508
KNJIŽEVNA POROČILA.
kamenita itd. očitujejo seveda vselej najmanj po dva člena (miza in barva, gora in kamenje itd.), ki morata stati v gotovem medsebojnem razmerju, ako naj nastopata kot člena tega ali onega dejstva („je" — „ni"): tudi tukaj pa zamenjava to razmerje med dvema predmetoma kot "členoma nekega dejstva s tem dejstvom samim, kdor smatra to dejstvo samo za neko „relacijo". Ta nerelativen značaj dvo-členskega dejstva samega se pa da razen s pomočjo analogije k dvočlenski sodbi še posebe dokazati: vsako nasprotno nazivanje vede v logično nedovoljen regres-sus in infinitum. Smisel vsake dvočlenske sodbe je namreč ravno v tem, da to in ono razmerje med tema in onima predmetoma (miza — barva itd.) v resnici je ali ni, se nahaja ali se ne nahaja itd. Iz tega pa nujno sledi, da ta „je" ali „ni", oziroma to nahajanje ali nenahajanje nekega razmerja ni in ne more biti istovetno s tem razmerjem samim, ki ostane ravno „to in ono razmerje", ali se , kje nahaja ali ne, to je vedel, kakor znano, že stari Kant s svojo slovito kritiko takozv. ontološkega dokaza za eksistenco božjo. Potemtakem se pa zaplete v regressus in infinitum, kdor smatra naše nahajanje ali nenahajanje (je — ni), torej dotično dejstvo samo le za odnosno razmerje med členoma tega dejstva: pri dvočlenski trditvi gre ravno za to, da to razmerje je ali ni, glede tega zadnjega „razmerja zopet, da je ali ni itd. in infinitum. Da je dvočlensko (in enočlensko) dejstvo — „razmerje", bi torej sploh nikdar ne mogli priti do katerekoli faktične trditve! Sodbe na eni in dejstva na drugi strani niso nobene relacije.
Lazarevič L.: Beležke iz okupiranog Beograda (1915—1918). Beograd 1919. Cena 3 din.
To je v mali četverki 144 strani obsežna, v cirilici pisana knjižica, ki na svoj in poseben način poroča, kaj so počenjali Nemci in Madžari v premaganem Beogradu. Beležke, ki jih je okoli stoštirideset, ugotavljajo večinoma samo gmotne krivice in gnev poražene državnosti proti zmagoviti tuji oblasti. Lazarevičev srd se obrača proti „Germancem" (t. j. nemški državi) in proti Avstro-Ogrski. Kdor je torej nosil, prisiljeno nosil uniformo avstro-ogrskega vojaka, mu je bil Nemec, Madžar, torej prava zver. Obenem priznava, da je bilo med njimi tudi nekaj ljudi s človeškim srcem. Ti so pač bili Čehi in naši ljudje. Ne vsi, to je gotovo. Te in vse one, ki so srbsko junaško pleme strahovali po devizi: „Ausrotten die lausige Package!" ima v mislih, ko piše uvodoma: „Naši računi s neprijateljima nisu prečiščeni. Ostavičemo u amanet deci svojoj, da se obračunaju s onima, koji su nas žive jeli". A kako sedanji Srbi, torej oni, ki so toliko pretrpeli, obračunavajo" s svojimi nekdanjimi trinogi, povem tole: Po ,,ujedinjenju" so n. pr. morali vsi naši aktivni in neaktivni častniki in vojaški uradniki, ki so hoteli tudi v novi državi ohraniti svoje dotedanje čine, priglasiti s posebnim obrazcem in z gotovimi izpričanimi dokazili svojo prošnjo za sprejem v srbsko vojsko. To so seveda storili vsi dobri jugoslovansko in mnogi — nemško in madžarsko čuteči častniki in uradniki, bodisi iz prepričanja, bodisi iz — potrebe. In kaj se je zgodilo? Kljub izvestjem častniških preiskovalnih sosvetov („apro-bativnih komisij"), kljub opozarjanju po časnikih in naših poslancih, so bili nemudoma in kljub našim protestom sprejeti — Nemci in Madžari, a naši komaj po dveh letih ali celo do danes še ne! Podobno je z uradništvom v državni službi na Hrvatskem in v Slavoniji. Na Slovenskem je v tem oziru bolje, ker je tedanja „Narodna vlada" storila, kar je bilo mogoče, kljub upravno nesposobnemu in trmoglavemu Beogradu!
KRONIKA.                                                509
Knjižica, ki je po svoji vsebini nepopolna in pomanjkljiva — iz premaganega Beograda bi znal celo jaz, ki nisem bil nikoli tam, več in temeljitejše povedati —, bo imela morda nekoliko vrednosti za kulturnega zgodovinarja; kakršnekoli umetniške vrednosti nikakor nima. Tega se je zavedal morda tudi pisatelj sam, ker bi jo bil drugače napisal v spodobnejšem jeziku! Kajti v tem čudnem zmašilu, ki se slabo bere kakor časniški izrezki okorno urejevanih dnevnih novic, kar mrgolijo germanizmi (!), turcizmi in neki čudni izrazi, ki so najbrž — klasična beogradščina; pravih in lepih srbskih besedi je malo! Bog torej L. Laza-revicu, ki ni istoveten z Lazo Lazarevičem, odpusti njegove jezikovne neokus-nosti — človek mu jih ne more!                                                    Ivan Zoreč.
:^  KRONIKA.  —*
Prešeren in Župančič v angleščini. V londonskem listu „The New Age" (A weekly review of politics, literature, and art.) dne 28. februarja 1918 je na str. 353-4. priobčil P. Selver poleg svojih prevodov iz jovana Duciča, Vojislava I lica, Milana Rakiča, Alekse šantiča, Svetislava Slejanoviča tudi prevod Prešernovega soneta „Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi" in Župančičevega ,,Vseh živih dan". Prevoda se glasita:
From the „Sonnetts of Unhappiness".
Life is a jail* and tirne grim warder there, Sorrow the bride made young for him each day; Woe and despair faithfully serve his sway) And rue, his watcher with unwearied čare.
Sweet death, O do not overlong forbear, Thou  key,  thou  portal,  thou entrancing way That guideth us from places of dismay Yonder where moulder gnaws the gyves we wear.
Yonder where ranges no pursuing foe, Yonder where we elude their evil plot, Yonder where man is rid of every woe.
Yonder, vvhere bedded in a murky grot, Sleeps, whoso lays him there to sleep below, That the shrill din of griefs awakes him not.
Ascension day.
To-day an  Ascension Day  I divine, My heart, how it surges and simmers, My špirit silkily glimmers, As though it had drunk of magical wine.