606                            Vladimir Levstik: Hipoteza o lepi duši.
Poslovila sva se od družbe in spremil sem jo domov. V svojem življenju nisem hodil srečnejše poti, nego je bila ta. Lelja se mi je zdela kakor uresničene sanje, kot ono hrepenenje, ki je hodilo toliko časa z menoj, a so ga hoteti ubiti ljudje. Bila je lepa zimska noč. Pri vratih sva obstala.
„Ali vas smem jutri obiskati, gospodična Lelja?" „Lahko," je odgovorila s sladkim nasmehom in mi stisnila roko.
(Dalje prihodnjič.)
Hipoteza o lepi duši.
J-lepa duša — brez imena je kot brez imena — Bog, lepa duša je visoka bolj kot mavre pestri lok, lepa duša je samotna kakor vrh gora megla, lepa duša je ponosna kakor čudeži neba, lepa duša je žareča kakor ogenj božjih strel, lepa duša — vsa je čista, kot so cerkve tihih sel, in vesela nepopisno: vriska, poje kot cigan, uka, zvezdam pleše v slavo tarantelo in kankan, lepa duša se nam smeje, norce brije nam: — Druhal! Mene še ob sodnjem dnevu sam Gospod ne bo poznal! —
Vladimir Levstik.