Odgovor „Slovencu“.

Zložil

S. Gregorčič.

gam

Cena 20 kr. .«S|g£&»-

• *

- * ,

V Ljubljani, 1882.

Natisnila , Narodna Tiskarna 11 . — Založil Ig. Gruntar.

Gsi ^saosft

*

WVhcOQ>lM

"Rožniki, vi sedli na sodnji ste stol,

;  '  A mene na klop ste zatožno dejali.

Obraz ste v gube resnobne ubrali,

In ostro na me se ozirate dol.

Ti- ostri pogledi, te rosne gube
Na vašem obrazi
So živi dokazi

Obsodbe moje in moje pogube !

Obsojen tedaj pred vami stojim,

Plahti ne, a žalostno res se držim!

Ko ostra obsodba zveni na uho mi,

Pri srci bridko je, bridko in težko mi.

Kako bi srca mi ne trla bolest?!

Posvetil domovju srce sem in glavo,

Da služim s tem sveto mu, bil sem si svest:
Ne svoje, iskal sem le naroda slavo,

Ne svoje, iskal sem domovja korist,
Namen mi je bil kot solntiece čist, —

In zdaj tako!

Ko bilo brezplodno  moje bi delo,

Srce občutljivo bi pati me bolelo,

A ne kot sedaj neizmerno strašno.

Oh, misel, da domu škodljiv  je moj trud.
Ta mojemu srcu je vdarec prehud,

Pati hujši na sveti

Bi mene nikoli ne mogel zadeti.

In vender še tega naj trpel bi nem?!

Ne tega pa nečem, ne morem, ne smem!
Gospoda! Vi bridko ste sodbo izrekli,

Očitno povem:

S to sodbo ste v živo dušo me spekli.

To mojo brezmejno dušno, bolest
Hladi mi jedino notranja zavest,

3

zm

njfcsSS

Zavest nepremična,

Da sodba je vaša brezmejno krivična.
Krivična je sodba vaša in nična,

( To trdil bom, dokler bom živ!

In ker sem uverjen, da sem nekriv,

Do naroda svoj prijavljam priziv.
Gospoda, ki naglo ste me obsodili,

Ne da bi v zagovor mi časa pustili,

Vi bili mi trdi tožniki ste,

Ob jednem mi ostri sodniki ste!

Tako ni v navadi drugodi:

Drugje drug toži, a drug pa sodi,

Tako še mej nami v tej pravdi se zgodi!
Zatožbo vašo moj narod je bral,

Natančen odgovor jaz nanjo bom dal,
Sodnik pa mej nami — naš narod bodi!
Tožniki, se sodnjega stola dol,

A narod naj sede na sodnji stol!

II.

Vam Javno menenje” sicer nič ni v čisli,
Le vaše sodbe so všeč vam in misli;

A vender že star pregovor uči,

Da vedno več vidi več očij,

Več glav resnico prej zasledi.

Zato ker so glave posamne bolj zmotne,
Pri nas so uvedli sodnije porotne, —
Pravično in pametno to se mi zdi.

In sodbi vseobčne porotne sodnije
Prepuščam zdaj svoje jaz poezije!

III.

Izrek je poznan in sploh priznan,

Da ni poezija kot svetli poldan,

Ko solnce prejasno stvari obseva;

A tudi ni kakor brezzvezdua polnoč,

Ko gčste teme sovražna moč
Nebo in zemljo odeva.

4

Ampak  poezija je — polumr&k
Ko zarje večerne zlati trak.

Ob temenu gor polagoma gasne,

Ko zvezde v višavi se vžigajo jasne,
Ko zemljo ogrinja pokoj sladak.

Skoz sveti, pokoj in zvezdni odsev
Odmeva prijazno slavčev spev, :

In listje v veterci lahkem trepeče,
Sladko, ko duh spet z duhom šepeče.
Skrivnostno vse krog,

Vrt, polje in log!

Oj, polumraka čarobnost vabljiva,
Kako te z veseljem mi duša uživa!
Kedor je pa plah,

In čutnice rad pretresa mu strah,

Oj tega se groza poloti,

Ko mrak ga zasači na poti.

Ko listje na grmu mehko zašumi,

Že misli, da ropar za grmom preži;
Te skale beleče se' v luni prijazni
Mrličev se zdijo mu grobne prikazni:
Mogočni, samotni hrast
Pa njemu je grozna, peklenska pošast,
Ki hoče ga v svojo dobiti oblast.

