Učitelj naj napreduje na podlogi svojega naobraženja. (Dalje in konec.) Lastne izkušnje so nam v zadregah najuspešneje, ker nam to, kar želimo doseči, najpovoljneje pojasnujejo, a ker so po svojem obsegu večkrat še nemerodajne, posluževati se moramo ptujih — posluževati se nam je raznih učil, katera so nam kazali vrli predniki ali izkušeni sovremeniki. Taka učila so gotovo sad treznega razmišljovaDJa, sad obilih izkušenj. Današnji vek nam ponuja učil vsake stroke v obilici; misliti nam je le o načinu, kako naj si jih pridobimo. Neljuba je resnica, da nam naše gmotno stanje marsikaj odrekuje —a tudi ni nade, da bi se zdanje razmere še tako kmalu izboljšale. Posamezniki tedaj ne moremo mnogo; ako hočemo kaj doseči, poprijeti se moramo pripravnih sredstev, podpirati moramo drug druzega. — Ali tudi ta način dozdeva se mi še v posameznosti nepripraven, ker so naši službeni kraji večkrat dokaj oddaljeni. Spominjamo pa se ob tej priliki prelepega gesla našega presvitlega vladarja: BViribus unitis", — in pokaže se nam uspešna pot. Zdrušenih moči torej potrebujemo. Kar ne zamore posameznik, to zamore toliko laglje društvo. Društvo pa obrodi le tedaj pravi sad, ako so mu posamezniki, njegovi udje, zvesti in vztrajni podporniki. — Potrebo in važnost društvenega življenja je v obče pripoznal zdanji vek, zato se je uvedlo skoro že v vse slojeve omikanega človeštva. Tako potrebo je čutilo tudi učiteljstvo — in zadovoljstvom opazujemo lepo število učiteljskih društev celo na slovenski zemlji. — Mnenje o takih društvih je vender še precej različno, dasiravno nam že ime samo nekako pojasnuje društveno važnost. Društvo druži posamezne moči k vkupnosti, k vkupnemu delovanju, ono vabi k edinosti in kaže po pregovoru nV edinosti je moč" svojo veljavo. — 0 važnosti društvenega življenja sploh, osobito v našem poklicu, nam ni torej nikakor dvomiti, gledati pa nam je na to, kako dosezajo posamezna društva svoj namen, kako ustrezajo svoji lepi nalogi. Društvo mora vplivati na svoje ude, na svoj delokrog in sploh na človeštvo. Da to istinito doseza, treba mu je: društvene zanesljivosti ali poštenega namena, vztrajne delavnosti in čvrste sloge. — To so pogoji, brez katerih ni pravega društvenega obstanka. Namen društvu mora biti blag, a brez delavnosti društvo omahuje in brez potrebne sloge mora propasti. — Ako pa društvo izpolnuje omenjene pogoje, potem si moremo biti v svesti, da doseže svojo namero popolno, njegov vpliv postane važen in uspešen. Omenil sem, da potrebujemo učil, a naša gmotnost nam jih odteguje. To oviro more odstraniti učiteljsko društvo, kateremu je v prvi vrsti namen, da širi omiko mej društveniki. V to svrho je želeti in gorko priporočati, da društvo marljivo nabira vsakovrstnih učil, da ustanovlja knjižnico ter sploh zbirko naobraževalnih priprav stalne vrednosti. Na tak način pripomore svojim udom do obilnega gradiva ter jih spodbuja k delavnosti. Da je učitelj na podlogi svojega naobražeDJa duševno napredoval, koristil 'j največ sebi in častno povzdignil svoj stan, ali njegov poklic mu podaja še važnejšo nalogo; napredovati mu je v dejanskem smislu. Tako okoristi učilnico in izpolnuje svoje najsvetejše dolžnosti. — Občina mu je izročila svoj najdražji zaklad, svojo mladino; tej mora biti učitelj in vzgojitelj. Ta naloga je gotovo lepa, a dokaj težavna. Srečen je tisti, ki more reči, da jej zadostuje! — Vsakdanja izkušnja nas uči, da se vrivajo pomanjkljivosti celo pri najvestnejšem trudu; tudi najbolj izurjen učitelj ne more trditi, da bi se mu pri pouku in vzgoji ne