i
MKk »■ HM
nii

mm mm ■
mm Vm m
mtk ■ mm mm
mi.oj

m H&l
č&TLjDm®
^ m
List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih Slovenije
Ljubljana, 23. septembra 1977 — Številka 15
UNESCO je razglasil letošnje leto kot jubilejno ob 400-letnici rojstva velikega flamskega slikarja. Peter Pavel Rubens (1577—1640) ima svojevrstno mesto med največjimi mojstri baročne palete. Zavidljivo število slik in risb govori o izredni ustvarjalni vnemi, čeprav se pod njegovim imenom večkrat skriva njegova »delavnica«. V ospredju Rubensovega slikarstva so razgibane podobe, ki težijo k dramatičnim učinkom, k blestečemu obvladovanju stila, k sproščeni radoživosti, ki rada preide v čutnost, bogato nasičenost barv in se prepusti zanosu. Rubens je slikal mitološke motive, nabožne teme, zgodovinske prizore, portrete, krajine in dvorska slavja. Poznan po vsej Evropi je imel številne učence in tudi posnemovalce. Rubensova risba je prav tako značilna, bodisi kot osnutek ali kot skica in kaže na izredno zmogljivost risarske tehnike. Ena teh je risba sina Nikolaja Rubensa (1619), ki jo hrani dunajska Albertina.
Leopold Kejžar
Nič več v zaprtem krogu
Po dolgotrajnih (najbrž predolgih) tehtanjih in razmišljanjih se vendarle približujemo oblikovanju celostne vsebinske in sistemske zasnove izobraževanja za delo in poklice po končani osnovni šoli. V prihodnjih mesecih se bomo ob razpravi o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju, o programski zasnovi srednjega usmerjenega izobraževanja, profilih poklicev in samoupravnem konstituiranju izobraževalnih delovnih organizacij srečavali z dokumenti, ki bodo opredeljevali vsebino in sistem celostno zasnovanega usmerjenega izobraževanja ter položaj vzgojnoizobraževalne dejavnosti v združenem delu, skupaj s temelji načrtovanja razvoja in svobodne menjave dela.
Usmerjeno izobraževanje bo zasnovano kot skupna funkcija delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, učencev in študentov ter delavcev v izobraževalnih organizacijah. Vsak od teh temeljnih nosilcev bo prevzemal svojo posebno in nepogrešljivo vlogo v njegovem izobraževanju.
Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela, ki bodo z delom svojega dohodka prek svobodne menjave dela zagotavljali materialne možnosti za uresničevanje vzgojnoizobraževalne dejavnosti in njen razvoj, bodo zlasti načrtovali izobraževalne potrebe, ugotavljali in sprejemali profile poklicev, zagotavljali možnosti in neposredno uresničevali nekatere dele vzgojnoizobraževalnega procesa (praktični pouk, proizvodna praksa itd.), skupaj z delavci izobraževalnih organizacij pa bodo načrtovali in sprejemali vzgojnoizobraževalne programe ter sodelovali pri upravljanju vzgojnoizobraževalnih organizacij.
Kaj bomo k uresničevanju tako daljnosežne družbene naloge, kot je preosnova sedanjega srednjega in visokega šolstva, izobraževanja odraslih in poklicnega izobraževanja v enoten sistem usmerjenega izobraževanja, prispevali pedagoški delavci?
Družbeni smotri usmerjenega izobraževanja postavljajo na prvo mesto vzgajanje in izobraževanje celostne osebnosti za delo in samoupravljanje v skladu s potrebami združenega dela in celotne družbe ter s tem oblikovanje lika socialističnega, strokovno in sa-moupravifo aktivnega delavca.
Kakšne zahteve izhajajo, iz tako zastavljenega vzgojnoizobraževalnega dela?
Najbrž si danes še ne moremo ustvariti celostne slike zahtev, ki jih bo reformirano vzgojnoizobraževalno delo postavljalo pedagoškim delavcem, saj ga bomo v mnogočem gradili in oblikovali iz izkušenj, v skupnem delu z učenci ter iz potreb in izkušenj združenega dela. Lahko pa že danes razberemo nekatere bistvene razlike in novosti v funkciji učitelja na področju usmerjenega izobraževanja.
Opozoriti je treba predvsem na temeljno izhodišče novega sistema, namreč da je usmerjeno izobraževanje v svojem bistvu sestavina enotnega procesa dela in izobraževanja, s katerim se prepleta, in kot stalno izobraževanje traja vse življenje. Iz tega sledi zlasti, da izobraževalnega procesa ne bomo uresničevali več izolirano, v zaprtem krogu izobraževalne dejavnosti ali posameznih šol, ampak v skupni aktivnosti izobraževalnih in proizvodnih organizacij združenega dela. Učitelji bodo svojo funkcijo v tem procesu uresničevali v tesni povezavi in s sodelovanjem z delavci v proizvodnji.
V tako povezanem procesu dela in izobraževanja prevzemata šola in učitelj novo, bistveno funkcijo. Ne gre namreč samo za to, da se vsebina in metode izobraževanja ustrezno prilagajajo potrebam družbe in združenega dela. Naloga šole in učiteljev bo, da poleg vzgajanja in izobraževanja za poklic in delo v ožjem pomenu besede v vzgojnoizobraževalnem procesu zagotovijo tudi ustrezno usmerjanje mladine v skladu s sposobnostmi, interesi in nagnjenji posameznikov ter v skladu z družbenimi potrebami.
Vemo, da omenjene predpostavke praviloma niso med seboj usklajene, zato čaka šole in učitelje nova, nadvse odgovorna naloga, da jih skupaj z učenci in starši ter z delavci v združenem delu kar najbolj uskladijo. Uresničevanje te naloge bo toliko bolj občutljivo, ker jo bomo morali opravljati tako, da bomo omogočili vsakemu posamezniku, da kar najbolj razvije svoje ustvarjalne sposobnosti in se oblikuje v svobodno in humano osebnost. Pri tem bomo v ve-Ijavnem sistemu, ob vzgojnoizobraževalnih vsebinah in pedagoški aktivnosti zagotavljali uresničevanje človekove temeljne ustavne pravice -—da si pod enakimi pogoji pridobiva znanje in izobrazbo — ter usklajevanje usmeritev mladine in odraslih s potrebami dela.
Za tako zahtevno nalogo prav gotovo ne bo dovolj le osebna zavzetost in morda še kako dopolnjevanje strokovnih znanj, ki so na voljo. Morali se bomo tudi ustrezno organizirati, saj v ozko zasnovanih šolah, prilagojenih le za izvajanje posameznih poklicnih programov, za tako usmerjanje ni mogoče kaj prida storiti. Potrebna nam je samoupravna in strokovna organiziranost v funkcionalno sposobne temeljne in delovne organizacije, zasnovane tako, da bodo zmožne dajati mladini in delavcem v združenem delu dovolj sorodnih izobraževalnih programov različnih zahtevnosti. Programov, ki bodo mladini in odraslim v resnici omogočali oblikovanje poklicnih interesov, usklajenih s sposobnostjo in z nagnjenostjo posameznikov ter s potrebami združenega dela.
Morda bo treba kaj spremeniti tudi v naši miselnosti. Za nas, ki bomo z množicami različno sposobnih in različno motiviranih mladih ljudi iz vseh okolij postavljeni pred nalogo, da jih usposobimo za delo in življenje, nebo moglo biti več bolj ali manj cenjenih, privlačnih, »modnih« in še kakšnih del in poklicev. MoraUbomo znati premagati nekatere predsodke in se dvigniti nad stihijsko izoblikovano miselnost. V praksi našega vzgojnoizobraževalnega dela bo treba uveljaviti družbeno enakovrednost vseh in vsakega poklica ter mladim generacijam samoupravne socialistične družbe ustvarjati možnosti, da si pridobivajo znanje za delo resnično le s sposobnostjo in delavnostjo ter v skladu s potrebami združenega dela. S tem bodo pedagoški delavci prevzeli bistveno razširjeno socialno in politično funkcijo v samoupravno organiziranem združenem delu.
Seminar o šolanju otrok našli delavcev, začasno zaposlenih v tujini
Odgovorna družbena naloga
V Bečičih pri Budvi je bil od 1. do 5. avgusta letos šesti seminar za učitelje, ki poučujejo materinščino otroke naših delavcev v tujini. Udeležencem seminarja — bilo jih je 251 — so predavali Borislav Šoškič, Aleksander Bakočevič, dr. Boro Petkovški ter drugi družbenopolitični, pedagoški, javni in kulturni delavci iz vse Jugoslavije. Seminarje potekal v znamenju naših in Titovih jubilejev. Od letošnjega šolskega leta bo potekal pouk za naše otroke v tujini po novem predmetniku in učnem načrtu. Še vedno ni učbenikov. Pedagoška veda ne posveča tej dejavnosti dovolj pozornosti, zato mora zanjo tem bolj poskrbeti naša družbena skupnost.
O tem, da skrbi naša družbena skupnost za šolanje otrok naših delavcev, začasno zaposlenih v tujini, v zadnjem času bolj organizirano in načrtno, priča tudi tale podatek: na prvem seminarju, ki je bil leta 1972 v Sremskih Karlovcih, je bilo le trideset naših prosvetnih delavcev, ki so se odločili za delo v tujini. V preteklih letih — na seminarjih v Škofji Loki, na Plitvičkih jezerih, v Poreču in Beogradu pa do leta 1977 v Bečičih se je glede na število naših učiteljev, ki so odhajali v tujino — večalo tudi število udeležencev seminarjev. Na tem šestem seminarju se je zbralo 251 učiteljev iz 11 dežel Zahodne Evrope: Avstrije, Belgije, Danske, Francije, Holandije, Luksemburga, Norveške, Zahodne Nemčije, Švice, Švedske in Velike Britanije, pa tudi iz Avstralije, Egipta, Libije in Združenih držav Amerike.
Po najnovejših podatkih je v omenjenih 11 deželah Zahodne Evrope osnovnošolskih otrok 27.885 (od skupno 53.189). Od otrok te starosti jih ima samo v zahodni Nemčiji dopolnilni pouk 17.231; to je tudi razumljivo, saj je v tej deželi največ naših delavcev. Bolj natančne primerjave nas privedejo k sklepu, da ima le 53% teh otrok pouk v materinščini; to pa vsekakor ne ustreza. Če upoštevamo, da smo začeli to obliko vzgojnoizobraževalne de-janosti pri nas resneje proučevati in spremljati šele v zadnjih letih, potem podatki niti niso tako zaskrbljujoči. Res pa je, da moramo delati še hitreje, da bo čim več otrok deležno pouka v materinščini. Tudi v Bečičih smo slišali, da si sedanjega življenja, dela in bivanja jugoslovanskih državljanov v tujini ni mogoče več zamisliti brez aktivnega dela naših prosvetnih delavcev, ki sodelujejo ne samo pri vzgojnoizobra-ževalnem delu z otroki, temveč tudi v vseh drugih oblikah družbenega življenja jugoslovanskih državljanov.
Udeleženci šestega seminarja —- med njimi je bilo tudi dvainšestdeset novih — tako imenovanih učiteljev — pripravnikov, so poslušali več zanimivih predavanj o notranjem razvoju naše dežele — o tem je govoril Budi-slav Šoškič, predsednik skupščine SR Črne gore, o naši zunanji politiki mednarodnem položaju Jugoslavije pa Aleksander Bakočevič, predsednik komisije zvezne konference SZDL Jugoslavije za mednarodne odnose in sodelovanje.
V posebnem delu seminarja je bilo precej predavanj, ki so obravnavala vzgojnoizobraže-valno delo s pedagoško strokov-
nega vidika. Čeprav so taka predavanja zelo pomembna, lahko rečemo (tako so pokazali tudi drugi seminarji), da bi bilo treba prav v tem delu seminarja marsikaj spremeniti. Zakaj? Predvsem zato, ker bi bilo treba učite-
ljem dati mnogo več strokovne in pedagoške pomoči, kot pa sp jo imeli doslej.
Ob tem se postavlja tudi vprašanje kadrovske krepitve me-drepubliško-ppkrajinske komisije za šolanje jugoslovanskih otrok v tujini. To je še posebno pomembno, ker je pred nami še ena naloga — šolanje odraslih jugoslovanskih .državljanov v tujini. Poseben problem predstavljajo pripadniki tako imenovane druge generacije migrantov. Problematika šolanja otrok naših delavcev, začasno zaposlenih v tujini, in izobraževanje odraslih zahteva kljub vidnim in pomembnim dosežkov še več
IV. kongres jugoslovanskih pedagogov
ČETRTI KONGRES JUGOSLOVANSKIH PEDAGOGOV pod skupnim naslovom Vzgoja in delo, ki ga organizira Zveza pedagoških društev Jugoslavije, bo od letošnjega 19. do 21. oktobra v Budvi.
V sedanji preobrazbi vzgojnoizobraževalnega sistema naše dežele postajata delo in usmerjanje v delo izredno pomembni komponenti skupnih sprememb. Zveza pedagoških društev Jugoslavije želi čimbolj vsestransko in popolno obravnavati številna vprašanja in dileme in tako prispevati k iskanju najboljših rešitev. Ustrezne rešitve pomenijo temelj za graditev novega sistema usmerjenega izobraževanja, tj. za nadaljnjo vzgojo in izobraževanje v sodobnih razmerah in glede na naše potrebe.
Osrednji referat na kongresu pod naslovom Vzgoja in izobraževanje v samoupravni socialistični družbi kot funkcija dela in v funkciji dela bo imel dr. Josip Pivac, profesor Filozofske fakultete v Zadru.
Ob kongresu bosta tudi simpozija ž naslednjima temama:
L UČINKOVITOST OSNOVNE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA — referat dr. Franceta Strmčnika, profesorja Filozofske fakultete v Ljubljani, in
2. SAMOUPRAVNA PREOBRAZBA USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA IN VZGOJE — referat dr. Mi-hajla Palova, profesorja Filozofske fakultete v Novem Sadu, in sodelavcev.
Ob obravnavi osrednjega referata in na simpozijih bo še nekaj koreferatov in več poročil. Zato da bo razprava čimbolj pestra in učinkovita, sporočamo udeležencem, da bodo ustne razprave omejene na 5 minut.
Četrti kongres jugoslovanskih pedagogov bo v objektih podjetja »MONTENEGROTURIST« v Budvi (hoteli: International, Plaža, Adriatic in Slavija). Bivanje v hotelih — polni penzion (z bivalno takso) stane 150,00 din v dvoposteljni in 180,00 din v enoposteljni sobi.
Rezervacije sporočite na naslov: Hotelsko-turističko predu-zeče »Montenegroturist«, 813IB Budva.
»Montenegroturist« zagotovi tudi prevoz za vse organizirane prihode skupin z letališč Titograd, Tivat, Dubrovnik pa tudi z železniške postaje Bar, če nam skupina (najmanj 15 oseb) sporoči svoj prihod tri dni prej. Prevoz v obe smeri stane na osebo:
Dubrovnik—Budva	13 6,00 din
Tivat—Budva	68,00 din
Titograd—Budva	110,50din
Bar—Budva	80,00din
Prispevek 500,00 din (ali 300,00 din za vsakega dodatnega udeleženca iz iste delovne organizacije ali ustanove) vplačajte na žiro račun 60806-678-12227, Savez pedagoških društava Jugoslavije. Prispevek je treba plačati čimpre] zato, da bodo lahko prijavljeni udeleženci pravočasno prejeli gradivo za kongres. Tudi tisti, ki bodo imeli poročila, morajo plačati prispe-vek.
Udeležencem kongresa, ki bodo vplačali prispevek pravočasno, bodo dobili gradivo vnaprej. Natančen spored dela kongresa bodo dobili udeleženci neposredno pred začetkom kongresa, ki je predviden 19. oktobra ob 9. uri v dvorani št. I, na Jadranskem sejmu v Budvi.
Natančnejša pojasnila dobite po telefonu št. 339-381 ali pismeno na naslovu: Savez pedagoških društava Jugo-UUje, Beograd, Moše Pijade 12-V.
/-------------------------------------------------------N
Dogovori o izobraževanju našli delavcev
Na seminarju v Bečičih so veliko govorili tudi o izobraževanju naših delavcev, zaposlenih v drugih deželah. Slišati je bilo tudi kritične pripombe o delu posameznih vzgojnoizobraževal-nih ustanov, pozdravili pa so ustanovitev Skupnosti organizacije združenega dela na področju izobraževanja naših delavcev v tujini, ki ima 23 članov. Skupnost je v kratkem času napravila kar precej. Sprejet je bil družbeni dogovor in podpisan samoupravni sporazum, ki uravnava vse odnose v izobraževanju. To sta dokumenta, ki ju morajo spoštovati vse članice.
V Bečičih je bila tudi seja izvršnega odbora skupnosti pod predsedstvom profesorja Milana Latinoviča iz Zagreba. Prof. Latinovič je seznanil novinarje z akcijami skupnosti, posebno s pripravami prve številke biltena in z organizacijo strokovnega posvetovanja, ki bo letošnjo jesen v Ohridu.
Dr. Boro Petkovški, sekretar sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, se je udeležil seje medrepubliške in medpokrajinske komisije za izobraževanje naših delavcev v tujini, katere člani so sodelovali pri delu posvetovanja.
Tudi ta seja je pokazala, da poteka izobraževanje naših delavcev v tujini bolj organizirano in uspešno, treba pa bo narediti še veliko, da bodo dosežki zadovoljivi.
V	^	_________J
truda, dela, organiziranosti m načrtnosti. O tem ni dvoma: to zahtevajo od nas vse družbenopolitične sile naše socialistične samoupravne družbe.
Udeleženci šestega seminarja za jugoslovanske učitelje v tujini so znova potrdili, da so pripravljeni svoje izredno delikatno, odgovorno in težavno delo tudi v prihodnje opravljati tako, kot zahteva naša socialistična samoupravna družba pod vodstvom Zveze komunistov in tovariša Tita.
V pismu, v katerem so čestitali tovarišu Titu ob njegovih velikih jubilejih so ti pionirji tovrstne vzgojnoizobraževalne dejavnosti zapisali: »Tudi v prihodnje bomo vzgajali naše otroke in delavce tako, kot si nas učil — v duhu socialističnega samoupravljanja, politike neuvrščenosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti , saj se zavedamo, da je v tem tudi zagotovilo naše velike prihodnosti.«
Hitreje naprej
Celodnevna osnovna šola si vztrajno utira pot. Vztrajno, toda počasi. Tako so ugotavljali letošnjega 16. septembra na razširjeni seji koordinacijskega odbora za uvajanje celodnevne osnovne šole, ki deluje pri predsedstvu republiške konference SZDL Slovenije.
Predsednica tega odbora Majda Poljanškova je poudarila, da ne moremo biti povsem zadovoljni s tem, kar smo dosegli v preteklih letih. V prejšnjem šolskem letu je bilo v 30 občinah le 41 šol, ki so prešle na celodnevno delo —od tega 10 popolno organiziranih šol v celoti in 17 postopoma, poleg tega pa še 14 podružničnih šol. To je seveda precej daleč od zamisli, naj bi imeli v vsaki občini vsaj eno popolno celodnevno šolo, ali od težnje, zapisane v srednjeročnem načrtu razvoja SRS, da naj bi bilo do leta 1980 že 25 % učencev vključenih v celodnevno šolo ali podaljšano bivanje.
Celodnevna osnovna šola je smotrno nadaljevanje podaljšanega bivanja, ki smo ga začeli pri nas uvajati že pred približno 15 leti. Seveda pa je to tako vsebinsko kot organizacijsko zelo izpopolnjena oblika vzgojnoizobraževalnega dela. Zato je razumljiva težnja — poudarjena je bila tudi na seji odbora, da naj oddelki podaljšanega bivanja preraščajo v celodnevno organizirano delo na šoli. Ta proces pa se je komajda začel. Nasprotno kažejo podatki, da se tudi v zadnjih treh letih podaljšano bivanje še vedno bolj uveljavlja _ kot celodnevna osnovna šola. Število učencev v podaljšanem bivanju se je povečalo od 9% na 11,5%. Sedaj je organizirano na 281 šolah v 1092 homogenih in kombiniranih ter 216 čistih oddelkih s skupno 25.078 učenci. Ugotoviti je treba, zakaj šole ne organizirajo celodnevnega dela v čistih oddelkih podaljšanega bivanja. Le deloma so krive slabe materialne razmere. Brez dvoma vpliva na to tudi dosedanje vrednotenje dela, saj priznavajo izobraževalne skup-
nosti šolam dva učitelja na oddelkih podaljšanega bivanja in samo od 1,5 do 1,7 učitelja na oddelek celodnevne šole.
