Witold Gombrovvicz Prevajalec Igor Lampret Režiser in scenograf Vito Taufer Skladatelj Igor Leonardi Dramaturginja Marinka Postrak Kostumograf Borut Šulin Lektorica Mateja Dermelj Koreografinja Mojca Horvat Montaža video posnetkov Janez Lapajne Luč Drago Cerkovnik Maskerja Matej Pajntar in Gabrijela Fleischman Igrajo Ivona Vesna Pernarčič Kraljica Margareta Vesna Jevnikar Kralj Ignac Peter MusevsM Princ Filip Rok Vihar Komornik Borut Veselko Iza Iva Babič Ciril Gaber K. Trseglav Ivonina teta Darja Reichman Inocenc Matjaž Višnar Valentin Tine Oman General Pavel Rakovec Berač Ciril Roblek Dvorne dame Darja Reichman, Bojana Fornazarič, Gaja Kryštufek Premiera 29. november 2003 inspicient in rekviziter Ciril Roblek šepetalka Cvetka Tramte osvetljevalec Drago Cerkovnik tonski mojster Bojan Hudernik frizer in masker Matej Pajntar garderoberka Bojana Fornazarič odrski tehniki Janez Plevnik, Robert Rajgelj in Bojan Hudernik 1. Človeka ustvarja forma v najglobljem, najsplošnejšem pomenu. 2. Človek kot izdelovalec forme, njen neutrudni proizvajalec. 3. Človeka forma degradira (ker je zmeraj "nedo" - nedoizobražen, nedozorel). 4. Človek je zaljubljen v nedozorelost. 5. Človeka ustvarjata Nižjost in Mladost. 6. Človek je podvržen "medčloveškemu" kot nadrednemu, ustvarjalnemu, edinemu božjemu, ki nam je dostopno. 7. Človek "za" človeka, ki ne pozna nobene višje instance. 8. Človek, ki mu ljudje dajejo dinamičnost, ga povišujejo in mu dajejo moč. Witold Gombrovvicz: DNEVNIK NEKAJ PODATKOV O AVTORJU - VVitold Gombrovvicz se rodi 4. avgusta 1904 v plemiški družini. Otroštvo preživi v podeželskem dvorcu kakih 200 km južno od Varšave. -1911 se družina preseli v Varšavo. - 1923 maturira na katoliški gimnaziji in na varšavski univerzi začne študirati pravo. Leta 1927 diplomira. - 1928 študira v Parizu, nato pol leta preživi v Pirenejih med tihotapci. - 1929 nekaj časa dela na varšavskem sodišču ter napiše prve štiri novele. - 1933 izide zbirka novel Spomini iz obdobja dozorevanja. Zaradi nasprotovanja plemiški in meščanski družbi doživi knjiga sovražen sprejem. - V reviji objavljene drame ivona-princesa Burgundije kritika ne opazi. V tem času piše svoj sloviti roman Ferdgdurke. - 1937 izide roman Ferdgdurke in dvigne precej prahu. - 1938 knjižna izdaja Ivone-princese Burgundije. Gombrovvicz odpotuje v Italijo. - 1939 pod psevdonimom izide njegov kriminalni roman Obsedeni. 5 poljsko prekooceansko ladjo Chrobrg odpluje (na otvoritveni vožnji) v Buenos Aires, kjer izve, da je Nemčija napadla Poljsko (začetek 2. svetovne vojne). Odloči se, da bo ostal v Argentini. Tam se sprva preživlja s priložnostnim delom. - 1947 skupaj s prijatelji v buenosaireški kavarni Rex prevaja Ferdydurke v španščino. Istega leta objavi tudi svojo dramo Poroka v španščini. Kot uradnik se zaposli v banki Polaco in začne pisati roman Trans-Atlantik. - 1952 začne pisati Dnevnik, ki ga po odlomkih objavlja v reviji Kultura in ga piše do smrti. V Parizu izideta deli Trans-Atlantik in Poroka, obe v poljščini. - 1955 preneha delati v banki in odtlej se preživlja s honorarji. Začne pisati roman Pornografija in dramo Opereta. - 1957 na Poljskem izidejo Trans-Atlantik, Ferdydurke, Poroka, Spomini na obdobje dozorevanja, v Parizu pa prva knjiga Dnevnika (v poljščini). Prvi uprizoritvi Ivone v Krakovu in Varšavi. - 1958 poljska oblast prepove izdajati njegova dela in pisati o njem. - 1960 v Parizu izide Pornografija, najprej v poljščini, pozneje še v francoščini in v številnih drugih jezikih. - 1963 ga Fordov sklad kot štipendista za eno leto povabi v Berlin. Odpotuje in se v Argentino nikoli več ne vrne. - 1964 zapusti Berlin in dobi polletno štipendijo za bivanje v stari opatiji v Rogamountu, kjer spozna svojo poznejšo ženo, Mario-Rito Labrosse. Pozneje se preselita v letoviško mestece Vence ob Ažurni obali (blizu Nice) in tam ostane do smrti. - 1965 spozna Stavvomirja Mrožka, v Parizu izide Kozmos, v Parizu in Stockholmu uprizorijo Ivono-princeso Burgundije. - 1967 prejme za Kozmos mednarodno nagrado založnikov Formentor v višini 20.000 dolarjev. Spozna Czestawa Mitosza in se spoprijatelji z njim. - 1968 izidejo Pogovori z Gombroujiczem Dominigua de Rouxa (za katere se pozneje izkaže, da jih je v celoti napisal Gombrovvicz), v katerih je temeljito osvetljeno avtorjevo življenje in delo. Istega leta doživi srčni napad. - 1969 po dolgem bolehanju za astmo umre v Venceu. - Leta 2004 mineva natanko 100 let od Gombrovviczevega rojstva. UPRIZORITVE GOMBROWICZEVIH DRAM NA SLOVENSKEM IN PREVODI NJEGOVIH NAJPOMEMBNEJŠIH DEL Na Slovenskem je bila Ivona-princesa Burgundije, v prevodu Igorja Lampreta, uprizorjena dvakrat, prvič leta 1973 v SLG Celje v režiji Dušana Jovanoviča (vlogo Ivone je odigrala Jana Šmid) in drugič leta 1990 v 'Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Jona Paula Cooka (vlogo Ivone je odigrala Jette Ostan-Vejrup). 1973 v ljubljanski Drami v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzgcke uprizorijo njegovo Opereto v režiji Jana Bratkovvskega. 1974 v zbirki Sto romanov izide njegov sloviti roman Ferdgdurke v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzgcke. 1987 v zbirki Dotik izide roman Pornografija v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzgcke. 1998 v zbirki XX. stoletje izide roman Trans-Atlantik v prevodu Nika Ježa. 1998 v zbirki Pričevanja Nove revije končno izide izbor iz Gombrovviczevega Dnevnika v prevodu Mladena Pavičiča. Napotki za igro in režijo Ivone - princese Burgundije (Komentar k prvotni objavi besedila) Pri igri in režiji velja kar najbolj upoštevati naslednje: 1. Elementi groteske in humorja, ki nevtralizirajo neprijetno tematiko dela, nikakor ne smejo biti v škodo treznosti in prirodnosti v psihologiji oseb in celotnem dogajanju. 2. Nonšalantnost in prirodnost govora. Delo ne sme biti igrano preveč zares. 3. Popolna prisebnost vseh nastopajočih. Najbolj nenavadni prizori morajo biti odigrani trezno. Osebe, ki nastopajo v igri, so popolnoma normalni ljudje, ki so se pač znašli v nenormalnem položaju. Njihova osuplost, negotovost in občutek sramu v teh položajih morajo biti podani v skladu z besedilom. 4. Kostumi - sodobni, s kar največ fantazijskimi dodatki (npr. kralj v civilni obleki, s krono na glavi itd.). 