vrivali raznovrstni metodični pogreški. Da je učitelj tukaj kolikor toliko mož na svojera mestu, treba mu je, da je neutrudeuo marljiv in vztrajen; rabiti mu je skoro tista sredstva, kakor pri lastni izomiki, ako hoče, da se uspešno izogiba raznih metodičnih napak. Razmišljevanje, izkušnja in razna učila iniajo tudi tukaj svojo merodajno veljavo. Težko bi se moglo določiti, katero teh sredstev je uspešneje; vsako je skoro jednako vredno. Vsak hip je treba trezno preudarjati, kako ravnati z gojencem kako obravnati predmet, da se doseže zaželjeni smoter. — Po doslednem razmišljevanji in uporabi primernih učil pridobi si učitelj neko gibčnost v svojem delokrogu, in delo mu je od dne do dnč priročnejše, in pomanjkljivosti se zmanjšujejo. To je učinil njegov prvotni trud. — Delo pa še s tira vender ni dokončano; zdaj nastopi doba, da pretehta ueitelj svoje dozdanje delovanje ter posveti svojo večletno izkušnjo šolskemu napredku. Šolski napredek v strogo didaktično - metodičnem smislu more se istinito povspeševati le v učilnici in v krogu sotrudniškem; v vzgojevalnem oziru je temu priineren vsak kraj in vsaka družba. V šoli uporabljuje učitelj svoja načela dejansko, mej tovariši je podaja na ogled, da sliši v njih strokovno razsodbo. Tukaj se nam kaže, kako važna so učiteljska društva in njihova zborovanja, ker imajo namen, da seznanijo društvenike z razniini načeli na šolskem polji, da delujejo in vplivajo na metodično edinost, na provspeh narodne šole i. dr. Tudi v družbeuem življenji je učiteljstvo važno, ker njemu pripada temeljna vzgoja človeške družbe. Važnost njegova se sicer rada in cel6 pogosto prezira, a to je bilo in najbrže tudi še bode. — Da je tako, temu so krive nekoliko razmere, pa večkrat tudi učiteljstvo samo. V obeh ozirih bi se lehko omenilo marsikaj tehtnega, a stvar bi bila preobširna. Oglejmo si tedaj le nekoliko naše razmere, dolžnosti in pravice v človeški družbi, in sicer osobito: a) v krogu učiteljskem, b) mej omikanci in c) mej prostim narodom. Znani rek nSvoji k svojim" nam dokazuje, da je človeku že nekako prirojeno, da se najrajše druži z osebami jednake vrste, istega stanii. To je naravno, ako pomislimo, da razni stanovi imajo razne potrebe, razne težnje — tedaj tudi dokaj različne misli in nazore. Vsak misli m se najrajše razgovarja o tem, kar zadeva njegov delokrog. — Tako tudi pri nas. Tovariš se najrajše pomenjkuje s tovarišem, zaupljivo mu razodeva svoje razmere, bodi si že pogovor o šolskem ali zasebnem stanji. V vsakem oziru se njemu najrajše potoži, ako mu obtežuje srce kaka nepovoljnost. — Ni ga tedaj lepšega tienotka pravemu šolniku, kakor, če pride v družbo odkritosrčnih sotrudnikov. V to so nam razne prilike osobito pa društvena zborovanja. Ona so prava krepčila celoti in posamezniku; podajajo mu duševne — in smel bi reči, tudi telesne hrane, ker se poganjajo za gmoLne pravice učiteljskega stanii. — Čuditi so inoramo torej malomarnosti, koje se poslužujejo nekoji tovariši ravno v tem oziru. čuje se večkrat pritožba, da se nekateri malomarno udeležujejo zborov. Kaj je temu vzrok? — Dvoje bi bilo mogoče: ali ne pripoznavajo posamezniki društvene važnosti, ali pa jih zadržujejo osobnosti. Prvo je zelo obžalovati, a drugo še bolj. Boleti nas mora srce, ako vidimo razdor mej tovariši, ki bi morali biti po svojem poklicu tako rekoč bratje mej soboj! — V takih slučajih trpimo sami, trpi pa tudi isto tako občutljivo naša veljava in ugled pri občinstvu, kateremu bi morali biti vzgled prijateljske složnosti; trpi v obče naš poklic in zmanjšuje