Bolni od čakanja na zdravje
Vedno bolj je očitno spoz-nanje, da naši bolni občani pre-bijejo največ časa, ko hitijo od pregleda na pregled, v ča-kalnicah zdravstvenega doma na Miklošičevi in v specialistič-nih ambulantah na Njegoševi. Pa ne čakajo samo spnčo tega, ker je bolrukov vedno več, zdravnikov pa že nekaj let le toliko, da ne moremo niti za-pisati, da jih je komaj dovolj. Toda, to ne velja za vse vrste' zdravnikov. Zadnji podatki namreč kažejo, da v Sloveniji osnovno zdravstvo zgolj z oko-li 30 odstotkov vseh svojih zdravnikov islej ko prej ni nič boljše tudi v naši občini), zdra-vi tam med 85 odstotkov in 90 odstotkov vseh bolnikov, ki iščejo zdravstveno pomoč. Med-tem, ko s te strani ugotavljamo zadnje čase precejšen primanj-kljaj, zlasti še, ker imamo ved-no manj zdravnikov splošne prakse, se jih Večina po študi-ju medictne odloča raje za spe-cializacijo, namesto da bi pri-skočila na pomoč osnovni zdravstveni službi. Tisti, ki do-bro poznajo situacijo, celo zatr-jujejo, da se utegne do 1980. leta v Sloveniji zgoditi, da bo-mo imeli več kot preveč zdrav-nikov specialistov, občutno pre-malo pa jih bo za delo v sploš-ni medicini.
Do zdravnika. najsi bo tiste-ga v zdravstvenem domu, ali v specialističnih ambulantah, pa občani ne morejo še iz ene-
ga, bržčas še bolj preprostega razloga. Predvsem zato, ker se pri nas zadnja leta po nepisa-nem pravilu zdravnik in bolnik »vrtita« v začaranem krogu sla-bosti našega zdravstva. V sre-dišču tega kroga pa je naj-bolj črna in tolikanj boleča točka — čakalna doba. Mislimo na čakalno dobo v zdravstve-nem domu, najbolj pa seve v specialističnih ambulantah na Njegoševi. Toda tudi med nji-mi je velika razlika. V zdrav-stvenem domu je treba potrpe-ti v najslabšem primeru nekaj ur, pri drugih pa je treba ča-kati na pregled tudi po nekaj mesecev.
MADEŽ, KI GA PUŠČA CAKAL-NA DOBA ...
Ravno okoli te ftrne točke, madeža, ki ga leto in dan pu-šča najbolj za sabo čakalna do-ba na polikliniki, smo se doslej vse preveč vrteli- Toda, na ža-lost brez' vidnejših premikov, na bolje noče iti. Seveda je tu-di razlogov za tako stanje več.
Tako zdravnik splošne prak-se, kot zdravnik specialist, ka-kor zatrjujejo vsi po vrsti, po-znata še drugo stran slabosti v začaranem krogu našega zdravstva. Prvi trdi, tako pra-vijo tudi v našem zdravstve-nem domu, da je že nekaj let ob popolno veljavo, ker ga je naval bolnikov na ambulante dobesedno  »zadušil«, drugi pa
je prepričan, da je vrsta pred vrati njegove ordinacije daij-ša, kakor bi lahko bila, če ne bi prišlo v to vrsto brez potre-be čakat preveč bolnikov. Te-mu pa skoraj ne moremo ver-jeti!    .
V zdravstvenem domu zatr-jujejo, da očitki na račun zdravnikov drže le delno, saj so le-ti obremenjeni ne le z zdravljenjem pacientov. pač pa tudi z drugimi obveznostmi. Mnogi raetl njimi delajo tudi v dveh ambulantah, preprosto zato, ker manjka zdravnikov. Njihovo delo se tako konča na »enem koncu« ob enih po-poldne, začne pa spet na dru-gem kraju ob enih ...
Prizadeti mislijo »po svoje«, bolni imajo spet svoje mnenje. Resnica nekje »na sredi« pa je le nekoliko drugačria. Najbolj boleča je rezumljivo v speci-alističnih ambulantah na Nje-goševi, kjer je treba čakati tu-di po nekaj mesecev! častni izjemi ste, vsaj za sedaj, nev-rološka in psihiatrična ambu-lanta, kjer ne poznajo čakalne dobe — pacient, ki pride z na-potnico svojega zdravnika, pri-de do specialistia še isti dan. Nekaj več, tako okrog 14 dnd, je treba čakati na pregled na dermatološkem in otološkem oddelku, na.jslabše pa je še vedno na okulistiki in ortope-diji. Na okulističnem oddelku so s čakalno dobo dobrih še-stih mesecev celo med neslav-
nimi rekorderji na Njegoševi! Povrhu pa je oktobra na tem pddelku čakalo samo na očala kakih 4000 Slovencev!
Ko smo se zadnjič, zgolj po naključju, na njegovo vabilo pomudili v krajšem pogovoru z dr. Ivom Kolerjem, šefom nevrološke specialistične ambu-lante, smo iz »prve roke« do-bili odgovor na vprašanje, za-kaj tako dolga čakalna doba v specialističnih ambulantah na polikliniki:
»Odkrito vam povem,« je o6itno brez zadrege »odkril kar-te,« dr. Koler, »da bi po mojem globokem prepričanju lahko odpravili čakalno dobo, če se kliriika ne bi izogibala svojih obveznosti, da bodo poskrbele za zadostno število kadrov. ča-kanja bi bilo veliko manj, ka-kor ga je, ali pa bi ga sploh odpravili, če bi naše ambulan-te imele dovolj specialistov. Marsikaj bi lahko storili v kli-ničnem centru, prepričan sem v to . -., a kaj vse pomaga ¦.. 2e pred dvema letoma smo imenovali posebno komisijo za ureditev odnosov na kliniki, toda kot vem, do danes se še ni sestala niti enkirat. Komisi-
ja pa naj bi »povedala svoje« tudi o čakalni dobi... Torej smo spet na slepem tiru.-. .<
Naj bo kakor koli že, če se vali krivda zdaj na enega, zda.i na drugega, do resnice pa se pnzadefi nočejo dokopati, natn ne preostane nič drugega, ka-kor da čakamo ... Tokrat na to, da zdravstvene službe (tako pravijo v zdravstvenih krog-gih?!) dobe denar, ki ga potre-bujejo za izboljšave-. da čaka-mo, da slednjič le kaj uredijo, in da čakamo, čakamo... sploh!
Saj drugače, tako ne more biti, na žalost vsaj za enkrat. Morda bomo kdaj dočakali od-govor (seveda tistih, ki jim velja ta kritika), zakaj tako, kot je. Takrat pa bo očitno veliko manj razburjanja, jeze, hude krvi, manj bomo ob živ-ce ... Ob spoznanju in trdnera prepri&anju, da se da čakalno dobo, če že ne docela odpraviti, pa vsaj omejiti, skrčiti, koli-kor je mogoče, v korist obeh strani — zdravnikev in pacien-tov.
Tako pa še vedno osta.jamo bolni   od  čakanja  na  zdravje!
I. V.