5. Dekor najraje realističen. V zadnjem dejanju (pri pojedini) naj pridejo do veljave svetlobni efekti. Drugi prizori imajo lahko sanjski in nestvaren nadih - po katerem nastopi iztreznitev. W. Gombrowicz (prevod Igor Lampret) y mm. lisi Modni stilist in kostumograf: Borut Šulin Šivilja: Marica Hiibscher Krojač: Branko Rožman Unikatni nakit in krona: Beli salon Rokavice: Zagolini, Videm PRINCESA NAŠEGA ČASA Marinka Poštrak Pri tako kontradiktorni osebnosti, kot je Gombrovviczeva, so dnevniški zapiski, ki jih je objavljal med letoma 1953 in 1966, zanimiv vir tega, kdo je sploh bil ta neulovljivež, ki se ni pustil niti literarno niti osebnostno ukalupiti v literarno-zgodovinske forme, čeprav se je prav s kalupom Forme v svojih delih nenehno ukvarjal. In tako kot vsa njegova delaje tudi Dnevnik izraz njegove kontroverzne osebnosti, stališč in sloga. Zato je povsem v njegovem stilu, da dnevnika ne začne naivno, temveč da se že na začetku vpraša o smiselnosti njegove forme in o tem, zakaj ga sploh pisati. Zato je edino, kar zapiše prvi dan, preprosto ena sama beseda -Jaz. Beseda Jaz je edino, kar napiše še v torek, sredo in v četrtek, v petek pa se njegov Jaz končno razpiše. Gombrovviczev Jaz se nam začne razkrivati skozi Formo besed. Vendar njegove besede niso le v funkciji razkrivanja tega, kdo in kaj je, kaj misli in kaj počne, kar je ponavadi bistvo dnevnika. Gombrovvicz namreč tudi tu naredi obrat in dnevniško formo označi bolj za formo prikrivanja kot razkrivanja. In tako si že na samem začetku svojega dnevnika zastavi vprašanje, zakaj se pravzaprav gre to igro razkrivanja/prikrivanja lastnega jaza in zakaj to počne javno in vsem na očeh. "Drugi so pisali dnevnik, ker so že bili slavni, jaz počnem to zato, da bi to postal," zapiše brez sprenevedanj. In čeprav Gombrovvicz nenehno poudarja, da je vse njegovo delo izključno odraz njega samega ("Jaz pa sem hotel biti - biti jaz, ne umetnik, niti ideja, niti nobeno svoje delo -jaz. Biti više od umetnosti, dela, stila, ideje."), pa na drugi strani, paradoksalno, v svojih delih izpostavlja prav potrebo odslikavati se v Drugem oziroma delovati v skladu s preračunanostjo na tuje videnje. Ključno misel za razumevanje svojih del in odnosa do sveta pa avtor pojasni v Dnevniku, ko zapiše: "Pozabili ste, da človek ni samo on sam, temveč se sebe tudi gre." Gombrovvicz tako tudi tukaj (kot v drugih delih) izpostavi bistvo sveta in človeka v njem kot igro neštetih videzov in vlog. V nadaljevanju zato zapiše: "Namen mojih knjig ni povedati vam: bodi, kdor si, temveč - delaš se, da si, kdor si. Rad bi, da bi v vas postalo plodno to, kar ste imeli za popolnoma jalovo in česar ste se sramovali. Če tako zelo ne marate igralstva, je tako zato, ker to tiči v vas - toda zame je igralstvo postalo ključ za življenje in resničnost. Če se vam gnusi nedozorelost, je to zato, ker jo imate v sebi - toda meni poljska nedozorelost določa ves moj odnos do kulture. Skozi moja usta se oglaša vaša mladost, vaše hrepenenje po zabavi, vaša upogljiva gibkost in nedoločnost - prav to sovražite, to potiskate iz sebe - v meni se osvobaja prikriti Poljak, vašalterego, druga stran vaše medalje, doslej nevidni del vaše lune. Ah, rad bi, da bi postali igralci, ki se zavedajo igre!" To pa je tudi tista temeljna točka, iz katere Gombrovvicz gleda na svet in ga opisuje v svojih delih. Gre namreč za dejstvo, da v svetu vladavine Oblike oziroma Forme, ki smo ji podložni vsi in ji je podložen tudi sam avtor, Forma določa in narekuje bistvo. Vendar pri tem ne gre le za preprost boj z družbeno formo ali za njeno kritiko, temveč za ugotovitev, da prav Forma ustvarja človeka v najglobljem in najsplošnejšem pomenu in da je prav Človek kot izdelovalec Forme njen neutrudni proizvajalec. Pojmovanje Forme, ki je bistveno za razumevanje /rane in vseh drugih Gombrovviczevih del, ni zgolj v 'ugotovitvi, da Forma ukaluplja in duši, ampak v njeni reverzibilnosti. Kajti tako kot mi ustvarjamo Formo, tudi Forma ustvarja nas. Gombrovvicz zapiše takole: "Ne zanikam, da obstaja odvisnost posameznika od okolja - toda zame je veliko pomembneje, umetniško bolj tvorno, psihološko veliko globlje, filozofsko vznemirljiveje to, da človeka ustvarja tudi posamezen človek, druga oseba. I/ naključnem stiku. I/ vsakem trenutku. I močjo tega, da sem jaz vedno 'za drugega', preračunan na tuje videnje, da lahko obstajam Modni stilist in kostumograf: Bon Šivilja: Marica Hiibscher 3 Krojač: Branko Rožman Unikatni nakit in krona: Beli salor Rokavice: Zagolini, Videm na določen način samo za nekoga in zaradi nekoga, da bivam -kot oblika - zaradi nekoga." Na tem mestu pa se v dojemanju sveta Gombrovvicz tesno približa tistemu, kar psihoanaliza imenuje simbolna identifikacija in s čimer se Gombrovvicz ukvarja tako v svojem prvem romanu Ferdydurke, kot tudi v Ivani in pozneje v Poroki, če naštejem samo najizrazitejše primere. Po definiciji je namreč simbolna identifikacija zmeraj spodletela identifikacija, torej identifikacija, v kateri gre za to, kako me Drugi napačno razumejo (Slavoj Žižek: Krhki absolut). Simbolna identifikacija nastopi torej takrat, kot ugotavlja psihoanaliza, ko zame to, kako se kažem drugim, postane pomembnejše od moje psihološke realnosti "izza moje družbene maske" in me prisili storiti stvari, ki jih nikoli ne bi bil zmožen storiti "iz samega sebe". Kot primer Žižek navaja očeta, ki je nenačelen slabič. Ker pa se hoče pred sinom pokazati kot dostojanstvena oseba močnih načel, začne delovati v skladu s to sinovo predstavo o sebi in dejansko postane tak, kot ga želi videti ali ga vidi njegov sin, in v skladu s tem naredi celo junaška dejanja. Sinovo "napačno dojemanje" ga tako rekoč prisili, da naredi stvari, ki jih drugače nikoli ne bi storil. In natanko to se dogaja junakom Ivone. Nenehno so razpeti med to, kar so, in to, kar se grejo, med svoj t. i. "pravi" in "družbeni/igrani jaz", med tisto, kar so, in vlogo, ki jo igrajo, zmeraj novo in drugačno, odvisno od ljudi, s katerimi prihajajo v stik, od njihovega pogleda ali situacije, v kateri se znajdejo. V romanu Ferdgdurke, ki je nastal v istem obdobju kot Ivona, napiše Gombrovvicz v poglavju Uvod k Filidorju s podlago v otroku nekakšen traktat o pojmovanju Forme, ki je izjemno