399
Otroku.
Kaj otiraš solze, dete, dete ljubo, otrok moj ? Pojdi k meni in pozabi, kar te žali, pred menoj!
Srečno dobo zdaj uživaš, ti ne veš, kak6, zakaj. A v poznejših letih večkrat Nanjo se ozreš nazaj.
Nanjo se ozreš, a vanjo nikdar spet ne stopiš več. Vse, kar ti od nje qstane, bode le spomin goreč.
Let se bodeš teh spominjal, radostij in bolečin. Vsak spomin ti bode sladek, tudi na solze spomin.
Anton Medved.
O
mra
ku.
M rak se prikradel je v sobo skozi prozorno steklo . . . Mene pa v duše tesnobo vroče je nekaj speklo. Vem, kaj. — Pisma spomin, ki mi je trdo reklo, da sem jaz teme sin, da že name preži pogin . . .
Anton Medved.
i od cipreso, pod cipreso rad bi v grobu spaval jaz, kadar črno mi zaveso smrt potegne pred obraz.
Pod
cipreso.
Listi padejo z drevesa, vrt pokrije beli srež, a cipresa, a cipresa spomenik ostane svež.
Svet naj gleda nje zelenje bere i pomen njegov! Kaj mi bilo je življenje? Zelen up, a — brez sadov.
Anton Medved.
Usoda.
omrt je sapa studena,
človek na vrbi je kaplja,
vrba zamaje se lena,
človek se v večnost potaplja.
Z nami usoda igra,
kakor z vodami caplja.
Blede kosti še rahlja,
ko smo že v grobu doma.
Anton Medved.