- 80 - Petero potrebnih reci pri dovolitvi zakona na Slovenskim. /« Dolenskiga. Pred nekaj tedni je dopisniku sledeče peterdilo v roke dospelo, ki ga ni malo veselilo: »PoterdilO) ki se da Matijetu Gregoricu i% L\, da je polo&it znesek od S gld. v zagotovilo, da bo zavolj svo- - 81 — jega nadstojnega zakona še o tem letu IS sadnih drevesic na svojem zemljišu posadil, in da preko Lcez^) 24 ur ne bo piroval" (ženitnine obhajal/) To prebravši sim željno zdihnul: ko bi k tema dvema še te tri pristopile: namreč 3) da bi ne smela ne mladeneč ne devica v zakon stopiti, dokler bi ne znala v maternem jeziku saj ročno brati; 4) da ne sme nobeden v zakon stopiti, ki nima dovolj nega premoženja; 5) da bi se nobeden nastaniti ne smel na samotnih krajih, ali saj ne v vinskih gorah. Bile bi te zapovedi gotovo človeštvu močno koristne. Od perve zapovedi, to je, zasajenja dreves, je pa le potem kaj prida ali hasni dočakovati, ako bojo sve-dočbe (spričbe) resnične, ne pa da bi se za en bokal vina dobile. Druga zapoved — ne predolziga pirovanja (ženito-vanja, bi utegnila biti velike koristi, ako bi se na njo natanko gledalo, samo da bi morala biti kazen njenega preloma veči. Nevedežev je na južnih straneh Krajnske dežele še grozno veliko, ki ne umejo ne meje me mere, kadar se ženijo. Bolj je siromašen, bolj bi se rad takmal z bogatinom. Nabere si svatov kakor premožni, in praznuje s tolikimi pojedeži ženitnino celi božji teden. Ko pa svatba mine, revež strada, da se mu trebuh ljupi, in pojedežev ga posihmal ne pozna nobeden. Tretja zapoved bi bila za vsako deželo blazna na-redba; za nas pa Slovence neprecenljiva dobrota, kajti slovenski jezik se v pisarnicah ne rabi, in pisma, ki jih kmetje od tod dobivajo, se pišejo v njim nerazumljivem jeziku, ki ga v slovenščini zučen umeti ne more. Tega v drugih deželah za šole poglavitnega nagnila Slovenec pogreša, nevedež pa pravi: Samo zato pošiljati otroke v šolo, da se na bukvice moliti nauče, se pač nuja ne plača. Od tod navadne besede: „Krajn-ska šola in pa nič." Ali ni tako? To je vzrok, da ljudstvo rado rado vidi, da mu se ne narivajo šole. Ako bi tako ne bilo, kako bi stare velike fare Smarjeta, Škocijan, Trebelno Qaa dlje ne grem, boječi se, dami ne zmajnka popirja) ostale brez šol, dočim ima uboga lokalija od 700 duš svojo šolo na Kočevskem? Kako bi Trebelani ne imeli raji ucenika namesti organista, ki mu na leto preko 90 mernikov pšenice, 60 veder vina in previda dajejo za vžitek?! Kdor tedej nevednost in vraže našega ljudstva natanko pozna in ga iskreno ljubi, bo gotovo z mano ozir 3. zapovedi enake misli. Mrak uma je v nekih krajih naše deželice se tako velik, da človekuljubu, ki od nikodar željnega prosvete traka zagledati ne more, serce od žalosti poka. Iz take noči uma tu samo en izgled: Ni zdavno, kar pride neka baba k zdravniku. Ko pisavca tega sostavka zagleda, ga vpraša: ali ni on gospod lečnik (zdravnik)? Za šalo jej reče, da je. Na to mu veli, da bi rada z njim govorila na samem. To jej dovoli, in migne nažočnim, se odaliti. Po tem mu začne pripovedovati od dveh nesrečnih zakonskih, ki nimata nobenega otročiča. Da bi se tega vzrok o-znašil (oznašiti, to je, skrivne grešne dela razodeti, od znane) mu poda od žene kolarde, od moža pa kapo. To iz rok vzemši v babo viri. Pripoveda mu na dalje od krave, da ima veliko in tudi dobrega mleka; ali ko se mesti začne, se zvodeni in se nič masla ne stori. Mu prav tiho na uhošepta, da imajo sum na neko sosedo, s