podoben definiciji "napačne identifikacije". Takole pravi: "Človeško bitje se ne izraža neposredno in v skladu s svojo naravo, ampak vedno v neki določeni obliki, formi; in ta forma, stil, ta način življenja ni samo iz nas, ampak nam je vsiljen od zunaj-in zato se lahko isti človek kaže navzven pameten ali neumen, krvav ali angelski, zrel ali nezrel, i/se to pa je odvisno od tega, kakšen stil se mu ravno napetlja in kako je odvisen od drugih ljudi (...) Vedno brez premora iščemo formo in uživamo v njej ali pa zavoljo nje trpimo, se ji prilagajamo ali pa jo posiljujemo, jo razbijamo ali pa dopuščamo, da nas ona oblikuje, amen." Zato je temeljna situacija sodobnega človeka, kot jo opisuje Gombrovvicz, situacija shizofrenega, notranje razdvojenega človeka, ki se nenehno skriva za novimi maskami. Značilno za Gombrovvicza je bilo namreč, da je bil zmeraj radikalno izven in, kot sam pravi, neposvečen v čredno "skrivnost", pa naj je bila to t. i. "posvečenost" v svet poljske aristokracije in plemstva (iz katerih je izhajal) ali meščanstva oziroma pripadnosti narodu ali določenemu umetniškemu okolju. "Če ne bi izviral iz zemljiškega plemstva, ampak na primer iz proletariata, bi napadal proletariat," pravi sam. Ker se s svojim "nedozorelim", prevratniškim odnosom do kulture in "kulturniških tetk", kot duhovito imenuje literarne kritike in recenzente, ter s svojo infantilnostjo, razbrzdanostjo, drugačnostjo in uporništvom nikakor ni mogel identificirati z nobeno ideologijo, religijo, estetiko ali družbo, seje zatekel v ironijo, provokacijo, sarkazem in humor. Zato tudi zapiše: "1 sebi imam lahko kakršnokoli spačenost, toda če se znam s tem zabavati, sem kralj in vladar!"Temeljna Gombrovviczeva gesta, ki jo je zavzel do sveta, ki mu vlada Forma, sta postala kljubovanje in provokacija. Nenehno pobalinsko izzivanje, rušenje tabujev, ustaljenih norm in kvazivrednot. Princesa Burgundska je drama, ki je nastala v istem obdobju kot roman Ferdgdurke in prav, tako govori o nemogočem soočenju dveh diametralno nasprotnih svetov, ki ju preplavlja Forma: sveta posameznika in sveta družbe - obeh ujetih v soodvisnost in neločljiv spoj. Gombrovvicz je že v romanu Ferdydurke in malce pozneje tudi v Ivani jasno izpostavil svoj temeljni literarni in življenjski kredo. Na eni strani gre za Formo, ki človeka ukaluplja, pobebavlja in kroti z "ritkasto pedagogiko" oziroma "delanjem ritke" (kot imenuje to v romanu Ferdydurke), na drugi strani pa za upor proti prilagoditvi ali ujetosti v Formo z radikalnim izstopom iz nje, z bivanjem na njenem robu, vztrajanjem v svoji drugačnosti, pobalinstvu in infantilnosti. Na tej ravni je Ivona seveda izrazito družbenokritičen, provokativen oziroma prevratniški tekst. Toda s to oznako še zdaleč ni izčrpano vse, kar Gombrovvicz v besedilu, kot smo videljže prej, problematizira. Sam namreč opozarja, da njegovih.tekstov nikakor nelmemo zvesti le na en |samcat upor proti'družbenim formam bivanja, saj je njegovo pojmovanje forme neskončno širšeS V Ivoni, jja tudi v drugih njegovih delih, g4 namreč za dimenzijo, ki jelomembnejša. Gre seveda za spoznanje, da je človek zmeraj podvržen "medčloveškemu”, dale odnos med ljudmi tisti, ki proizvaja Formo, in da se človek oblikuje kot tak - in s tem posledično tudi Forma - šele v odnos J z drugimi. Zato tudi zapiše v Dnevniku: "Torej ne gre za to, da mi okolje vsiljuje pravila obnašanja ali, če povem marksistično, da je človek proizvod svojega socialnega tazreda, temveč za njegovi naključnosti, tega, kako se iz teh upodobitev stika človeka s človekom v vsej neposrednosti, divjosti, s prikazovanjem naključnih zvez rojeva Forma - pogosto najbolj nepredvideno absurdna. Saj jaz sam zase ne rabim forme potrebna mi je samo zato, da bi me ta drugi lahko videl, občutil, skusil" Tuše Gombrovvicz tesno približa tezi, ki jo v in ti, sicer s krščanskimi izhodišči, za Buber. Tako kot Buber tudi Gombrovvicz v sv razmerje med Jaz in Ti kot temeljno" razmer "Zvvischen” oziroma medsebojnost je tisto katerem se srečujeta Buber in Gombrovvicz nikjer eksplicitna ne navaja Bubrovetja Gombrovvicz tudi Buber zagovarja stališče med jaz in ti poraja Jaz, in ne obratno. To po, Jaz šele s pomočjo drugega, se pravi s pom da se Ti kot tak lahko pojavi samo tam, kjer Buber: Jaz in ti, Revija 2000, 1982). filozofskem delu doz govarja filozof Martin ojih delih izpostavlja je, ki določa človeka, obsesivno polje, na čeprav Gombrovvicz vpliva. Tako kot "da šele razmerje meni, da postane jaz očjo Tija, in obratno; je pravi jaz." (Martin Bistveno za to, kar opisujeta in izpostavljata Gombrovvicz in Buber, je, da je razmerje zmeraj dvostransko in prav takšna vzajemna razmerja opisuje Gombrovvicz v Ivoni - princesi Burgundije. "Razmerje je dvostransko (...) in v ljubezni je jaz odgovoren za ti," zapiše Buber, vendar bi to izjavo zlahka pripisali tudi Gombrovviczu, še posebej če pomislimo na nenavadno razmerje med Ivono in Princem v drami. V skladu z Bubrovo ugotovitvijo, da se "oseba razkrije, ko stopi v razmerje z drugimi osebami", se dogajajo tudi razkritja Gombrovviczevih dramskih oseb v Ivoni. "Človek nastaja šele z drugim človekom," zapiše v Dnevniku in drami Ivona in Poroka govorita predvsem o tem. V Poroki Gombrovvicz s svojim Uvodom v dramo jasno izpostavi medsebojno ustvarjanje Forme kot temeljno filozofijo svojega odnosa do sveta. Po njegovem prepričanju je namreč človek podrejen tistemu, kar se ustvarja "med" ljudmi. Za posameznika ni druge določujoče instance razen drugega človeka. Gre namreč za nenehno odslikavanje v drugem, ki nas določa. Šele v stiku z drugim se vzpostavi oziroma zgodi moj Jaz, šele v stiku z Drugim se porajajo zmeraj nove Forme, v katere vstopamo in znotraj katerih smo, kar smo. Ali kot pravi avtor sam: "In vendar se i/se to dogaja skozi Formo: to pomeni, da ljudje v trenutku, ko se med seboj povezujejo, drug drugemu vsiljujejo tak ali drugačen način življenja, govorjenja, delovanja ... in vsakdo deformira druge, hkrati pa drugi deformirajo njega. Deformacija je torej medsebojna - nenehen boj dveh moči, notranje in zunanje, ki se med seboj omejujeta." In natanko ta medsebojna deformacija se dogaja v Ivoni med Ivono in Dvorom ter seveda še na bolj intimni ravni med njo in princem Filipom. Tako