Toliko smo že napredovali, da dandanes niso več potrebna prepričevanja o tem, kako potrebna je celodnevna šola. Nasprotno — vse več občanov želi, da bi v njihovi občini vzniknila šola s celodnevnim delom, taka, ki bi bila prosvetnokulturno žarišče kraja. Zakaj torej zastoj?
Sprva je bilo videti, da bo ob močni podpori vseh družbenopolitičnih dejavnikov pot celodnevni šoli lepo zglajena. Pokazalo pa se je, da so šole vse preveč pričakovale samo od občinskih izobraževalnih skupnosti, te pa niso mogle zagotoviti dovolj denarja. Ponekod so drugi sodelovali samo v začetku, kasneje pa so šole ostale same pred nerešljivimi problemi. Tudi koordinacijski odbori niso povsod zaživeli tako, kot bi morali, ali pa so pomagali šolam, samo tedaj, ko je bilo treba poskrbeti za začetni denar. Zunanji sodelavci, ki so tolikanj obljubljali pomoč pri svobodnih dejavnostih, so marsikdaj odpovedali, pokazalo pa se je tudi, da so ob strokovnih mentorjih potrebni še pedagoški mentorji. Za vse dejavnosti potrebujejo šole dovolj ustreznega prostora — nova šolska poslopja pa še vedno gradijo po starih načrtih, ne da bi upoštevali potrebne celodnevne šole.
Na vse te pomanjkljivosti so opozarjali razpravljavci na omenjeni seji, vsi pa so se strinjali, da so stari družbenoekonomski odnosi, ki se ohranjajo v glavnem še povsod, temeljna ovira za razvoj celodnevne osnovne šole. Interesne skupnosti bodo morale v prihodnje nujno upoštevati obseg in kakovost dela, šole pa natančneje načrtovati svoje programe. To pomeni, da šola, ki je razvila celodnevno delo, opravlja bolj kakovostno in zahtevnejše delo — zato bo morala prejeti tudi več denarja. Enako velja tudi za delo učiteljev. Ne morem več govoriti samo o njihovi učni obveznosti, ampak o delovni obveznosti, ki je
Sklepi o nadaljnjem delu
Potem ko so pregledali in razčlenili dosedanje delo s področja organizirane vzgoje in izobraževanja otrok in mladine jugoslovanskih državljanov, začasno zaposlenih v tujini, so na plenarnih sejah in v delovnih skupinah poudarili nekatera aktualna vprašanja, ki jim bo treba v prihodnjem obdobju posvetiti posebno pozornost. Sprejeli so tele sklepe:
— Kljub temu da je 53% osnovnošolskih otrok deležnih raznih oblik vzgojnoizobraževalnega dela v materinščini, morajo v prihodnjem obdobju pristojni organi pri nas in v tujini, v sodelovanju z učitelji, starši, združenji jugoslovanskih državljanov in s prosvetnimi organi dežel, v katerih so zdomci, storiti vse, da se bo to število še povečalo. Pri nadaljnjem delu je treba posvetiti več pozornosti razvoju vzgojnoizobraževalnega dela v jezikih narodov in narodnosti SFRJ za otroke jugoslovanskih državljanov v prekomorskih deželah (Avstraliji, Kanadi, ZDA). Da bi to lahko dosegli, je treba pregledati, kakšne so možnosti za uvedbo drugih organizacijskih oblik dela Z otroki jugoslovanskih državljanov.
— V šolskem letu 1977-78 se je začelo uvajanje novega načrta vzgojnoizobraževalnega dela za otroke jugoslovanskih državljanov, začasno zaposlenih v tujini, orientacijskega načrta vzgojnoizobraževalnega dela s predšolskimi otroki in načrta vzgojnoizobraževalnega dela za redni pouk učencev osnovnošolske starosti v ZR Nemčiji (bavarski model).
— Da bo te načrte mogoče uresničiti, mora prosvetno-peda-goška služba zagotoviti strokovno pomoč učiteljem ter pripraviti ustrezne metodične napotke pa tudi navodila o šolskem razvidu. Gibkost programa daje učiteljem možnost, da povsem samostojno izbirajo učne metode in programske vsebine. Glede na
tak program, morajo učitelji kar najbolj, zavzeto sodelovati pri delu. Izdelava načrta zahteva intenzivno strokovno delo in izmenjavo izkušenj v strokovnih aktivih. Zato mora postati delo strokovnih aktivov še bolj intenzivno, na območjih, kjer aktivov še ni, pa jih je treba ustanoviti.
— V skladu z učnim načrtom . in zasnovo učbenikov se mora Stalna konferenca za izdajanje učbenikov čimprej lotiti dela. Pri izdelavi učbenikov je treba uporabiti dosedanje izkušnje učiteljev ter jih pridobiti za soavtorje in recenzente. Zagotoviti je treba tudi ustrezno didaktično gradivo za uresničitev učnih vsebin.
Z izdajatelji otroških listov pa tudi strokovno pedagoških časnikov in revij se je treba dogovoriti, da bodo tudi v tovrstnih publikacijah ustrezno obdelane programske vsebine, predvidene v načrtih vzgojnoizobraževalnega dela.
— Da bi imeli učenci, ki se vrnejo v domovino, manj težav, bi morali zagotoviti nenehno sodelovanje s šolami in družbenim okoljem, iz katerega izvirajo (dopisovanje z vrstniki, organizirano skupno bivanje v domovih, ekskurzije idr.).
Učencem, ki se vrnejo, je treba posvetiti posebno skrb v ustreznih vzgojnoizobrgževalnih zavodih (dopolnilni pouk in druge oblike vzgojnoizobraževalnega dela) in družbenih organizacijah.
— Število jugoslovanskih otrok v posebnih šolah tujih dežel je neupravičeno visoko, kar je, v glavnem posledica tega, da ne poznajo dovolj jezika dežele, v kateri prebivajo. Zato se morajo učitelji in svetovalci za šolska vprašanja — ob soselovanju jugoslovanskih strokovnjakov, v stikih s prosvetnimi organi v tujini prizadevati, da se bo število učencev v posebnih šolah zmanjšalo.
— Število predšolskih otrok zahteva organizacijo raznih oblik
enaka kot pri drugih delavcih — 42 tir na teden. Če tega ne bomo upoštevali, bo ostal učiteljev delavnik še nadalje »harmonika«... Dogovoriti se bo treba za enotne normative v vsej republiki in končno le določiti, kaj vse spada v učiteljevo delovno obveznost. Šele potem bo mogoče izdelati ustrezna merila za vrednotenje programov vzgojnoizobraževalnega dela, ki jih potrebujemo za dogovarjanje z uporabniki.
Na starih družbenoekonomskih odnosih ni mogoče graditi nove, moderne šole. Koordinacijski odbor poudarja, da se je treba za hitrejše prehajanje na celodnevno osnovno šolo bolje samoupravno organizirati in zagotoviti neposreden vpliv delavcev v združenem delu in v krajevnih skupnostih. Jasneje je treba zasnovati delegatska razmerja in uveljaviti neposredne oblike menjave dela. Tako bodo v temeljnih izobraževalnih skupnostih bolj celostno povezani vsi samoupravni nosilci interesov za vzgojo in izobraževanje. Razpravljavci so menili, da bo taka neposredna delegatska povezanost lahko zagotovljena le, če bodo izbrane posebne delegacije za področje vzgoje in izobraževanja.
Koordinacijski odbori v občinah bodo nadaljevali delo in spodbujali proces organiziranosti. Skrbijo naj, da se bodo uresničevale zamisli, ki bi pomagale šoli na prehodu k celodnevnemu delu: da bodo delovni ljudje združevali sredstva za šole, se dogovarjali o mentorjih, vsebinskih zasnovah, bogatejšem programu celodnevne osnovne šole itn. Opozorjeno je bilo tudi na tp, da je treba učitelje bolje pripraviti za delo v celodnevnih osnovnih šolah. Zlasti štipendisti, naj bi ga Že med študijem bolje spoznali — tako da bi jih vključevali v delo kot enakovredne člane, šolskih kolektivov. Pri taki usmeritvi in povezovanju študija z delom morajo seveda sodelovati tudi kadrovske šfilc MARJANA: KUNEJ
vzgojnoizobraževalnega dela — zato da bi bilo vanje zajetih čim več otrok pa tudi zato, da bi dosedanje poskusno delo zamenjalo redno vzgojnoizobraževalno delo. Za širjenje te dejavnosti je treba zagotoviti ustrezno materialno osnovo.
Nujno je izdelati načrt vzgojnoizobraževalnega dela za učence srednjih šol v tujini in strokovno pa tudi drugače pomagati pri organizaciji pouka.
— Zato da bi si jugoslovanski ■delavci, začasno zaposleni v tujini, pridobili osnovno izobrazbo in se strokovno usposobili, jim morajo učitelji, ki poučujejo njihove otroke, pomagati in se vključiti v delo vzgojnoizobraže-valnih organizacij združenega dela v Jugoslaviji, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih v tujini.
— Ker opravljajo učitelji poleg dela tudi družbeno delo, jih je treba prek ustreznih organov in organizacij pravočasno seznaniti Z vsemi aktualnimi družbenopolitičnimi dogodki. V ta namen bi jim morali prek kulturno — informativnih središč in diplomatsko konzularnih predstavništev zagotoviti ustrezno informativno gradivo (dnevni tisk, strokovne časnike, informativne in druge izdaje).
— V prihodnjem obdobju bo treba posvetiti ustrezno pozornost položaju redno in honorarno zaposlenih učiteljev in reševati njihove probleme v skladu s predpisi; pri tem bo treba upoštevati tudi posebnosti posameznih dežel.
— Tudi tokrat so se udeleženci ' seminarja strinjali, da so šemi- j nar ji nujni — in sicer enkrat letno v Jugoslaviji. Zaradi težav, ki na- \ stajajo ob organizaciji seminarja | v poletnih mesecih, bi bilo treba razmisliti o tem, da biorganizirali seminarje v spomladanskih počitnicah — v aprilu.
Poleg teh letnih seminarjev je še j nadalje treba organizirati krajše seminarje in posvetovanja z učitelji v tujini in posameznih deželah.

»Ni se nam \ Jia sramovati naše osnovne
'M
dUicll
Pogovor z Žagarjevim nagrajencem - prof. MIROM LUŽNIKOM
( --------------------------------------------------------
Skromni in požrtvovalni ne silijo v ospredje, zato jih največkrat po krivici pozno opazimo.
Vedno pa se zgodi, da zmagajo. Zmaga njihovo delo. Tokrat smo zaprosili enega izmed takih požrtvovalnih delavcev na področju osnovnega šolstva, profesorja pedagogike Mira Lužnika, sedanjega namestnika direktorja Zavoda SRS za šolstvo.
Za svoje dolgoletno uspešno delo je prejel letos Žagarjevo nagrado. Vse od zgodnjih povojnih let pa vse do danes se je razdajal najprej pri intenzivnem pedagoškem delu na šoli, nato na vodilnih mestih republiških ustanov. V strokovnem tisku je vsa leta objavljal veliko prispevkov o vzgojnoizobraževalni problematiki in posvetil svoje moči izobraževanju pedagoških delavcev in tudi staršev. Z veliko zagnanostjo se je lotil preobrazbenih prizadevanj za novo osnovno šolo na Slovenskem in postal njen najuspešnejši oblikovalec.
Kot vedno je tudi danes v nenehnem hitenju in delovni vnemi _ in težko smo mu ukradli čas za pogovor:
Kako bi na kratko ocenili, ali bolje, primerjali obdobje pred reformo osnovne šole in po njej glede na resnične dosežke?
Osnovno izobraževanje je doživelo najgloblje vsebinske in organizacijske premike z reformo leta 1958, nato pa v letih 1966 in 1972 prav tako pomembne dopolnitve, ki so bile rezultat empiričnih spoznanj pri uresničevanju vzgojnoizobraževalnega dela v osnovnih šolah. V odgovoru na vprašanje si bom prizadeval, sicer le fragmentarno,nakazati, v čem vidim napredek pri razvoju osnovne šole na Slovenskem, in sicer predvsem v zadnjih desetih letih. Pri tem mislim tako na izboljšanje kakovosti vzgojnoizobraževalnega procesa kakor tudi na izboljšanje materialnih možnosti in različnih kvantitativnih kazalnikov, ki so medsebojno pogojeni in soodvisni.
V vsebinskem pogledu je bi storjen pomemben premik pr uresničevanju vzgojnoizobraže valnih smotrov; pedagoški de lavci so se bolj zavzeli za uveljav Ijanje marksističnih spoznanj ii vrednot pri oblikovanju znan stvenega pogleda na svet in pr razvijanju socialisiier):h samou pravnih odnosov, in o pri vsel komponentah vzgojnoizobraže valnega dela in življenja ' osnovnih šolah. Seveda ta na predek še ni zadovoljiv v vsel okoljih in tu in tam še naletimc na nezadostna prizadevanja te na pomanjkljivosti v tej smeri Globalno gledano pa so uspeh na tem področju opazni. Druj pomemben vidik, ki kaže, da pri bajamo postopoma do pozitivnil sprememb, pa se izraža v dozo revanju spoznanja o nujnost preraščanja faktografskega po' sredovanja učne snovi na oblik* in metode dela, ki bolj razvijaj* pri učencih vedoželjnost, kri tično mišljenje ter odkrivajo za konitosti in vzročno-posledičn* odnose v družbi in naravi. Se veda pa bodo za popolno uveljavljanje teh spoznanj v pedagoški praksi potrebni še veliki napori v prihodnosti. Nič manj pomemben napredek je bil storjer v uveljavljanju in uporabi osvojenega znanja, kar je mogoč« ugotoviti domala pri vseh predmetih ali predmetnih področjih ki so zastopana v predmetniki osnovne šole. Dokaz za to so najrazličnejše novosti tako v učni! načrtih, učbenikih in priročnikih v bogatejšem izboru najrazličnejšega didaktičnega gradiva ko v oblikah in metodah dela pedagoških delavcev, ki so se za sodobnejši način dela usposabljal v številnih dopolnilnih tečajih ir seminarjih, ki jih je organizira Zavod SRS za šolstvo. Četudi sc bili storjeni najkorenitejši poseg v pouk matematike, fizike, biologije, tujih jezikov in kemije, n mogoče mimo dejstva, da so bil: opravljeni v tej smeri pomembn premiki tudi pri vseh drugif predmetih.
Postopoma se vse bolj uveljavljajo vzgojne komponente pedagoškega dela, kar se izraža tako pri razvijanju samoupravnega delovanja učencev, pri boljšem zaznavanju odnosov med ljudmi in med spoloma, pri razvijanju Prostovoljnih interesnih dejavnosti, pri večji zavzetosti za zdravstveno in prometno vzgojo ter za dopolnilni in dodatni pouk, kot sploh v večji skrbi za celostni j osebnostni razvoj otrok in mladine.
Pomembne spremembe v tem obdobju je doživelo tudi ocenjevanje vzgojnih področij in vedenja, kjer so petstopenjske številčne ocene zamenjale tristopenjske opisne ocene. Novi način ocenjevanja se je razmeroma hitro uveljavil brez večjih pretresov in je bil tako med učitelji kakor tudi pri starših ugodno sprejet. Več problemov je bilo le pri opredeljevanju splošnega uspeha učencev, kjer še vedno prihaja do teženj po aritmetičnem izračunavanju ocen namesto kompleksnejšega vrednotenja učenčevega napredka in doseženih uspehov.
Med pomembne dosežke zadnjega desetletja moramo šteti tudi izboljšanje rezultatov vzgojnoizobraževalnega dela, ki se med drugim izražajo v napredovanju učencev iz razreda v razred. V šolskem letu 1966-67 je v vseh osnovnih šolah na Slovenskem ponavljalo razred 13,3% učencev, v letih pred tem je bil ta odstotek še višji. Ob koncu šolskega leta 1975-76 pa je bilo 1,4% ponavljalcev. Seveda pa nam ta podatek še ne pove, če se je tudi raven znanja enakovredno dvignila. Za zadnje šolsko leto 1976-77 podatki še niso znani. K izboljšanju teh rezultatov je poleg intenzivnejšega pedagoškega dela prispevalo še povečanje vzgojnoizobraževalnih organizacij, ki vključujejo otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, povečano vključevanje otrok v podaljšano bivanje in celodnevno šolo, intenziviranje dodatnega in dopolnilnega pouka in delo šolskih strokovnih delavcev (šolskih pedagogov, psihologov in socialnih delavcev). Treba pa je poudariti, da skrb za nadarjenejše učence še vedno ni toliko razvita, kot ga vprašanje v širšem družbenem interesu zasluži.
Še vedno pa je javnost kritična do visokega odstotka osipa v osnovnih šolah. V šolskem letu 1966-67 je od vpisane generacije pred osmimi leti končalo šolanje v osnovni šoli v rednem roku le 63,0% učencev, generacijski osip je torej znašal 37,0 % — oziroma drugače povedano, več kot tretjina vpisane generacije ni v rednem času uspešno končala osmega razreda. V šolskem letu 1975-76 je osip znašal 15,7 %. V desetih letih se je zmanjšal 2,4 krat, število ponavljalcev (ne pa tudi učencev z negativnimi ocenami) pa se je v tem času zmanjšalo 9,5 krat. Zakaj tolikšno nesorazmerje, ko je pojav osipa neposredno povezan s številom ponavljalcev? Odstotek ponavljalcev vključuje ponavljalce posameznega šolskega leta, odstotek osipa pa predstavlja kumula-cijo osmih let. Ce bo % ponavljalcev v šolskem letu 1976-77 isti kot v preteklem šolskem letu (1,4 %),lahko predvidimo, da bo osip v šolskem letu 1976-77 znašal okoli 12,7%, v šolskem letu 1977-78 pa približno 10,4%, Zavedati se moramo, da osipa ni mogoče bistveno popraviti v enem šolskem letu, tudi če bi napredovali vsi učenci. Vsa leta že ugotavljamo pomembno zvezo med osipom in gospodarsko razvitostjo posameznih območij, med osipom in strokovno zasedenostjo pouka in med osipom in številom otrok, ki so vključeni v podaljšano bivanje oz. v celodnevno osnovno šolo. Prav zaradi tega je povsem utemeljena poli-
tika samoupravnih interesnih skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja za povečevanje solidarnostnih sredstev za manj razvita območja. Potrebno pa je pripomniti, da je v vseh prejšnjih letih vsako leto uspešno končalo osmi razred osnovne šole še od 2500 do 3500 učencev letno, ki so končali osnovno šolo po devetem ali desetem letu šolanja, tako da je končni osip manjši od generacijskega.
zahtev družbe v primerjavi z drugimi področji našega vzgojnoizobraževalnega sistema (srednje, višje, visoko šolstvo in izobraževanje odraslih)?
Pri preobrazbi srednjega, višjega in visokega šolstva v usmerjeno izobraževanje gre za pomembne procese v smeri po-družbljanja vzgojnoizobraževalnega dela-. Izražal naj bi se tako v intenzivnejši povezanosti vzgoje
V.
J
Med ukrepe, ki prispevajo k izboljšanju kakovosti vzgojnoizobraževalnega dela sodi tudi vključevanje učencev iz kombiniranih oddelkov, v katerih sta več kot dva razreda, v čiste oddelke. Število teh učencev se je v zadnjih letih zmanjšalo za dve tretjini. V šolskem letu
1975-	76 je bilo še 613 učencev ali 0,28 %, ki so obiskovali pouk v kombinaciji treh ali več razredov v enem oddelku. Sočasno pa se je znatno povečalo število učencev, ki so bili vključeni v podaljšano bivanje' in v zadnjih dveh letih tudi v celodnevno šolo. Ti obliki vzgojnoizobraževalnega dela sta znatno prispevali k popestritvi vzgojnih dejavnosti učencev in k boljšim učnim uspehom. V šolskem letu 1966-67 je bilo v podaljšano bivanje vključenih 4.695 učencev oz. 1,7 % celotne osnovnošolske populacije, v šolskem letu
1976-	77 pa jih je bilo 25.078 ali 11,5% in v celodnevno šolo 6.902 ali 3,5 %. Skupno je bilo v obe obliki vključenih torej 31.980 učencev ali 15,0% vse osnovnošolske mladine.
