Vladimir: Jutro. — Ivanov: Na vrtu . . .
221
stanovanja kabinetnega učenjaka. Skozi redke zavese so se kradli nanje komaj razločni, hladni solnčni žarki. Govornik za govornikom je stopal pred slavljenca. In vsak je govoril o plodoviti, v delu in stremljenju prežiti — preteklosti ...
Sivi starček je stal tih in upognjen kakor pripravljen, da vstopi skozi portal, ki se dviga nad vhodom v — zgodovino.
T
Jutro.
ozdravljeno, vztočno obzorje!
Kot morje
si ti . . . Kakor zemelj nezemeljskih morje,
ki ladja solnčna ga orje,
kot morje žareče krvi!
Naklonil bi glavo in vate bi pal
in pokoj
bi zaplal nad temenom kot čaroben val
in kot bog plameneči v višine bi vstal,
vse misli bi vzel mi s seboj.
Kot meč leži cesta na plani zeleni in ost
tega meča se brati s plameni dežele božanske in v raj izgubljeni popotnika vodi, — v prostost!
Vladimir.
Na vrtu . . .
lua vrtu pri cvetkah                   iz njih pomladanski
dehtečih sem stal,                   dih kvišku dehtel, —
ko žarek je prvi                      nad vrtom v oblačku
na nje posijal; —                  je lahnem visel. —
Omamljen od vonja zaprl sem oko, in sanjal o tebi —     , ah, sanjal grenko.
Ivanov.