Oh, že se bliža,

Že roke steza,

Po njem že seza!

Z odprtimi na široko očmi
On plah beži,

Bežeč se križa,

Polmrtev domov "prileti,

Doma omedli.

A ko se zave, vaščane oplaši,
tla gori nekje na samoti straši,

In veruje ljudstvo po vasi mu naši.
Jednako nekterim se z mano godi.

Ta polumrak, ki skrivnostno krije
Nedolžne vstvaritve žive domišljije,

Strašan se jim zdi,

In strah, ki jih vije,

Kali jim oči,

Da blagi duhovi, duhovi prijazni
Pogubne se zde jim in zlobne prikazni.

Jaz luč bom prižgal,

Da svit bo obilen okrog posijiil

In z vami k „strašllu“ se bodem podal.

Oglejmo od blizu si vsako prikazen,

In, upam, da naglo vas mine bojazen,
Spoznavše, da strah je bil otcl in prazen!

K pesni: „Izgubljeni evet“, str. 30.

IV.

Oj solze pretaka
Dekletce bledo,

Ki včeraj je pelo,
Cvetelo lepo.

Za lice ti bledo,
Za sčlze v očeh
Ima le vriskanje

-Le zloben zasmeh! —

Le plakaj, oj reva,
Jaz plakam s tebčj,
Zgubila, zgubila

Zasmeh ta peklenski,
Ta „Zgubljeni cvet“

Svoj cvet si nocoj!

Dekletom — v svarilo
Poslal sem mej svet

Oh, cvet ne povrne
Se več ti nikdar;

A njemu ki vzel ga
Kaj to je pač mar?

Oj, dekle nedolžno,
Ti dekle mlado,

Umelo li nisi
Te pesni tako ? . . .

V.

K pesni: „ Človeka nikar 1 “

V lllullD itulcIU IjUrHl 111 Kilti

malitia hominum esset in terni ct
cimeta cogitatio corclis intenta esset
ad malum omni tempore, — poeni-
tuit eum, quod hominem fccisset
in terra.“

Videns autem Deus, quod malta

Biblia, (Jones. cap. YI. vers 5, (>.
Komur drago, naj bčre tudi Ec-
elesiast. cap. IV. vers 1, 2, 3.

Oj ti, nebes in zemlje car,
Tvoj dih rodil čiste duhove,

6

Tvoj mig je zvezdne vžgal svetčve,

Tvoj rek je vstvaril slednjo stvar!

Ti modro vse, lepo si vstvaril,

A človek, zemlje gospodar,

To krasno delo vse je skvaril.

Naš ded jo vzel na vrti sad,

Menčč, da trga sad modrosti;

A vtrgal je le sad bridkosti,

In smrti sad!

Od tačas človek je trpin:

Mori ga starih ran spomin
In strah prihodnjih bolečin,

Skele ga bridke rane
Mu zdaj zadane.

Trpljenja poln in poln je zmot!

Na žitja morji previharnem,

Na morji tem strašno nevarnem
Zgreši prerad le pravo pot.

Oh, koliko mornarjev
Ob skalo vrže moč viharjev,

In čoln in nje, ki so v čolniči,

Srdito vniči!

Kedo prešteje milijone,

Kar jih na žitja morji vtone
Morda - - na vek ?

Ti sam,  — ko videl si z višave,

Da vsi zašli so s poti prave,

Po cesti krivi drli v tek, —

Izrekel si prebridki rek,

Da žal ti je, ker nas si vstvaril,
Nam um in svobodo podaril!

O, kralj neskončne visokosti,

Dobrota sama in modrost,

Svetost brezmejna in krepost,

Če ti, videč sveta slabosti,

Kesal si se prepoln bridkosti,

Da stvar človeško vstvčiril si,

Jej uma žar

In svobodo podaril si, —

Zavrgel bodeš mene mar,

Če jaz,  slabotna, zmotna stvar,

Ko svoje čutim sirotenje
In bratov zmote in trpljenje,

Zakličem k tebi, večni car:

„Ti, komur hočeš, daj življenje,

Trpinom zmotnim  pa — nikar!“

VI.

K pesni ,,Izgubljeni raj".

Zaklenjen človeku rajski je vrt,

Začasno ne, na vok je zaprt,

Oj, Kerub nebeški z mečem ognjenim
Preteč stoji pred rajem zgubljenim.

