERGHIZINE STRANI

Moje življenje se je spremenilo že
naslednjega dne.

Raymond Guerland se je poročil
iz ljubezni, če bi bila njegova žena
umrla v normalnih okoliščinah, bi
bil morda neutolažljiv.

Vendar pa so okoliščine, ki so ob¬
dajale njeno smrt in so se pojavile
še pred njo, precej spremenile nje¬
gova čustva.

Gospa Guerland se je zadnje ča¬
se zelo spremenila, tako da je bil
njen mož naveličan življenja z njo.

Kar je delala in govorila, je bilo
v nasprotju z zdravo pametjo. Zgo¬
dilo pa se je tudi, da je molčala ce¬
le ure, bila povsem odsotna, tako
da celo ni slišala, če ji je mož kaj
rekel.

Ponoči je večkrat vstajala ter kar
naprej hodila, ne da bi kaj videla.

»Njen samomor me ne presene¬
ča,« mi je povedal Rajmond Guer¬
land. »Niti ne način samomora.
Okno jo je privlačilo. Njeni neza¬
vedni koraki so jo vedno vodili k
oknu. Vstajal sem, hodil za njo in
pazil, da ne bi njena mesečnost
končala z nesrečo. Prav tako nesre¬
čo, do kakršne je potem prišlo.
Bilo je strašno. Mora, kakršne si
niti ne predstavljate.«

Njeno stanje se je slabšalo iz dne¬
va v dan Rajmond je pomislil, če
je morda ne bi dal zapreti v psi¬
hiatrično kliniko.

Nekoč mi je o tem govoril.

»če jo boste dali zapreti,« sem
mu odgovorila, »boste navezani na
norico prav do konca njenega živ¬
ljenja. Zakon prepoveduje ločitev
od umobolnih.«

Na to ni pomislil. Bil'mi je hva¬
ležen da sem jaz pomislila na to.

Pozneje mi je o tem spet govo¬
ril:

»Zaradi vas nesrečna ženska ni
bila zaprta.«

Povesila sem pogled:

»Danes me zaradi tega peče vest.
V kliniki se ne bi mogla ubiti.«

»Strašno je govoriti o tem,« je
odvrnil, »vendar je bolje tako. Pri
tem ne mislim samo nase. Mislim
nanjo. Si lahko zamislite življenje

23

norice v kletki? To je strašno. Smrt
je več vredna. Nesrečnica ne trpi
več.«

Hitro sem dvignila oči in jih upr¬
la vanj.

»In vi, Rajmond, ali vi trpite?«

Ni odgovoril. Moj pogled ga je
prisilil, da je pogledal v stran. Pre¬
kmalu je še bilo, da bi o tem govo¬
ril. Se premalo časa je bil vdovec.
Vendar sem vedela, da se bo kma¬
lu zgodilo. Ni se boril proti privlač¬
nosti, ki ga je nezadržno vodila k
meni. Vsak večer je prišel čez ho¬
dnik in dolge ure presedel na pre¬
progi, kar je zdaj že močno vzlju¬
bil. Vzljubil je tudi moje pijače in
slaščice, občudoval je umetnost mo¬
je domovine.

Potem pa je prišel večer, ko mu
ni bilo treba več hoditi čez hodnik.
Nastanil se je pri meni.

Odločila sva se, da bova hodnik
prezidala, da bi tako združila obe
stanovanji, ko bova poročena.

Poroka je bila določena za čim-
bližji datum, takoj ko bo minil
spodoben čas za žalovanje.

*

Z Raymondom sem spoznala
omamno srečo. Ljubila sem ga go¬
reče, kot je bilo to značilno za naš
rod, ker je strast sinonim fana¬
tizma.

Vračal mi je ljubezen, kot mu je
to dovoljeval njegov temperament.
Seveda, ljubil me je, vendar je bilo
v njegovi ljubezni nekaj strahu.

»Včasih pridejo trenutki, ko se te,
bojim, Nerghiz. Imam občutek, da
objemam neznanko. Skrivnostno in
strašno neznanko.«

»Tudi če bi bila strašna ... ne bi
bila do tebe, ker te obožujem.«

Obrnil se je stran.

»Ne glej me tako! ... V tvojih
očeh je toliko stvari... toliko stva¬
ri, ki jih ne razumem ... in ki me
spravljajo v strah ...«

Prijela sem ga za glavo ter ga pri¬
silila, da me je gledal.

»Raymond! Ne govori neumnosti.
Poglej mi v oči! Mar bereš v njih
kaj drugega kot mojo neizmerno
ljubezen?«

»Da, res je,« je v zadregi odgo¬
voril.

Dejansko je bilo res. Gledala sem
ga preprosto, brez moči ali skriv¬
nosti. To je bil pogled sužnje, ki je
izgubila svojo moč pred gospodar-
vo. Pogled zaljubljenke, kateremu
se ni mogel upreti noben zaljublje¬
nec.

In Rajmond se mu ni upiral. Po¬
zabil je na svoje težave. Obupno
me je pritiskal na prsi, me poljub¬
ljal, da sem izgubljala sapo. Ko pa
so bile njegove želje potešene, se je
spet vznemiril.

Ni bil srečen.

»čutim skrivnost, ki ji ne pripa¬
dam, vendar pa mislim, da je straš¬
na,«

»Rajmond, v mojem življenju ni
ničesar drugega kot ljubezen do
tebe.«

Tudi to je bilo res.. Zaradi njega
sem se odrekla svoji dejavnosti.

*

Pisala sem Fredericu Goldsternu
in ga prosila, naj ne računa več na
moje sodelovanje.

24

Vztrajal je. Odklonila sem.

Zgradil mi je zlate mostove. Vse¬
eno sem odklonila.

Tedaj je potrkal na moja naj¬
boljša čustva. Dokazoval mi je, da
nimam pravice prikrajšati človeštvo
za dobra dela, ki sem jih sposobna
opraviti. Vseeno sem odklonila.

Nisem hotela, da bi Raymond
Guerland, ki je bil zdaj moj mož,
zvedel, kaj sem delala.

Ko mu je zmanjkalo skoraj vseh
dokazov, je Frederie Goldstern de¬
jal:

»Za tiste, ki so se vam zaupali,
pomeni vaša odločitev katastrofo.
Zame pomeni razvalino. Vendar ni¬
sem tako vztrajen zaradi lastnih ko.
risti. Ne delam za denar.«

»Seveda, ker ga imate dovolj. Z
milijoni, ki sem vam jih zaslužila,
ste dovolj bogati, da se lahko umak¬
nete.«

»Sploh ne gre zame. Denarja ni¬
mam za tako pomembnega, da bi
vas nadlegoval zaradi njega. Mislite
na druge, Nerghiz. če se ne boste
znova odločili za sodelovanje z me¬
noj, bodo vsi tisti, katerim ste bili
dobrotnica, prepuščeni obupu.«

Razgovor me je vznemirjal. Fre-
deric Goldstern je znal govoriti ta¬
ko, da je priklenil človeka nase.
Treba je bilo odločno končati:

»Poslušajte, Frederie, dosti dobre¬
ga sem storila drugim. Naposled
imam pravico, da živim tudi zase.
Poročila sem se iz ljubezni. Ves
svoj čas mislim posvetiti možu.«

šlo je za drugo stvar, kar pa ga
ni brigalo. V resnici nisem hotela

povedati, da Raymond ni vedel za
tisto, kar sva delala z Goldsternom.

»Prepričan sem, da bo vaš mož
razumel,« je rekel Federic. »Govo¬
rite z njim.«

»Ne,« sem ga odločno prekinila.

»Potem pa,« je lahkotno dodal,
»bom sam govoril z njim.«

»Ne!« sem zakričala. »Ne, Frede-
ric, tega ne boste storili. Prepove¬
dujem vam.«

»Nerghiz! Kaj pa vam je?« je pre¬
senečen vprašal. »Saj ne zahtevam
od vas nič slabega. Narobe. Mož
vas lahko samo podpira in obču¬
duje.«

Ni se bilo moč umakniti. Odločila
sem se,, da mu priznam, da Ray-
mond ni vedel ničesar.

»Moj mož nikoli ni vedel, kaj sem
delala. In mislim, da tudi zdaj še
ne ve. Prav tako ne ve, da ste vi
na svetu ... No, ve, da ste na svetu,
saj ste slavni. Vendar pa on ne ve,
da sem vas poznala niti ne ve na¬
tanko, kaj delate. Ne maram, da bi
zvedel.«

Frederie Goldstern je bil omam¬
ljen.

»Kako čudno se obnašate! Kdo
drug bi bil ponosen in bi se bahal,
če bi bil na vašem mestu. Skrivate
se, da vam ne bi bilo treba oprav¬
ljati zvišenega poslanstva za vas in
za druge hkrati, kot se nepošte¬
ni ljudje sramujejo opravljati sra¬
moten poklic. Vendar pa vi, vi ni¬
mate razloga za to ...«

»Ne vztrajajte, Frederie. Lahko
imam razloge, za katere ne veste.«

»Povejte mi jih. Videli boste, da
se bo vse lepo uredilo.«

25

»Imam razloge, za katere vam ni
treba vedeti. Potem pa, taka je mo¬
ja volja. Zame je to zadosten raz¬
log.«

»Ne, kajti dobrotnica se mora da¬
jati tistim, ki zaupajo vanjo.«

»Svobodna sem.«

»Ne, ker ste nenadomestljivi. Slo¬
ga ustvarja sveta dela.«

»Nisem vojak. Nikomur ničesar
ne dolgujem. Ne vztrajajte več.«

»Več kot vojak ste. Potrebna sva
vsem, ki jim lahko pomagava. Vztra¬
jal bom.«

»Nikamor ne boste prišli.«

»Vedno pridem do cilja.«

»Jaz tudi.«

»V takih razmerah ...«

»Bolje je, da se ne prerekava.«

»Ne, Nerghiz. Ko ste me preki¬
nili, sem hotel povedati nasprotno:
v takih razmerah je povezava med
nama nepremagljiva sila. Ne iščem
vojne. Gre za dogovor.«

»Ne more biti možnega dogovo¬
ra med dvema strankama, ki osta¬
neta vsaka na svojem položaju.«

Spomnila sem se stare legende iz
moje domovine: Nekoč je živela ta¬
ko hitra lisica, da je noben pes ni
mogel ujeti. Nekoč pa je živel tudi
pes, ki mu nobena žival ni mogla
pobegniti, tako hiter je bil. Nekega
dne je pes srečal lisjaka. Beg se je
začel.

Ko so mi pestunje pripovedovale
to zgodbo, so jo vedno končale s
temle:

"»Lov je trajal dolgo, zelo dolgo,
še danes traja.«

Ko sem bila majhna, me je zelo
zanimalo, kako se bo končal beg.

Nestrpno sem pričakovala nasled¬
njega dne, ki naj bi prinesel konec.
Vedno znova sem zahtevala, naj mi
povedo zgodbo od začetka, vendar
se je vedno končala na isti način.
Sploh se ni končala.

Cas je tekel. Vedno sem čakala
konca dvoboja, da bi videla, kdo bo
zmagovalec.

Minilo je še več časa in razumela
sem, da ni ne zmage ne poraza. Bi¬
la je večna bitka. Lisica in pes sta
bila ustvarjena za zmago. Toda
zmaga enega je zahtevala poraz dru¬
gega. Problem ni imel rešitve.

Za meseci so minila leta, postala
sem odraslo dekle, pes in lisica pa
sta mi še vedno bila v spominu.
Mislila sem, da je llo za prispodo¬
bo, da bo dirka trajala, dokler ne
bosta oba tekmeca .zčrpala svoj>h
moči, in dokler ne bosta oba hkrati
umrla, prav takrat, ko bi pes skočil
na lisico ter mrtev padel na mrtvo
lisico. To je bil edini možen konec
brezkončnega bega. Pes bi lahko
ujel lisico, saj bi moral zmagati, to¬
da lisice ne bi mogel nikdar ujeti,
dokler bi bila živa, ker je ni bilo
moč premagati.

To je bil edini konec, ki se mi je
zdel ugoden za usodo obeh tekme¬
cev, vendar pa me ni zadovoljil.
Zdelo se mi je nemogoče, da bi bila
smrt zmaga. Smrt je lahko zmaga
le za tistega, ki jo hoče, za tistega,
ki ima nekaj od tega. Zaradi aso¬
ciacije teh misli sem pomislila naj¬
prej na gospo Guerland. Njena smrt
je bila zame zmaga, ker sem jo ho¬
tela in ker sem imela od tega kori¬
sti. Vendar če sem bila ja.: pes, ona

26

ni bila lisica. Igra ni bila enako¬
vredna. Pomislila sem tudi ra Fre-
derica Goldsterna in nase. Bila sva
lisica in pes. Kako se bo končala
tekma? Z dvojno smrtjo, kj ne bi
bila zmaga za nobenega. So bitja,
ki se ne smejo srečati. So usede, ki
se ne smejo križati. V tekmi se ne
bi nikdar smela pomeriti lisica in
pes, niti Frederic Goldstern in Ner-
ghiz Welton.

»Ali premišljujete, Nerghiz?«

Glas Frederica Goldsterna me je
neprijetno presunli. Zaslišala sem
ga nenadoma, po dolgem molku,
morda je premišljeval, kako bi me
ukrotil. Njegov glas bi mogoče pre¬
tresel ljudi. Vendar se jaz nisem
znala tresti. Takih reakcij ali oblik
občutljivosti nisem poznala, kakor
tudi mnogih drugih ne.

»Povejte, Nerghiz, ali premišlju¬
jete?«

»Ne.«

Zdel se mi je presenečen in ne¬
kaj časa me je pozorneje opazoval.
To je bilo brez pomena. Vedela sem,
da mojih čustev ni moč razbrati na'
obrazu. Bila sem popolna gospoda¬
rica svoje mimike.

»Zakaj naj bi premišljevala? Ni
mi treba premišljevati. Odločila sem
se že.«

»Zgodi se, da se človek premisli.«

»Meni ne, pa tudi ne v takih pri¬
merih.«

»Govorila bova še o tem.«

»Rezultat bo isti. Odgovora ne
bom spremenila.« Tokrat se je uklo¬
nil, vendar je prihajal dan za dnem.
Bila sem neuklonljiva.

Z GRUBERJEVE STRANI

Za Gruberja je bila smrt prve
gospe Guerland še vedno nerazlože-
na.

Analiza ni odkrila niti sledu stru¬
pa v truplu žrtve, razen tega je mi¬
kroskopski pregled tal v stanovanju
pokazal negativen rezultat. Noben
plazilec se ni dotaknil parketa, ki
še ni bil očiščen, saj je bila soba še
zapečatena, ko so prišli strokovnja¬
ki, da bi jo pregledali. Tako je bilo
treba odvreči hipotezo, da bi smrt
zakrivila kača, edino hipotezo, ki je
imela nekaj skupnega z nadnarav¬
nim.

Gruber je bil prepričan, da gre
za umor. Vendar so vsa znana dej¬
stva, vse, kar je bilo mogoče ugoto¬
viti, vse, kar je bilo konkretnega in
kar se je dalo preveriti — vse je od¬
ločno zavračalo to verzijo.

Dosegel je, da zadeve še niso od¬
ložili, to pa je bilo tudi edino, kar
je dosegel.

»Samo da gre stvar naprej ...«

Zadeva še ni bila odložena, tem¬
več začasno zaprta v mapo, iz kate¬
re je morda ne bi nikdar potegnili
na dan.

»Torej gre stvar začasno naprej,«
je izjavil Narcisse.

Dogodki so mu dali prav. Ali bo¬
lje rečeno, sploh ni bilo nobenih
dogodkov.

Minili so tedni, potem meseci, ne
da bi prinesli nove elemente, ki bi
lahko osvetlili zadevo z druge stra¬
ni, kot so jo že poznali.

Gruber ni nič manj pazil na za¬
konca Guerland.

27

»Prepričan sem, da se bo še ne¬
kaj zgodilo. In vendar ne morem
ničesar storiti, če bi hotel prepre¬
čiti morilcu, da bi spet kaj storil,
bi moral osvetliti skrivnost, ki ob¬
daja smrt prve gospe Guerland.«

To je bilo grdo. Megla, ki ga je
obdajala, ga je silila, da ni mogel
ničesar storiti, ko je čakal na nov
udarec, ki pa ga je predvidel, ču¬
til. je smrtno nevarnost, ki je kro¬
žila po petem nadstropju te hiše.
Nihče ni mogel storiti, da bi zaščitil
tistega ali tiste, ki so bili v nevar¬
nosti. Zanj niso imeli ne imen ne
obrazov. Treba je bilo čakati dogod¬
kov.

Dogodka, ki bi rešil uganko prve¬
ga umora na račun drugega.

»Ne bomo vedeli na kakšen način
je umrla gospa Guerland, dokler ne
bo kakšna druga oseba umrla na
isti način.«

»Torej nama ne preostane druge¬
ga, kakor da zamreživa vsa okna v
petem nadstropju,« je rekel Narcis-
se, ki ni bil tako vznemirjen kot
Gruber. »Tako ne bo nihče umrl na
isti način.«

»šalite se. Napredujeva., Ne pre¬
rokujem, da bo druga žrtev padla
skozi okno. Trdim samo, da nas bo
njena smrt poučila, na kakšen način
dela morilec. Na nesrečo bo takrat
prepozno, da bi rešili tistega ali ti¬
sto, ki bo igral pasivno vlogo v tem
prikazu. Imela bova ključ skrivno¬
sti, ki pa naju bo stal človeško živ¬
ljenje.«

Gruber se ni še nikoli počutil ta¬
ko mučno nemočnega.

»Bit? prepričan, da se bo krvava
igra nadaljevala, ter pri tem ne¬
močno čakati, to je dovolj, da člo¬
vek pobesni.«

Nič. Nič se ni dalo storiti. Niče¬
sar se ni dalo oprijeti. Gruber se
je zaletaval v neoprijemljivo.

»Edino, kar je gotovo, je to, da
način ni vsakdanji. Tudi orožje zlo¬
čina ne. Kar se tiče morilca ...«

Nevidno orožje. Neznana metoda.
Morilec, ki je prikazen.

Ves čas, ko se je Gruber ukvarjal
z drugimi zadevami, je bil na teko¬
čem z vsem, kar se je dogajalo pri
Guerlandovih. Izpustil ni niti naj¬
manjših podrobnosti, takih, ki na
videz niso imele nobenega pravega
odnosa s smrtjo prve gospe Guer¬
land.

»človek nikdar ne ve, kako bodo
ti odnosi pomembni, če pride do
novega dogodka.«

»Medtem pa vseeno ne napreduje¬
te,« je rekel Narcisse, »ker ste pre¬
pričani, da tako dolgo ne boste ni¬
česar zvedeli, dokler se ne bo zgo¬
dilo nekaj novega. Ko pa se bo ne¬
kaj zgodilo . .. takrat bova gotovo
vedela, da gre za umor.«

»Mislim, da bo .nesreča'.«

»Tudi to se bo zvedelo. Nesreča
iste vrste, v isti hiši ne bo šla mi¬
mo neopažena.«

»Seveda Zvedela bova... ko bo
že prepozno, da bi kaj koristnega
ukrenila.«

»Kakor koli že, je povsem brez
koristi, da se že vnaprej vznemirja¬
te, ker ne morete ničesar storiti.
Kaj vam koristi, če imate kar na-

28

prej v glavi zadevo Guerland-Wel-
ton?«

»Pač,« je rekel Gruber, »nekaj mi
le koristi. Natančneje: zvedel sem
nekaj, kar mi bo morda prišlo prav.
Sicer še ne vem, kakšno zvezo bo to
imelo s smrtjo prve gospe Guerland.
Vendar pa je to nekaj zelo zanimi¬
vega.«

»Za kaj gre?«

»Za dohodke nekdanje gospodič¬
ne Welton. Za njeno osebno premo¬
ženje, kakor pravite vi.«

»Torej?«

»Izginilo je, njeno .osebno premo¬
ženje', odletelo je, izbrisano je. Ni
ga več.«

»Tudi take stvari se dogajajo. Ce¬
lo ljudem, ki jim dobro gre.«

»So tudi stvari, ki se pripetijo
ljudem, ki jim gre dosti manj do¬
bro: da imajo grde vire dohodkov.
Če človek živi sam, lahko mirno in
prikrito ureja svoje drobne zadeve.
Na videz je nekdo, ki mu gre zelo
dobro ... Takrat, ko ne dela. Ko
pa se človek poroči, se vse spreme¬
ni. Vse nočne ure in veliko dnev¬
nih ur imajo pričo. Ni mogoče naj¬
ti načina za dvojno življenje. Do¬
hodki gospodične Welton, ki je brez
poklica, so prenehali obstajati tiste¬
ga dne, ko je začela živeti z Ray-
mondom Guerlandom.«

Pomolil je Narcissu list papirja,
na katerem je bilo nekaj številk:

»Vidite: v prvi rubriki je davčna
prijava moževih dohodkov, sicer po¬
polnoma pravilna prijava. Raymond
Guerland ni goljufal davkarije ...
Tale druga številka pa predstavlja
približno, življenjske stroške zakon¬

skega para. Približno in resnično.
Vse je preverjeno. Stanarina, doba¬
vitelji, počitnice, na začetku je celo
račun iz draguljarne. Raymond
Guerland je še imel denar.«

»Mar ga nima več?«

»Potem ko se je drugič poročil, je
precej jemal iz banke. Njegov banč¬
ni račun je že izčrpan, živita od
tistega, kar zasluži, to se pravi, do¬
sti manj udobneje kot prve čase.«

»Zadovoljen bi bil s tem! Saj
precej dobro zasluži!«

»Ne toliko, če primerjamo, kako
živita. Komaj je dovolj.«

»Ko je bila živa še prva žena, je
veljal za bogatega.«

»Bil je. človek je vedno bogat,
kadar dohodki presegajo izdatke.
Njegovi dohodki se sicer niso zmanj¬
šali. Toda stroški so se občutno po¬
večali. Plačati je treba dve stano¬
vanji namesto enega, ker je nekda¬
nja gospodična Welton obdržala tudi
svoje. Zdaj imata ves hodnik. Dva
avtomobila namesto enega. Prva go¬
spa Guerland je bila zadovoljna z
moževim. Druga je obdržala tiste¬
ga, ki ga je imela pred poroko.«

»To je njena stvar. Pa tudi stvar
bedaka, ki plačuje.«

»Je pa tudi najina stvar.«

»Saj ne bova midva plačevala.«

»Drži, vznemirja me prav plačeva¬
nje. Kdo je plačeval pred Raymon-
dom Guerlandom? Nerghiz Welton
je pred poroko razkošno živela.
Prav tako kot potem. Nič novega
ni zahtevala, obdržala je samo ti¬
sto, kar je že imela, ko je bila sa¬
ma. Zdaj plačuje Guerland. Kdo je
plačeval prej?«

29

»Sama, brez dvoma ...«

»S kakšnim denarjem? Ne s ti¬
stim, ki ga je imela v banki, zakaj
denar je samo vlagala, nikdar pa
ga ni jemala ven.«

»Morda je imela bogatega starca.«

»Ni take vrste ženska.«

»Drži. Vendar ne vidim druge re¬
šitve.«

»Rešitev ni vidna s prostim oče¬
som.«

»Potrebovala bi mikroskop ...«

»Nerghiz Welton je imela dohod¬
ke. Neprijavljene dohodke, toda
precej velike. Po poroki jih nima
več.«

»To ne izključuje osebnega pre¬
moženja,« je rekel Narcisse. »Pre¬
moženja, ki nekoč preneha rasti.
Nerhiz Welton se je lahko delala,
da je bogata, samo da bi dobila v
past naivneža, ki bi izboljšal njeno
finančno stanje s poroko. Guerland
je prišel o pravem času... To se
pravi, v slabem času ... ko je bila
že pri koncu. Prijel je za vabo. Ne
bc prvi, ki se mu je kaj takega pri¬
petilo. Tudi zadnji ne.«

»Ni tako neverjetno. Vendar ču¬
tim, da je za tem nekaj drugega.«

»Tudi to bova nekega dne morda
zvedela.«

»Ko bo že prepozno, da bi rešila
človeško življenje.«

»Kako to povezujete?«

»Prepričan sem, da se vse to res¬
nično povezuje.«

Z NERGHIZINE STRANI

Dinčav se je naučil novega fran¬
coskega stavka. Namesto »gospo¬

dična je šla ven«, je rekel »gospa
je šla ven«.

Ob ta odgovor so se nenehno za¬
devala prizadevanja mojega nekda¬
njega sodelavca.

Nekega dne Frederic ni naletel na
Dinčava temveč na Raymonda, ki
je odgovoril:

»Ostanite pri telefonu,, prosim.
Poklical bom ženo. Kdo kliče?«

»...«

»Gospod Goldstem,« je ponovil
Rajmond in mi pomolil slušalko.

Spreletel me je leden srh. Vedela
sem, da bi bil konec moji sreči, če
bi Frederic Goldstern govoril z mo¬
žem.

Prijela sem slušalko, ter se odlo¬
čila. da bom končala to preganja¬
nje:

»Frederic,« sem suho rekla, »pre¬
povedala sem vam, da vztrajate.«

»Primer je preveč resen, da bi
spoštoval to prepoved. Gre za živ¬
ljenje ali smrt. če se boste upirali,
bo to zločin.«

Beseda me je presunila, vendar
nisem popustila.

Odložila sem slušalko brez kakr¬
šne koli razlage.

Rajmond je bil presenečen.

»Nisem verjel, da si sposobna ta¬
ko grobo govoriti. Vsak dan odkri¬
jem. na tebi nekaj novega ...«

Tako! Tega sem se bala. Tako je
prišlo do sumničenj, ki so se nabi¬
rala kakor oblaki pred nevihto.
Rajmond je torej »odkril« nekaj,
česar si ni mislil. Kje se bo ustavi¬
lo to odkrivanje? če človek začne
na tak način, potem ne odneha, šel

30


bo do konca. Dokler ne bo vsega
zvedel.

Oblak se je grozeče bližal. Kdaj
bo pričel grmeti name?

Vse bi bilo odvisno od tega, če
bi Frederic Goldstern molčal. Pred
očmi mi je bil samo .en način, da
bi to dosegla.

»No, Nerghiz, zakaj mi ne odgo¬
voriš? Kdo je ta tip?«

Možev glas mi je trgal srce. Kako
bi me sovražil! Kako bi mu vzbu¬
jala grozo, če bi vedel!

Odločila sem se, da ne bom popu¬
stila pred nobeno stvarjo, samo da
on ne bi česa zvedel.

»Odgovori, Nerghiz.« -H

»Vztrajaš?«

»Zahtevam.«

»No ... če že zahtevaš ... to je
moški, ki mi je dvoril preden sem
se poročila s teboj.«

»Stavil bi, da je bilo tako! Da
je tako predrzen, ko ve da si poro¬
čena? Kar poskusi naj se prikaza¬
ti...  sprejel ga bom s krepko
brco!«

Samo tega mi je bilo treba!

Za moža pa zadeve še ni bilo ko¬
nec:

»Da si upa telefonirati na dom!
Gotovo si ga vzpodbudila k temu.«

»Ne, Raymond, prisegam ti, da
ni tako.«

»Nerghiz, devetindvajset let ti je
bilo, ko sva se zaljubila. Nisi bila
več otrok. Lepa kot si, si imela go¬
tovo dosti kavalirjev. Nimam pra¬
vice, da bi ti to očital. Bila si svo¬
bodna. Vendar hočem zvedeti resni¬
co: ali je bilo kaj med tem moškim
in teboj?«

Čutila sem, da mi ne bo verjel,
če bi tajila. Bolje je bilo, če bi
mu dala verjeti v flirt, ki bi pomi-’
ril njegovo radovednost. Ne bi šel
dalje. Morda bi mi zaigral prizor...
Morda tudi ne, saj sem bila res svo¬
bodna, preden sem bila njegova ...
in lahko bi še rešila svojo srečo.

»No, da flirt je bil, uganil si. Ven¬
dar je bilo vse skupaj nepomem¬
bno.«

Laž je nekaj veljala, ker moj mož
ni nikdar videl Frederica Goldster-
na, starca brez telesa, ki je živel
samo za študij in svoje poslanstvo.

»Rajmond prisegam ti pri svetih
zapisih, da nisem nikoli ljubila ni¬
kogar pred teboj. Bil si moja prva
ljubezen, to sam dobro veš.«

»Da, da,« je naveličano odgovoril
ter vzel rokavice in klobuk.

»Greš ven?«

»Da, nekaj ni v redu.«

»Kaj?«

»Ne morem natančneje povedati,
čutim, da gre za nekaj drugega kot
za tisto, kar si mi povedala.«

»Ne.«

»Pač, nekaj mi skrivaš. Vznemir¬
jen sem. Moram se znebiti teh mi¬
sli. Grem na sprehod.«

»Ne maraš, da grem s teboj?«

»Sploh ne!«

Pognal se je k vratom, skoraj
tekel je, samo da ne bi vztrajala,
da grem z njim.

Obrnil se je na pragu, ker se je
spomnil, da mi je pozabil reči na¬
svidenje.

»Nasvidenje, dragica,« je naglo
rekel. »Pridem zvečer.«

31

Zaloputnil je vrata. Prvič se je
dogodilo, da je šel moj mož ven,
ne da bi me poljubil.

Moj strah je bil upravičen.

Najina ljubezen je bila še vroča.
Ni pa bila več nedotaknjena. Morda
tudi nj b'ila več trdna. Strup je pri¬
čel svoje delo.