se uspeh našega delovanja. Popravimo vender ta svoj pregrešek, bodimo složni, ker le po tej poti smemo upati, da bodemo delovali v pravi blagor našemu narodu; le po tej poti si pridobimo pri občinstvu potrebne veljave in združenimi močmi priborimo tudi sebi boljo duševno in gmotno bodočnost! — Malenkosti naj nas ne razdružujejo, in v spominu bodi nam resnica, da ga ni človeka pod solncem brez madeža. Vsak nosi svojo butaro, zato bi morala biti vsaj skrb, da ne obtežuje ž njo ptujih pleč! Ako tega ne spoznamo, delamo sami sebi največe nadloge. Kdor naobrazuje druge, mora biti dosledno tudi sara naobražen. Torej se sme tudi učiteljstvo prištevati naobraženemu svetu, omikancem. — Kako naj si pridobi mej njimi veljave in kako naj se trudi, da jo ohrani? Odgovor je kratek: s pravilnim vedenjem, in sicer v šoli, v zasebnem življenji in v javnosti. Ako si hočemo priboriti priznanje pri omikancih, priboriti si ga moramo najprej na šolskem polji, ker ravno tukaj se pokaže v najsvitlejši luči učiteljeva spretnost. Splošno znano je, da nam treba v šoli velike opreznosti; nikjer se tako lehko ne greši, kakor ravno v učilnici. Nasledek pogreškom pa je navadno nepovoljea uspeh v splošnem napredku, osobito pa v moralnem oziru. Šolski zakon določuje, da ima ljudska šola namen, vzgojevati tako, da postane gojenec dober državljan in koristen ud človeške družbe. Vidimo tedaj, da ima narodna šola zakonito nalogo, da vzgojuje mladino za življenje; podati jej mora torej zanesljivo podlogo v splošnem znanji, da se more v poznejem življenji tudi sama uspešno razvijati, po razmerah popolnjevati. Iste važnosti pa je, da šola svojim gojencem daje trdno podlogo glede morale, ker ravno ta je v največi nevarnosti, dokler ne doseže človek prave stanovitnosti v vsem svojem početji. Da dosežemo v obeh ozirih pravo svrho, v to nam je treba zopet pripravnih sredstev. Takim bi prištevali: a) Korenito znanost tega, kar bočemo mladini pojasnjevati. Poslovica pravi: ,,Česar nimaš, tega ne moreš dati"; brez korenitosti bil bi naš trud neplodonosen. Tudi ne sme šolska mladina nikdar dvomiti o učiteljevi zmožnosti, sicer izgubi zaupanje do njega. b) Vztrajno marljivost, katera se kaže najbolj pri vsakdanji pripravi za pouk. — Brez priprave gotovo ni uspešnega pouka, ker priinanjkuje prave metodične poti. Mlačno delovanje ne more donesti zaželjenega sadti. e) Red in doslednost v vsem, kar zadeva učitelja, šolo in šolsko mladino. — Izkušnja nas uči, da so otroci vsled svoje naravne živahnosti ali pa tudi vsled domače razvade k neredu nagnjeni. Ako se pokaže tukaj popustljivost, postaue zlo vedno hujše, nerednost postane železna srajca, ki se navadno več ne sleče. Red pa je v človeškem življcnji dragoceni biser, ki odstranuje razvade in napeljuje človeštvo do blagostanja. — Naša dolžnost je tedaj, da ga pri mladini požrtvovalno gojimo in stalno vcepimo. Red mora biti mladini prijetna navada. To pa se more doseči le vztrajno in dosledno. d) Blago ravnanje se šolsko mladino. — Osornega učitelja mladina le radi tega uboga, ker se boji kazni, a srce ostane prazno, vse je prisiljeno. — Otroke treba prepričati, da se jim dobro želf, dokazati jirn, da je kazen naravna posledica slabega dejanja, ue pa posledica učiteljeve strogosti. Učenec naj se prepriča, da mora tako biti — in 4* ne drugače. Ubogati mora tedaj učitelja s prepričanjem, iz spoštovanja in ljubezni do njega. To pa se more zgoditi takrat, ako vidi, da ga tudi učitelj resnično ljubi. e) Napeljevanje k nabožaosti, ker to je nedvomljivo najbolje sredstvo, da