Zastonj se oziraš vanj nazaj!

Sreč naj ti poka, oko naj ti joka
Naj tare to toga brezmejno globoka,

Ne odpre se več ti zaklenjeni raj.
če tukaj želiš ubežati nesreči
In srečo srčno zaželeno doseči,

Glej, delati treba in se potiti,

V nedolžnost, priprostost se prejšnjo vrniti!*)

VIL

K ,,Lastovkam".

Lastovke, pomlad znaneče,

Hišam blagoslov noseče,

Z vami nisem imel sreče!

Klical vas sem mnogo let,

Ko pomlajal se je svet,

Da pod stropom hiše moje
Bi pripele gnezdo svoje ;.

*) K odstavku VI,: Prositi, naj nam Bog spet odpre ze¬

meljski raj, bilo bi pač zastonj, to se opira na sv. pismo; a da bi
bila zastonj ali nepotrebna molitev pri naših delih, to ni nikjer
rečeno. Nasprotno! Ako tudi ta pesen molitve izrecno ne poudarja,
razume se pa lahko iz besede: „prvotnost“,  kajti v prvotnosti
je tudi bila molitev človeku dolžnost.

S

A zastonj sem klical vas:

Vedno ste drugam zletele,

Drugim glasno žvrgolele,.

Delale jim kratek čas!

Drugim srečo ste nosile,

Drobne ptice, ptice mile,

Kaj od vas imam pa jaz?

Meni ukor ste rodile!

Ko sem letos klical vas,

Mož polgluh je mimo šel,
čul na pol je moje klice,

Ter jili napak jo umel,

Češ, da kličem druge ptice,

In ostro me je oštel.

A jaz klical sem glasno,

Ptiče, viis, le vas samo!

In moj klic ve zdaj  sle čule,

K strehi moji ste priplule,

In pod strop prijazni moj,

Domek ste pripele svoj.

Le pri meni zdaj gnezdite,

Pesni glasne žvrgolite,

Ko bom slišal peti vas,

Pesen bom zapel še jaz!

VIII.

K „Ronoariei“.

Pobožna mladenka je naša Slovenka,

In rada gre v cerkev, ko zvon zaklenka,

Če danes pa „mimo cerkve* biti
Na grob*), kjer počiva nje zaročenec,

Ne lučaj je s kamenjem, stari Slovenec,

Pomisli, da danes — nedelja ni!

*) „SIov.“ poudarja tisti „neblagoslovljen“ grob! Saj je ven-
der znano in v „Zvonu“ (1878. 1. str. 82) som to izrecno  povedal,
da država  krati mrtvaški blagoslov obsojencem, ne cerkev.  —
To je ravno po mojem mnenji krivica, ali recimo prevelika ostrost,
zoper katero v „Romarici“ polemizujem.

9

IX.

K ,,Nevihti“.

»Nevihta” je tudi nevihto vzbudila,

Nad me se zagnal je nje silni vihar,

In toča pogubna in groma vdar!

Zakaj pač nad mano razsaja ta sila?

Ker svetu sem rekel, da toča pobila
Jo upe, katere gojil je ratar,

Čeprav je vzdihuval gorko in srčno,

Naj drevje in polje mu čuva nebo.

Povejte, mar res je pregreha to bila,

Da pesen je moja nesrečo odkrila,

Katero dopustil  jo neba vladar?

Mar greh je, če tožna izjavim čutila,

Ko vidim trpeti nesrečno stvar?

Zakaj pač, zakaj nad to »nevihto”

Neskončno svojo razlivate ihto?

Podtikate, zdi se, mi zlobno trditev,

Da nična in prazna je vsaka molitev!

Kje pa je v „nevihti“ zapisano to?

Raj jaz tam o kmetu sem rekel samo,

Da prošnjo le te mu ne čujo nebo!*)

Oj vi, ki nad mano tako 1  hrumite,

Le k „Oljki” miru z menoj pristopite!

Tam tudi grmi in preti oblak,

Grmenje prirodo in srca pretresa,

, Proseč in moleč v visoka nebesa
Obrača oči pobožni seljak ;

T11 zraven molitve oljko sežiga,

Da dim in molitev se k Večnemu dviga. —

In glej, popreje preteči oblak
Na polja razlije zdaj dežič krotak!

Molitev in oljka vihar sta vkrotila,

O, da bi ta „ 01 jka“ še vas pomirila!