Planila sem na hodnik, misleč, da
Rajrmond čaka na dvigalo. Ni ga
bilo več. šel je peš, ker se mu je
mudilo, da bi bil čimprej stran od
mene.

Tisto, česar sem se bala, se je
pojavilo. Preteklost je že začela raz¬
dirati srečo.

Nisem našla dovolj krepkih be¬
sed, da bi preklela Frederica Gold-
sterna. Dala bi sto tisoč glav Fre-
dericov Goldsternov za en sam Ray-
mondov nasmeh. Po licih so mi te¬
kle solze, prvič v mojem življenju.
Vedno sem mislila, da ne znam jo¬
kati.

»Si nesrečna, gospodarica?«

Divje oči mojega služabnika so
bile uprte vame, kakor so oči udo¬
mačene zveri uprte v krotilca. Tudi
on bi dal sto tisoč glav Fredericov
Goldsternov, samo da bi videl, da
sem se razveselila.

Stegnila sem tresočo roko, da bi
pobožala rjavo lice!

On me je razumel. Poznal je vse
moje obraze. Služil je Nerghizi Fre¬
derica Goldstema. Vsak dan je vi¬
del Raymondovo Nerghiz Guerland.

Njegov razumevajoči in tako zve¬
sti pogled mi je dobro del. Olajša¬
nje ni dolgo trajalo. Končalo ga je
zvonjenje.

»Ali naj odprem, gospodarica?«

»Da «

»Kaj pa, če je on?«

»Vseeno. Končati je treba.«

Njegove oči so se grožeče zabli¬
skale. Tiho je odhitel proti vratom.
Minuto pozneje je privedel v sobo
Frederica Goldstema, ne da bi ga
prej najavil.

Napadla sem:

»Zasledujete me celo na domu,
čeprav veste, da ne maram več . ..«

Ni mi pustil časa, da bi končala.

»Ah! Nerghiz! Ne gre več za sve¬
tovljanstvo ali za protokol. Gre za
človeško življenje.«

»Pa jaz? Kaj jaz nisem vredna
življenja? Mar nimam pravice, da
delam, kar se mi zdi dobro?«

»Ne, če lahko ura vašega življenja
razkreči kremplje smrti. Samo vi
imate to moč. Primer je brezupen.«

»Kaj mi mar.«

»če boste odklonili, boste imeli
na vesti smrt.«

»To zadeva mojo vest in mene.
Na noben način pa to ni vaša
stvar.«

Razburjenje je njegov asketski
obraz obarvalo z vročično rdečečo,
še nikoli ga nisem videla tako vzne¬
mirjenega.

»Nerghiz, ne spoznam vas več.
Zdi se mi, da skozi vaša usta govori
tujka.«

»Nič se ne motite. Res je tujka.
Tujka, ki vas ne želi poznati.«

»Vsaj razložite mi.«

»Ni mi treba.«

»Bila sva družabnika.«

»Brez pogodbe! Svobodna sem.«

»Kaj naj bi počel s pogodbo?

32

Vendar sem mislil, da je vaša bese¬
da prav toliko vredna kot podpis.«

Te besede so povzročile, da sem
mu razložila, kar je hotel:

»Za nobeno stvar na svetu ne bi
hotela, da bi moj mož zvedel, kaj
sem prej delala. Ko bi prišla do¬
mov, vsa izčrpana, bi moral biti
slep, da ne bi razumel, da se je
pripetilo nekaj izrednega. Ne ma¬
ram izzivati njegove radovednosti.
Ne maram, da bi mi zastavljal
vprašanja, na katera ne bi mogla
odkritosrčno odgovarjati. Ne ma¬
ram mu lagati.«

Prijazen nasmeh je prepodil tes¬
nobo z njegovega nagubanega obra¬
za. Bil je prizanesljiv nasmeh, ves
žareč. Tako so se morali smehljati
apostoli in misionarji.

»Saj ni to, Nerghiz?«

»Povedala sem vam.«

»Toda jaz sem mislil, da ni tako
resno. To se da zelo lepo urediti.«

Tako je bilo tudi moje mnenje.
Dejansko bo treba to urediti. Ven¬
dar ne tako, kot je on mislil.

»Pustite mi, naj govorim,« je na¬
daljeval. »Uganil sem vzrok, ki vas
ovira, da bi govorili z gospodom
Guerlandom. Skromnost, kajne?
Sramežljivost zaradi vaših dobrih
dejanj? Bojite se, da bi bili podob¬
ni bahaču? To čustvo vam je v
čast, vendar bi postalo nevarno, če
bi bilo vzrok za trmo, ki bi imela
za posledico številne žrtve. Takole
vam predlagam: ne povejte ničesar
vašemu možu, če vam je nerodno.
Jaz bom govoril z njim.«

Frederic Goldstern je bil neke
vrste navdahnjenca. Vedela sem, da

mu nobena stvar na svetu ne bo
preprečila, da bi ne posegel vmes,
kadar bi menil, da bi njegova na¬
loga narekovala tak poseg.

Ubogi Goldstern! Tako rada sem
ga imela. Do konca sem se bojeva¬
la, da bi ga rešila. Njegova trma je
onemogočila rešitev. Čeprav mi je
bila ta žrtev zelo mučna, sem na¬
posled popustila. Naredila sem se,
da sem se uklonila.

»Dobro. Lahko storite kar hoče¬
te.«

Njegove oči so se žareče zasvetile.
Objel me je in me očetovsko po¬
ljubil.

»Hvala, Nerghiz. Znova sem vas
našel. Vedel sem, da lahko raču¬
nam na vas.«

S tesnobo v srcu sem ga spremila
na hodnik in poklicala dvigalo.

»Kdaj lahko govorim z gospodom
Guerlandom?«

»Kadar hočete.«

»čimprej ko bo mogoče. Primer
je nujen.«

Dvigalo se je ustavilo s kratkim
pokom. Frederic Goldstern je sto¬
pil v kabino.

»Mu bom tele ...«

»Prav,« sem ga prekinila ter ga
nepremično gledala.

Bilo je želo težko, kajti on, on je
to poznal. Toda ker je bil ves za¬
vzet z novo mislijo, na to ni pazil.

»Kdaj se bo vrnil?«

Pritisnila sem na gumb, še pre¬
den je nehal govoriti.

»Povejte, Nerghiz, ali bo kmalu
prišel?«

»Mislim,« sem odvrnila in ga še
bolj ostro gledala.

33

Kabina se je začela spuščati.

Da bi končal stavek, je pomolil
glavo skozi lino, ki je bila v višini
njegovih ramen. Bilo je strahotno.
Kabina je naprej drsela navzdol,
medtem ko je starčeva glava molela
skozi nepremično lino zunanjih vrat
dvigala. Njegove noge so se dvigni¬
le s tal kabine. Za sekundo je ob¬
visel na vratu. Potem je streha
kabine prišla v njegovo višino in
mu strla glavo. Bil je dobesedno
giljotiniran.

Vrnila sem se v stanovanje. Bila
sem skoraj brez zavesti. Zgrudila
sem se v naslanjač.

Dinčav mi je pripravil mamilo,
da bi me okrepil.

Brž ko sem bila sposobna dejanj,
sem telefonirala na policijo in jim
povedala za nesrečo.

Z GRUBERJEVE STRANI

Gruber je bil ves zlomljen. In
vendar je to pričakoval. To ga je
tako presenetilo, kakor če bi dobil
klofuto.

Tudi Narcisse je bil ob zgovor¬
nost.

»človek mora biti res pravi nič¬
vredni umazanec, da ubije starca!
Mar ni mogel počakati, da bi po
svoje umrl? Ne bi več dolgo živel!«

»Brez dvoma dovolj dolgo, da bi
bil nekomu v napotje.«

»Toda, za vraga, to ni isti zločin.«

»Postopek je isti.«

»Saj ni padel skozi okno.«

»Igra je ista, le pred drugačnimi
kulisami.«

»Sam je bil v dvigalu.«

»Kot prva gospa Guerland na
oknu.«

»Njegova smrt ne koristi isti ose¬
bi.«

»Kaže. Resnica se ne ujema z vide¬
zom. Samo kulise in soigralec so
se menjali. Brez tega pa je to po¬
polnoma isti zločin, z istim orož¬
jem, z istim krivcem, z istim ciljem.
Mislim reči: z istim namenom, za
isto osebo.«

»Pa vidite tudi odnos?«

»Ne, toda prepričan sem, da ob¬
staja, prepričan sem, da bova kma¬
lu zvedela. Kakor sem bil vedno
prepričan, da bo potrebna druga
žrtev, če hočeva vse razumeti.«

Gruber je s pestjo treščil po mi¬
zi, da so se stresli papirji, in da je
les zahreščal.

»če bi jo imel v rokah, to dekli¬
no ...«

»Izmuznila se vam bo, ker nimate
dokazov. Nesreča v dvigalu sodi
med verjetne reči.«

»Seveda, vi še zmeraj verjamete v
nesrečo!«

»Ne, ta je pa dobra! Pravim samo,
da je verzija verjetna. Dvigalo je
prej vzrok nesreče, kot orožje zlo¬
čina. Tudi jaz sem prepričan, da
gre za zločin.«

»Dolgo ste rabili za to!«

»Nov zločin, da, gotovo, toda če
bom odkril na kakšen način je bil
storjen, se prav rad spremenim v
žvečilni gumi.«

Gruber je stisnil pesti:

»Odkril ga bom jaz.«

»Imate mar kakšno razlago?«

»Razlaga obstaja .. Vendar je
tako nenavadna, da komaj verja-

34

mem vanjo.... Da ... to je edini
možni način.«

Dvignil je slušalko in prosil tele¬
fonistko, naj pokliče bolnišnico
Salpetriere. Potem ko se je pred¬
stavil, je dobil oddelek, ki ga je
želel, ter se dolgo časa pogovarjal
s šefom. Ta mu je podrobno razlo¬
žil nekaj stvari, naposled pa dejal:

»Tega ni bilo opaziti — hočem
reči: v taki obliki in na taki stop¬
nji — vendar ni znanstveno nemo¬
goče. S tem mislim: v sedanjem
stanju naših spoznanj ne moremo
trditi, da bi bilo to nemogoče.«

»Torej je mogoče?«

»Teoretično je, toda ...«

»Hvala, doktor. Zadovoljen sem
s tem.«

Odložil je slušalko in šel proti
vratom:

»Pojdiva.«

»Kam pa?«

»V prebivališče druge žrtve, to
bo za začetek.«

»Nadaljevala pa bova bržkone v
prebivališču krivke?«

»Bolje rečeno: končala. Ne bo več
dolgo trajalo, če bova lahko preve¬
rila tisto, kar mislim, da je res¬
nica.«

Z GRUBERJEVE STRANI

Dve smrtni nesreči v isti hiši sta
presenetili poizvedovalce. To sicer
ni bilo nemogoče, vendar je razvi¬
jalo okvir verjetnosti. Iskali so
skrivnostne vzroke za ti nesreči.

Velik sloves doktorja Frederica
Goldsteina, človeka čudežnih
ozdravljenj je izzval veliko pisanja,
okoli njegove tragične smrti.

Reporterji so vdrli v njegovo kli¬
niko takoj za policaji. Tam so zve¬
deli čudne stvari. Obup bolnikov,
ki se niso hoteli zaupati drugim
zdravnikom, se jim je zdel najprej
pretiran. Poznali so ime Frederica
Goldsterna, vendar pa niso vedeli
za njegovo specializacijo. Nihče ni
vedel za to, razen tistih, ki so imeli
osebno opraviti z njim. Hotel ja
biti zdravnik kot drugi. Branil se
je biti novator. Bal se je tega ime¬
na, ki ga javno mnenje včasih za¬
menja s šarlatanstvom. Samo govo¬
ril je, ne da bi povedal kakšne po¬
drobnosti, da bo delo, ki ga pri¬
pravlja, razkrilo skrivnost.

Skrivnostni načini zdravljenja dr.
Goldsterna so sodili v postopek,
katerega učinkovitost je medicinska
fakulteta zanikala, vendar pa ga je
previdno upoštevala. Metoda je ob¬
stajala, vendar pa še ni bila prak¬
tično vpeljana. V bolnišnici Salpe¬
triere so zdravili histerične bolnike
s hipnozo. Le redke klinike so
' tako negovale duševne in živčne
bolnike, vendar pa niso prišle do
končnih rezultatov, ker jim je
manjkal hipnotizer, ki bi imel res¬
nično dovolj veliko moč.

Doktor Frederie Goldstern je s
hipnozo zdravil veliko število bol¬
nikov. Ta način zdravljenja ni niko¬
mur prišel na misel.

V svojem še neobjavljenem delu,
katerega rokopis so našli med pa¬
pirji, potem ko je umrl, je razkri¬
val, da je dosegel take čudovite
uspehe zaradi pomoči izjemnega
subjekta, zaradi osebe, ki je imela
neverjetno močno hipnotično silo.

35

To je bila naravna moč, ki jo je še
izpopolnila na nenavaden način,
ker je poznala skrivnosti fakirjev,
med katerimi je dolgo živela.

Ta hipnotizer,  je pisal, dr. Frede-
ric Goldstem, je rešil stotine člo¬
veških življenj.

V službi zla bi bila ta moč lahko
demonska. Lahko ubija na daljavo,
povzroča izgubo razuma, ukazuje
zločine, samomore... V službi zna¬
nosti je moj - hipnotizer dobrotnik
človeštva.

Iz rokopisa se ni dalo zvedeti, če
gre za moškega ali žensko. Stari
znanstvenik je spoštoval anonim¬
nost, ki jo je zahteval hipnotizer.
Vendar je skrivnostna oseba povzro¬
čala preveliko radovednost, da je
ne bi odkrili. Zaslišali so bolni¬
čarje in bolnike. Nihče ni vedel po¬
vedati imena, vendar so vsi le ne¬
kaj nakazali.

Šlo je za žensko petindvajsetih do
tridesetih let, za katero so govorili,
da je zelo lepa, čeprav je močno
azijski tip ...

Z GRUBERJEVE STRANI

V predsobi hišnice gospe Branchu
je bila zbrana ista druščina, kot ta¬
krat, ko je gospa Guerland padla
skozi okno.

»Če bo šlo tako naprej,« je govo¬
rila gospa BraAchu, »se bo zvrstilo
celo peto nadstropje. Moj mož, ki je
poštar, mi je prej kot včeraj govo¬
ril ...«

Ni bilo mogoče zvedeti, kaj naj
bi poštar povedal svoji ženi, kajti
tedaj so se odprla vrata predsobe.
Gruber in Narcisse sta vstopila kot

veter. Justin ni utegnil skriti ciga¬
re. Gospa Branchu je sprejela poli¬
cista kot stara znanca:

»Pričakovali smo vaju,« je rekla.
»Samo vidva sta še manjkala, da bi
bilo vse tako kot zadnjič.«

Ni bilo tako kot zadnjič. Gruber
je bil jezen in zaskrbljen.

»Gotovo bi rada videla dvigalo?«
je rekla gospa Branchu in vstala.
»Peljala vaju bom tja.«

»Hvala. Mislim, da ga bom lahko
sam našel. Nekaj bi vas rad vpra¬
šal.«

»Na razpolago sem vam, inšpek¬
tor.«

»Ali so okna na hodniku odprta,
kadar je vroče?«

»Da inšpektor.«

»V tem primeru vam moram po¬
staviti drugo vprašanje: ali so v tej
hiši okna, s katerih se bi dalo vi¬
deti, kaj se dogaja na hodniku, ali
natančneje, kaj se dogaja okoli
dvigala?«

»Nobenega okna ni. Nasproti hod¬
niku so samo stranišča. Njihova
okna so majhna in zelo visoka, člo¬
vek bi moral stopiti na straniščno
školjko, če bi hotel gledati ven. Ah!
Seveda, to bi lahko storil, če bi
vnaprej vedel, da bi lahko kaj videl.
Toda ker tega ni bilo mogoče ve¬
deti ...«

»Hvala,« jo je prekinil Gruber,
»to je vse.«

Ven sta šla prav tako hitro, kot
sta prišla.

»Ste videli! Nista preveč prijaz¬
na,« je rekla razočarana in potrta
poštarjeva žena. »če pomislim, kaj
vse sem storila zanju. Skoraj bi me

86

vrgla skozi okno pri rekonstrukciji
zločina. Pa naj človek dela usluge
ljudem. Za takole hvaležnost!«

Pogledala je proti nebu ter proti
okvirju, v katerem je polagoma ru¬
menela »umetniška podoba« poštar¬
ja.

»Še očitali mi bodo, da sem pre¬
več dobra!«

»Že prav, gospa Branchu. To vas
bo izučilo. Jaz že ne bi mogel go¬
voriti s kifeljci.«

To mnenje je spravilo v smeh vse
navzoče in veselost je spet zajela
družbo, šofer iz četrtega nadstropja
je spet natočil kozarce, Justin pa si
je znova prižgal cigareto. Vendar
pravega veselja ni bilo več. Niso se
več tako zabavali kot prvič.

»Moj mož, ki je poštar, mi je še
prej ko včeraj ...«

Gruber in Narcisse sta prišla v
peto nadstropje.

Z NERGHIZINE STRANI

Zvonec je zabrnel. Dinčav me je
pogledal.

»Naj odprem, gospodarica?«

»Oh! Le kaj se mi še lahko zgodi?
Ker je gospodar odšel za vedno ...
mi je vseeno.«

Vsi časopisi so objavili čudna od¬
kritja v posmrtnem rokopisu. Ray-
mond je zvedel, zakaj je njegova
prva žena znorela. Razumel je, kaj
jo je pognalo v pogubo. Razumel je,
kakšna sila jo je pahnila skozi okno,
ne da bi se je dotaknila. Zasovra-
žil me je in me zapustil. Strah, ki
ga ni mogel premagati, ga je odda¬
ljil od mene. Nisem ga mogla za¬
držati. Moje oči so izgubile vso moč,
če so se uprle vanj. Ljubila sem ga.

Dinčav je privedel oba inšpektor¬
ja, ki sem ju že poznala. Nisem
jima rekla, naj sedeta. Vedela sem,
da sta prišla, da bi me odpeljala s
seboj.

»Bil sem prepričan,« je rekel veli¬
ki prebrisanec, »da smrt prve go¬
spe Guerland, ni bila ne nesreča ne
samomor temveč zločin. Najprej
sem sumil vašega služabnika.«

»Zato niste imeli nobenega razlo¬
ga.«

»Imel sem jih dovolj, da sem imel
vas za sumljivo.«

»To ne vključuje v zadevo mojega
služabnika.«

»Pa še kako. Treba ga je le po¬
gledati, kako vas gleda, pa človek
razume, da bi naredil zločin, če bi
mu ukazali.«

»Prisegla sem vama pri svetih za¬
piskih, da je bila gospa Guerland
sama in da je ni pahnila zločinska
roka.«

»Verjel sem vam, čeprav ste bili
močno sumljivi. Niste mogli lagati
pri svetih zapiskih. Vaša žrtev je
bila v resnici sama na oknu. Nobe¬
na zločinska roka je ni pahnila ...
Toda v praznino jo je potegnil zlo¬
činski pogled. Učinek je popolnoma
isti.«

»Ne za vse,« je protestiral njegov
spremljevalec. »Ta zvrst umora na
razdaljo, s tako nedoločljivim orož¬
jem, kakršen je pogled, bo nenavad¬
no zamotala preiskavo in razpravo.«

»Uboj s hipnozo ni predviden v
nobenem členu kazenskega zakoni¬
ka. Vendar pa ta zakonik, ki ga
imajo za tako nazadnjaškega, ne iz-

37

pušča te moči, ki jo imamo za tako
čudno, saj so pravniki postavili
vprašanje glede kazenske odgovor¬
nosti mesečnika, ki naredi zločin v
hipnotičnem stanju.«

»Vprašanje je postavljeno samo
glede hipnotiziranega ne pa glede
hipnotizerja.«

»Pač, saj mu zakon določa 60. člen
kazenskega zakonika, ki predvideva
izzivanje kot primer sokrivde.«

»To nama veliko pomaga!« je za¬
kričal njegov pomočnik. »Ne gre za
sokrivdo. Morilec ni ubil s posredo¬
vanjem mesečnika. On je osebno
storilec obeh zločinov.«

»še en razlog več,« je odgovoril
prebrisanec, ki se je boril proti
meni. »V trenutku, ko moremo hip¬
notizerja proglasiti za sokrivca, po¬
trdi tudi zakon, da je hipnoza real¬
nost, s katero je treba računati.«

Obrnil se je k meni.

»Upam, da bodo sodniki našli pra¬
vi ovinek, da vas bo mogoče tako
kaznovati, kakor zaslužite.«

»Obsodili me bodo toliko teže,
ker se bom zagovarjala, da sem kri¬
va.«

»Mar mislite, da ste še v Veliki
Britaniji? Ste v Franciji. Tukaj se
vsi krivci zagovarjajo, da so ne¬
dolžni ...«

Lisice so stisnile moja zapestja.
Prvič se je zgodilo, da ni bil Dinčav
nepremičen. Stokal je in kričal,
medtem ko sem jaz za vedno zapu¬
ščala prostor svojih zločinov in svo¬
je ljubezni.

Z GRUBERJEVE STRANI

Gospa Guerland, rojena Welton,
je bila zaprta v prostoru, iz katere¬

ga ne bi nobena hipnotična moč
omogočila pobega skozi okno. To
so preprečevale trdne rešetke.

Gruber in Narcisse sta sedela v
svoji 'običajni kavarni na Bulvaru
du Paiais.

»Kakšna zgodba!« je rekel Narcs-
se, ki še ni prišel k sebi. »Kaj ta¬
kega se še ni doživelo med policaji.
To bc smešno proučevati in zago¬
varjati to zadevo!«

»Glede tega se ne vznemirjam. Ne
bo se izmazala.«

»Na podlagi katerega člena? če bi
delovala s pomočjo mesečnika, bi jo
lahko kaznovali po 60. členu. Ker
pa je bil povzročitelj zločinov le
hipnotizer, ne vidim, kateri člen bi
bil primeren zanjo.«

»Nerghiz bo obsojena.«

»Za spogledovanje? Njeno aktivno
delovanje se je omejilo samo na to,
in obsodili naj bi jo...  za nekaj
tako neznatnega? Mar res verjame¬
te?«

»Trebuh bi me bolel, če ne bi
verjeli.«

»Naj bo , vaš trebuh še tako spo¬
štovanja vreden, to še ni zadosten
razlog, da bi obsodili Nerghiz Wel-
ton.«

»Razlogov ne manjka. Vprašanje
hipnoze bodo obravnavali po ka¬
zenskem zakoniku.«

»Ni ubijala tako, da bi ji ta za¬
konik mogel do živega.«

»Primer Nerghiz bodo povezali z
analogijo in sicer po teh zaključkih
pravnikov: ni dvomljivo, pravijo, da
mesečnost ali pa hipnotično stanje
povzročita pri človeku, da izgubi
nadzorstvo nad dejanji, tako tudi

ni mogoče ovreči kazenske odgovor¬
nosti. Torej je dopustno, da hipno¬
tizirani izgubi zavest, če je hipnoti¬
zirani žrtev ali pa morilec, to niče¬
sar ne spremeni. V hipnotičnem
stanju lahko ubija samega sebe kot
koga drugega. In v primeru povzro¬
čenega hipnotičnega spanja so vsa
dejanja pod vplivom hipotizerja, či¬
gar volja je tudi volja hipnotizira¬
nega. če se hipnotizirani ubije v
takih razmerah — ali pa če podleže
nesreči, ki jo povzroči njegovo last¬
no gibanje, se pravi hipnotizerjeva
volja — je to zelo razločno zločin,
skrit v samomoru ali pa nesreči.
Nerghiz Guerland nima priložnosti,
da bi se izvlekla.«

»Pač,« je rekel Narcisse in srkal
aperitiv, »preostane ji ena sama
priložnost.«

»Ne vem kakšna.«

»Tista, ki najbolj ustreza njenim
zmogljivostim: lahko hipnotizira po¬
roto in sodnike, pa jo bodo opro¬
stili.«

Te priložnosti Nerghiz ni nikdar
izkoristila. Takrat, ko sta Gruber in
Narcisse govorila o njeni usodi, je
že ležala mrtva na ležišču v celici.

Pri preiskavi ji je predstojnica
odvzela vse, kar navadno vzamejo
zapornikom, preden jih odvedejo v
celico. Pustila pa ji je ploščico, na
kateri so bili sveti zapiski. Pravilnik
ni prepovedoval svetih zapiskov.

To ploščico je bilo mogoče od¬
preti. Na vzhodu poznajo skrivnost¬
ne strupe, pri katerih pomota ni
mogoča. Dejavnost pravice se je
razblinila.

XXX

»To je bilo še najbolje, kar je lah¬
ko storila,« je rekel Narcisse.

»To je tudi poenostavilo vse sku¬
paj.«

»Pa tudi dolžna nama je bila to!
Dovolj nama je otežkočala življe¬
nje.«

»Bila je ena izmed tistih, ki otež-
kočajo življenje in poenostavljajo
smrt. Kaže, da zanjo smrt ni bila
pomembna. Prav tako tudi ne smrt
drugih ...«

»Naposled pa se tudi vi niste pre¬
več motili,« je zaključil Narcisse.
»Vedno ste trdili, da zelo naglo
ukrepa.«

ALEKSANDRA PECKER

ar

Vaba v pogubo

DAMON RUNYON JE MED AMERIŠKIMI BRALCI ZELO PRI¬
LJUBLJENO IME. PISATELJ JE PRIČEL KOT ŠPORTNI NOVINAR,
DANES PA JE EDEN NAJBOLJ ZNANIH PISCEV KRATKIH ZGODB,
V KATERIH POSREČENO KARIKIRA JUNAKE Z BROADWAYA IN
NEWYORŠKEGA PODZEMLJA. »VABA V POGUBO« JE ZNAČILEN

PRIMER RUNVONOVEGA STILA.

Lepega aprilskega jutra se je
možak Gentleman George zbudil
in se znašel v. veliki zagati. Zbu¬
dil se je namreč v celici državne
kaznilnice v Trentonu, New Jersey.
Celica v državni kaznilnici sicer ni
za Georgea nikaka novost in se v
navadnih okoliščinah sploh ne bi
vznemirjal, težava je bila le v tem,
da so prav tisti celici rekli tudi
»celica smrti«. Georgeu je bilo za¬
radi tega seveda zelo nerodno, kajti
šele drugič v življenju se je zna¬
šel v taki celici. Prvič je zašel v
njo v rosni mladosti in ni čudno,
da je bil že skoraj pozabil, kako
je bilo, kajti takrat so ga po pič¬
lih dveh mesecih izpustili. George
je torej sedel tistega aprilskega
jutra na robu pograda in premiš¬
ljeval, kakšno ponižanje je to za
njegov ponosni značaj, ko se je
nenadoma spomnil, da ga bodo na¬
slednji dan posadili v stol gospoda

Edisona v sosednji sobi in mu po¬
šteno pretresli zadnjo stran hlač.

Ko se je George tega spomnil, je
seveda postal zelo zamišljen in je
globoko vzdihnil: Hej-ho, hej-ho,

hej-ho. Nato je poslal pome, da bi
ga prišel obiskat, čeprav je vedel,
da se prav nič ne brigam za ka¬
znilnice niti za njihovo okolico in
da se mi že pogled nanje upira.
Prav res, kaznilnice se mi tako
gabijo, da jih sploh ne pogledam,
če grem mimo, kajti bojim se, da
me ne bi kdo zgrabil za vrat, toda
prošnje starega prijatelja nisem
mogel zavrniti. Dovolili so mi, da
sem govoril z Georgem skozi re¬
šetke njegove celice in kar pretre¬
slo me je, ko sem videl, v kakšni
kaši je, čeprav sem opazil, da je
njegova okolica čista in oskrbova¬
na in da so tudi pazniki prijazni
z njim, razen nekega velikega te-

40

sla, ki je nekaj nergal, ker ga je
bil George ravno premagal v par¬
tiji »šnopsa«.

Eazen tega sem videl, da je Ge¬
orge v kar dobri fizični kondiciji,
čeprav je bil nekoliko zavaljen in
je bil videti tak, kot da je že dalj
časa počival. Takrat je imel kakih
petinštirideset let in je bil na po¬
gled še prav tako krepak kot tiste
čase, ko je bil znan daleč naokoli
kot najlepši in najljubeznivejši
fant na Broadwayu. Njegovi ko¬
stanjevi lasje so sicer po robovih
že rahlo osiveli in na obrazu so
se mu poznale gube skrbi, pa tudi
oblečen ni bil čisto po zadnji modi
kot navadno. Pravzaprav bi si bil
lahko zlikal hlače, se dal obriti in
ostriči, in ko sem mu to povedal,
je odvrnil, da bodo že poskrbeli,
da bo ostrižen za vse življenje, še
preden bo dan okoli.

V starih časih je bil Gentleman
George zelč znana osebnost v tr¬
govini z dragulji, kjer je delal s
Tommyjem Entrato in njegovimi
sodelavci. Vsakdo vam lahko pove,
da je druščina Tommyja Entrate
najboljša v deželi, ker se strogo
drži tradicionalnih trgovskih me¬
tod in ima zelo visoka moralna
načela. Navadno so delali z nekim
možakarjem, ki se je imenoval
Lou Adolia in je delal za velike za¬
varovalnice, ki so se zlasti zani¬
male za zavarovanje draguljev bo¬
gatih gospa.

