KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO GOTSKA ARHITEKTURA V SLOVENIJI IVAN KOMELJ I. Umetnosinogeografski položaj slovenskega ozemlja na prepletu različnih, vendar sorod- nih kulturnih prostorov iu hkrati brez last- nih pomembnejših u])ravnih ali umetnostnih centrov, ni bil niti najmanj prikladen za raz- voj nionumentalnega gotskega stavbarstva, ki se omejuje le na redke, izključno iinpor- tirane spomenike samostanskih ali romarskih cerkva. Četudi je že ta, v nekem pogledu periferni in vplivno mešani položaj, po- membno vplival na mnogoličnost in razvoj domačega gotskega stavbarstva, je naravno utemeljeni stik med »mediteranom« in »se- verom« kot tudi odločna cerkveno-upravna razdelitev predvsem pogoj za stilno orien- tacijo tako cerkvenega kot posvetnega stav- barstva. Važnejša pa je osebna pobuda svet- nih ali cerkvenih naročnikov, ki se tudi kaže na področjih zemljiških gospostev, vplivanih od njih, razdrobljene in le redko v večje upravne enote zaokrožene zemljiške posesti. Ob koncu srednjega veka pa gre prvo mesto najprej le rahlo nakazani, kasneje pa že po- vsem zavestni vlogi in materialni zmoglji- vosti neplemiškega in necerkvenega stanu, meščanstvu, kateremu se nazadnje še pri- druži aktivnost podeželskega človeka. Na teh osnovah se predvsem razvije domače gotsko stavbarstvo in še posebej inačice domače posebne gotike. Kositanjevica na Krki, oistercijanska samo^staaiska cerkev, notranjščina s pogledam proti severozahodu (Foto I. Komelj) Gotska arhitektura je tako kot že prej romanska odsev prostora in časa. Ni se pa odzvala samo razpoloženju pokrajine, mar- več predvsem človeka v .njej. Demokrati- zirala se je vloga naročnika, stavbnega go- spodarja. Meščanu se pridruži Se človek s podeželja. Ta sicer sprva gradi na tradiciji že ustaljenih vzorov, vendar pa proti koncu srednjega veka postane novo stilno občutje ludi sestavni del njegove likovne fantazije ali volje. Z novimi gradbenimi nalogami šele tedaj prekinemo z romansko stavbarsko tra- dicijo, ki še nd prenehala obstajati kot živa likovna dejavnost. Gotika, ki postane sploš- na likovna manifestacija, se v arhitekturi izraža tudi že v povsem novih in zavestnih modifikacijah gotskega prostora in prostor- skega, izključno na likovnih vrednotah gra- jenega občutja. Novim stavbnim idejam pa ne botruje več izključno volja fevdal- nega ali meščanskega stavbnega gospodar- ja z izbranimi spomeniki, ki še vedno te- meljijo v repertoarju kulturnega importa, marveč vsaj za nekatere dele Slovenije z gotovostjo lahko rečemo, da je pobudnik no- vih stilnih teženj postal domači, neprivilegi- rani človek. Ne glede na heterogene vplive od kulturno močnejših žarišč se je gotika šele ob koncu XIV. in začetku XV. stoletja vrastla v likovno zavest ljudi tudi na deželi, četudi se je ponekod odzvala celo kasneje. Ne bi mogli trditi, da se je pri nas gotski stil iz vil iz domače romanske stavbarske tra- dicije, kot tudi ne, da mu je ta' bila v pomoč, lazeii da je že uresničila določeni stavbni tip. Romanika živi prekratko dobo. Komaj se je v XIII. stoletju pričela utrjevati, že trka na vrata nov, goitski stilni impulz in ni čuda, da je ostala dolgo potem, ko je gotski stil pognal že globlje korenine, še vedno stavbni vzor, če ne za celotne stavbne koncepte, pa vsaj za določene stavbne dele župnijskih ali podružničnih cerkva. S prvimi pojavi got- skega stila se ni nikakor pojavila želja po opuščanju ali spreminjanju starih vzorov. Poznogotska doba, ponekod pa šele ])arok z bolj odločno stilno orientacijo je šele »moder- niziral« notranjščine nekaterih podružničnih cerkva. Se pravi, da niso samo gradbene na- loge oblikovale stil, marveč tudi mišljenje in zavest pri ljudeh. Gotsko stavbarstvo se ne omejuje več na izključno dva osnovna stavbna tipa, na cer- kev in grad. Pojavlja se v najrazličnejših stavbnih vrstah in se enakovredno izraža v cerkvah kot gradovih, samostanih, utrdbenih napravah, mestnih grajskih ali tabornih ob- 158 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Ptuj, minoritska cerkev, zunanjščina presbiterija (Foto dr. Fr. Štele) zidjih, v stanovanjski ali javni zgradbi v mestu ali na podeželju. V gotski dobi je celo utemeljena urbanistična podoba maših starej- ših mest, kolikor ne gre ponekod še za antič- no tradicijo. Sprva gre le za slučajno prisot- nost gotskih stilnih oblik, polagoma pa se vse bolj uveljavi zavestno oblikovanje novega gotskega prostora. Vendar se je stil kot za- vestni likovni pojav v oasu in prostoru iz- raziteje mogel uveljaviti le na sakralni arhi- tekturi. Ta je skozi vso dobo prav malo ali nič