*) Nikjer ne stoji pisano, da nam mora nebo dati vsakrat
to, česar prosimo; tudi „0 nevihti” ni se kmetu izpolnila molitev.
Nesrečo, ki ga jč zadela, popisal sem zato, da bi nesrečnemu
vzbudil sočutnih in darežljivih src. Tako,  hočem, naj se ta pesen
tolmači.

10

X.

K pesni: „V eeliei“.

1 .

Kaj „v celici" mladi menih govori?

Da mir na prfistor navezan ni!

Ti bodi na poti, ali v samoti,

Mej šumom življenja, ali v tihoti,

Povsodi se lehko nemir te poloti!

Ne išči ga torej mej šumom sveta,

In ne na plesišči in ne v gledišči,

Miru in pa sreče le v srci si išči,

Le sredi srca je pokoj  (lomil!

2 .

Zakaj samotarja  v Vzgled sem navel?

Da k potniku  živ kontrast bi imel!

A kor prav srečen ni ta samotar,

Postavljam ljudem v zasmeh ga mar?

Nikdar!

Možil, ker nesrečen je, jaz pomilujem,

A poleg ga vender iskreno spoštujem:

Saj on, če tudi ga tare bridkčst,

Vestno izpolnuje stanovsko dolžnost!

In svojih dolžnčstij zvesto spolnovanje
Zasluži pametnih mož spoštovanje,

Ne sreča in radost in veselost!

Opomnja k pesni „V celici": Ta samotar je le izjemen
eksemplar. Da sem ga postavil v pesen, s tem ne trdim, da v
samostanih ni miru; marveč ravno zato, ker ga je ondu največ,
porabil sem tega moža. Kdor pozna manipulacijo s kontrasti, bo
to umel. Da ne izvijam dokazov iz trte, priča ta strofa :

„Ne vlada vselej  svet pokoj
Sred tihega zidu,

Ge ne prineseš ga s seboj,

Ne najdeš tu mini?"

Ne vselej,  torej: navadno  pa! Sicer pa je v tej strofi
ves pomen in zagovor  te pesni!

11

3 .

Res, celice tihe meni so v čisli,

Pogosto tja noter mi vhajajo misli:

Po celicah tihih, molčečih jaz sam
Prijateljev vrlih obilo imam;

In mnogo možakov spoštovanih
Živi po tihotnih nam samostanih,

Premnogi nam notri žive učenjaki.

Premnogi nam notri živč narodnjaki;

C6 koga teh žalil je moj „samot&r“,

Naj spravi mi ga ,,Samostanski vratar!“

XI.

K ^Dekletovi molitvi".

Molivec nekter to posebnost ima,

Da rado se pri molitvi mu sidrna.

„Slovenec”, čeprav pobožen možak,

Molivcem tistim se zdi mi jednak.

„Molitve dekletove” pol je prebral:

„Okusila sem že v zorni mladosti
Ljubezni sladkost in, oh, nje. bridkosti!”

Ko to je prebral, trdo je zaspal.

A ko se je vzbudil, vrgel je kamen,
češ: dekle nesramno je, ženin nesramen!

Ko bil bi z berilom se dalje potrudil,

To bral bi bil mož, ko iz sanj se je vzbudil:

„Kot solnčece čist moj srčni je žar,

Ne bo me ga sram pred tabo (t. j. Marija!) nikdar!”
Ljubezen tedaj dekletova tista
Nedolžna je bila popolnem in čista!

Kateri človek, če gnan ni od strasti,

Dekletce tako pač more napasti?

XII.

K „Pastirju“.

Oj, daljne gore, oj ve moje gore,

Od zarje večerne oblite,

Ve v prsih mi čute otožnosladke
In sladkootožne budite!

12

Prestopil moj čas je življenja poldan,

In solnce se moje že niža,

Primiče se večer mračan in teman,

In noč se potihoma bliža.

A zarja gasnčča vrli ljubljenih gor,

In zarja večerna življenja,

Spomin mi obuja na jutranji zor,

Na zorno mladost brez trpljenja.

Glej, kot iz Somraka lepo in svetlo
Za zvezdo se zvezda poraja,

Iz duše otožno mehko in sladko
Spomin za spominom mi vstaja.

Pred mano detinstva in kraj je in čas,
Tu gozdi, tu trate domače,

In glasen pastirček (oj znan mi obraz!)
Po tratah, po pašnikih skače.