Ko so Tommy Entrata in njegovi
prišli do takih draguljev, so brž
obvestili Louja Adolio in ta je
uredil pri zavarovalnicah, da so
pošteno plačale za to, da so jim
robo vrnili, pa so bili vsi zado¬
voljni, zlasti še zavarovalnice. Kajti
če blaga ne bi dobile nazaj, bi

41

morale plačati vso zavarovalnino.
Ker je bil Tommy Entrata zelo
zmeren glede honorarjev, je bila
to kar najbolj ekonomična uredi¬
tev za zavarovalnice in vse ostale
prizadete, tudi za Louja Adolija,
ki je dobil vedno čedno nagrado
od zavarovalnic. Pa tudi od Tom-
myja je včasih kaj kanilo. Nekaj
dobi vsakokrat tudi debel možak
iz mesta, kjer Tommy deluje, kajti
debeli možakar je dacar in pri
tako veliki trgovini, kot jo vodi
Tommy, mora človek že gledati,
da je povsod namazano. Zato de¬
beli možakar skrbi, da se zakon
ne vmešava v Tommyjeve zadeve
več, kot je nujno potrebno.

Kar je res, je res, kadar pride
Tommy Entrata v kak kraj, je za¬
deva organizirana od vrha do tal
temeljito kot Standard Oil. Tommy
ima ne le seznam vseh lastnikov
draguljev in vsot, za katere so za¬
varovani, ampak tudi nekaj dia¬
gramov, na katerih se točno vidi,
kje so dragulji spravljeni. — No,
Gentleman George je bil eden
Tommyjevih izvedencev za zbira¬
nje draguljev in Tommy ga je zelo
cenil. Kajti George vedno dela sam
in nikdar ne nosi s sabo orožja in
se mu sploh vsakršno nasilje upi¬
ra, zato pa tudi nikdar ne zaide
v težave, ali vsaj ne pogosto. Vse
to vam pripovedujem zato, da bo¬
ste videli, kako sijajno in tradicio¬
nalno posluje Tommy. Po mojem
mnenju je njegovo delo velika ko¬
rist za družbo, ker prikaže ljudem
pravo vrednost zavarovanja. Toda
naj se povrnem v celico smrti h
Gentlemanu Georgeu.

»No,« je rekel George, »tule sva
in ti si edini prijatelj, ki me je
prišel obiskat, odkar je sodnik
omenil jutrišnji dan, ki bo, kot
vse kaže, postal precej pomemben
za moje življenje. In zdaj bi ti rad
povedal zgodbo, ki je resnična, po¬
polnoma resnična in nič drugega
kot resnična. Iz te zgodbe je raz¬
vidno, da sem nekoč napravil ve¬
liko uslugo družbi.«

Ko je to rekel, sem se zelo vzne¬
miril, kajti bal sem se, da bi bila
lahko zgodba dolgočasna in prav
nič me ni mikalo, da bi poslušal
spomine v taki okolici. Zato sem
prosil Georgea, naj pove kar se
da na kratko in naj ne omenja niz¬
kotnih tipov ali kakih umazanij,
nakar je George pričel pripovedo¬
vati:

*

Pozimi leta 1935 sem se peljal
po opravkih proti jugu. Ne bom
povedal imena kraja, kamor sem
bil namenjen, ker nočem spraviti
policaja nad nikogar, niti nad me¬
sto ne, povem ti pa, da je to zna¬
no zimsko letovišče doli na jugu,
prav čedno mestece. Prvo noč, ko
sem bil na vlaku, sem zavil v je¬
dilni voz in se lotil ribe, ki mi jo
je natakar toplo priporočil. Ko sem
se vrnil v kupe, mi je postalo sla¬
bo kot le kaj ali pa še malo bolj.
Po pravici povedano, bilo mi je ta¬
ko slabo, da sam mislil, da me bo
konec, toda ta misel me je zelo
vznemirila, zakaj Tommy Entrata
me je že komaj čakal in prav lah¬
ko bi imel mojo smrt za osebno
kljubovanje.

No, ko sem ležal na postelji bo¬
lan na smrt, kot rečeno, so se od-

43

prla vrata mojega oddelka in skoz¬
nje so se pokazali naočniki in ko¬
ničast nos, za naočniki in nosom
pa je stal možak kakih petdesetih
let, ki je zagodrnjal: »Poslušaj, ti,
kaj pomeni vse tole kruljenje in
stokanje? Ali si bolan?«

»No,« sem rekel, »če nisem bo¬
lan, naj me vrag vzame.« In po¬
tem sem pričel spet bruhati in
med bruhanjem sem omenil ribo
iz jedilnega voza, nakar sem ga še
prosil, naj pripelje natakarja samo
za trenutek k meni, pa bom sre¬
čen umrl.

»Oslarije klatiš,« je rekel osorni
možakar. »Sploh ne boš umrl, če¬
prav bi bilo to morda bolje zate,
človek nikoli ne ve. Mnogi ljudje
ne vedo, kdaj je čas za smrt. Vse
kar narobe s tabo, je to, da si
se nekoliko zastrupil in kar takoj
te bom spravil v red, sicer mi boš
vso noč kratil spanec s tem cvi¬
ljenjem. Tudi mene je nekoč do¬
letela podobna nezgoda v Glouce¬
stru, Mass ... Človek bi pričakoval,
da prodajajo dobre ribe v Glou¬
cestru, Mass. Mislim, da je šlo v
mojem primeru za lokardo.«

Nato je pozvonil nosaču in kma¬
lu so vlakovodja, sprevodnik in še
dva ali trije potniki tekali kot za
stavo ven in noter, on pa je vneto
onegavil okoli mene. čeprav sem
bil na smrt bolan, sem lahko opa¬
zil, da je človek navajen ukazovati.
Nekaj časa sem se počutil vražje
slabo, tako, da sem mislil, da bo
najbolje, če kar takoj crknem in
ne delam preglavic ljudem okoli
sebe. No, , sčasoma se mi je obrnilo
na bolje in naposled sem celo za¬

dremal. Spominjam se samo, da
je strogi možakar omenil, da se
pelje v isti kraj kot jaz in da se
vrača z lova v Kanadi. Pravil je
tudi, da je odličen strelec z vsemi
vrstami orožja.

No, ko sem se zjutraj zbudil, se
mi je zdelo, da so bile vse skupaj
le hude sanje, kajti osorni moža¬
kar me je samo ošvrknil s pogle¬
dom in me vprašal, kako se poču¬
tim. Govoril je v takem tonu, da
sem takoj uvidel, da ga prekleto
malo briga, kako mi je. Nato se
je pobral in ga sploh nisem več
videl. Očitno mu ni bilo prav nič
do tega, da bi se zaradi nočnega
dogodka spoprijateljil z menoj. Ko
sem pa lezel z vlaka, sem se ne¬
nadoma spomnil, da niti ne vem
njegovega imena. Zelo redki ljudje
so dobri z mano, pa bi rad vedel
vsaj, kako jim je ime, da se jih
lahko kdaj pa kdaj spomnim. No,
seveda ni bilo časa za sentimen¬
talnost, kajti imel sem resnejše
opravke, zato nisem poizvedoval
za osornim možakarjem.

Telefoniral sem Tommyju En-
trati in se zmenil z njim za večer¬
jo v nočnem lokalu, ki se imenuje
»Jadralni in plavalni klub«, čeprav
nima nikake zveze s plavanjem.
Ko sem torej čakal na TOmmyja,
sem opazil pri sosednji mizi lut¬
kico, kakršne nisem videl že leta
in leta, in dobro veš, da je malo
takih strokovnjakov za lepoto kot
je vaš zvesti Gentleman George.
Bila je mlada, imela je lase slam¬
nate barve, na sebi pa zapeljivo
belo večerno obleko in veliko šare
kot so diamanti ipd.... Zdelo se

43

je, da nekoga čaka, in zelo mi je
bilo žal, da nisem bil to jaz. Prav
res, tak vtis je naredila name, da
sem brž poklical glavnega nata¬
karja Emila in mu zastavil nekaj
vprašanj. Emil je moj stari prija¬
telj in vedno dosti ve o takih
stvarcah. »Emil,« sem ga vprašal,
»kdo je ljubko dete tamle pri
oknu?«

»Vaba v pogubo,« je šepnil in ta¬
koj sem vedel, da hoče reči, da je
poročena in ima moža, ki je zelo
sebičen glede nje, zato nisem prav
nič škilil proti njej, zlasti ne, ker
je takrat vstopil Tommy Entrata
in sva se umaknila v kot, kjer sva
nekoliko večerjala in se pomenila
o mojih opravkih v tem mestu.

Prav v zvezi s temi opravki sem
nekega toplega nedeljskega jutra
ob enih obiskal hišo nekega tipa,
ki mu je ime polkovnik Samuel B.
Venus. Bil sem v budoarju njego¬
ve ljubeče žene; prostor je bil zelo
čeden, okna na eni strani so gle¬
dala na morje, na drugi strani pa
na veliko dvorišče, kjer so palme
nežno šepetale v morskem vetriču.
Mesec je sijal na ta lepi prizor in
bilo je tako ginljivo, da sem ne¬
kaj trenutkov negibno stal ob
oknu in strmel v valove. Nato sem
pričel iskati malo škatlico, ki je
bila skrita v omari za obleko, ra¬
zen če ni bil hišni služabnik sle¬
par in je hotel prigoljufati denar,
ki smo mu ga dali, da nam je to
povedal in me spustil v hišo. Pol¬
kovnikove ljubeče žene seveda ob
tej uri ni bilo v budoarju, kakor
tudi polkovnika ne in kasneje sem
zvedel, da lahko pride polkovnik v

ta prostor samo, če podpiše ha-
beas corpus, toda to nima nikake
zveze z mojo zgodbo.

O polkovniku Samuelu B. Venu-
su sem vedel le to, da je sila bo¬
gat, da bo imel kmalu 60  let in
da jih ima njegova ljubeča žena
več kot polovico manj. Razen tega
da ima tudi nekaj naj lepšega na¬
kita v deželi, med drugim bisere,
diamante, zvezdnate rubine, sma¬
ragde in ne vem kaj še vse. Po¬
vedali so mi tudi, da je bil odšel
polkovnik prejšnjo noč lovit ribe,
in da je gospa polkovnikova nekje
zunaj s kakima dvema funtoma
draguljev okoli vratu, ostanek pa
ima spravljen v mali škatlici v bu¬
doarju. No, škatlica je bila res v
omari, kot je bil sluga povedal, in
bila je sila preprosta, tako da bi
jo lahko odprl z zobotrebcem, če
bi bilo treba. Jasno, da sem imel
s seboj svoj odpirač za konzerve,
ki je orodje za odpiranje blagajn
in sem ga sam izumil, če se spo¬
minjaš, vendar ga ne mislim pa¬
tentirati. Ravno sem se hotel lotiti
posla, ko nenadoma zaslišim gla¬
sove dveh oseb; moški in ženska,
stopita v budoar.

Čepel sem torej v prekleti omari
med kupom ženske obleke in pre¬
mišljeval, v kakšni kaši sem, kajti
ko sem zlezel notri, sem pustil
vrata priprta zaradi zračenja in se
jih zdaj nisem upal zapreti, da ne
bi zaškripala. Sklenil sem torej, da
bo najbolje, če molčim kot mrlič.
Po pravici povedano, kar malo žal
mi je bilo, da nisem imel s seboj
starega kanona, za samoobrambo
seveda. Po govorjenju sem takoj

41

spoznal, da je ženska gospa Sa¬
muel B. Venus, toda falot, ki je
govoril z njo, nikakor ni bil njen
mož, in lahko si misliš da sem se
zgražal ob misli, da poročena žen¬
ska lahko pripelje tujega moškega
ob taki uri v svoj budoar. Stra¬
hovito me je zanimalo, kaj se bo
zgodilo. Toda čeprav sem napeto
poslušal, nisem mogel slišati niče¬
sar razen govorjenja in mislil sem
si, da mora biti falot, ki je pri¬
šel z gospo Samuel B. Venus po¬
polnoma brez domišljije.

Naposled sem, ko sem bil iz
razgovora uganil, da zreta v ža¬
lostne morske valove, pomolil nos
iz omare in videl, da ni gospa Sa¬
muel B. Venus nihče drug kot
blondinka, ki sem jo bil občudo¬
val v »Jadralnem in plavalnem
klubu«. Toda to me ni niti pol to¬
liko presenetilo kot dejstvo, da je
bil falot, ki je bil z njo, tip Grof
Tomaso, ki je znan daleč naokoli
kot najnemarnejši capin. Prav res,
nekateri ljudje pravijo, da je Grof
Tomaso 22-karatna baraba. Je maj¬
hen, vitke postave, ima črne lase,
na debelo pomazane z briljantino
in nosi monokel. Ima videz ino-
žemca. Pravzaprav trdi Grof To¬
maso, da izvira njegov rod iz ita¬
lijanske grofovske družine, toda če
je on grof, potem sem tudi jaz,
kajti v resnici je navaden potepuh
iz Šacramenta, njegovo pravo ime
pa je Carfarelli. Že kakih dvajset
let se Grof Tomaso ukvarja z iz¬
siljevanjem, kar pa je dandanes
slabo donosen posel. Navadno se
prilepi kaki nori oženjeni babnici,
jo omreži in si z njo dopisuje, po¬

tem pa ga nenadoma zmanjka in
na lepem prične trapa dobivati pi¬
sma hudo nezaželene vsebine. Red¬
kokdaj kritiziram način življenja
drugih ljudi, toda izsiljevanja ni¬
kakor ne odobravam, čeprav pra¬
vijo, da je Grof Tomaso pri svo¬
jem poslu pravi virtuoz in vrti
stare norice, da je veselje.

Goreče sem upal, da njegov obisk
v budoarju gospe Samuel B. Venus
ne pomeni, da se bo pričel vme¬
šavati v moje zadeve, zakaj to bi
lahko povzročilo neprijetne kom¬
plikacije in komplikacij se izogi¬
bam, če se le da. Ostal sem torej
čisto miren in v roki sem trdno
stiskal svoj odpirač za konzerve za
slučaj, če bi kdo pogledal v omaro.
Toda pokazalo se je, da je moja
bojazen pretirana, kajti Grof To¬
maso je prišel očitno na družaben
obisk. Slišal sem, kako je gospa
Samuel B. Venus od nekod pri¬
nesla pijačo. Ko sta spila nekaj
kozarčkov, sta pričela govoriti o
čisto vsakdanjih stvareh, celo o
vremenu. Nenadoma je postal raz¬
govor strahovito dolgočasen, kajti
govoriti sta pričela o ljubezni in
tako govorjenje me vedno nepo¬
pisno dolgočasi, razen če nisem
sam zraven, čeprav sem takoj opa¬
zil, da je gospa Samuel B. Venus
pravi izvedenec za razgovore te
vrste.

Tako zelo sem se dolgočasil, da
sem odložil odpirač za konzerve in
skušal malo zadremati, ko je ne¬
nadoma postal razgovor sila zani¬
miv. Gospa polkovnikova je rekla
Grofu Tomasu: »Vem, da me lju¬
biš, srček, in tudi jaz te imam

45

blazno rada, toda naj nama to po¬
maga? Poročena sem s tipom, ki
bi bil hako moj oče. čeprav tega
ne ve, ga preziram in sovražim.
Toda tudi če mu to povem, ne bo
privolil v ločitev in tudi če pri¬
voli, mi to nič ne pomaga, ker me
bo nagnal brez vsega. Privezana
sem nanj, dokler bo živ,« je rekla.
»Dokler bo živ, Tomaso.«

No, Grof Tomaso je rekel, da je
to zelo žalostno in spil kozarček,
ona pa je nadaljevala: »če bi umrl,
bi se seveda takoj poročila s te¬
boj, že naslednji dan, vsekakor pa,
ko bi nehala žalovati. Potem bi
lahko šla, kamorkoli bi hotela in
bi uživala najino ljubezen, kajti
prepričana sem, da bi mi zapustil
vse svoje ogromno premoženje. Bo¬
jim se, da sem zlobna, toda včasih
si kar želim, da bi se mu kaj pri¬
petilo.«

Seveda sem takoj uvidel, za kaj
gre, da namreč gospa Samuel B.
Venus namiguje Grofu Tomasu,
naj poskrbi, da se bo polkovniku
kaj pripetilo. Mislil sem si takole
v omari, da je prava svinjarija, da
se take stvari dogajajo v višjih
krogih in kar vesel sem bil, da ne
sodim mednje. Po pravici pove¬
dano, odnos gospe Samuel B. Ve¬
nus do njenega moža se mi je zdel
kar najbolj neprimeren.

No, potem sta se precej časa me¬
nila o raznih vrstah pripetljajev,
ki sta jih poznala. Toda zdelo se
je, da se nikakor ne moreta do¬
končno odločiti in kar žal mi je
bilo, da se j'ma nisem mogel pri¬
družiti in predlagati nekaj svojih
izvirnih idej. Naposled _:e gospa

Samuel B. Venus rekla: »Prihodnji
teden bova z možem odplula na
Castilli v New York. Najbolje bo,
če se pelješ tudi ti z isto ladjo.
New York je mnogo primernejši
kraj za razne pripetljaje, ker tam
ne vzbujajo toliko pozornosti kot
tu doli. Toda Tomaso,« je rekla,
»bodi zelo previden, da te ne bi
videl med potjo, kajti nekaj mu
je prišlo na ušesa in je strahotno
ljubosumen. Razen tega je zelo
vročekrven in nosi s seboj vedno
kako smrtonosno orožje. Menda je
odličen strelec. Oh, Tomaso, ali ni
grozno, da moram biti priklenjena
na tega bednega starca, ki ne mi¬
sli na nič drugega kot na lov, ri¬
barjenje in posle, jaz pa te imam
tako rada?«

Tomaso je rekel, da je to čista
resnica in ali ima morda kakega
jurja pri sebi, da bo lahko pre¬
brodil konec tedna. Kaže, da ga
je imela in zatem sta se pričela
lizati in kljunčkati, da je bilo ve¬
selje. Zdelo se mi je zelo grdo od
nje, da počne kaj takega pod last¬
no streho. Končno sta odšla iz bu¬
doarja. Kakor hitro sta odnesla
pete, sem se vrnil na delo, odprl
sem škatlico in vzel iz nje dragu¬
lje ter jih odnesel Tommyju En-
trati, ta pa jih je dal Louju Adoli.
Bilo je to ravno takrat, ko je Lou
dobil od' zavarovalnice 80.000 do¬
larjev in je izginil z njimi, ne. da
bi rekel bev ne mev.

Toda naj nadaljujem z zgodbo.

Nekaj dni zatem sem ležal s
Tommyjem Entrato na plaži in se
sončil, ko jo primaha mimo nihče
drug kot gospa Samuel B. Venus

46

v kopalni obleki, ki je radodarno
razkazovala njene obline. Z njo pa
je šel tisti osorni stari možakar,
ki me je bil pozdravil na vlaku,
ko se mi je riba ustavila v želod¬
cu. že sem hotel skočiti pokonci
in ga pozdraviti, a gledal je narav¬
nost skozme, kot da me ni še ni¬
koli videl in uvidel sem, da me
ni sppznal ali pa mu ni bilo do
tega, da bi to pokazal.

Pustil sem ga torej pri miru,
ka. : po mojem je tako, da je
tembolje zate, čimmanj ljudi po¬
znaš. Vprašal pa sem Tommyja
Entrato, kdo je osorni možakar in
bil sem pošteno presenečen, ko mi
je odgovoru: ,Glej ga,' je rekel, ,to
je vendar polkovnik Samuel B. Ve-
nus, ki si ga zadnjič obiskal. Toda
pustiva to, kajti polkovnik je zelo
vročekrvnega značaja in se razbur¬
ja zaradi vsake malenkosti. Prava
sreča, da gresta prihodnji teden z
ženo v New York, kajti debeli mo¬
žakar je že hudo nervozen, ker se
boji, da se kaj ne razve. Mimo¬
grede,' je rekel Tommy, ,nisem
negostoljuben, toda prijateljsko ti
svetujem, da jo potegneš iz teh
lepih krajev, dokler se ozračje ne
ohladi. Mnogo slavčkov je tod
okoli, ki bodo zapeli ob vsakem
najmanjšem vzroku, kot n. pr.
Grof Tomaso. Videl sem ga zad¬
njič, ko se je smukal okoli gospe
Samuel B. Venus in morda je pri¬
šel po opravkih, toda dobro te po¬
zna in menim, da je po srcu pevec.'

Seveda nisem povedal Tommyju
kaj sem slišal v budoarju gospe
Samuel B. Venus, prvič zato, ker
ga to prav nič ne briga in drugič

zato, ker ga take stvari ne zanima¬
jo. Vendar sem pričel premišljevati
o razgovoru med gospo Samuel B.
Venus in Grofom Tomasom in o
tem, kako dober je bil polkovnik
Samuel B. Venus do mene v zvezi
s pokvarjeno ribo. In tako sem si
mislil, da moram tako ali tako od¬
potovati, pa mi malo morskega
zraka ne bi škodilo. Sklenil sem
torej, da se bom tudi sam vkrcal
na Castillo, poiskal Grofa Tomasa
in mu svetoval, naj pusti polkov-
nikaSamuela B. Venusa pri miru,
sicer ga bom pozval na odgovor¬
nost. Menil sem, da se bom tako
na lep način oddolžil polkovniku.

Ko je torej Castilla čez nekaj
dni odplula, sem bil tudi jaz na
krovu in razen tega sem imel čed¬
no kabino na isti palubi kot pol¬
kovnik Samuel B. Venus in njego¬
va ljubeča žena, kajti vedno potu¬
jem v družbi najboljših ljudi, pa
naj bo karkoli. Videl sem polkov¬
nika Samuela B. Venusa in videl
sem že prvi dan tudi gospo Sa¬
muel B. Venus. Opazil sem, da je
polkovnik nasajen bolj kot kdaj¬
koli in tudi, da je gospa Samuel B.
Venus vedno lepša. Nikjer pa ni¬
sem mogel zapaziti Grofa Tomasa,
čeprav sem bil gotov, da ni zamu¬
dil ladje. Mislil sem si, da se je
ravnal po nasvetu gospe Samuel B.
Venus in se ni prikazal njenemu
možu'.

Nisem si več belil glave z njim,
kajti prepričan sem bil, da ga bom
srečal, ko se bomo izkrcavali v
New Yorku. Polkovnik Samuel B.
Venus pa je bil do takrat na var¬
nem, zlasti še, ker se je pričela

47

ladja kmalu prijetno majati in sta
polkovnik in njegova žena prebila
skoraj ves dan v kabini, kakor tudi
večina ostalih potnikov.

No, vihar je postajal vedno hujši
in povsod je bilo mokro in mrzlo,
kajti valovi so brizgali visoko čez
krov. Ko smo neke noči, pluli ob
obali Jerseya in sem mirno spal,
me je zbudilo kričanje in kazalo
je, da je na Castilli izbruhnil po¬
žar. Seveda mi ni bilo prav nič
do tega, da bi se spražil v svoji
kabini, zato sem navlekel nase ne¬
kaj. cunj in stopil na hodnik, od
tam pa proti najbližjemu izhodu,
ko sem se nenadoma spomnil, da
v taki zmedi ljudje marsikdaj kaj
pozabijo, kar bi lahko komu, na
primer meni, prišlo kdaj pozneje
prav, kot na primer nakit in po¬
dobno prenosno blago. Zato sem
poskušal odpreti nekaj vrat, ko
sem šel po hodniku. Vse kabine
so bile prazne in odprte, kajti Ca-
stilla je starinska ladja, na kateri
so se kabine zapirale s ključi. Kot
sem bil slutil, sem našel po kabi¬
nah najrazličnejše koristne drob¬
narije v obliki prstanov, zapestnic,
manšetnih gumbov, ogrlic, ur, zla¬
tih cigaretnih doz in celo nekaj
kupčkov gotovine.. Zelo sem bil
vesel, da me je narava obdarovala
s takšno daljnovidnostjo.

Končno sem prišel do nekih, vrat,
ki so bila zaprta in spomnil sem
se,da so to vrata kabine polkovni¬
ka Samuela B. Venusa in njegove
ljubeče žene in ko sem brez uspe¬
ha enkrat potrkal, sem mislil, da
sta se že pobrala in sta v zmede¬
nosti zaklenila vrata za sabo. Me¬

nil pa sem, da bi utegnil v tej
kabini dobiti marsikaj čednega.
Vdrl sem torej vrata in našel na
postelji kot gos zvezanega in s
cunjo v ustih polkovnika Samuela
B. Venusa osebno. Seveda sem bil
nad tem zelo presenečen in bilo
mi je tudi nekoliko nerodno, da
me je polkovnik dobil, ko sem
vdrl v njegovo kabino, toda ni¬
sem se utegnil opravičevati, zato
sem brž pogledal okoli, če bi lahko
našel kaj porabnega. Bil sem rahlo
razočaran, ker nisem opazil ničesar
takega, že sem hotel oditi, ko sem
se spomnil svojega dolga do pol¬
kovnika Samuela B. Venusa in sem
uvidel, da bi bilo zelo grdo od me¬
ne, če bi ga pustil, da se scvre kot
junec, ne da bi mogel migniti s
prstom.

Izvlekel sem torej žepni nožič,
mu porezal vezi in izvlekel brisačo
iz ust. Brž ko si je nekoliko opo¬
mogel, je polkovnik Samuel B. Ve-
nus rekel na moč resno: ,Umoriti
sta me hotela. Moja lastna žena in
neki falot v svetlem plašču z belo
čepico. Ko je zazvonil alarmni
zvonec,' je nadaljeval, ,je pričela
ona vreščati, on pa je pritekel in
pričel razbijati po vratih. Cora mu
je odprla in preden sem se zave¬
del, me je kresnil z nečim po
glavi.'

,Vse kaže,' sem pripomnil, ,da
je bil top predmet.'

,Morda imate prav,' je rekel pol¬
kovnik Samuel B. Venus. ,Naj bo
kakorkoli, podrl me je na tla in
moja lastna žena je pobrala enega
mojih čevljev in me pričela tolči
s peto po glavi, nato pa je poma-

48

gala falotu v svetlem plašču in z
belo čepico, da me je zvezal.*

.Svinjarija,* sem rekel.

,Bil sem sicer napol nezavesten,*
je rekel polkovnik Samuel B. Ve-
nus, ,toda spominjam se, da je
moja žena Cora pripomnila, da
jima je prišel požar ravno prav in
da jima bodo tako prihranjene ne¬
všečnosti v New Yorku. In potem,
preden sta odšla, me je še enkrat
mahnila s čevljem po glavi in bo¬
jim se, da sploh ni taka ljubeča
družica, kot sem mislil. Pravza¬
prav,* je rekel, ,sem pričel razmiš¬
ljat' o preveliki dozi spalnih pra¬
škov, ki mi jih je dala v Londonu
leta 1931 in o bombi, ki sem jo
naš* 1 v svojem avtomobilu v Los
Angelesu leta 1933.*

,No, no, no,‘ sem rekel, ,kar je
Lilo, je bilo, spraviva se s te kadi,
saj je bolj vroča kot finiš na sto
metrov.*

Toda polkovnik Samuel B. Ve¬
ni;:-. je bil še vedno ves razdražen
zaradi dogodka, ki ga je bil prav¬
kar opisal in pričel je brskati pod
blazinami, dokler ni našel tiste reči,
pogledal je, če je nabita in mi
rekel: .Ustrelil ga bom kot psa.
Falota v svetlem plašču in z belo
čepico namreč. Brez dvoma je za¬
peljal mojo ženo, čeprav se ne
spominjam, da bi ga bil videl kje
v Londonu ali Los Angelesu. Ona
je še pravi otrok in ne loči, kaj
je dobro in kaj je slabo. On mora
umreti,* je rekel polkovnik Samuel
B. Venus. .Zanima me, kdo neki
je.*

Seveda sem dobro vedel, da go¬
vori polkovnik Samuel B. Venus

o Grofu Tomasu, toda očitno ga
ni poznal in čeprav sem se popol¬
noma strinjal z njim glede njega,
sem mu zameril njegovo popust¬
ljivost do gospe Samuel B. Venus,
kajti prepričan sem bil, da bo v
stalni nevarnosti, dokler bo živel
z njo.

Toda čas se mi ni zdel prime¬
ren za razpravljanje, zato sem ga
pripravil, da je šel z mano na
vrhnjo palubo, kjer je pričel te¬
kati okoli, kot da bi nekoga iskal.
Na krovu je vladala precejšnja
zmeda. Iz ladjinega drobovja se je
kadilo in med dimom so švigali
plameni. Mnogi potniki, ženske in
moški, so brezciljno begali sem ter
tja in otroci so jokali. Nekaj mor¬
narjev, je spuščalo rešilne čolne, v
katere so se potem zbasali sami
in na vso moč odveslali.

Taki prizori se moji nežni na¬
ravi upirajo, zato sem se umaknil
iz splošne gneče in se malo raz¬
gledal po ladji v upanju, da se
bom lahko neopaženo skobacal v
kak čolnič, preden ga bodo mor¬
narji popolnoma zasedli. Kmalu
sem opazil skupinico ljudi, ki so
se vneto trudili, da bi spravili čez
ograjo velik splav. Med njimi sem
opazil tudi polkovnika Samuela B.
Venusa, ki se je naslanjal na ogra¬
jo s tisto stvarco v roki in bistro
gledal okoli. Obenem sem zagledal
še rešilni čoln, ki se je urno po¬
mikal od ladje. Na krmi je stal
možak v svetlem plašču in z belo
športno čepico. Pokazal sem čoln
polkovniku.