Če sem nakazal pozitivne dosežke v razvoju osnovne šole v zadnjih desetih letih, ki so vsekakor vidni, pa s tem ne menim, da so odpravljeni že vsi problemi, da ni težav, pomanjkljivosti in slabosti. Nikakor ne. Skrb za kakovost družbeno angažirane enotne osnovne šole, ki bo na načelih demokratičnosti še nadalje ustvarjala enakopravne možnosti vzgojnoizobraževalnega dela za celotno mlado generacijo ne glede na to, v kakšnem socialnem in družbenoekonomskem okolju le-ta živi, bo tudi v prihodnje pomembna naloga celotne družbene skupnosti. Zato tudi reforme vzgojnoizobraževalnega sistema ne štejem za enkraten, domišljen in dokončno izdelan mehanizem, temveč kot trajen, nepretrgan proces, kot nenehno izboljševanje vsebinskih, peda-goško-didaktičnih,_ družbenoekonomskih, samoupravnih in organizacijskih komponent, ki prispevajo k nadaljnjim kvalitativnim razsežnostim ustvarjalnih, socialistično mislečih in delujočih osebnosti.
Kakšno je današnje stanje v našem osnovnem šolstvu glede
Poklicna vzgoja
Zadnje čase zelo veliko govorimo o poklicnem usmerjanju in usmerjenem izobraževanju, ki sta dobila svoje mesto tudi na X. kongresu ZKJ in VII. kongresu ZKS, premalo pa smo pozorni na poklicno vzgojo, ki je temelj vsemu.
Nujnost poklicne vzgoje je uzakonjena v 18. členu zakona o osnovni šoli, ki se glasi:
»Osnovna šola spremlja razvoj učencev, jih seznanja z značilnostmi posameznih vrst šol in poklicev ter svetuje učencem in staršem pri izbiri šole ali poklica, upoštevajoč pri tem nagnjenja in sposobnosti učencev in družbene potrebe ter pri tem sodeluje s Skupnostjo za zaposlovanje — s službo za poklicno usmerjanje
itd.«
Poklicna vzgoja ni predmet, ampak neločljiv sestavni del vzgojnoizobraževalnega procesa. Po domače bi reki, da ob podajanju učne snovi seznanjamo učence z različnimi poklici, njihovimi zahtevami, družbenimi potrebami in možnostmi šolanja.
Tudi naš hiter in dinamični razvoj gospodarstva in družbenih služb postavlja pred osnovno šolo zahtevo po globlji in sistematični poklicni vzgoji učencev, da se bodo laže in uspešno odločili za poklic ali šolo v skladu s svojimi sposobnostmi in z družbenimi potrebami.
Poklicna vzgoja, vtkana v pouk, je lahko imenitno poživilo predmetaj učence motivira za boljše delo v šoli, pa tudi za ocenjevanje lastnih sposobnosti in nagnjenj. Na kratko lahko rečemo: »S spoznavanjem svetov dela motiviramo učence za boljše delo.«
Poglejmo, kako je s poklicno vzgojo po naših osnovnih šolah. V nižjih razredih veliko opravimo, zlasti pri spoznavanju narave in družbe. V višjih razredih, ko je potreba po poklicni vzgoji še mnogo večja, pa lahko govorimo le o posamičnih poskusih posameznikov, ki so spoznali, da je poklicna vzgoja poživilo za predmet, saj učence motivira, šolsko snov pa konkretno povezuje z življenjem.
in izobraževanja z združenim delom, v večji koherentnosti med vsebino vzgojno-izobraževal-nega dela in opravljanjem poklica, v poglabljanju samoupravnih odnosov tako znotraj vzgojnoizobraževalnega dela kot tudi v svobodni menjavi dela z delovnimi organizacijami, predvsem pa tudi v aktivnejših oblikah usvajanja znanja in vrednot, ki so potrebne za osebnostno rast in prihodnje poklicno delo.
Temeljne funkcije osnovne šole bodo v odnosu do usmerjenega izobraževanja ostale nespremenjene, to se pravi, da naj bi osnovna šola tudi poslej dajala učencem solidno osnovno vzgojo in izobrazbo, kar pa ne pomeni, da ne bo izpopolnila in dogradila posameznih vsebinskih kompleksov, ki bi morali biti bolje uglašeni z usmerjenim izobraževanjem.
Kaj menite o dosežkih celodnevne osnovne šole glede na trenutne kadrovske in finančne zmogljivosti v SR Sloveniji?
Rezultati dela celodnevne šole so prav gotovo opravičili večja vlaganja v takšno obliko vzgojnoizobraževalnega dela. Trenutno še nimamo ne kadrovskih in ne materialnih zmogljivosti, da bi lahko v širšem obsegu razvijali celodnevne osnovne šole. Vsekakor pa bi morale tako vzgojnoizobraževalne organizacije kot tudi družbeno politične skupnosti in organizacije združenega dela ob aktivnem sodelovanju staršev s samoupravnimi dogovori intenzivneje pripravljati in načrtovati kadrovske, finančne in materialne možnosti za prehod na to obliko dela in življenja osnovnih šol. Dosedanji razvoj na tem področju kaže, da družbeni interes in interes
staršev močno sovpadata. Za vključitev 3,5 % celotne osnovnošolske populacije, kolikor jih je bilo ob koncu preteklega šolskega leta v celoilnevnih osnovnih šolah, je pri razvoju podaljšanega bivanja preteklo 6 let, pri celodnevni osnovni šoli pa dve leti in pol.
Bi nam lahko povedali, kakšne bodo nadaljnje spremembe na poti prihodnjega razvoja osnovne šole?
Vsekakor take, da bodo najustrezneje razvijale sposobnosti in lastnosti, ki naj bi jih imeli ljudje, ki bodo živeli v dobi postindustrijske, tehnično razvite in samoupravno delujoče socialistične družbe. Doseči bo treba, da bomo bolj zgodaj vključevali otroke v osnovno šolo, poglobiti politehnično in delovno vzgojo in razvijati take oblike in metode vzgojnoizobraževalnega dela, ki bodo kar najbolj izkoristile intelektualne sposobnosti posameznikov. Dela je še ogromno za sedanje in prihodnje generacije. Napredovali pa bomo toliko hitreje, kolikor intenzivneje bomo vzporedno razvijali in v to delo vtkali znanstvenoraziskovalno dejavnost.
Če bi primerjali naše osnovno šolstvo z osnovnim šolstvom drugod po Evropi, kaj bi nam rekli?
Vprašanje je prezahtevno in nanj ne bi znal odgovoriti. Primerjati in presojati šolstvo samo po vnanjih vtisih ali po posameznih podatkih, četudi kvanti-ficiranih (npr. učni uspehi ipd.) je nedopustno in problematično. Mislim pa, da se glede vsebine učnih načrtov, sistemske organiziranosti, vzgojnoizobraževalnih smotrov, peclagoških zahtev in normativov ter glede gradnje novih šol, nimamo česa sramovati.
Vprašanja: TEA DOMINKO
spodbuda za boljše delo
Šola postaja tako manj »šolska«, kar je pomembno za učno snov pa tudi za poklicno razgledanost, ki je učencem tako zelo potrebna, da se bodo laže pametno odločili.
Odločiti se za poklic pri tej starosti ni lahka stvar, veliko laže tudi ne bo, ko bo usmerjeno izobraževanje povsem zaživelo. To pomeni, da bo tudi takrat še vedno osnovna šola dolžna temeljito pripraviti »teren« za ustrezno odločitev in usmeritev. Že osnovna šola mora torej ustvariti nagnjenja in interese ter učence seznanjati z družbenimi potrebami. To pa je odgovorna naloga, ki je brez sistematične poklicne vzgoje ni moč uresničiti-
Ali imamo v osnovni šoli možnosti za poklicno vzgojo? Da, teh je zelo veliko. Učni načrt nam daje nešteto priložnost za to, da vpletamo poklicno vzgojo v pouk. Potrebna nam je le prava mera in pravilna pot, da o pravem času in primerni snovi vpletemo v pouk poklicno vzgojo.
Tako popestrimo učno snov, učencem približamo življenje in delo ljudi in jih tako navajamo, da razmišljajo o svojih nagnjenjih in sposobnostih.
Vsi predmeti v osnovni šoli so lahko zanimivi za poklicno vzgojo, eni bolj, drugi manj. Najbolj zanimiva je vsekakor tehnična vzgoja, za katero lahko trdim, da prav vsako uro in ob vsaki snovi daje možnost za poklicno vzgojo, ko učitelj lahko omeni poklic ali ga učencem na kratko predstavi.
Za poklicno vzgojo veljajo v glavnem ista splošna in didaktična načela kot za vzgojo v celoti. Ta načela pa dobijo na odročju poklicne vzgoje še poseben pomen. Omenim naj le načelo postopnosti, ki zahteva, da mora poklicna vzgoja organsko in kontinuirano rasti iz otrokovih razvojnih potreb, želja in zanimanj. Graditi mora na otrokovem že pridobljenem znanju, izhajati iz njegovih vsakdanjih izkušenj v njegovem neposrednem okolju ter postopoma prodirati v globino in širino.
Zato bomo v 1. razredu govorili le KAJ kdo dela, v 2. razredu KAJ in KJE dela, v 3. razredu KAJ dela, KJE dela, S čim (orodje, priprave). V 4. razredu pa KAJ dela, KJE dela? S čim dela? Za koga dela in katero znanje potrebuje za to delo. Seveda, zelo preprosto. Do konca nižje stopnje osnovne šole naj učenci spoznajo, da za poklic ni dovolj le veselje, temveč so potrebne tudi sposobnosti, znanje in volja do dela (urar ne more biti tisti, ki ima velike in okorne roke, mehanik ne, če slabo sliši, učitelj ne, če nima rad otrok in dela z ljudmi).
Od 5. razreda dalje postopoma pridemo do vseh faz, ki so potrebne za obdelavo poklica, kot so: Kaj dela? Kje dela? S čim dela? Za koga dela? Zahteve poklica, izobraževanje.
Velika škoda za poklicno vzgojo je v tem, da na naših kadrovskih šolah ne govorijo o poklicni vzgoji; to vsekakor otežuje delo učiteljev pri tej tako pomembni vzgoji komponenti.
Prav zaradi tega smo se na našem območju (ki ga pokrivata Skupnost za zaposlovanje Gorica in Zavod SRS za šolstvo — organizacijska enota Nova Gorica) odločili za hospitacije v višjih razredih, kjer smo učiteljem konkretno pokazali, kako je mogoče poklicno vzgojo vtkati v pouk brez škode za zgradbo učne ure. Nasprotno, poklicna vzgoja, vtkana v pouk, je bila dobro poživilo. Učenci imajo take ure radi in zelo sodelujejo. Poklicni vzgoji je bilo namenjeno 5 do 7 minut, enkrat pa 15 minut (pri blok uri), ko je bil sistematično in podrobno obdelan poklic oficirja JLA.
Končni namen poklicne vzgoje in poklicnega usmerjanja je, da ustvarimo osnovnošolskim absolventom najustreznejše možnosti za zrelo, samostojno in premišljeno izbiro poklica ali šolanja ob sodelovanju domače osnovne šole in Skupnosti za zaposlovanje. To pa lahko dosežemo le, če bodo učenci spoznali čimveč poklicev, zvedeli, katere poklice najbolj rabimo in kakšna je pot do poklica. MILENKO VODOPIVEC
čim bolje se bomo pOZn9li

Občinska izobraževalna skupnost Litija
Novosti so trd oreh
Negotovost
/	N
V litijski občinski izobraževalni skupnosti imajo veliko takih težav, s kakršnimi imajo opraviti drugje le malokdaj ali pa jih sploh ne poznajo. Vse te posebnosti so posledica zemljepisne lege te občine in njene površinske razvejanosti. Ob treh matičnih šolah imajo kar 13 podružničnih šol z učenci od L do 4. razreda in eno osemletno podružnično šolo. Skupaj obiskuje pouk v vseh 17 šolah 2250 otrok. V kakšnih razmerah delajo?
Mitja Nastran, predsednik skupščine občinske izobraževalne skupnosti, pravi, da so se delovne razmere na šolah sicer izboljšale, kljub temu pa so v n ji-hovi občini še vedno štirje oddelki s trojno kombinacijo, 21 oddelkov je z dvojno kombinacijo, le 11 pa je čistih oddelkov na podružničnih šolah. V preteklih letih so tudi organizirali prevoz
Ustrezno pozornost posvečajo tudi izobraževanju učiteljev ob delu, čeprav je teža te dejavnosti prešla predvsem na šolske kolektive. Radi bi jim bolj pomagali, pa je izobraževalna skupnost v resnih denarnih težavah. Zakaj?
350, 380, 410 MILIJONOV
Litijska izobraževalna skupnost je med tistimi, ki prejemajo
SRS za plan zmanjšala občinski izobraževalni skupnosti vsoto solidarnostnih sredstev za 2,17 milijona: To je povzročilo litijski skupnosti resne težave. Delavci so se opredelili za program občinske izobraževalne skupnosti v vrednosti 350 milijonov dinarjev, sedaj pa so morali dogovorjeni program zelo skrčiti.
Rešitev? Izobraževalna skupnost je vzpostavila stike z vsemi odgovornimi v občini in pri republiški izobraževalni skupnosti. Ustrezen odgovor je zahtevala tudi od Zavoda SRS za planiranje. Novi izračuni namreč kažejo, da uresničena' skupna sredstva za osebne dohodke niso znašala 410 milijonov din, ampak 380 milijonov din... Doslej še niso prejeli odgovora.
Mineva že deveti mesec letošnjega leta, v litijski izobraževalni skupnosti pa zaradi nenatančnih podatkov Zavoda SR Slovenije za planiranje ne vedo, kolikšna solidarnostna sredstva lahko pričakujejo od republiške izobraževalne skupnosti. Res je, da niti Litijčanom niti republiki ne bo lahko »na hitro« najti enega ali dveh milijonov dinarjev.
STANDARDI IN NORMATIVI
Letos se nam je prvič posrečilo organizirati šolo v naravi za učence petega razreda litijske osnovne šole. S sodelovanjem skupnosti otroškega varstva in ostalih samoupravnih skupnosti nam je uspelo urediti svoj paviljon na Debelem rtiču. V njem je bilo v šoli v naravi 150 otrok. Prihodnje leto se jim bodo priključili tudi učenci z drugih šol; Mira Kastelic, tajnik OIS Litija
učencev višjih razredov v matične šole. S tem imajo precej težav, saj plačajo letno za prevoze učencev s svojimi vozili, avtobusi in vlaki več kot dva milijona din. Najhuje je to, ker je treba plačeviiti prevoze po gospodarskih cenah. Vozi se nad 60 odstotkov otrok.
PREŠIBKA SPODBUDA
— Kako privabiti na podružnične šole učitelje, je vprašanje, s katerim si tudi pri litijski izobraževalni skupnosti resno belimo glavo — je poudarila tajnica izobraževalne skupnosti Mira Kastelic. Učitelji na desetih podružničnih šolah dobivajo dodatek za težko delovno mesto od 550 do 1400 din mesečno. Nekaterim so v preteklih letih priskrbeli tudi stanovanja. Zgradili in obnovili so nekaj zgradb podružničnih šol, videti pa je, da je vse to prešibka spodbuda. Na razpisana delovna mesta v podružničnih šolah še vedno ni prijav.
Kadrovske težave skušajo reševati z ustrezno štipendi jsko politiko. Letos prejema štipendije za tiste učitelje, ki jih nujno potrebujejo, okrog šestdeset deklet in fantov. Upajo, da osip med štipendisti ne bo večji kot dose-daj, predvsem pa žele, da bi sosednje občine prenehale »krasti« učitelje.
denar iz solidarnostnih sredstev. Lani so dobili 5,3 milijona din. Letos so predvidevali, da bodo dobili 5,55 milijona din. Toda... Zavod SR Slovenije za planiranje je izračunal, da so bila uresničena skupna sredstva za osebne dohodke v litijski občini lani 40 milijonov dinarjev. Izobraževalni skupnosti SR Slovenije pa je bil predložen prvoten načrt, da bodo skupna sredstva znašala 350 milijonov din. Republiška izobraževalna skupnost je zaradi teh podatkov Zavoda
Normativi za plačevanje prevozov otrok, amortizacijo nepremičnin in oskrbovanje šolskih prostorov povzročajo precejšnje težave občinskim izobraževalnim skupnostim. Tudi litijski. Nastajajo precejšnje razlike v vsoti dovoljenih sredstev po normativih in po potrebah. Zaradi nove zgradbe osnovne šole na Graških Dobravah nad Litijo morajo po dodatnem programu zbrati kar 0,80 milijona din za amortizacijo te šole. Menijo, da bi morali pri izobraževalni skupnosti uporabljati enako določilo za amortizacijo kot pri drugih skupnostih, in sicer: »Amortizacija v višini z zakonom predpisanih minimalnih stopenj«, brez časovne opredelitve.
Prav tako ne morejo razumeti.
Naša delegacija v skupščini republiške izobraževalne skupnosti pogosto postavlja delegatska vprašanja. Osnovna težava je v tem, kako najti ustrezno razmerje med občinskimi izobraževalnimi skupnostmi, ki prispevajo solidarnostna sredstva in onimi, ki jih prejemajo. Zato tudi laže razumemo pomanjkljivosti sedanjih normativov in standardov; Mitja Nastran, predsednik skupščine OIS Litija
V preteklih letih so v litijski občini zgradili nekaj novih osnovnih šol Litija, Štangarske poljane (na sliki), Konjščica.nekatere stavbe pa so obnovili. S tem so se močno izboljšale možnosti za pouk. Tudi v prihodnjih letih bodo dobile nekatere šole prizidke z učilnicami, telovadnicami in športna igrišča.
da šolske svetovalne službe niso vključene v enotni program, saj si danes ne moremo predstavljati dobrega pouka in sprotnega reševanja težav učencev brez teh strokovnih sodelavcev.
Tudi pri oskrbovalnih delih na šolah je vse preveč upoštevana stara šolska zgradba, ki jo je že v mnogih krajih zamenjala nova, prostornejša, s sodobnimi ogrevalnimi napravami. Taka zahteva tudi več denarja za obratovanje kot prejšnja. Razumljivo je, da bi bilo treba v standardih upoštevati razvoj, ki je bil v preteklih letih dosežen na tem področju.
STANE JESENOVEC
Osnovna šola Borovnica. V 16 oddelkih 430 učencev. Višji razredi imajo pouk zjutraj, nižji popoldan. Na šoli so štirje oddelki podaljšanega bivanja. Podaljšano bivanje so uvedli že v šolskem letu 1963—64. Zakaj so na borovniški šoli tako zgodaj uvedli tako obliko dela? Ali imajo v podaljšanem bivanju prednost učenci nižjih ali višjih razredov? Kako vpliva podaljšano bivanje na učni uspeh? Ta in še mnoga druga vprašanja smo zastavili ravnatelju Stanetu Novačanu, domačinu, ki je pred osmimi leti prevzel dolžnosti ravnatelja na borovniški osnovni šoli.
— V štirih oddelkih podaljšanega bivanja so otroci iz vseh osmih razredov. Prednost imajo tisti iz višjih razredov. To obliko dela smo uvedli tako zgodaj zato, ker smo želeli pomagati tistim fantom in dekletom, ki imajo vzgojne in učne težave. Te so največkrat posledice domačih razmer. Kljub izboljšanemu materialnemu stanju dfužin je vedno več vedenjsko motenih otrok. Starši se vse manj zanimajo za otroke. Za take učence in učenke z naše šole so najprej odprta vrata v oddelke podaljšanega bivanja. Zaradi tako odgovorne naloge, ki smo si jo zadali, tudi ne dovolimo, da bi bilo v oddelku nad 25 otrok.