Oj, dnevi brezskrbnih igrač, veselic,
Zaupnosti, polni in nade,

In petja in sanj in čarobnih pravljic,

Oj, dnevi nedolžnosti ml&de!

Oj, zlato detinstvo, oj rosna mladost,

Ki vžil sem na naših te vrsih,

Ko pil sem nebeško radost in sladkost,
Kot slonel na božjih bi prsih.

Le gade naravne poznal som doma,
Poznal sem le skalne propade;
Spoznal sem zdaj brezna srca in dnini
In strasti nevkročene gade.

Zdaj vidim sovraštvo, strupeno zavist,
Krivice, hinavstvo, prevare,

Da sleherni svojo le išče korist,

A brata nevsmiljeno tare.

Oh, to in pa druge izkušnje bridke,

In občno človeško trpljenje

Nalilo mi gnjus do sveta jo v srce,

Zgrenilo mi zgodaj življenje.

■Čeprav*) sem med svetom zdaj boljši pastir,

In čedo zdaj čuvam veljavno.

Oziram kopneč na planinski se mir,

Na dneve minule že davno! ,

Oj, pusti mi, pusti, nevsmiljeni svet,

Te zlate, nedolžne spomine,

Oj, pusti spomine detinskih mi let.

Oj, pusti pogled mi v planine!

XIII,

Zakaj mnog bralec napačno umeva
Bolest, ki mi pesen jo tožna opeva ?

Ker drugo  stališče zavzema beroč,

Bolj nizko  in bolj omejeno  stališče,

Kot ‘imel sem jaz je te pesni pišoč.

Teh bralcev me vsakdo v nižavi  išče,

Kjer strmih vrhov kameniti zid
Na vse strani zapira nam vid,

Kot tesna ječa,

Kjer človek človeka ne vidi, ne sreča,

Kjer daleč od drugih samotno živi,

Le nase misli, le zase skrbi.

Tam vidijo me, kako osamljen,

Le vase zamišljen, le vase vtčpljen
Nenehoma črni svoj plašč ogledujem,

Le svojo osobno bolest obžalujem,

Nad sčbo solzim.

A jaz pa na višjem stališči  stojim:

Stališče moje je vzvišena gora,

Kjer nič mi nikjer ne zapira obzora.

V daljavo neskončno zro mi 'oči:

Pod mano vse zemlje mesta, vasi,

*) Čeprav, in ne zato,  ker  sem zdaj drugačen pastir;
tako naj se umeje „Pastir“. Vsa ta pesen ni druzega, nego bridek
vzdih po izgubljeni, nepovratni detinski dobi. Komu se ni še nikoli
tak vzhihljaj izvil iz srca?

H

Pod mžno Ijndij nemirno vrvenje,

Njih vrisk in stok, njih radost in trpljenje!

A več kot veselja, vidim solza,

In več kot ukanja, čujem tožba;

In slednja krivica skeli še mene,

'In drugih nesreča v srce me zadčne.

Ta občna nesreča mi stresa srce,

Bolj nego malenkostno lastno gorje.

Kdor t.acega srca je, on se ne vbrani
Bridkosti v nobenem kraji, ne stani.

Ko jaz bi v nebesih se že veselil, —

Ko kraj bi odprl se večne pogube,

Kjer videl trpeti bi duše mi ljube,

Pogled bi ta mi nebesa zgrenil.

To moje mišljenje,

-To mojega srca je živo čutjenjc.

Če hočete mi odvzeti gorje,

Prestvarite svet mi,. ali — srce 1

XIV.

K vprašanju: „Ali ni poezija, v kateri so opeva naj¬
več ^človeštva brezmejno g o r j 6 ,
žal in bol“ nežni mladini dostikrat
nevarna?"

„Slovenec.“

Vi, trdi ljudje,

Ki bratov nesrečo in žalost, tajite,

Ki glžsno hrumite,

če kdo kaj o bratov vam revi pove,

Očesa odprite,

In videli boste roj solzan,

Ušes ne mašite

In bil vam bo nanje jok glasan!

Le z mano stopite v revežev koče,

Kjer stiske, nadloge prebivajo,

Kjer sčlze sirčte prelivajo,

In potlej tajite gorje, če mogoče!

O, zemlja je res le dolina solza,

Le žalost, trpljenje je tukaj doma.

15

In ni nam zabranjeno v revah tožiti,

Nad sabo, nad brati solza točiti.