katero so že dovelj se zavolj tega sovraštva in kara navzili; da so enkrat pri možnji žabo krastačo v kablico deli in potem iz mleka vzeto v ogenj vergli, češ, da bo tudi soseda uni hip kot žaba gagnila v ognju, kar se vender zgodilo ni, samo mučno jej je bilo prihajalo. Med temi besedami razvija zamazano cunjo, pa mu konec repa, ki ga je doma kravi odrezala in sabo prinesla, pod nos moli, da bi jej tudi onde razodel vzrok. Od sramote ga na to zona obide in nejevoljen postane, da se tudi ta baba človek imenuje! (Dalje sledi.) — 85 - Petero potrebnih reči pri dovolitvi zakona na Slovenskim. (Konec.) 1% Dolenskiga. Kdo bi izmed nas, ljubi bravci! svojo prosveto (razsvitljenje uma) zameniti hotel za mrak uma, v katerem tolikšna množica ljudi tava? Kdo bi se pogrez-niti hotel v tiste vraže, v katerih je nekdaj bil, in od njih prestati tisti strah, ki ga je nekdaj terpel? Menim, da ga ni takega mati rodila; mar več je vsaki za ta neprecenjeni dar hvaležen Bogu. Ako je pa prosveta uma za ves človeški rod tako velika dobrota, zakaj se je tako majhno število človeštva vdeležiti sme? Zakaj se ne da večini priložnost piti iz tega krasnega vira? Ali je morebiti prosveta samo za ne-ktere, in to bolj imenitne stanove ljudi? Začetnik naše svete vere se ni navračal k gradom in dvorom knezov in velikašev izjemce; ni hodil tiho memo kmetove hiše, ni opustil osibenikove bajte, tega ne, marveč si je izbral izmed priprostega ljudstva učence, ki so, kakor njih Mojster, oznanovali luč resnice pred modrimi in pripro-stimi, visokimi in nizkimi, bogatimi in revnimi, in so bistro dokazali, kar se pred njimi nikoli pripetilo ni, da prosveta uma imenitnim in priprostim na enak način v deželi pripada. Pripomočkov pa v dosego tega namena manjkati ne more, manjkati ne sme. Ako se dobijo za toliko druzih novih naredb denarji, se bojo dobili tudi za šole. Res je, da se je naše slavno ministerstvo hvalno poganjati jelo za šole, ki že od rajn. cesarja Jožefa počemši se v naši deželi vstanovljujejo, pa se še zdej vstanovile niso. Vedno dobivamo povelja ozir vabe otrok v šolo, glede skerbi za poduk i. t. d.; pa se jih vender nastor tej prizadevi ministerstva za prosveto ljudstva veliko najde, ki stavijo sum v njegovo zbiljo, kajti ni nobenega povelja, ki bi sililo otroke od 6. do 12. leta v vsakdanje, od 12. do 18. leta v nedeljske šole. Starši ne poznajo nobene druge zapovedi glede šole ko svojo voljo. Torej skačejo od re-čenih let otroci okoli šole, dokler se učitel bavi z majhnim številom otrok v šoli. In to se godi tudiondi, kjer imajo „Bezirkshauptmani" svoj sedež. Na prošnjo in pritožbo se nobena pomoč ne dobi. To, velim, je vzrok, da jih veliko pravi, da ministerstvo nima zbilje za šole; jaz bi pa mislil, da ministerstvo le ne ve, da pri nas vlada tolika nemarnost do šole. Na nemškem se povsod gleda na tanko, da otroci v gori rečenih letih hodijo v šolo; mladeneč ne sme v nobeno zabavno društvo, dokler nedeljskih šol ne dostoji. Pri nas se pa v tem času raj kaji drugega počenja. — Nadjati se je, da bo tudi pri nas ministerstvo temu doskočilo. C eter t a zapoved bi overgla pred nekaj leti dano škodljivo postavo, ki v zakon stopiti dovoli brez ozira na premoženje, in je rodovitna mati tatinstva. Že hlapci s sosednimi deklami stopajo v zakon brez izstopa iz službe. Kdor ima le kak kosec ali kerpo nograda, si verh hrama stanico postavi in se oženi. Nakotniki LAus-ziigier) grunte svojim otrokom izročivši, ko z njimi slagati