menjala svoj osnovni namen. Profana arhitektura pa se je že zaradi svojega osnov- nega namena, da služi praktičnim potrebam ljudi, bolj živo odzivala na potrebe in za- hteve časa. Že v osnovi je nasprotje sakralni. Ta teži za poenotenjem in osredotočenjem svojega, v celotnem razvoju neizpremenjene- ga cilja, to je zbiranju vernikov namenjenega prostora. Profana arhitektura pa z rastjo in množenjem praktičnih življenjskih poitreb ne poraja samo nove stavbne tipe, marveč v ob- segu enega samega stavbnega tipa kupici ločene, med seboj različne prostorninske eno- te. Poenotenju prostornine stoji nasproti diferenciacija prostorninskih enot. Četudi se je gotika kot stil zavestno razširila na vse stavbne vrste, sakralne ali profane, je danes mnogoličnost profane gotske arhitekture moč- no zabrisana. Funkcionalne zahteve in pre-: obrazbe, ki so jo porajale, so jo prav tako spremenile. Utrjeni grad je postal nesmisel, obzidja nepotrebna, notranjščina stanovanj- skih hiš pa se je modernizirala. Splošne razvojne tendence stila sicer laže ponazarjamo na spomenikih, ki so predvsem rezultat kulturnega importa ali pa posledica kulturnega sožitja na določenem prostoru, vendar pa podzavestno vraščanje novih stil- nih oblik v domačo stavbarsko tradicijo in zavestno sprejemanje določa aktivni odnos človeka do novega stila. Vendar moramo za podobo gotike na Slovenskem upoštevati ene kot druge momente. Sredi XIII. stoletja, ko je gotika na zahodu že v zmagovitem pohodu in je že preživela svojo prvo starostno stopnjo, doživlja pri nas ronianika šelfe svoj polni razcvet. Položaj za sprejem novega stila ni bil ravno ugoden, četudi se v samem rom-anskem stavbarstvu kažejo nekateri pojavi, ki so odločno usmer- jeni v gotiko. Gradbene naloge so povečini že izpolnjene, stoji večina naših župnijskih cerkva, na katerih bi se lahko gotski stil naj prvo uveljavil. Kadar je domačin sam zidal ali so zanj zidali, je ostal nezaupljiv do novega stila. Obstoječe cerkve pa še ved- no zadovoljujejo praktičnim in liturgičnim Martjanci, zunanjščina cerkve od zahoda (Foto dr. M. Zaduikar) 139 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO potrebam kot tudi estetskim zahtevam, če o njih v tem času sploh lahko že govorimo. Romanski stil postaja ali pa je šele postal zavestna likovna predstava pri ljudeh. Po- ložaj se bistveno ni spremenil, tudi potem ne, ko stojijo na domačih tleh že prve koncep- cije gotske arhitekture. Tudi tako imenova- na »laška« skupina cerkva s kvadratičnim rebrasto obokanim prezbiterijem kot tudi prostor, kamor se je razširila, ostane brez vsakršnega pomena za postanek in razvoj gotike, četudi jo končno le napoveduje. Vlo- go prvih posrednikov gotskega stila prepu- ščamo menihom. Povezani s svojimi matič- nimi postojankami na zahodu ali jugu, toliko manj pa z domačim stavbarskim izročilom, so pri izvrševanju svojih, četudi včasih pro- gramsko vezanih stavbnih nalog izbirali mo- derna in napredna stavbarska načela, ki so bila v zunanjem svetu že povsem v modi. Tako so postali prvi pojavi gotike predvsem odsev programsko vezanih nalog kot tudi že določenih, povsem novih stavbnih kon- ceptov. Z novimi gradbenimi nalogami, adap- tacijami ali novimi zasnovami se po sredini XIII. stoletja kljub osamelim pojavom slo- venske dežele priključijo splošnemu razvoju gotskega stila, četudi je romanska stavbarska tradicija še vedno v polni veljavi. Pobuda za razširjanje novega stila je odločno v rokah meniških redov. Ustanovitev nekaterih sa- mostanov na slovenskih tleh srečno sovpada ž zmagovitim pohodom gotike na zahodu. Utemeljitev cistercijanskih samostanov kot tudi prvih beraških ali pridigarskih redov- nih hiš je usodna za razširjanje in nadalj- Sontnipert, zunanjščina cerkve od jugovzhoda (Foto I. Komelj) nji" razvoj gotskega stila ne samo pri nas, marveč v celi Srednji Evropi. Dve arhitek- turi, kostanjeviška samostanska cerkev, ki jo je 1234. leta utemeljil Bernard Španhajm- ski, in ptujska minoritska stojita danes na čelu gotskega stavbarstva pri nas. Ne glede na to, da prva predstavlja poseben, že po- vsem jasno izdelan tip cistercijanske cerkve z elementi provincialne burgundske gotike, druga pa jasno in prostorsko čisto rešitev, katere izhodišče je tudi domovina beraških redov Italija, postaneta — četudi je vsaj prva brez posrednega vpliva — izhodišče za raz- voj gotskega stila pri nas. Arhitektura bera- ških redov predvsem prva uvede k nam ele- mente, ki postanejo prava šola za oblikova- nje gotskega prostora in gotskega stila sploh tudi za ostalo, predvsem arhitekturo župnih in podružničnih cerkva. Ne glede na to, ali