Kultura in sedanje razmere. Piše K. K. (Dalje). Najrazvitejši narodi. kakor Danci, Angleži in Francozi se še danes ne morejo ponašati. da bi razpolagali in proizvajali že v povoljni meri z življenskimi eksistenčnimi sredstvi za splošno udobnost vseh državljanov. vendar se pri njih lahko konstatira. da energično stremijo v tej smeri boljemu, udobnejšemu položaju nasproti; njih napredovanje je očito. Mnogokrat so že izgrešili za kratek čas pravo pot in to vsekdar. kadar so se zmotili v sredstvih. ki naj vodijo do smotra. Kakor sem že omenil, je bogastvo edino posledica čim boljega in racionelnega obvladanja in prilagodenja bivališč ali izrabljanja prirode v svrho povoljnega oskrbovanja vsakodobnega rodu z vsemi po,trebnimi eksistenčnimi sredstvi; denar je le praktično prometno sredstvo za proizvedenc vrednote in_na sebi nikdar ne predstavlja bogastva. Čim večja produkcija. oziroma bogatija in blaginja je med ljudmi. tem mani ie treba denarja. zakaj potem se vse dobi za neznatno cenp. Naš planet poseduje v povoljni meri vsega; mogoče ie torej proizvajati toliko, to se pravi prilagoditi ga je mogpče našim potrebam v taki meri. da zadpstuje za udobno življenje vsakega posameznika vbodoče. Nihče tudi ne more odrekati zdravemu človeštvu dovolj potrebnih sil in zmožno.sti, posebno duševnih, da bi vbodoče ne bilo mogoče ta naš planet v omenjenem smislu preobraziti in prilagoditi. Mnogp potrebnega. celo najtežjega dela so že opravili predniki, dasi moramo priznati, da so po nekod (n. pr. v Mezopotaniji. na Krasu) puščali vse propasti sebi v pogubo. Fizičnih sil človeku res nedostaje. a zato je organiziral naravne sile v strojih, ki mu tisočero nadomeščajo nedostatke. Kar se pa tiče duha človeškega, kdo more ekspanzivnosti intelekta, njega iznajdejivosti postavljati meje? Tudi za prihodnjost nas še lahko navdaja upanje na napredek. Takozvani bpj za obstoj bije od nekdaj človeštvo. ali uspešno le proti prirodi v svrho nje obvladanja ali prilagodenja. to je proizvajanja življenskih sredstev. in sicer najuspešneie vzajemno. bro voljo in poštene namene. Ena izmed prvotnih organizacij potom asociacije v kuluirne nainene je država; onu ui um.geža .iego c.rg:.ni2,acija pravičnosti in leda v kiilturne svrhc. v realizovanje kulture ali udobnosti. Gotovo smo še daleč oddaljeni od ugodnega položaja glede udobnosti večine. smo še v tem oziru v otroških povojih. ii> vrhutega se nam razodeva napredek večinoma povsod neznaten in počasen. Temu so vzrok večje in manjše zmote. ki ovirajo dosledno vsak razvoj že od pamtiveka ter učinkujejo ravno sedaj zopet s ppdvojeno silo. Preden jih začnemo odkrivati in raziskovati, si oglejmo biplogično podlago kulturnega prizadevanja člpveštva. Biologija nas uči, da je vsako prirodno bitje organizirano svojemu okolišu ali bivališču prinierno. Obratno pa ima za aktivnost, to je za prilagodenje zunanjega sveta, za organiziranje okolice, često še posebne organe. Vsak organizem že proizvaja ali producira v gotovi meri, to je: prilagodi vnanje razmere in okoliš sebi v prid. Vse te potence se nahajajo pri človeku, ki pripada tudi naravi, v največji meri, to se pravi, narava ga je svojemu žitju primerno opremila. Ni mu sicer razvila posebnih telesnih obrambnih organov, niti posebne fizične sile, razen sposobnosti za dolgo življenje; obdarovala ali razvila mu je vedno čudovitejše razvito živčevje z ogromnimi možgani, ki mu naj služi kot glavni in najizdatnejši aktivni organ. Po njem nadkriljuje vsa druga bitja in intelektualnim potom izpolnuje človek vse primanjkljaje v najizdatnejši meri. Človeku ni treba toliko