kot Dvor s svojo Formo poskuša deformirati Ivono, tudi ona retroaktivno s svojo pojavnostjo, s svojo neprilagojenostjo, s svojim molkom in s svojo ljubeznijo deformira Princa in Dvor. Razmerje je dvostransko, usodno in do skrajnosti zavezujoče, česar se kmalu zave princ Filip, pozneje pa še ves Dvor. Če na dramo pogledamo zgolj na ravni družbene kritike, je Ivona seveda nosilka tistega gombrovviczevskega "samozadostnega outsiderstva" in uporništva, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse njegovo delo in življenje. Ivona je poosebljeno kljubovanje spervertirani družbeni Formi, vendar bi bilo seveda preveč preprosto, če bi dramo zvedli samo na ta segment. Na to nevarnost poenostavitve opozarja Gombrovvicz že ob svojem romanu Ferdydurke: "Dokler razumete Ferdydurke kot boj s pravili obnašanja, bo mirno drncaI po shojeni poti; ko pa boste dojeli, da tu človek nastaja z drugim človekom ..., bo Ferdgdurke zarezgetala in poskočila, kot da bi jo spodbodli z ostrogo..." In prav to velja tudi za dramo Ivona, ki se ne dogaja le na abstraktni relaciji Dvor-lvona, ampak rezgeta in poskakuje predvsem na relaciji odnosov, ki se dogajajo med Princem, Kraljico, Kraljem idr. ter seveda Ivono. Ivona postane "medijski škandal" šele, ko jo kot "estetski škandal" ustoliči Princ. Toda tako kot Princ raziskuje Ivono, začne tudi Ivona raziskovati in oblikovati svojega Princa, tu pa se vsa Modni sjhist in kostumograf: Borut Šulin Šivilja:JM|:a Hiibscher Unikaffli nakit: Beli salon ■ Rokavice: Unex, Irena Štraus stvar usodno zaplete. In tako se v Ivoni kar sama zastavljajo izhodiščna vprašanja: Zakaj gre Ivona s svojo pojavo tako na živce Princu in Cirilu, da se sploh obregneta obnjo? Zakaj Ivona s svojo neustrezno Formo Dvor sprva provocira in kasneje ogroža? Kakšna je ta njena estetska neustreznost, ki ji jo vsi tako glasno očitajo? Počne to nalašč ali drugače preprosto ne zna oziroma ne (z)more? Kaj s svojim molkom govori in kaj sporoča Dvoru? Zakaj jo svet, v katerega ne sodi, sploh pripusti medse in zakaj jo na koncu tako spervertirano eliminira, ne da bi si mazal umazane roke? Da bi vsaj delno odgovorili na ta vprašanja, ki se ob branju nehote pojavljajo, moramo seči pri Gombrovviczu malce dlje in izvleči na plan njegov ateizem. Vere v Boga oziroma Absolut pri njem seveda ni več. Sesutje Boga celo znotraj obreda maše, ki ga je s svojo Formo edina še uspela vzpostavljati, Gombrovvicz najbolj neposredno in v vsej srhljivosti opiše v romanu Pornografija. V temi brez Boga, v ledeni končnosti brez opore in središča, ugotavlja Gombrovvicz, si človek mesto grozeče praznine poskuša zapolniti z nečim, kar bi lahko nadomestilo neznosno praznino. Nadomestiti jo poskuša s fascinantnim bliščem Lepote, kultom Mladosti in imperativom Užitka. Z nečim, kar uteleša popolnost in kar negira (vsaj za hip) grozo minljivosti in umiranja na obroke v obliki staranja. In prav kultu Mladosti in Lepote je, nekaj let zatem, ko je napisal Ivono, zapadel Gombrovvicz tudi sam v svojem-argentinskem obdobju. Se je Gombrovvicz zavedal, kam bo odplul svet, ko je pred več kot petdesetimi leti pisal Ivono in ko je obsedenosti z lepoto in mladostjo ter manipulaciji z njima nekaj let pozneje posvetil svoj roman Pornografija? Se je zavedal, kaj napoveduje, ko je v Ivoni opisal odsotnost vsakršnih etičnih norm snobistične dvorne elite? Se je zavedal, da bo svet tako kmalu in tako deklarativno ustoličil kult Lepote ir Mladosti? Da bodo drugačni nezaželeni in neprilagojeni izgnani? V Dnevniku iz leta 1961 se sprašuje natanko o tem in tudi opiše, kot jih sam imenuje, znanstvene ljudi oziroma ljudi prihodnosti: "Čaka nas spačenje in že danes bi se kazalo pripraviti na to. Ne zanikam, morda nas bo nekoč znanost pripeljala v raj. Za zdaj pa nam grozi serija operacij, skorajda kirurških posegov, ki nas bodo iznakazili (kot se dogaja pacientom pri treh operacijah izmed dvanajstih, ki naj bi jim polepšale obraz). Spreminjanje življenjskih pogojev in naše psihofizične strukture s pomočjo tehnike nas bo vrglo iz ležajev, povzročilo nam bo motnje." Gobrovvicz je tako pred več kot pol stoletja raziskoval, kaj sploh še zmore zapolniti radikalno praznino v svetu, in ugotovil, kar današnji čas vztrajno potrjuje; to zmoreta v vsem sijaju le še ekstatičnost lepote in ekstaza trpljenja. Zato se predaja tako glorifikaciji Lepote kot tudi raziskovanju njenega diametralnega O (ne)skrnobni princesi Igor Lampret Ivona je v resnici lepa, grd je dvor Če bi povzeli "vsebino" Gombrovviczeve igre v enem stavku, bi rekli, da govori o dekletu, ki je bilo je tako grdo, da si jo je poželel sam princ. 5 tem postane Ivona zgodba o žabi, ki se kljub vročim poljubom ni in ni hotela spremeniti v princesko, oziroma o žabi, ki je grozila, da se bo spremenila v princesko samo zato, ker jo je poljubil princ. Zato pri tej igri običajna tolažba, da nihče ni popoln, ni prav nič odrešujoča; narobe, naravnost neznosna in nevzdržna postaja, dokler ne pripelje do učinkovite in dokončne rešitve nadležnega vprašanja. Lepota princes je prislovično povezana z njihovo dobroto. Vse, kar od tega odstopa, je škandal in pohujšanje: če so lepe, ne bomo nikoli verjeli, da so zares zlobne, in če so grde, bomo zmeraj dvomili, da bi kdajkoli lahko postale princese, ne glede na to, kako dobre utegnejo biti po srcu. Gombrovviczeva Ivona, katere glavna junakinja je grda, je dosledno utelešenje načela kontrasta. Ivona ni le bela vrana, zaradi katere se zavemo, .kako črna je vsa jata, ni le črna ovca, zaradi katere vemo, kako nedolžno bela je preostala jagnjetina, ni le grdi raček, ki s svojo drugačnostjo poveličuje lepoto gagajoče perutnine, temveč princesa, ki postavlja pod vprašaj sam obstoj dvora. Ivona je čista negacija, vse tisto, kar ne bi hoteli biti, pa smo, vse tisto, česar ne bi smeli početi, a vseeno počnemo. Ivona je nenegovano, nespametno, debelo, neubrano, neusklajeno, neinformirano, neprilagojeno, nevzgojeno, neartikulirano, je utelešenje vseh naših strahov, pritajenih in neizrečenih, mogoče tudi neizrekljivih, in realna podoba vsega, kar je naša zlata preteklost naredila iz naše sedanjosti. Kraljico zato postane spričo Ivone sram. Šele ob grožnji čiste negacije se zavemo tega, kar smo, kar imamo in za čimer