vpliva direktno presajeni vzor na domačih tleh ali pa ta že posredno prihaja po daljših poteh preko župnijskih cerkva, je arhitek- tura beraških redov s podolžno, ravno strop- no ladjo ter oktogonalno zaključenim prezbi- terijem, ki je dosledno rebrasto obokan in z bogatejšo razporeditvijo luči vsaj v enem delu cerkvenega prostora, usodna za nadalj- nji razvoj gotskega cerkvenega stavbarstva pri nas sploh, saj so se beraški redovi že do konca XIII. stoletja naselili v Ljubljani, Celju, Mariboru, Gorici in Kopru. Dovolj izhodišč, iz katerih bi mogla nova arhitek- tura kot stavbni vzor izžarevati tudi v svojo okolico. Nov stil ni mogel čez noč postati gradbena potreba in estetski ideal. S težavo si utira pot. Od zunaj prihajajoče pobude so še ved- no močna opora. Prilagoditev in vraščanje v domačo stavbarsko tradicijo je potekalo polagoma in ne povsod v enakem obsegu. Plemiški naročnik še vedno stoji ob strani večjim gradbenim akcijam. Polagoma pa prevzemajo iniciativo mesta in prav arhitek- tura beraških redov, ki je tudi nosilka na- prednih stavbarskih smeri, je za kasnejša razvoj gotskega stavbarstva najbolj pomemb- na. Motiv dolgega kora ne samo kot motiv, marveč predvsem kot določen stavbni tip, ki so ga na svojih arhitekturah naj prvo uvedli beraški redovi, prevzemajo župnijske cerkve. Ne glede na to, po kateri poti je pre- skočil motiv dolgega kora s samostanske na nesamostansko arhitekturo, ali s prenosom od najbližjega vzora ali po daljših in zaple- tenejših ovinkih preko že izdelanih vzorov na župnijskih cerkvah, postanejo pri nas dolgi kori z gotovostjo šele od sredine XIV. stoletja dalje tipičen pojav za prve gotske manifestacije na obstoječih mestnih župnih cerkvah. Četudi je končno le samo adapta- 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA oija oziroma obogatitev stare arhitekture z na novo dodanim stavbnim tipom, vrsta dol- gih korov kot na primer v Ptuju na župni cerkvi, v Mariboru, Kranju, Celju, Škofii Loki, Novem mestu in končno še v Cmgrobu dokazuje, kako se prostorsko in izrazno v njem oglašajo stilne tendence časa. V dolgih ali tako imenovanih meščanskih korih za- sledujemo vso tendenco v razvoju gotske arhitekture pri nas. Dolgi kor vzdržuje tudi kasneje kontinuiteto kot stavbni tip, na ka- terem se oglašajo razvojne tendence stila skozi vso gotsko dobo. Podoba tradicionalne cerkvene gmote se spremeni na zunaj in v notranjščini. Zleknjena, enoladijska ali pa bazilikalno stopnjevana stavba dobi na vzho- du novo dopolnilo, ki razbije skladnost v proporcih zunanje gmote. Dolgi visoki kor se na vzhodu požene kvišku in preseže telo glavnega prostora. Dolgi kor sicer temelji v arhitekturi beraškili redov, vendar ga v me- ščanske cerkve presadijo predvsem ritualne in liturgične potrebe, v katerih najde tedaj še mlado meščanstvo dovolj pobud za svojo družbeno uveljavitev. Ce gre pri tako imenovanem dolgem ali meščanskem koru za nov stavbni tip, ki na- domesti romansiko, razmeroma kratko pol- krožno ali kvadratično apsido in je le dodan kot nov stavbni motiv obstoječi arhitekturi, s koncem romanske dobe ni povsem zamrla ideja bazilikalnega prostora. Bazilika je v gotiki prav tako možna kot v romaniki, če- tudi se nova tendenca oblikovanja cerkve- nega prostora odločno odmika od ideala ro- manske bazilike v korist dvoranske cerkvene prostornine. Zato je zasnova celjske opatij- ske cerkve še docela zasidrana v romanski stavbni tradiciji, saj jo od romanike ločujejo le gotski stavbni členi, šilaste arkade in ši- lasto zaključena okenca vrhu bazilikalne stene. Prostorninsko občutje pa je ostalo kljub gotskim elementom romansko: ladje so krite z ravnimi stropovi, ki so bili kasjieje v času globlje penetraoije" gotskega stila v likovno zavest ljudi šele nadomeščeni z got- sko rebrasto obokanimi. Posebno inačico tro- ladijskega prostora pa predstavlja ladja romanske cerkve v Crngrobu, ki ni več bazi- likalno osvetljena in je nastala iz postopne razširitve enoladijskega prostora v troladij- skega, ki pa že rahlja tradicionalno bazili- kalno zasnovo, četudi je ta sprva ravno stro- pana in šele kasneje preobokana. Redko posejani ali pa morda le ohranjeni spomeniki XIV. stoletja ne dovoljujejo, da bi lahko prikazali sklenjeni razvoj gotske arhi- tekture v tem času. Z gotovostjo pa lahko že sklepamo, da je bil tedaj že ustvarjen in tudi že razširjen tip majhne vaške podružnice s podolžno usmerjeno ladjo in šestdelno obo- kanim prezbiterijem, ki nastopa tudi že kot nova stavbna koncepcija za tip vaške po- družne cerkve in ne le kot kompromisna re- šitev med obstoječo romansko ladjo in