Vzgojno motenim otrokom smo pravočasno pomagali — zato se je osip zelo zmanjšal — in večino teh otrok napotili na pravo življenjsko pot.
Na območju vašega šolskega okoliša se je v zadnjih letih zelo spremenila socialna sestava prebivalstva. Imate tudi srečo, da je med učenci zelo malo vozačev.
Večino krožkov vodijo naši učitelji, za vodenje gasilcev, ša-histov, gimnastične skupine šolskega društva in planincev
samoprispevek, s katerim naj bi rešili večino prostorskih težav v občini. Pri nas bi dobili prizidek z vsemi potrebnimi prostori (telovadnica, jedilnica, kuhinja), ki bi omogočili enoizmenski pouk za 16 oddelkov. Ker je finančni načrt temeljil na znatnem deležu posojil se razmere še niso izboljšale. Pričakujemo, da bo mogoče naše prostorske probleme določneje reševati jeseni leta 1978.
Na šoli združuje delo 35 delavcev. Šolsko leto ste začeli z nekaterimi težavami. Kako ste se lotili reševanja?
Osnovna šola v Borovnici. V prihodnjih letih bo dobila prizidek, ki bo večji od sedanje šolske zgradbe. V njem bodo telovadnica, kuhinja, jedilnica, kabineti, večnamenski skupni prostor. To bo omogočilo uvedbo enoizmenskega pouka
Modelarji-člani tehničnega krožka iz vzgojnega zavoda F. Milčinski v Smledniku s svojim mentorjem Mihom Pajkom bodo preizkusili svoje modele na Savi
Vam to omogoča bogato razvito zunajšolsko dejavnost?
— Socialna sestava prebivalstva se je v zadnjih letih neverjetno spremenila. K temu je največ pripomogla izgradnja dveh tovarniških obratov v Borovnici, temeljnih organizacij združenega dela, ki imata tudi veliko razumevanje za naše>de!o. Sedaj je med starši naših učencev 290 delavcev, 46 kmetov, 70 uslužbencev, 6 upokojencev in 15 obrtnikov. Med vsemi učenci imamo le 25 vozačev,vsi drugi otroci lahko prihitijo v šolo peš ali s kolesom.
Zunajšolsko življenje je res kar pestro. Imamo šolsko knjižnico z več kot deset tisoč knjigami; tri literarne krožke, med katerimi dela najbolj redno in načrtno tisti, ki ga vodi Marija Dretnik; dva pevska zbora, tam-buraški orkester, gasilsko pionirsko skupino, gospodinjski krožek, plesne vaje itn. Večino šolarjev si prisluži Cankarjevo bralno značko, zelo delavni so tudi v pionirskem odredu Borovniške čete.
Najslabše možnosti za delo imajo člani šolskega športnega društva. Gostujejo v krajevni telovadnici TVD.Partizan, saj šola nima telovadnice, niti večjega skupnega večnamenskega prostora.
imamo zunanje sodelavce. Te je težko dobiti.
— Temelji borovniške šole so bili zgrajeni leta 1876. Kasneje je bilo k njej prizidanih in nadzidanih precej prostorov. Šolsko kuhinjo, jedilnico in delavnico za tehnični pouk ste uredili v nekdanji drvarnici. Kakšni so obeti za to, da bi pridobili prepotrebne večnamenske prostore in nekatere učilnice?
— Leta 1973 je bil uveden
— Naši otroci zahtevajo v razredu »celega« človeka. To je ob izraziti preobremenjenosti učiteljic, na šoli sta le dva učitelja, naloga, ki je lahko uresničujemo le z izjemnimi napori. Torej, če hočemo imeti »celega« učitelja — k temu dodajmo še prekomerno zaposlenost večine učiteljic zaradi porodniške ali bolniške odsotnosti kolegic, močno samoupravno angažiranost, saj imamo na šoli kar 25 stalnih in občasnih komisij in odborov in delegacij. Za nas je samoupravno preoblikovanje izredno trd oreh. Pozdravljamo novosti, tako na področju stroke kot samouprave, toda te naj bodo obdelane, preizkušene na ustreznih vzorcih. Vsi zahtevajo od nas, naj uveljavljamo v šolah določila zakona o združenem delu, malokdo pa nam da za to določne, oprijemljive napotke. Tudi mi vemo načelno, kaj je treba narediti (npr. samoupravni sporazum o delitvi dohodka in osebnih dohodkov), ne vemo pa, kako to narediti, kako najti določne rešitve ali znana dejstva prenesti v ustrezna merila, v pravnoeko-nomski jezik.
Zato menimo, da je sedanji način nagrajevanja učiteljev prizadel vse po vrsti, saj ne upošteva niti najbolj temeljnih dosedanjih izkušenj.	g j
Od 33 delavcev na osnovni šoli Borovnica je bilo pet učiteljic na porodniškem, dve pa na bolezenskem dopustu. Z izrednim naporom vseh učiteljic se jim je posrečilo ohraniti nemoten pouk
tem bolje bomo delal L _
STRAN 5
Po svetu
Tri dragocenosti: kultura, znanje, umetnost
Če hočemo natančneje opredeliti odnos Poljakov od vzgoje in izobraževanja, moramo poiskati temelj v njihovem odnosu do kulture nasploh. Kultura, znanje in umetnost jim pomenijo največje dosežke človekovega dela in najplemenitejši užitek, ki ga skušajo dati (več ali manj) vsakomur. Mesec maj — čas oživljanja narave — je pri njih tudi mesec knjige. Kulturne prireditve se vrstijo po večjih in manjših krajih. V Varšavi je na obsežnem prostoru okrog palače kulture knjižni sejem na prostem. Tam prodajajo vse založbe stare in nove knjige. Prodajajo pa tudi posamezniki — kot na tržnici — in redke znamenitosti ter vedre zanimivosti menjavajo lastnike. Morda samo do prihodnjega leta. Mogoče za dlje. Kdor prvič obišče ta sejem, se mu zazdi, da se na Poljskem vsi zanimajo za knjige, toliko je ljudi (in knjige niso drage). — V vseh večjih krajih imajo gledališča — velika in vedno polna. Dovršenost poljskih igralcev je znana. Tudi muzeji so obiskani tako, kot da hoče vse ljudstvo spoznati svojo bridko in slavno zgodovino; ta naj jim bo opora za naprej. O ljubezni do glasbe in o poljskih glasbenikih^ vemo tudi pri nas marsikaj. (Želazovva WoIa, kjer
Še malo — in ulice študentske četrti Krakova bodo zaprte za promet. Začenja se študentski festival. (Foto: N. Maurer)
vu) zapr(ejo za promet. Študentje olepšajo ulice z napisi, s cvetjem in trakovi. Vso noč se vrstijo prireditve in zabave. V Krakovu je danes 13 visokih šol s 65.000 študenti. (Imajo poseben oddelek slovenistike in Naši razgledi so letos že poročali o njihovih seminarskih nalogah iz slovenske literature.) Vse to priča, da je vzgoja mladega rodu lepo in osrečujoče poslanstvo. UČITELJEV SLUŽBENO PRAVNI POLOŽAJ
Če gledamo položaj poljskega učitelja skozi »denarno lečo«, potem je jasno, da so naši učitelji mnogo na boljšem: zaslužek je višji, mnogo učiteljev si gradi hiše, da o avtomobilih niti ne govorimo. To so potreba in ne več razkošje. Nekateri imajo tudi že počitniške hišice ali možnost, da letni dopust zares lepo preživijo. Naše razmere so nam znane.
Vsakdo, ki strokovno proučuje poljsko šolstvo, pa lahko ugotovi, da imajo tam učitelji poseben položaj. Učiteljski poklic spada med redke, ki so prejeli tako imenovani »profesionalni stalež«; ta daje tudi posebne pravice. Leta 1972 je bila sprejeta Listina učiteljevih pravic in dolžnosti, dve leti kasneje pa potrjena s kodeksom dela, najpomembnejšim aktom na področju zakonodaje.
Kaj je odločilo, da dobi učiteljski poklic tako izjemno mesto? V listini med drugim piše: »Ljudska republika Poljska posveča posebno pozornost učiteljem, kajti v njihovih rokah je vzgoja ljudstva. Učitelj uresničuje socialistične ideale vodilne narodove moči — združene poljske delavske partije — na področju oblikovanja zavesti mladega rodu v odnosu do domovine in drugih narodov. Ljudska republika, ki deluje v imenu ljudstva, je zaupala učiteljem vzgojo mladih rodov, ki bodo odločali o socialistični prihodnosti dežele.«
Med učiteljevimi dolžnostmi so: vzgajanje v socialističnem duhu, pravičnost in bratstvo vseh delovnih ljudi, ljubezen in spoštovanje do dela, čut odgovornosti in družbene discipline, sposobnost vključevanja v razvoj gospodarstva, kulture in družbenega življenja. Učni programi so
Arhitektura središča stare Varšave je po obnovitvi taka,kot je bila nekdaj. (Foto: N. Maurer)
je pokopan Chopin, je sočasno glasbeni muzej in prizorišče stalnih koncertov; ob nedeljah in praznikih vozijo tja posebni avtobusi. Po kulturnem okolju je Poljska med najlepše urejenimi deželami: prostovoljne zbiralne akcije za obnovo starih (ali med vojno porušenih) zgradb so za ljudi nekaj lepega; parki zavzemajo v mestih tolikšne površine, da so videti nova naselja kot nekakšni sateliti prvotnih mest. In vse to ljudje z radostjo uživajo.
Ob vsem tem je razumljiv tudi odnos do šolstva: to ni le obvezna vzgoja in izobraževanje mladega rodu, pač pa enkratna priložnost, da mladino usposobijo za delo, za proizvodnjo —- ki je temelj kulture — hkrati pa jo vzgojijo tudi za uživalce in soustvarjalce posameznih kulturnih zvrsti. Med takšne sodi na primer tudi študentski festival v Krakovu, na dan 12. maja letaT364 je bila tu ustanovljena univerza. Vso četrt
okrog stare univerzitetne zgradbe (v njej j© tudi soba Iva Andrica, ki je študiral v Krako-
temelj dela v šoli; poleg tega naj učitelj navaja učence k samostojnemu izobraževanju, sodelovanju na kulturnem področju. Lahko bi rekli: delo in kultura—-sta temeljni komponenti vzgoje.
Z večanjem zahtev v šoli raste tudi potreba po večjih kvalifikacijah učiteljev. Strokovno in pedagoško znanje prejmejo učitelji v višjih pedagoških šolah — ali v tečajih, ki jih je odobril minister za prosveto. Stopnja izobrazbe in delovna doba sta osnova za učiteljsko plačo. Učitelj avtomatično napreduje v višji plačilni
razred — vsake 4 leta (razen če ni kaznovan ali slabo ocenjen, kar zadrži napredovanje); najvišja postavka je za 24 let dela. (V prosveti namreč velja, da smejo iti učiteljice v pokoj z 20 leti službe in 55 leti starosti; učitelji pa s 25 leti službe in 60 leti starosti.) Posebne dodatke prejmejo učitelji za funkcije, težke delovne razmere ali visoko strokovno sposobnost.
Posebne nazive in odlikovanja imajo za področje prosvete natanko obdelane. Vedno jim sledijo tudi denarne ugodnosti. Častni naziv je »Zaslužni učitelj Ljudske republike Poljske«; prejmejo ga zaslužni pedagogi za dolgoletno delo. (Ti imajo pravico do 25 % večje pokojnine.) Strokovne nazive, kot so diplomirani učitelj ali diplomirani vzgojitelj, lahko prejmejo učitelji, ki so zadostili vsem kvalifikacijskim potrebam, imajo najmanj tri leta službe in najmanj oceno prav dobro. Za vestno delo dodeljujejo tudi državna odlikovanja: za 20-letno delo dobijo učitelji zlati križ za zasluge; profesorji pa red preporoda Poljske. (Odlikovanjem sledijo tudi denarne nagrade.) Vse to naštevam
—	ne zaradi primerjave, pač pa zaradi odnosa družbe do učitelja
—	in iz tega izhajajočega odnosa učiteljev do lastnega poklica in vzgojnoizobraževalnega dela. Naj omenim še to, da imajo učitelji 50-odstotni popust na železnicah, pravico do brezplačnega stanovanja in kurjave v krajih z manj kot 2.000 prebivalci (to je bilo včasih tudi pri nas), pravico do plačanega dopusta za nadaljnje izpopolnjevanje. Le redko se zgodi, da učitelji zapustijo svoj poklic.
14. OKTOBER
—	DAN UČITELJEV
Tega dne je bila leta 1773 ustanovljena komisija za ljudsko izobraževanje — prva posvetna vzgojnoizobraževalna ustanova v Evropi. Poljski učitelji slavijo ta dan kot svoj praznik.
Za praznične dni, za čim boljše delovne razmere, za možnosti napredovanja si posebej prizadeva njihov sindikat — Zveza poljskih učiteljev. Ta išče povezavo s sindikati drugih držav, v želji, da bi našel čim /eč stičnih točk in izboljšal položaj svojih članov. (Kar 80% je učiteljic — zato želijo za učiteljski poklic pridobiti več moških.) Posebno pomemben je dodatni študij učiteljev zavoljo šolske reforme (ženske do 35. leta in moški do 40. leta morajo dodatno študirati.) Zdaj je na dodatnem občasnem študiju 70.000 učiteljev; čaka jih še 120.000. Kako ustvariti dobre možnosti za študij — ne da bi zmedli delo v šolah? To je skoraj nerešljiv problem. Skrajšujejo študijske dopuste učiteljem. Včasih pa gotovo tudi šolske ure trpijo zaradi študijske obremenitve. Nekdo mora plačati napredek.
Sindikat organizira tečaje, prenočišča in hrano v domovih Zveze poljskih učiteljev, skrbi pa tudi za izhajanje priročnikov. Kolikor le zmore v zasedbi 64 poklicnih sindikalnih delavcev v centrali in 63 plačanih v vojvodstvih. Uresničiti želijo načelo, da bi imeli na 1.000 učiteljev enega poklicnega sindikalnega delavca. Potem bi lahko izboljšali organizacijo pomoči pri študiju in delu ter mednarodno povezavo učiteljev in njihovih prizadevanj za napredek šolstva.
NEŽA MAURER
V VVilanovu, nekdanjem kraljevem dvorcu, zdaj enem največjih zgodovinskih muzejev blizu Varšave, poživljajo kamnite ograje igrivi prizori iz otroškega življenja.
Jugoslovanski učitelji na tujem
JOVANKA NOUSSAIR, AVSTRALIJA
BITI JUGOSLOVAN JE POSTALO LEPŠE
Daljna Avstralija je postala za mnoge naše rojake »obljubljena dežela«, ki daje delo in zaslužek, ekonomsko varnost in možnost za vrnitev v rojstni kraj, kjer močni dolar omogoča bolj mirno Življenje. Toda, tam se je treba znajti, treba je odpraviti številne ovire, premagati lastne zablode in tradicije. Mnogo tega odvreči in še več naučiti. Sicer postane človek, čeprav ima delovno mesto in stanovanje, nesrečen in nezadovoljen.
Jovanka Noussair, Avstralija
In vendarle sta šolanje otrok in njihov uspeh prva skrb teh ljudi, ki so se odpravili na daljno pot.
Jovanka Noussair, doma iz Zemuna, živi že pet let v Avstraliji, prej pa je prebivala v Kanadi. Potem ko je končala višjo medicinsko šolo, se je poročila z Egipčanom, profesorjem matematike, ki predava sedaj na univerzi v Sydneyu. Kasneje je študirala sociologijo in psihologijo ter se prijavila na razpisano delovno mesto v avstralskem ministrstvu za socialno skrbstvo, kjer so potrebovali človeka za pomoč našim rojakom.
Jovanka je kaj kmalu spoznala težave in travme mladih priseljencev iz Jugoslavije. Odločno, z veliko zanosa in ljubezni jih je začela zbirati in organizirati. Pri tem si je pridobila njihovo zaupanje in vdanost — iz tega pa se je rodila zamisel o organizaciji šole za otroke naših delavcev.
Na letošnjem seminarju v Beličih je Jovanka sodelovala v razpravi, marsikaj predlagala in kot sogovornica novinarjem povedala zanimive podrobnosti o tem, kako se ji je posrečilo — skoraj sami — organizirati » Vugo slav Etnic School« v Sydneyu.
— Najprej smo začeli zbirati naše ljudi. Potem smo ustanovili klub Jugoslovanov v Sydneyu. Postala sem predsednica tega kluba. Pripravili smo statut in delovni načrt sekcije, v sekcijah pa razvili več dejavnosti; našim ljudem smo pomagali, da bi se lahko čim bolje znašli, da bi se laže naučili tujega jezika, razvijali smo razne oblike socialnega dela, odprli informativno središče in tako veliko prispevali k organiziranju naših delavcev.
Take klube in središča imajo tudi Italijani in Grki, deloma jih celo financirajo vlade teh dežel. Mi smo morali narediti vse sami —tako, z navdušenjem. In posrečilo se nam je. Ljudje so iskali pri nas nasvetov in mi smo jim pomagali.
Spoznala sem, da ljudje izgubljajo identiteto, da se porajajo nasprotja med starši in otroki, da nastaja iz Bogdana Bob, iz Milana Mike, iz Jovana John. Raznarodovanje v najhujšem pomenu besede. Starši velikokrat niso niti vedeli,, kako se jim učijo otroci v avstralski šoli —pač zato, ker niso znali jezika in se niso mogli pogovarjati z ravnateljstvom.
Obiskovala sem šole in se srečala s temi Bogdani — Bobi, pripovedovala sem jim o njihovih čudovitih vaseh, o lepi deželi, iz katere so prišli, o hribih in morju, razvijala sem jim ljubezen do domovine, oni pa so spoznali, da sem z ministrstva, da je ravnatelj šok na moji strani; začeli so mi verjeti, postajali so bolj samozavestni in ponosni.
Ob takem delu se je rodila zamisel o ustanovitvi šole. Starši so nas že takoj v začetku podprli. Po seznamu iz treh šol sem razposlala 360 vabil in razložila namen sestanka: da organiziramo šolo v slovenskem, srbskem ali hrvaškem in madžarskem jeziku. Za albanščino nisem našla učitelja.
Na sestanek je prišlo 350 staršev. Bili so navdušeni, ravnatelj avstralske šole, veliki humanist in zanesenjak DOUGLAS MAR-CIN nam je odprl vrata šole. Uči! se je celo našega jezika, zato je pozdravil sestanek z besedami: »Dobro veče, dobro došli. Ja samo toliko znam vašeg lijepog jezika.«
Dogovorili smo se, da bo šola delala enkrat tedensko po tri ure in da se bomo učili materinščine, Zgodovine in zemljepisa ter ohranjali kulturo in tradicijo naših narodov. Starši so se strinjali, da bodo sami financirali pouk (50 centov na uro za vsakega otroka.) Našli smo učitelje, ki so zaposleni v avstralskih tovarnah. Ob sobotah so spet postali učitelji...«
Z velikim navdušenjem je Jovanka pripovedovala, kako so dobili načrt od našega konzulata, kako se prek staršev in izseljenske matice zbirali prve učbenike od doma, kako so morah učitelje pripravljati za delo v razredu, jih učiti, da bodo učili pedagoško in opuščali navade , pridobljene v naši avtoritativni šoli. O tem, kako jih je ravnatelj sprejel z besedami: »Bodite otrokom prijatelji, igrajte se z njimi in pojte, ne bodite pa njihovi gospodarji,« o tem, kako so se znašli in prerasli v pravo šolo.
Dosežek takega dela je šola, v kateri je bilo lani 750 učencev od 7 do 14 let, ki ima 21 učiteljev in podporo avstralske šole, staršev in tudi avstralske oblasti.