stojimo, pa tudi, da smo zgolj to, kar smo, in nič več. Med prezirljivim vzklikom pa kaj! in molkom iz zadrege je čustvo sramu. Najdragocenejše, kar med smehom prinaša Ivona, je prav to čustvo, ki je najlepši biser v zaprti školjki z njenim imenom. Če bi v igricah "do nazga" zares oveneli vsi figovi listi, bi bil svet nevznemirljiv. Zato se princ zaljubi v Neznano. Gombrovviczevo Ivono, ki ukinja pravljični enačaj med' lepoto in dobroto, "pravočasno" odstranijo. Kako pravočasno? Še preden bi lahko s svojo prekucuško navzočnostjo na dvoru marsikaj postavila pod vprašaj. In ta "marsikaj" je po volji Gombrovvicza mojstrski. Odkar nam je neki novoveški princ (Hamlet) šepnil misel o tem, kako gnile so posamezne dežele, tudi vemo, kako z lepoto princes prikrivajo svojo grdoto in grdobije. Od tedaj si domišljamo, da znamo poiskati resnico onstran videzov. Problem dvora je, da je Ivona v resnici lepa, dvor pa vsestransko, nezaslišano in nepopisno grd. Ni res, da je Ivona s svojo grdoto zasenčila lepoto dvora, temveč narobe: šele njena lepota je razkrila, da je dvor grd. Če bi dvor spregledal, bi si moral to priznati. A priznati, da je Ivona lepa, bi pomenilo sprožiti nenadzorovano verigo negacije, razglasiti urbi et orbi - da je dvor grd, se pravi, ne-lep, neustrezen, nezgleden, neodgovoren, nelegitimen, dotakljiv in s tem ukinljiv. Dvor je, dokler je lep. Obstaja toliko časa, dokler se lahko uspešno brani pred grdim, lvonina grdota je tako v celoti proizvod dvora, natančneje: je projekcija njegove sprevržene, obscene in umazane (ne le moške) fantazije. Gombrovviczevemu sarkazmu moramo, žal, pritrditi. Večino stvari v naši civilizaciji smo doslej razreševali z grešnim kozlom in v najboljšem primeru z opozicijo v demokraciji. Kaj več ne, zato, ker je Ivona baje res grda, in zato, ker jo zmeraj znova ustvarimo: zelo jo potrebujemo, njo samo in zoper njo - ostriže. Zdaj, ko toliko vemo o vesolju, lahko rečemo, da Ivona spominja na ugaslo civilizacijo, na galaksijo, ki jo vsrka vase lastna črna luknja. Tako vsaka civilizacija slej ko prej pridela svojo Ivono, Ivona pa opisuje svet, ki implodira v lastnem nesmislu. Drugačnost, drugost in “endlosung” V zagovor dvoru bi mogoče lahko zapisali, da bolj ali manj strpno dopuščanje drugačnosti zagotovo spada v krog današnje politične korektnosti, tistega, kar se spodobi, in tistega, kar se ne, vsekakor pa tistega, kar dvoru omogoča, da je v očeh drugih in v lastnih očeh -lep. Tako bo vsaka drugačnost, ki je politično korektna, slej ko prej udomačena, medtem ko bo tista, ki je ne bo mogoče udomačiti, in bo ostala tuja, kot drugost brez milosti izvržena in izbrisana. Razlogi za taksno ravnanje niso od muh: medtem ko drugačnost bogati našo širokosrčno identiteto, jo drugost neposredno ogroža, saj razkriva njeno ozkost in izključnost. Drugost ima, česar nimamo; hoče, česar nočemo; si brezsramno privošči, česar si sami ne upamo; uživa, kot sami ne znamo, in nasploh s svojo malignostjo zoper našo benignost koti svoje zlohotne načrte in kuje svoje mračne zarote, medtem ko mi sanjamo pravičniške sanje... Drugost namreč ni politično korektna in zato upravičeno vzbuja dvorni gnev. Merila zmeraj postavlja dvor. Če jih prevzamejo in ponotranjijo tudi njegovi podaniki, omenjena merila postanejo legitimna. Vprašanje meril potemtakem ni samo vprašanje samovolje oblasti, temveč tudi priljubljenosti in legitimnosti. Zato je Ivona prava tempirana bomba vprašanj in razlag. 5 kom se identificiramo; ali lahko dvorna prepotentnost, snobizem, ekstravagantnost, razvajenost in presitost res pripeljejo do tako "sprevržene" ljubezni? Je Ivona igra, v kateri nastopa prostodušnost kot poslednja ukana prekanjenosti ...? A slej ko prej bodo vprašanja ostala brez odgovorov, razlage pa končale v breznu preganjavice z novimi vprašanji, ali smo, recimo, res enostavno prelepi, da bi razumeli grdoto, in enostavno pregrdi, da bi razumeli lepoto, ter kdo je Ivono podtaknil dvoru, in kdo je nam vsem podtaknil dvor... Taktike soočenja z neznanim so - v skladu s klasiki sociologije -negacija, redukcija na znano in nova tematizacija. Prvi dve sta običajni, v našem primeru zagovarjata misel, da Ivona v bistvu ni tako grda, da princ ne misli resno, da njegova ljubezen do grdega izvira iz sočutja ... Nova tematizacija, kakršno zmore dvor, pa je dokončna odstranitev Ivone, ko nesojena princesa postane zanj sprejemljiva samo še kot truplo. Več v kraljestvu lepega - glamurja, trajnostnega napredka, zgodbe o uspehu, bodibildinga, vizažistike, stajlinga, pozitivnega imidža in mišljenja - ne zmorejo. V kraljestvu lepote mora grdo prepustiti svoje mesto lepemu, grdobije se morajo umakniti v ozadje in umolkniti, da lahko v ospredju zasije in spregovori lepota. Ivona zato komaj kaj spregovori; toliko, da vemo, da ni gluhonema. Prav zato postane njen molk tako neznosno zgovoren... V zadnjem času neskrito opevanemu diskretnemu šarmu tako imenovanih dokončnih rešitev vprašanj, "endlosungov", dodajmo dva spomina, ki po cinični eleganci spominjata na uglajeno večerjo z ostrizi: argentinske tanke, ki so se v naskoku proti vladni palači disciplinirano ustavljali pred rdečo lučjo na semaforiziranih križiščih, in sovjetsko zavzetje praškega letališča, ki mu je leta 1968 sledila okupacija Češkoslovaške: izvedlo ga je štiristo snežno belo oblečenih domnevnih tenisačev, ki so v črnih potovalkah namesto domnevnih loparjev nosili - prave kalašnikovke. Gledališka klasika Med gledališkimi igrami je zagotovo najteže komedijam: najbolj so zasidrane v svoj čas, zato so tiste, ki ga preživijo in se uveljavijo kot klasika, tem bolj vredne pozornosti. Zmeraj, kadar se dvor znajde pred "poslednjo hudičevo skušnjavo" naveličanosti in dolgočasja, je ta tem bolj upravičena. Kot rečeno, Ivona ni le vprašanje drugačnosti, temveč predvsem drugosti. Zaradi svoje drugačnosti je komedija, zaradi svoje drugosti je ta komedija - črna. Črna komedija nam omogoči, da se režimo tistim stvarem, ki nas sicer tirajo v solze in obup. Gombrowiczeva burgundska princeska je - nedvomno - gledališka klasika, se pravi besedilo, ki vsakokrat, ko ga znova postavimo na ogled, vsrka svojo sodobnost, za katero že dolgo vemo, da ni le zdajšnjost in aktualnost. In tudi to, da ni nikdar samo