na novo dodanim gotskim prezbiterijem. Vaška romanska podružnica zadostuje praktičnim in estetskim zahtevam in ni nobene potrebe po korekturah ali pa celo po novih gradbe- nih nalogah. Prav te pa v drugi polovici XIV. stoletja oblikujejo geografsko zaokro- ženo skupino spomenikov, ki predstavljajo prvi vzpon gotskega stavbarstva pri nas iu so likrati rezultat taJko povsem novih stavb- nih konceptov in praktičnih predelav. Tako imenovana »prekmurska« skupina cerkva je prva geografsko zaokrožena skupina gotskih cerkva, ki pomeni v primeri z ostalo Slove- nijo s svojim razcvetom v drugi polovici XIV. stoletja sodobno razvojno stopnjo got- ske podeželske arhitekture sploh, veljavno vsaj za področje Srednje Evrope. Prekmur- ska skupina cerkva nakazuje zveze, s kate- rimi bo za nekaj desetletij kasneje oplojeno naše stavbarstvo. Omejuje se na manjše stavbe, ki ne presegajo tipa podeželske po- družnice, imajo pa vse te stavbe določene skupne poteze in se po teh značilno razli- kujejo od mlajših arhitekturnih skupin v Ptujska gora, notranjščina cerkve proti vzhodu . (Foto dr. Fr. Štele) 141 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Sloveniji. Skupina se odlikuje po stvarni arhitektonski razporeditvi stavbnih elemen- tov, zunanjščina je razen poživljajočih opor- nikov povsem stvarna, kubična, gladka, zvo- nik je postavljen pred zahodno fasado. No- tranjščina je proporcionirana v navadnih merah gotskih prostorov, estetski poudarek je osredotočen povsem v prezbiteriju, kjer se kamnoseški okras odvija na konzolah dn sklepnikih dosledno križnatorebrastega obo- ka. V prekmurski skupini kot tudi nekaterih sporadičnih primerih dolgega kora zaslutimo v prostorninski koncepciji spremenjen, pred- vsem na lepotnost ubran arhitektonski izraz, ki se opira že in predvsem na bogastvo kam- noseškega okrasa. Kamnoseštvo postaja se- stavni del arhitekture, nanj se opira do neke mere tudi lepotni značaj stavbe, ki se pred- vsem v ncitranjščini dopolnjuje z obstenskimi služniki, kapiteli in konzolami, mrežoi reber s sklepniki, baldahind in sediljami, okenski- mi okviri in morda ponekod celo baldahin- skimi Oiltarji. Izhodišče za to smer je zunaj slovenskega ozemlja. Opira se predvsem na parlerijevsko stavbarnico v Pragi, temelji na kamnoseško obogatenem ahitektonskem ob- likovanju, ki uvede k nam tudi prvikrat zvezdasti obok in ki postane glavni kon- strukcijski in lepotni nosilec obočnega siste- ma, za sedaj predvsem v notranjščini prez- biterijev. Plemenitenje arhitektonskega iz- raza je lahko- sicer posledica sožitja v enot- nem kulturnem prostoru, vendar pa je treba iskati vzroke za razširitev v naše kraje tako na območje bivše Kranjske kot Štajerske Visoko, podr. cerkev sv. Nikolaja (Foto I. Komelj) predvsem v direktnih naročilih oziroma na- jemanju tujih stavbarnic. Proti koncu XIV. stoletja uspešno prevzamejo pobudo v grad- beništvu nekatere fevdalne družine, ki za nekaj desetletij obdrže vodilno in mecenatsko vlogo pri nas. Češka parlerijevska smer. ki po sredini XIV. stoletja odmeva tudi v jugoivzhodnom robu avstrijskih dežel vse do Zagreba, je našla mogočne posrednike v ptujskih in celjskih gospodih. Še bolj kot Celje ima na prelomu XIV. in XV. stoletja pobudo v rokah Ptuj, ki je sicer salzburški, in prav v Ptuju in ptujski okolici zasledujemo znake, ki se odločno kažejo- v osredotočenju vseh pomembnejših umetnost- nih silnic v tedanjem kulturno širšem pod- ročju. Ta, na lepotnost ubrana stavbarska smer se oglaša tako v arhitekturi dolgih ko- rov (Ljubljana, Maribor), pri podeželski arhitekturi (Hajdina, Cirkulane), novih mo- numentalnih stavbnih konceptih (Ptujska gora, Šentrupert, Pleterje), ali pri prezida- vah sploh. Videti pa je tudi, da ta smer utemelji tudi domačo stavbarsko delavnico, ki vsaj za nekaj desetletij izvršuje različna naročila za Ptuj in ptujsko okolico (Ptuj, dominikanski hodnik, ž. c, Cirkulane). Morda samo nekaj mlajša od prekmurske skupine cerkva je cerkev v Hajdini v ptujski okolici. Danes je od nje ohranjen le kot stranska kapela uporabljeni prezbiterij, ki je prvi ohranjeni zvezdasti prezbiterij na Slovenskem in eden najstarejših ohranjenih južno od Dunaja sploh. Zvezdasti obočni si- stem raste iz konzolnih polstebrov s kapiteli. Iz teženj, ki jih posreduje kamnoseštvo ožjega kroga parlerijevsko vplivane stavbarnice, je s pomočjo rodbinskih zvez nastala stopnje- vana, vendar že dvoransko zasnovana romar- ska cerkev na Ptujski gori, ki dobrih 50 let kasneje po Strassenglu pri Grazu ponovi v malem tip dunajskega sv. Štefana, četudi motiv obokanja tako v apsidalnem zaključku kot