»Ob koncu leta,« pripoveduje Jovanka, »smo razdelili spričevala in majhna darila, pripravili smo lep spored. Bilo je veliko veselja in ponosa. Biti Jugoslovan —je postalo lepše v tej daljni deželi, šolo pa smo dvignili na raven avstralske šole. To je navdušilo uradne kroge — o tem je govoril tudi predsednik Witlam — ministrstvo pa sedaj financira šolo kot eksperimentalno. Zanimivo je tudi to, da se 450 malih Avstralcev uči neobvezno našega jezika. Učijo sega izvrstno, imajo ga radi in se živo zanimajo za našo deželo in njeno kulturo.«
Jovanka Noussair je vesela, da bo naša dežela kmalu poslala v Avstralijo konzula za šolstvo. To bo precej olajšalo delo njej in drugim, ki delajo na tem odgovornem in zapletenem področju v deželi, ki je tako zelo daleč od nas in ima toliko posebnosti.
MILUTIN MIRKOVIČ, AVSTRIJA
DIPLOMA VIZA ZA VRNITEV V DOMOVINO
Milutin Milenkovič, doma iz vasi Stojanova blizu Ritme, je odšel na Dunaj z ženo poučevat otroke naših zdomcev. Oba delata v zelo težkih razmerah. Milutin poučuje 86 otrok, žena pa 74. Delata v petih šolah. Otroci so iz
Milutin Mirkovič, Dunaj
raznih republik. Največ jih je iz okolice Požarevca in Obrenovca, precej pa je tudi Romov. (Niti en otrok Romov ni brez pouka.)
Poleg dela v razredu je Milutin zelo dejaven tudi pri vodenju svobodnih dejavnosti, ki potekajo v naših klubih. Pravi, da tudi drugi naši učitelji, ki delajo na Dunaju (v tem mestu dela 20 učiteljev — 10 jih je, članov zveze komunistov, Milutin pa je sekretar organizacije) zavzeto sodelujejo v raznih oblikah dela z otroki.
— Imamo dramske, folklorne, recitatorske, likovne in druge sekcije. V njih se veliko dela, posebno pred prazniki. Delamo z otroki, z mladino in našimi delavci, ki nam veliko pomagajo. Zvesto nas spremljajo in nam dajejo, kar potrebujemo. Ob tem naj opozorim na odlično delo delavca Dragana Čuka, predsednika kluba Enotnostl v katerem smo s pomočjo učiteljev zbrali dva tisoč delavcev. Modernizirali smo prostore kluba, imamo kinematografsko dvorano, videokasete, svoj orkester, pripravljamo lepe prireditve, posebno dobro pa smo organizirali v vseh klubih proslavo Titovih jubilejev. Pripravili smo recital z naslovom: Kolikor nas je — toliko je ljubezni za Tita.
Ko smo ga vprašali, kako je z izobraževanjem naših delavcev, Milutin z odgovorom ni bil v zadregi. Dokazal je, da zelo dobro pozna to aktualno problematiko.
— Naši delavci se zelo zanimajo za izobraževanje.Šola za izobraževanje delavcev na Dunaju (spada k delavski univerzi v Novem Beogradu) ima 500 obiskovalcev. Nekateri končujejo osnovno šolo, drugi pa se šolajo za turizem in nekatere druge poklice. Mnogi delavci bi radi končali šole zagrebških šolskih centrov (Gostinski šolski center,» Birotehnika«, Kovinarski center »Prvomajska«), ker imajo ti centri različne smeri: za prometne tehnike, gostince, trgovsko stroko, kovinarske poklice, ekonomsko in upravno šolo itn.
Zavedajo se, da je diploma viza za vrnitev v domovino, zato želijo ob delu končati katero izmed šol, sami pa zagotavljajo materialne možnosti za zaposlitev v trgovini, gostinstvu, obrti in drugod. Odkar so izobraževalne ustanove podpisale dogovor in samoupravni sporazum o šolnini in drugih vprašanjih izobraževanja, je mnogo laže. Več je dela, manj konkurence, šolanje za delavce je cenejše in lažje, pa tudi vse bolj organizirano.
V vseh teh dejavnostih delajo naši učitelji. Zelo so zaposleni, svoje dolžnosti pa opravljajo res vestno.«
ALEKSANDER STANKOVIČ, SVETOVALEC ZA ŠOLSTVO PRI AMBASADI SFRJ V AVSTRIJI
VEDNO
BOLJŠI DOSEŽKI
V A vstriji je okrog devet tisoč šoloobveznih otrok, v rednih šolah te dežele jih je pet tisoč, dopolnilni pouk pa ima 2.539 učencev ali 50,78 odstotkov učencev avstrijskih šol. Pouču je jih 4 0 učiteljev, in sicer 33 stalnih in 7 honorarnih. Od teh jih je 27poslala Jugoslavija. Značilen je podatek, da kar 11,77 odstotkov od 299 naših otrok obiskuje avstrijske posebne šole.
Profesor Aleksander Stankovič je svetovalec za šolstvo pri ambasadi SFRJ v Avstriji. Tudi on je sodeloval na letošnjem seminarju v Bečičih. Ob tej priložnosti nam je povedal tole:
»Lansko leto je bilo leto stabilizacije. Dosežki so vedno boljši. Lani smo imeli dopolnilni pouk v srbskem ali hrvaškem jeziku, letos ga imamo tudi v slovenskem in makedonskem, pričakujemo pa, da ga bomo imeli še v albanskem. Ustvarjamo možnosti za začetek organizirane predšolske vzgoje, prizadevamo si, da bi obiskovalo naše šole čim več šoloobveznih otrok, radi pa bi dosegli še to, da bi imeli pouk v materinščin. tudi srednješolci.
Na Dunaju še niso izrabljeni vse možnosti, Salzburg bo dobi. enega novega učitelja, na Tirol-
(Nadaljevanje na 12. strani)
RADIO IN ŠOLA
0 oddajah Samoupravljanje s temelji marksizma in Aktuabii problemi marksizma za srednješolce
Na željo mnogih prosvetnih delavcev bomo v tem šolskem letu z naslovi oddaj še sproti opozarjali, kaj bomo pripravili za poslušanje. Na nekaterih šolan, posebno tam, kjer je veliko oddelkov, je namreč publikacij Radijska šola premalo, vendar, pa za sedaj naklade ne moremo zvišati.
V naslednjih tednih se bodo zvrstile te oddaje:
'Nižja stopnja — vsak petek ob 9.05 in ob 14.00 23. septembra — Gozd (SND)
30. septembra — Postal sem pionir (SND)
7. oktobra — A. Ingolič: Ptiček brez kljunčka
Srednja stopnja — vsak torek ob 9.05 in vsako sredo ob 14. uri
27.,	28. septembra — Nič ni bilo težko (dramatizirana zgodba iz NOB)
4.,	5i oktobra — Slovenski alpski svet
Oddaje, ki so namenjene srednješolcem, bi pravzaprav morale v tem polletju imeti naslov: Povojna pripovedna proza jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Pred leti je namreč nastal ciklus oddaj, ki so ga pripravile vse jugoslovanske postaje, vsaka je pripravila po pet oddaj (pregled razvoja povojne književnosti, povojna pripovedna proza, povojna poezija, povojna dramatika in pregledi povojne esejistike). Izmed teh štiridesetih oddaj.
11.,	12. oktobra — Obisk na stari dubrovniški galeji
Višja stopnja — vsak torek ob 14. uri in vsak četrtek ob 9.05
27.,	29. septembra — Ljubezen v svetovni književnosti: E. Bronte: Viharni vrh
4.,	6. oktobra — »Slika« in podlistek v slov. literat, 19. stol.
11.,	13. oktobra — Rock — sporočilo kot sinteza besede in glasbe
Za srednje šole
Književnost jugoslovanskih narodov in narodnosti — vsak ponedeljek ob 14. uri
26. septembra — Vladan Desnica: Pomladi Ivana Galeba
3. oktobra — Povojna hrvaška povest in novela
10. oktobra — Ranko Marinkovič: Roke
Samoupravljanje s temelji marksizma — oddaje so vsako sredo ob 9.40 in vsak četrtek ob 14. uri.
ki so bile na sporedu v šolskem letu 1974-75, smo izbrali esejistične preglede oddaj, ki govore o povojni pripovedni prozi, in jih dopolnili s predstavitvijo del, ki imajo v povojni pripovedni prozi posebno mesto.
Da bi bili ti pregledi razvoja povojne pripovedne proze čim bolj zaokroženi, smo ob esejistično oddajo Povojni hrvaški roman uvrstili oddajo o Vjeko-slavu Kalebu in njegovem romanu »Čudoviti prah«, Mirka Božiča in roman »Čolonello« ter Vladana Desnico z romanom
»Pomladi Ivana Galeba«. Esejistični oddaji povojna hrvaška povest in novela bo sledila predstavitev Ranka Marinkoviča in novele »Roke«.
Sredi oktobra bodo na sporedu oddaje o slovenski pripovedni prozi. Esejističnemu uvodu (17. oktobra) bodo v naslednjih tednih sledile oddaje o Cirilu Kosmaču (predstavljen bo z izborom iz naslednjih del: Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku in Tantadruj), Pavle Zidar (Oče naš, Karantanija itd.), Lojzetu Kovačiču (Molk, Resničnost, Delavnica) in Jožetu Snoju (Hodnik, Negativ Gojka Mrča itd).
Slovenski pripovedni prozi bo sledila proza Bosne in Hercegovine. Po uvodni oddaji se bodo zvrstile še tele: Ivo Andric bo predstavljen z novelo Most na Žepi, Meša Selimovič z odlomkom »Jata delfinov« iz dela »Otok«, in Mladen Oljača z odlomki iz romana »Molitev za moje brate«.
Polletje bomo končali s prozo 'pisateljev, ki žive in delajo v Srbiji. Uvodni oddaji bo sledila »Hajka« Mihajla Laliča, Branka Čopiča bomo predstavili z delom »Vrt slezove barve«, Išakoviča pa z novelo »Rdeči šal«.
Ob koncu bosta še dve oddaji o makedonskem romanu, posamezne predstavitve najboljših romanov, ki so po vojni izšli v Makedoniji, pa bodo v začetku drugega polletja.
Prav tako bo v drugem polletju s posameznimi oddajami predstavljena tudi povojna ustvarjalnost narodnosti, ki žive v Jugoslaviji. Vendar pa bomo o programu za drugo polletje še pisali.
V nekem trenutku našega družbenega razvoja smo se nenadoma zavedli, da smo teorijo marksistične misli pustili nekoliko ob strani. Prepričani, da nam družbena praksa in socialistična zavest pa še delovna vnema zadostujejo, smo se znašli v pomanjkanju teoretičnih usmerjanj pri nadaljnji graditvi samoupravne družbe. Ko smo »prišli k sebi«, so se zadeve bistveno spremenile. Mnogi znanstveni in praktični delavci, med njimi ne nazadnje učitelji, so začeli svoje znanje in izkušnje obsežneje posredovati soobčanom, sodržavljanom, delovnim tovarišem, mladini. Nastajale so nove publikacije, v marksistično izobraževanje sta se močneje vključila radio in televizija ter vsa druga sredstva obveščanja — od dnevnih in tedenskih časnikov do tovarniških, šolskih in drugih glasil. O marksizmu so govorili na raznih sestankih: takrat, ko je bilo treba pojasnjevati, in takrat, ko je bilo treba ugotav-Ijatj, kje smo.
Če povzamemo navedeni ugotovitvi — da smo v nekem trenutku prepustili razvoju, naj »sam odloča o potovanju skozi čas«, in smo potem, ko smo se tega zavedli, krepko poprijeli, da bi to popravili in spreminjali, lahko sklenemo:	kvaliteta in
kvantiteta,seznanjanja z marksistično teorijo (in prakso!) sta se v zadnjih letih močno povečali. To je dobro. Hkrati pa vemo, da vsakršen hiter razvoj povzroča notranje napetosti, ki jih, če niso predolgotrajne, ljudje zmoremo. S tem seveda nočemo trditi, da smo bili pri ponovnem vzponu razglabljanja o marksizmu pri nas preveč »udarni«. Za tole gre: na področju radijskih šolskih ur smo se zavedali, kaj pomeni povečanje obravnavanja kakega področja človekove ustvarjalnosti. Ubrali smo načelo postopno-
sti. Zavedali smo se celostnosti marksistične znanosti, in tega, da je učenci, ki zapuščajo osnovno šoloytudi srednješolci,ne poznajo dovolj (to je posledica omenjene celostnosti, premajhne družbene pomoči učiteljem vseh predmetov in premajhne splošne angažiranosti v omenjenih letih) smo se lotili najprej pojasnjevanja pred-marksističnih idejnih tokov, nato »pravih« temeljev marksizma in končno tega, kako so se znanstvene ugotovitve Marxa, Engelsa, Lenina in drugih mislecev potrjevale v praksi.
To je na videz preprosta razdelitev, vendar tisti, ki so nas poslušali, vedo, da je bilo v resnici drugače. Vzemimo preteklo šolsko leto. V prvem polletju smo obravnavali zakon o združenem delu. Čas za to je bil nadvse primeren, zlasti, ker je zakon še nastajal. V začetku poletja smo govorili o osnutku, nato o predlogu zakona in končno o sprejetem zakonu. Tako je prišla do izraza tudi velika dinamičnost v družbenem življenju, kar pa za oblikovalce oddaj ni bilo preprosto. Vendar so jih pripravljali tako, da je bil namen »male ustave« jasen najširšemu krogu poslušalcev. Dokaz: za besedila oddaj, ki so ostajala v našem arhivu, so se zanimali neposredni proizvajalci v delovnih organizacijah, vodilni delavci, učitelji v srednjih šolah. Čeprav so bila besedila napisana jasno in preprosto^ smo, ker so bile oddaje namenjene predvsem mladim (natančno srednješolcem), vabili po vsakem predavanju pred mikrofon mlade delavce iz tovarn, ustanov, poklicnih šol, strokovnih šol in gimnazij. Spraševali so predavatelja o vsem, kar se jim je zdelo v prejšnjih oddajah premalo pojasnjeno.
V drugem polletju smo bili izrazito teoretični, vendar sodobni. Tedaj so se kot predavatelji
Povojna književnost jugoslovanskih narodov in narodnosti
ARMADA SMO VSI
Pogumno k uspehu  	At
f	"N
O vojaški gimnaziji Franc Rozman-Stane v Ljubljani, o nji-' hovih načrtih, prizadevanjih, željah in težavah, smo v Prosvetnem delavcu že veliko pisali. In vendar se sleherno jesen vpiše v to gimnazijo nekaj novih desetin mladih fantov, ki prinašajo s seboj svoje navade in razposajenost, skratka, življenje, kakršnega so posamično živeli Štirinajst ali petnajst let. V šoli so nekatere navade usahnile, druge pa so se združile v tok, ki vodi k redu in disciplini, k učenju in znanju — do končnega cilja.
Čeprav so mladi fantje, zbrani v letošnjem prvem letniku, šele mesec dni gimnazijci vojaške gimnazije v Ljubljani, pa so v tem času že nekoliko spoznali novo okolje in življenje. Prav zato smo hoteli zvedeti, kakšni so njihovi vtisi zdaj po enomesečnem šolanju in kdo jih je pravzaprav navdušil za vpis v vojaško gimnazijo, za vojaški poklic?!
Odgovorilo je devet gimnazijcev vojaške gimnazije Franc Rozman-Stane:
BOŽO HIMELRAJH iz Ma-
ribora: »Za vojaško gimnazijo sem se pravzaprav odločil sam, navdušili pa so me najrazličnejši filmi o delu in življenju v naši armadi in misel, da je ta poklic le nekoliko drugačen od drugih, da v njem ni enoličnosti.
Ker smo tu šele dobre tri tedne, je o.vtisi!) težko povedati kaj več. Lahko rečem, da je tisti
strah, da učne snovi ne bom zmogel, že mimo. Tu imamo sodoben internat, lepo šolo ter profesorje in vzgojitelje, ki so nam v pomoč ob vsakem času. Menim, da bom šolanje uspešno končal in nekoč postal oficir v JLA.«
ANDREJ HERIČ iz Rogaške Slatine: »Za vpis-v vojaško gimnazijo sem se odločil sam. Veliko o tej šoli pa sem zvedel že v šestem ali sedmem razredu, vendar sem se odločil dokončno šele v zadnjem razredu osnovne šole.
Vesel sem, da sem med tistimi nekaj več kot šestdesetimi gimnazijci, ki smo bili letošnjo jesen sprejeti v vojaško gimnazijo. Moram priznati, da sem se sprva nekoliko bal discipline, o kateri so še doma veliko govorili. In zdaj sta mi prav tukajšnji red in disciplina tako zelo všeč!«
MARKO S EK ETIN. iz ilirske Bistrice: »Še zdaj se spominjam.
V šestem ali sedmem razredu osnovne šole sem bil, ko sem listal po reviji Naša obramba. Na eni izmed strani sem opazil razpis za vpis v vojaško gimnazijo, takoj na naslednji strani pa sem bral reportažni zapis o življenju in delu v njej. Čez dobro leto odločitev seveda ni bila težka.
V začetku sem imel malo težav z zgodnjim jutranjim vstajanjem in jutranjo telovadbo. Zdaj je tudi to že za menoj!«
BOGDAN HORVAT iz Mirne na Dolenjskem: »O vojaški gimnaziji sem veliko slišal po radiu in gledal po televiziji pa tudi violi smo s§ zadnje leto veliko pogovarjali o vojaških po-
klicih. Morda prav od tu izvirata moje navdušenje in odločitev za to šolo!
Začetek je povsod težak. Nekateri pravijo, da se ne morejo privaditi novim razmeram niti takrat, ko gredo na počitnice na morje. Menim, da sem se kaj hitro vživel v novo okolje. Kaj bi se tudi ne, saj imamo veliko prostega časa, ki ga največ porabimo za šport. Sčasoma se bo seveda nabralo tudi veliko učne snovi, vendar upam, da jo bom zmogel!«
BRANKO CEHNER iz Selnice ob Dravi: »Že v osnovni šoli sem razmišljal o svojem prihodnjem poklicu. Nobena srednja šola se mi ni zdela bolj primerna kot prav vojaška gimnazija. Moje želje in hotenja so podprli tudi starši.
Takoj na začetku se mi je res nekoliko stožilo po domu, po prijateljih, znancih... Zdaj imam tu veliko prijateljev. Tudi možnosti za učenje so menda na naši šoli boljše kot drugje. S poukom začnemo ob pol osmih. Ob dvanajstih imamo kosilo in potem vse do štirih popoldan prosto. Do večerje so učne ure, potem gremo lahko tudi v mesto po opravkih; ta prosti čas najraje
porabimo za številne proste dejavnosti zunaj rednega pouka!«
JANI ŽURAN iz Hoč: »Že od nekdaj so me navduševali vojaški poklici. Še preden sem končal osemletko, sem se odločil za vojaško gimnazijo. Vpisal pa sem se šele potem, ko je bil tudi profesor v šoli enakega mnenja!
V novem okolju mi je še posebno všeč način učenja. To je res sodobna šola, ki vzgaja sodobne in sposobne kadre. Upam, da bom nekoč med njimi tudi sam. To je moja največja želja!«
JANI GOLOB iz Ormoža: »Odkar pomnim, so me vojaški poklici zelo zanimali in privlačevali. Ko pa sva se o tej gimnaziji pogovarjala s prijateljem Rudijem, ki je že njen učenec, odločitev res ni bila težka.
Rad imam red in disciplino in po treh tednih bivanja tu v Ljubljani lahko že rečem, da sem našel tisto okolje, ki sem si ga želel. Nismo še dolgo tu, vendar moram reči, da toliko resničnih prijateljev hkrati že dolgo nisem imel!«
predstavljali poslušalcem znan- , stveniki, ki so razčlenjevali marksistično misel v odnosih do raznih pojavov v svetu in doma, v soodvisnosti z znanostjo in posebej v odnosu do znanstvenega ugotavljanja socialistične prakse.