lokalna, temveč zmeraj tudi globalna. Da je, še več, čimbolj je globalna, tembolj lokalna. Ne le zato, ker smo sami tako zelo prepustni, temveč tudi zato, ker svet pušča in čedalje slabše tesni. Trideset let mineva, odkar je bila Ivona prvič uprizorjena na Slovenskem. Tokrat jo uprizarja generacija stila in imidža: uprizarja dvor, ki je dvor stila in imidža, ter junakinjo, ki vsega tega nima, kije tako rekoč zgoraj in spodaj brez. Zagotovo bo poglobila njen arhetip in Gombrowiczevo zrcalce-zrcalce-povej nam bo znova dopovedovalo, katera v tej deželi je najgrša in zakaj. Sam lahko dodam le to, da so bile vse tri naše Ivone dobre, mile in lepe. nasprotja. Tu pa seveda naleti na fenomen grdega, bolečine in trpljenja. Ko raziskuje esenco bivanja in tistega, kar je zadaj, za Obliko stvari, naleti na grozljivo brezno niča, ki ga zmore zapolniti le še sublimni blesk Lepote ali njena radikalna demisti-fikacija. Psihoanaliza človekovo izgubo Boga definira kot izbris iz simbolne mreže. In natanko v tem svetu, svetu brez Boga, kjer je človek (kot pravi Žižek) "vržen v noč sveta", se znajdejo junaki Ivone. Sistem, ki jih varuje pred nočjo sveta, je blišč imidža in lahkotnost funkcioniranja (kot pravi Ciril). Če so nekoč prazno mesto zapolnjevale umetnost, religija ali ideologija, ga zdaj prikriva do perfekcije prignan imidž, funkcionalnost in jasno določeni komunikacijski kodi. Človekova identiteta je njegova forma. Njegov imidž. Njegova družbeno sprejemljiva in všečna maska. In ker je forma že vsebina, so ljudje z lahkoto berljivi in predvidljivi. Šifrirani in kodirani. Svet oblike, svet zunanjosti in imidža je zlahka prepoznaven in transparenten. Grozeče brezno ali noč sveta danes spretno in uspešno prikriva skonstruirana sublimna lepota. 0 njem se ne sprašuje in o njem se ne govori, ker ga preprosto ni. Telesa so zdizajnirana, lepa in vitalna. Hibe so prikrite, napake korigirane, staranje upočasnjeno, frustracije zatrte, strahovi potlačeni. Konverzacija je uglajena in lahkotna. Vse se giblje po gladki površini. Nihče od drugega ne pričakuje ničesar razen lahkotnosti in funkcionalnosti medsebojnih erotičnih odnosov, gibkosti konverzacije in omogočanja konzumacije užitka. Vsak se ukvarja izključno z veseljem do življenja, kot pravi Iza. Imperativ, ki se mu podreja Dvor, je neznosna lahkotnost funkcioniranja, ki jo omogoča prav pobeg v Formo. Prav zato se pesmi, če je potreba pač tako velika, pišejo le še na skrivaj. Na skrivaj se tudi ubija in počne še marsikaj, česar se, kose na dvoru pojavi Ivona, zave tudi Kralj. In ne le Kralj! Tisto, kar je "grozno", tisto brezno, ki ga je treba z Lepoto vsak dan prikriti, seveda grozeče zazija v vsej svoji banalnosti in izbruha na dan vse prikrite slabosti, pomanjkljivosti in grehe, ko se pojavi Ivona. Gombrovvicz namreč z Ivono razkrinkava prav to, kar se skriva za funkcionalno gladino Forme. Toda Gombrovvicz poskuša, tako kot iz čiste objestnosti tudi Princ, prodreti do tistega - zadaj. Zanima ga, kaj se skriva za funkcionalno masko Videza, ki ga Ivona s svojo pojavo tako ignorira in izničuje. Zato je, kot ugotavlja psihoanalitični Žižek, prej ali slej neizbežno spoznanje, do katerega se dokoplje tudi Princ in pozneje ves Dvor, "da ni Reči (da ni ničesar) zadaj". In prav to v vsej brezsramnosti razkrije in potrjuje Ivona. "Da ni ničesar za sublimnim pojavom, da je vse, kar dobimo, če se prebijemo skozi sublimni pojav do same stvari, zadušljivi gnus objekta - in je tako edini način, da ponovno vzpostavimo minimalno strukturo sublimacije v tem, da neposredno uprizorimo samo praznino, Reč kot Praznino - Mesto - Okvir, brez kakršnekoli iluzije." In kaj drugega sporoča Ivona s tem, ko tako izzivalno zastrli iz ustaljenega diktata Forme in se ne meni za imperativ Lepote, kot da s svojo pojavo in obnašanjem zanika in ruši iluzijo Forme, ki prikriva ta nič, in jo svet prav zato tako krčevito ohranjal? In kaj drugega počne Princ, kot da uprizori Ivono kot personifikacijo te praznine, da bi znova vzpostavil minimalno strukturo sublimacije/? V krasnem novem svetu, ki ga je po Huxleyu napovedal tudi Gombrovicz, prikriva grozeče prazno mesto le še maska skrbno izdelanega zunanjega videza. Toda svet, ki mu vladata imperativa Lepote in Videza, postane vsaj za Princa dolgočasen in neznosno predvidljiv. Pogledati je torej treba na smetišče, kot v svojem Dnevniku zapiše Gombrovvicz. Pobrskati po smeteh in narediti štos. Ivona se tako v svetu diktata Lepote, ki poskuša nenehno zapolniti grozeče prazno mesto, pojavi s svojo parodijo forme kot kričeča napaka v sistemu. Nedoumljiva in vznemirljiva, saj kar kliče po tem, da bi ustoličila novo vero oziroma nov sistem. Ivona se zadre v oko princa Filipa kot icitirajoča smet. Na mesto sublimnega objekta Lepote vstopi Ivona kot nekakšen izmeček družbe. “Vsvetu večne igre, večnega posnemanja, izumetničenosti in mistifikaci-je" Ivona princa Filipa s svojim radikalnim zanikanjem forme tako zelo zbode v oči, da si jo izbere za objekt raziskave. Kajti "težava je v tem, da lahko danes (...) 'lep' (estetsko uga-jajoč) objekt vse manj in manj ohranja Praznino Reči- kakor da bi bil, paradoksalno, edini način ohranitve (Svetega) Mesta v tem, da ga zapolnimo z izmečkom (..J,"ugotavlja Slavoj Žižek v Krhkem absolutu, in prav to spoznata in na začetku drame poskušata objestno prakticirati Princ in Ciril. V skladu s to tezo si Princ, preobjeden lepih in popolnih teles ter naveličan, kot pravi Komornik, "lahkotnosti erotičnih odnosov", izbere Ivono celo za svoj privatni štos. Ivono opazi zato, ker je preprosto drugačna. Ker štrli iz znane Forme in iz znanega sistema. Ker se noče oziroma ne zna prilagoditi, ukalupiti, zdizajnirati, stilno obdelati in svoji ženski funkciji v svetu primerno funkcionirati. Ker je prav zaradi tega nenavadna in skrivnostna. Ko postane Lepota vsesplošna norma, izgubi svoj sublimni žar in skrivnostnost. In prav Ivona ima, paradoksalno, vse to. "I/ svetu, v katerem so danes resnični izmečki sami "lepi" objekti, s katerimi nas nenehno bombardirajo z vseh strani, je torej edini način, da ubežimo izmečkom, v tem, da na sveto mesto Praznine postavimo sam izmeček." Natanko to storita (bolj nagonsko kot filozofsko) princ Filip in njegov prijatelj Ciril. Na praznino