275
ADOLF ROBIDA:
HENRIK 1BSEN
SLOVSTVENA ŠTUDIJA.

mi
-¦
i.
a sestavo in vsebino dram v 18. in v prvi polovici 19. stoletja je poleg romantike jako vplival Shakespeare. Posebno velja to o nemškem slovstvu. Shakespeare je znal duhovito spojiti tragiko s komiko. Dejanje njegovih junakov se je razvilo iz individualnih značajev. Dobesedno se ni držal Aristotelovih pravil glede tehnike,;a vkljub veliki in obširni prostosti njegovega gibanja moramo pripoznati izvrstno ekonomijo njegovih del. Shake-spearja so kopirali in razvila se je pod njegovim vplivom tekom časa tako-zvana „ meščanska zalo- Jjj igra". Lessing je s svojo |!i| „Miss Sara Sampson" za-počel to akcijo, opirajoč se na slavnega Angleža, „Sturm und Drang" mu je sledil, nakar je vstal med Nemci njihov največji dramatik — Schiller. V teh »meščanskih žaloigrah" najdemo direktno ali indirektno vedno iste motive: denar, tretji neenaki stan, meščanstvo in plemstvo itd. — a nikjer ne zapazimo posebne tendence; velika večina teh dram je spisana samo zato, da se je igrala. Nadaljnji razvitek drame, ki se je pa še, vedno močno naslanjal na svoje prednike, je bil v tem, da so nastale ljudske igre, ki pa trpijo na tem, da se preprost, navaden človek stavi v preinten-zivno,  idealno  luč in da ga hoče  pisatelj
"M
obenem močno realizirati. Prva, ki sta deloma krenila s te poti in se moreta imenovati začetnika novejše dramatike, sta bila Hebbel in Otto Ludvvig. Oba sta vpo-števala psihologijo; poznala sta natančno najmanjše učinkovanje človeške duše. Da je Schiiler tako priljubljen tudi preprostemu občinstvu, tvori njegova strast, oziroma strast njegovih junakov; z lastno navdušenostjo navdušijo tudi gledavca. Hebbel in njegovi nasledniki pa niso položili glavnega težišča v dejanje, v efekt, temuč so H?|\                         se opirali na takozvano ide-
M&k                      jo in psihologijo. In kakor
hitro so jeli pisatelji  bolj vpoštevati to dvoje, so postale   drame   primerne   za ^            vsak čas. Posamezni slučaj,
prenesen na splošnega, ¦fe        lehko igra tri stoletja prej ali pozneje, kot se je do-11         godil.   Obleke tu ni treba
izpreminjati, kajti psihologija ostane vedno ista, medtem ko so prejšnji dramatiki, med njimi tudi Schiller, s svojimi snovmi bili vezani na čas. To je gotovo napredek in velika  pridobitev  na  polju dramatike, a kakor ima tudi vsaka stvar svojo dobro in slabo stran, tako opažamo, da je sedanja   drama   za   širše   občinstvo   nerazumna, oziroma, da se čitateij pri enkratnem čitanju brez  posebnih   študij   ne  more zatopiti v finese  raznih  del.   Pri novejši dramatiki   treba  mnogo   misliti in proučevati; večina predschillerjevih dram pa nikdar ne dolgočasi,   marveč vedno  zabava;   navadni erotični ton  širšemu  občinstvu ugaja, in v tem se giblje večina teh del. Osebe so de-
18*
Henrik Ibsen