Splošna razdelitev gradiva v preteklem šolskem letu velja tudi za letošnje. Zdaj smo že pri prvih intenzivnih pripravah na kongrese in konference Zveze komunistov Jugoslavije. Ko se pripravljamo nanje, moramo spet računati, da mnogi mladi ljudje nimajo razčiščenih pojmov o sodobnih dogajanjih. Najprej morajo torej obnoviti znanje o razvoju delavskega gibanja v Jugo- 4 slaviji, in v njenih predelih, ko naše države še ni bilo. Zato pojasnjujemo po radiu razvoj do nastanka komunistične partije in nato njen razvoj. Za obdobje po drugi svetovni vojni je nujno pojasniti mnoga pluralistična dogajanja. Spregovoriti bo treba o siloviti gospodarski dinamiki, samoupravljanju, ki je postalo mednarodni pojem, čeprav ga nikomur ne vsiljujemo, informbi-roju, kot pojavu, ki .je globoko posegel v premočrtnost naši družbene in gospodarske graditve, saj se je bilo treba spopasti t mračnjaštvom, kar je terjalo dodatne napore vsega jugoslovanskega ljudstva. In seveda: o izrednem ugledu Jugoslavije V svetu, kar je posledica njenegl načrtnega vključevanja v mednarodne tokove ob polnem spoštovanju drugih. Razvoj sedanjosti ( pa je tolikšen, da prinaša novosti iz dneva v dan. Zato je treba razumeti, kaj je to samostojnost partij in držav, kaj pomeni vodstvo delavskega gibanja iz enega središča, kaj je proletarski inter-nacionalizem, kaj evrokomuni-zem.
V drugem šolskem polletja bomo obravnavali vprašanja marksistične znanosti v sodobnem svetu spet s teoretičnega vidika ter v povezavi s področji, kot so množična kultura, komunikacijski procesi, mednarodni odnosi, etika, nacionalno vprašanji itd.
MIROSLAV GALUN iz Ptuja: »Še preden se je večin® mojih sošolcev v osmem razred® odločila za poklic, sem zase ž£ vedel, da se bom vpisal v vojaške gimnazijo. Predavanja v osnovi)1 šoli o vojaških poklicih so moj0 odločitev še bolj podprla.
Začetne težave so za namii pred nami pa sta delo in učenj0' In tega se moramo zavedati' Upamo, da na koncu ne bom0 razočarali naših profesorjev i® vzgojiteljev!«
ZLATKO PREDIKAKA d Majšperka pri Ptuju: »Za voja' ški poklic in za vpis v vojaško gj' mnazijo me je navdušil moj uči; telj fizike v osnovni šoli, ki je tud' sam oficir. Ni mi žal, da sem se odločil za to šolo. Če bi moraj zdaj znova izbirati, bi spet izbral to gimnazijo.
Niti v šoli niti v internatu naH1 nič ne manjka. Starešine in profesorji nam dobro nadomestil' jejo starše in nas vodijo h končnemu cilju.«
TONE URBAS
Joan Fontauberta: Zakaj tega ne rečeš? —r- 1974
Gmpa Junij razstavlja v Mariboru
Razstavni salon Rotovž
V razstavnem salonu Rotovža so za začetek nove kulturniške sezone odprli razstavo GRUPE JUNIJ. Dela slikarjev, satirikov, grafikov, fotografov in kiparjev odpirajo s svojo jedro likovno govorico nove razsežnosti v pojmovanju in razumevanju likovne umetnosti: obiskovalec se lahko seznani z likovnim načinom in stilom izražanja ustvarjalcev iz Severne in Južne Amerike, Azije in Evrope. Primerjava bolj ali manj mladih likovnikov, ki ustvarjajo vsak na svojem koncu sveta, lahko veliko pripomore k razumevanju sodobne likovne govorice. Govorice, ki spodbuja k razumevanju kulturne ustvarjalnosti v času, ko se pred nami odpirajo dileme, kaj je pravzaprav likovna umetnost in kaj nesmisel ali kič.
Poleg drobcev novega likovnega izraza ponuja razstava zanimivo sintezo klasičnih izhodišč z likovnimi rešitvami, na drugi strani pa ruši pregraje med oblikami likovnosti. Razstava je posvečena pred kratkim umrlemu Manu Rayu, sodelavcu GRUPE JUNIJ. Odprta bo do 2. oktobra.
MI RO S
Izredna razstava v Goričanah
Predkolumbijska umetnost iz Peruja
S svojim dosedanjim delom je muzej Goričane vidno pripomogel, da smo tudi na Slovenskem v širšem merilu začeli spoznavati kulturo in umetnost narodov zunaj Evrope; tako so razstave bistveno pripomogle k temeljnemu spoznavanju tipičnih in pomembnih civilizacijskih, kulturnih, umetnostnih pojavov raznih narodov na raznih celinah, hkrati s spoznavanjem takih vrednot pa se je spreminjala tudi naša preživela, često tudi po nepotrebnem privzdignjena zavest o vrednosti vsega, kar je evropsko, v spoznanju, daje lahko vsaka kultura v avtohtoni, ljudski pojavnosti životvorna, da je ne moremo obravnavati po vrednostni lestvici z izhodiščem evropskega modela.
Razstava predkolumbijske umetnosti Peruja v Goričanah je organizirana v sodelovanju z Italijansko-latinskoameriškim inštitutom v Rimu in Nacionalnim inštitutom za kulturo Peruja iz Lime. V razdobju od 3000 let pr. n. št. pa do srede 16. stoletja (španskih konkvistadorjev), ko je bila razdrta in civilizacijsko uničena predkolumbijska državnost, kultura, spada vse tisto, kar govori o avtohtoni umetnosti te celine, oziroma Peruja. Razstavljenih je 350 eksponatov (!), kar tudi drugod v Evropi le redkokdaj lahko vidimo. Gre za predmete iz gline, lesa, kosti, tkanine, za pisavo, za keramiko uporabnega značaja z izredno slikovitostjo in samosvojo plastično obdelavo, za zlate predmete. Ne gre le za Inke, ki so nam (v tem predelu) še najbolj v zavesti, ampak za kulturo Vicus, Viru, Moche, Huaca, Cajamarca, Prto-Inka idr. Kakor je mno-gokaj skupnega, npr. v glineni posodi, pa bo tudi manj občutljivo^ oko razvidelo različice v figuraliki, v geometrizirani ornamentaliki, v modeliranju in stilizaciji. Mnoge teh kultur so tudi za prebivalce Južne Amerike zavite v meglo. Le ostaline govore o doseženi kulturi, umetnosti, še zdaleč pa ni pojasnjen celoten ustroj vsega, kar je taka civilizacija ustvarila. Verjetno je zbudilo največjo pozornost posodje iz gline, tisto s samobitno figuralno osnovo, zlasti še; če gre za prostorski kompleks posode, ki daje mnogo več kot obraz, poenostavljeno figuro, skratka tisto, česar v evropskem prostoru v keramiki kar ne bi mogli zaslediti. Če so bili tipredkolumbijskipredmeti nekoč označeni kot obrtniški izdelki — verjetno zaradi praktične rabe, pogosto pa sta etnologija in arheologija zadnjih desetih let upravičeno spremenila tradicionalno gledišče v prid umetniške doseženosti.
Ob prvem soočanju s predkolumbijska umetnostjo (v Peruju) se utrne misel o izumrlih civilizacijah in nenazadnje o zgodovinski oddaljenosti od te dobe, o dosežkih antropologije, arheologije in etnologije. Kakor je bil presek konkvistadorske civilizacije usoden, ugonabljajoč za staroselce, pa je očitno, da sledi te umetnosti niso povsem preminule, saj se sledi nekdanjega tu in tam pojavljajo tudi v sodobni umetnosti. Če se povrnemo k razstavi v Goričanah: izjemno doživetje, izredna priložnost.
I. G.
Učitelji in književnost
RAZMIŠLJANJE O ŠTIRINAJSTEM PISATELJSKEM SREČANJU ŠTATENBERG 77 S KNJIŽEVNIKOMA JANEZOM ŠVAJNCERJEM, ČLANOM ODBORA SREČANJA IN SLAVKOM KO-ČEVARJEM-JUGOM, PODPREDSEDNIKOM ODBORA.
Letošnje septembrsko srečanje pisateljev na temo OD MODERNE DO DANES na gradu Štatenberg je razgrnilo nekatera vprašanja, ki zadevajo sodobno literaturo in razlago' sodobne poezije na srednjih šolah.
Pisatelji in literarni teoretiki so menili, da je naše šolstvo zaostalo v interpretaciji sodobne slovenske literature; instrumentarij njenih razlagalcev je klavrn. Iz teh ugotovitev se je razpletlo tole razmišljanje.
VPRAŠANJE:	Ali naša
zdajšnja umetnost zares ni več umetnost, ampak je »nič in predstavlja nikogar, literat pa je nekdo, ki predstavlja nič in nikogar«, kot je to v referatu poudaril literarni teoretik profesor Franc Zadravec?
JUG: Zame je umetnost še vedno izpoved in v drugačno sploh ne verjamem. Verjamem pa v smisel eksperimenta, v smisel igre. Tudi tisti, ki je prepričan, da ničesar ne izraža, izraža vsaj svojo nemoč, kaj izraziti.
ŠVAJNCER: Pri tem vprašanju je treba upoštevati predvsem merila literarne teorije. Če so ostala nespremenjena glede na ocenjevanje posameznih literarnih del, potem je gledanje literarnih teoretikov na današnjo umetnost mogoče različno sprejemati. Vsekakor ne brez pomislekov, kajti tipičnega junaka v zgodbi dandanes ali ne poznamo več' tako kol v preteklosti, ali pa nastopa bolj simbolično, ustvarjalec sega ob njem v različna področja od filozofije do sociale. Sedanja umetnost na videz zares ni več izpoved, nikakor pa ne more biti nič, marveč je prej odsev sedanjega zelo razgibanega časa in pojavov, pa tudi odzivov na tehniko in avtomatizacijo. Mnenja bodo ostala različna, saj ni mogoče izdelati modela za književno ustvarjanje. Potem bi postala književnost uniformirana.
VPRAŠANJE: Kakšno je današnje »znamenje« umetnosti? Ali res ustvarja vsakdo po svoje, ali res ni več gradiva za simbolične junake? Ali slovenska literatura ne premore več ustvarjalnega srca?
JUG: Mislim, da je za simbolične junake dovolj gradiva, samo mnogi ga ne znajo, ne morejo ali ne upajo upodobiti. Tudi najsodobnejša proza, če ima umetniško prepričljivost, izraža simbole današnjega časa, le na svoj način.
ŠVAJNCER: Gradiva za simbolične junake je v obilici, kajti dokler bo človek obstajal, bo tudi usmerjevalec dogajanja, razvoja
in življenja. Morda je zgrešeno pričakovati, da bi ustvarjalci kar naprej hodili po ustaljenih poteh kot občudovalci lepot narave in s tem tudi rabe znanih izrazov. Sredi življenja je že treba ostati, vendar je odvisno od ustvarjalca, kako je močan v sebi, da ga prikaže kar najbolj zanimivo..
VPRAŠANJE: Dovolita mi, da vaju spomnim na simpozijsko razpravo, v kateri so govorili o »proizvodnji« sodobne poezije. Kako naj profesorji v srednji šoli razlagajo sodobno poezijo učencem? Ali je ta razlaga sploh možna? Ali je mogoče razložiti bistvo umetnosti?
ŠVAJNCER:	Razlaga so-
dobne poezije v šoli je odvisna predvsem od učitelja in profesorja. Če sam ni dovolj na tekočem in je privrženec klasike, bo težko kaj prida napravil s sodobnimi stvaritvami. To pomeni, da mora spremljati sodobne tokove, se'jim približati in jih skušati razumeti.
JUG: Da, sodobna poezija je tudi v sodobni srednji šoli še venomer pastorek. Zanjo ni dovolj časa, ker so najbrž programi prenatrpani s faktografijo literarne zgodovine. Učenci —razen izjem — ne znajo »odkleniti« sodobne poezije, ker nimajo ključa za to. Brati je treba znati, naučiti se je treba razumevati simbole in čedalje zahtevnejšo grafiko sodobne poezije, njeno lapidarnost, njeno večpomenskost. Profesorji na srednjih šolah za takšno interpretacijo niso usposobljeni, sodobna literarna teorija pa jim daje premalo pripomočkov za šolsko rabo. Vešča interpretacija lahko mlademu človeku vsaj nakaže pot, po kateri bo sam dalje iskal pomene, skrite, v pesniškem pomenu. Receptov, kako bi pojasnili vso sodobno poezijo, pa seveda ni in jih ne more biti.
ŠVAJNCER: Toda temeljna merila vsekakor so. Ob vsem tem pa še vedno prevladuje subjektivnost, torej vsak posamezni razlagalec sodobne umetnosti nehote dodaja v prvi vrsti svoje poglede. Skrb celotne družbe bo morala biti usmerjena tudi na to področje, kar si je možno obetati od usmerjenega izobraževanja.
VPRAŠANJE: Kako si kot pesnika in pisatelja zamišljata razlago sodobne poezije učencem srednjih šol?
JUG: Odkar so tekmovanja za bralne značke, so ustvarjalci pogosto med mladimi na osnovnih šolah. Z njimi se srečujejo in pogovarjajo, odpirajo jim srca in oči za lepo slovensko besedo. Nastop'! na šolah, živo branje poezije in proze, odgovori na številna vprašanja lahko olajšajo delo prizadevnim učiteljem. Takih stikov na srednji stopnji skorajda ni. Profesorji so torej brez »ilustratorjev«., brez pomoči. Mislim, da s suhoparno razlago ni mogoče nadomestiti žive besede.
ŠVAJNCER:	Vsekakor- je
treba pesem najprej glasno pre-
Ročno slikana tkanina kulture Chancay
Keramična posoda kulture Moche cca. 200—300 let po n. št. Z razstave predkolumbijske umetnosti v Goričanah.
brati ali jo posredovati posneto na plošči ali magnetofonskem traku. Iz celote je treba razbrati bistveno. To je prva stopnja razlage. Zgrešeno pa je, po mojem, da bi pesem secirali in se ustavljali pri vsaki besedi ter ugibali. Struna mora sama zazveneti, ko se je dotaknemo.
VPRAŠANJE: Trdijo, da so učni programi za srednje šole zastareli, ker niso v učbenike vključeni mlajši ustvarjalci. Celo proslave se običajno končajo pri Kajuhu.
JUG: Učni programi, kolikor vem, vključujejo nekatere mlade pisce, le da po pravilu zmanjka časa za seznanjanje z njihovo ustvarjalnostjo. Vse je odvisno od posameznih profesorjev. V mojih študentovskih letih je, na primer, profesorica Jovita Podgornikova na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani našla priložnost, da je dijakom predstavila mlado poezijo, tudi mojo. Prav gotovo je s takšnim delom vzgajala nove bralce, nove spremljevalce sodobne umetnosti.
ŠVAJNCER: Učbenike bi bilo treba temeljito predelati in jih dopolniti z deli sodobnih ustvarjalcev. Tako pa se zares nekako vse konča pri poeziji NOB. Naj ne bi bilo razlikovanja med starejšimi in mlajšimi pisci, v ospredju naj bo vrednost stvaritve.
VPRAŠANJE: Se vam zdi, da je študij slavistike še vedno preveč faktografski?
JUG: Da, pretirana faktografija se še vedno ohranja — na račun spoznavanja interpretacij-skih možnosti literature.
ŠVAJNCER: Na univerzi ne more biti drugače, tam je nadaljevanje tega, kar prinese učenec iz srednje šole. Potreben bi bil vsekakor »carski rez« v tem smislu, da ne bi prevladovala pretirana načelnost z merili zastarele literarne teorije...
To je samo utrinek razmišljanja po štatenberškem pisateljskem srečanju, ki je bilo posvečeno Zupančičevim jubilejem in uvod v Zupančičevo leto. Pogovor in posnetek: MIROSLAV SLANA
Pisatelja Švajncer in Jug
Vloga in razširjenost mladinskega tiska med učenci
Kadar pri nas govorimo o pravicah do brezplačnega šolanja, navadno mislimo na učbenike in mogoče še druge učne pripomočke., V tej smeri tečejo prizadevanja in so na šolah že doseženi določeni rezultati. Vsekakor je prav, da akcija teče dalje, da vanjo vključujemo učence, starše, šolo in družbo. Saj pri tem ne gre samo za materialni, temveč tudi za vzgojni moment.
Ob tem pa se nujno poraja vprašanje mladinskega tiska in njegove razširjenosti med učenci. Temu tisku je treba dati vse priznanje za doseženo kakovost in za vlogo, ki jo ima v vzgojnoizobru-ževalnem procesu. Zal pa je cena sorazmerno visoka in za socialno šibke učence celo previsoka. Glede na vlogo tega tiska bi naša družba morala najti sredstva, da bi ta tisk lahko dobivali vsi učenci. Mogoče bi bilo dobro sprožiti takšno akcijo, kot je akcija za
brezplačne učbenike. Res je tu razlika, ker je učbenik trajnejši od revije ali časopisa. Vendar nam ne bi smelo biti žal niti denarja niti naporov v prizadevanjih, da bi vsak učenec dobival v roke mladinski tisk. Pri tem mislim zlasti na vzgojno vrednost tega tiska. Vsaka družba se trudi, da na vse mogoče načine vpliva na mladi rod in ga vzgaja. Šoli bi bilo to v veliko pomoč in zato sem prepričan, da bi učitelji to akcijo podprli. To bi bila uspešna oblika boja proti neprimerni literaturi za mladino, kakršne izhaja pri nas vedno več.
S temi vrsticami sem želel opozoriti na problem, ki se vsaj meni ne zdi nepomemben. Želim, da bi o tem še kdo spregovoril in nakazal rešitve. Če pa so se kje tega problema že uspešno lotili, bi bile njihove izkušnje zelo dragocene tudi za druge.
CIRIL MARINČEK
Jugoslovanski učitelji na tujem Nove šole v severovzhodni
Sloveniji
(Nadaljevanje s 5. strani)
s kem se je začel pouk aprila, dobili smo soglasje za dopolnilni pouk na Koroškem (sedaj gre tja en učitelj), v sklepni fazi so pogovori v avstrijski Štajerski itn.
Avstrijske oblasti so začele zadeve reševati, mi pa delamo vedno bolj organizirano. Pri tem ima veliko vlogo tudi Meddržavna jugoslovansko-avstrijska komisija, ki je imela šest sej. Prihodnja seja bo na Dunaju spomladi prihodnje leto.
Naši učitelji so sijajni delavci. Na Dunaju so organiziram v aktiv, v katerem so tudi učitelji spodnje Avstrije. Aktiv je tudi pot za idejnopolitično in strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje učiteljev za njihovo zapleteno in težko nalogo. Prepričan sem, da bomo v prihodu je dosegli še več.«
» Vodim drugi razred. Vsi delamo z ljubeznijo. Delo pomeni zadovoljstvo. Razumljivo je, da nam je veliko laže kot našim kolegom, ki delajo v zahodni Evropi ali v nekaterih drugih deželah. Tu ni pojavov odtujevanja in raznarodovanja. Otrokom pomagamo, da se bolje nauce resnic o svoji domovini, da jo vzljubijo tako, da bodo postali dobri državljani. Pomagajo nam vsi starši in predstavništva. Za nas študente je delo Z otroki vir dopolnilnih sredstev, toda to ni toliko pomembno (na uro zaslužim 1 funt in 10 piastrov ali približno 30 din). Delamo z veseljem in zato smo srečni.«
del francosko). Delamo po načrtu Osnovne šole »Marija Bur-sač« iz Beograda — kot izpostava. Načrt je prilagojen otrokom drugih republik. Imamo precej težav. Pouk poteka v Klubu Jugoslovanov in v Ambasadi SFRJ. Učitelji dobivajo svoj osebni dohodek v Srbiji, tu pa dobimo še 100 libijskih funtov (1 funt — 60 din). Imamo zbor delavcev, svet šole, učiteljski svet, veliko vlogo
MIRJANA ZARlC, LIBIJA
V ODDELKU BEOGRAJSKE ŠOLE
MUSTAFA GERIČ, EGIPT
DELAMO Z LJUBEZNIJO
Otroci jugoslovanskih delavcev, zaposlenih v raznih predstavništvih v Kairu, obiskujejo šole, kjer sta učna jezika angleščina in francoščina. Dopolnilni pouk za vse otroke (23 učencev)
Po statističnih podatkih je v Libiji zaposlenih približno deset tisoč naših delavcev (60 odstotkov od teh jih je iz Bosne in Hercegovine). Večina jih je odšla v svet le za kratek čas in brez družin, zato tudi problemi šolanja naših otrok v tej deželi niso tako aktualni. V Tripolisu dela izpostava — oddelek osnovne šole »Marija Bursač« iz Beograda. Ravnateljica te male šole je Ljubica Fišer iz Zagreba.