srednji ladji odločno spominja na pra- škega sv. Vida. Mojster Ptujske gore prav tako uvede v apsidi srednje ladje motiv zvezdastega oboka, po temenu srednje ladje pa razplete motiv dvojne kite. Ves arhitek- tonski izraz se tu opira na jasnost konstruk- cijskih členov. S Ptujsko goro je na začetku XV. stoletja pri nas prvikrat uresničen tudi koncept dvorane, če izvzamemo edinstveno arhitekturo na Gradu pri Slovenjem Gradcu. Prav tako kot pri Ptujski gori so rodbinske zveze odločale o izbiri delavnice, ki je na Dolenjsko presadila v ustaljenem konceptu kartuzijanske cerkvene prostornine v Pleter- jah pod Gorjanci, štajersko vplivan arhitek- tonski izraz in prvikrat uvede v Šentrupertu na Dolenjsko zvezdasti obočni sistem. 142 ČASOPIS ZA SLOVErN, SKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Skofja Loka, notranjščina cerkve proti zahodu (Foio 1. Komelj) Četudi ta smer v širšem smislu prvikrat uvede k nam zvezdasti obok, postane prav taJko zanimiva ugotovitev križnatega oboka tako v pleterski kartuzijanski cerkvi kot v kapeli Žalostne Matere božje v Celju. Obok v kartuzijansiki pleterski cerkvi kot tudi celjsJci je gotovo posledica, da gre v obeh primerih za idejo enotne izrazito v podolžno smer usmerjene prostornine, kateri bolje ustreza motiv tedaj že konservativnega pre- prostejšega križnatega oboka. Celjska kapela je sicer nastala kot stavbni tip po vzoru od- daljene sorodnice Sainte Chapelle v Parizu, tipu cerkvenega prostora, ki pri nas — kot kažejo danes ohrranjeni spomeniki — ni bil nikdar, razen v kartuzijanski arhitekturi iz- veden, četudi tak tip botruje pri oblikovanju dolgega kora beraških redov in kasneje dol- gih meščanskih korov. Bližnje idejne vzore za celjsko kapelo pa iščemo tako od Sainte Chapelle, capelle speciose v Klosterneu- burgu pa do graške Lechkirche, sodobnice danes le v ostankih poznane stare križevni- ške cerkve v Ljubljani. Gradbeni program je še vedno skromen. Omejuje se predv-sem na manjše naloge, s katerimi se stare obstoječe stavbe spremi- njajo zaradi funkcionalnih ali estetskih za- htev, kar v veliki meri vpliva na širjenje in udomačenje gotskega stila. Enotno zasno- vanih konceptov vsaj v ambicioznejših stavb- nih tipih je malo. Z uvedbo dolgega kora se je spremenilo ravnotežje romansko preteh- tane notranjščine, uvajanje gotskega oboka. ki se kaže ponekod že v obokanju ravnostro- panih notranjščin, pa zabrisuje v cerkvenih prostorninah spomine na romanski in od tega ne dosti po izrazu različen zgodnje- gotski stil v enoladijskih ali bazilikalnih dosledno ravnostropanih prostorih. Estetski ideal romanskih cerkva se maje. Docela ga omaje pa šele poznogotska doba. V zadnji četrtini XIV. in na začetku XV. stoletja na- stajajoči zvezdasti oboki bi bili nerazložljivi kot tudi nekateri že omenjeni samostojni koncepti brez direktnih zunanjih pobud in naročnikove volje. Kolikor te spomenike ne veže globlja delavniška sorodnost, jih veže isti stilski utrip, ki v vseh primerili izraža napredne tokove srednjeevropske arhitekture XIV. in začetka XV. stoletja in ki je v pri- meri z bližnjim severnim prostorom vse do Dunaja takrat najnaprednejši, četudi se ma- nifestira le v redkih in izbranih spomenikih. Primat pri utemeljevanju gotskega stila gre nesporno Štajerski. Po sredini, predvsem v drugi polovici XV. stoletja se teža prevesi na ozemlje, ki dotlej sploh še ni pomembno poseglo v razvoj. To pot stopi v ospredje Gorenjska. Slikoviti iz- raz v arhitekturi se stopnjuje. Temu služi tudi barvita, včasih morda barvno celo pre- pesitra polihromacija, kamnoseški otkras, ki se razcveta na vseh konstruktivnih členih, kapitelih, sklepnikih, konzolah. Tloris sam pa ni bogvekaj napredoval. Še vedno oklepa Marija Snežna nad Avčami, presbiierij od vzhoda (Foto I. Komelj) 143 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pirezbiterij troje stranic pravilnega osmero- kotnika z vzdolžno stranico v obsegu ene ali dveh obočnih pol, pri triladijskih pa se razmerje med stranskima ladjama navadno spremeni v korist stranskih, ki se prav tako poženeta kvišku, da dosežeta višino srednje, s čimer pa se tudi bistveno že spremeni pro- stor. Zvezdasti ali celo mrežasti obok se uve- ljavlja, dinamična napetost popušča, umiril se je med nosilnimi stebri ali stenskimi kon- zolami. Tudi razmerje naročnika do nove arhitekture se spremeni. Popolnoma se je uveljavil meščan. Dolgi kor je simboliziral meščansko samozavest in veljavo. Meščan pa sedaj ni več naročnik, marveč postane z vso gotovostjo predvsem izvrševalec del. V naših mestili se javljajo stavbarske in kamnoseške delavnice, organizirane