406
Janko Glaser: Ženi.
moreš; — a odpusti, duša! Odpusti meni otroku, zapeljanemu, skesanemu! — Tvojih kletev ne prenesem, angelj moj! Saj se ti ne silim; — ker te nisem vreden, srce moje! A te negotovosti ne morem več prenašati ... Na lepoto najinih prvih blaženih noči te prosim: — Vera, odpusti mi! — Piši hitro! — Iskreno te pozdravlja                                                                               Tomo."
In Vera mu je odgovorila:
„Dragi Tomo! — Zakaj me dramiš? Gorja olajšati ne moreš; — ali bi rad gledal moje solze? — Jaz ti odpuščam! Želim ti, da bi nikdar ne spoznal nesreče! — Naj te ne moti moj spomin! Srčno te pozdravlja                                                               Vera."
Ko mu je napisala pismo, se je razjokala ... in bile so olajšujoče, dobrodejne solze . . . Potem pa se je spomnila zelenega lista visoko gori v vrhu na drevesu njenega upanja . . . zdaj je zadnjikrat sfriotal pred njenimi očmi ... in odletel — bogvekam ...
— Tomo je bil že davno zgrešil svojo sobarico; ni ga mogla zadovoljevati ženska, ki je znala govoriti komaj o najplitkejših in najvsakdanjejših stvareh. Popival je in ponočeval, zapravljal čas in čast, denar in zdravje, prehajal iz stiske v stisko, — dokler ni nazadnje  ves   poparjen  in  ves  spokorjen   pobegnil — zopet brez
izpita  — V domovino. —,_ r,,                            .              (Dalje prihodnjič.)

Tanko Blaser:    nt*Jk*

'<u. ¦
Ženi. ^.Zc^-v-u ^v^l^-
INoč najina je bila""kakor val,
ki od obrežja do obrežja seže;
še pljuskajoč dotika se obal
in z valovanjem svojim naju veže —:
s seboj sem vzel kot mehek pajčolan
skrivnost vso sladko tvojo v trdi dan.
*Wc