Čoln je bil popolnoma natlačen
in je skoraj izginil pod vodo. Toda

49

ogromni valovi so ga odnašali v
dolgih sunkih, tako da je bil že
kakih sto metrov od ladje in ga je
bilo moč opaziti v svitu plame¬
nov le, kadar se je na grebenu va¬
lov za hip dvignil. Trajalo je nekaj
trenutkov, preden je polkovnik Sa¬
muel B. Venus opazil možakarja
na krmi. ,Aha, zdajle ga vidim,'
je rekel, ,prav dobro razločim
svetli plašč in belo športno če¬
pico. 1  Obenem je dvignil tisto stvar¬
co in bang, bang, bang je trikrat
rezko počilo nad vodo. Svetli plašč
in bela športna čepica sta se rahlo
sesedla, potem pa je čoln izginil
za valcvi.

Medtem so najini sopotniki sreč¬
no spravili splav na vodo in po¬
rinil sem polkovnika Samuela B.
Venusa čez ograjo ter se še sam
zavihtel za njim. Ker je bila na
splavu kmalu velika gneča, sem
podstavil nogo neki ženski, ki se
je bila prva zrinila nanj ter jo pre¬
kopicnil v vodo. ženska je izginila
v besnečem morju in prav nič nisem
bil presenečen, ko sem opazil, da to
ni bil nihče drug kot Grof Tomaso,
kajti spomnil sem se, da sem videl,
kako je prisilil gospo Samuel B. Ve¬
nus, da je zamenjala obleko z njim.

No, nekateri čolni so prišli do
obale, nekateri pa ne in v enem
izmed tistih, ki so prišli, so našli
ranjko gospo Samuel B. Venus in
bili so nemalo presenečeni, kajti
bila je oblečena v moško obleko,
nad njo pa je imela svetel plašč
in belo športno čepico. Predvsem
pa bi rad poudaril, da sem na¬
redil veliko uslugo družbi, ko sem

pomagal Grofu Tomasu s splava,
kajti ta falot je nedvomno resno
ogrožal družinsko svetost ameri¬
škega doma.

Ponosen pa sem tudi na to, da
sem se s tem oddolžil polkovniku
Samuelu B. Venusu in ni moja
krivda, da se je zaradi dogodkov
na ladji in splavu tako razburil, da
je znorel in mu niti nisem mogel
povedati, da ima še vedno tako
mirno roko, da zadene gibljivo tar¬
čo s tremi streli skoraj na isto
mesto.«

*

»Toda George,« sem rekel Gen-
tlemanu Georgeu, »ti si vendar
žrtev velikega nesporazuma in ta¬
koj bom šel v tvojem imenu h
guvernerju. Ne morejo ti storiti
kaj takega, saj vendar nisi nepo¬
sredno povezan z zadevo gospe Sa¬
muel B. Venus. V najslabšem pri¬
meru te lahko primejo zaradi na¬
pačne identifikacije!«

»Beži, beži,« je rekel Gentleman
George, »ali misliš, da sem v taki
kaši zaradi tega pripetljaja? Kje
neki!«

»Na živce jim gre,« je rekel Ge¬
orge, »ker sem neke noči odpeljal
avto Louja Adobe na soline pri Se-
caucusu, N. J. in ga sežgal, da ni
ostal niti košček od njega. Kaže
pa, da sem v avtu pozabil Louja
Adolio.«

»No, George,« sem rekel, »bon
voyage.«

»Tudi tebi,« je odvrnil, »in vsem
ostalim.«

D AMON KJiVVON

50

Zabrisana sled


že petič v treh minutah je Albert
Brisset pogledal na zapestno uro, se
malce v zadregi nasmehnil točaju,
ki se je od strani oziral po njem,
ter bolj iz navade kot potrebe na¬
ročil pijačo. Venomer se je oziral v
veliko zrcalo, v katerem je dobro
videl goste, ki so vstopali in odha¬
jali. Ko je opazil v ogledalu tudi
sebe, se ni mogel iznebiti rahlo ne¬

prijetnega občutka: on, trgovec in
poslovni človek, prav kot kak gim¬
nazijec nestrpno čaka na lepo Chri¬
stiane Roublier. Le kako sem mogel
napraviti vtis na tako lepo žensko,
se je vprašal, tako lepo in tako bo¬
gato?

Petdesetim se je bližal Albert
Brisset, malce trebušast je posta¬
jal, skratka prav nič donjuanskega

ni bilo na njem. Pri tridesetih letih
je ovdovel. Potem se je posvetil le
delu in imetju, ki bi, izraženo v šte¬
vilkah, naneslo že kar čedno vsoti¬
co. Izogibal se je dogodivščini.

Mesec dni poprej se je bil sezna¬
nil s Christiane Roublier. Po na¬
ključju so ji ga predstavili, ko je
imel poslovno opraviti v Parizu; ta¬
koj ga je prevzela njena blesteča le¬
pota. Christiane, ki bi ji prisodil
kakih petindvajset let, je imela dol¬
ge lase in čudovito postavo pa zelo
elegantna je bila. Izprva jo je ob-
čudovaje gledal, potem pa se je
zaljubil vanjo. Albert bi ne bil to,
kar je bil — zrasel je iz skromnih
razmer v podeželskem mestecu —
če bi ne bil takoj opazil, da Chri¬
stiane živi, kakor to zmorejo le zelo
petični ljudje. Kot vdova po boga¬
tem Kolumbijcu je zdolgočaseno
govorila o svojih daljnih nasadih, o
zasebnem letalu, o svoji jahti . . .

Ko jo je Albert Brisset tako po¬
slušal, ga je venomer obhajala mi¬
sel, češ kako si je mogla izbrati
prav njega, da bo nekoč nadomestil
njenega pokojnega moža, milijar¬
derja. Kaj je mojih trideset milijo¬
nov v primerjavi z vsem, kar pre¬
more ta južnoameriška vdova, se
je vpraševal. Ko ji je to tudi pove¬
dal, se je čudovito nasmehnila in ga
zasanjano pogledala:

»Zanesljivi ste, stanovitni, vsaj
mislim tako .. . Kot skala! Bojim se
dogodivščin in vsiljivih mladih
mož ... Ob pogledu na vas se mo¬
ram spomniti svojega pokojnega
Pepita.« Ponudila mu je roko, da ji
je poljubil prste. Samo to je smel

Albert Brisset: poljubljati prste in
lepo Christiane kdaj peljati poč! ro¬
ko izza mize do avtomobila ...

Zdaj se bo vse to spremenilo, si
je dejal, medtem ko je srebal pija¬
čo. Christiane je morala po oprav¬
kih v Švico, dovolila mu je, da jo
sme tam obiskati. Mimogrede je
namignila, da bo treba daleč od
Pariza odločati o pomembnih re¬
čeh, zraven pa ga je pobožala s po¬
gledom, ki je bil ena sama velika
obljuba.

Albert se je zdrznil; takoj potem
je skočil izza svoje mizice in pohi¬
tel Christiane naproti. V lepi obleki
je bila, tako preprosta na pogled,
da se Albert ni mogel iznebiti vtisa,
da je plačala zanjo pravcato majh¬
no premoženje. Drugi moški so se
zavistno ozirali po njem, ko se je
z vročo dlanjo dotaknil njenega
podlakta tik nad vse predolgim, da-
si dovolj kratkim rokavom poletne
obleke.

»Pa sem vas le pričakal!«

Raztreseno se mu je nasmehnila.
Albert je razbral iz kotičkov njenih
zelenkastosivih oči, da je nekaj na¬
robe.

»Tresem se od togote,« je rekla.

»Prav to vam daje še večji čar . , .«

»Dragi Albert, bojim se, da vam
danes ne bo posebno prijetno v
moji družbi.. .«

Naročila je manhattan, pobrskala
po torbici in vtaknila cigareto v
dolg ustnik. Pohitel je z ognjem,
zahvalila se mu je z dolgim pogle-_
dom. Ko je nesla cigareto k us.ni-
cam, se je v prstanu na njeni roki
zalesketal velik srr.aiagd.

52

»Mogoče bi ta najin sestanek pre¬
ložila na jutri, Albert, ker se bo¬
jim, da ves vaš dar za kramljanje
ne bo imel pravega odmeva. Kar
naprej me bo kuhala jeza ...«

S svojo vročo dlanjo je pokril
njeno levico:

»Zares se vprašam, zaradi kakšne
nevšečnosti morejo te lepe ustnice
tako drgetati...«

Sunkovito se je presedla: »Moški
se pač ne spoznate na take reči!«

»Bi smel izvedeti?« se je Albert
nasmehnil kar se da prijazno.

»Saj pravim, moški nimajo smisla
za drobne ženske skrbi...«

Zasmejal se je: »ženska nedosled¬
nost! Najprej pravcata drama, zdaj
pa govorite o drobnih skrbeh!«

Vrgla mu je zapeljiv pogled, po¬
tem pa se je spet ujezila:

»To bi rada vedela, kakšne volje
bi bili vi na mojem mestu!«

Segla je po torbici, vzela pismo in
ga razgrnila na mizi. Vprašujoče jo
je pogledal, ona pa je rekla: »Beri¬
te!«

Pisal je eden najbolj znanih že¬
nevskih draguljarjev. Sporočal je
gospe Christiane Roublier, da je do¬
bil smaragdni nakit, ki se je zanj
zanimala, ko se je s slikami oglasil
pri njej v hotelu njegov poslovni
zastopnik. Ker se neka markiza de
Vries prav tako zanima za tisti na¬
kit, naj bi se Christiane kmalu od¬
ločila. Ker se stalno oglaša v nje¬
govi trgovini, ga je najprej ponudil
njej, gospe Christiane Roublier . ..

»Mar ste prišli prepozno, draga?«

Premaknila se je, da je s komol¬
cem trknila ob steno točilne mize.
V njenih očeh so se kresale iskre:

»Svojemu zastopniku sem naroči¬
la, naj mi priskrbi denar iz banke,
pa ni ničesar storil, ta cepec. Ko
sem prejela pismo, sem šla k dra¬
guljarju, telefonirala v banko in
svojemu zastopniku. Ni naročil pre¬
nosa denarja iz pariške banke, zdaj
pa je odpotoval iz Pariza in ga ne
bo dva dni. Izpred nosa mi bo tista
markiza odnesla nakit... Vse to za
borih sedem milijonov starih fran¬
kov ...« Zamahnila je z roko, da je
Albert pomislil: »Glej jo, za sedem
milijonov ima eno samo zaničljivo
kretnjo. ..«

»Nakit stane trinajst milijonov
starih,« je rekla Christiane, »do tor¬
ka zjutraj jih imam samo šest. V
torek bo že prepozno ...«

Umolknila je, potem pa Alberta
pogledala od strani:

»Pa recite, če ne bi človek iz kože
skočil!«

»Take sile ravno ni,« se ji je na¬
smehnil.

»Seveda ... Moški,« se je namrd¬
nila, on pa se ji je spet nasmehnil:

»Morda bi lahko dali kaj na ra¬
čun? ...«

Vzravnala se je: »Jaz, Christiane
Roublier, vdova po bogatem Pepitu
Roublieru, pa na račun? Tako kot v
špeceriji? Prijatelj!«

Albert Brisset se je nenadoma
zazdel samemu sebi kot šolarček,
malce neumen in še bolj smešen.

»Ali razumete?« je nadaljevala
Christiane. »Jutri zvečer bo velika
reč pri markizu d Ampierre. Rekla

53

sem si, da bom tam nosila tisti na¬
kit... V vaši družbi, Albert...«

Pogledala je kozarček pred seboj
in rekla kot otrok:

»še en manhattan bi rada ...«

Poklical je točaja. Prejšnji večer
mu je bila Christiane pokazala ču¬
dovito poslopje markizov d Ampier-
re, svojih starih prijateljev. Takrat
je rekla, da bo morda na večerni
zabavi napovedala svojo zaroko z
njim, z Albertom Brissetom.

Sklonil se je k njej: »Zdaj sem
se spomnil, Christiane! Ali ne bi
mogla takoj skupaj k tistemu dra¬
guljarju? Pri roki imam ...«

Zardela je od jeze: »Kako si upa¬
te misliti, da bom ... Da mi boste
kot dober prijatelj pomagali iz za¬
gate ... Saj se reče tako, ali ne?«
Solzne oči je imela, ko je tiho go¬
vorila predse: »Ali si lahko pred¬
stavljate, kako bi se počutila, če bi
skupaj prišla k draguljarju, ki je
moj poslovni znanec, in bi vi vzeli
iz' žepa čekovno knjižico? Mar si
ljudje ne bi mislili, da sem ljubica,
ki si je našla petičnega prijateljč¬
ka?«

»Draga Christiane,« ji je ves skru¬
šen gledal v oči. »Samo rešitev sem
iskal .. Ne morem gledati solz v
teh vaših lepih očeh ... Mislil sem
na izhod iz zagate ...«

»Ni izhoda!« mu je prestrigla be¬
sedo.

Tri četrt ure kasneje: potem ko
je on zvrnil pet kozarčkov pijače in
ona tri, je trgovec Albert Brisset
pregovoril Christiane Roublier, da
je vzela ček s sedmimi milijoni in
z njegovim podpisom. Seveda ji je

moral prej zatrdno obljubiti, da se
ne bo branil, ko mu bo najkasneje
čez štiri dni vrnila denar. Ko sta se
sprehajala ob Lemanskem jezeru, jo
je prvič poljubil.

*■

Ko je Christiane prišla iz banke,
se je ozrla naokoli in stopila k dol¬
gi rdeči limuzini. Malomarno je po¬
ložila na sedež vrečko s sedmimi
milijoni, ki jih ji je bil kot poso¬
jilo vsilil od zaljubljenosti neumni
podeželski trgovec Albert Brisset.
Nekajkrat je z avtom zaokrožila po
Ženevi, potem pa je v okolici zavila
pred gostilno s prenočišči.

»Za konec tedna sem naročila so¬
bo na ime Nelly Graveleur,« je
rekla dekletu.

»številka dvanajst, gospa!«

»Mehanik bo takoj prišel po moj
voz. Tu so ključi.«

Dekle se je priklonilo in skrivaj
občudovaje gledalo visokoraslo mla¬
do darilo v bledozeleni nylonski
obleki in veliko svileno ruto, ki ji
je povsem zakrivala lase. »Bržkone
je plavolasa,« je na tihem ugibalo
dekle.

Nelly Graveleur ji je dala v roko
kovček iz krokodilje kože, potem
pa stopala za njo po hodniku do
sobe dvanajst. S pogledom je Nelly
preletela kopalnico in toaletne po¬
trebščine na mizici v kotu, dala de¬
kletu kraljevsko napitnino in rekla,
da je ne potrebuje več.

Ko je bila sama, je snela svileno
ruto in se pogledala v zrcalo. »Zbo¬
gom, Christiane Roublier,« je za¬
mrmrala in se priklonila: »Dober

54

dan, Nelly Graveleur!« Pomežiknila
si je v zrcalu. »Nelly . . . Upam, da
se boš lepo vedla!«

Odprla je kovček iz krokodiljega
usnja, vzela iz njega več stekleničk
in jih razpostavila po polici nad
umivalnikom. Prižgala si je cigare¬
to in se od strani pogledala v zrca¬
lo. Doigo se je gledala, potem pa
se je zdrznila, ko da bi se pravkar
zbudila iz morastih sanj. V vsebino
ene izmed stekleničk je namočila
vato in se začela počasi drgniti po
licih, čez čas si je s kemikalijo
zmočila lase, počakala nekaj minut,
potem pa je z njih sprala rdečkasto
barvo, ki je bila Christiane Roub-
lier pripomogla, da je zapeljala mi¬
lijonarskega trgovca Alberta Bris-
seta.

Ko se je pogledala v zrcalo, se ji
je zazdelo, kakor bi nekje iz daljave
slišala očetov pojoči glas: »Duška,
moja Duška, ti in tvoja zlagana
zunanjost...«

Opazovala se je v zrcalu: spet je
bila Duška, »draga mala« svojega
očeta, starega sleparja; nasmehnila
se je podobi v ogledalu, ki je ka¬
zalo lik štirindvajsetletne pusto¬
lovke. Duška je bila prava Duška le
v tistih kratkih presledkih med po¬
sameznimi poglavji v svojem pu¬
stolovskem življenju, ko je za novo
dogodivščino potrebovala ustrezno
novo zunanjost.

Duška si je prižgala cigareto in si
skrbno opazovala obraz, ki je pot
spretnimi gibi njenih prstov ob po¬
moči kozmetičnih sredstev spremi¬
njal podobo. Nasmehnila se je, ko
je na ploščadi pred gostilno zabr¬

nel motor. David se je izvrstno
spoznal na svoje delo, ki ga je vse¬
lej do podrobnosti pretehtal. To pot
je prišel po torpedu podobni rdeči
avto. Duška je vedela, da bo pred
gostilniškimi vrati kmalu stalo
povsem drugačno vozilo, s katerim
se bo odpeljala dama, ki ne bo z
ničimer spominjala na kratkotrajno
prijateljico podeželskega trgovca
Alberta Brisseta.

»Kličejo vas, gospa!« ji je dekle
sporočilo po telefonu.

Bil je David. Zmenila sta se za se¬
stanek v Pontarlieru. Teta Emma
je hudo bolna, ji je rekel. Upam,
da ne bo prehudo, saj je tetka bol¬
na že nekaj tednov, je rekla Duška.
Bržkone ne bo nič hujšega.

To je pomenilo, da je vse v redu.
David je Duški povedal, da bo do¬
bila čez deset minut tisto vozilo.

Odložila je slušalko, sedla in ka¬
dila. Potem je nenadoma poskočila:
pozabila je bila na najvažnejšo reč.
Segla je po beli torbici, vzela iz
nje osebno izkaznico in jo dolgo
gledala, preden jo je strgala na
drobne koščke, ki jih je sežgala v
pepelniku. Strmela je v plamečke,
ki so lizali lepenko in mrmrala:

»Zbogom, Christiane, simpatična
si mi bila kot bogata vdova, ki je
pri Albertu iskala pomoč, podporo
in zaščito, pri Albertu, ki je znal
tako čudovito sanjati o načrtih za
prihodnost. Christiane te je zapelja¬
la, dragi Albert, vendar si bil v
njeno južnoameriško bogastvo bolj
zaljubljen kot vanjo. Strmel si v
njene smaragde, kadar je govorila
o svojem letalu, jahti...«

55

Nenadoma se je otožno nasmeh¬
nila:

»Ce. bi Christiane ne bila tako bo¬
gata, bi kljub svoji čedni zunanjo¬
sti ne napravila posebnega vtisa
nate, Albert... No, lepe spomine
boš imel nanjo, to pa je že vredno
sedem milijončkov, kajne, Albert?«

2

Ves zbegan je Albert Brisset str¬
mel zdaj v policijskega komisarja
Bernarda, ki ga je gledal rahlo po¬
smehljivo, zdaj v enega izmed obeh
inšpektorjev.

»Nemogoče!« je ponavljal in od¬
kimaval.

»Kar sprijazniti se boste morali
s tem, da je mogoče!« mu je rekel
komisar Bernard.

Inšpektor je spet sedel za pisal¬
nim strojem in se našobil, ko je
prebral, kar je bil dotlej napisal.

»ženske, ki bi se v resnici pisala
Christiane Roublier, ni nikoli bilo,«
je rekel komisar Bernard.

»Kako da ne, saj se mi navsezad¬
nje ni sanjalo!« se trgovec Albert
Brisset ni mogel sprijazniti z dej¬
stvi.

»Ponovimo vse skupaj še enkrat,
Brisset,« je rekel komisar Bernard.
»Christiane vas je predstavil v go¬
stinskem lokalu neki moški, ki ste
ga bili nekaj dni poprej spoznali v
baru, kajne?« Albert Brisset je sa¬
mo prikimal, komisar Bernard pa
je nadaljeval: »Pravite, da ni nobe¬
na izmed tistih na petih slikah, ki
smo vam jih pokazali. Nobena ni
tista, ki vas je olajšala za sedem
milijonov ... Opeharila vas je .,.«

»Saj vam pravim, da sem ji sam
ponudil pomoč! Tako se je brani¬
la... Predlagal sem ji, da bi jo po¬
spremil k draguljarju ...«

»Tej pustolovki ni šlo v račun, da
bi jo pospremili tja, pred vsem za¬
to ne, ker je draguljar ni še nikoli
videl!«

»Pa sem bral pismo ...«

»Kakor ste pravkar izvedeli, ni
pisal tega pisma nobeden izmed
draguljarjev, lista papirja s peča¬
tom tega trgovca pa ni tako težko
dobiti...«

»Grozno!« je drgetal Brisset. »Re¬
kla je, da mi bo denar vrnila.«

»Kakor vidite, tega ni resno mi¬
slila,« je dejal komisar Bernard.

»Se enkrat bi si rad ogledal tiste
slike,« je rekel Brisset.

Inšpektor mu je dal kartonček s
prvo sliko. Pripis: Hongkong, fe¬
bruar 1953. Dorma Briss. Angleški
lastnik plantaž je plačal več tisoč
piastrov. — Albert Brisset je strmel
v zalo žensko: bela obleka, široko-
krajni sončnik — nič podobnosti s
Christiane Roublier. »Te ne po¬
znam,« je rekel in si ogledal drugo.

Berlin, avgusta 1955. Žrtev je bil
trgovec, lastnik več veleblagovnic.
Takrat se je imenovala Frieda Klo-
stermann. želela se je poročiti s
petičnim trgovcem. Tik pred zaroko
je potrebovala denar. Za nekaj dni,
je rekla. Ko ga je prejela, je izgi¬
nila. Podoba ženske: podolgovat

obraz, kostanjevi lasje, skrivnosten
nasmeh.

Komisar Bernard je pogledal tret¬
ji posnetek in prebral: V New Yor-
ku februarja 1956 se je imenovala...

56

»Dovolj!« je živčno rekel Albert
Brisset in odrinil slike. »Ne morem
je prepoznati, pa naj si še tako pri¬
zadevam.«

»Torej umikate prijavo?« ga je
vprašal komisar Bernard. Trgovec
se je nekaj trenutkov pomišljal, za
hip se je v njegovih očeh zalesketala
iskra jeze, potem pa je rekel:

»Da, umikam prijavo!«

»Podpisati bo treba in poravnati
stroške. Interpol že nekaj let za¬
man išče to mlado damo in njene
pajdaše. Za zdaj vemo o njih bore
malo ...«

»Ali ste prepričani, da so Norma
Briss, Frieda Klostermann in Chri¬
stiane Roublier ena in ista oseba?«

»Prav gotovo! Povsod enak pri¬
jem, povsod vse do podrobnosti
premišljeno in na pogled drugačno,
vendar v bistvu isto. Pariška Inter¬
pol nam je dala pred kratkim nekaj
podatkov, ki pa zdaj niso uporabni.
Pijan možakar je izblebetal, da se
je pred kakim letom dni seznanil
in sodeloval z Davidom Fromme-
lom, ki je poprej nekoč finančno
uničil nekega emigranta. Ne bilo bi
nič posebnega, če bi ta emigrant ne
imel zelo lepo hčere, ki je potem
postala Davidova sodelavka, da bi
nekako pomagal očetu iz stiske. Ti¬
sti David je postavil njeno sodelova¬
nje kot pogoj. Lepotica brezhibno
govori več jezikov, vendar ne vemo
o njej nič več kot to, da jo imenu¬
jejo Duška ,..«

»Duška?« se je zganil trgovec Al¬
bert Brisset.

»Da, v ruščini to pomeni nekaj
takega kot dragica. Menda jo je
njen oče imenoval tako. Izvedeli
smo samo to, da je sodelovanje
med Davidom in Duško zasnovano
na tujem denarju.«

»Pa bi lahko izvedeli kaj več?«

»Bi, če bi tisti možakar ne bil na¬
slednji dan umrl.«

»Umor?« je vprašal Brisset.

»Zadela ga je kap. Preveč se je
napil. Tako je nehote zaščitil Du¬
ško. Veste, Brisset, takšni sleparji
se izogibajo krvi...«

»Hm, rie morem se iznebiti vtisa,
da so vam takšni sleparji všeč,« je
rekel Albert Brisset.

»Všeč ni prava beseda,« ga je po¬
pravil komisar Bernard, »nedvomno
pa je ta ženska tako nadarjena, da
bi se izvrstno obnesla v preiskoval¬
ni službi, seveda če ... Opeharila
je avstrijskega poslovnega človeka,
pa nekega Škota ...«

»Škota?« je občudovaje rekel
Brisset. »Skopuškega, previdnega?«
Kar odleglo mu je.

»Mislim, da vam je nekaj vendar¬
le zapustila za spomin,« je rekel
komisar Bernard.

»Odnesla mi je sedem milijonov!«

»Obogateli ste za izkušnjo!« je
odvrnil komisar Bernard.

3

Nasmejana je Duška sedela za
krmilom odprtega voza. Veter se
ji je igral z lasmi, ko je krmarila
in brundala popevko. Na obeh stra¬
neh lepe ceste so se vrstile jelke,
včasih je peljala cesta tik mimo žu¬
borečega potočka. Lepo življenje,
je pomislila Duška, potem pa se je

57

nenadoma namrdnila in prisluhnila
motorju pred seboj. Zavrla je, spet
skušala pognati: stroj je zakašljal
in utihnil, še je poskušala, potem
pa je obsedela z dlanmi na krmilu.
Spomnila se je Davidovih besed:
»Malce bi se že morala spoznati na
motorje! Takšno dekle, pa nima
pojma o avtomobilih. Nekoč boš
imela težave zaradi tega!«

Vedela je, da sama ne bo odkrila
napake, zato je niti ni skušala naj¬
ti. Odločila se je: počakala bo na
ustrežljivega avtomobilista, ki se
spozna tudi na motorje.

Mimo je švignil tovornjak, kmalu
za njim avtobus. Duška se je na¬
smehnila ob misli na Davida, ki jo
bo ves na trnih čakal v Pontarlieru.

Bližal se je lep voz. Ta bo usta¬
vil, je pomislila Duška, se obrnila
in dvignila levico. Voz je obstal v
bližini, vrata so se odprla, iz avto¬
mobila je prilezel visok fant, ki mu
je veter nagajivo kuštral lase nad
ogorelim licem. Po barvi polti je
Duška uganila, da je Lil avtomobi¬
list nedavno na Ažurni obali ali pa
v planinah.

Smehljaje se je stopil k njej.
Prav volčje zdrave, bele zobe je
imel in neverjetno modre oči.

»Smola?« jo je vprašal.

Prikimala je, in se pri tem na¬
smehnila v zadregi, ki jo je obšla
ob pogledu na čednega fanta, že se
je sklonil nad motor, ona pa ga
je gledala in mislila: Nič ne dam
na strelo iz jasnega, to so bajke ...
Sicer pa sovražim dedce ...

Obrnil se je k njej in izgovoril
nekaj tehničnih izrazov, ki ji niso

povedali ničesar, potem pa se je
ponudil, da jo popelje v Pontarlier.
Povabil jo je v svoj voz.

»Thierry Malier,« se je predstavil.

»Micheline Digoin.« Kar tako je
zinila to ime. Potem sta klepetala.
Od strani je pogledovala, kako je
spretno krmaril vozilo ...

» X  s-

»Mislil sem, da bom znorel od
skrbi!« je rekel David, ona pa se
je zasmejala, da jo je presenečeno
pogledal: še nikoli se ni tako sme¬
jala.

»Le kaj bi se moglo zgoditi?« je
rekla.

»Seveda, ti si misliš, da ti nihče
ne more do živega,« je godrnjal.

»To je jasno!« se je še smejala.

»Ne moreš si predstavljati, na
kaj vse sem mislil te tri četrt ure.
Zelo važno je, da te je šofer tovor¬
njaka navsezadnje le vzel s seboj!«

»Da,« je lagala Duška, »zelo dober
fant je bil. Ponudil se je, da me
bo peljal prav v mestno središče,
pa sem se raje odločila za taksi«.

David je pogledal na uro: »Z Je¬
anom bi se morala ob dveh sestati
v restavraciji. Jutri zjutraj gremo
na pot.«

»Morda bom ostala tu dva ali tri
dni,« je rekla Duška.

David je nagubal čelo, njegove
temne oči so se zastrmele v Duškin
nasmejani obraz. »Kaže, da ti je v
tem mestu všeč.«

»Zakaj pa ne? V Parizu je gotovo
soparno in vroče, malce oddiha se
mi bo kar prileglo.« Skrivnostno
se je nasmehnila: »Očka Albert

58

Brisset se gotovo strašno jezi. Kar
predstavljam si ga v pisarni, ki za¬
udarja po prahu in ohlajenem ciga¬
retnem dimu. Morda prav zdaj od¬
govarja na vprašanja policajev. Ne,
David, bolje bo, če ostanem tu ne¬
kaj dni. Ne bodo me iskali tako
blizu švicarske meje, kaj sodiš?«

»še pred petimi minutami sva
ugotovila, da ti nihče ne more do
živega,« je nenadoma podvomil.

»To je tudi res,« je rekla, potem
pa ga je ostro pogledala: »Menda
mi ne boš ukazoval, kaj? Če mi je
všeč, si bom smela privoščiti oddih,
kjer in koliko časa me bo volja,
kaj?«

»Prav,« je skoraj nežno rekel Da¬
vid. Vedel je, da se ni dobro prič¬
kati z Duško, ki je že lep čas nje¬
gov zlati rudnik.