v podjetja; izvršujejo naročila tudi za podeželje, ki se šele tedaj pričenja izvijati iz dolgotrajnega pozno- romanskega izročila. Se pravi, da tudi iz- ključno estetski ali pa celo samo modni raz- logi zahtevajo izmenjavo dotlej kratkih, po vsej verjetnosti še romanskih oltarnih pro- storov za dolgi, visoki predvsem zvezdasto otkrašeni prezbiterij. Redkim v XIV. stoletju sporočenim imenom stavbarjev se pridruži cela vrsta novih imen domačih stavbarjev, kot na primer Tomaža v Loki, Andreja iz. Dvor pri Polhovem Gradcu, portal (Foto dr. Fr. Štele) Loke, Jurka v Crngrobu, Junaverja v Škof- ji Loki, mojstra Petra iz Ljubljane in Štefana v Praprečah. Tudi sedaj ostane pobudnik novih smeri predvsem tisti, ki ima zveze z zunanjim svetom. Tako je na primer po po- sredovanju freisinške Loke prišla k nam ideja dvoranske cerkvene prostornine, četudi je razvojna splošna tendenca gotskega stila ta, da teži k uresničitvi enotnega samostoj- nega prostora. Po drugi strani pa ugotav- ljamo, kako je v drugi polovici XV. stoletja stiski samostan s turjaškimi gospodi vred pobudnik — sicer le v okviru njihove lastne zemljiške posesti — naprednejših stavbar- skih smeri na Dolenjskem. Ni izključeno-, da posebni gorenjski gotiki stoji ob strani Freising, ki preko širokega vplivnega radija škofjeloškega mesta vpliva tudi na podeželje. Škofja Loka je z vso goitovostjo posredovala idejo cerkvene dvora- ne, ostane kot mesto kamnoseško in stav- barske izurjenih mojstrov nekaj časa tudi vodilna. S svojim vplivom obvlada del Go- renjske, poseže v Posočje in še preko v Bene- ško Slovenijo. Sedaj postane prav tako ali važnejše mecenatstvo meščanov, obrtnikov, združenih v posamezne cehe. Ti sedaj od- ločajo v glavnem o izbiri mojstra, materiala in celo stavbnega načrta. Tako je zavest meščanov na Gorenjskem rodila troje monu- mentalnih spomenikov, mestnih cerkva in morda celo več romarskih, ki pa so vse do neke mere še vedno kompromis med starim in novim. Stavbne naloge se sedaj ne omejujejo več samo na spremembe prezbiterija. To pot gre za popolnoma novo koncepcijo cerkvenega prostora, za spremembo prostora, ki je iz- ključno namenjen zbiranju. Koncepcija tega prostora je po osnovni ideji tako nova, da lahko z njo karakteriziramo pozno razvojno stopnjo domače gotike. Gre za dvorano, ver- nikom namenjeno. Šele tedaj pa prično tudi na gorenjskem podeželju zamenjavati roman- ske, ponekod morda tudi že zgodnjegoiske kratke oltarne pTostore z dolgimi poznogoitsko zvezdasto obokanimi prezbiteriji. Pozna go- tika se pričenja razcvetati tudi na podeželju ne toliko z novimi zasnovami kot prezidavami ali preobokavanji. Čeprav je zvezdasti cibok realiziran na Gorenjsikem že v prvi polovici XV. stoletja in se utegne kamnoseški okras s figuralno ali sploh plastično motiviko prej pojaviti na obokih majhnih cerkva, je gotovo vzor velikih dvoranskih cerkva tako vplival na svojo vplivno okolico, da je v 50 letih odstranil vse sledove starejše gradbene po večini še romanske pričevalnosti. Zgodnje- gotsko stavbarstvo je dokumentirano le z redkimi spomeniki (Breg, Mače, Bohinj). 144 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Poleg majhnih podružnih cerkva, na ka- terih zasledujemo že določene istavbeniške skupnosti, organizirane v posamezne stav- barske ali kamnoseške delavnice, pa se po- zna gotika na Gorenjskem izraža s tipom cerkvene dvorane, to je dvo- ali triladijske cerkvene prostornine (Kranj, Škofja Ix)ka, Radovljica, Begunje, Sv. Primož, Crngrob, prezliitcrij). Zvezdasti oliočni sistem, oljoga- ten z bogato plastiko tiguralnih, rozetnih,^ heraldičnih ali samo ščitkastih sklepnikov sploh, se opira na vitke osmerokotne ali v izjemnih primerih na okrogle nosilce, med katerimi se dvo- ali triladijski prostor mirno preliva in doseza v vseh ladjah enako višin- sko razmerje. Ce je tip majhne podeželske cerkve v glavnem le ponovitev že poznanega tradicionalnega enoladijskega prostora z do- danim zvezdasto obokanim ter poligonalno zaključenim prezbiterijem, predstavlja dvo- ranska cerkev izrazito novo, vendar v raz- voju domače kot tuje cerkvene arhitekture povsem logično rešitev. Tendenca po poeno- tenju cerkvenega prostora od bazilike preko stopnjevane cerkvene prostornine se je ures- ničila tudi na domačih tleh. Tako postane Gorenjska vsaj za del Slovenije vodilno žari- šče poznogotskega stavbarstva. S trdnimi vezmi je povezano s Posočjem in še naprej z Beneško Slovenijo, proti jugovzhodu pa se odraža posredno ali pa neposredno. Ideja dvorane se sicer osredotoči predvsem na Gorenjsko, vendar pa v posameznih prime- rih prodre tudi na