Vasja Predan: SLED ODRSKIH SENC. GLEDALIŠKI DNEVNIK 1992-1995. Mihelač, Ljubljana 1995. Gledališki kritik Vasja Predan s svojo jubilejno, deseto knjigo ostaja zvest delu, ki je zaznamovalo več kot štiri desetletja njegovega življenja. Z neveijetno gledalsko kondicijo in s spoštovanja vrednim gledališkim spominom še enkrat usmeija pogled s senčne strani gledališkega prostora, v katerega svetle, živahne, veličastne in blede, kratkosti bivanja in minljivosti zapisane odrske podobe začrtujejo le bolj ali manj vidne sledi, če parafraziram domiselni in kritikovo objektiv-
134
LITERATURA
nost na kvadrat relativizirajoči naslov Predanovega dela. Ob tako strogo zakoličeni zavesti o subjektivni naravi kritikovega početja ni presenetljivo, daje Predan najnovejšim ugotovitvam o večini institucionalnih gledaliških projektov zadnjih štirih let dal obliko dnevniških zapiskov. Ta forma je med literati in gledališčniki v zadnjem času dobila številne privržence, med revialnimi recipienti (tudi zapiski, zbrani v knjigi Sled odrskih senc, so prej izhajali v reviji Sodobnost) pa množično bralstvo, vendar je Predanova posebnost v tej pestri druščini "dnevnikarjev" izrazita teatrocentričnost. Zlasti v prvi tretjini pisanja se avtor poudarjeno izogiba vsakršnim zdrsom v zunajgledališko stvarnost, bodisi v navajanje podatkov iz zasebnega življenja ali eksplikacijo osebnih občutenj človekovega bivanja. Posledica nekoliko preforsirane, v gledališko konkretnost zakopane usmeritve pa je tudi pomanjkljivost, da Predan ne razkriva svojih lastnih spraševanj o vlogi, pomenu, bistvu gledališke umetnosti kot take. Pisec Gledališkega dnevnika tako z večjo ali manjšo pozornostjo sledi izrazitejšim segmentom posameznih gledaliških uprizoritev, to potrjuje tudi gledališkim sezonam prilagojena kontinuiteta izhajanja njegovih zapisov. Edina avtoreferenčna točka so njegovi ponekod moteči uvodni "nagovori" dnevniku. Avtorjeva progledališka drža postane močno omajana (mar pod vplivom veliko bolj individualistične narave Inkretovih dnevniških zapisov v Novi reviji?) v zadnjih dveh letih Predanovega dnevniškega snovanja. Liste z letnicama 1994 in še zlasti 1995 zaznamuje obsežnejši, včasih že kar prevladujoč vdor realnega. Meje gledališkega sveta začne Predan prekoračevati na več mestih - z dobrodošlo analizo tekočega branja, ki zaobsega nekatere pomembne novitete slovenske literature, s pogostejšim navajanjem zasebnih doživljajev in z zanimivim širjenjem kontekstualnega območja gledališke predstave tudi na zakulisno druženje in prijateljevanja. Najočitneje pa ta premik izvaja z ostrobesednim in neženirano opredeljujočim se komentiranjem sedanjega družbenega dogajanja in političnih dogodkov na Slovenskem kot nevarnega theatrum mundi. Tako dobiva dnevniško pisanje v Sledi odrskih senc berljivejše, ne zgolj izčrpne gledališko dokumentarne poteze. So pa prehodi med posameznimi poglavji dnevnika in tudi med gledališčem in podobo stvarnega sveta, ki je kot njegov "dvojnik" postavljena na ogled, včasih premalo niansir-ani, to se še posebno očitno razkriva ob knjižnem natisu Gledališkega dnevnika, saj objave v nadaljevanjih zahtevajo manj enovito "dramaturško" strukturo. (Ignacija Fridl)
LITERATURA
135