Kako so stari Slovani merliče pokopavali?
Kadar je kdo vmerl, so žene najeli, ki so. po mer-liču jokale in mu hvalo pćle. Ta navada se najde še dandanašnji pri Hrovatih, Vlahih in Morlahih v Dalmäcii. Pa tudi pri primorskih Slovencih okoli Reke in T er sta.
Kakor učeni Ceh Dobro v ski dokazuje, so Slovani pred keršanstvam svoje merliče sožigali, ne pokopavali. Germado, to je küp drev, na kterim so merliče sožigali, so imenovali „koster" od mertvecovih kosti, ki so jih gori žgali. Rusi germado še „koster" imenujejo. Pepel sožganih kosti so skerbno pobrali in ga na kraji, ki je bil zato odločen^ v velikih verčih ali kruglah hranili. Mislili so, de tudi po smerti človek nekoliko pozemljskih potreb čuti. Torej so k verčem s pepelam merličevih kosti majhne verčke z jedrni in pijačo postavljali. Pred 200 leti so še tudi Slovenci meso in kruh na grobe svojih žlahtnikov ali rodbenikov nosili. Menili so, de se mertvi teh jedi po-služijo, kadar ponoči iz grobov vstanejo. De mertvi ob enajstih ponoči vstajajo in do polnoči okoli hodijo, pa veliko babjevercov še dan današnji veruje.
Mertvimu v čast so imeli stari Slovani nekoliko dni po smerti veliko pojedino. Ta spomin žalosti so na kmetih ne le Slovenci, ampak tudi drugi Slovani noter do zdaj-nih časov ohranili. Kakor nekdaj, tudi zdaj bližnja žlahta mertviga to pojedino ponavadno sedmi dan po njegovi smerti daje. Zato se imenuje taka pojedina sedmina. V nekterih krajih jo imajo osmi dan po smerti. Ondi jo ime-nujfejo osmina. V drugih krajih jo pa imajo prec po pogrebu. Vender jo imenujejo po stari navadi sedmino,, v nekterih krajih pa tudi pogrebšino. Pred jedjo molijo na glas za mertviga. Spomnijo se ga tudi med jedjo. Hvalijo njegove dobre lastnosti. Pijejo mu na dušno srečo. Kadar začnejo suhe jedi na mizo prihajati, je ^namnje, de gre sedmina h koncu. Končajo jo z molitvijo in se razidejo.