Kmetijsltim šolam več pozornosii! Velika večina slovenskega naroda je kmečkega stanu. Res je, da je tudi industrija pri nas precej razvita, vendar je še vedno kmetijstvo glavna pridobitvena panoga. Zato je prav posebno potrebno zanimanje za to panogo in to tembolj, ker vidimo, kako drugod, v drugih državah posvečajo največjo pozornost kmetijstvu s tem, da zemljo gnojijo z vsemi mogočimi gnojili in sadijo take rastline, kl najboljše uspevajo in dajejo največjo korist, opuščajo pa zopet take, ki se izkažejo, da ne uspevajo dobro, ker jim ugaja druga zemlja in drugo podnebje. Prav tako so se dvignile tudi druge panoge kmetijstva. Kamor koli se obrnemo, povsod je viden napredek, napredek, ¦ ki gotovo ni v škodo kmetovo, temveč v njegovo veliko korist. In kdo je toliko doprinesel k povzdigi kmeti jstva ? To so storile kmetijske šole, ki so vsako leto sprejele na stotine kmečkih sinov, jih učile umnega kmetijstva, nato pa jih razposlale vsakega na svoj dom, kjer se naj začne novo, načrtno gospodarstvo! Uspeh je viden in posnemanja vreden! Tudi pri nas težimo za tem ciljem. Prav posebno zanimanje za kmetijstvo kaže banovina, ki ustanavlja vedno nove kmetijske šole, nove postojanke, iz katerih bomo dobili pametne kmečke gospodarje, pametne kmečke gospodinje, ki se bodo ravnali po smernicah in navodilih, ki so jih dobili v šoli in ki so se izkazala koristna in kmetijstvu edino primerna. Precejšnje število takih šol imamo v banovini, toda še vedno mnogo premalo! Idealno bi bilo, da bi imel vsak okraj svojo kmetijsko šolo! Do tega pa je še gotovo daleč! Pa tudi pravega zanimanja za šole ni pri ve6ini kmečkega stanu. Tega je gotovo kriva starokopitnost in navezanost na preteklost. Zaradi tega večina podcenjuje kmetijske šole in jim odreka ta veliki pomen, ki ga današnji čas gotovo imajo. Večkrat namreč slišimo take in podobne ugovore iz ust kakega gospodarja: Saj se ne bo nič naučil (namreč sin); škoda časa, ki ga tam zapravi; jaz se tudi ne bom sam doma mučil; če sem jaz vodil gospodarstvo brez šole in sem dobro gospodaril, bo on tudi lahko; saj nimam denarja, da bi plačeval za njim; tam (v šoli namreč) lahko tako delajo, ker imajo denar, doma pa moramo za vsak dinar gledati, za katero stvar bi ga bolje obrnili in še dosti drugih sličnih ugovorov. Preglejmo si na kratko vse te ugovore in videli bomo, da ne držijo! Ni mogoče, da se mlad fant ne bi ničesar naučil na kmetijski šoli. Ni potrebno, da bi imel kake izredne umske sposobnosti in talente. Če kaže količkaj zanimanja ter samo oči odpre, kako delajo na šoli, kako ukrepajo v tej stvari, kako v oni, vidi dobre strani te stvari, pa zopet napake one. Potem pa vse to naobrne na svoj dom in vidi: tukaj mi ne delamo prav, v tej stvari bi se dalo boljše ukreniti in naredi sklep: ko pridem domov, bom očetu svetoval, da se bomo ravnali tako, kakor delajo na šoli in uspeh ne bo izostal. Pameten oče bo dal sinu prav! Vse to pa lahko doseže že s samim opazovanjem. Koliko stvari pa se mu še odpre, ko se uči razne panoge kmetijstva. čas gotovo ni izgubljen, eno ali dve leti pa tudi preživijo na kmetiji brez sinove pomoči. Ob študiranju raznih kmetijskih panog pa mlad fant tudi spozna, kako lep je kmečki stan, postane ponosen, da je doma iz kmečke hiše, vzljubi svojo domačo grudo in v ljubezni do nje procvita njegov dom. Takih samozavestnih kmečkih fantov in kmetov nam je današnji čas, ko vse leti v mesto in misli, tam je med, nujno potrebnih! Današnji čas pa zahteva tudi od kmetov večje izobrazbe. Vse postaja bolj učeno ter celo z neko prezirljivostjo gleda na kmeta, ki nikakor ni umestna, vendar mora kmet tak očitek krepko zavrniti! Zato mora kmet uvideti, da ne zadostuje samo, da zna brati in pisati, ampak da je tudi v svoji stroki podkovan in doma! Res je, da v vseh stvareh ne moremo ravnati tako na kmetiji, kakor n. pr. na šoli, ker ni takih priprav in drugih sredstev! Toda s pametnim gospodarstvom se da tudi na mali kmetiji veliko napraviti, seveda razmeram primerno in po najboljšem preudarku, ki se dobi na kmetijski šoli. Sicer pa naj nikogar ne plaši denarna plat tega vprašanja, namreč, da ne bo zmogel stroškov za šolanje. Obiskovanje teh šol je zelo poceni, kdor je pa bolj reven, pa mu priskoči na pomoč banovina in kmetijski odbori. Videli smo, da ugovori ne držijo. Sicer pa naj poskuša, kdor ne verjame, ali se obnese današnji čas kmetijska šola ali ne? In spoznal bo, da je za kmečkega gospodarja kmetijska šola glavnica, ki se po letih bogato obrestuje! Naše geslo bodi: »Naj ne bo bodočega kmečkega gospodarja, ki ne bi imel kmetijske šole!«