»Veseli me, da se bova spet se¬
stala z Jeanom,« je rekla. »Ali je
zdaj zdrav?«

David se je namrdnil: »Menda je
dovolj dolgo počival, ali ne? .Zdaj
bo treba spet poprijeti.«

Duška je pomislila, da je David
to pot ponovno pokazal, da v resni¬
ci zasluži vzdevek »Grabežljivi«, že
je hotela odgovoriti na njegovo
opazko! na Jeanov račun, pa se je
spomnila bližnjega popoldneva in
se nasmehnila:

»Mislim, da ne dvomiš o Jeanovi
koristnosti pri vsem tem, kaj?«

»Hm, nihče ni nenadomestljiv,«
je zamrmral' David in si prižgal ci¬
gareto. Duška pa je mislila, kako se
bo ob sedmih zvečer sestala s
Thierryjem, ki je tak kot športnik.

4

Duška in Thierry sta plesala.
Sklonil je glavo, da so bile njegove
ustnice tik nad njenim noskom.
Z očmi sta se srečala, Thierry se
je ves prevzet nasmehnil.

»Srečna, Micheline?«

»Mhm,« je rekla, ne da bi zganila
z ustnicami.

»Povejte mi še kaj o sebi,« je re¬
kel, ko ji je nazdravil pri mizi.

»Ali je res potrebno?«

»Da. Včasih se mi zdi, da niste
stvarni, da ste le privid.« Počasi
je dvignil roko in se je s kazalcem
dotaknil po sencah. »Bojim se, da
se boste ob mojem dotiku spreme¬
nili v rožnat oblak ...«

»Zakaj rožnat oblak? Lahko bi se
spremenila v grom, ki bi puščal za
seboj vonj po žveplu... Mogoče
sem čarovnica ...«

Zdrznil se je, ko je opazil, da so
se ji v očeh lesketale solze. »Molči¬
te,« je tiho rekel in ji poljubil prste
na levici.

* * *

»Kaj je narobe, Duška?« je vpra¬
šal Jean. Pogledala ga je v temne
oči z mrzličnim lesketom: ni si še
povsem opomogel od pljučne bolez¬
ni, na obrazu so se mu poznali sle¬
dovi dni, ki jih je preležal v poste¬
lji. Vedno je imel ta Davidov dol¬
goletni pajdaš razumevanje za Du¬
ško, ki mu je zaupala. Razen nje¬
nega očeta je bil Jean edini, ki mu
je včasih pokazala, kakšna je v
resnici.

»Duška, kaj se je zgodilo?«

59

Sedla je in položila roke predse,
on pa je stopil k njej in vzel njena
zapestja v svoje koščene dlani.

»Ali ne zaupaš več staremu pri¬
jatelju?« jo je vprašal.

Pogledala ga je naravnost v oči
in plaho rekla:

»Jean, zdi se mi, da sem se za¬
ljubila ...«

Zganil se je in se nasmehnil. »To
je moralo priti...«

»Jaz bi ne smela, jaz ne ...«

»Zakaj pa ne? Mar misliš, da si
drugačna?«

»Si pozabil, kdo in kaj sem? Ne
veš, kako živim? Niti za trenutek
ne smem pozabiti, da mi bo David
pustil živeti, kakor me bo volja!«

Jean je molčal, Duška pa je re¬
kla: »Ne smem živeti kot druge žen¬
ske, razumeš? Moja preteklost, vse
to . . .«

»Ali misliš na grehe, Duška?«

»Ne, temveč na Davida, kakršen
je.«

»Mislim, da za zdaj govoriva v
prazno,« je rekel Jean. »Za začetek
bi mi lahko povedala kaj več o mo¬
žu, ki o njem misliš, da si zaljub¬
ljena vanj.«

»Tisti je, ki me je včeraj pripeljal
v Pontarlier.«

»šofer tovornjaka?«

»Saj ne vozi tovornjaka! To sem
si izmislila, da bi Davidu prikrila
resnico. Zaslutila sem nevarnost, pa
je bilo prepozno, ker sem mu že
prej obljubila sestanek. Pogovorila
bi se o mojem vozu, je rekel. Mal¬
ce v skrbeh sem bila, ko sem šla
na sestanek, pa se nisem bala nje¬
ga, temveč same sebe. Poslovila sva

se ob štirih zjutraj, zdaj vem, pri
čem sem. Zaljubila sem se, razu¬
meš, Jean?«

»In on?«

»Zdi se mi, da tudi. Rekel je, da
je vse to tako neverjetno in čudo¬
vito. Njegove besede so bile odsev
natanko tistega, kar sem čutila v
sebi. Vse, , kar sem poprej nekoč
prebrala o ljubezni in se mi je zde¬
lo bedasto, sem doživela to noč v
njegovi družbi...«

»Hm,« je rekel Jean, »vtis imam,
da sta se dodobra zatreskala drug
v drugega. Kaj pa dela ta fant?«

»Očetovo tovarno vodi. Bogat se
mi zdi...« Zdrznila se je, potem
pa dodala s spremenjenim glasom:
»Zaradi mene bi lahko bil risar
vzorcev ali ne vem kaj, razumeš?«

»Seveda,« je rekel Jean si šel z
roko čez čelo in vprašal: »Kaj ve
o tebi?«

»Samo to, da sem ženska ... Pr¬
vič v življenju nisem igrala, niti
mislila nisem na to, da bi igrala.«

»Pa zdaj, Duška, ali v moji na¬
vzočnosti igraš?«

Sklonila je glavo in povedala:

»Nehala sem biti jaz v pravem
pomenu besede tisti večer v avgu¬
stu, ko me je moški napadel na ste¬
zi blizu ceste. Od tistega večera se
nisem več kazala takšne, kakršna
sem. Potem se je David zapletel v
očetovo življenje. Morala sem igra¬
ti, da sem zaščitila šestdesetletnika,
ki se je dal prav po otročje spod¬
nesti. David misli, da sploh ne po¬
znam čustev, da sem morda kruta.
Tebi, Jean, nisem prikrila nekaj
svojih lastnosti, ki o njih David

60

ničesar ne ve. Včeraj pa sem spo¬
znala, kako lepo je, če se človeku
ni treba pretvarjati. Morda se prav
temu reče sreča, kdo ve!«

»Mogoče,« je nenavadno resno re¬
kel Jean.

»Thierryju sem rekla, da je oče
umrl, da sem naturalizirana Franco¬
zinja od leta 1950. Ime Micheline
sem rekla kar tako in priimek Di-
goin tudi. Uporabila sem tvoj pri¬
imek, Jean Digoin. Čudno, kaj?«

Za trenutek se je zalesketala iskri¬
ca v Jeanovih globokih očeh.

»Morda sem že takrat mislila na
zgodbo o spremembi priimka, da
bi ne imela težav zaradi političnih
razprtij med deželami.« Kislo se je
nasmehnila: »Jean, ali sem res tako
slaba ženska, da je laž poglavitni
sestavni del moje osebnosti? Vče¬
raj sem tako lahko govorila.«

»Zdajle sem se domislil, Duška!«
je nenadoma rekel Jean in jo pri¬
jel za roke. »Po kosilu se bova z
Davidom odpeljala v Pariz. Takoj
se bom oglasil pri Sempeurju. Lah¬
ko se zaneseš name, dobila boš
najboljše dokumete, kar si jih mo¬
reš misliti: zakonita posvojitev,

osebna izkaznica v tej zvezi, vse,
prav vse ...«

»Ali se ti zdi mogoče?« ga je ne¬
jeverno pogledala.

»Saj poznaš Sempeurjevo geslo:
umetnikom mojega kova ni nič ne¬
mogoče. Storil bom to, če misliš,
da boš zaradi tega srečna.«

»Kaj pa David?«

»Kdaj se nameravaš vrniti v Pa¬
riz?«

»čez tri ali štiri dni. Thierry mo¬
ra ostati tu do začetka tedna. Re¬
kel je, da bi me rad predstavil svo¬
jemu očetu, ki je vdovec. Gre za¬
res, ali ne?«

• »čudovito,« je rekel Jean. Nova
cigareta je osvetlila njegovo suho
lice, ko je pomodroval: »Davida

bom začel pripravljati na to, da si
dovolj stara, ko se lahko osamosvo¬
jiš in postaneš svobodna. Po tvoji
zaslugi si je pridobil premoženje.
Tega se zaveda.«

»Prav tega se bojim,« je zamr¬
mrala. »Ali se bo sprijaznil s tem,
da hočem oditi? Bojim se njegove¬
ga maščevanja.«

»Ne bo se mogel maščevati, saj
ne bo vedel za tvoje novo ime, o
Thierryju mu nisi povedala niče¬
sar. David je le redkokdaj v Pari¬
zu. Duška bo izginila, da bo lahko
zares samo Duška.«

Gledala ga je, veselilo jo je, da
ga je spoznala takšnega, kakršen je
v resnici bil ta suhljati Jean, čeprav
je vrsto let sodeloval kot zvodniški
pomočnik Davida Frommela.

»Z Davidom bova opustila misel
na preteklost,« je rekel, »navsezad¬
nje je že čas, da tudi on postane
človek.«

David Grabežljivi, je pomislila
Duška. Prepričana je bila, da se
Jean hudo moti v svojem mnenju o
Davidu, vendar zaradi prevelike
sreče spričo upanja ni rekla niče¬
sar. Jean je vstal in jo pobožal po
licu:

»Še tri ali štiri dni bodi to, kar
si v resnici in kar si bila od vče¬
rajšnjega popoldneva. Skušaj ugo-

61

toviti, ali bi lahko bila takšna vse
življenje. Ko se bova v Parizu sre¬
čala, bova poklepetala. Upam, da bo
Sempeur storil vse v najkrajšem
možnem roku.«

Vrgla mu je roke okoli vratu in-
ga poljubila na votlo lice, potem pa
hvaležno rekla:

»Mislim, da bi ti morala ...«

»Reči hvala?« se ji je nasmehnil
in dodal: »Kaj bi s praznimi mar¬
njami! Midva se vendar poznava,
Duška!«

5

»Draga,« je rekel Thierry, »nekaj
mi prikrivate.«

Presenečeno ga je pogledala: »Ka¬
ko vam pride kaj takega na misel?«

Prijel jo je za roko: »Vznemirja
me sleherna sprememba na vas,
Micheline. Prav zdaj se mi zdi, da
se skrivaj branite pred nečim in da
je nekaj narobe. Kar naprej pogle¬
dujete na uro! Ali je ta telefonski
poziv v resnici tako pomemben?«

»Zelo,« je preprosto rekla. Od
Jeana je pričakovala sporočilo, kje
se bosta skrivaj sešla. Poklicala ga
je bila takoj dodoldne, ko je pri¬
spela v Pariz; tako molčeč se ji je
zdel, ko ga je vprašala po Davidu.
»Vse ti razložim,« ji je rekel. »Zdi
se mi, da bova morala biti zelo pa¬
metna in previdna. David te priča¬
kuje šele zvečer, poskrbel bom, da
ne bo vedel, kam sem namenjen.«
— »Ali ti ne bi dovolil iti?« ga je
vprašala, pa ni dobila razumljivega
odgovora..,

Začutila je, da Thierry zaskrblje¬
no strmi vanjo. Prisilila se je k
nasmehu, on pa je odkimaval: »ču¬

tim, z obraza vam berem, Micheli¬
ne, Mick ... Tega ne morem pojas¬
niti, vi ste moja jasnost, moja res¬
nica. Lahko bi vam celo povedal,
kaj vas prav zdaj muči. Tiče se na¬
ju, vas in mene. Vaše trenutne skr¬
bi so tesno povezane z najino skup¬
no prihodnostjo.«

»Prav imate, Thierry,« mu je odvr¬
nila, »nič drugega bi me ne moglo
zdaj skrbeti, samo to.«

»Po mojem je že vse urejeno, po¬
polnoma in dokončno. Na svetu ni
stvari, ki bi naju mogla zadržati
na poti k najini sreči.«

Ni stvari, človek pa je, je pomisli¬
la na Davida Grabežljivega.

»Gospodično Digoin želijo k tele¬
fonu!«

Ostrmel je ob pogledu nanjo: v
trenuteku je prebledela. »Mick, ti
moja zvezda,« je zamrmral, ko je
začutil, kako se je tudi sam nalezel
Michelininega nemira. »Ljubim jo,«
je rekel predse, »bog, kako jo imam
rad ...«

Ni mogel razumeti, zakaj je
Michelino mučil tak nemir, vendar
je čutil, da bi bil sposoben iti na
kraj sveta, samo da bi odvrnil ne¬
varnost od nje, čeprav ni vedel, kje
se skriva sovražnik.

Vrnila se je nasmejana. Za en
sam hip je postala celo v Thierry-
jevi navzočnosti postolovka Duška,
ko je skušala iz Jeanovih prikritih
besed razbrati globlji smisel.

Nimam slabih novic, ji je bil re¬
kel. Z Davidom sem že začel govo¬
riti o tistem, da bi pripravil teren.
Zdi se, da ne bo tako lahko, kot
sem si izprva predstavljal. Pamet

62

bo treba vzeti v roke. Tvoji papirji
bedo pripravljeni konec tedna. Sem-
peurju sem naročil, naj jih pošlje
na naslov, ki si ga boš zdaj zapi¬
sala ...

Pisala je, spočetka ni vprašala ni¬
česar. Le zakaj je rekel, da bo tre¬
ba vzeti pamet v roke, je pomislila,
zakaj je Sempeurju naročil, naj
pošlje njene papirje na naslov, saj
bi ji jih lahko izročil osebno ...

»V redu?« jo je vprašal Thierry-
ždrznila se je in zardela. Uganila
je, zato ji je šinila kri v obraz: Jean
se boji zase, mogoče mu grozi
smrtna nevarnost. Pogovor z Davi¬
dom goiovo ni bil tako preprost,
kakor ji je on to povedal. Prav go¬
tovo je moral Jean napasti z vsemi
svojimi kalibri, bržkone je Davidu
grozil, je pomislila.

»Tako razburjena se mi zdiš,« je
rekel Thierry.

Pogledala ga je in dihnila: »Lju¬
bim te!«

Prijel jo je za roko, v krepkem
stisku je njena drobna dlan izginila
v njegovi. Mimogrede je pogledala
na uro: dve. Jean ji je bil naročil,
naj pride ob petih popoldne v nje¬
govo maio stanovanje na Montmar¬
tru. še tri ure, je pomislila, še tri
ure, je pomislila, še tri ure čakanja,
potem pa bo izvedela, ali se bodo
izponile njene želje, o katerih ures¬
ničenju je še vedno dvomila.

* * *

S členki orokavičene roke je tri¬
krat potrkala. Onstran vrat se je
nekaj zganilo. Pritisnila je na klju¬
ko. V mraku je počakala za trenu¬
tek, da bi se oči privadile. Presene¬

čena je bila: Jean ji ni prišel na¬
proti. Čudna slutnja jo je obšla, ko
je tiho poklicala: »Jean!«

Spet je slišala, da se je nekaj
zganilo. Stopila je dalje. Vselej je
nekako nagonsko čutila nevarnost,
takšna slutnja jo je obšla tudi ta¬
krat, ko je dva, tri korake od vrat
skušala s pogledom prodreti skozi
polmrak in skozi cigaretni dim v
sobi.

Prazna je bila majhna jedilnica s
hrastovim pohištvom, prazna tudi
spalnica s široko posteljo, v kateri
je bil Jean toliko pretrpel med bo¬
leznijo spomladi.

»Jean!« je ponovila. Vedela je že,
da ji ne more več odgovoriti, zato
je s komolcem odrinila ozka vrata
v kopalnico. Ležal je na tleh med
kadjo in umivalnikom, steklene oči
je dobival, dih je bil komaj še za¬
znaven. Počasi se je njegova glava
na pol obrnila k njej, ko je skočila
naprej. Krvav madež je zagledala
na srajci, ki je pokrivala njegove
koščene prsi.

»Kaj se je zgodilo? Poklicala bom
zdravnika.«

Za spoznanje se je zganila njego¬
va glava: odkimal je.

»David je bil, ali ne«?

Pritrdilni odgovor je razbrala z
njegovih ustnic in vek. To je bilo
zadnje, kar ji je še mogel povedati.
»Jean!« je vzkliknila, odziva pa ni
bilo več. Strmela je vanj brez ob¬
čutka za prostor in čas. Potem mu
je zatisnila oči. Naslonjena na ste¬
no si je dopovedovala: »Mir, samo
mir, zdaj je treba razmisliti!«

63

Ko je njen pogled preletel kopal¬
nico, je otrpnila: pri vratih, odpr¬
tih na stežaj, je stal David. Malo¬
marno je v roki pozibaval fotoapa¬
rat na dolgi vrvici.

»Neverjetno!« je rekel in stopil
proti njej. »Jokala si, Duška, zares
neverjetno! Mar si bila zaljubljena
vanj?« Zasmejal se je. Rdeča je bi¬
la ozka brazgodita na njegovem le¬
vem licu. Duška je vedela: to se
zgodi le takrat, kadar je David zelo
razburjen.

Na vso silo se je zbrala, čudila
se je, kako ji je to uspelo. Skoraj
malomarno je rekla:

»Seveda sem jokala! Od strahu ali
pa zato, ker nisem razumela! Zara¬
di čustev prav gotovo ne. Ugotovila
sem, da si ga ubil, vprašala sem se,
zakaj. Nisem mogla uganiti, zakaj
me je povabil na ta sestanek, po¬
mislila sem na past.«

Priklonil se ji je. »Sijajno, Duška,
ti me res ne boš nikoli razočarala!
Večno boš edinstvena, nenavadna
nenadomestljiva Duška.«

Fotoaparat je še vedno bingljal
na koncu ozkega, dolgega jermena.
Duška je bila prepričana, da je na¬
pravil več posnetkov. Skušal me bo
izsiljevati, je pomislila. Opazila
je, da tudi on nosi rokavice.

»Pojdiva iz te kopalnice,« je re¬
kla, »tu nimava več kaj početi.«

»Tvoji sloviti jekleni živci popu¬
ščajo zadnje čase,« je rekel David
in se umaknil, da je stopila mimo
njega.

Zvrnila se je v bledordeči nasla¬
njač, v katerem je minulo pomlad
večkrat delala družbo bolnemu pri¬

jatelju, ki je dolgo ležal v postelji.
Odprla je torbico in si prižgala ci¬
gareto. Pogledala je Davida, dobe¬
sedno ničesar ni bilo ne v njenem
glasu ne v očeh, ko ga je vprašala:

»Zakaj si ga ubil?«

»Ni šlo drugače. Okužene sestavne
dele celote je treba odstraniti.« Za¬
smejal se je: »Pomisli, včeraj mi je
pripovedoval eno svojih zgodb. Ne¬
mogoče, ti rečem, govoril je o svo¬
bodi, o resnici, o prihodnosti... O
neslanostih je govoril. Pravico imaš
do samostojnega življenja, je rekel,
smeš se zaljubiti in ljubiti, kakor
da je pri tebi sploh mogoče kaj
takega. Neverjetno, kaj?«

Tudi ona se je zasmejala, ko se
je zakrohotal. Ni hotela, da bi Da¬
vidove oči, ki so se skrile v ozko
režo za vekami, zasumile o njenih
čustvih v tistem trenutku. Igrala
sta vsak po svoje, kakor pogosto je
bila njena igra tudi to pot preprič¬
ljivejša, boljša in pristnejša na po¬
gled.

»Predobro poznam Jeana, da bi
ne bil takoj spoznal, kaj ima za bre¬
gom. Od včeraj sem skrbno pazil
nanj. Zdelo se mi je, da govori o
tebi samo zato, da bi prikril svoje
načrte. Zdaj vem: Jean se je sinoči
sestal z zelo nevarnim človekom, z
morilcem po naročilu in za denar,
če hočeš vedeti. Kar predstavljam
si, kako sta se pogovarjala: Jean je
hotel vedeti, proti kakšnemu plačilu
bi bil oni pripravljen, kako bi bilo
treba in kdo bi bil na vrsti. Popol¬
dne se je Jean pogovarjal s Sem-
peurjem, ki je specialist za ponare¬
jene dokumente. Takole: mene bi

61

poslal na oni svet, potem pa bi v
tvoji družbi pod mojo firmo nada¬
ljeval delo na svoj račun. »Z levico,
stisnjeno v pest, se je tolkel ob
desno dlan. »Razumela boš, da tega
nisem mogel dovoliti!«

Laže, je pomislila Duška, vendar
se je zadovoljila s porogljivim na¬
smehom: »Človek je res skrivnost¬
na stvar, kdo bi mogel prodreti v
vse globine njegovih misli.« Priki¬
mala je in rekla s prizvokom obču¬
dovanja: »Moram reči, da si v re¬
kordnem času uredil vse skupaj.
Kaj pa mrlič?«

»Za zdaj je usoda sreče na moji
strani.«

Z roko v rokavici je pokazala na
njegov fotoaparat: »Čemu ti bodo
posnetki? Pravkar si me fotografi¬
ral, kajne?«

»Da, prav zares,« se ji je vljudno
nasmehnil.

»Vprašala sem, zakaj?«

Skomignil je in zanihal z apara¬
tom: »Vzemimo, da bi tudi tebe kar
na lepem obšla želja po osamosvo¬
jitvi, kakor je Jeana. Tehle nekaj
sličic bi te brž pripravilo k pame¬
ti ...« Nekaj časa jo je gledal, po¬
tem pa zlobno nadaljeval:

»Glej, Duška, tako .sem se nava¬
dil nate, da mi je neznosna že mi¬
sel, da bi te mogel izgubiti. Pravim
ne-znos-na... Nekoč sem skušal
drugače utrditi najine vezi, pa si
pokazala, da nisi dovzetna za take
reči. Odpovedal sem se, vendar mo¬
rava ostati skupaj ...«

Duška je dvignila glavo, da ji je
brada kljubovalno štrlela naprej:

»Kako naj si to razlagam?«

»Tole: če ne boš moja, ne boš
nikogar drugega. Razumeš, Duška?«

»Nisem pripravljena izpolnjevati
tvojih ukazov, temveč upoštevati
tvoje nasvete.«

»Menda vendar nisi zaljubljena?«

»Bog ne daj!« se je zasmejala, če¬
prav jo je nekje znotraj grabil krč
ob tem njegovem vprašanju.

»Torej sva zmenjena. Saj sem ve¬
del, da je Jean govoril tjavdan! Ta¬
ko, zdaj pa imam — nasvet zate.
Preden je Jean umrl, ja razložil
načrt, ki ga je pripravil do podrob-
nosti natančno, saj razumeš.« Po¬
gladil se je po bradi, potem pa re¬
kel, kakor da je zelo žalosten: »Te¬
žave bodo, preden mi bo uspelo
najti namestnika zanj... To pot
gre za francoskega industrijca. šti-
ridesetletnik je skrajno nezaupljiv,
vendar silno občuduje nežni spol.
Trenutno je po poslih v Parizu
in ...«

»Ali se ne bi mogja pogovarjati
o tem kje drugje?« mu je segla v
besedo.

»Prav,« je rekel in se ozrl proti
kopalnici. Med vrati se je Duška
obrnila k njemu in ga zaskrbljeno
vprašala: »Kaj sodiš, ali bi nama
lahko prišli na sled? Preiskava ...«

»Minil bo teden, morda celo me¬
sec dni... Hišnice ni, Jean ni ipiel
postrežnice, nobenega prijatelja ra¬
zen naju ...« Narejeno zasanjano se
je ozrl v svoj fotografski aparat.
»Preiskave ne bo, dokler ne bodo
sosedje postali pozorni. Zaradi vo¬
nja ...«

»Molči!« je kriknila. Zgrozila se
je ob teh njegovih besedah in za-

65

vpila, vendar se je takoj zavedala,
da Davidu ne sme pokazati, da se
boji in da se ji gabi tako on kakor
vse drugo v zvezi z njim. Pomiri
se, si je dopovedovala, tako bo bo¬
lje zate in za Thierryja.

»Sanjariš, Duška?«

»Mislila sem na Jeana,« mu je
odgovorila drugo, kot je mislila.

S skrajnimi nappri je zadrževala
solze, na silo je požirala, ker ji je
jok stiskal grlo. Hkrati se ji je utr¬
nila in se začela oblikovati drzna,
tvegana misel. Duška je vedela, da
David ne bo nikoli pristal na to,
da bi si življenje uredila po svoje,
da bi bila svobodna. To svojo odlo¬
čenost ji je pokazal s tem, da je »za
zgled« žrtvoval Jeana, svojega so¬
delavca iz najhujših časov. Vse to
je Duška vedela, hkrati pa se je
zavedala, da mora storiti vse, samo
da David ne bo zaslutil ničesar ...
Ne sme izvedeti, da ona misli na
prihodnost s Thierryjem.

Kdaj pa kdaj se je David ozrl po
njej: »ge vedno misliš na Jeana?«

Zamahnila je z roko in z malo¬
marno kretnjo pospremila svoje be¬
sede: »Ne, samo na to novo zadevo
mislim.«

»Vse ti bom razložil do potanko¬
sti,« ji je odgovoril.

6

»Draga,« je rekel Thierry in vzel
njeno roko v svojo, »ko bi ti mo¬
gel kako pomagati!«

Vrgla mu je malone nejevoljen
pogled. Jezilo jo je, da je vse pre¬
več postaven, prebogat in preveč
zaljubljen, da bi ne mislila kar na¬

prej nanj in na njuno bodočnost.
Krivico mu delam, je pomislila, na
glas pa je rekla:

»Te težave bodo kmalu mimo,
Thierry, prepričana sem, da bodo
mnogo manjše, kot se mi zdijo
zdaj.« Utihnila je, kakor da razmiš¬
lja, potem pa je nadaljevala: »Ne
smeš se jeziti name, če me ne boš
mogel predstaviti svojemu očetu ta¬
ko brž, kot praviš, da bi rad, ker
moram po važnih opravkih onstran
francoskih meja.«

Thierry se je namrščil: »Ali naj
to pomeni, da odhajaš, da me za¬
puščaš? Za koliko časa?«

»čez kak mesec se bova gotovo
spet videla, Thierry!«

»Micheline, Mick, dragica,« je mr¬
mral in jo gledal, kakor da si hoče
vtisniti v spomin vsako potezo nje¬
nega lica. »Težko mi je, ko te vidim
tako zaskrbljeno. Zdi se mi, kakor
da mi hočeš prikriti del same se¬
be...  Saj sem vendar tvoj edini
prijatelj!«

Imela sem prijatelja, je pomisli¬
la, in ta je prijateljstvo plačal z
življenjem. Svojo nalogo je izpolnil
do konca, potem se je moral poslo¬
viti ...

Očarana in osupla hkrati je bila,
ko je od Sempeurja prejela doku¬
mente. Jean je izpolnil obljubo, da
bodo do potankosti podobni pra¬
vim. Uradno je Duška torej lahko
nastopila kot Micheline Digoin, ki
ji je Sempeur uredil vse potrebno,
čeprav se je zelo začudil, ko se je
po dolgih letih sešel z Jeanom. Po-
tem ko je nekaj ur pred Jeanovo

66

smrtjo dobila po telefonu naslov,
kjer se je oglasila zaradi listin, je
obiskala tudi ponarejevalca. Prese¬
nečena je bila, ko ji je Sempeur
povedal, da je Jean zares skušal na¬
vezati stike z morilcem po naročilu.
Neverjetno je bilo torej resnično:
David je prehitel Jeana, ki je bil
pripravljen spraviti »šefa« na oni
svet, samo da bi njej kot svoji pri¬
jateljici zagotovil srečo.

»Draga Mick...«

Zdrznila se je. če bi vedel, je po¬
mislila, kako daleč od njega sem
bila ta trenutek in kako ničevo se
mi je zazdelo vse, kar počnem ...

Pogledala ga je in dolgo strmela
vanj. Komaj je zadrževala solze, ko
je položila svojo roko v njegovo
dlan in rekla s spremenjenim gla¬
som:

»Samo najnujnejše bom opravila,
vrnila se bom, brž ko bo mogoče,
Thierry. Potem ne bo med nama no¬
bene sence več.«

»Saj je pravzaprav ni,« je rekel.
»Nikogar in ničesar ni, kar bi naju
moglo ločiti.«

»Ničesar in nikogar,« je rekla in
pomislila: ničesar razen mrliča in
nikogar razen surovine, ki je pri¬
pravljena na vse. — Pogledala je na
zapestno uro. Čez dobro uro me bo
čakal David, je pomislila, zamuditi
ne smem. Vedela je, da se bo po
Davidovih načrtih začelo novo »raz¬
merje pustolovke Duške z novo
»žrtvijo«. Od tega, kako mi bo uspe¬
la vsa reč, si je rekla, je odvisna
moja in tudi Thierryjeva prihod¬
nost.

»Bi rekel, da zadnje čase nisi več
posebno vneta za pustolovščine,« ji
je rekel David.

Mirno je utrnila cigaretni ogorek
na robu pepelnika in položila dolgi
ustnik predse. »To bo bržkone res!«
je rekla.

Molčala je nekaj trenutkov, po¬
tem pa je dodala: »življenje me pa
vendarle mika!«

»življenje je ena sama velika pu¬
stolovščina,« je odgovoril počasi in
s poudarkom kot kak profesor.