Kako neizmerno je tožil Job,

Ubog, zapuščen in polen gob;

Kako bridke solze Jeremija
Na svetega mesta posipu prelij a!

In naš Vzveličar, duša zlata!

Kjer godba, veselje in smeh se glasi,

Nikjer Vzvcličarja videti ni.

Vnemar je on puščal poslopja bogata,

A rad je potrkal na revežev vrata,

In rad se ponižal pod nizki je strop,

Kjer bridko vzdiliaval trpinov je trop!

O njem evangelij nikjeri ne piše,

Da krožil bi bil mu ustnice smeh,

Pač pa, da so solze mu stale v očeh,

Katere o bratov nesreči si briše.

Ko bil je prijatelja Lazarja zgubil
Debele mu solze tekle so,

Da množice zbrane rekle so:

,,Poglejte, kako ga je ljubil!"

In ko je na gori zamišljen stal,

Oziral otožno po svetem se mesti,

Zaplakal je v bridki bolesti,

Vedoč, da bo mesto sovrag razdejal!

Če plakali ti so sami trpeči,

Če so žalovali o ljudski nesreči,

Mar greh je, če jaz ne ostanem nem,

Če bridke občutke očitno povem?

Če z bratom nesrečnim sočntno vzdišem,

Čo z njim žalujoč solzice si brišem?

Saj sveto pismo samo govori:

„Z veselimi se prisrčno radujte,

Z nesrečniki pa sočutno žalujte!"

Kar pisrpo, to pesen moja uči.

Tožeč le sočutje vzbuditi želi,

Ne mrtvo sočutje, sočutje dejansko,
Ki mimo ne gre kot oni levit,

Ko brat mu leži na cesti razbit,

16

|□|5^5^5a5rE5E5^5^g5H5^m5^E^a5ra5H5^5B5H5glE]|

Ki vsmili se bližnjika bridkih ran,

Kot vrli se vsmilil jih je Samarjan.

Dejanje tako  ni le samarjansko,

Je občečloveško, je kri stijansko!

Saj jaz ne učim iz sčbe tako,

To vera je Krista,

To vera ljubezni je sveta in čista,

Ki nam jo v tolažbo je dalo nebo.

Če prava se ta ne dozdeva vam vera,

Katera potem je prava — katera?

XV.

Sočutje vzbuditi želim, ne obupa!

Mehko, plemenito nam bodi srce;

A volje bodimo močne in krepke,

Da nas ne oplaši „življenja kupa/

„Čeprav je gorjupa in polna strupa;

Da nas ne potare nikdar
Osode sovražne besneči vihar!"

Življenje je boj neprestan,

„Ne plaši se boja!“

Življenje jo delaven dan,

„Ne išči pokoja!"

Tako opomina pesen te moja!

In ni li mogoče človeku to,

Da združeno v njem bi oboje bilo:

Značaj neupognen — srce mehko?

Pač more  se to združiti in mora!

Najhrabrejši in najboljši junak

Krepak naj bode in zraven mehak,

In blag in jak,

To pot je do vzora! < ,*

In poleg mehkobe, povem vam, jaz'šam
Obilo jekla v sebi imam;

Če kamen krivice v to jeklo zadene,

Iz njega izkreše iskre ognjene!

To jeklo, če vstane nevarnosti dan,

Pravici in veri in domu bo v bran.

17

Krepak in mehak vsak človek bodi!

Kdaj ono, kdaj to,

Kdaj skupaj oboje,

Pa um razsvetljeni naj sodi!

Le tisto omiko jaz štejem za pravo
Ki voljo  zadeva, srce in glavo,

Vse troje!

Nebeško solnce zlato

Omike vzorne najlepša je slika,

Kot ono naj bode človeška omika.

Kako svetlo nam solnčece seva !

Kako plodilno nam zemljo ogreva,

A zraven od večno odmerjene poti
Nikdar ne odstopi, nikjer se ne zmčti!

Kot ono, nam svetlo bodi v glavi,

Kot ono, prijazno in g6rko srce,

In trdno, značajno po poti pravi
Vodimo korake krepke!

To gaslo žari se na moji zastavi,

To pesni moje uče ! *)

*

* *

Dovolj! Zdaj treba končati!

Od moje strani odslej bo mir;

To prvi dozdaj je moj javni prepir,

Da zadnji bi bil, vsaj — z brati!

*) Zlasti „Slovč in naročilo".

18



Tl Z