Dolenjsko (Šentrupert) in Notranjsko (Cerknica), kjer tudi sicer opaža- mo, da se razvojna tendenca po poenotenju Kostanjevica, samostaniska cerkev, tloris Pleterje, tloris prostora na teh področjih tudi drugače uve- ljavlja, pri čemer gre predvsem za novo pro- storsko rešitev (Brunk, Mali Ločnik). Čeprav je ideal docela obokane notranjščine praktič- no znmgal v župnih cerkvah ter nekaterih romarskih tudi na podeželju, ideja docela obokane notranjščine vseeno ni bila takoj močna, da bi se močneje pokazala v teda-- njem podeželskem stavbarstvu. Ravnostropa- { na ladja malih podeželskih cerkva še vednoj Ptuj, minoritska cerkev, tloris zadovoljuje estetske in praktične potrebe. Šele barok z novimi estetskimi ideali je po- stal zahtevnejši in neizprosnejši in je pre- kinil tako z romanskim kot gotskim stavb- nim izročilom. Le v izjemnih in celo zelo redkih primerih dotlej ravnostropane po- deželske notranjščine preobokavajo. Prav tako pa so redki popolnoma novi docela obo- kani prostori, saj se pri majhnih podeželskih stavbah novi arhitekturni izraz omejuje, •— podobno kot v časih zgodnje gotike pri mo- numentalnih — na najvažnejši stavbni del, to je na prostor za oltar. Poznogotska doba je docela spremenila po- dobo naše arhitekture: podeželje se razkazu- je z majhnimi stavbami naprednih, pa tudi manj naprednih oblik, kot pač ustreza kra- jevnim in geografskim pogojem. Župnijske, predvsem mestne cerkve je povsem spreme- nila, četudi ostaja v nekaterih, posebno šta- jerskih primerih tlorisna osnova in vertikalna razdelitev ponekod še stara. Težnje druge polovice XV. stoletja se nadaljujejo še v XVI. stoletje, vendar nekateri novi stavbni kon- cepti, ki so nastali spet iz posebnih votivnih ali naročniških razlogov, nam pojasnjujejo 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO razvojne tendence, v katere je arhitektura zašla, četudi spet le v redkih in izbranih primerih. Razvojne tendence po poenotenju prostora, ki se kažejo tako v večladijskih kot v enoiladijskih notranjščinah, se okrepijo. V arhitekturi popolnoma prevlada statična uravnovešenost, dotlej mistično porazdeljena svetloba se nadomesti ž bolj intenzivno; no- silci stropa imajo izrazito funkcionalno na-' logo, nosijo samo strop, ne razdeljujejo pa več prostora. Tudi v prezbiteriju majhnih podeželskih cerkva so očitne spremembe. Ni več sledu o gotski strumnosti, napetosti, če- tudi so gotski stavbni členi še vedno v velja- vi. Konzole so visoko v steni, med njimi pa se kot ponjava razpenja iz že povsem kom- plicirano sestavljenih reber igračkasti obok. Cerkveni obok je napravil razvoj od pre- prostega šestdelnega ali križnatega preko pravilne zvezdaste konstrukcije pa do igrač- kasto speljanih reber in mrež, ki že popol- noma samostojno pokrivajo prostor in pri tem niso več konstrukcijsko potrebni gotsko speljani in v steno zasidrani konzolni ali pol- stebrmi nosilci. Prostor se ne poganja več kvišku, se je umiril, četudi je doba najbolj nemirna, doba turških vpadov, kmečkih puntov in bližajoče se renesanse. Renesansa trka na vrata. Gotska tradicija pa še ne pre- neha, četudi se nove stilne tendence uveljav- ljajo že v gotskih prostorninskih koncepcijah. Renesančni elementi se javljajo tudi že v stavbnih členih. Enotno razvojno pot gotske arhitekture do sredine XV. stoletja v glavnem v okviru celotne Slovenije pa moramo kljub logične- mu zaključku, ki ga doseže gotska arhitek- tura v tako imenovani »gorenjski« posebni gotiki z dvoranskimi cerkvenimi prostorni- nami, ali z uresničitvijo cerkvene dvorane v Dvoru pri Polho^em Gradcu ali renesančno koncepcijo župnijske cerkve v Leskovcu pri Krškem, kot tudi posebni »slovenjgoriški« gotsko-renesančni arhitekturi, v njeni po- znogotski dobi obravnavati vsekakor po po- sameznih pokrajinah. Gotski stil se je utrdil, ni več samo izključna posledica tujega pri- liva, marveč je že rezultat predvsem aktivne domače likovne ustvarjalnosti. Gotsko stav- barstvo, ki doseže na gorenjskem prostoru višek na Slovenskem in posebno inačico sred- njeevropiske gotske arhitekture z zvezdastim dosledno kamnoseško okrašenim obokom in stalnim tlorisnim ali prostorskim razmerjem, četudi je ta posledica sožitja dveh stilnih oblik in ustvari na takem občutju grajeni dvoranski troladijski prostor, se na Dolenj- skem razvija v bolj skladnem razvoju. Zgod- nji primeri gotskega stavbarstva, ki se na dolenjskem prostoru uresničujejo ne samo v izraziti monumentalni arhitektuni, ki pred- stavlja sploh domače viške v stavbarskih do- sežkih, postanejo vzor za vso kasnejšo gotsko ustvarjalnost. Križnati obok je ideal dolenj- skega