Cerkveue zadeve. Žalost in veselje. nGospod, gospod, vsegamogočni kralj, v Tvojo oblast je vse položeno, in nikdo ni, ki se zamore Tvoji volji zoperstavljati". Est. 13. 9. Velika izguba je zadela letošnje leto vrlo, katoliško nadučiteljevo rodbino v Vidmu. Dne 18. majnika namreč je po dolgotrajni bolezni previdena s sv. zakramenti za umirajoče svoje trudne oči za vselej zatisnila blaga sopruga, prava krščanska mati, gospa Tramšekova. 0 kaka žalost je zavladala v celi rodbini! Gosp. sin, nadučitelj v Sromljah, gsdč. hčerke so prihitele iz raznih krajev mrtvo truplo ranjke poškropit. Plakale so, klicale so mater z najlepšimi imeni — toda ustnice so bile neme — mati so bili mrlič. Toda ko so se dobri, hvaležni zaostali malo potolažili, brž se je ves žalosten srce pretresajoči prizor ponavljal, kedar so v petek zjutraj truplo blage ranjke vzdignili spravit ga k večnemu počitku. Kak jok in stok pri hišnih vratih, v cerkvi in na pokopališču! Žalost zaostalega g. sopruga in otrok brezmejna. Občinstva in gospode iz Krškega, Brežic, Rajhenburga itd. se je mnogo zbralo, saj je vendar vsakdo čislal dobro gospo. Štirje gg. duhovniki: domača dva gg. in dva čč. patra kapucina iz Krškega. Vrli pevci so peli pred hišo žalosti, pri sv. opravilu v cerkvi in pri odprtem grobu. Predno je hladna odeja pokrila krsto drage ranjke so na pokopališču vlč. g. Janez Novak, župnik Videmski, povzeli besedo, ter prav ganljivo ranjci v slovo govorili. Vse je bilo do dna srca ganjeno, nisi videl očesa, ki bi se ne bilo rosilo in solzilo. Srčne želje in goreče molitve so se vzdigovale iz ust vseh navzočih za večni mir in pokoj ranjce sopruge, ranjce dobre matere, odkritosrčne prijateljice — gor k nebeškemu Očetu. 0 da bi prav kmalu uslišal naše mile, ponižne prošnje! Dober mesec pozneje zadela je druga huda nesreča Tramšekovo hišo — na Petrovo ob 10. uri zvečer preminol je sin Teodor, bivši gimnazijec VI. razreda v Celju. Po zimi je začel hirati, o Veliki noči je moral šolo ostaviti in danes, ko to pišem, že spi štiri mesece in 12 dni v hladnem krilu matere zemlje. Bil je vrl, nadarjen dijak, posebno veselje svojega blagega očeta in cele rodbine. Hud je bil udarec, ki Vas je zadel, blagi oče! A to Vam naj bo v tolažbo, kakor ste Vi ljubili svojega Dorčeta, tako je bil ljub tudi Bogu. Zato ga je k sebi vzel, da mu da vživati sad ljubezni svoje, saj so tudi Bogu bolj Ijube sveže, mlade, lepe cvetke, kakor pa utrgane, usahnele rože. >Bog je dal, Bog je vzel, hvaljeno bodi Božje ime« — tako se je tolažil pobožni Job, to naj tudi Vam in Vašim velja! Ali božja roka še ni počivala — še nadalje je poskusila potrpežljivost Tramšekove hiše. Eden sin, orjaške postave, bil je pri vojakih v Sarajevu. Griža je zavladala. Menda kakih 100—200 vojakov je zbolelo, toda umrl ni nobeden, razven Tramšekov. Kako vendar Bog pripusti, in kako nas skuša! Ravno Tramšeka si je neizprosljiva smrt izbrala izmed 100 drugih ter ga združila v večnosti z iskreno ljubljeno raaterjo in ljubeznjivim bratcem. Ge še zdaj pomislimo, da je v jeseni nemila smrt pobrala tudi brata od g. nadučitelja Videmskega, posestnika pri Sv. Florijanu pod Bočem, tedaj pač vsak mora reči: »Gosp. Tramšeka hišo je Bog letos hudozadel«. V dobrih štirili mesecih štirikrat od smrtnega angelja obiskanemu biti je že nekaj. In vendar ni obupala Tramšekova rodbina! Vse je preslala, srečno zmagala s po- močjo sv. naše tolažljive vere vse tuge in nesreče. Trdno zaupanje na božjo pomoč bilo je takorekoč steber, na kateri so se naslanjali upogneni oče in v srce užaljena rodbina. Sveta ljubezen pa, vezajoča nas z Bogom in bližnjikom, obhajala je prelep triumf. Dne 3. novembra namreč spremenila se je gosp. Tramšeka hiša žalosti v hišo veselja. Saj je irael priti po svojo nevesto, Tramšekovo hči, gspdč. Micika izvrsten in v.igleden krščanski ženin, priden nadučitelj na Bučah, g. Simon Gajšek. Ob 4. uri popoldne 'so nju v Videmski farni eerkvi v pričo sorodnikov in mnogih prijateljev in znancev poročali vlč. g. župnik Janez Novak. Zopet so blagi g. župnik svoj glas povzdignili in v izbornih besedah novoporočenima blagoslov božji in srečo voščili. Po dovršenem cerkvenem obredu smo se v prav obilnem številu — okoli 40 — v gostoljubni hiši gosp. Tramšeka zbrali. Družba je bila večinoma odlična. Veselje je bilo nekaljeno brez vsakega najmanjšega nedostatka. Postrežba je bila izborna in je bilo dosti prilike občudovati veliko izurjenost v kuhinji ljube sestre nevestine, gspdč. Pepice Tramšekove. Lepih napitnic imamo zabiležiti na novoporočenca, na g. Tramšeka, na njegovo vse časti in hvale vredno rodbino, na vrli učiteljski stan, na navzoče goste itd. Gas je pretekal z naglimi koraki in ko smo se ločili, po- in odzdravljalo se je »dobro jutro«! A. A.