Letošnjega seminarja v Bečičih se je udeležila tudi Mirjana Zarič, učiteljica srbskega in hrvaškega jezika, doma iz Ogulina. Njen mož je na univerzi v Tripolisu profesor arhitekture.
Mirjana meni, da ji bo seminar dobro rabil za izboljšanje vzgoj-noizobraževalnega dela v mali šoli in pri dopolnilnem pouku.
»Redna šola ima 34 učencev od prvega do četrtega razreda, dopolnilni pouk pa imamo za 72 učencev, ki obiskujejo tako imenovano ameriško šolo (le majhen
Višji razredi v VIDMU OB ŠČAVNICI so se že preselili na novo zgrajeno šolo; doslej je bila opravljena »prva faza« — z denarno pomočjo občinske izobraževalne skupnosti Gornja Radgona in po zaslugi okoliških občanov, ki plačujejo kar dva samoprispevka: prvega v krajevni skupnosti, drugega v občinskem merilu za gradnjo šol. Kmalu bodo začeli graditi drugo fazo, telovadnico, sledila pa bo še tretja faza — gradnja nižjih razredov in kuhinje.
Iz zgodovine šolstva vemo, da je bilo pred 200 leti pri nas še malo šol. Šola v Vidmu ob Ščavnici je bila redkost. Prav zato bi bilo prav, ko bi zgradili novo šolo že prej.
Mirjana Zarič, Libija
pa imajo starši. Radi prihajajo v šolo in nam pomagajo. Ibro Cen-
gič, predstavnik sarajevskega podjetja »Energoinvest«, je veliko naredil za našo šolo. O, da bi bili vsi taki kot on!
Precej dela imamo. Posebno zavzeto smo se pripravljali na obisk tovariša Tita pa tudi njegova jubileja smo lepo proslavili. Vsi učitelji opravljajo svoje delo z veliko ljubeznijo. Veliko nam pomaga ambasada SFRJ. In še to naj povem, da nam je ambasador sam prinašal učbenike iz Jugoslavije.
Ob pregledu novih šol v severovzhodni Sloveniji je treba omeniti tri nove šole v LJUTOMERSKI OBČINI, ki so zrastle po zaslugi referendumskega programa za izgradnjo šol. To so posebna šola v Ljutomeru, osnovna šola v Razkrižju in podružnična šola v Vučji vasi.
Pouk v podružnični šoli v VUČJI VASI je bil tvegan, zato je tem bolj pomembna nova montažna šola s tremi učilnicami za šolarje in s prostorom za otroški vrtec. Šolsko opremo je kupila krajevna skupnost Križevci. Nova šola je stala 3,5 milijona dinarjev.
Besedilo:
DJORDJE DJURIČ in NIKOLA NIKIČ
Fotografije: JANCI AN DOR
Mustafa Gerič, Egipt
je organiziran enkrat tedensko, in sicer v petkih! Učence poučujejo v glavnem naši študenti, ki študirajo na kairski univerzi El Azmar. Eden izmed njih je Mustafa Cerič, študent tretjega letnika. Študira arabski jezik in književnost.
Mustafa je bil letos prvikrat na seminarju za učitelje, ki poučujejo otroke naših delavcev, zaposlenih v tujini. Pravi, da so taki seminarji zelo koristni, saj veliko pomagajo učiteljem, ki delajo v tujini. O sebi in svojih kolegih pa mm je povedal tole:
V prleškem koncu je bila prav tako dograjena posebna osnovna šola ORMOŽ. Denar za gradnjo novega objekta sta dali republiška in občinska izobraževalna skupnost, namensko pa so ga zbirali tudi delovni kolektivi občine ORMOŽ.
Ormoška posebna šola ima dvanajst učilnic, delavnice za praktični pouk tehnične vzgoje, delavnice za pouk gospodinjstva in praktičnih ved. Sodobna telovadnica meri 288 kvadratnih metrov.
Na seminaiju v Bečičih
Nove strokovne knjige
Pomembno poslanstvo
Janez Musek: Psihologija osebnosti. Ljubljana, Dopisna delavska univerza Univerzum 1977. Ljubljana, Parmova 39.
Mladostnik — družina — družba. Ljubljana, Dopisna delavska univerza Univerzum 1977. Ljubljana, Parmova 39.
Divna Mirkovič-Lebl: Društvene aktivnosti pionira i omladine u osnovnoj školi. Beograd, Prosvetni pregled 1977. Beograd, Čika Ljubina 18—20.
Dr. Aleksandra Marjanovič: Dečja igra i stvaralaštvo. Beograd, Prosvetni pregled 1977. Beograd, Čika Ljubina 18—20.
Zagreb, Pedagoško-književni zbor, Trg maršala Tita 4:
Hrv oje Vrgoč: Društveno-ekonomski odnosi i sistem financiranja od-goja i osnovnog obrazovanja u našem samoupravnom društvu. Dr. Dragutin Frankovič: Bitna obilježja socijalističke idejnosti i političnosti nastave.
Dr. Vladimir Poljak: Nastavni sistemi.
Dr. Pero Šimleša: Na putu do reformirane škole.
Anka Došen-Dobud: Odgoj i obrazovanje u dječjem vrtiču.
5 tem, ko so se prvo letošnjo septembrsko soboto odprla vrata novega Šolskega centra v Tolminu, je postal ta kraj bogatejši za več kot 900 novih šolskih mest. Polovico od teh so jih zasedli učenci višjih razredov osnovne šole, drugo polovico pa učenci srednje ekonomske šole, glasbene šole, splošne in pedagoške gimnazije.
Vabilo
Krajevna skupnost Svečina in osnovna šola Zg. Kungota vabita vse učitelje, ki so poučevali v osnovni šoli v Svečini na otvoritev prenovljene šole, ki bo v soboto, 1. oktobra 1977 ob 10. uri v Svečini.
Pripravljalni odbor
Popravek
V prejšnji številki Prosvetnega delavca je bilo iz članka z naslovom Kako pravilno rešiti tehnično nalogo, na strani 7, pomotoma izpuščeno tole besedilo:
Dobro usmeritev pri uvajanju postopkov reševanja nalog tehničnega pouka podaja OSNOVNI DIDAKTIČNI MODEL ZA TEHNIČNO IZOBRAŽEVANJE, ki ga je pred leti posredoval slovenskim učiteljem tehničnega pouka dr. FRIEDRICH ROTHER iz Pedagoške visoke šole v HEIDELBERGU (ZRN).
Slavnosti ob odprtju novega šolskega centra se je udeležilo nekaj tisoč občanov, številni družbenopolitični delavci, predstavniki šolstva, delegacije predstavnikov avtonomne pokrajine Vojvodine, predstavniki občine Casarse delta Delizie iz sosednje Italije in drugi. Zbranim je na veliki ploščadi pred novim šolskim centrom spregovorila članica izvršnega odbora predsedstva republiške konference SZDL Majda Poljanšek, ki je v svojem govoru med drugim še posebej opozorila na uspeh naše socialistične solidarnosti in na to, da je prav Tolmin s Posočjem zgleden primer take človeške solidarnosti.
Novi šolski center bo imel pomembno poslanstvo pri vzgoji in izobraževanju vseh mladih v tolminski občini.
tonsko je zasnovana zelo sodobno, pri tem pa ne razbija tipike pokrajine.
H koncu gre tudi gradnja nove šole v ZGORNJEM DUPLEKU. Gradnjo šole investira sklad za gradnjo šol in občine Maribor s sredstvi iz prvega samoprispevka.
Šolski center v Tolminu so gradili dve leti, denar zanj pa so začeli Tolminci zbirati že pred petimi leti, ko so se odločili za samoprispevek. Zgradbe tolmin-• skega šolskega centra, ki v celoti še ni nared, je stala do sedaj skoraj 89 milijonov din. Dobro polovico denarja so prispevali Tolminci, ostalo pa Izobraževalna skupnost Slovenije.
Tudi CERKVENJAK se lahko ponaša z novim šolskim objektom, ki se lepo ujema z okolico. Ker je v tem kraju tudi kulturno življenje razgibano, so složno obnovili kulturni dom. Prenovitev kulturnega doma je stala krajevno skupnost Cerkvenjak 110.000 dinarjev. Zdaj ko imajo urejen dom, nastaja vprašanje, kdo bo vodil dramsko sekcijo. Stari ljubiteljski igralec in režiser Vlado Tušak, ki je slavil že 5()-letnico dela na amaterskih odrskih deskah, se namreč zaradi starosti poslavlja, dramska skupina pa ostaja brez vodstva. Mogoče se bo našel entuziast med učitelji, ki so bili na podeželju že od nekdaj pobudniki in vodje kulturnega življenja.
Gradnja dupleške šole hitro napreduje, in vliva domačinom
otroci učili v -sodobnih in prostornih učilnicah.
Doslej šole v Zgornjem Dupleku sploh ni bilo, ampak so morali otroci hoditi v oddaljeno šolo v Dvorjane. Otroci so morali do dotrajane šole v Dvorjanah po glavni in seveda zanje tako zelo nevarni — avtomobilski cesti.
Kogar zanese pot prek Slovenskih goric k avstrijski meji, na SLADKI VRH, bo videl mično novo šolo, ki je bila zgrajena s solidarnostnimi prispevki. Letos je že sprejela tristo učencev višjih razredov. Za novo šolo je veliko prispeval tudi kolektiv SLADKOGORSKE. To pa ne preseneča, saj tovarna Sladkogorska na Sladkem vrhu in šola uspešno sodelujeta že 95 let.
Za konec tega bežnega pregleda novih šol zapišimo še to, da Stavbar dokončuje zadnjo fazo doma srednješolk v Mariboru. Gradnja doma je stala 50 milijonov dinarjev.
MIROSLAV SLANA-M1ROS
Iz starih listov
Gotovo ni več treba povdarjati, da so izleti — posebno z večjimi, umnejšimi učenci — jako koristni, reke! bi, včasi tudi neobhodno potrebni; samo treba jih je umno voditi.
Pouk v tej posebni šoli bo lahko nemoteno potekal v eni izmeni, kar je primerno za vozače iz vse ormoške občine.
Pri gradnji niso pozabili na kuhinjo. Tudi učitelji imajo primerne prostore.
-..Marsikatera zgodovinska slika, ki govori o domači stari grajščini, ali o nje razvalini, zahteva, da se učeča mladost tjekaj privede, da so še ostale spominke pregleda ter v knjigi navedene dogodke in imenitnosti poterjene najde.
Šola je stala okoli enajst milijonov dinarjev. Stoji nad ormoško Mestno grabo. Arhitek-
Pri takih in enakih priložnostih ne bode noben učitelj zamudil, se s svojimi učenci na važen in potreben pot podan, ki mu služi v pouk in okrepčan ie; naredil bode izlet.
Kako pa hočemo našo vedoželjno mladež do une razvaline i. t. d. privesti, do katere je morebiti eno uro, ali še več hoda? Ali jo bodemo gonili molče kakor ovce na pašo ter gledali, da potoma nobeden iz vrste ne stopi in kake potočnice ne odterga ali pa hrošča ne pobije?
Ne, gotovo ne! Potoma naj vlada v svobodnem telesi svoboden duh, katerega pa učitelj po pameti voditi mora.
Beseda »izlet« sama po sebi pomeni že neko veselo svobodno vršenje, ki ne trpi nobenih ovir in neokretnosti okoli sebe.
Kot že rečeno, so dela pri gradnji centra zaradi naravne katastrofe, ki je prizadela kraje in prebivalce občine Tolmin, nekoliko zastala. Dograditev drugega dela šolskega centra bi postala vprašanje, če se ne bi tudi tu pokazala človeška solidarnost. Z denarjem je pomagala avtonomna pokrajina Vojvodina, ki je za dokončno zgraditev šolskega centra v Tolminu namenila 14 milijonov dinarjev.
Po sedanjih predvidevanjih bodo vsa dela končana že sredi prihodnjega meseca, novi šolski center v Tolminu pa se bo v znamenje hvaležnosti in priznanja delovnim ljudem Vojvodine imenoval po tej naši socialistični avtonomni pokrajini.
upanje(da se bodo lahko njihovi
Prva faza graditve obsega deset učilnic, učne kabinete, ku- i hinjo in telovadnico. Ko bo kon- ] čana druga faza, bo šola oboga- ‘ i tena še s šestimi novimi učilnicami.
Površina nove dupleške šole, ki bo stala okrog petnajst milijonov dinarjev, je 2450 kvadratnih metrov. V tej ceni seveda še ni vračunana oprema. Šolo gradi mariborski Gradis.
Učenci, ki se izleta vdeležijo, se naj v šoli, v svojem razredu zbero in odidejo brez praske v lepi vrsti skozi mesto, trg ali vas. Zunaj mesta si izprva slobodno zapojejo kako koračnico, dokler še niso v logu, med travniki in njivami, kjer se že prosto in mogoče jako podučljivo pomenkovanje začne.
Tukaj v čvrsti, podbudljivi naravi se učenci ne vede v eni uri več nauče kakor med štirimi šolskimi stenami v treh ali štirih. Vsak učenec vidi in sliši kaj dru-zega in kar prepogosto pridejo vsak z drugim vprašanjem, če vidijo, da učitelj rad odgovarja, da posluša vsakega z otroško ljubeznijo...
Popotnik 1882 str. 77
TONE URBAS Pogled na nov Šolski center v Tolminu (Foto: T. U.)
j
V počitniškem naselju ZB NOV Maribor - Valovine pri Pulju
Otroci iz petih šol sevniške obline, vrhniške, borovniške in lendavske šole ter učenci iz nekaterih šol bratske republike Hr-vatske so z velikim navdušenjem sprejeli »za svojo« ŠOLO V NARAVI na Valovinah pri Pulju. V tem kraju ima sicer svoje počitniško naselje ZZB NOV Maribor, pred koncem in v začetku šolskega leta pa se naselijo tam šolarji.
Na Valovinah so otroci skoraj vzljubili_»oficirja za mladi rod«. To je upravnik počitniškega naselja ZZB NOV Maribor—Va-lovinje, upokojeni mornariški oficir Jože Pretnar, ki se je z velikim posluhom za otroška hotenja in težave, »specializiral« za šolski živžav. S svojo vojaško disciplino, ki se mu pretaka v krvi, in v očetovsko pozornostjo je pritegnila mlade. Sevniški četrtošolci, ki so bili lani na Valovinah in so se letos v začetku septembra vnovič vrnili tja kot peto-
Otroci so spoznali vojašnico. S. Mašere, vojaško pristanišče, z mornarji so pluli na vojnih ladjah. Pestre stike razvijajo na kulturnem in športnem področju. Srečanja z mornarji so za otroke bogata šola za življenje.
Sevniški ravnatelj Bovec Jože, ki je pripotoval z otroci na Valovine, ni mogel prehvaliti prijaznega osebja počitniškega naselja ZZB NOV Maribor, ki razume živahnost malih razgrajačev. Navdušen je bil nad tovarišem Pretnarjem, ki je omogočil otrokom bivanje v naselju za borih 75 dinarjev dnevno. Otroci so dobili za ta denar tudi pet obrokov hrane.
Za sevniške otroke so prispevali denar za desetdnevno šolo v naravi vše TOZD občine Sevnica in starši.
Podatek, da je bilo med 323 sevniškimi učenci samo 48 plavalcev, ob koncu pa je ostalo
MALI SEVNIČANI TEKMUJEJO: kdo vrže dlje kamen... (Foto: Miroslav Slana-Miros)
šolci, so vse leto nestrpno čakali na srečanje s svojim » oficirjem in z morjem...
Zanimivo je, da otrok ne moti njegova »železna disciplina«. Vzljubili so upravnika in s tem tudi njegova »povelja«, ki so prijetna in poučna hkrati.
Poveljnik Pretnar je zadovoljen. Smehljaje pritrjuje, da mu je kar všeč, ker lahko po dolgem času spet vpelje malce vojaškega duha.
Znano je, da imajo učenci v Šoli v naravi veliko možnosti, da sodelujejo v raznih dejavnostih, Vsak pa se mora naučiti tudi plavanja.
Njihov temeljni smoter je spoznavanje SFR Hrvatske s poudarkom na spoznavanju istrskega rastlinstva in živalstva.
Dragoceno je tudi sodelovanje puljskih mornarjev z otroci. To sodelovanje jim je omogočil prav Jože Pretnar, ki je v mornariških vojašnicah še vedno kot doma.
samo še 20 polplavalcev bržkone ne potrebuje komentarja, saj je jasen.
Življenje otrok, ki so imeli ŠOLO V NARAVI v Valovinah, je spominjalo na eni strani na življenje brigadirjev, na drugi pa na življenje vojakov. Omenili smo že pestre interesne dejavnosti, povejmo pa še to, da ob večerih vrte filme, imajo svoj akvarij, ki ga vsak dan bogatijo z novimi najdbami, urejajo stenčas in LIKOVNO galerijo.
Spuščanje zastave, javna priznanja najboljšim, Pionirska organizacija in šola mladih samoupravljavcev. Oživljanje in širjenje tistih lepih vrednot, ki so bile v naši podpretekli zgodovini krona kolektivnega čuta za našo družbeno skupnost in so potrdilo, da je v slogi in enotnosti moč. Šola za življenje.
MIROSLAV SLANA-MIROS
viatorjevi izleti vseptembru in oktobru
VA
VtAT OR
pK				
				
				
H				
				
				
SliS				
|i||				
				
.				
lili				
m				
				
				
FRUCTA SOK kozarec svežega sadja!
(Foto: Amond Papotnik)
Letovanje — šola slovenskega jezika
Za mano je ostala jesenska Ljubljana. Namen mojega popotovanja je bil ujeti utrip življenja in dela skupine 104 otrok in vzgojiteljev iz Beneške Slovenije, ki so bili gostje v počitniškem naselju Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Nemoteno sliko letovanja mladih Slovencev iz krajev onkraj meje. Akcija je v Sloveniji zbudila veliko pozornosti in otroci so se že kar privadili novinarjev. Živahno so tekali po obali in brskali po pesku.
— Kaj neki tako vztrajno iščejo?
»Danes je na vrsti iskanje skritega zaklada,« pojasnjuje likovni pedagog Pavel Petrinčič. »Naš program nenehno izpopolnjujemo. Imamo že več dejavnosti. Izdajamo glasilo, pojemo, rišemo, imamo gledališče in drugo.«
— Akcija torej ni nova?
»V letošnjem — četrtem letu naših akcij je novo predvsem to, da smo obiskali Slovenijo, učenje slovenskega jezika na neposreden način. Novi so stiki s slovenskimi otroki. Obiskala nas je delegacija šole Rihard Jakopič, pričakujemo pa tudi obisk iz Osnovne šole Dekani. Samo akcijo bomo skrbno analizirali in upam, da bomo prišli tudi prihodnje leto.
— In kaj pravijo otroci?
Odgovor preglasi zmagoslavni vzklik iz veselih otroških ust. Pravkar so odkrili zakopani za-klad.Tosrečilo se jim je, še preden je sonce naznanilo čas večerje. Medtem ko otroci večerjajo, se sprehodim po naselju. Spremlja me pedagoški vodja Rada Kačič. Zvem, da je letos letovalo na Debelem rtiču že 4200 otrok. Tovarišica Rada mi potoži, da so pokazali vrtci za letovanje v zad-
nji izmeni (od 21. 9. do 17, 10) malo zanimanja. Tako v prostornih paviljonih ni običajnega trušča. Že od daleč je mogoče slišati ubrano petje. Otroci so povečerjali in na vrsti je kulturni spored. Prej na obali so bili še polni nemira in živahnosti, zdaj pa so zbrani v ubrano skupino, ki poje slovenske pesmi iz Benečije.
