Zborovanje ,,Saveza hrv. učiteljskih društava". (Dalje.) d) Etiških razlogov tudi ne stnemo prezreti. Na vseh šolah na kmetih in na mnogih mestnih ostaja v šoli čez polovico otrok. Učitelj ne more vedno paziti na to deco. Težko ostane opoldan v šoli. Srečen je, če ulovi nekaj časa za pisarno, gospodarstvo, obitelj in za sebe. Zakaj bi potem v tem času ne moglo priti do razbijanja, hudobij in nečednosti? Ravno tako ni dobro, če gredo otroci pozno domov. Šolo završujemo ob 4. uri. (Pri nas večinoma ob 3. uri.) Znano pa je, da hodijo otroci jako počasno. Običajno rabijo dvakrat toliko časa kot odrastli Ijudje. To je fakt, ki je vobče znan. Deca neredko prihaja domov šele v mraku. Koliko je tedaj prilik, da se pokvari spotoma. Pa kako je šele tedaj, ko pada sneg, ko je slabo vreme, voda, dež, nalivi itd. Ali se more spojiti z etiškim čuvstvom, da deco za takih neprilik puščamo popoldan ob 3. ali 4. uri domov ? Ako pa uvedemo nerazdeljni čas poučevanja, ne bo deca sama v šoli. Na poti domov pa ji je čuvaj dnevna svetloba. In ob slabem vremenu jo lahko z mirnejšo zavestjo puščamo domov. To so glavne koristi, ki nam jih nudi v sedanjih razmerah nerazdeljni čas poučevanja. To so na vsak način velike koristi, zato pa moramo stremiti za tem, da uvedemo ta način pouka. Samo vprašanje je, v katere šole in kako ga naj uvedemo. II. Prvi del Cenkičevega govora je naš poročevalec posnel skoraj doslovno po »Napredku«, kjer je priobčen ves govor. Zavoljo primanjkljaja prostora in pa ker ni iz tehniških razlogov možno, da bi »Učit. T.« prinesel vse k razumevanju potrebne grafikone in razkaze, naj podamo iz drugega dela le glavne misli. a) V šole s poldnevnim poukom ne moremo uvesti nerazdeljenega pouka. Če bi to storili, bi imeli poedini letniki šele vsak drugi dan šolo — a to bi ne bilo dobro za napredek. Take šole imajo že sedaj slab uspeh, ki bi pa potem bil še slabši. Sicer pa na šolah s poldnevnim poukom odpade moj glavni razlog, in ta je proces prebavljanj a. b) V nižji ljudski šoli, kjer ni poldnevnega pouka, bi lahko uvedli nerazdeljen čas poučevanja. Ako bi uporabili tudi četrtek za šolo, bi odpadlo na poučevanje 3V2 - 4V2 ure na dan. Sedaj pa nastane vprašanje, ali ni štiriurni, ali recitno tudi peturni pouk prenaporenf Protivniki mislijo, da je tu naša Ahilova peta. Na podlagi obširno razmotrivanih poizkusov Rusa Teljatnika, Nemca dr. Laserja, Američana Chadwika, dr. Burgersteina, Italijana Mosso, (Mossov ergograf) i. t. d. (Glej »Napredak«, let. 1. št. št. 34., 35!) je prišel govornik do zaključka, naj bi se uvedel na nižjih ljudskih šolah nerazdeljen čas pouka. Sola bi trajala skupaj z odmori od 8. do 1. ure. Poleti lahko tudi od 7. do 12. ure. Odmori bi bili vsake pol ure po 5 do 30 minut. c) Na višjih ljudskih šolah je to reformo težje izvesti. Sola bi morala biti vsak dan (razen nedelj) od 8.—1. ure. Edinica pouka bi znašala 3/* ure, odmor pa po 15 minut. Telovadbo bi učili popoldan. Končno pripozna govornik, da ni nerazdeljni čas poučevanja sicer nikak ideal pouka, a je vsaj manjše zlo nego sedanji način. Resolucija se glasi: Sedma občna skupščina »Saveza« prizna v principu higijenske, pedagoške, socijalne in etiške koristi nerazdeljenega časa poučevanja; z ozirom na to, ker imamo o tej stvari na Hrvaškem malo izkustva; z ozirom na staro prakso, kisetežko opusti,zozirom nasedanjo preobloženost v šoli, z ozirom na posebne razmere doma in v šoli, ki