ne morejo, se podajo k nogradu, ki si ga za živež do smerti izgovorijo, in stanujejo ondi. Vinske gore so zdej na Dolenskem poljudstvene tako, da je skoro več osibenikov, kakor mejašev. Njih sile revno stališe se mora imenovati dom lakote in gnjezdo tatinstva. Poklican k nekej bolnici v goro, stopivši v stanico, ki tudi službo kuhinje in veže obavlja, zagledam uboštvo, da sim ostermel;-------bolnica je ležala na dveh dilah nekaj slame pod sabo imevši; slepa stara mati je slo- - 86 - nela v kotu, gospodinja je stala pred pečjo, in gospodar, ki je ravno iz Ljubljanskega grada domu prišel, je bil poleg vrat. Po overšenem opravilu izidši iz hiše se oziram okoli bajte, in mojim očem se nastavi zahod, pritisnjen k zraven rastečej hruški. Od revšine ganjen do solz, vprašam vodnika: Od kod ta družina živi? Pokaže mi s perstom en kosec tertja rekoč: ,?To je vse. kar imajo." Kako bo ta ubožec, si mislim, hranil številno družino, ki nobenega rokodela ne ve? Kmet sam teško živi. Tisti, ki tako nepremišljena dovoljenja delijo v zakon, ne dajo mu nič iz svoje bla-gajnice (premoženja.) On je tedej v zločinstvo (hudodelstvo) prisiljen, ker se od zraka živeti ne da. Torej kradejo ti reveži o jeseni pri beli luni: grozdje, fažol, krompir, sadje, in vse, kar se nenazočnim mejašem vzeti zamore. Spomlad popukajo v sadežih od-rastlike in jih drugod prodajajo. Tu tičijo in imajo svojo zalego tatinska in večkrat roparska društva, ki hrame po goricah razbijajo, s pepelom, uglenjem, ali moko opipani tudi premožne hiše napadajo po tolovajsko. Zoper take tatove ne more vlada mejašev braniti, ko bi tudi na vsaki meji nograda žandarja djala. Tako se vlada iz pohlepe, veliko število ljudstva imeti, zamota v zaderge, da ene svojih poglavitnih dolžnost opravljati ne more, deželno ljudstvo namreč zlotvorov (hudo-delnikov) varovati. — Zdej se še le v djanju kaže modrost tiste postave, ki ni pripustila brez potrebnega premoženja v zakon stopiti, in v vinskih goricah se naseliti. Pete zapovedi potreba se iz rečenega kaže; ven-der bi se gori imenovanej naselitvi na enkrat z vratom zakreniti ne smelo, kakor nekteri poglavarji mislijo, ki nektere teh revežev tu in tam iz goric preganjati dajo. Zupan pride, ga prežene enkrat, dvakrat, — tretjikrat se že naveliča in ga pusti. Treba je naj prej zamašiti cuzinec, iz katerega to zlo slezi, in potem še le po-snažiti jarek. Tak cuzinec so na Dolenskem iz straha od vojašine storjeni prepisi iz očeta na sina. Dolenec je reven, kajti na osmini, in še clo na šestnajstini večkrat velika družina živi, ki od samega domačega pridela nikakor živeti ne more. Oče gleda tedej, da si naj starejega sina doma priderži, ki mu doma dela, dokler on od drugod, ko žbela v košnico, domu živeža nosi. Da mu ga pa k vojašini ne vzemejo, da prepisati na-nj po napotku gosposke. Tako stopi gospodarstvo iz ko-mej 40 let starega očeta, ki se ga v sercu še neodre-če, na 17 ali 18 let starega sina. Sin se oženi in ta dvoja družina živi kako leto ali dve v miru. Po tem se vname plamen prepira, sovraža, kletve in bojenice. Uzrokov, ki k temu dajejo povod, jih je zadosti: goreča želja očeta še naprej gospodariti, za majnši otroke skerbeti, in si kaj boljega privošiti i. t. d. Da je temu tako, vejo dobro komisije, v ktere se starši večkrat s kervavimi glavami pritoževat hodijo. V takih krajih bi tedej kazalo naj starejega sina tudi brez prepisa vojaščine osloboditi. Ta reč zasluži gotovo vso vladno pozornost. J. Kobe.