Samo nasmehnila se je v odgo¬
vor. Pomislila je na svoje prihod¬
nje življenje ob Thierryju. Ali bo
tudi to pustolovščina? V mislih je
preletela preteklost, prav na koncu
je prečkal njeno življenjsko pot
Thierry, zaradi katerega se je ne¬
nadoma vse spremenilo. Bliskovito
so se vrstili dogodki iz preteklosti.
Nenadoma se je zresnila:

»Vrniva se v vsakdanjost. Upam,
da bo šlo vse tako, kakor pričaku¬
jeva. Jutri ti bom telefonirala iz
Gerardmera.«

Zganil se je in se zravnal: »Iz Ge¬
rardmera?«

Skomignila je z rameni: »Tega

gospoda so davi poklicali iz Gerard¬
mera, kjer ima podružnico. Tja mo.
ra. Pravi, da gre za pogodbo, o ka¬
teri sem razumela le toliko, da bi
se zelo rad tam sestal z menoj.«

»Pa se je zdelo, da bo moral za¬
radi opravkov ostati tu vsaj še šti¬
rinajst dni.«

Zviška ga je premerila in nejevolj¬
no rekla:

»Ali sl upaš dvomiti o resničnosti
mojih besed? Drevi se bom odpe-

67

ljala v Gerardmer, jutri se bom tam
sestala z njim. Brž ko bom na cilju,
ti bom telefonirala.« Pogledala je
na uro in rekla: »Iti moram, čez
četrt ure imam sestanek.« Ponudila
mu je roko, samo za trenutek jo je
držal v svoji, da je komaj utegnil
poljubiti prste, potem pa je gledal
za njo, ki je umirjeno stopala proti
mogočni modri limuzini, kakršno
pač mora imeti poslovna ženska. V
takšni vlogi je to pot nastopala pu¬
stolovka Duška.

Voz se je zazibal, brž ko se je
premaknil z mesta. David se je je¬
zil, ker ni vedel, na kaj naj opre
svoje sume, ki so ga obhajali. Ve¬
nomer si je ponavljal: »Po nepo¬
trebnem si belim glavo. V rokah jo
imam bolj, kot sem imel njenega
očeta. Duška se mi nikakor ne mo¬
re izmuzniti.«

Gledal je vrvež množice na trgu
in bulvarjih, silil se je, da bi bil
videti ravnodušen in zadovoljen.
Duškina nova naloga je bila velike¬
ga pomena: Paul Honfleur je zelo
bogat poslovni človek. Vse je ka¬
zalo, da ga ima Duška prav tako v
mreži, kot je imela druge možice,
ki so bili pripravljeni z milijoni
plačati njen nasmeh. »Nerodno je
le, da mora ta dedec prav zdaj v
Gerardmer,« je godrnjal predse.

Paul Honfleur je raztreseno božal
Duško po roki. Nekam v daljavo se
je zastrmela: nenadoma se je spom¬
nila, da jo tako boža tudi Thierry.

Draga prijateljica,« ji je rekel,
»prav dobro veste, da bi šel za va¬
mi na konec sveta, toda ta nenadna
pot v Gerardmer, kamor hočete,

naj vas pospremim, mi bo prekri¬
žala vse načrte ...«

Nasmehnila se je in umaknila svo¬
jo dlan njegovim prstom:

»Pravzaprav vas nisem prosila,
samo povedala sem vam, da moram
biti jutri dopoldne v Gerardmeru.
Zadržala se bom tri dni...  Samo
tri dni!«

»Mojega potovanja pa bo konec
hkrati s tednom,« ji je odgovoril.

Postaven mož je bil, zdrav petde¬
setletnik z rahlo sivimi lasmi nad
pametnim čelom. Nekaj trenutkov
je razmišljal, potem pa rekel:

»Srečala se bova v Gerardmeru.«
Zelo prijazen je bil njegov glas.
Potem jo je pogledal v zadregi:
»Zakaj- se smehljate?«

»Niti za trenutek nisem podvomi¬
la o vašem prijateljstvu,« mu je
odgovorila.

To je rekla kar tako, v mislih pa
je bila daleč od pomena teh besed.
Pomislila je na Davida: čutila je,
da se boji in da nekaj sumi, ta ob¬
čutek je bil tako izrazit, da bi ne
mogel biti bolj, pa čeprav bi ji Da¬
vid opisal vse svoje tegobe. Ko se
je njen voz premaknil s ceste ob
kraju njunega sestanka, je videla v
vozniškem zrcalu njegov obraz, s
katerega je v trenutku razbrala vse:
skrb, sum in zavest zmagoslavja
hkrati, češ ta mi ne uide, v precepu
jo imam, prav kot je bil njen oče
odvisen od moje milosti; nikoli se
mi ne bo izmuznila ...

»Ušla ti bom, dragi moj David
Frommel,« je pomislila. »Vsakdo
ve, da ' smrt razveže vse pogod¬
be .. .«

V večernem mraku, v katerem se
je sinjina prelivala v temnejše bar¬
vne odtenke, je pomislila na Voge-
ze. Prevzelo jo je domotožje.

»Nenadoma ste se zamislili in po¬
stali žalostni,« ji je rekel Honfleur
in nagnil k njej. Strmela je vanj,
vendar ga zaradi odbleska poslav¬
ljajočega se dne ni videla. Mimo
sivkastih las in kratkih črnih brkov
ji je splaval pogled k povsem dru¬
gačnemu licu.

»Nasprotno, kar dobro mi je,« je
rekla skoraz šepetaje. »Tako svo¬
bodna se zdim sama sebi...«

»Ali vse to zaradi jutrišnje poti v
Vogeze?«

»Zato, da,« mu je prikimala.

* * *

»Glej ga no!« je vzkliknil Bernard.

»Kdo bi si mislil!« se je glasno
odzval Thierry, ki je bil prav tako
presenečen kot njegov prijatelj.

Stisnila sta si roke. Thierry je v
veseli vznemirjenosti prekucnil ko¬
zarec, da se je del vsebine razlil po
krilu starejše dame, ki ga je pre¬
bodla s pogledom. Policaj se je za¬
valil' v naslanjač in se zazrl v pri¬
jatelja Thierryja:

»še postavnejši si, kot si bil,
Thierry! Kakšno naključje! Ti s
francoskega severa, jaz izpod hri¬
bovja Jura, pa se srečava v Parizu!«

»štirinajst dni je tega, kar sem
bil v Pontarlieru. Iskal sem te, pa
so mi povedali, da si moral na vrat
na nos odpotovati v Pariz. Ker sem
imel mnogo prijetnejših oprav¬
kov . «

»Pripoveduj!« je rekel Bernard.

Pripovedoval je. Potem ko je de¬
tektiv, ki je pazljivo poslušal prija¬
telja, ki je opisoval svoje doživljaje,
izvedel tudi za Thierryjevo ljube¬
zen, je povedal, kaj ga je prineslo
v glavno mesto.

Zadeva mednarodnega pomena in
obsega, je rekel Bernard, lepotica
je zapletena vanjo, legendama
osebnost s tisoč obrazi, domiselna
in prebrisana ženska.

Po večerji sta spet govorila. Ber¬
nard je takoj po splošnih obrisih
svojega najnovejšega primera pre¬
šel na »pustolovko Duško«, Thierry
pa je nežno in ves srečen obujal
spomine na svojo »Micheline, Mick,
dragico«.

Ko je Thierry pozno ponoči spet
enkrat ponovno in natančno opiso¬
val prijatelju zunanjost in lastnosti
svoje »Mick«, se ta ni mogel ubra¬
niti rahlo porogljivega smeha:

»škoda, da moram jutri na pot.
Žal mi je, da tvoje velike ljubezni
ni v Parizu, prav rad bi jo spoznal,
če jo ljubiš, se prav gotovo nisi
zmotil v njej. Prepričan sem, da je
vredna fanta, kakršen si ti...  Prav¬
zaprav sem ji hvaležen, ker mi je
posredno omogočila, da sva se mi¬
dva srečala tu. čudno naključje ...
če bi ti ne bil zaljubljen, se prav
gotovo ne bi tako dolgo mudil tu,
in če bi meni ne bilo treba zasle¬
dovati te prebrisanke in pretkanke,
se bržkone ne bi srečala ... Ta žen¬
ska, kakor da je hudičeva sestra.
Dvema lepima, zapeljivima ženska¬
ma se torej imava zahvaliti, da sva
se srečala v Parizu.«

69

Potem sta razmišljala vsak o svo¬
ji: detektiv o Duški, Thierry o svo¬
ji Mick. Kdo bi si mislil, da se nju¬
ne besede vrtijo okoli iste lepo¬
tice ...

7

Na zemljo je legal mrak. Duška
je nepremično stala nad temno
globeljo, ki se je izgubljala v čr¬
nem. »Težko je uprizoriti smrt,« je
pomislila.

Njena smrt bi morala uspeti na
vsej črti, namreč tiste, ki je imela
za seboj življenje domiselne pusto¬
lovke, smrt, ki bi bila vredna oseb¬
nosti Duške.

»Ti, Duška, in tvoje ukane ...«
Spomnila se je očetovih besed, že
vem, kako mi bo uspelo, je pomi¬
slila, ko je stiskala ustnice in str¬
mela v temno globel pred seboj.

Prva misel na to se ji je utrnila
že takrat, ko je stala v kopalnici
zraven mrtvega Jeana in jo je zalo¬
til David. Potem jo je izpopolnjeva¬
la, popravljala, nanovo zasnovala in
— se odločila.

V daljavi je slišala brnenje Pau¬
lovega voza. Zbrala se je, si pri¬
žgala cigareto in čakala. Ni se obr¬
nila, čeprav je dobro slišala, kako
so zaškripale zavore in so se zalo¬
putnila avtomobilska vrata.

»Nisem se motil,« ji je rekel, »že
od daleč sem razločil obrise vaše
postave. V odsevu sonca, ki je za
goram,i pa se njegovi žarki odbija¬
jo od oblakov in se lovijo v temoti
jelovega gozda, ste prečudoviti, da
bi se mogel zmotiti...« Položil ji
je roko na ramo: »Slabe volje«?

»V skrbeh sem, moj voz ne dela,
kot bi bilo treba, s krmilom je ne¬
kaj narobe. Jutri bom peljala voz
na pregled ...«

»To je nevarno,« je rekel. »Same
vzpetine in ovinki... Po cesti med
gorami brez zanesljivega krmila ...
Sicer pa res ne vem, zakaj se ne
marate peljati z menoj.«

»Sedeti za krmilom in voziti, to
je moj konjiček,« mu je odvrnila.
»Prijatelj, prosim vas, pustite mi to
veselje!«

Skušal jo je objeti, pa ga je rahlo
odrinila in se umaknila:

»Pozno je že. Pojdiva, odpeljati
bo treba. Dobiva se v gostišču on¬
stran prelaza.«

Počasi je peljal Paul Honfleur
skozi večerni mrak. Vsega ga je
prevzela lepota očarljive mlade žen.
ske, jezila ga je njena muhavost.
Obljubil ji je bil, da se bo z njo za
dva dni peljal v Vogeze ... Zdaj je
bil že večer tretjega dne, pa mu ni
dovolila niti poljuba. Le po rokah
jo je smel božati, venomer ga je
odpravljala z nejasnimi obljubami.

Pred seboj je videl žaromete nje¬
nega težkega voza. »Saj vozi, ko da
se ji je zmešalo,« je obupaval, že
prejšnji dan je govorila, da je z nje¬
nim avtom nekaj narobe, pa je bila
spet čisto ženska: zjutraj je povsem
pozabila, da bi bilo dobro, če bi voz
odpeljala v mehanično delavnico.
»Zdi se, da krmilo zdaj kar dobro
deluje...«

živčno si je spotoma prižgal ci¬
gareto. Pri večerji prejšnji dan si je
bil toliko obetal, bila je vesela in

simo razigrana, vendar je od dolo¬
čenega trenutka kar naprej pogle¬
dovala na uro. Ko jo je skušal ob¬
jeti in jo stisniti k sebi, je z naglo
kretnjo odrinila njegovo roko in
hladno rekla, da je čas za odhod v
Gerardmer.

»Bržkone bo res,« si je rekel
med vožnjo, »da žensk ne bom ni¬
koli dodobra spoznal, pa sem si
toliko domišljal. Ta moja nova
znanka tolče v muhavosti in nelo¬
gičnosti prav vse rekorde, kar sem
jih pri ženskah spoznal doslej.«

Stisnil se je na desno stran, da
bi napravil prostor turističnemu
avtobusu. Ni vedel, da je njegova
znanka v vozu pred njim še vedno
gledala na uro prav kot prej. Na¬
tančno je bila preračunala trenutek
in kraj, kjer bi se morala srečati
s turističnim avtobusom.

Nagonsko je Paul Honfleur priti¬
snil na zavore. S široko razprtimi
očmi je strmel v temno piko za ža¬
rometi daleč pred seboj. Njegovi
prsti so stisnili krmilo, po nenad¬
nem poku avtomobilskega plašča je
uganil katastrofo. Voz njegove pri¬
jateljice je poskočil, se zasukal, zdr¬
vel med drevje, lomil veje in s
strašnim ropotom izginil v globini
pod gorsko cesto. Prvi trenutek je
pomislil, da bi moral peljati čim hi¬
treje, da bi bil na kraju nesreče in
pomagal, pa je brž spoznal: prepo¬
zno ...

Na naslednjem ovinku je ustavil
voz. Po vsem telesu je drgetal, ko
je prihitel na rob ceste in pogledal
v globel. Med pokanjem so plame¬
ni oblizovali karoserijo njenega tež¬

kega, skoraj popolnoma razbitega
voza. Zamolkel prasket je prihajal
iz prepada.

»Nelly!« je vpil Paul Honfleur.
»Nelly . .«

Odjeknila je močna eksplozija.
Nagonsko se je Paul odmaknil od
cestnega roba nad globeljo in se
naslonil na jelko. Ves poten je bil
v obraz kljub večernemu hladu, ki
je z vrhov vel v doline. Cez čas si
je toliko opomogel, da je mogel
spet pogledati v grapo, kjer se je
avto razgorel v pravo grmado.

»Strašno,« je zaječal, »o groza ...«

Vedel je, da ne more ničesar sto¬
riti zanjo, zavedal se je, da ne bo
mogel nikoli nihče več pomagati de¬
kletu, ki je bilo tako lepo, tako
muhasto in tako nespametno hkra¬
ti...

»Neily...« V grlu ga je stiskalo.
V spomin si je priklical njeno po¬
dobo, ob njej se je spomnil, da ni
niti enkrat pritisnil svojih ustnic na
njene, mislil je nanjo kot na očar¬
ljivo, do blaznosti drzno žensko.

S silo se je iztrgal iz takih misli
in stopil nekaj korakov proti svo¬
jemu vozu. Spomnil se je, da bi
goreči avto mogel zanetiti gozdni
požar. Obvestiti bo treba policijo
in gasilce, si je dejal.

Na dnu prepada je še enkrat za¬
grmelo. Zdrznil se je, ko se je
spomnil Nellynih besed: »Ta cesta
sredi Vogezov ima nekaj veličastne¬
ga, grozljivega, neznansko globoke¬
ga. Podobna je smrti...«

*

Cas celi rane in briše sledove ...

»Mamica.. .«

»Prosim, Kathy, kaj bi rada?«

71

Kathy se je nevarno sklanjala čez
ograjo, Mick je priskočila vsa v
skrbeh:

»Saj sva se vendar zmenili, da
se ne boš tako nagibala čez ograjo!«

Kathy, rdečelična deklica z zele-
nomodrimi očmi, se je obrnila k
mamici in se zasmejala, da se ji je
še bolj zavihal nosek, potem pa je
iztegnila ročico:

»Očka gre,« je rekla, »pa še nekdo
je z njim.«

Ušla je mamici, splezala na ogra¬
jo, ker je bila prepričana, da jo bo
očka vzel v zaščito, in zaklicala:
»Atek, atek!«

S toplim glasom se je odzval
Thierry: »Ljubica!« Mama je popu¬
stila, deklica je stekla očetu napro¬
ti. Thierry je vzel Kathy v naročje,
ji obrazek posul s poljubi in jo po¬
ložil na tla pred mamico. Ta je za¬
drhtela od silnega čustva in pomi¬
slila:- »Kako ju imam rada! Bog,
kako ju imam rada!«

Njen mož in hčerka sta pomenila
tisto, česar v daljni preteklosti —
minila so dobra tri leta — ni upala
doseči, čeprav je pogosto sanjala o
taki sreči. Mož in deklica sta bila
njeno vse, njen mir in zavest varno¬
sti...  Duške ni bilo več, le redko¬
kdaj se je iz daljave prikradla mi¬
sel nanjo kot neke vrste bled očitek
vesti, kot umazan dragulj, kot žen¬
ska, ki je šla v smrt iz nepojasnje¬
nih razlogov. Micheline Mallier,
mlada žena industrijca, je misel na
Duško pokopala skoraj prav tako
zanesljivo, kot je v globeli pod ce¬
sto čez Vogeze v poznem poletnem
večeru zgorel razbiti avto.

»ženka,« je rekel Thierry, »gosta
sem pripeljal, starega prijatelja Ber¬
narda, lovca na nepridiprave. Saj
sem ti že tolikokrat pripovedoval
o njem! Ko smo nosili še kratke
hlače, nam je Bernard pripovedo¬
val zgodbe o Sherlocku Holmesu,
zdaj je pa sam nekaj takega, eden
glavnih je pri pariškem odseku In¬
terpol.«

Bernard se je smehljal in se dr¬
žal nekje v ozadju. Micheline, Thier-
ryjeva Mick, mu je sproščena in na¬
smejana stopila naproti. Pomočnica
je s silo vzela Kathy iz očetovega
naročja. Dekletce se je otepalo in
jokalo.

»Prav zares sem si že velikokrat
želela, da bi vas spoznala.«

»Tudi mene zelo veseli... Sporni-
n jam se tistega večera v avgustu,
ko sem vsaj posredno po vaši zaslu¬
gi srečal Thierryja v Parizu. Takrat
še nista bila zaročena, prav tisto
jutro ste se morali nujno odpeljati
iz mesta.«

Zgrbančila je obrvi: »Ne spomi¬
njam se več ...«

Bernard jo je gledal občudovaje
in v zadregi hkrati, ker se ni mogel
iznebiti občutka, da jo je že nekje
videl. »Toda kje?« se je vprašal.

Stala je ob strani in se skušala
spomniti: »Odhod iz Pariza ... Eh,
kako daleč je že to, tako daleč ...
Nekaj moram urediti,« je rekla.

Morala se je zbrati, čeprav se še
ni jasno zavedala nevarnosti. Spo¬
minjala se je, da ji je Thierry kma¬
lu po tistem pripovedoval o svojem
starem prijatelju ...

»Skoraj neverjetno se zdi, da bi
bil ta možev prijatelj iz deških let
prav takrat na moji sledi, ko sva
se v Parizu ločila s Thierryjem.
Takšne reči se dogajajo samo v ro¬
manih, življenje pa je drugačno, si
je rekla.

V kuhinji je uredila vse potrebno,
potem pa je šla na vrt, kjer sta se¬
dela mož Thierry in njegov prijatelj
Bernard. Z lesketom v očeh je gle¬
dala moža s hčerko na kolenih, po¬
tem pa jo je nenadoma spreletelo,
ko si je natančneje ogledala profil
gosta, ki je sedel pred Thierryjem.
Tisti trenutek se je spomnila. Zga¬
nila se je, da bi otresla s sebe ne¬
vidno breme. Neverjetno, toda res¬
nično: spomnila se je, da se je ko¬
misar Bernard tri leta poprej
ukvarjal z mednarodno tolpo zvod-
niških sleparjev in izsiljevalcev.
Thierry ji je bil pripovedoval o tem,
vendar ga je poslušala le na pol,
ker ni pripisovala posebnega pome¬
na besedam, ki jih izmenjata pri¬
jatelja, kadar se po naključju sre¬
čata za uro ali dve.

Gledala je družbico na vrtu:
Kathy se je stiskala k očku, tuji
mož s strogim obrazom njima na¬
sproti pa se je sproščeno smehljal.

»Cernu bi drgetala, saj...« Tako
si je na tihem dopovedovala in sto¬
pila proti onim trem. »Duška je mr¬
tva,« si je rekla. »Poskrbela sem,
da so njeno smrt uradno potrdili
in uredili vse drugo. Njenega trupla
pač ne bi mogli najti, saj je avto
popolnoma zgorel, torej ni nobene¬
ga dokaza za to, da je. šlo le za
dobro zasnovano igro ... Zarjaveli

ostanki razbitega voza so še vedno
na dnu tiste globeli. Policija je po¬
trdila smrt pustolovke, Paul Hon-
fleur je nastopil kot verodostojna
priča ... Da, ta smrt je napravila
črto, do zadnje lise je zbrisala mo¬
jo preteklost... Prav nič več skup¬
nega nimam s pustolovko, ki se je
imenovala Duška ...«

Ko je stala ob družbici na vrtu,
je komisarjev pogled občudovaje in
vprašujoče hkrati preletel obraz le¬
pe ženske in srečne mamice. Nekam
obotavljaje se je rekel policijski
komisar:

»Ne morem se iznebiti občutka,
da sva se nekoč že srečala. Svet je
tako velik, človeku zaradi množice
vtisov peša spomin ...«

Thierry se je nasmehnil in prijel
ženo za roko, z desnico pa je stisnil
k sebi Kathy, ki se je lahno našo-
bila, kakor bi ji ne bilo všeč, da
mora s kom deliti svojega očka.

»Micheline, moja Mick, kakor ji
pravim — je veliko potovala,« je
rekel komisarju Bernardu. »Njen
oče ni bil Francoz, dolgo sta se
potikala po svetu ...«

Mick se ni zganila ob teh može¬
vih besedah. Nasmeh ji je otrpnil
na obrazu le za kratek hip, ko je
opazila v očeh komisarja Bernarda
trenutno iskrico nečesa, potem pa
je spet ravnodušno in prijazno gle¬
dala gosta, čeprav jo je obšla misel,
da je Thierry z eno samo besedo
napotil pametnega komisarja na do¬
ločeno sled. Pomislila je, da bi bilo
dobro kaj reči, zato je povedala,
kdaj se je naselila v Franciji. Ali
se bom spet morala boriti, se je

73

vprašala. Težko je, tega sem se po¬
polnoma odvadila v teh letih ...

Čutila je, da ima živce napete kot
strune, da ji srce utripa nekje tik
pod vratom, in spoznala, da se je
zares tudi notranje poslovila od
pustolovke Duške, ki je s svojimi
domislicami in zvijačnostjo uspešno
vlekla za nos prebrisane in izkuše¬
ne detektive več dežel. Za en sam
hip je pomislila, da komisarju Ber¬
nardu ne bo mogla dolgo gledati
naravnost v oči, vendar si je brž
spet postregla z nasprotnimi doka¬
zi: Saj ni mogoče, da bi Bernard
zasledil podobnost med mlado ženo
svojega prijatelja iz fantovskih let
in med pustolovko, ki je ni nikoli
videl v obraz. Kratek pogled, ki ga
je uprla v prijaznega, nasmejanega
gosta, jo je prepričal o nasprotnem.
Vsaj zdelo se je, da je bil komisar
samo gost in nič drugega. Mick je
čutila, kako je v njej zadrgetala ti¬
sta nekdanja pustolovska žilica, ne¬
ke vrste nevarni strup, ki ji je omo¬
gočal, da je bila vedno ona najmoč¬
nejša ... Ta igra zdaj je življenjske¬
ga pomena, si je rekla, to pot ne
gre za tuje milijone in tudi ne za
osebno varnost Duške, temveč za
srečo Thierryja in male Kathjr.

»Bi še whisky?«

Lepa je bila Thierryjeva žena, po¬
polnoma je zaupala vase, priprav¬
ljena je bila na morebitni boj prav
tako kot levinja v nevarnosti.

Komisar Bernard je čutil, da sedi
pred žensko, ki je pred nekaj ura¬
mi še ni osebno poznal, na tihem
se je jezil na svoje besede, češ da
sta se že videla, veselil se je dej¬

stva, da ima prijatelj lepo, pametno
in oboževanja vredno ženo, vznemir¬
jale so ga njene oči, ki so bile zdaj
modrozelene, trenutek zatem pa so
se zalesketale v smaragdnem od¬
tenku.

»Prosim, prav rad,« se je odzval
ponudbi. Od strani jo je gledal, ko
je segla po košček ledu in ga spu¬
stila v njegovo čašo. Spet ga je ob¬
šla tista misel: »Nekje sva se že vi¬
dela ...« Mick je stala ob Thierryju
in upirala v komisarja smaragdne
oči. Vprašala ga je:

»Domnevam, da vas je nekaj izre¬
dnega pripeljalo na naš konec, že
od nekdaj rada poslušam in berem
o dogodivščinah, čeprav se zdim
svojemu možu zelo mirna, skratka
samo žena in mati. Bi se vam zdela
preveč nadležna, če bi vas prosila,
da bi kaj pripovedovali?«

Pripovedoval je, Mick je napeta
poslušala, vmes pa se zdaj smehlja¬
la, zdaj zavzeto gledala. Komisar je
povedal, da je prišel naokoli zato,
ker je Interpol dobila namig, da se
potika v bližini mednarodni izsilje¬
valec, zvodnik in slepar David
Frommel, človek z vzdevkom »Gra¬
bežljivi«, ponekod pa znan kot
»Podgana«.

»Zakaj podgana?«

»Zato, ker nagonsko čuti nevar¬
nost, še preden postanejo tla pre¬
vroča za njegove sleparije. Lahko
bi ga označili kot izrednega pusto¬
lovca, kot razred zase v svoji kate¬
goriji. Kakih petdeset :et mu je, na
pogled je čeden in ustrezno elegan¬
ten, nekoč je bil dober pevec, po¬
tem pa si je izbral nov poklic, za-

74

radi katerega imamo opraviti z
njim. Pri sleparijah mu je pomagala
lepotica, ki o njej policija le malo
ve, v glavnem samo to, da jo kliče¬
jo za ,pustolovko Duško'.«

Thierry je živahno posegel vmes:
»Zdaj sem se spomnil! Prav zaradi
nje sva se takrat srečala v Parizu.
Prišel si iz ...«

Obrnil se je, prijel ženo za roko
in jo stisnil.

»Spominjam se, kdaj je bilo,« je
rekla in se nagnila k njemu. Trenu¬
tek kasneje je prosila komisarja:
»Nadaljujte, to je zanimivo ...«

»Duške ni več,« je rekel komisar
Bernard, potem ko je njegov pogled
nekaj trenutkov počival na njenem
obrazu. Interpol je izvedela za to,
neki Paul Honfleur je nastopil kot
priča. Zaplenili so dragulje, kožu¬
hovino, skratka vse, kar je imela.
Umrla je za krmilom svojega voza,
ki je v Vogezih zgrmel v prepad...
Vse od tistih časov David Frommel
ni storil ničesar, s čimer bi medna¬
rodno policijo opozoril nase, nedav¬
no pa smo dobili namig. Potikal se
je ob spodnji Seini, zato domneva¬
mo, da je zdaj v Parizu ...«

Bernard je izpraznil kozarec in se
nasmehnil Mick, ki ga je vprašala:

»Ali boste dolgo na sledi temu —
grabežljivcu?«

»Žal moram pojutrišnjem odpo¬
tovati, upam pa, da se bom vrnil
proti koncu tedna. Mislim, da ga
bomo to pot spravili tja, kamor
spada ... Iščemo ga že vrsto let.
Mislili smo, da ga je smrt najboljše
pomočnice spravila na novo pot.

Veste, tista Duška je bila zares du¬
ša tolpe, ona je uresničevala skup¬
no zasnovane načrte.«

Thierry se je nagnil k ženi: »Re¬
kla si mi, da si se nekoč učila med
drugim tudi ruščine in poljščine.
Kaj pravzaprav pomeni to ime?«

Zresnila se je, takoj potem pa se
nasmehnila in rekla: »če se prav
spominjam, pomeni Duška v rušči¬
ni nekaj takega kot ljubica, dragica,
srček.« Vstala je: »Pogledala bom v
kuhinjo. Kaj menite, ali naj pogr¬
nemo mizo na terasi?«

»Kar prav bo,« je rekel Thierry,
prijatelj Bernard pa je prikimal.

Za ženo, ki je že odhajala, je za¬
klical: »Mick, samo trenutek! Da ne
pozabim! Pojutrišnjem moram biti
v Milanu. Jutri proti večeru se bom
odpeljal z letalom.«

Prijatelju Bernardu je pojasnil:
»Oba sva hudo prizadeta vselej, ka¬
dar moram na poslovno potovanje.«

»Ali te dolgo ne bo?«

»Mislim, da bom opravil v petih
dneh.«

S sklonjeno glavo je šla Mick po
terasi proti kuhinji. Danes je vse
narobe, je pomislila. Kar na lepem
je prišel na obisk ta policaj, jutri
zvečer pa gre mož na pot... V teh
letih srečnega zakona se je povsem
odvadila nekdanjega vsakdanjega
boja, pozabila je na vse, čemur se
reče nevšečnost, smola, nesreča.
Zgrozila se je ob misli, da bi se
moglo kaj zgoditi Thierryju ali
Kathy. Če bi se, bi se zgodilo zara¬
di nje ...

Izpred kuhinjskih vrat se je ozrla
po Kathy, ki je za kužkom poska-

75

kovala po trati. Solze so ji zalile
oči.