»Tudi doma radi pojejo,« pojasnjuje Adreina Tružnjak. Sama je doma visoko v hribih, kjer je veliko dela. Kljub vsemu najde skupaj s starši, bratom in sestrama dovolj časa za lepo slovensko pesem. Njena velika želja je,, da bi se naučila knjižne slovenščine.
Pripoveduje, da manjka tovarišic, ki bi z otroki znale lepo govoriti slovensko. O tem mi pripoveduje tudi Živa Gruden, novinarka v Tiskovnem uradu Beneških društev. Pojasnjuje, kako težko je, če človek od 14. leta posluša v glavnem le tuj jezik. Razumljivo, da izgubi posluh za domačo govorico.
— Kaj, ko bi organizirali posebne tečaje za vzgojitelje?
»Tak tečaj bi bil seveda potreben in koristen. Ta čas je letovanje šola slovenskega jezika za učence in vzgojitelje,« mi odgovori na vprašanje Vilma Marti-nič, doma iz vasi Srednje. Letovanje ji je sicer všeč in prepričana je, da bodo otroci odnesli domov kup prijetnih vtisov in koristnih novosti.
Čas teče neopazno in na tabor leže glasba škržatov. Otroci so polegli. Prisedem k družbi vzgojiteljev. Nazdravimo, zapojemo, razmišljamo.' Tudi o rojakih na Koroškem. Ne čutimo prav, kdaj zaveje svež veter, ki oznani bližino jutra.
IGOR PLOHL

viatorjeve počitnice na morju
Izbirate lahko med 41 hoteli od Ankarana do Herceg-novega ter se sami odločite za čas odhoda in za število dni bivanja. Družine z otroki in starejši dopustniki se bodo verjetno posebno dobro počutili v Umagu - v POLVNESII -v naselju povsem opremljenih bungalovov. Tu si lahko sami kuhate, lahko se odločite za polpenzion ali polni penzion (cena zadnjega je 150 din). Cena polnega penziona v naselju STELLA MARIS pri Umagu je še nižja -le 138 din. Lahko najamete bungalov - za 180 din. Posebna ugodnost je tudi to, da vam pri 7-dnevnem najemu bungalova zaračunajo le šest dni, gostje, ki bivajo v naselju POLVNESIA 7-dni (polni penzion), pa se lahko peljejo zastonj z ladjo na izlet v Trst.
Skratka, zanimive ponudbe: oglasite se čimprej v eni izmed Viatorjevih turističnih poslovalnic ali pa pokličite telefonsko številko 314-544.
Deklica iz keramike — sredi pravljične Seville (tam je zelo razvita keramična industrija).
S III. srečanja urednikov prosvetnih listov balkanskih dežel v Romuniji. Naša vesela družba pred vhodom v veliko zadružno klet v Odobe-sti. (Foto: N. Maurer)
prosietii delavec
N
List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva:	Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon
315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Letna naročnina: /70 din za posameznike, za šole in drage ustanove 120 din. Št. tek. računa 50101-601-16915.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list „Prosvetni delavec'1 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
\___________,______________________________________J
/--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------	'N
SPOŠTOVANI TOVARIŠI RAZREDNIKI,
zdaj, ko je začetni šolski vrvež že mimo, vam pišemo tole kratko pismo. V našem sporočilu vam želimo nekaj malega povedati o zbirkah in knjigah, ki so namenjene predvsem učenkam in učencem. To so zbirke: Mala slikanica. Velika slikanica. Pelikan, Pionirjeva knjižnica. Obrazi in Sinji
galeb.
Čeprav ste se z naslovi že srečali, pa ne bo odveč, če vas še enkrat opozorimo, da boste prav te knjige lahko s pridom uporabili pri šolskem pouku kot dodatno čtivo.
Zbirke, ki smo jih našteli (pa tudi druge iz programa za šolsko leto 1977/78), lahko naročite pri šolskih poverjenikih ali pri založniških poverjenikih, ki vaše šole redno obiskujejo.
Zbirke lahko naročite tudi neposredno v založbi Mladinska knjiga, oddelek za prodajo šolam, Ljubljana, Titova 3, (te!.: 25-487).
Lepo vas pozdravlja
Vaša Mladinska knjiga
V	.
MALA SLIKANICA
Zbirka se po vsebinski in likovni plati uvršča med Čebelico in Velike slikanice, hkrati pa skuša biti čimbolj dostopna po svoji ceni. Vanjo so uvrščena tako domača kot tuja kratka leposlovna dela klasičnih in sodobnih pisateljev, ljudske pravljice, pesmice in podobno. Ilustracije v teh knjižicah so delo naših znanih in uveljavljenih likovnih ustvarjalcev. IVANČEK BEDAČEK, po ruski ljudski pravljici napisal Maksim Gorki, il. Aco Mavec
MAJ JE, MAJ, pesmice Danilo Gorinšek, il. Zdenka Golob Borčič
MARUŠKA POTEPUŠKA, slikanica brez besed, il. Marjan Amalietti
NA PAPIRNATIH LETALIH, pesmi, Dane Zajc, il. Milan Bizovičar
TINČKOVE PRIGODE, il. Marjan Amalietti
VOLK IN KOZLIČKI, ruska ljudska pravljica, il. Ančka
Gošnik-Godec
MULA IN PARTIZANI, Tone Seliškar, il. Štefan Planinc PAPIGA V ŠOLI, basni, Slavko Pregl, il. Marija Lucija Stupica
založba
mladinska
knjiga
VELIKE SLIKANICE
Za to zbirko smo tudi letos pripravili več novih del in ponatisov najbolj iskanih slikanic. Velike slikanice temeljijo na literarnih predlogah, predvsem na takšnih, ki so primerne za slikarsko upodobitev. V načelu so to domača dela za mladino z izjemo nekaterih svetovno znanih umetnih in ljudskih pravljic. Izkazalo se je da je tak koncept zbirke zelo uspešen, saj se je na njegovi osnovi uveljavljala naša slikanica kot literarno likovni pojav, ki najbolj razvidno izraža značilno slovensko ustvarjalnost za otroke. V njej se učinkovito združujeta slikarska in leposlovna plat našega umetniškega ustvarjanja za otroke. V knjigah prevladuje bogata barvna ilustracija.
VŽIGALNIK, Hans Ch. Andersen, il. Kostja Gatnik KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, Josip Jurčič, il. MarjanJVlanček
PLAŠČEK ZA BARBARO, Vitomil Zupan, il. Marija Lucija Stupica
NAJMOČNEJŠI FANTEK NA SVETU, Lojze Kovačič, il. Milan Bizovičar
POTEPUH IN NOČNA LUČKA, Svetlana Makarovič, il. Marjan Amalietti
JANČEK — JEŽEK, prekmurska pravljica, il. Ančka Gošnik-Godec
V ŽIVALSKEM VRTU, Anton Ingolič, il. Jelka Reichman HIŠICA BREZ NAPISA, Jože Snoj, il. Štefan Planinc PETER KLEPEC, po slovenski ljudski pravljici napisal France Bevk, il. Marjan Manček
CICIBAN, CICIBAN, DOBER DAN, Oton Župančič, il. Marlenka Stupica
MIZICA, POGRNI SE, brata Grimm, il. Kostja Gatnik MAČJA PREDILNICA, Svetlana Makarovič, il. Dušan Klun
MLADA BREDA, po slovenski ljudski pesmi napisal Dane Zajc, il. Cita Potokar
KRESNIČKA PODNEVNICA, Polonca Kovač, il. Marija Lucija Stupica
PIKO DINOZAVER, Leopold Suhodolčan, il. Marjanca Jemec-Božič
PASTIR, Matija Valjavec, il. Marlenka Stupica
PELIKAN
Zbirka vsebuje poljudnoznanstvene oziroma informativne slikanice, ki naj otrokom različnih starosti v sliki in besedi predstavijo zanimive pojave iz narave, tehnike, znanosti, umetnosti, zgodovine in kulture.
Zbirka se deli na tri težavnostne stopnje. Prva serija je namenjena predvsem otrokom v mali šoli ter v prvem in drugem ■ razredu osemletke, zato so te slikanice v celoti opremljene z ' barvnimi ilustracijami in predstavljajo nekakšno poljudnoznanstveno dopolnilo leposlovnim slikanicam. Druga serija je usmerjena k otrokom v tretjem, četrtem in petem razredu
osemletke. Tu vizualna informacija temelji pretežno na-barvni fotografiji in ilustraciji. Tretja serija pa je namenjena bralcem od šestega do osmega razreda osemletke in temelji na barvnih fotografijah, skicah in ilustracijah.
I.	STOPNJA
VOZILA IN PROMET: Ferdinand Miklavc, il. Božo Kos POKLICI, Smiljan Rozman, il. Štefan Planinc KORAK V MORJE, dr. Anton Polenec, il. Lidija Osterc
II.	STOPNJA
JAVKA V STAREM ČEVLJU, Branka Jurca DOGODIVŠČINE V ATOMSKEM INŠTITUTU, dr. Jože Pahor
III.	STOPNJA	\
ELEKTRARNE, Ivan Špolar
IZ ŽIVLJENJA KONTINENTOV, dr. Rajko Pavlovec
PIONIRJEVA KNJIŽNICA
To je nova zbirka z bogatim ilustrativnim gradivom opremljenih in aktualnih družboslovno in naravoslovno poljudno pisanih besedil, ki nastajajo v glavnem v sodelo-vanju s periodično revijo Pionir.
Dela z vseh področij znanosti in umetnosti se lotevajo svo- | jih predmetov drugače kot učbeniki in so torej njihovo koristno dopolnilo. Za novo šolsko leto sta v pripravi dve deli:
OTROCI V NOB, Matija Žgajnar O RAČUNALNIŠKI MATEMATIKI, Jože Pahor
OBRAZI
V tej zbirki sistematično predstavljamo velikane slovenskega naroda, ki so pomembni za razvoj naše besedne umetnosti, glasbe, likovne umetnosti. Posamezne knjige pa bodo predstavile tudi naše naj večje znanstvenike in velikane naše zgodovine delavskega gibanja in NOB. Zbirka ne bo zaprta v meje Slovenije, temveč bo s postopnim širjenjem koncepta predstavila velike osebnosti vseh narodov in narodnosti Jugoslavije.
OTON ŽUPANČIČ, Janez Mušič
SINJI GALEB
Zbirka prinaša sodobno domačo in tujo mladinsko literaturo. V dvajsetih letih je izšla v njej domala vsa mladinska klasika iz domače in tuje književnosti. V zadnjih letih pa se, kot že rečeno, usmerja na besedila sodobnih avtorjev, vendar imajo v njej prednost slovenski pisatelji. Ker je starostni razpon bralcev zelo velik (od 11 do 16 let) in zajemi najbolj viharno obdobje mladostnika, mora izbor stremeti za tem, da je tematika čimbolj pestra. Tako sega tematika Sinjega galeba od humorja, pravljičnosti, eksotike, napete pripovedi iz preteklega in sodobnega življenja tja do prvih ' erotičnih vzgibov mladega človeka. Vsak letnik posebej bo vsebinsko zaokrožen; v njem želimo predstaviti čim vež avtorjev različnih narodnosti. Letos bodo izšla v tej pri-: ljubljeni knjižni zbirki tale dela:
DEČEK JE VRGEL KAMEN, Dragan Božič STOPINJE PO ZRAKU, Leopold Suhodolčan PA DA BI ZNAL, BI VAM ZAPEL, izbor pesmi za odraščajoče
TIL EU LEN SPIEGEL, J. Kolar MOMO, Michael Ende
VAŠKA KOMANDA, Vladimir Kavčič
VANKEE NA DVORU KRALJA ARTUSA, MarkrTvvain
Državna založba Slovenije
obvešča osnovne šole, da ima na zalogi še zbirke potrjenih učil
tehničnih sestavljank
Fischertechnik

- - ; ■<

Ut 1
(osnovna zbirka) 580,00din UT 2
(motor in gonila) 600,00din
»Tuje in domače izkušnje potrjujejo visoko pedagoško vrednost teh učil...
FISCHER UT sistem tehničnih sestavljank je kontinuiran in prilagojen potrebam splošnoteh-ničnega izobraževanja od predšolske do srednješolske stopnje izobraževanja.« (Iz recenzije M. Tomšiča)
Obširne informacije in strokovne ocene o FISCHERJEVIH tehničnih sestavljank so bile objavljene v prvi številki revije »VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE«, letnik 1975.
Zbirke Ut 3, UT 4 in UT 5 bomo imeli ponovno v mesecu januarju 1978. Za prednaročila se priporočamo.
Državna založba Slovenije
Oddelek učil Ljubljana, Trubarjeva 27
J
suvanim:
TOZD 500:
Inženiring in oprema, Ljubljana,
Mestni trg 10
opremlja
vse vrste in stopnje šol ter vzgojnovarstvene zavode.
Naš program obsega:
—	projektiranje in strokovno usmerjanje glede šolske opreme in učil;
—	dobavo in montažo šolske, pisarniške in druge specializirane opreme za posamezne dejavnosti in opreme za vzgojnovarstvene zavode.
Podatke n poM'm • renah in tekili 7ahteva|te osebno, pismeno ali telefonsko na št.: 061 22 782.
IS
'$1 y!
m™
M

VAS SINDIKALNI IZLET
se odločite,-zd sindikalni izlet, vam bodo morda v pomoč' naši programi enodnevnih izletov Programi so sestavljeni tgkc da vodi|0 po krajih, znanih po pomembnih dogodkih iz'NOB Ogledali $i boste lahko rgzne krajevne ih zgodovinske znamenitosti,.- Če se odločite ze eno od možnosti, se prijaVite zan|0 pri TOZD, ki |0 organizira Zg prevoz pa se pozoni-mO|te prt naibl'ž(em prevozniku aii vaši turistični ogenci|i	-
GORIŠKA BRDA_________J________L___________________________________—-—---------------—— 80 din
Po prihodu v |empeter'malica v priznani kavarni Modri hram (jajca s kraškim pršutom, teran), izlet y Brda in ogled vinske kleti Dobrovo, kjer bo pokušnja yin, ogled briškega' spomenika, nato kosilo v hotelu Sabotin v Novi Go-
-	nci (gonški pasticio, zrezek s prilogo, goriški radie). Po kosilu je možen izlet na Kostanjevico Informacije, prijave Hotel SABOTIN, Nova Gorica, tel (065) .21-344 ih 21-324
LENDAVSKE GORICE---------------------------------------------------------------------------85 din
-	Po prihodu v Lendavo ogled naravne mumije vojščaka Hadika iz časa turških vpadov, ki je ohranjena v cerkvici med 'vinogradi had'mestom, nato pokušnja vin v Rsterhazijevi kleti Sledi kosilolmadžarske specialitete) v Lendavi ozi-
rpma v Petišovcih. Po kosilu družabne prireditve z nagradnimi igrami ob termalnem kopališču Terme v Petišovoh Na 'poti domov se kratek postanek' za. ogled kolišča.Bobri
■	Informacije, prijave . Penzion PARK, Lendava, tel <069)75-044 (tov. Marika Szabo)
BELA KRAJINA —-------------------------------------------§-----------------1-------------,2° din
■	Po prihodu v Metliko malica (-belokranjsko cvrtje), nato ogled belokranjskega .muzeja m, vinske kleti, kjer. ho tudL pokušnja vin s prigrizkom (preste) Kosilci :belokranjske specialitete) Popoldan nastop folklorne skupine, nato družabna prireditev ob spremljavi tamburic
Informacije, prijave 77iat‘orTOZD'Bela krajina,'tel :.'’068 ) 76-035,,_tov: .Viktorovski'
riph	________________________:—-— ----------------------—-lOO din
' Po-prihodu ha Bled ogled gradu, nato prevoz na otok ih ogled muzeja Kosilo (kmečka pojedma) ali piknik na Za-rrhiku Popoldan čajanka v kavarhi hofela Park
tnfbVmacije, arijave . Prodajna .služba hotela Golf Bled, tel <064) 77 591
GOZD MARTULJEK  -------------------------------------------—---------—--------—---------^— 75 din
v Sprejemana terasi hotela Špik; nato gorenjska matica7klobasa, zaseka, ržen kruh m čai) Izlet k Martuljškim sla-: pavom, nato gorenjskd k,osilo ali oiknik ' Informacije, prtiave Hote’ŠPIK, Gozd Martuljek. tel '064)88 415
KOROŠKA  __________________--------- —-------------------------------------———^—7— 90 din
• ■: '*o Pol»ano pt • Prevci|ah van* ; -»i .	. .	»	*	zlet na Pre?*hovino '-n kosiio v
^ele.c v Kotljah - ribe s 'a* - • •>	':<• < u, SO -Komšk ž^nk-nfi)
, • r <nve Hotel Rimski vre •• •	'.'Sc1, s
, 0 P, p-^grame lahko prilagodimo željam obikt--'v '1 • .^
r
j
Učencem, ki se odločajo /a šolanje in zaposlitev, predstavijo v Tovarni volnenih izdelkov Bača svoje delo tudi z diapozitivi.
(Foto: Stane Jesenovec)
r
SLOVI N
Ljubljana, direkcija brezalkoholnih pijač Frankopanska 18 — telefon 323-442
priporoča
šolskim kuhinjam, domovom za učence, šolskim gostinskim centrom in vzgojnovarstvenim ustanovam iz svoje bogate in kakovostne zaloge:
•	Osvežilne brezalkoholne napitke
—	Cockto v steklenicah 0,25 lit. in 1 liter
—	Jupi v steklenicah 0,25 lit. in 1 liter
—	Schweppes Tonic Water v steklenicah 0,25 lit. in 1 liter
—	Schvveppes Bitter Lemon v steklenicah 0,25 lit. in 1 liter
—	Schvveppes Dry Grapefruit v steklenicah 0,25 lit. in 1 liter
—	Schvveppes Bitter Orange v steklenicah 0,25 lit
•	Naravne sadne sokove »FRUPI«
—	Frupi ribezov cocktail v steklenicah 0,20 lit. — 1 litra in v doypacku 0,20 litra
—	Frupi borovničev cocktail v steklenicah 0,20 lit. in 1 liter
—	Frupi jabolčni sok v steki. 0,20 lit. in 1 liter
—	Frupi breskov cocktail v steklenicah 0,20 litra in doypacku 0,20 litra
—	Frupi marelični cocktail v steklenicah 0,20 litra in v doypacku 0,20 litra
—	Frupi oranžni sok v doypacku 0,20 litra
•	Oranžni sadni sirup v embalaži 0,70 in 1 liter
O pogojih, rokih in cenah vas lahko natančneje obvestimo pismeno ali po telefonu.
vaša oraniada
v
KOMPAS
JUGOSLAVIJA
ZA VAS -MISLI KOMPAS!
ZA VAS -
REZERVIRA,
OSKRBI,
POSREDUJE:
POTOVANJA,
LETNI ODDIH, LETALSKE, ŽELEZNIŠKE IN LADIJSKE VOZOVNICE, VIZUME IN JEZIKOVNE TEČAJE V TUJINI.
NA VOLJO SO VAM KOMPASOVI AVTOBUSI, HOTELI, MENJALNICE IN RENT-A-CAR SLUŽBA. V NAJKRAJŠEM ČASU VAM REZERVIRA HOTELSKE IN ZASEBNE SOBE, POSKRBI ZA PRIJETNE ZIMSKE IN LETNE POČITNICE.

ZATO-ZARES!
ZA VAS -MISLI KOMPAS!

LJUBU ANA
Titova 50, telefon 311-379, 317-658 Plemljeva 86, telefon 51-566,51-881
KRANJ
MARIBOR
Savski log, telefon 24-590
Cankarjeva 4, telefon 26-861, 26-895
HOČE
CELJE
pri Mariboru, 76-879
Medlog 18, telefon 26-340, 25-955 Zidanškova 10, telefon 23-771
SLOVENJ
GRADEC
Glavni trg 26, telefon 84-460
V naših poslovalnicah vam je na voljo bogat izbor pohištva in notranje opreme po konkurenčnih cenah !
DNEVNE SOBE, SPALNICE, POHIŠTVO ZA PREDSOBE IN KUHINJE, OTROŠKE SOBE, JEDILNICE, SEDEŽNO IN KOSOVNO POHIŠTVO