vladajo ponekod v naši domovini: zaključuje, da se nerazdeljni čas pouka zaradi poizkušnje uvede tam, kjer to želi učiteljstvo in kjer to dopušča višja šolska oblast (Burno odobravanje in srčno čestitanje.) Nato je govoril drugi referent, Josip Binički, šolski vodja v Nikincih v Slavoniji. Slavna skupščina! Moj spoštovani prijatelj, a v današnji razpravi načelni protivnik, dr. Cenkič, Je povedal v začetku svojega govora, da je kot izvestitelj tudi on član hrvaškega učiteljstva, pa da mu je z ozirom na to dolžnost, da se bori za napredek šole in prosvete. iprejemam to izjavo v imenu učiteljstva z zadovoljstvom naznanje in velim novemu soborilcu: Dobro došel! To je jako lepo in koristno za domovino, da se svečenik približava učiteljstvu, ker smo končno eni in drugi učitelji svojega naroda, delamo na istem polju, pa nam je treba ljubavi in sloge, ako hočemo, da uspevamo v svetem svojem poslu. Pozdravljam tedaj srčno novega druga ter prehajam na razpravo vprašanja o nerazdeljenem šolskem pouku. (Živio!)*) Lepa ideja je ta nerazdeljni čas pouka po besedah, prijatelja dr. Cenkiča, pa tudi tako zamamljiva, da se nam ni treba preveč čuditi, ako se mnogi brez razmišljanja vdado njeni dražesti. Prednosti nerazdeljenega časa pouka done po izjavi cenjenega predgovornika kakor vsebina kake iztočne pravljice, a sama ideja stopa na pozornico pedagoškega sveta kakor koketna gledališka igralka, ki upotreblja vso svojo moč, da začara prisotno občinstvo. Prirodno: kadar se pokaže umetnica, mnogi ploskajo zaradi njenega zunajnega pojava, drugi pod nepremagljivim pritiskom sugestije, tretji samo zato, da bi jim ne rekli, da ne poznajo čara umetnosti.. Vendar se pri takih prilikah dobe trdoglavci, med katere grem danes tudi jaz, ki merijo mlado umetnico od glave do pet, pa se ne dado premagati njenim nasmehljajem. V resnici, kadar sluša človek toliko slavospeva nerazdeljenemu času šolskega pouka, se mora, četud: nehote, vprašati: Zakaj je morala pedagogika tako dolgo čakati na to novotarijo? Zakaj smo morali tako dolgo modrovati, da uvedemo poldnevno šolo, ki je v odgojnem srnislu samo toliko vredna, kakor so dosedanje take šole, ki smo se nanje tolikrat jezili, pa jih tudi nazivali sramoto našega veka. (Taka je! Odobravanje.) No, vsaka nova ideja pokazuje osobito svojo lepo stran — kakor tudi glumačica, a razboriti ljudje se ne dado pridobiti samo po zunanjem efektu, ampak se uglobe v globočino pojavov ter hočejo za vsako ceno se vsestransko poučiti o teh pojavih in končno pravično soditi, kar se dogaja tudi tukaj. Iz besed svojega protivnika spoznam, da se mnogi vesele teh dopoldnevnih šol, ali priznati moram, da računa vsak borilec za tako poučevanje na dobiček edino s svojega stališča. Zdravnik misli, da mu bo odgajala taka šola same Herkule, siromašni seljak se nadeja obilne pomoči svoje dečice, ki hodi v šolo, a nam učiteljem govore na vsa usta, kako nam peturni pouk olajša težko breme učiteljevanja, oziroma nam ta novost popravi tudi naše bedno materijalno stanje. Tako govore mnogi, a nihče ne pomisli, da so to samo puste nade, da so to pedagoško-socijalne sanje, ki nas pa  brzo razočarajo. Mi se tukaj podajamo varljivim iluzijam,  računamo samo z dobičkom, a pozabljamo, da se pri dobičku  javlja tudi izgubitek. Umen gospodar, trgovec, pa tudi umen pedagog mora oprezno primerjati izgubo z dobičkom, ker le potem se smemo odločiti, ako je dobiček siguren. (Tako je!)