»Nespametna sem, po nepotreb¬
nem se mučim,« je pomislila, »nič
se ne more zgoditi, nihče mi ne
more ukrasti sreče ...«

S silo je prepodila misel na Davi-
da, prepričevala se je, da je nedo¬
takljiva, vendar se ni mogla popol¬
noma umiriti, ker ji je po možga¬
nih kar naprej vrtal pregovor: »Ne¬
sreča ne pride sama.«

V tretje gre rado, je pomislila.
Prvič, kar na lepem je prišel na
obisk ta detektiv, drugič, jutri zve¬
čer bo šel mož na potovanje, in
tretjič — vprašaj. Ah, kaj bi bila
praznoverna, je zamahnila z roko,
hkrati pa se ni mogla iznebiti ob¬
čutka, da se bo naslednji dan nekaj
zgodilo.

• • ♦

»Duška...«

Glas je bil tih, celo zelo tih v pri¬
merjavi z opoldanskim hrupom na
bulvarju Malesherbes. Malone šepe-
taje izgovorjeno ime je kot strela
učinkovalo na mlado ženo, ki je sli¬
šala vsak glas posebej, kakor da bi
bila čisto sama sredi tihe, neizmer¬
ne puščave.

Obrnila se je, prebledela in klec¬
nila, čeprav se je skušala takoj
zbrati, da bi nihče ne opazil njene
nenadne slabosti. Nekje v njej se
je vse upiralo, vendar je stopila
proti njemu; noge so jo nesle, ka¬
kor da bi jim ne mogla ukazovati.
Tisti trenutek je bilo njeno početje
povsem neodvisno od njene volje,
kot blisk jo je preletela misel: »V
tretje gre rado ...«

Ljudje, ki se jim je mudilo kakor
pravkar njej, so hodili tik mimo
nje, ta ali oni se je je dotaknil s ko¬
molcem ali s površnikom, ona pa je
brala na Davidovem obrazu divje,
čeprav zadržano veselje. Na ramo
ji je položil roko — njej se je zdela
težka kot svinec — in vzkliknil:

»Duška, kakršno presenečenje!
In kako si lepa ...«

Morala bi reči karkoli, lahko bi
do kraja ostala Micheline, Thierry-
jeva Mick, toda v vzburkanosti in
trenutni grozi je pozabila na vse,
le preteklost je živela v njej in Da¬
vid je stal pred njo.

Segel ji je pod roko: »Ravno pra¬
vi čas za požirek osvežilne pija¬
če, kaj?«

Stopala je z njim in odgovarjala
v prazno, vmes pa mislila, kako do¬
bro je, da je Thierry trenutno v Mi¬
lanu in da bo tam ostal vsaj tri
dni. šla je, David jo je držal pod
roko, vendar se ni zavedala vsega
tega. Nekaj težkega jo je pritisnilo
k tlom, vroče jo je spreletavalo, ob¬
šla jo je misel, da Thierry ali Kathy
nekje iz daljave kličeta na pomoč.
Ali pa jaz kličem, se je vprašala.
Moja deklica ima prav takšne oči
kot mož, si je rekla in se zavedala,
da misli samo še nanju, čeprav jo
David s kretnjo in z besedo vleče
v nasprotno smer, vstran od njiju.

Skozi priprte veke se je David
oziral po njej. Nekaj prašičjega je
v njegovem pogledu in sploh na
njem, ie pomislila, on pa se je za¬
smejal:

»Od prvega dne sem bil prepri¬
čan, da Duška ne bo umrla tako

16

nespametno, v avtomobilu, ki ga sa¬
ma vozi.«

»Vsaj Jeanova smrt bi te lahko
spravila na drugo pot, mene je ta¬
krat dokončno, čeprav sem ure in
ure že zdavnaj prej razmišljala o
tem.«

Neopazno je stisnil njen komolec,
ona pa je nadaljevala: »Da, razmiš¬
ljala sem o tem, da bi se mi lahko
zmešalo. Nekje na tihem sem vedno
mislila na to, da si osamljen, da
nadaljuješ nekdanje delo, čeprav
brez mene.«

»Nespametna, nehvaležna Duška,«
ji je odvrnil. »Po moji zaslugi si
postala to, kar si. Torej, pustolov¬
ščina se nadaljuje?«

Z vzdihom je odgovorila na nje¬
gov strupeni nasmeh, hkrati pa se
je zavedala, da se je v njej spet
zbudila nekdanja iznajdljivost Du¬
ške. Ne bom se branila zaradi sebe,
temveč zaradi Thierryja in Kathy,
si je rekla.

Položil je svojo roko na njeno.
Vedela je, da je v trenutku pregle¬
dal in ocenil položaj: bila je ele¬
gantno napravljena, videl je pristne
dragulje njenega nakita, njegov
strokovnjaški pogled je brž preletel
drage kamne, kakršnih ni videl že
lep čas.

»Še lepša si kot nekoč,« ji je re¬
kel.

Krčevito je umaknila roko, on pa
se je zasmejal:

»Ne nisi se spremenila... še
vedno si hladna, prav nič ženska.«

V zavest si je priklicala podobo
Thierryja in drget, ki jo je sprele¬

tel vsakikrat, kadar ji je rekel: »TI
moja sreča ...« Nenadoma se je za¬
smejala hripavo in ledeno, prav ta¬
ko, kakor se je nekoč smejala Du¬
ška.

»Glej, še smejati se vedno znaš,«
ji je rekel.

Gledal jo je, kakor človek strmi
v nenavadni pojav, ona pa je čutila,
da on že snuje m oblikuje načrte.
Kdo bo močnejši?

V mislih na Kathy in na njeno
negovalko, ki bo v skrbeh, je naglo
izpraznila kozarec. Tačas je on go¬
voril. Iz njegovih besed je čutila s
silo prikrivano zloveščo veselje ob
zavesti, da mu je uspelo doseči »zla¬
ti rudnik«.

»Poslušaj, David,« je rekla, »zdaj
se mi mudi. Važen sestanek imam.
Lahko bi se sestala drevi, če hočeš.«
S pogledom je preletela njegovo
obleko: »če si v zadregi, bi ti lahko
pomagala. Dobro se mi godi in ...«

Zganil se je, za trenutek se je v
njegovih očeh zalesketala iskra, ki
je takoj spet ugasnila, ozke ustnice
so se mu skremžile v nezaupljiv
nasmeh. Zavedala se je, da je za¬
grešila napako: Duška, kakršno je
poznal David, ni imela srca, slovela
je zaradi skrajne sebičnosti. Celo
vrsto reči bo hotel vedeti v zvezi s
to spremembo na meni, je pomi¬
slila. Prebrisan je ...

Izraz Davidovega pogleda se je
spremenil, ona pa se je spomnila
Bernardovih besed: »Davidu pravijo
podgana ...«

če me bo začel izsiljevati, moram
urediti tako, da bo vedel kar naj-


manj, predvsem nič o Thierryju in
moji Kathy. Resnice nikakor ne sme
izvedeti, si je rekla.

»Ali naj te pospremim do Carlto-
na?« jo je vprašal.

»Nastanila sem se pri Ritzu.«

»Si že dolgo v Parizu?«

»Predvčerajšnim sem se pripelja¬
la s »Queen Mary«. Iz New Yorka
prihajam.«

»Prav,« je rekel rahlo nejevoljno,
»pospremim te. Ali imaš voz?«

»Ne,« mu j c kratko odvrnila in
komaj vzdržala njegov pogled. Sko¬
čila bom v taksi, svoj voz bom. pu¬
stila kar tam ob cesti, je pomislila.

»Nekam nemirna se mi zdiš,« ji
je rekel. »Zdi se mi, da najinega
nenadnega srečanja nisi posebno ve¬
sela.« Na ves glas se je zasmejal,
vzdrhtela je ob njegovem smehu, ki
se ji je zdel krohot krvoločnega ve¬
likana. V taksiju sta se dogovorila
za sestanek zvečer. Vneto ji je pri¬
povedoval o skupnih načrtih za pri¬
hodnost. Zdelo se ji je, kakor da
vsega tega ne posluša v resnici, tem¬
več da jo morijo hude sanje.

* » *

Na trati je zagledala Kathy, ki
se je igrala z baržunastim medved¬
kom. Deklica jw je zagledala: sko¬
čila je, medvedek se je prekucnil,
tako naglo so hitele drobne nožiče
proti mamici. Negovalka je gledala
mater in otroka. »Preveč me sti¬
skaš, mamica,« je rekla Kathy,
Duška pa jo je še tesneje stisnila
k sebi. Ni vedela, da ji med sme¬
hom polzijo solze po licih, zato se
je zdrznila, ko jo je hčerka prese¬

nečeno pogledala: »Mamica, zakaj

pa jokaš?«

Negovalka je v zadregi gledala
eno izmed debelih solz, ki so vrele
iz modrih oči. Mick je skušala ob
svoji deklici pozabiti na moro, ki
jo je tlačila med razgovorom z Da¬
vidom. Nekaj zloveščega je bilo v
njegovih očeh, s Kathy v naročju
se je skušala umiriti, da bi bila
pripravljena in zbrana za delo po
načrtu. V tem se ni spremenila:
bila je prav takšna kot nekoč, ko
so jo poznali kot Duško. Vedela je,
da je med kratkim razgovorom z
Davidom zagrešila več neodpustlji¬
vih napak. Ni hotela misliti na ti¬
sti temnomodri avto, ki ga je vi¬
dela v šoferskem zrcalu, ko je sed¬
la v svoj voz, do katerega je prišla
po sestanku z Davidom, potem ko
je napravila velik ovinek. Temno¬
modri avto je bil ves čas tik za
njenim.

»Brž ko bo izvedel, ne bom ime¬
la niti trenutka miru pred njim,«
je razmišljala. »Odločiti se bo tre¬
ba, sestaviti in večkrat ponovno
preveriti načrt, da bom. pripravlje¬
na na trenutek njegovega napa¬
da ...«

*

David je napadel proti koncu po¬
poldneva. Pomočnica je prišla k
njej na vrt in povedala, da bi rad
neki gospod govoril z njo. Sprele¬
telo jo je, ko je zagledala v salonu
njegov zagoreli obraz z rdečo braz¬
gotino.

Počasi je stopila k njemu. Tisti
trenutek se je spremenila: preplah,
ki jo je dobro minuto poprej tako

78

prevzel, da je drgetala po vsem te¬
lesu, se je umaknil popolni hladno¬
sti, lastnosti, ki ji je bila nekoč pri¬
pomogla, da se je v trenutku znašla
v vsakršnem položaju.

Obrnil se je k njej, ko je še stala
med vrati, premerila sta se z očmi,
njuni pogledi so se spremenili v
prežečo pripravljenost bitij, ki se
bosta zdaj, zdaj spopadli.

»Zakaj pa mi nisi takoj poveda¬
la, Duška?« je prišlo z njegovih
drobnih ustnic.

S kretnjo mu je ponudila stol:
»Kaj boš pil?«

»Armagnac,« je odgovoril.

Nalila je in mu sedla nasproti.
Ni čakala, da bi ji on prižgal ciga¬
reto. Prsti ji sicer niso drgetali,
vendar se je silno bala, ne zase,
temveč za Kathy in Thierryja. Med¬
tem ko je takoj odgovorila na vsa¬
ko njegovo vprašanje in se brž od¬
zvala vsaki njegovi misli, sta se
merila z žgočimi pogledi. Duška je
mislila samo še na Kathy in na
Thierryja, na svojo srečo ob njiju,
na vse, kar sta s Thierryjem ustva¬
rila v teh letih sreče, v ljubezni, ki
ju je nenehno združevala do rojst¬
va Kathy, kasneje pa ju še bolj
zbližala, teko da je v treh bitjih
utripalo samo eno srce.

Vedela je: ta trenutek moram po¬
zabiti, da sem Mick Mallier, žena
industrijca Thierryja, vse moram
pozabiti, da bom mogla pregnati to
prikazen, izsiljevalsko pošast v člo¬
veški podobi. Duška moram posta¬
ti, si je rekla, da bom mogla govo¬
riti o tistem, kar zanima Davida: o
poslih, številkah, novih akcijah. Sa¬

mo za to je dovzeten; tako moram
delati, da bom kos njegovemu go¬
vorjenju, ki nikakor ne bo izsilje¬
vanje naravnost. Ne smem ga na¬
peljati na sliko ženske, ki se drge-
taje od groze sklanja nad umirajo¬
čega starejšega moža v kopalnici,
si je rekla, ker je vedela, da David
hrani tiste fotografije.

Delal se je očarljivega in očara¬
nega, ko se je prodorno zazrla v
njegove oči:

»Prav, David, sporazumiva se! Tri
zadeve bom opravila zate, potem
pa konec.«

Med vljudnim, mačje prijaznim
smehom ji je zagotovil, da se bo
po tistih treh zadevah za vedno po¬
slovil od nje. Pozabil bo, je rekel,
da je šla v skrajnost, ko je uprizo¬
rila celo lastno smrt, samo da bi
uredila »veliko kupčijo« na svojo
pest.

»Jasno,« je rekel, ko je vstajal.
»Popolnoma razumljivo je, da tvoj
mož glede na okolje, v katerem
dela in živi, ne bi mogel oprostiti.
Delala si kot vselej, vso svojo pre¬
brisanost si vložila, Duška, bogate
izkušnje si združila ob enem sa¬
mem primeru. Uspela ti je velika
poroka. Čestitam, Duška ...«

Zaradi teh njegovih besed se je
odločila v trenutku: ubila ga bo,
ubila brez pomisleka in brez očit¬
kov vesti, še  tisti večer bo opravi¬
la z njim, si je rekla, na oni svet
ga bo poslala, prav kot človek
obračuna z nadležno in grozeče
nevarno živaljo. Smehljal se je, ona
pa je dobro vedela, Vaj v resnici
misli: Zares ne morem verjeti, da

79

je nekdanja Duška z leti tako zelo
popustljiva. Prav na slepo mi za¬
upa ,..

»Tri zadeve, nobene ved, pa sva
bot.«

Tako je rekel, ona pa je vedela,
da si z njim ne bi bila nikoli bot,
nasprotno, čedalje tesneje bi jo
opletale njegove zanke. Ne ona ne
Thierry, nihče bi nikdar ne imel
miru pred njim. Kar naprej, vedno
iznova, to je bilo geslo, po katerem
je David od nekdaj snoval svoje na¬
črte.

Pred vrati v vrtni ograji sta se
ločila. Ponoviti je moral opis kra¬
ja, kjer naj bi se sestala ponoči: na
posestvu Thierryjevih staršev. Ta
kraj se je zdel njej najpripravnejši.

*

Posebni komisar Bernard je sko¬
čil iz avtomobila in s pogledom
preletel Thierryjev dom. Slišal je
prešerni smeh Kathy, sklonil glavo
in rekel predse: »Tako se pač zgo¬
di, da je neverjetno včasih tudi res¬
nično.«

Že od jutra bi bili posebni agen¬
ti zlahka prijeli Davida Grabežlji¬
vega. Bernard je od daleč videl,
kako sta se na bulvarju Malesher-
bes sestala David in lepa mlada že¬
na, ki je trenutek prej stopila iz
banke. Potem ju je gledal, kako sta
stopila v okrepčevalnico. Z eno
samo kretnjo je naročil sodelavcu,
naj spremlja mlado ženo, ki se je
pred Ritzom ločila od Davida. V
sobi, ki jo je bil najel mednarodni
slepar David Graželjivi, so skrili
prisluškovalni aparat. Potem ko se
je David vrnil s sestanka z lepo

ženo, je neštetokrat zavrtel telefon¬
sko številčnico ter na vseh koncih
poizvedoval po podrobnostih o Thi-
erryju m njegovi mladi ženi.

V poznem popoldnevu se je od¬
peljal iz Pariza v okolico na isti
kraj, kamor je bil Bernardov po¬
močnik sledil lepi ženi: na Thier-
ryjev dom.

Komisar Bernard se je za trenu¬
tek zgrbil, ko da ga tišči k tlom
svinčeno težko breme. Zanesljivo je
vedel, da ni Micheline, Mick njego¬
vega prijatelja Thierryja, nobena
druga kot tista Duška. Spomnil se
je razgovora med obiskom pri
Thierryju dva dni poprej, v misel
si je priklical podobo neskaljene
sreče v prijateljevi hiši.

»In jaz moram uničiti, zrušiti v
prav to idilično družinsko srečo
prijatelju,« ga je obšla grenka mi¬
sel.

Vsa sreča, da je Thierry v Mila¬
nu, je dalje razglabljal. Iz teh mi¬
sli ga je zdramil srečni smeh male
Kathy, ki mu je priskakljala na¬
sproti:

»Povej, striček, ali si pripeljal
očka?«

Rahlo jo je odrinil od sebe: Ka-
thy je imela očetove oči in mate¬
rine poteze na obrazku. Prijel jo je
za komolec.

»Ne, Kathy, nisem ga pripeljal,«
ji je rekel, »mislim pa, da -se bo
vrnil jutri ali pojutrišnjem.«

»Šele!« je vzkliknila in našobila
ustnice. Komisar Bernard je vedel,
da bo deklica zdaj, zdaj pozabila
na smeh in zajokala. Vzel jo je v
naročje, pa je brcala:

80

»Ti si ga odpeljal, ti ga spet pri¬
pelji! Žalostna sem, če ni očka, pa
mamica je tudi žalostna ... Moja
mamica nikoli ne joka, nikoli...«

»Kdaj pa je jokala, Kathy?«

»Ko se je vrnila iz mesta, ta¬
krat ... Tako me je stisnila, da
sem vpila. In potem spet, ko je od¬
šel tisti grdi stric. Potem me je
spčt stisnila, da sem vpila, jokati
pa nisem hotela, ker je bila mami¬
ca tako bleda ...«

»Kje je mamica, Kathy?«

»Zgoraj,« je reklo dekletce. »Od¬
pravlja se. Ne bo večerjala doma.
Slišala sem, da je povedala kuhari¬
ci. Povej, ali res misliš, da se očka
kmalu vrne?«

Sobarica je Bernarda prosila, naj
v salonu počaka na gospo. Tam je
izkušeni detektiv opazil temen žen¬
ski plašč, v naslanjaču pa žensko
torbico. Na kakšen skrivnostni se¬
stanek se pripravlja Mick, se je
vprašal.

Segel je po torbici in jo odprl.
Roka mu je zastala, ko je zagledal
samokres z ročajem, obloženim z
biserno matico. Izvlekel je naboj¬
nico in jo spravil v žep. Nekaj tre¬
nutkov je zibal samokres v dlani,
kakor da ga tehta, potem pa je vlo¬
žil druge naboje in orožje zamišlje¬
no spustil v torbico.

Mick je vstopila. Bernard je ta¬
koj opazil, da so imele njene oči
temnejši modri odsev kot sicer.

»Veseli me, da ste se oglasili,«
mu je segla v roko. »Pa sem misli¬
la, da vas ni v Parizu.«

»Posli so me zadržali dlje, kot
sem pričakoval. Opraviti sem imel

v bližini, zato sem mimogrede po¬
gledal k vam.«

»Thierry mi je pravkar telefoni¬
ral,« je povedala. »Vrne se čez tri
dni.« Utihnila je, potem pa nadalje¬
vala s spremenjenim glasom:

»Ali ste kaj izvedeli o tistem Da¬
vidu Grabežljivem, kakor ste zad¬
njič rekli?«

»Izvrstne novice,« se ji je nasmeh¬
nil in zganil z roko, kakor da hoče
neopazno pogledati na uro: »Med
drugim smo izvedeli nekaj zelo za¬
nimivega ...«

Napeto je strmela vanj, ko jo je
vprašal:

»če se ne motim, se zelo zani¬
mate za tega nepridiprava, ali ne?«

»Nemara res,« je prikimala. Pre¬
več se je utrudila v tistih dolgih
dopoldanskih in popoldanskih urah,
da bi utegnila zasnovati načrt še za
boj z detektivom.

»Nekaj presenetljivih reči so od¬
krili naši ljudje. Zdi se, da je Da¬
vid prišel v Pariz s posebnimi na¬
meni. življenje sleparja in izsilje¬
valca ne pozna oddiha, na to ne
smemo pozabiti. Hudo srčno na¬
pako ima David Grabežljivi, prišel
je na pregled k specialistu.«

Zamahnila je z roko. »Govoriva o
čem drugem,« je rekla.

*

Bila je temna, neprijetna noč
brez zvezd. Hiša Thierryjevih star¬
šev se je kot črna pega komaj za¬
znavno risala na temnem ozadju.
Na bližnji strmini je brlela rumen¬
kasta ulična svetilka. Njena medla
svetloba je segla komaj seženj ali
dva v rečno strugo.

81

»Da,« je rekel David, potem ko
je s pogledom preletel temno hišo,
»dobro si si zamislila vso reč. Kli¬
ent bo prav rad prišel na ta konec.
Ali si prepričana, da se tvoj mož
vrne šele čez tri dni?«

Samo pokimala je, potem pa mu
je rekla, naj zleze z njo po rečnem
bregu do pristana, kjer se je zi¬
bal čoln.

»Od tod boš zlahka fotografiral,
ali ne?«

»Sijajno,« je rekel.

Bil je zelo zadovoljen, ona pa je
tiščala desnico v žep, kjer so se
prsti mrzlično oklepali samokresa.
Še malo niže ga moram spraviti, je
pomislila, ta samokres je edini
otipljivi spomin na preteklost, sa¬
mo tega sem si pridržala. Vedela
je: samokres je kupila v Philadel-
phiji onstran oceana, četudi bi po¬
licija kdaj odkrila vso reč, ne bi
mogla najti pravega sledu.

Spotaknil se je, se zamajal in se
spet ujel. Zasopel se je nasmehnil
ženski v temnem površniku. »Srce
mi nagaja,« je dihnil. »Prav zares
temeljito se moram pozdraviti, k
specialistu hodim. Včasih za kak
trenutek ...« Roko si je položil na
srce.

Morala bi mu odgovoriti, da ve,
pa je odgnala misel na komisarja
Bernarda, ki se je bil malo prej
čudno vedel v njenem salonu.

David se je z obema rokama pri¬
jel za prsi in sunkovito lovil sapo.
Zdaj al: nikoli, je pomislila, če ne
bom storila zdaj, ne bom nikoli
premogla dovolj' poguma. S sunko¬

vito kretnjo je vzela samokres iz
žepa in vzkliknila: »Tam spodaj, ali
vidiš?«

Z rokami na srcu se je David za¬
majal in padel, ona pa se je zagle¬
dala v valove, ki so se med šume¬
njem zaganjali v breg. Vprašala se
je, ali se je David zamajal in pre¬
kucnil trenutek prej, kot je pri¬
tisnila na petelina. Sicer pa ni važ¬
no, si je rekla, čeprav ni mogla
jasno misliti, tako ji je šumelo v
glavi in jo stresalo po vsem telesu.
Valčki so se kodrali, ona pa si je
rekla, da je tisti trenutek umrl Da¬
vid, ki ne bo več mogel uničevati
njene sreče.

Ni se več bala, nekam mirna je
postajala. Nič očitkov vesti, nobe¬
nega sledu kesanja. Dolgo je stala
tam in gledala v vodo, čez čas je
po strmem bregu splezala na ste¬
zo. Poiskati moram Davidov voz in
ga nekam odpeljati, potem pa do¬
mov, kjer imam svoj mir, srečo, si
je dopovedovala, še enkrat se je
ozrla v vodo. Obšla jo je misel na
Davidov strupeni nasmeh, ob kate¬
rem je spoznala, da bi ji nikoli ne
dovolil uživati sreče ob možu in
otroku. »Zdaj je zanj vsega konec,«
je rekla.

Na nič ni mislila, ko je zlezla v
avto. Kake tri četrt ure kasneje je
bila v otroški sobi: spečo Kathy je
dvignila s postelje in jo stisnila k
sebi.

Potem je priklicala spanec z
dvojno dozo uspavalnega praška.

*

»Draga,« je Thierrjr objel ženo,
»nekam živčna se mi zdiš.«

82

Planila je k njemu in pritisnila
obraz na njegovo lice. Pomislila je:
mož je že tri dni doma, presenečen
bo zaradi te moje vihravosti, toda
kaj morem. Kdo ve, ali so že našli
truplo? Kako bo? Sama vem le to,
da je Duška pustolovka, ki bi ji
mogli odmeriti nekaj mesecev za¬
pora, zdaj pa je Mick Mallier kot
nova ženska v Duškini podobi po¬
stala morilka.

Zdrznila se je v moževem obje¬
mu:

»Avto se je ustavil pred hišo.
Bržkone je detektiv ...«

Thierry se je zasmejal: »Ali bi
mu ne mogla reči Bernard?«

Ni odgovorila. Thierry je gledal
za njo, ko je odhajala z negotovimi
koraki, potem pa je vstala, da bi
pozdravila prijatelja. Spotoma je
sklenil, da se bo naslednji dan
oglasil pri specialistu: zaskrbljen je
bil zaradi ženine živčnosti in nemi¬
ra, ki jo je preganjal celo v snu.

*

Sedel so v čudno napetem vzduš¬
ju. Thierry je presenečeno gledal,
ker je nekajkrat opazil, da njegova
žena strmi nekam predse in da se
prijatelj Bernard, posebni policij¬
ski komisar, nekam skrivnostno
preseda za mizo. Med večerjo je
Thierry spočetka skušal napeljati
pogovor na to ali ono, pa ni bilo
pravega odziva. Njegova Mick ni
kazala zanimanja za detektivove do¬
življaje. »Ženina bolezen se bržko¬
ne loteva tudi mene,« si je rekel
Thierry.

»Bi vrgli karte?« je predlagal.

»Saj res, karte!« je vzkliknila
Mick. »Pa še whisky prinesi!«

Thierry je šel po karte. Mick je
komaj pričakala uro radijskih po¬
ročil. Ko je Thierry zaprl vrata, je
vključila sprejemnik. Zaskrbljen je
bil pogled, s katerim je komisar
Bernard pospremil njeno pretnjo.
Mick je očitno s skrajno napetimi
živci komaj čakala na odločilni tre¬
nutek: Ali so že našli truplo?

»Poslušajte!« je rekla in zadržala
dih.

Za trenutek jo je obšla misel, za¬
kaj se detektivov pogled kar naprej
ustavlja na njej.

»že poslušam!« je rekel Bernard.

Nekaj neznansko zapletenega je
Mick čutila v njegovem glasu, ven¬
dar je bila v tistem stanju živčne
napetosti, ko človek ni več zmo¬
žen trezne presoje.

Radijski napovedovalec je nada¬
ljeval: »Doktor Paul je danes pre¬
gledal truplo, ki so ga našli v Sei-
ni ob cesti v Pontoise. Gre za Da¬
vida Frommela, slovitega medna¬
rodnega sleparja z vzdevkom »Pod¬
gana«, nekateri pa so mu pravili
tudi Grabežljivi. Doktor Paul je
ugotovil, da je Frommel umrl za
embolijo. Ni še znano, kaj je iskal
v tistem delu pariške okolice. In¬
terpol mu je bila že nekaj dni tes¬
no za petami. Slepar je imel pri
svojem delu mnogo manj sreče, od¬
kar je izgubil Duško, svojo pomoč¬
nico, ki se je smrtno ponesrečila
pred štirimi leti.«

83

Z vročično zbeganimi očmi je
Mick preletela moža in Bernarda.
Brž ko je izključila sprejemnik, je
bruhnila v histerični smeh. Solze
so ji zalile oči.

»Dajte, zberite se že!« je malone
zavpil komisar Bernard in, se krče¬
vito oprijel mize. Vstal je in že iz¬
tegnil roko, da bi prijateljevo ženo
s ploskimi udarci po licu priklical
k zavesti, vendar se je nenadoma
zdrznila in se v naslanjaču nagnila
nazaj.

»Ali je zdaj bolje?«

Mirno je prikimala, čeprav ni na¬
tanko vedela, kaj se pravzaprav do¬
gaja. Le zdelo se ji je, da je pra¬
vilno razumela izraz v očeh policij¬
skega komisarja, ki jo je gledal,
očitno pripravljen vsak trenutek
poseči vmes.

»Umrl za embolijo,« je Mick
končno spravila čez ustnice. »Da¬
vid Grabežljivi je umrl od strahu.«

Ali je umrl zato, ker ga je ob po¬
gledu na samokres stisnilo pri sr¬
cu, ali pa preprosto zato, ker je
prav tisti trenutek odbila njegova
ura?

Njene stisnjene, od živčne nape¬
tosti skrivenčene ustnice so se raz¬
lezle v nasmeh. Gledala je komi¬
sarja Bernarda, ki je očitno uganil
njeno misel. Prikimal ji je, trenu¬
tek za tem pa ji je svarilno namig¬
nil proti vratom. Na hodniku je
odmeval Thierryjev mirni korak.

Zgubljeno je Mick gledala svoje¬
ga moža, ki je strmel zdaj v njo,
zdaj v prijatelja Bernarda:

»Glej no, saj se držita kot mali¬
ka,« je rekel. »Kaj pa napletata?«

»Klepetala sva o moji najnovejši
zadevi;« mu je razložil Bernard.

Mick še vedno ni mogla doumeti,
kdaj in kako je bil komisar Ber¬
nard vzel iz svojega žepa samokres,
njen samokres, ki si ga je bila ku¬
pila v Philadelphiji in ki je bila o
njem prepričana, da ga ne bo po¬
licija nikoli našla, saj ga je z obale
vrgla v reko, potem ko je bilo vse¬
ga konec.