postane človeštvo nravno. Pri vsakem dejanji naj se pokaže njegova nravna vrecLost; vsaka prilika naj nam služi v nravno vzgojo. f) Vzgled učiteljev. Ta pa je gotovo povsod največ vreden. Protoslovje bega človeka ; to je veljavno pri odraslih, a ravno tako tudi pri mladeži. Ako ni učitelj nravno vzgledea in navdušen pri svojem predmetu, tudi mladine ne more napeljevati k prvi nravnosti ter navduševati je za delo. če se vsaka besedica ne strinja z dejanjem, bodo mu učenci nezaupljivi, in njegov vpliv se pri njih zmanjšuje. Ako učitelj v učilnici pravilno ravna, že to kaže, da ni neomikanec. Pa, kar kaže na svojera najvažnejšem mestu, to mora kazati v istej meri tudi v zasebnem življenji in v dotiki z osebami, katere se štejejo k omikancem. — Na silno napačni poti bi bil, ako bi menil tukaj, da naj kaže učitelj v dotiki z omikanci učenjaško velikost in veljavo, ne, tega gotovo nikakor ne, ker ravno to bi ga smešilo, dajalo bi mu svedočbo duševne revščine in puhle ošabnosti. Menim pa, da mu je treba biti toliko znanstveno in društveno naobraženiin, da se more mej njimi, mej praviini omikanci častno in neprisiljeno gibati. — Tega večinom ne dosežemo tekom našega naobraževanja na učiteljiščih, ker razmere so v tem času posameznim dokaj različae. Zuanstvene podloge si pridobi sicer že vsak toliko, da bi mogel v svojem poklicu nekako izhajati, a društvene pogosto primanjkuje. — In ravno ta pomanjkljivost je često jako občutljiva, ker svet le prerad sodi človeka po njegovi vnanjosti; vnanjost ima pri njeifl večkrat predaost pred notranjo vrednostjo. — Da odstranimo vsaj po mogočosti take nedostatke, treba se je mnogo truditi. Večina učiteljstva živi na deželi mej prostim narodom, torej mora vsekakor tudi v poštev jemati, v kakih razuierah je do njega. Marsikdo izmej nas si je morda domišljeval izstopivši iz učiteljišča, da na deželi mu ne bode posebnih zaprek; saj toliko se je vender naobrazil, da se priprosto ljudstvo ne bode nad njira spotikalo. Ali nastopivši svoje delovanje je kmalu spoznal, da je bil s svojo domišljijo na krivi poti, kojo treba popustiti. Izkušnja uči, da ravno na deželi se zahteva, da je učitelj zelo pozoren. Med prostim narodom nam ni biti učiteljem sarao otrokom, marveč tudi odrasliin. — Mej ljudstvom se nahajajo često kaj čudui pojmi o šoli in učiteljstvu, in vsled tega se večkrat morda nehote in nevede ovira šolski napredek. Da odstrani učitelj takove zapreke, pričeti mora tedaj vzgojevati tudi pri odraslih. Zatirati mora krive nazore — sicer ni upati pravega napredka. Ali to delo je silno težavno ter zahteva, da je učitelj zel6 previden in marljiv. Razvidno nam je torej, da -življenje je res šola" in da nčlovek se uči, dokler živi". — Ni je stroke, pri kateri bi mogel kdo reči: nDovolj je, nimam več kaj popolnjevati." — Kar velja o raznih strokah in stanovih, to velja še v toliko več pri učiteljskem poklicu. nKogar šola, tega je vlada in bodočnost", tako beremo po časopisih, kadar razpravljajo veljaki o šolskih zadevah. Temu bi še pristavili: ,,Kakeršna šola, taka bodočnost" in ,,kakeršno učiteljstvo, taka šola". — Kakor rodi le dobro drevo dober sad, tako je tudi le dobra šola pogoj lepši in srečneji bodočnosti. In ker je šola v prvi vrsti v rokah učiteljstva, tedaj je temu sveta dolžnost, da jo vodi po pravi poti, da se vestno ozira na vse potrebe in razmere človeške. — Tej težavni nalogi pa bode učiteljstvo uspešno ustrezalo le tedaj, ako se dostojno zaveda svojega poklica, ako neutrudljivo napreduje na podlogi svojega naobraženja! Zdravko.