gotskega stavbarstva, utemeljen v prvih uresničitvah gotskega stila na Dolenj- skem, ostane tudi kasnejši vzor. Naprednejše oblike, ki sporadično pljuskajo kot naročila imovitejših in uglednejših naročnikov od XIV. stoletja dalje, ostanejo izoliran in na določeno zemljiškoposestno vplivno področje omejen pojav. Celjski grofje, sam Friderik kralj, predvsem pa stiski samostan s Turja- čani so posredovalci teh modernih oblik, ki uhajajo na dolenjska tla preko Save iz so- sednje Štajerske, predvsem pa po naravni poti in zvezah stiškega samostana preko No- tranjske direktno iz domovine kamnoseške obrti, s Primorja in Krasa v širšem smislu. Tesno z Gorenjsko je v pozni gotiki po- vezano Posočje. Poleg romanskega tipa z v širini ladje vključenim ravno zaključenim prostorom, nahajamo predvsem zvezdasto obokane prostore v prezbiteriju, okrašene s sklepniki in konzolami. Podobno kot na Gorenjskem se je tudi tu izvršila temeljita gotizacija, ki sicer izhaja iz enakih stilnih pobud, vendar je kljub »gorenjsko« pojmo- vani stavbni dekoraciji ohranila gotovo v romanski tradiciji pogojeno posebnost, slavo- lok s kapiteli. Poleg podružnih cerkva, ki jih druži kamnoseški okras zvezdastega oboka v prezbiteriju, ne nahajamo večjih monu- mentalnejših stavb enotnega liva. Tudi do- cela obokanih prostornin ne nahajamo. Iz- reden spomenik pa je fasada stolnice v Kopru iz 60 let XV. stoletja s slepimi šilasti- mi arkadami in listnatimi kapiteli, ki kažejo na ožje benečansko vplivno področje, kot že dve sto let prej ostanek nekdanje franči- škanske cerkve z beneško oblikovanim ol- tarnim prostorom. Beneška arhitektura, ki vpliva sicer na istrska mesta, s svojim vpli- vom ne poseže v širše istrsko zaledje. Tako ostaja zaledje izključno pod vplivom severa, četudi le-ta prihaja morda iz samega centra Pazina, kjer je že od 1441. leta severnjaška gotska župna cerkev. Istra, Kras in del Po- sočja je domovina kamnoseške obrti in tega tudi ne zanika arhitektura, ki se predvsem izraža v skrbni obdelavi zunanjščine in stavbnih členov. Pri vsem tem je zanimiva ugotovitev, kako se posamezne pokrajine in človek v njih oglašajo na pojav gotskega stavbarstva. Go- renjska se je odzvala razmeroma kasno, romanski stavbni vzori služijo praktičnim potrebam še globoko v XV. stoletje, zato pa je s svojim »posebnim« poznogotskim raz- cvetom zabrisala dosledno vse priče starejše 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Celje, opatijska cerkev Ptujska gora Kranj Dvor pri Polhovem Gradcu Na izbranih primerili dorisav je prikazana tendenca razvoja gotskega prostora od bazilikalne, prvotno ravnostropane, vendar že gotske zasnove cerkvenega prostora v Celju, stapnjevane notranjščine v cerkvi na Ptujski gori, pa do klasične cerkvene dvorane v Kranju in gotskorenesančne inačice cerkvene ttrriladijiske dvorane v Dvoru pri Polhovem Gradcu. 14? KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO gradbene dejavnosti kot malokatera druga pokrajina. V dolenjskih spoinenikih opažamo doslednejši in enakomernejši razvoj, vendar se ne more izviti iz prvih zgodnjih gotskih stilnih oblik, ki postanejo stavbni ideal celo v pozni gotiki. Od časa do časa se oplaja z direktnimi zunanjimi pobudami, ki pa so rezultat posrednih ali neposrednih posredo- vanj iz kulturno močnejših žarišč, katerih nosilci so še vedno vplivni naročniki. Goriški in Krasu daje posebno obeležje kamnoseška kultura, četudi ima goriški prostor z gorenj- skim dovolj stičnih točk, se ni mogel celo v kasni gotiki izogniti nekaterim v romanski stavbarski tradiciji pogojenim posebnostim. Štajerska ima pri uvajanju gotskega stila nesporen primat. Sicer pa je njena arhitek- tura še najbolj monumentalna, gotovo zato, ker je bila odvisna od bogatejših in ugled- nejših naročnikov in so se ji prav v pozni gotiki postavile nove gradbene naloge, ki jih rešuje v velikopoteznih konceptih v tako imenovani »slovenjegoriški posebni« gotiki. Koroške vplive igrivih netektonskih in na slikovitost lupine preračunanih zunanjščin pa opažamo v okviru današnje republike Slovenije, kamor smo predvsem uperili naš pogled, le na ozkem področju Dravske doli- ne, sporadično pa njeni vplivi posegajo po- sredno ali neposredno celo v globlje zaledje. Opomba : Podrobno citiranje literature v tem članku opuščam iz dveh razlogov: prvič zato, ker je le-ta prvi del obsežnejšega spisa o gotski arhitekturi v Sloveniji in bo zato na- vedena literatura skupaj ob zaključku člankov, drugič zato, ker se v tem članku omejujem le na okvirni oris razvoja gotske arhitekture in se ne podajam v nobene specialne podrobnosti. L K. 148