svojega organizma prilagoditi prirodi in bivališču, on prilagodi prirodo sebi po vsem planetu tudi v najneprimernejših krajih. Preobrazil je že mnogo zemlje, in koder je naletel na bitja, ki so njih interesi napram njegovim v nepremostljivem antagonizmu, jih je s skupno močjo iztrebil. Čim višje se je vzpel duševno, tem intenzivnejše je deloval, da si ustvari ugodno in udobno stanje,Me duševna razvitost in večji duševni zaklad sta končno pomagala človeškemu rodu, da se je povzpel do sedanje stopnje. Čaka ga pa še ogromno delo, preden ukroti vso zemljo in njene sile in jih izrablja v taki meri, da bo vsega dovolj ter udobnost splošna. Priroda s svojimi silami. človeštvo s dosedaj pridobljenimi sredstvi tvorita kapital, treba je še pomnoževanja in širjenja idej, na to aktivno učinkovanje in pomnožna produkcija se vrši. Draginja se da premagati le s pomnoženo produkcijo, ker je splošna ne samo zaradi slabih letin; gledati je treba na splošno hitrejše in uspešnejše proizvajanje ali prilagodenje narave na eni strani,vdrugo pa odstraniti polagoma. a neizprosno, vse ovire in zapreke živahnega obrata,skratka, kulturno moramohitreje napredovati. Oglejmo si torej največje ovire kulture! So to razne zmote, kakor sem že prej omenil, ki jim je žalibog človeška narava skoro v isti meri pristopna, kakor je človek zmožen bližati se spoznanju resnice, zakaj intelekt človeški je šele plod kulturnega prizadevanja, razvijajoč se polagoma. Prva zmota posebno med ljudstvom je vkljub razširjajoči se izomiki malouvaževanje, da, celo zanikanje pomena pozemeljskega življenja. Javlja se v najrazličnejših oblikah, v lehkomiselnosti v vsakem oziru. Premalo se še večinoma prizadevamo izboljšati zase in potomce eksistenčni položaj z intenzivnejšim proizvajanjem. Malokateri je zmožen pregledati sedaj potrebno učinkovanje za bodočnost. Ponekod še sedaj lahkomiselno zapravljajo eksistenčne pogoje,ki jih nujapriroda v rastlinstvu in živalstvu. iz zaničevanja do prirodnih bitij in sil. Svoj zarod še vedno prerado zanemarjajo glede naobrazbe k sposobnosti za izvrševanje poklica ter tudi opremljenja z eksistenčnimi pogoji za prihodnjost. Množica ljudstva živi še bolj za oni svet, smoter njega delovanju je posmrtnost na onem svetu; ustvarjanje boljih pogojev in vzrokov za prihodnje rodove še ne pojmuje. Glede tega svojega nagnjenja je pristopna masa vsaki nesrečni sugestiji in po sugestiji vpliva tudi na nedospele in onemogoča svoboden duševni razvoj. Treba je še vedno širiti spoznanje, da ne more nihče kot višje bitje rojen biti nego kot človek, ter je to popolnoma v skladu s poljubnim verskim naziranjem, zakaj tudi konfesije so mnenja, da v posmrtne eksistence na onem svetu more le prehajati bitje, ki je bilo tu rojeno kot človek in tudi koristnoučinkovalokotčlovek. Zmoto v tem naziranju je treba dosledno premagovati potom duševne naobrazbe, to je razumnega dobrega pouka in čtiva. Umevno je, da v tem oziru zaostalo ljudstvo sainemu sebi stavlja največje ovire kulturnega napredka; eden rod gineva, prihodnji se pa poraja še v slabših odnošajih nego prejšnji, težko obremenjen z raznimi nadlogami, ki so jim ustvarjali vzroke predniki, zabrede navadno še v hujšo propast. Po tej zmoti upada življenjska intenziteta ponekod na stopnjo golega pričakovanja smrti in boljegastanja na onem svetu. Končni efekt ni bil nikdar drugi, nego pogin za tistega, oziroma za narod, ki življenje umalovažuje in prezira. Prebitek rojenih nad umrlimi ne poravna primanjkljaja, ker se misleči elementi hitro priklopijo drugim ljudstvom s pametnejšim življenskim naziranjem. (Dalje.)