»Tvoji ženi sem razložil,« se je
Bernard obrnil k prijatelju Thier-
ryju, »kako je David Grabežljivi
zaradi srčnega napada umrl na
bregu Seine.«

»Kaj? Kako?« se je Thierry zdrz¬
nil ob pogledu na samokres. »Ali
si z njim grozil moji ženi teh ne¬
kaj trenutkov, kar sem bil v pri¬
tličju?«

»Ta samokres je bržkone imel do¬
ločeno vlogo pri zadevi, s katero
sem se ukvarjal zadnje čase,« je
brez posebnega poudarka rekel ko¬
misar Bernard. »Našli so ga v vodi
blizu kraja, kjer je umrl David
Frommel. Sicer pa bi si s tem sa¬
mokresom nihče ne mogel kaj pri¬
da pomagati. Pred nekaj dnevi sem
ga imel v rokah in sem ga izpraz¬
nil. Ravno dovolj časa je še bilo,
da sem vložil slepe naboje.«

Thierry je gledal prijatelja. Očit¬
no ni vedel, kaj naj bi pomenilo to
njegovo pripovedovanje. Segel je
po steklenici in napolnil kozarce,
potem pa je dodal ledu. Bernard je
spravil samokres v žep.

»Bernard,« je rekla Mick s čud¬
nim glasom, »kot detektiv bi mi

84

mogoče lahko odgovorili na vpra¬
šanje, ki sem si ga zastavila že več¬
krat in ki je nanj prav gotovo tež¬
ko odgovoriti, vsaj za tiste, ki so
na določeni strani, kadar ... Kako
je s človekom, ki se zatrdno odloči
za zločin? Ali razumete, kaj hočem
reči?«

Razmišljal je nekaj trenutkov. V
žepu se je s kazalcem dotaknil sa¬
mokresa. Skoraj raztreseno se je
nasmehnil Mick, se v naglici ozrl
po Kathynem nasmejanem obrazku
na sliki v okviru iz belega usnja,
potem pa je rekel:

»Mick, za detektiva so važna zgolj
dejstva. Sicer pa nisem samo de¬
tektiv, temveč tudi človek, ki sku¬
ša razumeti ljudi na drugi strani
ograje, kot pravimo.«

»Zdaj pa res že postajata čudna
s tem psihološko-policijskim mo¬
drovanjem,« je rekel Thierry ki
namrščeno stisnil obrvi.

Bernard se je nasmehnil, ko je
opazil vidno sproščanje prej tako
napetih potez na Mickinem obrazu.
Vedel je, da ji je nazorno dopove¬
dal, kako natančno je bilo treba
delati v primeru Davida Grabežlji¬
vega. Potem je mimogrede rekel, da
je naročil, naj sežgo slike in filme
z nenavadnimi motivi z drugimi
vred seveda.

Gledal jo je v prepričanju, da si
bo kmalu opomogla, odkar ve, da
David ni umrl kot žrtev zločina.

»Kako bo zdaj? Bomo igrali ali
ne?« je nestrpno rekel Thierry. »Se¬
veda če imaš še kaj povedati o ti¬
stem Davidu in njegovi pomočnici,
kako se je že imenovala?«

»Pustolovka Duška,« je skoraj
tiho rekel Bernard in se skušal iz¬
ogniti pogledu prijateljeve žene.

»Saj ta je že zdavnaj umrla!« je
vzkliknila Mick.

»Da, dvakrat in za vedno!« ji je
z besedo in z glavo pritrdil komi¬
sar Bernard, ki je takoj po teh be¬
sedah opazil še nekaj: tisti trenu¬
tek se je poslovila tudi do neznos¬
nosti živčna Mick, tako da je osta¬
la le Thierryjeva žena.

»Mrtva?« je rekel Thierry in zme¬
šal karte. »Eh, pa naj jo pe¬
klenščki žgečkajo.« Karte je položil
pred Bernarda, ki jih je prevzdignil.

»Mick, danes moraš paziti!« je
rekel Thierry in namignil na Ber¬
narda. »Ta fant je pri kartah neva¬
ren. Kar spomni se, kako te je
obral prejšnji teden!«

Bernard se je zasmejal. Mimo¬
grede je ujel v očeh prijateljeve
žene izraz dosmrtne hvaležnosti.

»Zadnjič sem imel srečo,« je re¬
kel. »Mick sijajno igra, tako dobro,
da lahko tudi mene premaga. Kaj¬
ne, Mick?«

»Seveda,« je pohitela in se brž
popravila: »Lahko se zgodi!«

»Mhm,« je rekel Bernard in segel
po kartah. Thierry je bil že tako
zaverovan v kombinacije, da ni
opazil lesketajočih se solz hvalež¬
nosti v očeh svoje žene. če je tisti
trenutek sploh mislil na kaj dru¬
gega kot na karte, se je očitno za¬
dovoljil z ugotovitvijo, da se je
Mick umirila in da je spet družin¬
ski pokoj v domači hiši.

J. A. FLANINGHAM

85

Dosije Brown

PISCI KRIMINALNIH ROMANOV SO IZ SCOTLAND YARDA NA¬
PRAVILI SKRIVNOSTNO IN ROMANTIČNO USTANOVO. MALO LJU¬
DI PA JE, KI BI BOLJE POZNALI SVET PODZEMLJA, PROSTITU¬
CIJE, TIHOTAPCEV MAMIL ^NESUMLJIVIH KLUBOV KOT BOB
FABIAN  IZ SCOTLAND YARDA. IZ NJEGOVEGA PRIPOVEDOVA¬
NJA BODO BRALCI VfDELI, DA DOMIŠLJIJA ROMANOPISCEV NI
PRAV NIČ PRETIRAVALA.

Mislite, da bi bili dober detek¬
tiv? Tu imate dosije!

Odkar se je znočilo, so bili konji
v hlevu posestva Saxon Grange
nemirni: čutili so truplo v sosed¬
nji garaži.

To je bilo truplo njihovega go¬
spodarja, mladega veleposestnika,
ki je brez življenja sedel za vo¬
lanom svojega zelenege Chryslerja z
ugašenim motorjem. Na njegovem
negibnem prstu se je bleščal kot
aspirinov oblat velik briljant, na
katerem so se brez najmanjšega
migotanja odbijali medli žarki pol¬
ne lune.

čez nekaj minut se je v garaži
razširil tako močan duh po ben¬
cinskih hlapih, da je mačka pre¬
nesla peščico svojih še slepih mla¬
dičev v bokse, kjer sta topotala in
hrzala veliki lovski konj Freda
Mortona in čilak njegove žene.

Iznenada je briljant na prstu
Freda Mortona oranžno zažarel:
avto in garaža sta eksplodirala in
ognjeni zublji so - švignili skozi
streho in stezali k nebu dolge
ognjene jezike. Konji so ponoreli
od strahu.

William Cairns, glavni konjar, je
spal v vasi; Ernest Brown, njegov
pomočnik, je bil tisti, ki je prvi
pritekel in odprl hlevska vrata.
Konji so izbuljenih oči planili na
dvorišče.

»Mrs. Morton,« je vpil Ernest
Bro\vn proti oknom kmetije, kjer
se ni nič zganilo. »Vse gori.«

Telefon ni deloval. Oba avto¬
mobila sta bila v garaži in sta
gorela kot plamenici. Brown je
potisnil na dvorišče težki furgon,
ki je bil v seniku in je tudi že
začel goreti, ter odhitel po uprav¬
nika Marraya Stuarta.

86

Ob pol šestih zjutraj, dobri dve
uri po tem, ko je začelo goreti,
so prihiteli zadihani gasilci, še
pravočasno, da so lahko rešili kme¬
tijska poslopja in stari senik.

Garaža je bila popolnoma uni¬
čena, streha se je zrušila in oba
avtomobila sta se že ohlajevala in
prehajala z živordeče na sivkasto
barvo.

Mrs. Dorothy Morton je s svojo
služabnico Ann Housemaid in dve¬
letnim otročičkom zbežala na sre¬
do poti. Ko se je mlada žena vrnila
še vsa bleda od strahu, je od da¬
leč videla upravnika, kako je z
dolgo električno baklo stikal zno¬
traj Chryslerja.

»Veste, kaj je to po mojem mne¬
nju?« je dejal Brownu s čisto po¬
deželsko robatostjo. Konec njegove
bakle je naletel na zoglenele ostan¬
ke, ne večje od prgišča. To je
verjetno vse, kar je ostalo od ubo¬
gega Freddyja Mortona.

Z večjo obzirnostjo so sporočili
novico Mrs. Morton, ki so je vso
v solzah odpeljali v hišo. Tom Hall,
kmečki hlapec, si je obrisal pot s
čela. »Naj bo to vsem nam v
pouk, da se ne bomo nikoli do¬
taknili niti kapljice alkohola!«

Brovvn ga je podražil: »Sveta ne¬
besa, prav imaš.«

Znano je bilo, da je Freddy Mor¬
ton močno ljubil vinsko kapljico.
Podedoval je nekoliko denarja, a
se ni zadovoljil z mirnim življe¬
njem podeželskega gentlemana.
Ustanovil je donosno podjetje
Cattle Factors Limited s sedežem
v Saxton Grange: kupoval je živino¬
rejska posestva in jih prodajal na
kredit kmetom po vsej Angliji.

Freddy Morton še ni imel osem¬
indvajset let. Navzlic svoji vzgoji
je govoril s kmeti v yorkshirskem
narečju, da bi si pridobil njihovo
prijateljstvo. Pri poslih je bil trd,
bil je dober pivec in lovec in še
enkrat starejši so ga ljubili in spo¬
štovali.

Tisti večer po Mortonovi smrti je
Brovvn z žalostnim glasom dejal v
gostilni »Pri soncu«: »Vedno sem
se bal, da bo gospodar plačal z
življenjem svojo manijo pitja v
avtomobilu.«

Narednik Broadhead z lokalne
policije je ponovno preiskal kadeče
se razvaline garaže, preden je od-

87

dal svoje poročilo. Imel je še vnete
in rdeče oči: bil je eden prvih na
mestu, ko je izbruhnil požar, in
je zaman poskušal vdreti v go¬
rečo garažo, ko je zvedel, da je
morebiti Fred Morton še v enem
od avtomobilov.

Ko je narednik Broadhead iskal
znake, ki bi omogočili identifika¬
cijo, je našel nekaj napol stopljenih
kovancev in ključe, ki so bili last
Mortona. Ko je brskal po še toplih
ruševinah, je našel dvokaratni dia¬
mant, katerega zlati prstan je bil
le še brezlična rumena gmota.

Končal je svoje poročilo, name¬
njeno predstojniku, komisarju Bla-
ckerju od vvakefieldske policije, in
potrdil, da je bil brez slehernega
dvoma Frederiek Morton, mladi
lastnik Saxton Grange tisti, ki je
našel smrt pri požaru garaže.

Veseli Freddy Morton je bil hud
kadilec, zlasti kadar je spil nekaj
kozarcev, Na večer svoje smrti se
je ustavil pri Old George Hotelu,
potem v gostilni »Dva škornja«,
kjer je pil z gospodarjem in skle¬
nil kupčijo. Gospodinji je dejal,
da gre naravnost domov. Tedaj je
bilo okoli devetih zvečer.

Ernest Brown, konjar, je izjavil,
da je bil pred senikom, ko je
Morton prišel v Saxton Grange, in
tedaj je bilo enajst in pol.

— Gospodar je bil popolnoma
pijan, je razlagal Brown. Dejal mi
je, da je prišel po bencin in da
bo spet odšel. Tako je tudi storil.
Moralo je biti kakih pol štirih
zjutraj, ko sem zaslišal konje in
zagledal, da gori.

Mrs. Morton in služabnica sta
bili v kuhinji do polnoči in sta
kuhali marmelado. Ob pol dvanaj¬
stih sta v drevoredu zaslišali Mor¬
tonov avto; nista slišali, da bi bil
spet odšel, bili pa sta gotovi, da
v hišo ni stopil.

Zavarovalnični strokovnjak je
ugotovil, da sta obe vozili povsem
uničeni. Bencinska rezervoarja ni¬
sta eksplodirala in bila sta zaprta
s pokrovom, medtem ko sta bili
pipici za izpraznitev rezervoarja pri
obeh vozilih odprti.

Komisar Wilfred Blacker je zve¬
del za vse te podrobnosti, ko je
bral obsežen dosije, ko so ga po¬
ložili na njegovo pisalno mizo v
Wakefieldu. Kdo drug, ki bi ne bil
tako pozoren kot on, morebiti ne
bi šel dlje.

Sicer pa ni imel mnogo časa na
razpolago za to zadevo. V njegovem
okrožju namreč živi tri milijone
oseb, raztresenih na enem mili¬
jonu hektarjev: to je najobsežnejše
policijsko okrožje v vsej Angliji
in po njem nenehno patruljirajo
policijski avtomobili, a velike raz¬
dalje močno ctežkočajo radijski
sprejem. Na Blackerjevi mizi se
vsak dan kopičijo poročila 4000
podeželskih policajev, za katere je
bila tragedija v garaži na Saxon
Grange le ena izmed neštetih ne¬
sreč ...

A kljub prezaposlenosti je Bla¬
cker le utegnil razločiti rdeči po¬
blisk umora med vsakodnevnim
kupom papirja. Še enkrat je po¬
zorno prebral dosije afere Morton.

Komisar Blacker je brez naglice
poslal po svoj avto. Le redkokdaj

88

se mu je mudilo in prav nič ni
bil podoben policaju: bil je velik,
rdečeličen in je bil s svojimi be¬
limi brkami bolj podoben pode¬
želskemu posestniku, predsedniku
kakega kriket kluba. Imel je mo¬
dre oči in uglajeno vedenje. Ko
je prispel pred hišo v Saxton Gran-
ge, katere dimniki iz rdeče opeke
so se risali na zelenem ozadju
travnikov, bi ga imeli za soseda,
ki je prišel izreči sožalje.

»Presunljiva zgodba, kaj ne,« je
dejal Brownu, dobrih trideset let
staremu konjarju.

»Oh, res je, gospod.«

»Kaže, da ste bili na dvorišču,
ko se je vrnil Mr. Morton.«

»Da.«

»Ste videli, da je spet prišel ven?«

Brown je prikimal. Ni po nepo¬
trebnem trošil besed. S tenkimi
čutnimi ustnicami, črnimi živimi
očmi, brezmadežno srajco in dobro
krojenimi jahalnimi hlačami je spo¬
minjal na filmskega zvezdnika,
»ženskar,« si je mislil komisar.

»Je bil pijan?«

»Da, gospod.«

Blacker je nato izprašal služab¬
nico Ann Housemaid. Presenetil ga
je njen pošteni in inteligentni
obraz.

»Kdaj je prenehal delovati te¬
lefon?«

Zamišljeno je nagubala gladko
čelo. »Klicali so Mr. Mortona okoli
tričetrt na deset. Važen telefonski
poziv, nekdo ga je klical s škot¬
skega in je dejal, da ga bo spet
klical čez četrt ure. A ni se več

oglasil; linija je morala biti torej
pokvarjena med tričetrt na deveto
in deseto uro.«

»In vi ste slišali Mr. Mortona,
ko se je vrnil okoli pol dvanaj¬
stih? Niste ga pa slišali oditi?«

»Okoli enajstih in pol sem za¬
slišala škripanje avtomobilskih ko¬
les po gramozu v drevoredu, ki
pelje do garaže, gospod. In Mrs.
Morton tudi. Obe sva bili v ku¬
hinji.«

»Mr. Morton je moral najprej
mimo hiše, preden je zapeljal v
drevored, kaj ne?«

»Gotovo, gospod.«

»Kje je bil Brown, ko je po¬
zvonil telefon?«

»V kuhinji z nama, gospod. Po¬
tem je šel ven.«

»Zakaj?«

»Ne vem, gospod. Vzel je nož
iz kuhinjskega predala.« Pokazala
mu je nož in Blacker ga je vtaknil
v žep.

Komisar je odšel v garažo in
preiskal skrivenčeni ogrodji avto¬
mobilov, potem se je sklonil, da
bi si pobliže ogledal pipico za iz¬
praznitev bencinskih rezervoarjev in
dejal naredniku Broadheadu: »Da
se odpre pipico, je potreben an¬
gleški ključ; ste našli kakega?«

»Da, gospod, bil je med ruševi¬
nami: ključ na pero, lep ključ, pri
moji veri.«

»Kje pa je?«

»Brovvn ga je hotel nazaj, go¬
spod; rekel je, da je njegov.«

Blacker je pregledal konjske hle¬
ve, potem je vprašal glavnega ko-

89

njarja: »Zakaj so skrinje z ovsom
zaklenjene?«

Cairns je okleval.

»No, tako, gospod, po mojem so
konjem Mr. Mortona dajali preveč
ovsa.«

»Zaradi tega postane konj ne¬
varen?«

»Tako je, gospod. Mislim, da je
Brown skušal doseči, da bi me od¬
slovili. Bil je prej pred menoj
glavni konjar, ko pa se je nekoč
sporekel z Mr. Mortonom, je odšel.
Po treh dneh pa se je vrnil in Mrs.
Morton je vztrajala, da ga sprej¬
mejo nazaj. Tedaj je moral ubo¬
gati mene in to mu kajpak nikakor
ni posebno ugajalo.«

Komisar Blacker se je vrnil v
svojo pisarno. »Pošljite ostanke tru¬
pla v laboratorij. Naročite inže¬
nirjem za telefonijo, naj pregledajo
telefonske vode na Saxton Gran-
ge, če niso bili prerezani z nožem,
profesorju Tryhornu pa potem po¬
šljite na univerzo v Hullu kuhinjski
nož in poizvedite, kaj bi nam mo¬
gel povedati. Mislim, da ima po¬
sebno teorijo o trenju kovin.

Vprašajte tudi gospodarja ,Dveh
škornjev’ v Peckfieldu, če je bil
Morton pijan ali ne, ko je odšel
od njega ob tričetrt na deset.«

Gospodar bifeja je takoj odgo¬
voril: »Mr. Morton je bil popol¬
noma normalen. Spil je le maseljc
piva, kajti govorila sva o poslov¬
nih zadevah in razgovarjal se je z
največjo hladokrvnostjo. Ko sva
končala, mi je dejal, da gre na¬
ravnost domov; imel je morda kakih
deset minut do tja.«

Sodni zdravnik grofije je tudi
brž telefoniral. »Komisar Blacker?
Veste, človeški ostanki, ki ste mi
jih poslali, so vse preveč sežgani,
da bi mogel napraviti kakršnokoli
znanstveno analizo.«

»Pa si jih navzlic temu malo
oglejte, dajte, gospod doktor.«

Se isto popoldne je zdravnik
spet poklical: »Blacker? čujte no,

v osrčniku sta bili dve šibri.«

Telefonski inženirji so s svoje

strani sporočili: »Telefonske žice v
Saxton Grange so bile prerezane
zunaj za zidom.«

In sloviti znanstvenik s Hulla je
izjavil: »Z mikroskopom sem do¬
gnal istovetnost raz z noževim re¬
zilom in prask na telefonskih ži¬
cah.«

»še nihče ni doslej pred sodni¬
kom dal takih dokazov, profesor,«
je dejal komisar Blacker. »Ste
gotovi?«

»Popolnoma gotov,« je vztrajal
profesor Tryhorn. »To je znanstve¬
no dejstvo: s tem nožem so pre¬
rezali žice.«

Le še eno podrobnost je bilo
treba razčistiti. Blacker se je od¬
pravil k Mrs. Morton. »Prosim vas,
da mi oprostite,« je začel, »toda
mislim, da je Brown umoril vašega
moža in mislim tudi, da bi mi

vi mogli povedati vzrok.«

Mrs. Morton je prebledela. Pri¬
žgala si je cigareto, jela hoditi gor
in dol po kuhinji ter molče ka¬
dila. čiki z ostanki rdečila so se
kopičili na ognjišču. Komisar Bla¬
cker je čakal.

90

Končno je spregovorila. »Brown
je bil zaljubljen vame,« je dejala.
»Mislil je, da ga ljubim, a se je
motil. Bil je ljubosumen na mo¬
jega moža.«

»Menil je, da boste pristali in
ga poročili, če bo vaš mož mrtev?«

»Mislim, da bo tako.«

V svojem poročilu glavnemu ko¬
misariatu okrožja je Blacker raz¬
ložil: »Aretiral sem Ernesta Brow-
na zaradi umora Mortona. Na ves
glas je odprl radio v kuhinji okoli
ure, ko je menil, da se bo Morton
vrnil, tako da obe ženski nista
mogli slišati prihoda avtomobila.
Ubil je Mortona v garaži in truplo
postavil v avto. Potem je ob enaj¬
stih odpeljal drugi voz v garažo:
to sta slišali Mrs. Morton in nje¬

na služabnica ter sklepali, da se
je vrnil Morton.

Ob treh in pol zjutraj, v času,
ko je vedel, da bo pomoč verjetno
prišla z zamudo, je Brown zažgal
garažo, potem ko je svojo žftev
polil z bencinom, ki ga je dobil
V rezervoarjih cbeh vozil. Upal je,
da bo ogenj zabrisal vse znake
strela s šibrami in skoraj bi mu
bilo uspelo.«

Skoraj... a ne povsem. Ernest
Brown je bil obtožen umora in
obešen.

Ko so po končanem procesu pri¬
jatelji vprašali komisarja Blackerja,
kaj je vzbudilo njegov sum, je
prijazno odgovoril: »Policaj mora

vohati umor.«

91

KRIŽANKA »VESOLJE«

Vodoravno: 1. ime in priimek
znanega francoskega pisatelja fanta¬
stičnih romanov, v katerih predvi¬
deva mnoga kasnejša tehnična od¬
kritja; tudi polet v vesolje je napo¬

vedal (»Pot na mesec«), 11. žival z
dragocenim krznom, ki živi ob
vodi, 16. priprava za zbiranje elek¬
tričnega toka, 17. ime vesoljskega
junaka Bradforda, ki je poleg Fla-

92

sha Gordona najbolj znan junak
fantastičnih stripov, 18. ciklamen,
19. fizikalna enota za silo, 21. grški
didaktični pesnik, 22. samec doma¬
če živali, 23. departma v Franciji
(glavno mesto Bordeaux), 25. trgov¬
sko središče Nigerije, 27. duhovita
pripomba, pravi smisel šale, 30.
brezpravno ljudstvo, 32. mesto v
Maroku, ki ga je predlani razdejal
potres, 34. darilo, poklon, 35. pol¬
otok v Aziji, 37. veliko azijsko je¬
zero, 38. nemški ekspresionistični
slikar (Franz), 39. letoviški kraj pri
Opatiji, 40. pokrajina v Arabiji, 42.
medalja, 44. svod nad zemljo, 46.
nekdanji prebivalci na našem da¬
našnjem ozemlju, 48. pritok Kame
v Rusiji, 49. latinski predlog, 50.
zemeljski plin, 51. faza, izpremem-
ba, 52. italijanski baročni slikar
(Guido), 54. etiopski plemenski po¬
glavar, 55. gora na Kočevskem, 56.
avtomobilska oznaka zrenjaninske-
ga okraja, 58. osemtisočak v Hi¬
malaji, ki je terjal življenje fran¬
coske alpinistke Claudette Kogan,
59. najbolj razširjena rastlina, 61.
znameniti državnik v starih Atenah,
62. gojenje, pitanje, 63. nestrokov¬
njak, 65. italijanski spolnik, 66. sta¬
rodavna prestolnica Japonske, 67.
pritok Donave v Avstriji, 68. simbol
vladarske oblasti, 71. predlog, 72.
prenapetež, gorečnež, 74. Ludolfovo
število, 75. po velikosti sedmi pla¬
net našega planetnega sistema, ki
so ga junaki fantastičnih romanov
že ničkolikokrat »osvojili«, 77. elisa,
propeler, 79. znani ameriški pisatelj
romanov fantastične vsebine (Clif-
ford), 81. posoda jajčaste oblike,
82. ameriški utopistični pisatelj (Ro¬
bert, »Marsovske kronike«), 83. na-
plačilo, 84. pritok Une v Bosni.

Navpično: 1. tibetansko govedo,
2. pismena kazen, 3. pristanišče, 4.
čustvena razgibanost, vznemirjenost,
5. drugo največje mesto Indonezije,

glavna izvozna luka, 6. vlačenje, 7 .
eden izmed sodnikov v grškem
podzemlju, 8. skrajni konec celine,
9. časnikar, 10. državna blagajna,
11. naša kratica evropske otočne
države, 12. sultanov ukaz v stari
Turčiji, 13. zmešnjava, kaos, 14.
znamka ameriške tvrdke za izdela¬
vo gramofonskih plošč, 15. spis,
listina, 20. talilo, 23. sovjetski ma¬
jor, prvi kozmonavt, ki je 12. aprila
z vesoljsko ladjo »Vostok* obkrožil
Zemljo; nekdaj fa-ntastične napovedi
so se uresničile, 24. neumen, 26. pri-
trdilnica, 28. vekanje, teženje, 29.
mladi francoski utopistični pisatelj
(»Speča zemlja«), 30. vsemirsko vo¬
zilo, 31. drobnozrnat bleščeče bel
mavec, 33. partizansko ime narod¬
nega heroja Staneta Semiča, 35.
razstreljevalec, 36. najbolj znani
pisatelj utopističnih romanov, ki
ima precej del prevedenih tudi v
slovenščino (Isaac), 38. vesoljstvo,
41. nezakonitost, 43. kemični znak
za litij, 45. osebni zaimek, 47. nate¬
čaj, 53. grški bog vetrov, 55. egip¬
čanski bog sonca, 57. pregovor, 58.
država v Južni Ameriki, 60. mesto
v Rusiji ob reki Oki, 62. radijski
sprejemnik, 64. izumrlo pleme sta¬
rih Slovanov, 66. pred leti umrla
slovenska pesnica (Lili), 67, španski
spolnik, 68. ime režiserja Mitroviča,
69. vulkanski izmeček, 70. največje
pristanišče v Alžiriji, 73. kratica za
elektrokardiogram, 74. dvojica, 76.
poželenje, 78. soglasnik in samoglas¬
nik, 80. primorski vzklik.

(F. P.)

POSETNICA

(F. P.)

VID KETTE

Kakšen poklic ima Vid?

93

Zaradi izrednega zanimanja za novi Slovenski pravopis
sprejema založba prijave naročnikov, ki bodo plačali knjigo po
nižji ceni in hkrati imeli zagotovilo, da jo bodo zanesljivo dobili,
ker bo zaradi omejene naklade in velikega povpraševanja
hitro razprodana.

CELOTNA NAKLADA SLOVENSKEGA PRAVOPISA BO VEZANA V
PGLUSNJE IN BO STALA ZA NAROČNIKE 4500 DIN. ZA VSE DRUGE
BO PRODAJNA CENA V KNJIGARNAH ZNATNO VIŠJA.

Kdor želi naročiti novi Slovenski pravopis, naj na POLOŽNI¬
CAH NAKAŽE CELOTNI ZNESEK V NAJVEČ DVEH OBROKIH DO
15. APRILA 1962. Po dobljenih denarnih položnicah, ki veljajo
hkrati za naročilnico, bo sestavila založba seznam prednostnih
naročnikov.

Kdor je že naročil Slovenski pravopis, a ga še ni plačal,
ga mora plačati DO 15. APRILA 1962. ZALOŽBA BO TOREJ UPO¬
ŠTEVALA PRI ZNIŽANI CENI LE TISTE NAROČNIKE, Ki BO ZANJE
ZANJE DOBILA DO OMENJENEGA DATUMA CELOTNI ZNESEK.

»Slovenski pravopis«

naročajte pri Državni založbi Slovenije,  Ljubljana,
Mestni trg 26 (tekoči račun NB Ljubljana 600-14/1-66), v vseh
njenih poslovalnicah (Ljubljana, Celje, Jesenice, Bled, Škofja
Loka, Krško, Črnomelj, Trebnje) in v vseh drugih knjigarnah
Slovenije. ZAHTEVAJTE V KNJIGARNAH PROSPEKT, KI VAS BO
INFORMIRAL O VSEH NADROBNOSTIH RAZPISA.

91

SMRT V 5. NADSTROPJU.. . 3

VABA V POGUBO.40

ZABRISANA SLED.  51

DOSIJE BROWN. 86

»Tovarišev NN« izhaja kot redna mesečna samostojna priloga
ilustriranega tednika »Tovariš«. Glavni in odgovorni urednik
Jaka Štular. Tovarišev NN urejajo Božo Kovač, Stane Ivanc in
Ivan Kranjc. Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 3/II, tel. 23-522,
int. 55. Uprava: Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522. Tisk
tiskarne ČP »D3L0.<

Vsak teden pride med bralce
dama in na tujem 30.000 izvodov
ilustrirane revije »Tovariš«.

Na 68 straneh prinaša »Tova¬
riš« veliko zanimivega branja in
fotografij iz domačih, pa tudi
najbolj oddaljenih krajev sveta.

V želji, da bi bila revija čimbolj’
pestra in zanimiva, si je uredni¬
štvo »Tovariša« zagotovilo šte¬
vilne domače in tuje sodelavce,
najboljše novinarje in fotorepor¬
terje, pripravilo več stalnih rubrik:
o dogodkih doma in po svetu,
poskrbelo za ljubitelje športa,
avtomobilizma, mode, glasbe, fil¬
ma itd.

»Tovariš« objavlja najboljše
sodobne romane, ki so imeli velik
uspeh v svetu, napete in razbur¬
ljive novele, posebno stran na¬
meni karikaturam in smešnicam,
razen tega ima tudi svoj partizan¬
ski kotiček in številne druge ru¬
brike.

»Tovariševa« posebna priloga
»Kaj veš - kaj znaš« prinaša vse
vrste križank, rebusov, šahovske
probleme, quiz, strip in druge-
uganke, med njimi tudi nagradne.

PREBIRANJE »TOVARIŠA« GOTO¬
VO RAZVEDRI VSAKOGAR.