svetega mesta, ki vpije po radikalni zapolnitvi in ki je Lepota ne zmore več napolniti oziroma prikriti, postavi Princ Ivono kot utelešeno parodijo forme ter si jo izbere za svoj objekt zafrkancije. Ivona je izziv ne toliko zaradi grdote, ampak predvsem zaradi trmastega vztrajanja v svoji drži, ki se ne uklanja splošnim normam Lepote. Ker se požvižga na Formo. Ker kljubuje vsem in vsemu navkljub. Ker vzdrži brez maske in ker nima družbeno sprejemljivega in všečnega imidža. Ker se ne zna ali celo noče zamaskirati in je zato ranljiva. V tej drži ranljive krhkosti, ki se ne skriva za Formo, je njena provokativnost, in prav na to pade Princ. Toda Princ Filip se v trenutku, ko se odloči za štos z Ivono, še ne zaveda, kako se živi (kot bi rekel Martin Buber) izočivočistijem. Kajti tako kot je bila iz štosa izbrana Ivona, si tudi ona izbere Princa za svoj ljubezenski patos. Princ namreč postane objekt njene ljubezni. Da se bo Ivona zaljubila vanj, Princ seveda ni pričakoval, ko se je hotel z njo poštosirati. Lahkotno, kruto in zviška. Ob Ivoninem ljubezenskem hrepenenju, ki je njen edini odgovor na njegov štos, Princ seveda ostane brez odgovora. Na tako radikalen izziv Princ ni bil pripravljen. Ivonina reakcija na njegov "štos" je nekaj, česar Filip v svoji objestnosti ni pričakoval. Ivona naredi namreč v Prinčevem eksperimentu nepričakovan obrat. Kajti če je bila sprva ona nemočen objekt Prinčeve (in Modni stilist in kostumograf: Šivilja: Marica Hubscher Dodatki: Swarovski Unikatni nakit: Beli salon Cirilove) brezsrčne "štosancije", potem z njeno zaljubljenostjo postane Princ objekt njene tihe srčne manipulacije. Ivona se preprosto ne le zadre v Prinčevo oko, ampak se tudi udomači v njegovem srcu in glavi ter tam trmasto občepi in obnemi. Ivona s svojo zaljubljenostjo sprva tako šokira Princa, da se ta odloči, da ji bo ljubezen poskusil vračati. Zato se odloči, kot sam pravi, da jo bo vzljubil. Toda ljubezen ni, tako kot imidž, stvar odločitve. Ljubezen je stvar predaje in predanosti. Ljubezen je živeti iz oči v oči s tijem in tega Princ ne zmore. Zato ga začne Ivona ogrožati. Modni stilist in kostumograf: Borut Šulin Šivilja: Marica Hubscher Torbica: Usnjeni izdelki Pavli Unikatni nakit: Beli salon Tako je edini odgovor, s katerim Filip odgovori na Ivonino reakcijo - strah. Strah, da bo razgaljen in izničen. Strah, da ga bo Ivona vzela vase, ga pogoltnila in si ga prilastila. Pred tako radikalnim razmerjem, ki ni večštosin ki mu seveda ni kos, Princ znova zbeži v lahkotno in varno naročje Ize kot poosebljene Forme, tiste Ize, ki ga je pred srečanjem z Ivono s svojo lahkotnostjo in predvidljivostjo tako neznosno dolgočasila. S tem pa se zgodba Ivone - princese Burgundije še ne konča. Kajti Ivonin problem ni samo v tem, da izstopa iz sistema, ampak da s svojo parodijo Forme ogrozi Dvor v njegovih temeljih. Formo Dvora namreč tako izvrstno parodira, da se ta nenadoma razkrije v vsej svoji morilski sp e rve rti ra n osti. 5 svojim molkom Ivona ruši in izničuje vse napore Dvora, da bi za bliščem Forme prikril grozljivo brezno niča. Ivonin molk je, tako kot v Pornografiji Friderikov molčeči in ironični komentar maše, subverzivni molčeči komentar, ki ruši in izničuje Dvor. Njen pogled in molk sta ostra kot britev in pod njunim hladnim rezilom Forma Dvora razpada, tako kot se je pod Friderikovim ciničnim pogledom sesul obred maše in s tem vera v Boga. Ivona postane zaslon, na katerem se odslikava vsa ničnost z muko zgrajene Forme. Pred njenim nepopolnim telesom in molkom, ki sesuva obred čaščenja Forme, ostaja Dvor s Princem na čelu brez moči in brez odgovora. Ivona v situaciji, v kakršni je, preprosto ne more drugega, kot da molči. In tako kot s svojo pojavo, postane tudi s svojim molkom parodija komunikacije. Ivona postane ogledalo Kraljičine osamljenosti in emocionalne zafrus-triranosti, ogledalo Kraljeve brezsrčnosti in njegovih grehov, ki ga peklijo, in neizprosno ogledalo dvornih dam, ki vidijo v njenih pomanjkljivostih posmeh in razkritje svojih lastnih pomanjkljivosti. Ivona pripravi Inocenca do tega, da pred vsemi razgali svoj pragmatični ljubezenski koncept, čeprav je edini, ki, razen nje, vsaj za trenutek odvrže svojo masko. Toda za njegovo masko je, kot se izkaže, pragmatična računica in frustracija, ob kateri se Ivoni lahko izvije le gnevni "izgini" in ob katerem se Komornik klub vsej svoji spervertiranosti zgraža s per-fidnim "fuj". In prav Komornik je tudi edini, ki ga Ivonino ogledalo ne odseva (je Komornik potemtakem kot nekakšen vampir?!) in natanko on je v svoji spervertiranosti ta, ki se domisli rafiniranega načina, kako jo eliminirati. Zviška in ostro, kar s taktom Forme zagotovo ubija. Toda prav v samosvoji rušilni drži - biti in vzdržati brez maske in ljubiti brez odgovora -je Ivonina neuklonljivost, ki jo je treba eliminirati, če naj Dvor še naprej funkcioni- ra. Vendar nikakor ne s krvjo in z mazanjem rok, kajti tega Forma ne bi prenesla. tro. Brez fizičnega nasilja. 5 psihološkim pritiskom. Ki se mu Ivona, ker hoče ostati to, kar je, preda. Zato jo Dvor tako zlahka zaduši s svojo Formo, ki ne pozna sočutja. Odgovor na vprašanje, kakšni so začetni vzgibi za Ivonino samosvojo držo, je poglavje zase. Zakaj tako trmasto vztraja v njej, je poglavje, ki se odvija pred nami. Dejstvo je, da se očitno ne more ali celo noče prilagoditi niti za ceno lastnega življenja. In prav v tem je njena moč in njena provokacija, v tem njena svoboda in subverzivnost, ki ruši sistem Dvora in ga zmeraj bolj nevarno ogroža. Kajti njegov samovoljni svet je, kot ugotavlja Martin Buber, “svet brez žrtvovanja in brez milosti, brez srečanj in brez prisotnosti - svet ciljev in sredstev". Postopek njene usmrtitve poteka seveda v skladu s Formo vsesplošne uglajenosti in z normami obnašanja. Če hoče Dvor ostati zvest samemu sebi, se je mora znebiti s sredstvi, ki so mu lastna. Zviška in os- Odlomki iz Dnevnika v prevodu Mladena Pavičiča. Modni stilist in kostumograf: Borut Šulin Krojač: Branko Rožman Šivilja: Marica Hiibscher Unikatni nakit: Beli salon Torbica: Usnjeni izdelki Pavli J iejm Oblikujemo in izdelujemo sedežno pohištvo za javni in zasebni prostor - prisotni smo tam, kjer kupec zahteva individualno oblikovanje itr visoko kvaliteto izdelave. 19 5 4 Kopač Interier d.o.o., Ljubljana wvvw.kopac.si KOPAČ USNJENI IZDELKI PAVLI Aškerčeva ulica 18, Domžale Lastna prodajna mesta: TPC MURGLE, Ljubljana TC TANGRAM - BTC, Ljubljana TTC, Bled Proizvodni program: - modne damske torbice - drobna usnjena galanterija - damski in moški pasovi Družinsko podjetje: - 35 let tradicije - lastno oblikovanje - maloserijska proizvodnja in široka paleta izdelkov - torbice za vse priložnosti iz kakovostnih materialov usnjeni x izdelki / Pregled sezone 2002/2003 Prešernovega gledališča Kranj Predstava D„m= Na gostovanjih V sezoni 2002/03 Skupno ponovitev od premiere l.Accame: BENETKE 15 15 30 31 ■ |^inter: ZABAVA ZA ROJSTNI DAN 12 3 15 15 1-Vencelj: ZGODBA 0 JANKU IN METKI 11 5 16 1? g Rokgre; BIOK 13 2 15 B15Ž3 1- Radrigan: HRIBOVKE - 4 4 4 M j Glov.ack,: ANTIGONA V NEW YORKU 1 7 8 31 V Pečjak, A. Rozman Roza: DREJČEK IN TRIJE MARSOVČKI 5 5 10 66 OLGA GRAD VS.JUANNA REGINA 1 2 3 10 0 vonHorvath: VERA UUBEZEN UPANJE 1 4 5 1? a J- B. P. Moliere: SKOPUH 1 3 4 96 mmimm 2 2 82 A T. Linhart: ZUPANOVA MICKA n 27 38 125 Skupaj 71 79 150 V organizaciji PG je bilo v sezoni 2002/2003 odigranih: • 150 predstav PG • 94 ponovitev 56 različnih gostujočih predstav __________ -26 drugih prireditev 270 predstav in prireditev si je ogledalo 51.145 obiskovalcev Igralski nastopi v sezoni 2002/2003 jgralka-jgralec barbara Babic Manja Benko Cecilia Carvajal Gregor Čušin k. g. k. g. M- k. g. Tanja Dimitrievska Simon Dobravec Mgjca Fatur Ferenčak TejaClažar k. k. g. vloga predstava Lucia Hribovke Gospa sodnikova Vera ljubezen upanje Mujer Hribovke Valerij Skopuh Monkof, Tulpen-heimov perjatel Zupanova Micka • Sapramiška Sapramiška Maisovec Kjjj • Marsovček k, g. k. g. Gringa Benetke Justa Hribovke štev. _____4 5 Drejček in trije Marsovčki 8 Drejček in trije Marsovčki igralka-igralec vloga predstava tev. skupaj 01qa Grad M Olga Grad vs. Juanna Regina 3 3 Barbara Pia Jenič Hemandez k. g Olga Grad vs. Juanna Regina 3 3 Bojan Hudernik • Policist Antigona vNew Vorku 8 8 VesnaJevnikar • Anita Antigona v New Vorku 8 • Teta Meta Drejček in trije Marsovčki 10 • Irene Prant Vera ljubezen upanje 5 • Rita Benetke 30 • Frozina Skopuh 4 • Jožeta Čeh - Čehova Blok 15 72 Robert Kavčič • Klavdija Skopuh 4 • Godec Županova Micka 38 44 ■ Marsovček Drejček in trije Marsovčki 2 Ivanka Mežan k. g. • Meta Zabava za rojstni dan 15 15 Peter Musevski k-S. - Vito Traube Blok 15 15 Tine Oman • Oče, Marsovski oče Drejček in trije Marsovčki 10 m • Baron Vera ljubezen upanje 5 m • Anzelm Skopuh 4 •Jaka, župan Županova Micka 38 • Repi Zabava za rojstni dan 15 • Milan Zakrajšek Blok 15 87 Mojca Partljič k. q • Marijana Skopuh 4 4 Marko Plantan y • Drejček Drejček in trije Marsovčki 10 10 Vera Per k. g. •Gringa Benetke 24 24 Pavel Rakovec • Mihcev oče, Robot Pik Drejček in trije Marsovčki 10 • Višji preparator, Sodnik Vera ljubezen upanje 5 •Jakob Skopuh 4 1 • Detel Sapramiška 2 • Glažek, en šribar Županova Micka 38 ... •Javier Hribovke 4 • Sevlod Dizdarevič Blok 15 78 Darja Reichman • Mama, Marsovska mati Drejček in trije Marsovčki To1 • Elisabeth Vera ljubezen upanje 5 • Marta Benetke 30 • Štemfeldovka, ena mlada bogata vdova Županova Micka 38 • HemaŽvajker Blok 15 98 Ciril Roblek ■ Policist Antigona v New Vorku 8 • Godec Županova Micka 38 • Bogdan Blok 15 61 igralka-Jgralec vloga predstava štev. skupa sna Slapar • Metka Zgodba o Janku in Metki 16 • Eliza Skopuh 4 • Maria Vera ljubezen upanje 5 • Micka Županova Micka 38 • Graciela Benetke 30 | 'MiM : •Lili Zabava za rojstni dan 15 EošSmolei • Marinka Zakrajšek Blok 15 123 k. q • Kleant Skopuh 4 JanezŠkof Vjokta Tomič • Repica Sapramiška 2 6 k. q. • Harpapon Skopuh 4 k. q • Čudodelka Zgodba o Janku in Metki 16 16 ^atjazTribušon k. a. •Saša Antigona v Nevi Vorku 8 §bSTuS5iiT •Tulpenheim, en žlahtni gospod Županova Micka 34 42 Olga Grad vs. Juanna Regina 3 • Invalid, Višji inšpektor Vera ljubezen upanje 5 • Chato/Giacomo Benetke 30 — •Janko Zgodba o Janku in Metki 16 . ■ ■ . • Mico Zabava za rojstni dan 15 • Etbin Blok 13 82 k.q ■ Preparator Vera ljubezen upanje 5 5 NinaValič k. q • Luciana Hribovke 4 4 §”nrtVeselko • Policist Antigona v New Vorku 8 • Policaj - Alfons Klostermeger Vera ljubezen upanje 5 ■ Tulpenheim, en žlahtni gospod Županova Micka 4 • Goldberg Zabava za rojstni dan 15 K ___ • Etbin Blok 2 34 RokVihar • Bovhca Antigona v New Vorku 8 • Blisk Skopuh 4 • Strahec Sapramiška 2 • Anže, Mičken ženen Županova Micka 38 — • Marsovček Drejček in trije Marsovčki 3 • Stanko Zabava za rojstni dan 15 E5§«šnir~' • Ivan Blok 15 85 •John Antigona v New Vorku 8 • Marsovec Drejček in trije Marsovčki 10 —_____ : • Kriminalist Vera ljubezen upanje 5 _______ • Chato/Giacomo Benetke 30 • Monkof, Tulpen-heimov perjatel Županova Micka 15 • Mojster Simon/ Komisar Skopuh 4 — • Veverica Sapramiška 2 74 Javni zavod Prešernovo gledališče Kranj, Glavni trg 6, Kranj Ravnatelj Borut Veselko Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka Marinka Poštrak Koordinator programa Robert Kavčič Računovodkinja Darka Mihelič Tajnica Gaja Krgštufek Garderoberka Bojana Fornazarič Frizer in masker Matej Pajntar Inspicienta in rekviziterja Ciril Roblek in Bojan Hudernik Osvetljevalec Drago Cerkovnik Odrski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik in Robert Rajgelj Čistilki Stojka Velova in Asima Avdič Igralski ansambel Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Tine Oman, Vesna Pernarčič, Pavel Rakovec, Darja Reichman, Vesna Slapar, Gaber K. Trseglav, Rok Vihar in Matjaž Višnar Tajništvo 04/280 49 00, Blagajna 04/20 10 200 Rezervacije in prodaja vstopnic od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00, ob sobotah od 9.00 do 10.30 Ravnatelj 04/280 49 12 borut.veselko@s5.net Vodja umetniškega oddelka 04/280 49 16 marinka.postrak@s5.net Koordinator programa 04/280 49 13 robert.kavcic@s5.net Spletna stran www.presernovogledalisce.com Elektronski naslov presern-gled@s5.net Gledališki list javnega zavoda Prešernovo gledališče Kranj Sezona 2003/2004 Št. 3 Odgovorni urednik Borut Veselko Urednica Marinka Poštrak Lektorica Mateja Dermelj Oblikovalka Tanja Radež Fotografije portretov Damjan Švare Priprava Alte n Tiskarna Žnidarič PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